Nedeljski izlet

Sončni zimski dnevi kar kličejo po pobegu na sneg. Zaradi visokih temperatur na začetku leta izbire aktivnosti ni na pretek, v nižjih legah so odprta le redka smučišča in tekaške proge, zato navdušenci nad zimskimi aktivnostmi zabavo na snegu iščejo predvsem v sredogorju, tisti najbolj izkušeni tudi v visokogorju. Spoznali bomo zanimivo zimsko aktivnost, ki v zadnjih letih postaja vedno bolj priljubljena: krpljanje. Krplje so najprej začeli uporabljati lovci, v svojem delu Slava vojvodine Kranjske pa jih omenja že Janez Vajkard Valvasor. Kot rekreativna športna aktivnost pa se je krpljanje začelo vzpostavljati v zadnjih dvajsetih letih.

Na nedeljski izlet na vzpetine, ki se razprostirajo nad Bohinjem, nas v družbi vodičke Katarine Đurđevič odpelje Tina Šoln.

Za glavne usmeritve slovenskega turizma že nekaj let veljajo butičnost, avtentičnost in trajnostni model. Kampanja Moja Slovenija, ki želi tudi pri domačih gostih vzbuditi zanimanje za skrite posebnosti naše domovine, je podobna tisti s področja kmetijskega resorja Kupujmo slovensko. Nabor 5-zvezdničnih doživetij s sloganom Edinstvena doživetja Slovenije pa nas je tokrat pripeljal v Gornji Grad. Slovenska turistična organizacija je to nišno akcijo sicer začela v nesrečnih kovidnih letih, a zdaj se v teh najbolj intimno družinskih prazničnih dneh, denimo, lahko se odpravite na zeliščno čarovnijo ali duhovni umik.

V mesecu, ko je tekma za predsedniški stolček najbolj aktualna, vas popeljemo na zvočni izlet po Predsedniški palači.

Od Tavčarjeve 17 vas vabimo na Erjavčevo 17 v Ljubljani. Odpravljamo se med stene zgradbe, ki odpira vrata ob vsakem državnem prazniku. V skoraj desetih letih si jo je ogledalo že dobrih 27.000 domačih in tujih obiskovalcev. Predsedniško palačo je zgradila takratna Kranjska stavbna družba po načrtih inženirja Rudolfa Bauerja in arhitekta Emila von Försterja. Za sedanji namen so jo začeli uporabljati leta 1898. Velja za kulturni spomenik. To pomeni, da se njena zunanja in notranja podoba v vseh teh letih nista veliko spremenili. Sprehodili smo se po prostorih Urada predsednika Republike Slovenije.

Turistična vodnica Tanja Kostanjšek rada prisluhne zgodbam arhitekturnih prostorov, zato ji je uspelo zbrati veliko ljubljanskih erotičnih zgodb. Pripoveduje jih skupinam, ki jih vodi po središču našega glavnega mesta.

Na klifu obale sesljanskega zaliva stoji Devinski grad. Zgrajen je bil v drugi polovici 14. stoletja, še vedno je v lasti plemiške družine Thurn und Taxis. Njegov aktualni občasni stanovalec je princ Dimitrij, grad je odprt tudi za turiste. Do Devinskega gradu vodi tudi Rilkejeva pot, slavni pesnik je nekaj časa celo živel v eni izmed prepišnih soban in tam spisal serijo elegij. V kompleks sodi tudi park z odličnimi razgledi, številnimi kipi, ribnik in celo bunker, ki so ga zgradili med 2. svetovno vojno. Po Devinskem gradu nas odpelje arhitekt Danilo Antoni.

Proti Ormožu bo treba, čisto na hrvaško mejo. Na veliko nedeljo nas je na izlet v zanimiv kraj z imenom v duhu dneva odpeljal Damjan Zorc

Danes smo vas hoteli popeljati nekam na malico. Toliko je velikonočnih dobrot in toliko priprav in nakupov in opravil povezanih z njimi, da bomo menda že našli kako ime kraja, ki govori samo zase. Nazadnje smo se vdali, jedli bomo kar popotnico od doma, ker ni ne Hrenovega, ne Jajčne vasi, kaj šele Svete Šunke ob Potici  ali česa podobnega. Na vso srečo se bomo lahko posvetili dušni paši: na veliko nedeljo vas namreč vabimo v Veliko Nedeljo. In da bo razlog za obisk še bolj v duhu časa, je kraj relativno blizu Jeruzalemu - tako da je vse na svojem mestu …

Izlet v spodnjo Vipavsko dolino, kakih deset kilometrov južno od Nove gorice

Tokrat vas povabimo na spodnji konec Vipavske doline, kakih deset kilometrov južno od Nove gorice, kjer že dolge mesece ni padlo ničesar z neba – ne v kapljični ,ne v zamrznjeni obliki … prav oni dan, ko smo se odpravljali na izlet, pa so napovedali kislo vreme po vsej Sloveniji. Kis, ja, kis … ta je pa menda najboljši tisti iz Renč? No, ja, morda je bil res, a je zdaj to že zgodovina ... kot so stvar preteklosti postale tudi znamenite opeke iz Renč.

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanje

Lipniška dolina je znana po kovaštvu, ki cveti v Kropi, naš cilj pa je bilo edino smučišče v radovljiški občini. Manjša smučišča so večinoma nižje ležeča, v bližini vasi in naselij, zato se morajo zanašati na umetno narejen sneg. Našli pa smo tudi smučišče Kamna Gorica, kjer je bilo še sredi februarja možno smuči zapeljati tudi po naravnem snegu, čeprav je nadmorska višina smučišča le 570 metrov.

 "Smo na osojni legi. Senca tukaj nam dela neko posebno klimo. Ljudje ne verjamejo, kako je mogoče, da imamo tu sploh sneg." - Andrej Zupan, član Športnega društva Kamna Gorica

V času Pekinga doma obiskujemo manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanje

V Sloveniji je kar precej manjših smučišč, a geografsko nikakor niso enakomerno razporejena. Največ jih je seveda v severni Sloveniji, a tudi južno od Ljubljane se lahko odpravimo na smučanje.Člani Smučarskega kluba Sodražica ob smučišču uredijo tudi tekaško progo, če je na voljo dovolj snega. V teh dneh ga žal ni, zadnji topli dnevi so pobrali še tisti umetni sneg, zaradi katerega je lahko obratovalo smučišče. V tem tednu zato žal ne deluje več, vsekakor pa v Sodražici upajo, da ga bodo letos še lahko zagnali, če bo zima naklonila še kakšno snežinko.

"Slike smučišča se pojavijo že pred drugo svetovno vojno, a pravi začetek sega v leto 1969, ko se je kupila švicarska nizkovrvna vlečnica, ki je obratovala do leta 2000. Po tem je smučišče dobilo novo vlečnico, ki deluje še danes." - vodja smučišča in predsednik društva Marjan Grajš

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanje

Gače so enajsto največje smučišče v Sloveniji ter vsekakor daleč največje in najbolj popularno med Dolenjci, Belokranjci, obiskujejo ga tudi Posavci. V začetku 90. let so na tem smučišču prirejali tudi FIS tekme, na katerih so tekmovale naše najboljše smučarke od Špele Pretnar do Urške Hrovat. Z dvema smučarskima šolama in raznolikimi tereni smučišče nudi odličen poligon za številne otroke, ki so in še bodo tam prvič stopili na smuče. Na svoj račun vsekakor pridejo tudi izkušeni smučarji. Od otvoritve 15. januarja so našteli približno 8000 obiskovalcev. V toplejših mesecih se na smučiščnem prizorišču zgodi koncert Rock Gače.

"Od začetka je bila v Črmošnjicah samo ena vlečnica, ki je vlekla navzgor. Zdaj je zgodba drugačna. Smučanje sem tu začel učiti že na začetku, pred 35 leti." - učitelj smučanja

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanje

Nekje na pol poti med Celjem in Laškim najdemo Celjsko kočo, eno izmed najbolj znanih malih smučišč. Slovenci ga poznamo tudi zaradi strme dovozne ceste, po kateri so sopihali kolesarji med dirko po Sloveniji. Znano je tudi po tem, da v enaki meri kot pozimi na snegu, poleti nudi rekreacijske užitke na suhem, vključno s sankaškim poligonom po tirnicah. "Najboljše je pripraviti smučišče takrat, ko je dovolj velika vlaga. Če gre za kombinacijo umetnega in pravega snega, se da progo zelo lepo prirpaviti," pove vodja obratovanja Jure Lesjak. 

Smučišče je morda res majhno, a z zmogljivostjo 800 smučarjev na uro in umetnim zasneževanjem prog se lahko postavi ob bok tudi večjim. 

"Že 28. februarja 1932 je potekala tekma na Celjski koči, tukaj je smučal tudi Martin Čater, ki se še vedno rad vrača sem." -direktor hotela Celjska koča Gregor Bezlaj

Številni obiskovalci se smučišča spomnijo po topli malici, ki je bila vključena v smučarsko karto: hrenovka in pomfrit, palačinke ali pol pečenice z zeljem

35 kilometrov iz Ljubljane, pet kilometrov od Geossa, ob cesti, ki povezuje Moravče in Zagorje ob Savi, je tik ob gostišču Pri Vidrgarju urejeno manjše smučišče, namenjeno najmlajšim, Kandrše-Vidrga.

Zamisel o smučišču je pred tridesetimi leti dobil Franc Vidrgar, ki je že leta 1966 tam odprl gostilno. Ta je še vedno znana po odlični hrani in menda je tudi na smučanje kdo prišel prav zaradi kulinaričnih razlogov. Zdaj smučišče vodi Vidrgarjev vnuk Sebastjan Žibert.

"Naš ata si je omislil vlečnico, kar je bilo za tiste čase pravi luksuz. Zaradi milih zim smo potrebovali še snežni top. V zadnjih letih smo zasneževalni sistem modernizirali, tako da v nekaj dneh naredimo zadostne količine snega, ki omogočajo sankanje in smučanje za najmanjše obiskovalce. Kot vidite, gre za 180 metrov dolgo progo, ki je namenjena le začetnikom, nezahtevnim smučarjem in tistim, ki želijo znova občutiti smučarske občutke in obnoviti svoje znanje."

Smučišče Kandrše-Vidrga sicer ni edino v Zasavju, je pa edino, ki obratuje ob pomoči umetnega snega, naravnega je tam razmeroma malo. Zanimivost je, da je bilo to smučišče včasih znano kot najnižje ležeče smučišče s 416 metri nadmorske višine. Pozneje mu je ta naziv odvzelo smučišče v Prlekiji.

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanje

Samo do športnega parka sredi Raven na Koroškem se zapeljete, pa ste že tik pred vlečnico smučišča Poseka. Pravo mestno smučišče je tam tako blizu, da za volanom niti refrena Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori … ne boste odpeli več kot trikrat, pa boste že snemali dilce s strehe vašega avtomobila. 

"Poseka je nižje ležeče smučišče, ki mu lahko rečemo smučišče v mestu. Imamo dve progi in otroški poligon. Takoj iz naših domov in službe smo lahko na smučišču, to je res biser, ki ga imamo na Ravnah na Koroškem." - Dejan Pandel, direktor zavoda

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanje

Slab kilometer iz vasi Luče se nahaja malo smučišče, ki ima vse, kar imajo veliki: umetno zasneževanje, teptalec snega ali ratrak po domače in tudi reflektorje, ki omogočajo odlično nočno smuko. Skoraj vsak konec tedna pa tam gostijo tudi pomembne tekme: približno 300 metrov dolga proga in dve nizkovrvni vlečnici nudijo odličen poligon za mlade nadobudne smučarje. Poleg smučanja se lahko tukaj preizkusite tudi na tekaških progah za skate in klasiko. Začeli so pred 11 leti, ko se je 16 navdušecev zbralo skupaj, pobudnik vsega je Matjaž Robnik, ki je zbral ekipo, ki je kupila top za sneg in začela smučarsko pot.

"Ko sem hodil smučati v tujino, mi ni bilo jasno, zakaj ima vsaka vas manjše smučišče. Potem mi je postalo jasno, da so manjša smučišča generator smučanja."

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanje

Manjša smučišča so velikokrat kraj, kjer bodoči smučarski talenti začnejo graditi svoje znanje. Še pred obiskom Kranjske Gore smo ostali na Gorenjskem, kjer smo obiskali Bohinjsko Bistrico. Smučišče Kozji hrbet oziroma Kobla je bilo nekoč zelo priljubljeno, a zadnjih 10 let ni delovalo. Pred tedni pa so ponovno zagnali vlečnico Kozji hrbet. 

"Naše malo smučišče Kozji hrbet je izjemno dobro obiskano za vikende, s čimer smo zelo zadovoljni." - Boštjan Mencinger, predsednik Turističnega društva Bohinj in zunanji sodelavec smučišča

Proga na Kozjem hrbtu je dolga 440 metrov in po besedah žičničarja Janeza je služba na smučiščiun sanjska, saj si "na svežem zraku in soncu. Naša glavna skrb sta varnost in zadovoljstvo ljudi. Sploh mlajši otroci imajo strah pred sidrom, tako da smo se odločili, da bomo sidra podajali vsem obiskovalcem, ne le najmlajšim,"pove žičničar Janez, ki dela na smučišču, kjer pretirane gneče ni.

"Največ smučarjev je bilo prejšnjo nedeljo, 236 smučarjev. Še vseeno se da dobro nasmučati, ker ni pretirane gneče." - Igor Sodja, vodja smučišča

Kakšno pa je pravo poimenovanje smučišča: Kobla ali Kozji hrbet?

"Kobla je staro smučišče, ki je obratovalo več desetletji. Celotna Kobla je bila do vrha hriba. Obsegala je tri sedežnice in s svojim delovanjem žalostno zaključila leta 2011. Znotraj stečajne mase se je usposobila najnižja vlečnica Kozji hrbet, to pa je zdaj naše smučišče."

Dvorec Rakičan boste zagledali le kakšni dve dobri ognjemetni raketi stran od Murske Sobote, takoj za mestno bolnišnico, desno ob magistralki

Baročni dvorec Rakičan, dokončno prezidan v 18. stoletju, je že zaradi velikosti, predvsem pa nezgrešljive zunanje podobe iz tistih najbolj arhetipskih rdečih opek in bobrovcev na strehi, nemogoče spregledati. Skozi ozek vhod zapeljemo na največje notranje dvorišče v Sloveniji in se takoj znajdemo v popolnoma drugem svetu, docela obkroženi z obokanimi stebrišči in hodniki, konjskimi stajami, gostinskim lokalom, administrativnimi in pomožnimi stavbami v enem kvadratastem kosu. Ampak Dvorec Rakičan je mnogo več od tega, k čemur nas na prvi pogled priklene arhitektura. Sledeč vonju sena se nam skozi drug podhod takoj odpre pogled na otroška igrišča in obširen odprt park-ter seveda konjske maneže, kjer sem našel oskrbnico ducat in pol  velike črede različnih konjskih pasem, vseh velikosti in spolov in starosti.

Oddaja je bila pripravljena tudi s finančno podporo Evropske unije. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Tokrat nas pot pelje na jugovzhod Slovenije, tik ob mejo s Hrvaško, kjer nas v vsej svoji idiličnosti pričakuje Bela krajina

Tam, kjer se svet ustavi, tam, kjer med brezami mirno teče reka Kolpa - tam najdemo očarljivo, a prepogosto prezrto Belo krajino. Odmaknjena od avtocestnega hrupa ta ohranja svojo preprostost in pristnost v zatišju siceršnjega slovenskega turističnega razmaha.Kljub bogati naravni in kulturni dediščini pa je tam pozimi turistično zatišje. Gre namreč za izrazito poletno destinacijo, turistični delavci pa veliko delajo na podaljševanju sezone, ki je sicer v veliki meri odvisna od temperature Kolpe.

"Predvsem bi radi omilili pritisk na reko v poletnih mesecih. Raje bi videli, da je julija in avgusta tukaj kakšen kopalec manj. Obiskovalci lahko tudi izven poletne sezone na izobraževalnih tablah ob sprehodu marsikaj spoznajo - v Krajinskem parku Kolpa imamo 73 naravnih vrednot in 24 kulturnih spomenikov." - Boris Grabrijan, direktor Krajinskega parka Kolpa

Stopnic ne želijo preskakovati. Zavedajo se, da lahko samo s premišljeno promocijo ohranijo vizijo butičnosti in ozaveščenost o tem, da njihovo lokalno okolje enostavno ni kos množičnim obiskom prenatrpanih avtobusov. Matjaž Pešelj, direktor podjetja Gostinstvo in turizem Metlika, si želi in upa, da bodo v prihodnosti v Beli krajini živeli od narave, a hkrati ohranili njeno avtentičnost.

"Poskušamo ne samo govoriti o zelenem, trajnostnem in petzvezdničnem. To želimo tudi zares živeti. Naše namestitve so prilagojene sodobnemu gostu, o naši viziji pa turiste tudi ozaveščamo. Želimo si, da iz Bele krajine odnesejo čim več spominov, hkrati pa tukaj pustijo čim manj odtisa." - Matjaž Pešelj

Pogovarjali smo se tudi z direktorico razvojno-informacijskega centra Bela krajina Barbaro Papež Lavrič in mlado kantavtorico ter turistično delavko Klaudijo Jaketič.

V Narodni in univerzitetni knjižnici so na ogled kartografski zakladi slovenskega ozemlja

Kje so tisti časi, ko smo s seboj na izlet vzeli zemljevid, na njem iskali pravo pot in ob tem tudi mislili, kar nam ob današnjih aplikacijah ni treba. Slovenija ima krasne kartografske izdelke, ki so ostali v preteklosti prezrti, zato so se v Narodni in univerzitetni knjižnici odločili, da jih nekaj postavijo na razstavo in tako širši javnosti prikažejo zanimivosti in pomen zemljevidov.

Razstava z naslovom Kartografski zakladi slovenskega ozemlja je plod sodelovanja NUK-a in  Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU oziroma njegovega Zemljepisnega muzeja. Kronološko so predstavljeni pomembnejši zgodovinski zemljevidi slovenskega ozemlja od prvih znanih prikazov v 16. stoletju do Zemljevida slovenskih dežel in pokrajin Petra Kozlerja iz leta 1853.

Za industrijsko sivino se skriva veliko zelenja in prijaznih ljudi

Ko se človek iz Ljubljane z avtom odpravi proti Hrastniku, bo zaman iskal odcep na avtocesti: čeprav gre za enega od mest zasavske trojke, odcepa za mesto v dolini potoka Boben ni. Tudi pogled skozi okno vlaka Hrastniku dela krivico, za industrijsko sivino se skriva veliko zelenja in prijaznih ljudi. Hrastnik je sredi poletja za dva dneva obiskala valovska ekipa pod okriljem projekta Tokio doma, ko smo ne le spremljali športne uspehe naših olimpijcev, ampak tudi spoznavali Slovenijo.

Poletno odkrivanje enkratnih kotičkov Slovenije z imeni, ki jih še nikdar niste imeli na jeziku

Slovenija je majhna, ponavljamo v en glas, potem pa tudi med najbolj vztrajnimi popotniki ugotavljamo, da svoje deželice ne poznajo niti napol. Bone zapravljamo povečini v turističnih biserih, ki jih pozna vsa Evropa, in se potem še mrščimo zaradi gneče … poletno odkrivanje enkratnih kotičkov Slovenije si je Damjan Zorc tokrat privoščil v krajih z imeni, ki jih še nikdar niste imeli na jeziku - odpravil se je v Cezlák s kamnolomom čizlakita nad Slovenskimi Konjicami.

Po poti, po kateri so iz gradu Rajhenburg v Brestanici na svoja posestva hodili menihi

Prva asociacija na besedo trapist je najbrž za marsikoga sir. In trapist je res sir, doma v Franciji, od koder so ga v srednjo Evropo prinesli trapisti, menihi, katerih osnovno pravilo je ORA ET LABORA, moli in delaj. Trapisti so se zapisali tudi v zgodovinogradu Rajhenburg v Brestanici, ki so ga kupili leta 1881 in v njem vse do nemške okupacije izdelovali sir, likerje in čokolado Imperial. Poznani so bili tudi po tem, da so v Posavju naredili prvo elektrarno, tja pripeljali prvi traktor, gojili so tudi vinsko trto in bili prvi, ki so jo škropili proti peronospori z raztopino modre galice.

In prav po poti, po kateri so menihi hodili na delo na svoja posestva, potekaPot trapistov, ki letos zaznamuje deset let. Krožna pot se začne v Brestanici, zaokroži ob reki Savi na področje Sremiča, se povzpne na 488 metrov visoko Grmado in vodi nazaj prav do gradu Rajhenburg, ki je kulturni spomenik državnega pomena in v katerem je na ogled razstava o življenju te zaprte skupnosti.

Po Sloveniji z Valom 202 - ob podpori Slovenske turistične organizacije.

Na dan kraškega ovčarja, naše edine avtohtone pasme psov, smo se odpravili v Štanjel

Sinovi burje je nov dokumentarni film režiserja in scenarista Mihe Čelarja, posvečen kraškemu ovčarju, naši edini avtohtoni pasmi psov, ki izvira s Krasa in se do zdaj v nekaj sto letih ni veliko spreminjala. Nastal je na pobudo akademskega slikarja, predsednika Kluba kraških ovčarjev Slovenije in avtorja knjige o Sinovih burje Blaža Vehovarja. Na naši Televiziji Slovenija ste si film lahko ogledali minuli torek, za vse, ki ste ga zamudili, pa je film še na voljo za ogled v arhivu RTVSLO.

Na dan kraškega ovčarja smo obiskali Štanjel, kjer nam je Blaž Vehovar opisal glavne značilnosti te vrste psov.

"Iz psa, ki je varoval črede, je nekako zavil v smer družinskega člana. To tudi tej pasmi omogoča preživetje. Je pa kraški ovčar v nasprotju z drugimi pastirskimi pasmami drugačen zato, ker je to pes, ki je bil vedno ob gospodarju. Druge pasme, ki so bile na pašniku same, so bile pasme pastirja, to pa je pes gospodarja. Zato ima do človeka lep značaj in se ga da lepo vzgojiti."

Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov

Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.

Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.

"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." –Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.

Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."

Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:

"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."

A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:

"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."

Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa,"pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.

Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.

"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."

Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in  Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."

In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.

Log pod Mangartom, 17. 11. 2000:

Foto: BoBo

Log pod Mangartom danes:

Vitanjski Center Noordung razstavlja kamen z Lune in repliko skafandra Neila Armstronga

Zapeljemo z glavne ceste Celje - Slovenske Konjice. Podamo se po ovinkasti cesti. Dalje, do travnatih površin, ki z vesoljem nimajo kaj dosti opraviti. Pred nami se pojavi tabla Vitanje. Kraj, ki pa ima dosti opravka s Hermanom Potočnikom – Noordungom. Poznamo ga kot pionirja kozmonavtike, vesoljskih poletov in tehnologij. Njegove ideje o vesolju in gibanju po njem povzemajo mednarodni vesoljski strokovnjaki še stoletje po njegovi smrti.

"Slovenci smo izgubili stik za Hermanom Potočnikom –Noordungom po njegovi smrti. Ne samo da smo pozabili, kdo je on bil, celo pozabili smo, da je Slovenec in šele v 80. letih se je ponovno odkrivala tale zgodba." –Aljoša Gajšek, ki v Centru Noordung vodi oglede

Kar nekaj težav je povzročila sicer navdihujoča zgodba, na katero pa so v Centru Noordung najbolj ponosni. Lani februarja so se začeli z ameriško ambasado ob obisku astronavta slovenskih korenin Randolpha Bresnika in njegove žene Rebecce dogovarjati o tem, da bi v Vitanju začasno lahko na ogled postavili kamen z Lune. Pomagala je tudi Nasa. Konec avgusta je delček kamna z Lune, ki so ga prinesli iz zadnje misije Apollo 17, prispel v Vitanje.

"Kamen je bil pobran 13. oziroma 14. decembra 1972. Na Zemlji so ga razrezali. Nekaj delov je šlo v laboratorije na teste, nekaj koščkov, ki so se najlepše obdržali, so pa potem dali v pleksi steklo, z namenom, da potujejo po muzejih. Trenutno je en tak košček do konca leta pri nas. Težek je 120 gramov, vrste bazalt, star pa 3, 75 milijarde let." –Tanja Tamše, koordinatorica projektov

Učna pot Drvošec z izjemnimi razgledi na Cerkniško jezero

Okoli Cerkniškega jezera vodi kar nekaj daljših in krajših poti, kolesarskih in pohodniških. Pred kratkim pa so odprli novo Učno pot Drvošec, na kateri izveste več o  živalih, legendah, ekosistemih in ljudeh v povezavi z jezerom, ki je, ko je polno, največje jezero v Sloveniji.

Ob jezeru leta polovica vseh vrst kačjih pastirjev, ki živijo v Sloveniji, ter 125 vrst dnevnih metuljev, na poti je habitat velikega pupka. Poudarek učne poti pa je na pticah. Cerkniško jezero je zanje mednarodno pomembno območje in tam so opazili polovico vseh evropskih vrst ptic, čemur so namenjene tudi opazovalnice na poti.

Sredi junija je minilo 90 let od odprtja kopališča na Mariborskem otoku, največjem naravnem rečnem otoku pri nas

Otok sredi Drave je nastal natanko tam, kjer je reka v času pred izgradnjo hidroelektrarn začela izgubljati svojo alpsko energijo in pustila naplavino. Mariborski otok je danes predvsem sinonim za kopališče, čeprav je mnogo več kot to, pravi Božidar Damjan iz Kamnice, mož, ki je popisal njegove zanimivosti. O gradnji kopališča je odločil svet mestne občine Maribor na seji 10. februarja leta 1927. Od sklepa mestnega sveta do otvoritve je torej minilo 40 mesecev in 5 dni. 15. junija 1930  so ob navzočnosti več kot 10 tisoč ljudi odprli kopališče Mariborski otok. Popoldne istega dne so že bila plavalna tekmovanja in telovadni nastop mariborskega Sokola. To je bilo takrat največje in najmodernejše kopališče v državi in v tem delu Evrope.

Kopališče na Mariborskem otoku to poletje živi že 91. sezono. Tja prihaja nova mladost, tista izpred desetletij pa obuja spomine in se, ko beseda nanese na ta prostor, brez težav, spontano razneži … Prihodnje leto bo minilo 40 let od takrat, ko so na Mariborskem otoku odprli prvo uradno nudistično plažo na Slovenskem.

Prispevek je pripravil zgodovinar in novinar Radia Maribor Stane Kocutar na dan, ko je kopališče Mariborski otok praznovalo 90. rojstni dan.

Potenje na električnih kolesih z etapnimi postanki v zidanicah, polnih cvička, tradicionalnih jedi in legendarne dolenjske domačnosti - to so glavni aduti trškogorske turistične ponudbe

Severno od Novega mesta se dviga vinorodna Trška gora, ki je na senčni strani porasla z gozdovi, na sončni pa so jo številni lastniki zidanic in vikendov spremenili v Beverly hills dolenjske prestolnice. V letošnji poletni sezoni, zaznamovani s tako imenovanim domoljubnim oziroma patriotskim turizmom, so jo končno odkrili tudi Nedolenjci in celo nekaj tujih turistov. Potenje na električnih kolesih z etapnimi postanki v zidanicah, polnih cvička, tradicionalnih jedi in legendarne dolenjske domačnosti - to so glavni aduti trškogorske turistične ponudbe. A na koncu se navadno izkaže, da se lepote teh krajev ne da zajeti v bleščeče znamenitosti prospektov, saj takšnih niti nimajo na pretek. Treba je le ugrizniti življenje - in spomini vas potem niti doma več ne spustijo…

Pesnik in duhovnik, ki se je trudil potegniti iz praznoverja in neznanja slovenski narod

Duhovnik, arhivar, popotnik, pesnik, ki je bil na prelomu iz 19. v 20. stoletje izjemno odprtih nazorov, zavzemal se je za pravice malega človeka, kljub duhovniškemu poklicu pa je ves čas dvomil o čudežih. Zanimala ga je znanost, zgodovina, svoje znanje o svetu pa je nadgrajeval tudi z rednimi potovanji po Evropi in tudi dlje.

Anton Aškerc, poznan kot epski pesnik, ki nikoli ni zares našel sreče v življenju, je obiskoval celjsko gimnazijo, študij pa nadaljeval na Teološki fakulteti v Mariboru, saj je bil to najlažji način, da je reven otrok takrat pridobil izobrazbo, pravi literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič na ljubljanski Filozofski fakulteti.

"Na Teološki fakulteti si je ob enem želel priti na jasno s svojimi teološkimi dvomi, zato je po nemških knjigah in razpravah študiral islam in budizem, bral koran. Zelo hitro pa je po končanem študiju postal duhovnik, ampak v poklicu ni bil srečen. Bil je kritičen do nekaterih krščanskih dogem, cerkve, zato so ga v njegovem 18-letnem duhovnikovanju kar šestkrat ovadili."

Aškerc je bil kot duhovnik nekoliko drugačen, neobičajen. Ni upošteval obveznih nemških maš, maševal je samo slovensko. Ker so ga zaradi njegove trme in samovoljnosti nenehno premeščali, je med drugim služboval v Vitanju, Mozirju, Podsredi, Juršincih, nazadnje pa so ga do leta 1898 v Škalah nad Velenjem poslali k rudarjem, da bi jih odvadil preklinjanja.

"Kar nekajkrat je delovni dan preživel z velenjskimi rudarji. Tako je spoznal njihovo težko delo, nevarnosti in socialne stiske. Zato je nekega dne izjavil, da bi za takšno delo in plačilo preklinjal tudi sam." – pranečak Avgust Aškerc

Pot štirih slapov, krožna tura pod Bohorjem s slapovi, iglo, okamenelo deklico in pečmi

Blizu Krškega je Senovo, rudarsko mesto, v katerem je premogovnik rjavega premoga obratoval do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kraj ima bogato tehniško dediščino, več različnih lokomotiv in vagonov, vezanih na rudnik. V osnovni šoli je na ogled geološka zbirka z vzorci kamnin, fosilov in mineralov. Ohranjene imajo tudi tri zunanje krušne peči, v katerih so ženske, ki so se v mestne bloke preselile s kmetov, pekle kruh in prosjačo.

A od vseh znamenitosti tistih posavskih koncev je tokrat glavna naravna. S predsednikom Turističnega društva Senovo Antonom Petrovičem smo se odpeljali v smeri Bohorja, do parkirišča na Jablancah, kjer je izhodišče poti štirih slapov.

Pot, ki pelje mimo slapov Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik, je bila nekoč lovska in lovci so že včasih vedeli zanjo, drugim pa ni bila tako znana. Najbolj nevarni deli poti so zavarovani z jeklenico in stopnicami. Če se noge po prehojeni poti štirih slapov še ne bodo upirale, pa se lahko povzpnete do Velikega Javornika, ki je s 1023 metri najvišji vrh Bohorja.

Mineva 750 let od prve pisne omembe Velenjskega gradu, v katerem ima sedež muzej, ki ponuja na ogled deset stalnih muzejskih in galerijskih razstav

Velenjski grad je eden bolj ohranjenih gradov pri nas. V svoji zgodovini je pogosto menjaval lastnike, po drugi svetovni vojni so bila v njem stanovanja za rudarje in njihove družine, konec petdesetih let prejšnjega stoletja pa je postal sedež Muzeja slovenskih premogovnikov in še danes je tam največja in najbolj znana lokacija Velenjskega muzeja. Ta ponuja na ogled deset stalnih muzejskih in galerijskih razstav ter vedno tudi kakšno zanimivo občasno razstavo in takšna se pripravlja tudi ob vnovičnem odprtju, saj bo maja minilo 750 let od prve pisne omembe gradu.

“V filmu Basist in njegova zgodba si lahko pogledate zgodbo o Družmirju, mestu, ki ga je zaradi rudokopne dejavnosti konec 70. let prejšnjega stoletja pogoltnila zemlja.” – Mojca Ževart, direktorica Muzeja Velenje

250 let rojstva enega največjih naravoslovcev vseh časov obeležujejo tudi v ljubljanskem botaničnem vrtu

Botanični vrt univerze v Ljubljani poleg zvončkov krasi razstava, ki je posvečena 250 obletnici rojstva nemškega raziskovalca in naravoslovca Aleksandra von Humboldta. Nenavadno zgodbo njegovega življenja pripoveduje, kar sredi vrta, 14. postavljenih panojev. V 19. stoletju je bil eden izmed najslavnejših znanstvenikov, ki je s svojim znanjem in šarmom osvajal visoko družbo tedanje Evrope.

Aleksander von Humboldt je na svojih popotovanjih v daljne dežele, že pred dvesto leti ugotovil, da sečnja gozdov dviguje temperaturo, razlagata avtorja razstave Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta Ljubljana in raziskovalka Blanka Ravnjak.

Življenjske pripovedi maratoncev: Od operne pevke, ki teče maratone, tekača, ki niza največje maratone na svetu, do človeka, ki je alkoholno odvisnost premagal s tekom

Med letošnjim Ljubljanskim maratonom vam predstavljamo posebne tekaške zgodbe. Prvo ima Jože Marolt, odličen rekreativni tekač, ki se je pred šestimi leti dokončno odpovedal alkoholu, svojo energijo pa je, tudi ob pomoči trenerja Romana Kejžarja, preusmeril v vzdržljivostni tek.

Junakinja druge zgodbe je operna pevka Irena Yebuah Tiran, ki pravi, da je že vse svoje življenje na neki način povezana s tekom, med tekom kdaj tudi poje in prav lahko jo kje med novomeškimi poljskimi ravnicami slišite tudi vriskati. Ker je tek v naravi tako zelo lep, pojasni. Kako pa gresta skupaj profesionalno operno petje in premagovanje maratonov? Irena dokazuje, da dobro.

Tretjo zgodbo predstavlja tekač Gregor Bec. Verjetno vam je znano, da v svetu maratona obstaja serija šestih, ki jih štejemo med najelitnejše in tudi so na svetu. Gregor Bec se je odločil, da bo pretekel vseh šest, do konca poti pa mu manjkata le še dva. V njegovi zgodbi slišite več o tem, kako je začel graditi svojo maratonsko kariero praktično iz nič in kaj si še želi doseči na svoji tekaški poti.

Po poti po Vojskarski planoti pohodniki lahko v enem dnevu naredijo turo mimo vseh naravnih in zgodovinskih znamenitosti skozi kraje z imeni Ogalce, Kočevše, Mrzla Rupa in Hudournik

Čeprav se tistim koncem reče Vojskarska planota, pa je ta planota z dolinicami in grebenčki precej navidezna. Zato pa so tamkajšnje številne poti privlačne za gorske kolesarje pa tudi pohodnike, ki lahko odkrijejo enega lepših razgledov vse do Julijskih Alp. Čez Vojsko vodi tudi Slovenska planinska pot od Idrije do Golakov. Nas sta čez planoto vodila Urban in Matevž Šlabnik.

Krožni izlet od Babnega polja do Gorskega Kotarja

Od Rihtarjeve domačije v Babnem polju do Palčave šiše v Plešcah na hrvaškem delu Gorskega Kotarja.

Po spodnjem toku najdaljše zgolj slovenske reke sta nas popeljala Simona Potočar Agrež in Jernej Agrež, pionirja supanja v Posavju

Supanje je šport, ki je preprosto dostopen vsakomur, predstavlja rekreativno vadbo ali pa odličen način za sprostitev po napornem tednu. In ravno zaradi svoje dostopnosti – danes lahko supamo že praktično kjerkoli je na voljo nekaj vode – ljudje iščejo vedno nove lokacije, ki še niso preveč prometne, med spustom ponudijo mir in neokrnjeno naravo. Ena takih je v spodnjem toku tudi reka Krka.

Krka velja za najdaljšo reko, ki teče zgolj po slovenskem ozemlju in je naša edina reka, ki odlaga lehnjak. V zgornjem toku hladna kraška reka polna brzic se v spodnjem toku prelevi v tipično panonsko reko s skromnim naklonom in počasnim tokom. Od izvira v istoimenski vasi Krka v Suhi krajini do izliva v Savo pri Brežicah se spusti za vsega 125 metrov. Čeprav reka v spodnjem toku velja za še neodkrit biser, postaja vedno bolj priljubljena postojanka za različne športne aktivnosti. Na njeni gladini se tako srečujejo kajakaši in kanuisti, veliko je ribičev, domačini in turisti pa se v reki tudi kopajo. Zaradi svoje mirnosti in neokrnjene narave, ki jo obdaja, pa je Krka priljubljena tudi med ljubitelji supanja.

"Eden izmed sošolcev je bil pravi slovenski surfer, ki jezdi valove. Razlagal nam je svoje zgodbe o Franciji, o Maroku. Takrat me je čisto prevzel z vsemi svojimi zgodbami, zato se je meni porodila ideja, zakaj se ne bi dalo tega narediti tudi na Krki, na Savi ali kateri drugi reki v Posavju." Jernej Agrež o tem, kako si supanje že leta 2011 utrlo pot v Posavje

Od Otočca dalje na Krki ni več jezov. Ob dolenjski lepotici v spodnjem toku ni veliko vasi, med bolj obljudenimi so še Bela Cerkev, Kostanjevica na Krki, Brod v Podbočju, Pristava ob Krki, Bušeča vas in Krška vas. Reka ponuja veliko različnih tras, ki so primerne za suparje z različnimi znanji.

"Za kakšne začetnike je kakšna lepa zgodba supanje okoli Kostanjevice, za malo bolj izkušene pa start pri Mraševem in potem vse do Brežic." Simona Potočar Agrež o tem, kam na nedeljski izlet

Kombinacij, kje, kako in s kom se podati na sup, je ogromno. Na super dogodivščino se lahko odpravite sami, v dvoje, vedno večkrat pa se suparji odločijo, da na desko vzamejo tudi svojega najboljšega štirinožnega prijatelja. Dostop do reke Krke je enostaven, saj teče v bližini avtocestne povezave Ljubljana – Zagreb, a je še vedno dovolj daleč, da dobimo občutek, da se življenje ob njej preprosto ustavi.

"Mislim, da nisem videla še enega človeka, ki bi prišel dol s supa in rekel, da je bilo to brez veze. Vsakdo je navdušen." Simona Potočar Agrež pojasnjuje, zakaj je sup prava izbira za kogarkoli

Razstava o 45 letih delovanja največje jugoslovanske diskografske hiše Jugoton, bo po Zagrebu in Beogradu tudi Slovencem povedala zgodbo o širšem pomenu izdajanja vinilk z domačo in zahodno glasbo

Najbrž ima vsak od nas globoko v sebi skrit kakšen poseben izlet, poln spominov in melanholije. Naše naslednje povabilo v Tehniški muzej Bistra pri Vrhniki pa tokrat utegne celi množici ljudi priklicati nazaj že pozabljene občutke. Razstava o 45 letih delovanja prve in največje jugoslovanske diskografske hiše Jugoton z naslovom Vzhodno od raja, bo po Zagrebu in Beogradu tudi Slovencem povedala zgodbo o širšem pomenu izdajanja vinilk z domačo in zahodno glasbo, kar je bil sprva edinstven primer izza železne zavese. Pa tudi o snemanju, izdelovanju, razmnoževanju, prodajanju in predvajanju vinilk vseh velikosti in obodnih hitrosti. Vzhodno od raja imate čas obiskati do novega leta, za vas pa se je v izvidnico odpravil Damjan Zorc.

Soteska, ki naj bi v stari Avstro-Ogrski veljala za drugo najhujšo grapo

Med dolinami Kanomljice, Idrijce in Trebuše leži Vojskarska planota. In čeprav se je do najvišje ležeče vasi na primorskem mogoče podati iz vseh omenjenih smeri, bo za prvič verjetno najboljša pot iz Idrije, pa še ta je ponekod precej ozka. Malo naprej od same vasi, kjer idrijsko občino zamenja tolminska in kjer se Vojsko že prevesi v Trebušo, pa se začne soteska, ki naj bi bila v stari Avstro-Ogrski druga najhujša grapa.

Gačnik je pravzaprav potok, ki izvira blizu vasi Vojsko, teče nekaj časa po planoti, potem pa se spremeni v sotesko s brzicami, tolmuni in kar 14 slapovi in se približno 800 metrov niže izlije v Trebušico.

Soteska je bila od nekdaj zelo zahtevno brezpotje, po zadnjem žledu pa je ostala v svojem srednjem delu za večino neprehodna. Posebnost Gačnika in odmaknjenost kraja pa sta, kot kaže, očarali številne priseljence. Med njimi je tudi Valerija Verhovnik, nova direktorica Zavoda za turizem Idrija, ki nam je odprla vrata domačije Gačnik, poznane tudi kotkmetija NašRaj in nas skupaj z turističnim vodnikom Urbanom Šlabnikom in zgodovinarjem Matevžem Šlabnikom peljala na ogled slapov, ki so najlepši po dežju.

Novi Sad postane v času festivala Exit začasni dom več kot 200 tisoč obiskovalcem. Mesto diha s festivalom, ob njem pa sopihajo tamkajšnji prebivalci

Novi Sad je drugo največje mesto v Srbiji in prestolnica pokrajine Vojvodina. Leži ob reki Donavi, med Budimpešto in Beogradom, nad njim stoji mogočna Petrovaradinska trdnjava, ki je bila zgrajena med letoma 1692 in 1780 in jo nekateri imenujejo kar Gibraltar na Donavi. Edinstveno zanimivost trdnjave predstavljajo podzemni hodniki, ki obsegajo kar štiri nadstropja.

Ekipa Exit 202 je na Petrovaradinski trdnjavi. Od tam vsak dan snema vlog!

https://www.youtube.com/watch?v=T4C6avMz1FU

Novi Sad postane v času festivala Exit začasni dom več kot 200 tisoč obiskovalcem. Mesto diha s festivalom, ob njem pa sopihajo tamkajšnji prebivalci. V času festivala se namreč močno dvignejo cene v restavracijah in lokalih, zanimivo pa je, da taksisti kljub večjemu obisku in prometu cen ne dvigujejo. Naša ekipa je svoj izlet po Novem Sadu začela v taksiju in se nato sprehodila po središču mesta. In preverila, kako gredo sredi noči v promet lubenice.

V četrtek zvečer so v vatikanskih muzejih odprli razstavo Plečnik in sveto. Predstavljenih je 33 izbranih predmetov liturgičnega posodja, ki jih je oblikoval Jože Plečnik

Plečnik in sveto – takšen je naslov prve razstave kakšnega slovenskega umetnika v enem največjih razstavišč sveta – Vatikanskih muzejih. Izbor liturgičnega posodja, ki ga je oblikoval arhitekt Jože Plečnik, bo v tamkajšnji galeriji na ogled vse poletje. Razstavo, ki so jo pripravili v Mestnem muzeju Ljubljana ob sodelovanju slovenskega veleposlaništva pri Svetem sedežu, so odprli v četrtek, ko je bil na uradnem obisku v Vatikanu tudi premier Marjan Šarec. Že dan prej pa je Vatikan postal bogatejši za prvi doprsni kip papeža Frančiška: tudi ta spod slovenskih rok. Slovenski kulturni teden v Vatikanu je spremljal naš dopisnik Janko Petrovec.

Mednarodni projekt s pomočjo lutkovnih predstav v naravi skrbi, da bi bajeslovne zgodbe med ljudmi znova zaživele

Narava je s svojo mističnostjo že od nekdaj postavljala človeški razum na preizkušnjo. Neobičajni dogodki, ki si jih ljudje niso znali razložiti, so bili idealno gorivo za nastanek zgodb in bajnih bitij. Ob njihovi pomoči smo skušali udomačiti skrivnostnost in razložiti tisto, kar se je zdelo nerazložljivo. Danes le še redki res verjamejo v bajeslovna bitja, zgodbe pa so se iz roda v rod vseeno ohranile. Projekt Živa coprnija s pomočjo lutkovnih predstav v naravi skrbi, da bi med ljudmi znova tudi zaživele. Na nedeljski izlet smo smo se po poteh Žive coprnije odpravili na Bistriško Pohorje.

Po mehkih hribčkih južne Štajerske, nedaleč od levega brega Save, nas pot vodi v najmanj 4-5 urnem krogu

Ker so se nam vremena končno nekoliko zjasnila, se boste strinjali, da smo pripravljeni tudi na kakšno daljšo, zahtevnejšo različico Nedeljskega izleta kot v hladnejšem in bolj namočenem obdobju. Sromeljska pešpot ali tudi Pot vina in sonca bo kot nalašč, saj nas po mehkih hribčkih južne Štajerske, nedaleč od levega brega Save, vodi v najmanj 4-5 urnem krogu. Pa še v tem primeru bi vedoželjni in radovedni prejkone prepustili vajeti specializiranim rekreativcem, ki jih zanima samo cilj. Damjan Zorc se je tja odpravil še v deževnem in hladnem maju.

Poleg lepot kraja na stičišču treh slovenskih pokrajin bomo spoznali tudi Žirovski besednjak

Tokrat vabimo na izlet v Žir, kot Žirovci poimenujejo Žiri, ki jih zaznamujejo močni čevlji in močno gospodarstvo. Pa tudi kleklji in čipkarska šola, priznani slikarji in umetniki, publicisti, … Žiri, ki ležijo na stičišču treh slovenskih pokrajin, tik nad 46-im vzporednikom, te dni dobivajo tudi znamenit Žirovski besednjak. V njem je publicist Miha Naglič izbral 500 besed, tesno povezanih z Žirmi, Žirovci in žirovščino. Med njimi je tudi znamenita beseda ablak.

Na poti, ki so jo pred dvema tisočletjema dnevno uporabljali trgovci, legionarji in drugi prebivalci Rimskega cesarstva, smo pospremili mednarodno zasedbo v polni bojni opremi

Minuli teden se je na pot od Hrušice do Ljubljane, daleč stran od običajnih prometnic, čez gozdove in gmajne  podala ekipa ‘rimskih vojakov’ iz Slovenije in Italije, navdušencev nad starim Rimom. Oblečeni v antična oblačila in s polno bojno opremo takratnih pešakov so v štirih dneh zgodovinsko-arheološkega eksperimenta oziroma doživetja premagali pot od nekdanjega rimskega naselja Ad Pirom do takratne Emone. Namen eksperimenta je bil preveriti vzdržljivost modernega človeka in ergonomijo antične vojaške opreme. Na Zaplani jih je del poti pospremil Miha Švalj.

Tematska krožna pot Strunjan v podobah morja, kot je uradno ime poti, je približno tri morske milje dolga pešpot znotraj in okrog Krajinskega parka Strunjan

“V Krajinskem parku Strunjan so najmanjše in najsevernejše soline v Sredozemlju, kjer se sol prideluje po 700 let starem postopku.” Brina Knez, višja naravovarstvena svetovalka

Tematska krožna pot Strunjan v podobah morja, kot je uradno ime poti, je približno tri morske milje dolga pešpot znotraj in okrog Krajinskega parka Strunjan. Najmanj radovedni sprehajalci jo boste prehodili v slabi poldrugi uri, za najradovednejše bo celo ves dan premalo. Kar nekaj slovenskih “rekordov” boste našli med naravnimi, biološkimi in zgodovinskimi posebnostmi in si na primer ogledali, kje imajo ptice svojo lastno hitroprehransko restavracijo … Damjan Zorc si je vse to ogledal na najprimernejši in najpoučnejši način pod vodstvom višje naravovarstvene svetovalke Brine Knez.

“Maj je bolj zimski, tako da upamo, da bo sezona za proizvodnjo dobra.” Dario Sau, vodja pridelave soli, Strunjanske soline

Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino

Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …

Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.

Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.

V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.

Direktorjev fond

V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.

V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.

Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.

Spomenik sprave

Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”

Čaka jih selitev

Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.

Da Vincija je kot izvedenca za vojaške zadeve, leta 1500 v naše kraje poslala Beneška republika

Čez nekaj dni bo minilo natanko 500 let od smrti enega največjih umov vseh časov, Leonarda Da Vincija, kar letos med njegovim rojstnim dnem, ki bi ga imel 15. aprila ter 2. majem, intenzivno obeležujemo tudi na Valu 202. Čeprav se zdi, kot da o njem vemo že vse in da so po pol tisočletja od njegove smrti o njem dognali prav vse skrivnosti, še zdaleč ni tako. Na tisočih in tisočih straneh njegovih znamenitih beležnic se skriva še marsikaj, kar tudi zadnja leta odkrivajo raziskovalci njegove zapuščine. Eden od teh je tudi tokratni Nedeljski gost Alessandro Vezzosi, ki je pred leti obiskal Slovenjo in takrat razkril nova dejstva in dokaze povezane z Leonardovim obiskom območja, kjer je danes Slovenija.

“Da Vinci je pravilno prepoznal, da je prostor Vipavske doline in Posočja zadnji naravni mejnik, kjer Beneška republika lahko prepreči vdor Osmanske države v območje današnje severne Italije.” – Tomaž Lazar, Narodni muzej Slovenije

Drago Mislej Mef je Damjana Zorca na deževen, burjast in furjast dan sprejel tik pred svojimi vhodnimi vrati na cikcakasti Ljubljanski ulici v starem mestnem jedru Izole

Najbrž ni samo po sebi razumljivo, če ima mestece s 16 tisoč prebivalci, ki je v zgodovini že izgubilo tako svoj ribiški kot industrijski značaj, novega pa zlepa ne najde, še vedno največ duše izmed vseh krajev na naši Obali. Pevec, novinar, avtor glasbe in besedil ter kulturnik po dolgem in počez Drago Mislej Mef je Damjana Zorca na deževen, burjast in furjast dan sprejel tik pred svojimi vhodnimi vrati na cikcakasti Ljubljanski ulici v starem mestnem jedru Izole.

Njeno življenje je zaznamovano z glasbo, zato je bila tudi pot od Družinske vasi do Novega mesta glasbeno obarvana

V dolenjski prestolnici se je rodila in odrasla operna pevka, glasbena pedagoginja, članica Copacabane in žena ustavitvenega člana nekoč najbolj razvpite glasbene skupine v mestu. Zato smo z Ireno Yebuah Tiran njeno Novo mesto spoznali predvsem po glasbeni plati, saj nas je popeljala od svojega zdajšnjega doma v Družinski vasi in Otočca do točk v mestu, ki so vse, brez izjeme, tako ali drugače povezane z njo in glasbo.

V Celovcu o mladi univerzi, kulturnem turizmu, Prešernovi postojanki in slovenskem bifeju

Emil Krištof dela v Univerzi v Celovcu kot kulturni delavec. Je džezovski bobnar in igra z mednarodnimi glasbeniki. Sicer pa se na univerzi že 33 let ukvarja z realizacijo umetniških projektov. Hačka oziroma strešico v njegovem priimku so v 90 odstotkih primerov ignorirali. Še za strešico v evropskem potnem listu se je moral boriti z odvetnikom. Na koncu so mu jo na roke narisali v potni list.

V Cerknem je vse pripravljeno za vrhunec Laufarije, triinšestdesete od obuditve te pustne tradicije leta 1956

Na pustni torek sledita obsodba in usmrtitev pusta. Letošnja posebnost Laufarije je ta, da se bo sprevodu pridružila tudi “ta mala” ali vrtčevska Laufarija.

Tradicija Laufarije kot pustnega običaja sega daleč nazaj v poganske čase. Zadnjo prireditev po starem izročilu so pripravili leta 1914, potem pa je bila njena tradicija pretrgana zaradi obeh vojn. Znova so jo obudili leta 1956. Sodobna Laufarija je družina petindvajsetih likov. Nekateri imajo izvor v starih verovanjih, kot so pust ali ta tirjast, drugi predstavljajo poklice, kot so ta loparjev, ta kožuhov, ta ličnat, oštir, ali raznovrstne človeške lastnosti, kot so ta žleh, ta grd, ta pijan ali ta divji.

Zapeljani ... S fotografom Matejem Fišerjem po prekmurski prestolnici. O povezavah s Parizom, Corbusierom, Ravnikarjem, Prekmursko republiko, pa ribjem grillu, ki kreira javno mnenje

Matej Fišerje znani prekmurski fotograf in kolumnist, ki veliko časa preživi na dunajski kulturni sceni. To pa mu ni zmanjšalo radovednosti do rojstne Murske Sobote, zato jo je za Val 202 prekrižaril po dolgem in počez ter našel neposredne povezave prekmurske prestolnice s Parizom, Corbusierom, Ravnikarjem, Prekmursko republiko … Pa tudi z Mikijem Musterjem kot kiparjem in skromnim gostilničarjem, ki z morskimi dobrotami opominja na Panonsko morje, zato še danes lahko streže tako kurbirjem kot kraljem.

“Sem mojster za delanje in ločevanje ljubezni. Potok teče tok-tok-tok, jaz te ljubim cmok-cmok-cmok …”

Gregor Celec, lecter in medičar v Murski Soboti

Fotogalerija:

Na obisku v kraju v odročnih delih južnega Pohorja, ki ima pet cerkva, evropsko vesoljsko središče in … svojega lastnega mojstra izdelovalca violin

Rubrika Zapeljani nas tokrat pelje v Vitanje, kraj, zažet pod južne obronke Pohorja. Po zanimivem prgišču hiš, ulic in cest, ki danes kljub odmaknjenosti še vedno pričajo o neki pomembni preteklosti, je našo novinarko Majo Ratej na sobotno popoldne zapeljal domačin, dramski igralec, lanskoletni dobitnik Severjeve nagrade za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih in član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča Blaž Šef. “Če moram izbrati le eno karto, na katero bi stavil za teh nekaj kratkih reportažnih minut, potem naj bo to … Pavel,” je najavil še pred srečanjem. Kdo je Pavel in zakaj tako dobro pooseblja dušo teh odmaknjenih koncev pod Pohorjem?

“V Vitanju je ogromno potenciala, najširšega kulturnega potenciala. Ne le v dediščinskem smislu, ampak v smislu nečesa progresivnega. Taka je zgodba s Ksevtom in taka je Pavlova zgodba. Klen Pohorec, muzikant, izobražen električar, hišnik, ki se mu je zgodila genialna preobrazba v goslarstvo. Svojo dediščino začel pretvarjati v nekaj, kar je za te kraje popolnoma nenavadno. Vzpostavila se je vez med butičnim in specifično emocijo tega kraja.” – Blaž Šef

Povezave:

Mesto rdečega prahu se v njegovem spominu nikdar ne bo do konca razkadilo 

Rojstnega mesta si človek ne more izbrati, lahko pa včasih rojstno mesto izbere človeka. Za igranje hokeja na ledu pride zelo prav, če si malo večji, močnejši, hitrejši in trdoživ … na Jesenicah, roko na srce, to velja četudi nisi hokejist. Toni Tišlar je tak v vseh primerih, tudi zdaj, ko je zaplul v trenerske vode.

Vasica Slapnik je edina vas v občini Brda, v kateri ne živi nihče več.

Zadnji prebivalci so jo zapustili pred četrt in več stoletja. Nekatere hiše so se že skoraj podrle, druge je prerastel bršljan, tretje pa se počasi in žalostno posedajo same vase. Zdaj namerava vasico obnoviti zasebni investitor, britanska javna radiotelevizija BBC pa naj bi potek obnove snemala in tako pripravila dokumentarno izobraževalno serijo. V sedemnajstih hišah naj bi živelo sedemnajst parov iz 17-ih evropskih držav, ki bodo obdelovali zemljo in gojili pridelke podobno, kot so to počeli nekdanji prebivalci vasice. Pred kratkim jo je obiskala Nataša Uršič.

Kamničani so ga že vajeni – Američana, ki se po ulicah njihovega mesta z brezdlakim psom sprehaja kar v pižami

Umetnostni zgodovinar in mednarodno uveljavljeni pisec Noah Charney, ki ga je v Sloveniji zasidrala ljubezen, živi z odprtmi očmi in ušesi, neprestano sprašuje in preizkuša. Nič čudnega torej, da o enem izmed najslikovitejših mest v državi ve povedati toliko zanimivega. Od degustiranja ruševca, prevažanja smodnika, zasipanih mestnih skrivnosti, Plečnikovega pečata do taščinih pečenih rebrc.

Brezplačna akcija Šolar na smuči prenaša smučarska znanja in strast do športa na novo generacijo

Akcija Šolar na smuči je slovenski projekt smučarskega ozaveščanja šolskih otrok, ki poteka na izbranih slovenskih smučiščih že vrsto let. V brezplačni akciji vsako leto sodeluje približno 2000 četrtošolcev, med njimi je kar polovica takih, ki se s tem športom srečajo prvič. Prvi dan akcije je na Krvavcu pospremil tudi Jure Košir: “Slovenija je smučarska dežela in na nas je, da to tradicijo predamo naprej. Najpomembnejša je strast, ki jo otroci nosijo v sebi.”

“Smučanje je zelo lep šport, če to počnemo varno. Otroke zato najprej naučimo bontona in obnašanja na smučišču.” – Uroš Zupan, pobudnik akcije Šolar na smuči

Lepše vreme bi pa težko naročili za začetek akcije Šolar na smuči….s Krvavca ob 10h tudi na @Val202 pic.twitter.com/YnPYuBckjk

— Aleš Smrekar (@Alesmrekar) January 20, 2019

Tja, kjer imajo pet letnih časov nas vodi nedeljski izlet, v domnevno najstarejše slovensko mesto

V domnevno najstarejše slovensko mesto nas je zapeljal nedeljski izlet, ki tudi mimo Kurentovanja prinaša neskončne možnosti za raziskovanje zgodovinske, kulturne in etnografske dediščine. Danijel Poslek se je sprehajal po Ptuju, ki mu ga je pomagal odkrivati eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov – mojster fotografijeStojan Kerbler.

S kavalirjem Zoranom od Prešernovega trga do Nazorjeve ulice. Pa po Slovenski cesti do podhoda Ajdovščina in naprej po Slovenski cesti

Damjan Zorc in Zmago Modic sta se srečala pri vzpenjači na Ljubljanski grad: “Pri žičnici sta dva prstana kot okras. Jaz sem naredil prstana, ki se prepletata, ker se na gradu poročajo. Kje se ločujejo, pa ne vem.”

S kavalirjem, ki sta ga poimenovala Zoran, sta se ‘starejša občana’ zapeljala na Stritarjevo ulico:“Stritarjeva je kot ‘Mars napada’. Začne se z veliko zvezdo, tam je velik atom vodika enim elektronom, ki je podoben nečemu organskemu druge vrste. Pomembno je, da se nahajam pod lestencem plodnosti. Tu je velika svetleča krogla, ki jo obkroža 15 spermijev in vsak ima svojo lučko.”

“Na Tromostovju sta dve galaksiji, iz njih simbolično izleta komet. To, da se nahajamo v vesolju, je meni zelo pomembno,” – Zmago Modic

Nedeljski potep po Trstu, vodila nas je domačinka Marta Ivašič!

Damjan Zorc se je odpravil čez mejo, a ne daleč, v Trst, kjer ga je po ozkih ulicah in širokih avenijah popeljala domačinka Marta Ivašič.

Po Idriji nas vodi Idrijčan Dare Kaurič, šef Kingstonov in nekdanji kitarist benda Kuzle

“Pred časom sem šel v bivši vadbeni prostor benda. Na tramu še vedno piše Kuzle, niso ga še požagali.”

Po Idriji nas je vodil Dare Kaurič, šef Kingstonov, nekdanji kitarist benda Kuzle in Idrijčan. “Žaumfi”, žlikrofi, živo srebro, Kuzle, tri UNESCO znamke. Vse to in še več je Idrija.

“Idrija ima tri UNESCO znamke. Dediščina živega srebra. UNESCO Geopark. Idrijska čipka pa je vpisana na seznam nesnovne dediščine.” Sanja Marija Pelis

Poslušaj in poglej, kje je Jernej prvič zapel ponarodelo "Samo tebe te imam"

Od starih lokalnih bifejev, do kina, kamor treba je čez most, pa vse do dvorcev, muzejev in gorc ter orehov, ki so bili inspiracija za marsikatero lirično in epsko pesnitev. Po Rogatcu s pesnikom, pisateljem, glasbenikom in članom skupine Mi2 Jernejem Dirnbekom – Dimekom.

V družbi enega od najbolj znanih domačinov se sprehajamo po kraju, ki so ga zaznamovali fužinarstvo in vrhunski športniki

V seriji izletov z naslovom Zapeljani gremo tokrat na Gorenjsko, v gručasto naselje pod cesto Jesenice – Kranjska gora, znano po izjemnih športnikih, 21 zimskih olimpijcih, po izhodišču za alpinistične podvige v Julijcih, pa po fužinarstvu in nahajališčih železove rude v bližini, ki so zdaj le še spomin na čase, ko se je vas najbolj razvila. Mojstrana je tokrat naš nedeljski izletniški cilj, kamor se je v torek odpravil Aleš Smrekar v družbi enega od najbolj znanih domačinov, zdaj sicer priseljenega v Ljubljano – Jureta Koširja.

Zapeljal vas bo ornitolog Dominik Bombek. Tja, kjer je nastala eksplozija življenja

Če se boste kdaj vozili pod obronkih Slovenskih goric in vas bo pot pripeljala do Ormoža, se zapeljite še malo proti meji, mimo Ormoškega jezera, neposredno povezanega z Naravnim rezervatom Ormoške lagune. To je območje ki ima dolgo in izjemno zgodbo o tem, kako lahko sobivata narava in industrija in  kako so bazeni nekdanje Tovarne sladkorja postali mokrišče in s tem naše najpomembnejše gnezdišče in postaja za vodne ptice. Po rezervatu nas vodi ornitolog Dominik Bombek.

Zapeljani... Nova serija nedeljskih izletov. Začenjamo v Zagorju ob Savi z Vladom Poredošem

Ozemlje, ki se je raztezalo 93 kilometrov in na katerem je v 29 mesecih padlo 300.000 vojakov, danes povezuje Pot miru

V tokratnem nedeljskem izletu smo se podali po poteh soške fronte. Obiskali smo Kobariški muzej, ki prikazuje dve leti in pol trajajoče bojevanje na območju Zgornjega Posočja, posebej 12. soško bitko, znano kot preboj pri Kobaridu, in se z društvom 13-13 sprehodili po muzeju na prostem Ravelnik v okolici Bovca. Ozemlje, ki se je raztezalo 93 kilometrov in na katerem je v 29 mesecih padlo 300.000 vojakov, danes povezuje Pot miru.

Pred dvema tednoma so v Kočevski Reki odprli Orlovo gozdno učno pot, posvečeno najbolj prepoznavnemu prebivalcu tega območja

Gnezdo para orlov belorepcev v Kočevski Reki je bilo odkrito v 80. letih prejšnjega stoletja, le nekaj let po izgradnji jezu, za katerim je nastalo Reško jezero. Odkritje je predstavljalo prvo potrditev gnezdenja te vrste na naših tleh. Belorepec je vse od takrat na Kočevskem stalno prisoten. V Kočevski Reki oziroma ob tamkajšnjem jezeru so pred dvema tednoma zato odprli Orlovo gozdno učno pot, posvečeno najbolj prepoznavnemu prebivalcu tega območja. Po njej se je sprehodil naš dopisnik Marko Škrlj.

12-kilometrska tematska pot s sedmimi točkami, lokacijami, kjer so posneli najpomembnejše prizore kultnega slovenskega filma

Letos mineva 70 let od nastanka prvega slovenskega zvočnega celovečernega igranega filma Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica. Večina prizorov po scenariju Cirila Kosmača in njegove novele Očka Orel je bila posneta v Baški grapi.

Prikazuje boj partizanov in civilnega prebivalstva na Primorskem za osvoboditev izpod 25-letne italijanske okupacije. Sedemdeseti obletnici so se posvetili tudi v domači Baški grapi, na Grahovem ob Bači, kjer društvo Baška dediščina ta konec tedna pripravlja 13. festival Odmevi dediščine. Po petkovi premieri dokumentarnega filma “Baška grapa – živi spomenik filma” režiserja Slavka Hrena so se včeraj pohodniki podali po tematski poti Na svoji zemlji, osrednja prireditev pa bo danes ob 15. uri.

“Stane, lej jo našo grapo.”

S to kultno izjavo se začenja film Na svoji zemlji, a da bi se povzpeli do točke, kjer je bil prizor posnet, se je treba malo potruditi. Pred nami je namreč 12-kilometrska tematska pot s sedmimi točkami, lokacijami, kjer so posneli najpomembnejše prizore.

Film prikazuje zgodbo od poletja 1943 do maja 1945, ko partizani osvobodijo Trst. Za glasbo avtorja Marjana Kozine je poskrbel orkester Slovenske filharmonije. Za gledališke igralce – Aleksandra Valiča, Štefko Drolc, Staneta Severja, Majdo Potokar, Jožeta Galeta, Andreja Kurenta in številne druge, je bil to prvi nastop v filmu. Zanimiva izkušnja je bila tudi za snemalca Srečka Pavlovčiča in danes 90-letnega Iva Belca, ki je v filmu tudi nastopil, ter scenografa, danes 97-letnega Toneta Mlakarja, in leto mlajšega direktorja fotografije Ivana Marinčka. Na snemanje spominja tudi opus o filmu scenskega fotografa Erminia del Fabbra – več kot 2.000 fotografij, ki jih hranijo v Slovenski kinoteki.

Še vedno imate čas, da se odpravite v Baško grapo, natančneje na Grahovo ob Bači, kjer se ob 15.00 začenja prireditev Poklon slovenskemu filmu, ki bo obogatena z glasbo in pesmimi iz slovenskih filmov. Slavnostni govornik bo Marcel Štefančič. Premiera dokumentarnega filma Filmoljubje: Baška grapa – živi spomenik filma bo na TV Slovenija 24. oktobra.

Na Krasu je gradišč več kot je dejanskih vasi, ta pa pogosto zaradi nedostopnosti z mehanizacijo čistijo koze. Kraška gmajna poleg gradišč hrani še pastirske hišice, suhe zidove in številne plodove

Če bi vse suhe zidove, ki prekrivajo kraško pokrajino, postavili v eno vrsto, bi bila ta daljša od Kitajskega zidu, gradišč pa je na Krasu več kot je dejanskih vasi. Kraška gmajna je posajena s številnimi kamnitimi mojstrovinami, ki pričajo o tem, da se je poselitev na tem območju začela že pred 4000 leti. Še pred nekaj leti povsem neraziskana in zato tudi nerazumljena zapuščina pa danes s svojo veličino privablja vedno več turistov, domačini na Krasu pa bogato preteklost povezujejo tudi s sodobnostjo. Prisluhnite nedeljskemu izletu.

Lokacija bolnice je bila dobro varovana skrivnost. Niti ranjenci niso vedeli, kje natančno se zdravijo

Bolnica Franja je delovala od decembra 1943 do konca vojne maja 1945. Bila je ena od 120-ih partizanskih bolnic, v katerih se je skupno zdravilo približno 15 tisoč ranjencev. Bolnice so postavili v težko dostopnih gozdovih, podzemnih jamah ali skritih soteskah.

Zgodba se je začela, ko je zdravnik Viktor Volčjak dobil nalogo, naj na Cerkljanskem poišče primerno lokacijo za bolnico, kjer se bodo zdravili predvsem ranjenci z zahodne Gorenjske in severne Primorske. Našel jo je ob pomoči domačina Janeza Peternelja. Postopno so zgradili 14 lesenih barak in več pomožnih objektov. V Franji se je zdravilo 578 ranjencev. Lokacija bolnice je bila dobro varovana skrivnost. Niti ranjenci niso vedeli, kje natančno se zdravijo.

Bolnica Franja je takrat kot edina med partizanskimi bolnicami imela tudi lastno vojaško obrambo. V okolici so bili postavljeni mitraljezi in vojaška straža. In čeprav je bil sovražnik vsaj dvakrat v bližini, bolnice Franja ni odkril. Nikdar tudi ni bila izdana. Jo je pa leta 2007 uničila povodenj, ki
je odnesla skoraj vse barake.

Pomemben del zdravljenja je bilo tudi preganjanje slabe volje in črnih misli. In medtem ko so morali v marsikateri drugi bolnici šepetati, da jih sovražnik ne bi slišal, v Franji teh skrbi niso imeli, saj je šumenje Čerinščice preglasilo njihovo govorjenje in petje. V Franji so imeli tudi elektrarno na vodni pogon. Elektriko so potrebovali za razsvetljavo in rentgen.

Pred dnevi smo si privoščil obisk tega Skanséna, kot po švedskem izvirniku imenujemo podobne muzeje ljudskega stavbarstva povsod po svetu

Muzej na prostem Rogatec živi že svoje četrto desetletje. V Rogatec ob hrvaški meji se lahko sicer odpravite po obsotelskih cestah, a največ vas bo zagotovo izbralo drugo pot – z avtoceste boste v bližini Celja zavili proti Šentjurju in prek Šmarij pri Jelšah. Potem samo še pazite, da boste v samem Rogatcu zavili na Ptujsko cesto – v nasprotnem primeru boste zašli na Hrvaško.

Damjan Zorc si je pred dnevi privoščil obisk tega Skanséna, kot po švedskem izvirniku imenujemo podobne muzeje ljudskega stavbarstva povsod po svetu.

Po navadi je vasica polna sredi poletja, ob godovanju sv. Jakoba, osveščen nedeljski izletnik pa jo obišče tudi izven glavne sezone

Nedeljski izlet nas odnaša globoko v Slovenske Gorice. Tam se med vinogradi in griči skriva vasica Jakobski Dol. Bog ve, kaj pomeni dol, kajti naselje vsi imenujejo zgolj Jakob. Po navadi je vasica polna sredi poletja, ob godovanju sv. Jakoba, osveščen nedeljski izletnik pa jo obišče tudi izven glavne sezone. Kot je to storil Marko Radmilovič.

S traktorjem do vhoda v podzemlje Tržaškega krasa

Če je Kras, ki se razteza od našega zahodnega dela pa vse do Tržaškega zaliva, dobil ime po goli, kamniti pokrajini, to še ne pomeni, da Kras nima tudi svoj o-kras. V Registru kraških jam Furlanije – Julijske krajine je vpisanih skoraj 8000 jam. Ena prvih izmerjenih in vpisanih, pod številko 24, pa je jama, za katero pravijo, da je ena najlepših na Tržaškem.

V devinsko-nabrežinski občini, prav na meji med Nabrežino in majhno kraško vasjo Slivno, je turistična kmetija Le torri di Slivia, ki naj bi bila edina kmetija v Italiji, ki ima svojo turistično kraško jamo, po kateri je kmetija tudi dobila ime. Vprašanje, kako je biti lastnik jame, večkrat dobi Corrado Greco, glavni na kmetiji pa tudi zaslužen za to, da od leta 2012 po jami, ki je ime dobila po svojih veličastnih osmih stalagmitih, spet potekajo vodeni ogledi in tudi za to, da se do vhoda v podzemlje Tržaškega krasa pripeljete v traktorski prikolici.

Od 1. julija do 15. septembra so ogledi jame štirikrat dnevno (10.30, 12.00, 14.00 in ob 15.30), marca, aprila, maja, junija, oktobra in novembra pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih (ob 10.30, 14.00 in ob 15.30). Pozimi pa zaradi prezimovanja netopirjev, malih in velikih podkovnjakov, Pejco v Lascu oziroma Le torri di Slivia zaprejo in pustijo pri miru.

Mašun je skriti gozdni biser, od koder je eden najlepših pogledov na Snežnik. Dosežemo ga lahko prek Knežaka ali pa Sviščakov

Slovenija še zdaleč ni tako majhna, kot se nam morda dozdeva. Skoraj nepreštevni so briljantni kotički, ki se jim leta dolgo izogibamo samo zato, ker se nam pač mudi mimo njih na vnaprej izbran cilj.

Mašun je eden takšnih skritih gozdnih biserov, ki ga zajetna večina Slovencev nikoli ne bo videla, pa ni ne majhen ne preveč skrit. Celo tujci so ga že odkrili, in to iz obeh najbolj znanih smeri. Iz Pivke zavijejo prek Knežaka in Koritnic, iz Ilirske Bistrice pa prek Sviščakov.

Kjer marnajo po svoje in bajsa pomeni ovco bele barve, imajo le dva letna časa, zimo in avgust, nosijo žoke in kuhajo krape, tam so Rateče

Zadnja vas pred tromejo, kjer način življenja narekuje tudi mraz, pečat pa sta pustili dve sosednji deželi. Nekateri pravijo, da so tam posebni, mi pa smo preverili predvsem tamkajšnje posebnosti. Nekatere pokažejo tudi na Vaškem dnevu, to je kulturna etnološka prireditev, ki jo vsako leto 15. avgusta organizira Turistično društvo Rateče – Planica na vaškem trgu. Sicer pa so bile Rateče tudi ena od točk letošnjega popotovanja We are Alps.

Mladi iz Bohinja za osemdeset dni prevzeli vlogo pastirjev in sirarjev na planini Krstenica, 1670 metrov visoko med Bohinjskim jezerom in Triglavom

Nedeljski izlet nas bo tokrat vodil visoko nad Bohinj, na planino Krstenica, kjer skupinica mladih počitnikuje malo drugače. Veronika, Pika in Matevž, ki jih skupaj ne štejejo 50, kot pravi majerji pazijo na živino in pridelujejo sir. Oživljajo dejavnost, ki je na slovenskih planinah živela dolga stoletja, danes pa je le še eksotična ostalina, ki jo lahko iščemo s povečevalnim steklom.

Nekaj ga je v morju, nekaj na obali, delček pa celo na hribu posejanem s kmetijami

Tokrat vas Damjan Zorc vabi v prav danes uradno priznan Naravni park Debeli rtič. Nekaj ga je v morju, nekaj na obali, delček pa celo na hribu posejanem s kmetijami. Kako se vse to združuje v celoto in kako boste obšli poletno avtomobilsko gnečo na naši obali, vse to boste izvedeli v Nedeljskem izletu!

Nizozemsko jezero v Avstriji. Za vse je kriv James Bond.

Če česa v sosednji Avstriji ne manjka, so to gotovo naravna jezera. Med njimi najdemo najgloblje, največje, najhladnejše, najbolj zeleno in tudi najvišje ležeče kopalno jezero, ki pa mu zagotovo lahko dodamo tudi oznako najbolj nizozemsko jezero na Avstrijskem. Belo jezero, ki je od slovenske meje oddaljeno dobrih 70 kilometrov, namreč vsako zimo zasede nekaj tisoč Nizozemcev, ki na njegovi zmrznjeni gladini pripravijo najdaljši drsalni maraton na svetu, Dirko enajstih mest. Sicer pa je Belo jezero magnet za obiskovalce predvsem poleti, ko nam da vedeti, od kod ime ‘belo’ in zakaj ga je za najlepše jezero v Avstriji na svojem poročnem potovanju razglasil že sam cesar Franc Jožef. Po njem se je letos zapeljala tudi skupina novinarjev na letošnji ekspediciji We are Alps – Mi smo Alpe, ki jo vsako leto organizira Stalni sekretariat Alpske konvencije.

Grad Kostel, nekoč latinsko Castellum, je preživel številne turške vpade in Napoleona

Pred okroglim mesecem dni je dočakal konec glavnega dela obnove grad Kostel, nekoč latinsko Castellum. Na izpostavljeni živi skali so ga zgradili pred osmimi stoletji, pripadajoči trg znotraj obzidja in pristavo pod njim pa počasi, po potrebi… Vmes je preživel številne turške vpade, Napoleona in partizane. Večkrat je bil požgan in porušen … Nič čudnega, da je zdaj spet videti kot nov, pa čeprav je za zdaj zmanjkalo denarja za okna.

Mala vasica sredi Aupaske doline

Prebarvana slovenska imena krajev spremljajo pot po Kanalski dolini, od italijanskega Trbiža do Aupaske doline. Zanjo nekateri pravijo, da je najlepša dolina v italijanskih Alpah. Presojo, ali je res, prepuščamo vsakemu posamezniku, gotovo pa je ena bolj zapuščenih. Pred sto leti je dolino poseljevalo 2000 ljudi, danes le še približno 200. Četrtina jih živi v Dordolli, vasici, ki se skriva, in to dobesedno, prav nekje na sredi doline.

Legenda pravi, da so se ljudje tja naselili prav zaradi skrivne lege, v iskanju zavetja pred mongolskimi plemeni, ki so nekoč ustrahovala Evropo. Gnezdo med gorami, ki te nežno zmasira, kraj imenuje umetnik, ki se je tja priselil iz Londona in zadnja leta ni edini, ki je raje kot odšel prišel. Dordolla je bila tudi ena od točk letošnje potiWe are Alps, Mi smo Alpe, ki ga za boljše poznavanje življenja v Alpah za predstavnike medijev že nekaj let organizira Stalni sekretariat Alpske konvencije.

O impresivni zbirki vrta, barvitosti, aromah in čajnih mešanicah

Nadaljujemo s serijo nedeljskih izletov po bolj ali manj znanih slovenskih parkih in vrtovih. Tokrat nas pot nese v deželo hmelja, torej v Savinjsko dolino, točneje v Žalec. Od konca 19. stoletja mesto velja za središče slovenskega hmeljarstva, zadnja leta pa najbolj slovi po fontani piv. Če pa se z ljubljanske strani zapeljete mimo fontane in potem kmalu zavijete levo, boste prišli do Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo. Za stavbo inštituta pa najdete Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin.

Plečnikovo hišo so začeli obnavljati pred petimi leti. V njej so vzpostavili nov muzej in raziskovalni center, posvečen arhitektovemu opusu

Pod vodstvom Muzeja in galerij mesta Ljubljane so uvedli tudi stalni program občasnih razstav in izobraževalnih dejavnosti. Hiša je med bolj obiskanimi turističnimi lokacijami v Ljubljani. Plečnikova hiša je prejemnica nagrade Evropske komisije za izjemne dosežke na področju kulturne dediščine.

Ob gradu Turnišče se bohoti prekrasen drevesni park, ob njem pa Turniški ribnik

Tudi to nedeljo vas bo Val 202 povabil na izlet v enega od slovenskih parkov. Čeprav večina ob omembi Turnišča pomislijo na prekmursko naselje pa gremo tokrat res v Turnišče ampak ne v Prekmurje. V okolico Ptuja bomo šli. Streljaj od najstarejšega slovenskega mesta je namreč dokaj neznan grad Turnišče, ki sicer kaže res žalostno podobo in kar kriči po pošteni obnovi, k sreči pa se za razpadajočim poslopjem bohoti prekrasen drevesni park, ob njem pa Turniški ribnik, ena od posebnosti Dravskega polja.

Odpravite se na nedeljski izlet v alpski botanični vrt Juliana v Trento

Ni treba poznati legende o bogovih, ki naj bi menda nekoč davno živeli v Trenti, da vemo, da je Soška dolina res po malem rajska, vsaj ko ji to dopušča letni čas. Pod Vršičem pa je še kraj, ki ga je že Julius Kugy poimenoval osrečujoče počivališče bogov. Kugy si je alpski botanični vrt, ki ga je leta 1926 ustanovil njegov prijatelj, tržaški posestnikAlbert Bois de Chesne, zamislil kot sprehod iz alpske doline na vršac.

Danes v vrtu uspeva vsaj šeststo različnih alpskih, predalpskih in kraških rastlinskih vrst. Seveda tudi planika, pa triglavska roža, ki v vrtu, če zacveti, zacveti le z enim samim cvetom. Posebna rastlina je tudi šopasti repušnik, geološko stara vrsta, ki se je po ledenih dobah ohranila le na nekaterih rastiščih v Južnih Alpah. Sedemdeset rastlinskih vrst v Juliani je zavarovanih, vse od leta 1951 pa je kot spomenik oblikovane narave zavarovan tudi sam vrt, za katerega že več kot pet desetletij skrbiPrirodoslovni muzej Slovenije.

Neograjena naravna vrednota sredi milih gričev, ki vas z zelenjem ohranja v sedanjosti, z muzejem na prostem v preteklosti in zorenjem pšenice in rža v prihodnosti

Za Nedeljski izlet vam tokrat privoščimo dve aktivni uri vaške idile in miru, združeni s splošno izobrazbo o avtohtonih vrstah dreves in grmovnic. Zágraški log pri Škocjanu na Dolenjskem je neograjena naravna vrednota sredi milih gričev, ki vas z zelenjem ohranja v sedanjosti, z okamninami iz nekdanjega Panonskega morja in muzejem na prostem v preteklosti in zorenjem pšenice in rža v bližnji prihodnosti. Damjan Zorc pravi, da se svobodo meri tudi s tem, da zobanje zrelih plodov s češenj, skorša ali tepk – tu ni prepovedano….

Magda Grašič vam bo rada predstavila vseh 1600 bodičastih prijateljev

Tokrat vas bomo vzpodbodli na zanesljivo najbolj bodeč Nedeljski izlet, kar si jih v Sloveniji lahko zamislite. Blizu naših največjih solin si lahko v Seči pri Portorožu za en sam samcat evro ogledate Vrt kaktusov. Magda Grašič vam bo rada predstavila vseh 1600 bodičastih prijateljev, ki sta jih skupaj s pokojnim možem že pred leti nastanila v steklenjaku blizu seškega rta. Damjan Zorc je ta teden najbolj občudoval 3 izmed njih: najstarejšega, starega 60 let, pa najvišjega – visokega 6 metrov, za katerega so morali posebej prilagoditi streho, in najdaljšega – ki se po skalnjaku vije več kot dva metra.

Bi sprejeli povabilo v preteklost? V kino dvorano brez letečih super junakov, brez pokovke in kokakole ter po možnosti še s tremi pavzami za menjavo koluta

Podeželski kino je bil njega dni mogočna inštitucija. Ne le zanos, s katerim so prosvetna društva, vaški odbori in manjša mesta nabavljale znamenite Iskrine projektorje, tudi velik obisk in kulturna ter prosvetna vloga kina v petdesetih, šestdesetih in delno sedemdesetih letih minulega stoletja, vse bolj privlačita tako filmsko, kot splošno zgodovinopisje.

In v Ormožu so se odločili podeželski kino obnoviti. V nekoliko bolj urbanem okolju mestnega gradu sicer, pa vendar.

* V posnetku smo napačno naslovili ormoškega župana Alojza Soka. Za napako se opravičujemo.

Slovenija je dežela zmajev. Od severa pa do juga je vse polno pripovedk, v katerih nastopajo. Največkrat so krivi za potrese, poplave in druge nesreče.

Mogoče ima res prednost pred drugimi ljubljanski zmaj zaradi mostu in grba, pa tudi zaradi mita o argonavtih, v katerem zmaja ubije prvi Ljubljančan Jazon. A znan je tudi zmaj na Košuti nad Tržičem, ki je povzročil uničujoči potres, mesto Ribnica pa ima globoko pod zemljo ukročena kar dva zmaja. V svet teh starih, hibridnih in mističnih bitij, ki so jih poznale vse stare kulture, zdaj popelje tudi nova razstava v Kazematah na ljubljanskem gradu. Pripravil jo je arheolog, kustos Slovenskega etnološkega muzeja, doktor Marko Frelih.

Cerkniško polje s svojim jezerom je pred stoletji veljalo za enega najbolj znanih kraških pojavov v Evropi

Pravzaprav je ta del Slovenije, danes Notranjski regijski park, poleg matičnega Krasa po svetu najbolj poznan, preučevan in prepoznan. O naravnih posebnostih in življenju ljudi na Notranjskem je obširno pisal že Janez Vajkard Valvazor, za njim še številni, zato imajo današnji interpreti zgodovine tam lažje delo kot drugod.

Osrednja znamenitost tamkajšnjegaMuzeja Cerkniškega jezera, ki ga je zasnoval Vekoslav Kebe, je živa maketa Cerkniškega jezera.

Tri dimenzionalen prikaz površja cerkniškega polja, ki ga gospod Kebe pozna kot svojo dlan in ga, ob razlagi pojavov, dobesedno poplavi z vodo in nato še osuši pred našimi očmi. Natanko tako kot se to vsako leto malo drugače dogaja na Cerkniškem jezeru. 

Za izdelavo žive makete Cerkniškega jezera z natančno odmerjenimi nagibi makete polja, skritimi vodnimi črpalkami in zvočnimi efekti je potreboval kar tri leta. Da se je projekta sploh lotil pa je krivo neznanje; tudi v aktualnih šolskih učbenikih je po njegovem še vedno preveč napačnih podatkov in zgrešenih interpretacij o presihajočem jezeru.

Življenje ljudi na Cerkniškem polju je že od nekdaj neločljivo povezano z jezerom. Poleg konja in voza je imela vsaka kmetija tudi vsaj en čoln, raje še več.

Pa ne čolniče za rekreacijo: prave plovne tovornjake, dolge tudi več kot 12 metrov z osupljivo nosilnostjo, saj so v njih prevažali tudi živino. Plovila so morala biti čvrsta, z nizkim ugrezom in dovolj široka, zato so boke notranjskega drevaka iztesali iz na pol prerezanega debla jelke, dno, kljun in krmo pa so naredili iz debelih desk.

Rudnik živega srebra Idrija je 500 let dajal kruh številnim generacijam rudarjev in njihovim družinam

Z garaškim delom so rudarji v 500 letih izkopali za 700 kilometrov rovov. Le delček tega podzemnega labirinta je urejen tudi za turističen ogled. Obiskovalcem je prikazano pridobivanje cinabaritne rude od primitivnih začetkov rudarjenja do njegovega tehnično izpopolnjenega konca. Rudarji so si enolično delo znali popestriti s pristnim humorjem. A zaradi živega srebra so tudi prekmalu zbolevali in umirali. Iz teme rovov v svit življenja, je eden od sloganov, s katerim skrbniki tega dela Unescove dediščine vabijo na obisk Idrije.

Rudnik živega srebra Idrija – predstavitveni film 2018 from Stane Jersic on Vimeo.

Vedenje o izumitelju, tovarnarju in tudi dobrotniku Janezu Puhu se je v zadnjih letih močno razširilo

Zavest, da gre za Slovenca, se je začela širiti najprej med tehnično inteligenco, nato pa med vse večjo skupnostjo ljubiteljev starodobnih vozil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat so ob 130. obletnici rojstva na Ptuju pripravili veliko pregledno razstavo, od takrat pa Puh po kapljicah bogati našo tehnično dediščino in z njo tudi tehnološko samozavest. Kamenček v tem mozaiku je tudi njegov muzej, ki je ob zasebnih zbirkah in podobni ustanovi v avstrijskem Gradcu referenčna točka ljubiteljev Puhovih vozil kot tudi njegove izjemne osebnosti.

Tokrat smo obiskali slovensko obalo, natančneje Piran, kjer se je rodil Giuseppe Tartini

Tokrat pa res ni bilo potrebno dosti možganskega naprezanja za izbor glasbe, ki bo spremljala tale nedeljski izlet. Svetovno najbolj prepoznan glasbeni virtuoz, rojen na tleh današnje Republike Slovenije – je Giuseppe Tartini. Eden najprepoznavnejših slovenskih trgov, brez katerega si težko predstavljamo turistično razglednico dežele med Alpami in Jadranom, je po njem poimenovan krožni trg na najdlje v kopno zajedenem koncu piranskega mandrača. In naravnost proti barčicam domačih ribičev je usmerjeno pročelje Tartinijeve rojstne hiše.

Preden je Rudolf Maister postal general, ki je Slovencem ob severni meji prihranil diplomatsko cincanje z arbitražo, je potoval po srednji Evropi

Še vedno se pogosto dogaja, da naši Štajerci in Korošci obstanejo odprtih ust in nejeverno priprtih oči, ko zaslišijo znani slogan “Kamnik, Maistrovo mesto”. Potem jih kmalu potolaži dejstvo, da se je njihov pogumni Rudolf sredi starega mestnega središča na Šutni rodil – in tukaj tudi preživel svoja predšolska leta. Še preden je postal odločni general, ki je Slovencem ob severni meji prihranil diplomatsko cincanje z arbitražo, pa ga je življenje gnalo po vsej srednji Evropi. Njegovo rojstno hišo sredi Šutne je tudi zaradi mogočne silhuete z brki tik pred vhodom – zlahka našel Damjan Zorc.

"Največja umetnost je pisati za ljudstvo tako, da uživa tudi inteligenca"

Dolenčeva kajža na koncu Doslovč je ena tistih hiš, kjer še lahko vidimo, kaj pomeni, da je hiša v “žakl djana”. Prav na tej domačiji, v leseni hiši, ometani z apnom, se je 9. februarja pred 147 leti rodil župnik in mojster ljudske besedne umetnosti Fran Saleški Finžgar. Pravzaprav je bil Franc, ali kot je sam zapisal Francetovega Franceta France, a se je potem za potrebe objav preimenoval v Frana. Čeprav se je družina pozneje, tudi zaradi dobrega zaslužka od očetove obrti in znanja preselila, so se prav v tej kajži odvile številne zgodbe, pozneje zapisane, kot sta Tudi pajčevina bi me držala ali pa Miklavžev nožič. Finžgar je večkrat dejal, da se mora za svojo nadarjenost zahvaliti prav očetu, ki mu je dal več napotkov za življenje kot vse knjige.

Čeprav je njegova mama menila, da duhovniški poklic za njenega sina živahnega značaja ni najboljša izbira, si ga je vseeno izbral in to zato, da bo kot duhovnik lahko izboljšal življenje preprostega kmečkega človeka. A Fran Saleški Finžgar ni bil le duhovnik, bil je tudi pisatelj, avtor zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem, za katerega je prejel celo klic iz Hollywooda, in Slovenec, ki mu je bilo najbolj pomembno, ne glede na oblast, postaviti se na stran preprostega človeka.

O Finžgarju sta nam pripovedovala turistična in muzejska vodnica Petra Kržan, ter njegov pranečak, etnolog, doktor Janez Bogataj.

Na najbolj zasnežen dan letošnje zime smo se odpravili na strma pobočja kopaste Kojce

Tokrat vas vabimo na domačijo enega prvih prejemnikov Prešernove nagrade za življenjsko delo – Franceta Bevka. Še nekaj let prej, na šele tretji podelitvi, je prejel tudi Prešernovo nagrado za mladinsko povest Tonček, ki je izšla natanko pred sedemdesetimi leti. Na najbolj zasnežen dan letošnje zime smo se odpravili na strma pobočja kopaste Kojce, v vas Zakojca na meji med Cerkljanskim in Tolminskim.