Zapisi iz močvirja

Danes pa nekaj o lanskih poplavah. O hitrosti obnove se lahko prepirajo politiki, na tem mestu pa samo spomnimo na nesrečne družine, ki jih čaka morebitna izselitev. 36 objektov bo odstranjenih, 348 objektov pa je takšnih, ki predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Vlada je ponudila možnost nadomestne gradnje in vsaj del te naj bi bili tipski objekti. Gre za pet različnih tipov, ki pa so jih pristojni organi opisali samo z generičnimi imeni, kot so: manjši objekt, individualni tip objekta in pa dvojčka ali vrstna hiša. Govorimo seveda samo o tistih upravičencih, ki so se odločili, da jim bo nadomestni objekt zgradila država. Mnogo bo namreč tudi upravičencev, ki so se odločili za individualno gradnjo …

Razmišljajoči bi ob tako občutljivi temi, kot je po poplavna obnova, najraje molčal, a ker gre v glavnem za službe, urade, strokovnjake in vladne uradnike, ki so pred tem enkrat že dopustili graditev na poplavnih področjih, je modro pogledati načrtu tipske gradnje pod prste. Tako smo si pri naših virih v popoplavni pisarni priskrbeli natančne načrte petih tipskih objektov, ki jih danes prvič in kot edini medij predstavljamo javnosti.

In še mimogrede in nepovezano s temo: dva cela pet načrta nam je priskrbel moški vir, dva cela pet načrta pa ženski vir. Po novem mora biti namreč sodelovanje v RTV oddajah po spolu točno na pol, drugače se ti lahko zgodi, da jih slišiš od Marte Kos, ki je postala varuhinja pravic slovenskega estrogena na začasnem delu v Švici.

In zdaj kot pravi pesem: Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi ... Nadomestni objekti, kot si jih je zamislila vlada, imajo nekaj skupnih značilnosti. Na prvem mestu morajo biti poceni; če hoče vlada zajeziti stavkovni val, mora nekje vzeti in kje je vzeti lažje, kot pri popoplavni obnovi. Ko smo dobili poceni objekte, je naslednja zahteva vladnih strokovnjakov, da mora biti tipski nadomestni objekt vsaj nekoliko mobilen. V Sloveniji imamo ogromno vodotokov, tako da nikoli ne veš, kateri in kje bo poplavil. S tega stališča je pametno, da lahko objekt premaknemo na varnejšo lokacijo. In še tretja značilnost; objekt mora ustrezati ali regionalnim, ali kulturnim, ali pa geografskim značilnostim pokrajine. Dovolj svete slovenske krajine je že zapacane z modrimi, roza in zelenimi fasadami, ki so ostale od turških vpadov, tako da naj bodo vsaj nadomestne gradnje, za katere bo poskrbela država, okolju prijazne. In zdaj k objektom samim.

Prvi objekt se imenuje "tipi …" Gre za objekt, ki je skoraj popoln stožec, kar mu daje atraktivno podobo, kajti kot vemo, je ravna linija sovražnica sodobne arhitekture. Uporabljeni materiali so izključno organski, v glavnem les in živalske kože. Prostora v tem nadomestnem objektu je veliko, interier je odprt, tako da lahko družina ves čas komunicira in se druži ob odprtem ognju. Tipi je namenjen posameznikom odprtega duha in daljših las, primeren pa za poplavno področje srednje in spodnje Save, kjer je kar nekaj ravnine, na kateri pride tip Tipi še posebej do izraza.

Drugi objekt se imenuje "iglu". Gre za nadomestno gradnjo v pravem pomenu besede. Ta nadomestna gradnja uspeva le v hladnejših mesecih leta, nato pa tudi nadomestna gradnja potrebuje nadomestno gradnjo. Primerna za zgornje tokove rek na Koroškem, predvsem okoli krajev, kjer izdelujejo pravljično deželo Kralja Matjaža; gre za kupolaste bivalne objekte, zgrajene iz vode v alternativnem agregatnem stanju, kar je ekološko najčistejša mogoča gradnja.

Tretji objekt se imenuje "jurta". Zaradi zahtevnosti gradnje vlada predvideva, da bo teh najmanj; postavili pa jih bodo v bližini prestolnice, kjer po navadi poplavlja Ljubljanica, kajti pri jurti je predvidena tudi soudeležba investitorja, ima pa zaradi razkošne kvadrature tudi image luksuznega prebivališča. Jurta je primerna za popoplavno obnovo pri visokih državnih uradnikih, uspešnih športnikih, gospodarstvenikih, pevcih in podobnih posameznikih, ki so nemirnega – nomadskega duha.

"Adria" je četrti tipski objekt. Namenjen predvsem mladim družinam. Ker mlade družine niso zahtevne in so srečne že, če imajo streho nad glavo, bo vlada ogromno teh nadomestnih objektov napaberkovala v hrvaških campih, jih nekoliko dodelala ter nato poslala kot nadomestne gradnje. Adria je, kot pove že ime samo, primerna za slovensko obalo in Istro, bo pa, kot vse kaže, tudi najbolj številčna nadomestna gradnja.

Peti in zadnji tipski objekt je "kolišče". Lokacijsko bo zelo omejen, gre pravzaprav za nadomestno elitno sosesko na ljubljanskem barju, zemljišča pa je odstopila Mestna občina Ljubljana. Kot je pri ljubljanski občini, ko odstopa zemljišča za nadstandardne gradnje v navadi, je projektna dokumentacija že izdelana in tako tudi že poznamo zunanjo podobo te luksuzne nadomestne gradnje. Naselje bo imelo dve ulici. Prva se bo imenovala "Ulica Janeza Jalna", druga pa "Ulica Zorana Jankoviča"!

Če ste torej med nesrečniki, ki so bili prizadeti v lanskih poplavah, zdaj vsaj približno veste, kakšen nadomesten tip stavbe vam bo država postavila. In še to; vse nadomestne gradnje bodo v kratkem predstavljene v oddaji "Ambienti".

Danes pa zelo na kratko o nekaterih temeljnih vprašanjih bivanja. V tednu, ki ga začenjamo brez Petra, najprej pojasnjujemo, da odhod velikega šampiona v pokoj najverjetneje ni dokončen. V Sloveniji imamo zakonodajo, ki omogoča upokojencem, da pogodbeno delajo še naprej. Nekateri strokovnjaki celo trdijo, da je ta zakonodaja eden izmed razlogov za nezaposlenost med mladimi, a ostaja dejstvo, da je mogoče tudi iz pokoja po navadi z dotedanjim delodajalcem pogodbeno sodelovati še naprej. Tako si mislimo, da bo tudi Pero še kdaj pogodbeno skočil in kar je najboljše: lahko bo izbiral samo tiste skakalnice, ki so mu ljube; izognil pa se bo lahko potovanjem čez lužo ali na Japonsko.

Tistim, ki nas zdaj napadete, češ da športni pokoj ni enak odhodu v penzijo, lahko ponudimo dva trdna argumenta. Ob slovesu od aktivnega skakanja je Peter v dar dobil uro, kar je standardno darilo, ki ga prejmejo penzionisti, in drugič; slavnostni večer ob upokojitvi je vodil upokojeni slovenski predsednik republike, ki pa pogodbeno tudi še dela naprej. Večkrat kot predsednik, večino časa pa je v šovbiznisu …

A ker smo globoko analitična oddaja in smo z zanimanjem ter – kot vsi državljani na trenutke z ganjenostjo – spremljali slovo športnega junaka, ki je preželo vso slovensko družbo in celo vedno stoični Val 202, se moramo nujno vprašati, od kod športu takšen mobilizacijski potencial.

Da pa ne bomo viseli nad glavo ubogemu Petru več, kot smo že, poglejmo še novejši primer. V Ljubljani sta istočasno na obisku nogometaš Ronaldo, ki tukaj gostuje s portugalsko nogometno reprezentanco in nemški kancler Olaf Scholz. Portugalska nogometna reprezentanca je sedma najmočnejša reprezentanca na svetu, nemško gospodarstvo pa je globalno tretje najmočnejše … Če bi obrnili, bi slika ne bila tako idilična, a o tem kdaj drugič.

Na začetku; razumnemu ni treba pojasnjevati, kateri obisk je za Slovenijo, Slovence, našo prihodnost, gospodarske in pa tudi politične ter varnostne perspektive pomembnejši… Scholz se nas je sumljivo dolgo izogibal, ampak zdaj, ko je tu, njegov obisk prinaša pomemben politični ter gospodarski signal, upajmo da tudi premik v naši gospodarsko-politični stvarnosti. Portugalski nogometni zvezdnik pa prinaša 90 minut pasivnega užitka, pa še to za tiste, ki jim je nogomet pri srcu.

A poglejmo si razliko v sprejemih. Ronaldo je pričakan s transparenti in občudovalci, nekateri so celo rezervirali sobe v hotelu, pred katerim so zbrani navijači, ki čakajo, da ga bodo za trenutek uzrli. Stožice bodo polne, vstopnice so razprodali v štirih minutah.

Potem pa Scholz. Dobil bo varovano avtomobilsko kolono z Brnika, edino navdušenje pa bo povzročil mogoče pri deseterici članov najožje politične elite …

Da razumemo vso tragikomično primerjavo med politiko in športom, moramo podobo obrniti; Scholz pride v Ljubljano en večer prej, nemška vlada rezervira celo nadstropje hotela, najbolj vztrajni pa upajo, da ga bodo uzrli pri zajtrku. Ronaldo pa pride zadnji trenutek, se sreča s Kekom in na tri četrt praznem stadionu odigra s slovensko reprezentanco. Ali še naprej. Upokoji se Borut Pahor, na tridnevnem dogodku v Šempetru pri Gorici se zbere 70 000 obiskovalcev, pred televizijo pa največje občinstvo tega leta. Gala prireditev vodi Peter Prevc, Pahor pa za slovo dobi uro.

Ni, da se ne bi trudili … Hočemo reči, da si politiki, sploh v zadnjih letih, še kako trudijo pridobiti status, primerljiv tistemu športnih super zvezdnikov. A jim nekako ne gre, razen tistim, ki jih potem zmerjamo s populisti. Resnici na ljubo; popularnost ni na prvem mestu v opisu zadolžitev in nalog ne pri politikih, ne pri športnikih. Popularnost je primarna dejavnost predvsem pop pevcev in TV zvezdnikov, ostali imamo v družbi druge zadolžitve. Športniki, da tečejo hitro in skačejo daleč, politiki, da uspešno vodijo državo, vsi ostali pa, da se pritožujemo in hodimo v nakupovalna središča.

Zdaj pa še zadnji in najbolj presenetljivi obrat v današnjem izvajanju. Trdimo, da smo z vsakim nadpovprečnim športnikom obsojeni na podpovprečnega politika! Stric Gauss je neusmiljen in ker nismo izvoljeno ljudstvo, v naši družbi biva točno določeno število nadpovprečno sposobnih posameznikov … Če se ti usmerijo v šport, kar je na Slovenskem zelo pogosto, nastane vrzel v drugih segmentih družbe, ki jo zapolnijo ali povprečni, v primeru politike pa celo podpovprečni posamezniki. Kajti izjemnost, recimo tista, ki jo je pokazal Peter Prevc, ni omejena samo na atletske sposobnosti.

Povedano še drugače s primeroma iz današnje pripovedke …

Peter Prevc bi lahko bil Borut Pahor, Borut Pahor pa nikoli Peter Prevc. In še naprej; Cristiano Ronaldo bi lahko bil Olaf Scholz, Olaf Scholz pa nikoli Cristiano Ronaldo.

Zadnje dni smo zasledili informacijo, da je premierova partnerka Tina Gaber na sestanek o strateškem komuniciranju vlade pripeljala spletno vplivnico in strokovnjakinjo za družbena omrežja Samanto Cimerman. Javnost, ki ima Tino že tako ali tako v želodcu, se je na kombinacijo s Samanto odzvala žolčno … Eden od osrednjih dnevnikov je na svojem spletnem portalu, kjer običajno za celotne članke računa mastne denarce, bralce v tem primeru častil z integralnim besedilom – informirali smo se lahko zastonj. Mimogrede; sicer je hecno, ko levi mediji rušijo levo vlado, ampak v slovenski spregi politike in medijev nas že dolgo ne preseneča čisto nič več …

Seveda analitičnih globin te oddaje pritlehnost medijskih natolcevanj ne zanima, smo se pa zato odločili za strategijo strateškega komuniciranja, ki bo vladi pomagala dvigniti komaj še zaznavno javno podporo, pogledati z druge strani.

Najprej na začetek zgodbe, ki se je pred nekaj leti spremenila v novodobno črkarsko pravdo. Ker smo v preteklosti pisuni pridevnike ob samostalniku "omrežja" uporabljali "prosto po Prešernu", se pravi da so bila ali "družbena" ali "družabna" ali celo "socialna", se je spoštovani ceh slovenistov razhudil in nam na podlagi argumentov zapovedal, da naj uporabljamo termin družbena omrežja. Napotek, ki ga je takrat zahtevalo lektorsko društvo, pa ni zaživel v celoti; saj se v javni izreki in javni pisani besedi še vedno uporabljajo tudi "družabna" omrežja. To rabo zagovarja "Društvo prevajalcev Slovenije", ki meni, da je težava v nepravilnem prevodu originala iz angleščine. Nekaj okorelih tradicionalistov pa se ob tem še vedno oklepa "socialnih omrežij", tako da imamo tudi ob zapovedani normi še vedno precej divjo omrežno situacijo. Če vemo, da imamo v Sloveniji že tako težave s »korupcijskimi« omrežji, z omrežnino in tudi z visokonapetostnim omrežjem, je zmeda med socialnimi, družbenimi in družabnimi omrežji čisto odveč.

Ta obsežen uvod je bil potreben le zaradi tega, da se lahko zdaj podkovani posvetimo osnovnemu problemu. Ki je očitno Tina Gaber. Tina Gaber v kopalkah na Instagramu je za Roberta Goloba to, kar je bil skoraj izvoljeni predsednik Trump na Twitterju za Janeza Janšo. Politični mlinski kamen okoli vratu. Družbena omrežja so za politika tako blagor kot pokora …

A vse to drži le, dokler uporabljamo zapovedan izraz "družbeno omrežje"! Kajti to, da je družba nekaj resnobnega, odgovornega in precej zapletenega, so se generacije Slovencev začele učiti že v najbolj zgodnji dobi, pri "spoznavanju narave in družbe"; nenazadnje pa imamo celo kakšnih ducat fakultet z družbenimi študijami te ali one sorte. Torej; Tina Gaber, ki pozira na družbenih omrežjih, deluje zlovešče. Še sploh, ko v kabinet povabi še svojo kolegico, kar si lahko razlagamo, da ima premier Golob hkrati dve družabnici. Oziroma ima omrežje dveh družabnic, česar pa ne smemo zamenjati s tem, da sta ga dve družabnici omrežili. To pa že spada v polje nesramnih insinuacij.

Zdaj pa naprej. Čim pa namesto družbena omrežja uporabimo termin družabna omrežja, se zadeva dramatično spremeni. Najprej Tina iz nepooblaščene družbenice v kabinetu postane premierova družabnica, kar pa ne bi smelo biti problem. In ko se jima pridruži še Samanta v vlogi strokovnjakinje za družabna omrežja, se to bere mnogo bolj benigno, kot če je Samanta strokovnjakinja za družbena omrežja. Po logiki, da je Slovencem "družbenost" tuja, "družabnost" pa smo si malodane izmislili. Tako namesto treh vsaj malo nepotističnih družbenikov Samanta, Tina in Robert postanejo trojica veselih družabnikov, kar je mnogo bolj sprejemljivo, kot kdo ve kakšne konspirativne družbene rabote.

Potem pa moramo vsaj na hitro vzeti v obzir še možnost, da bo vlada po novem strateško komunicirala s pomočjo socialnih omrežij. Zdaj; za Roberta si težko domislimo samostalnik, ki bi mu lahko "priglihali" pridevnik "socialen", še najmanj bi to bila omrežja – za Tino pa domišljija že dopušča več tozadevnih možnosti …
A kaj bi to …
V bogaboječi družbi, kjer imajo tisoči vsako nedeljsko dopoldne v mislih, srcih in v besedi ljubezen, nekaj malega družabnosti med Robertom in Tino ne bo storilo večje škode.

Danes, ko obeležujemo mednarodni dan morbidnega in obešenjaškega, pa ena morbidna iz domačih logov. Dvomimo, da vas mnogo poslušalcev ve, pod katero ministrstvo spadate, ko umrete.

Zadnje mesece se je namreč zapletlo s pogrebi. Ne le, da so se v enem letu podražili celo nekaj več, kot je znašala inflacija … Komunalna podjetja, v glavnem v občinski lasti, zaračunavajo za pogrebne storitve oderuške cene; tudi nekajkrat višje, kot jih imajo na uradnem ceniku.

Računsko sodišče je vzelo v precep pogrebne prakse in ugotovilo cel kup nepravilnosti, na katere je nato opozorilo ministrstvo za gospodarstvo. Tako da niste bili niti blizu pravilnega odgovora! Ko umrete, spadate pod ministrstvo za gospodarstvo, ki tudi določa osnovne oziroma minimalne standarde in normative, po katerih naj poteka žarni pogreb.

Ko smo tako izvedeli, da postanete kot mrlič odgovornost ministra za gospodarstvo, si lahko oddahnete. Dokler SD vodi to ministrstvo, pomeni, da niste mrtvi, čeprav ne kažete več nobenih vitalnih funkcij. To je torej dobro. Prav tako pa smo z ministrstvom za gospodarstvo za krsto zaključili "ministrskega življenja krog!" Ko se rodite, za vas skrbi ministrstvo za zdravje, ko umrete, ministrstvo za gospodarstvo. Močno poenostavljeno je tako največji dosežek človeka, pa karkoli je že počel za življenja, da se je pretvoril v blago. In to v dobičkanosno blago. Kajti pogreb je postal ob Abrahamih, porokah in birmah velik posel in prav zaradi tega je

Citat

Računsko sodišče revidiralo učinkovitost poslovanja ministrstva za gospodarstvo pri vzpostavitvi razmer za izvajanje pogrebne in pokopališke dejavnosti ter ugotovilo, da je bilo ministrstvo pri vzpostavljanja primernih razmer neučinkovito.

Konec citata 

Ker nismo vešči birokratske latovščine, si razmišljujoči težko predstavlja, kaj pomeni, če je ministrstvo neučinkovito pri vzpostavitvi razmer pri pogrebni dejavnosti … Če je ministrstvo za infrastrukturo neučinkovito, imajo vlaki zamude, če je takšno šolsko ministrstvo, mularija ne zna deliti in tako naprej … Ampak kaj točno pomeni, da je ministrstvo za gospodarstvo neučinkovito, ko se človek odpravi v onstranstvo, je prepuščeno domišljiji. Tudi tisti najbolj divji.

Najbolj osnovna je misel, da ministrstvo ni bilo sposobno ustaviti galopirajočih stroškov pogreba, predvsem tistih osnovnih, ki jih v minimalnih standardih sámo določa. A takšna misel je skregana s liberalnim kapitalizmom, oziroma s prosto gospodarsko pobudo. "Vsakemu pogreb, kot si ga lahko privošči," kajti skrajno licemerje bi bila zahteva, da smo v smrti vsi enaki, če to nismo za življenja. Eliti "Ave Marija" s sopranistko opernega ansambla, nam ostalim "Tišina" s trobentačem domače plehmuzike.

Druga misel, o kateri razmišljamo še za življenja, je mnogo bolj vznemirjajoča; kaj pa če je ministrstvo neučinkovito pri nadzoru in zakonodaji glede pogrebnih podjetij? Kaj če je dobilo ukor računskega sodišča zaradi tega? Ker pogrebna podjetja so podjetja kot vsa druga in kaj, če tudi v tej dejavnosti kraljujejo siva ekonomija, delo na črno in sistemska korupcija. Neposrednemu uporabniku storitev je sicer vseeno, a kljub temu je misel, da vas k pogrebu nese slabo plačana agencijska delovna sila, vsaj nekoliko moteča.

Kot vedno pa predlagamo tudi mogočo rešitev in se s tem dramatično odmaknemo od prakse slovenskih medijev, ki na zunaj samo ogovarjajo, na znotraj pa jih nič ni …

Najbolj enostavno bi bilo, če bi pogrebno dejavnost prenesli na katero drugo ministrstvo. Najbolj primeren za to bi bil kar predsednik vlade, ki je bil v tem mandatu že nadomestni minister za skoraj vse resorje … Naslednja najprimernejša pa bi bila premestitev pogrebov ali na ministrstvo za obrambo, oziroma na ministrstvo za zdravstvo. Oboji so nekako v poslu z umiranjem, precej tega pa je, kar je vsaj malo presenetljivo, tudi na ministrstvu za kulturo, kajti smrt je ena osrednjih tem slovenske umetnosti.  

Kakorkoli se bo že zakonodajna veja oblasti odločila, bi bili državljani zelo hvaležni, če bi vedeli, da bomo vsaj umrli v urejene razmere, če se že za življenja bodemo s kaosom.

Mi smo nekako skozi, a naši otroci, da ne govorimo o vnukih, se bodo pa težko izmazali. Govorimo o obveznem služenju vojaškega roka. Oni dan smo ministra Šarca poslali v Bruselj, da se je čohal po glavi z ostalimi obrambnimi ministri. Čohali pa so se po glavi, ker je najverjetnejši novi ameriški predsednik dal Rusom bianco menico, da lahko bombardirajo vse tiste Natove države, ki ne dajejo dovolj BDP-ja v obrambne proračune. Ker Slovenci nismo niti blizu trumpovskih dveh odstotkov, se je Šarec čohal še posebej intenzivno. In iz vsega tega praskanja se je rodila – verjetno na novinarsko vprašanje – izjava, da je v Sloveniji o ponovni uvedbi obveznega vojaškega služenja še prezgodaj govoriti. To je bilo prejšnji teden. Verjamemo, da je v enem tednu preteklo dovolj vode, da danes o njem že lahko govorimo. Na naš način seveda.

Šarec je med razlogi, da se Slovenija še ni pridružila številnim evropskim državam, ki že uvajajo obvezno služenje ali pa o njemu razmišljajo, navedel, da naši naborniki ne bi imeli kje stanovati. Kot vse nepremičnine v naši državi je kvadratni meter vojašnic absolutno precenjen. Čeprav obstaja resna nevarnost, da bi mladi drli v naborne centre že samo zaradi tega, da dobijo streho nad glavo … Kakorkoli.

V nadaljevanju izjave je Šarec skozi stisnjene zobe le priznal, da najvišji vojaški vrhovi preljube nam republike v dokumenti o novih obrambnih strategijah dopuščajo tudi možnost obvezne rezerve in naborniške vojske.

Čemu smo prišli do točke, ko bo lirični ljudski genij ponovno zajockal »čez dolgih sedem let se bova vidla spet«, ni treba posebej ugibati. Rusi so pred vrati in Evropa se trese pred hordami rdeče armade in evropske vlade pospešeno polnijo eksploziv v kovinske tulce ter razmišljajo, koliko domoljubno vpoklicanih mladeničev lahko vržejo pod gosenice …

Če smo analitično natančni; latentna razprava o ponovni uvedbi obvezne vojaščine je tlela ves čas. V glavnem poganjana ne z možnostjo agresije, temveč bolj z debatami o teoriji spolov; po njej bi današnje pomehkužene fantaline na ustrezno testosteronsko raven spravilo le postavljanje postelje, enolična hrana in tacanje po blatu. Ter slepo uboganje v veliki večini intelektualno inferiornejših sodržavljanov!

A če za takšno utrjevanje generacij nikoli ni bilo dovolj kritične mase, jo je ruska nevarnost dostavila. Vojske po vsej Evropi so vznemirjene, švedski admirali celo svetujejo nakup baterijskih vložkov in vode za prvih 36 ur invazije. Nemški socialdemokrati odpirajo nove orožarske obrate, divji Balkan pa ima arzenale že tako pripravljene v lopah in shrambah.

Ob vsem tem se vsaj rahlo pacifistični analitik ne more znebiti vtisa, kako vsi ti uniformiranci z našitki in črnimi škornji tega ne počnejo z neko slastjo. Kajti vedeti morate: vojak brez vojne, brez vsaj ene vojne v svojem življenju, je nekako impotenten. Podobno, kot bi gasilec preživel svoj vek brez požara, ali športnik brez stopničk. Take stvari. Zato vojaki po vsej Evropi slabo prikrito uživajo, ko gredo odstotki proračuna gor in ko so njihove mašinerije in njihove agende nenadoma, da ne zapišemo ponovno, na prvih straneh medijev. Čisto počasi se je vojaška terminologija prikradla v javno izreko in če smo pojme »žep« ali »rokav« še pred nekaj leti povezovali izključno s cenjenim cehom krojačev, danes vemo, da gre za vojaško fronto, ki valuje na povsem določen način.

Vojaki tako le čakajo na ukaz; najprej, da začnejo polniti vojašnice s cenejšim in bolj svežim materialom – za razliko od naveličanega, preplačanega in maloštevilnega vojaštva, s katerim morajo delati zdaj; takoj zatem pa samo še čakajo na zeleno luč politikov. Žal živimo v nerodnem trenutku naše civilizacije, ko je med stotimi najbolj vplivnimi ljudmi na planetu zgodovinsko brez dvoma največje število popolnih bedakov. Prek prsta jih je okoli 60 odstotkov takih, ki bi ne bili zmožni voditi niti balinarske sekcije društva upokojencev, kaj šele države, gospodarstva ali pač religije.

Ampak vse to ni glavni razlog, da smo v naši skromni radijski oddaji skeptični do naborništva oz. do rožljanja z orožjem nasploh. Kot nas je zgodovina naučila, so vojaki odlični za boj proti sovražniku, večje težave pa imajo v tem, da ga prepoznajo. Če vzamemo le veliko mantro naše generacije, ki se je potila pod čeladami v sveti veri, da bomo tedanjo domovino obranili pred zunanjim sovražnikom ... Na koncu smo se poklali med sabo. Po tej analogiji je veliko vprašanje, ali je največji sovražnik bodočega slovenskega nabornika resnično na enak način vpoklican fant, ki se bo tresel v neki vojašnici v bližini Moskve …

In seveda za konec. Človeka preganja njegova preteklost. Kakorkoli se že naš obrambni minister trudi, svoji prvotni karieri, ki je bila v komičnem poslu, ne more povsem ubežati. In ni pomembno, ali ste se njegovim likom takrat smejali ali ne; dejstvo je, da je kot obrambni minister precej zabaven …
Ob razpravi o novih obrambnih strategijah je izjavil:
»Slovensko prebivalstvo mora biti ponovno usposobljeno za obrambo države …«
Ha, ha, ha. Dobra. Ha, ha, ha.

Te dni se je začela vselitev, ki je lani oktobra prinesla zanimiv prispevek k slovenski družboslovni znanosti. Glavni investitor v kompleks »Schellenburg«, ki je gmota elitnih stanovanj točno na sredi Ljubljane, Jože Anderlič, je takrat z javnostjo podelil svoje misli o teoriji elit. Teorija elit je tisto področje, ki se mu cenjeni ceh sociologov z veseljem in mnogo posveča, investitor, očitno izveden na tem polju, pa je dodal nekaj originalnih misli, ki bodo znanost zaposlovale še nekaj časa. Da bomo lažje vstopili v našo analizo, moramo izjavo citirati.

Citat/odmev

"Prava elita nima le politične ali katerekoli druge moči, temveč ima predvsem denar, ki ga je zaslužila. Brez elite ni naroda, elita je jedro naroda. Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. Vsak narod potrebuje elito na številnih področjih – gospodarskih, političnih, kulturnih, znanstvenih ... Brez tega ni napredka."

Konec citata.

Tudi če si elitna radijska oddaja, je težko povsem doumeti, kaj šele analizirati besede moža, ki je elita postal tako, da je pral umazano perilo. Ampak poskusimo; z jasno izraženim dvomom, ali nam bo uspelo.

Anderlič v svojem prispevku pravilno, čeprav po osnovnošolsko ugotovi, da so lahko elite različne. In da so elite pomembne. Akoravno na prvo mesto postavi finančno elito, se pravi tisto elito, ki je elitna ker ima denar. Po Anderličevo: "Ker je denar zaslužila!"

Ko človek pogleda lastnike v tisti habsburški bajti, lahko sicer vsaj malo podvomi o načinu, kako je tamkajšnja elita prišla do denarja, ampak pustimo podrobnosti. Dejstvo je, da je družbena razslojenost Slovencev, status posameznika v skupnosti, po novem določena s kakovostjo kvadratov v Ljubljani. Na dnu so tisti, ki komaj čakajo, da gospa mama, ali še bolje postarana teta sreča stvarnika, na vrhu pa so oni, ki kupujejo nove kvadrate v elitnih soseskah, sezidanih na bananah ali na pralnih strojih. Vsi ostali, ki obzidanegaetrav Ljubljani nimamo, ne ustrezamo definiciji o pravi eliti. Lahko si sicer domišljamo, da smo duhovna, politična, kulturna, športna ali kakršna koli druga elita; ampak to je brez vsaj osemdesetih ljubljanskih kvadratov in zasebnega parkirnega prostora samo patetična tolažba.

Ampak če v okvirih liberalnega kapitalizma slovenskim »managerjem«(bereš tako kot se napiše op. a.)že moramo priznati njihov milijonček ali dva, ker so bili ob pravem času na pravi strani lastninskega preoblikovanja, je težko požreti, da brez njih ni družbe. Da smo brez elitamorfna gmotaljudi, ki zbegani tavamo po času in prostoru.

Najprej in na začetku

Če že priznavamo slovenskim elitam, da nas vodijo, težko razložimo, od kod potem splošna regresija v družbi. Slovenci prav te dni namreč intenzivno jamramo, da tako zanič pa še ni bilo, da se kot družba pomikamo nazaj, namesto da bi jadrali naprej. Pomeni, da elite amorfno gmoto sicer vodijo, ampak da nas vodijo vrikverc.

Čemu tako, sta možni dve razlagi; ali so slovenske elite izgubile kompas – kompas za pravično, socialno, urejeno in sodobno družbo, ali pa imajo elite od tega, da gremo nazaj, namesto naprej – korist. Povedano še drugače. Kar nekaj znakov je, da so slovenske elite postale elite na ta način, da so one stale na mestu, medtem ko je družba nazadovala.

Kako naj bi torej elite vodile, da bi se mi, ostala raja, premikali v pravo smer. Mogoče alegorična, a po naše ustrezna je praksa goveje živine; kjer elitna molznica na pašo vodi z vzgledom. Tako bi morale storiti slovenske elite … Postavljati visoke, najvišje standarde tako v vedénju kot v družbeno koristnih praksah. Dokler pa so slovenske elite izborno oblečena družba plenilcev, se razmišljujoči raje pusti voditigarminu, kot pa njim.

Slovenske elite so s svojimi avstrijsko zvenečimi kvadraturami vred patologija. Pokončnega, avtonomnega posameznika mora biti sram, če ga označijo za del katerekoli že slovenske elite in nekajkrat bolj častno, kreativno in življenja vredno je bivanje znotraj amorfne gmote, kot pa biti del napredka, kot si ga predstavljajo te pokvekaste elite.

Danes pa se vrnimo k samim začetkom. K prastarim časom, na katere nam je ostal le oddaljen spomin. Takole je bilo rečeno: "Zemlja je bila pusta in prazna, mizoginija se je razprostirala nad globinami in moški šovinizem je vel nad vodami."

Vrnimo se torej v temne čase, ko ženske v politiki še niso bile obravnavane tako občutljivo kot danes in ko je ost moškega ega še vedno štrleče uravnavala naš vsakdan. Vrnimo se v čase, ko si je Braco Koren upal javno zapeti:

"Babe tam so zaregljale, kakor žabe sredi mlak!"

Verjemite; ob klicanju – do žensk v politiki, kot tudi do žensk na splošno – nestrpnih časov nam ni pri srcu nič lažje kot vam; a če hočemo vsaj približno razumeti dogajanje v Socialdemokratski stranki, moramo uporabiti klasične, akoravno danes zavržne metode. Spora med Tanjo Fajon in Dominiko Švarc Pipan ni mogoče razumeti tako dolgo, dokler se ne poglobimo v skrivnosti – "Babjega ravsa!"

Najprej pojasnimo, čemu ta prispevek ne bo ne moško šovinističen ne žaljiv. V sporu, ki pretresa ne le stranko SD, temveč celotno slovensko družbo, ima zainteresirana javnost štiri možne razlage špetira …

Torej: "Ali lažeta in zavajata obe." "Ali ne laže in ne zavaja nobena." "Ali govori resnico Dominika Švarc Pipan, kar pomeni, da laže in zavaja Tanja Fajon." "Ali pa laže in zavaja Dominika Švarc Pipan, kar pomeni, da govori resnico Tanja Fajon."

Pri tem teoretičnem modelu vsaj tri možnosti kažejo na nepoštenje, neintegriteto ter celo morebitno protizakonito dejavnost obeh, nujno pa vsaj ene udeleženke spora; le v težko verjetni možnosti, da obe govorita resnico in sta obe verodostojni ter načelni političarki, se bomo v eni od naslednjih oddaj posipali s pepelom, se sami obtožili moškega šovinizma ter si dali izdreti katerega od sekundarnih spolnih znakov. Preden pa nadaljujemo, se ponovno vrnimo k Bracu Korenu, ki je že leta 1973 na "Veseli jeseni" preroško napovedal modus operandi ženskih kvot v slovenski politiki;

REPER

"Kaj je rjekla, to je rjekla, nč je rjekla

Kua boš ti.

Rejs je rjekla, kje je rjekla,

Snoč prot teb na srejd vasi …"

Če hočemo do konca razumeti "babji ravs", moramo najprej ugotoviti presenetljivo dejstvo, da so ženske, ki vstopajo v slovensko politiko, inteligentnejše od moških, ki vstopajo in bivajo v slovenski politiki. Dokaz smo doživeli oni dan, ko sta ženski v Tarči osmešili moška in še bi lahko naštevali. In ko se ta razumna ženska slovenske politike skrega z drugo razumno žensko slovenske politike, postane za manj razumnega slovenskega politika vsa reč popolnoma nemogoča. Zadeva je namreč ta, da je ženski prepir že tako ali tako drugačen od moškega prepira. Moški se prepiramo ekstrovertirano, ženske pa introvertirano – če lahko povzamemo osnove najbolj brane literature na Slovenskem, ki je seveda tista, ki govori o moško-ženskih odnosih.

Hočemo povedati naslednje; moški, ki se prepiramo po moško, ženskega prepira ne razumemo – v primeru slovenske politike, ker je prepir na razumsko višji ravni, v primeru štirih domačih sten pa, ker ga nočemo razumeti.

Ženska se prepira s poudarki, z ločili, premori, pogledi, metaforami, podpomeni in nesoljenim obrokom.

Medtem pa se moški prepiramo z ali brez argumentov.

Tako sta se sprli tudi Dominika in Tanja. Brez očitne grobosti, z vseprisotno, a vendar diskretno užaljenostjo, s kostimom proti obleki, z odlično in odločno retoriko; ena s podporo bevskajočega "centralnega komiteja", druga z vihtečim batom navdušenega javnega mnenja.

In izkazalo se bo, da je "babji ravs" kot pokroviteljska puhlica srečnih časov patriarhata bolj nevaren kot usodnosti polne strelske vaje moškega dela političnega spektra.

In še dokaz za vse naštete trditve: moški se v slovenski politiki nenehno prepirajo že več kot trideset let. Pa kaj groznega iz teh prepirov ni izšlo. Kdaj pa kdaj so koga zaprli, padla je kakšna vlada, kaj hujšega pa se ni izcimilo. Ko sta se zravsali ženski, sta lastnoročno izbrisali iz slovenske politične zgodovine stranko, ki je bila ena izmed dveh stalnic zadnjih treh desetletij našega parlamentarizma in hkrati socialdemokratski jing slovenskemu socialdemokratskemu jangu.

P. S.

Ne glede v kolikšni meri so navedbe in obtožbe o metodah delovanja stranke SD resnične ter poznavajoč šege in navade vladavine SDS … Če zadnji spor pomeni začetek konca socialdemokracije na Slovenskem – ki je za to državo očitno bolj pogubna kot poplave – nam ne preostane drugega, kot da navdušeno vzkliknemo: "Živel babji ravs!"

Danes pa nekaj pljuvanja v lastno skledo. Ki pa bo kljub temu zadostilo higienskemu minimumu in žalostnemu dejstvu … če hočemo v ubogi medijski skledi najti vsaj malo vsebine, moramo vanjo pljuvati.

Gre pa tako.

Prejšnji konec tedna so slovenski športniki spet dosegli neverjetne uspehe. Prva mesta, zlate medalje in podobno. Še posebej so blesteli v najbolj priljubljenem športu v Sloveniji, vsaj kar se hladnega dela leta tiče – v smučarskih skokih. Blesteli so fantje in dekleta; blesteli ter leteli. Ali pa mogoče leteli in blesteli.

In potem, na vrhuncu drame pod avstrijskimi gorami, ko je veter pihal premočno, Avstrijci, znani kujoni, pa so se spravili manipulirati tekmovanje in sabotirati našega favorita, jo je legendarni televizijski reporter zamočil. Menda je pregloboko pogledal v kozarec; jezik se mu je odebelil, običajno bravurozne metafore so postale nekoliko posiljene, smeh premočan in humor težko razumljiv. Vse to, kar počnemo ljudje, ko smo vinjeni.

Najprej in na začetku; kdor je brez greha, naj prvi vrže skalo in nismo tu, da beremo nasvete iz priročnika anonimnih alkoholikov; sam bog ve, da smo tudi člani našega skromnega uredništva kdaj popustili pod pritiskom vsakdana. Ampak ker smo poklicani razumeti in analizirati družbeno stvarnost, se veseljaškemu prenosu smučarskih poletov ne moremo in ne smemo izogniti.

Rečeno je, da so smučarski skoki najbolj popularni šport v Sloveniji, vendar to ni res. So drugi najbolj popularni šport v Sloveniji. Najbolj popularni šport pri nas je popivanje. Dušebrižniki ga imajo za problem, čuvaji javne morale za greh, v bolj sproščenih pogovorih, takih, kot ga imamo danes, pa imamo popivanje za šport. Nenazadnje se kar nekaj organov in udov med procesom pospešeno giba.

In če razumemo, kako visoko na letvici rekreacije in športnega užitka sta popivanje in smučarski skoki, si lahko predstavljamo, kaj se zgodi, ko se oboje sreča. V kulinariki je podobno usodno srečanje le, ko se srečata hrenovka in bela štručka.

Za povedano dobimo vsako leto dokaz, ko se množice zlijejo v Planico. Alkohol in smučarski skoki/poleti, so tesno prepleteni in kot gre za romanje, vrhunec slovenskega športa, je planiški praznik tudi velika maša konzumiranja alkohola. Ne gre za zlonamerno mnenje, gre za trdo dejstvo, ki ga vsako leto potrdijopumpajočireševalci.

In zdaj k profesionalnosti; če je športni reporter med prenosom "domnevno" pribit, je to edino prav. Kajti samo zlil se je z vzdušjem na tekmovališču. Bilo bi čudno in škandal, če bi bil "domnevno" pribit reporter katere drugih športnih disciplin. Recimo plavanja, ali pa orodne telovadbe, oziroma kar je podobno resnobnih športov. Med smučarskimi skoki, ki vsebujejo letenje po zraku, čemur človek po naravnem ustroju ni namenjen, pa tako ali tako nastane nekakšen privid nestvarnosti, blaznosti, ki ga umrljivo človeško telo ne more doumeti drugače, kot z umikom v alkoholno omamo.

Da je res tako, potrdimo z empiričnim dokazom – ki je verjetno napačen. Legendarni reporter jo je dobro odnesel. Njegovo "domnevno" pribitostso čez cesto elegantno pometli pod preprogo, kot je razbrati iz komentarjev, pa mu je večinsko odpustilo tudi poslušalstvo. Ob tem pa se spomnimo primera, ko je bila "domnevno" vinjena komentatorka notranje politike. Takrat ni bilo nobenih olajševalnih okoliščin; nanjo so se vsule golide gnojnice in čeprav je bilo opravičilo uredništva skoraj do črke enako pojasnilu obzadebeljeno-jezičnemkomentiranju smučarske tekme, je ubogo dekle potrebovalo mesece, da se je povzpelo nazaj pred ekrane. Če z različnimi vatlimaliganske omamesodimo šport in notranjo politiko, je to sicer še razumljivo, če pa različno sodimo domnevno nažganega novinarja in domnevno vinjeno novinarko, potem imamo dokaz, da je nažganemu patriarhatu dovoljeno to, kar vinjenemu feminizmu ni.

Ampak ne navsezadnje; vse to so skrbi bratrancev čez cesto, kajti kot je široko znano – na radiu takšnih težav nimamo, odkar je pri nas najpopularnejša pijača postala šabesa.

In če smo že pri novinarstvu in smučarskih skokih … Kar nekaj črnila je bilo prelitega, kar ena junakinj na ženski strani skokov – Prevčeva Nika – nekoliko nespretno barata s sedmo silo. Sedma sila je, milo rečeno, užaljena, kajti če kaj, se pričakuje že od slehernika – kaj šele od športnika, da jasno, glasno, artikulirano in zgovorno odgovarja na novinarska vprašanja. In so rekli, da bi morala Nika na tečaj, da se bo naučila, kako in kaj se tej reči streže.

Je pa še ena druga možnost; se pravi, da Nikini odgovori ne morejo biti vrhunski, ker so vprašanja nekoliko butasta. Hočemo povedati, da se še ni rodil govorec, športnik pa sploh, ki bi na butasto vprašanje dal smiseln odgovor. In resnici na ljubo – pa spet en pljunek – novinarska vprašanja na športnih prizoriščih – z izjemno športne redakcije Vala 202, seveda – niso ravno bleščeča. Povedano še drugače: odkar je prvi novinar leta 776 pred našim štetjem olimpijskemu prvaku zastavil prvo novinarsko vprašanje, se ta vprašanja, zdaj že več kot dva tisoč pet sto let bolj ali manj ponavljajo …

Če pristanemo v telemark … Imamo tri možnosti, če hočemo preprečiti, da bi se jecljanje na ekranu še kdaj ponovilo. Lahko prepovemo smučarske skoke, ali pa prepovemo alkohol. Lahko pa preprosto zapremo Bangladeš.

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."

Hočemo povedati, da se je še za časa antike Hipokratova prisega večkrat spreminjala, v naslednjih stoletjih pa sploh in ko grška misel ni bila več v skladu s sodobno medicino, je prisego nadomestila t. i. "Ženevska deklaracija" iz leta 1948. Kjer so bile notri lepe misli tipa: "Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta!"

Ampak ker so tudi ta načela postala počasi zastarela, so "Ženevsko deklaracijo" večkrat spreminjali, dodajali amandmaje, metali ven alineje o svetosti življenja in podobno.

Tako smo se v tem kratkem uvodu naučili, da je z zdravniškimi prisegami velik križ in javnost, ki stavkajočim zdravnikom očita kršenje prisege in zavez, bi se lahko bolje podučila. A ker poskušamo biti v nastali situaciji kolikor je le mogoče proaktivni – saj moramo v konfliktu med vlado, bolniki in zdravniki konstruktivno iskati rešitev tudi mediji – smo zbrali nekaj predlogov, ki bi zdravniško prisego naredili bolj prilagodljivo, saj je togost njenih stališč pogosto jedro spora.

V našo redakcijo je prišlo, kot rečeno, kar nekaj klicev besnih bolnikov, ki so na že tako ali tako nesprejemljive čakalne dobe dobili dodatno porcijo čakanja; zbrali smo nekaj najbolj živopisnih pridevnikov ter besedilo nove zdravniške prisege zgradili okoli njih. Hkrati pa smo za osnovo vzeli že znane prisege, ker, kot vemo, bi se zdravniki ob vsem znanju, ki jim je v spomin natlačeno med študijem, težko naučili nove štirivrstičnice.

Kar nekaj klicev smo dobili, ko besni bolniki zmerjajo zdravnike, da so otročji. Tako smo sestavili naslednjo prisego: "Danes, ko postajam zdravnik, dajem častno zdravniško besedo: Da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo."

Potem smo dobili precej mnenj poslušalcev, ki za stavko obtožujejo zdravniško sindikalno organizacijo Fides. Očitajo ji, da je militantna, vodena po sistemu subordinacije in da zdravnike žrtvuje kot vojake na bojnem polju. Menimo, da bi za to priložnost bila primerna naslednja prisega: "Jaz – ime in priimek – se svečano obvezujem, da bom verno služil svojemu sindikatu, da bom branil svoj zdravniški ceh, da bom varoval bratstvo in enotnost našega poklica in da bom vestno izvrševal ukaze predstojnikov in primarijev. Vedno bom pripravljen boriti se za višje plače in ne bo mi žal, tudi če v tem boju izgubim tri dni dopusta."

Nekaj klicev razočaranih bolnikov se je nanašalo na dejstvo, da zdravniki grozijo z odhodom v tujino, če njihove stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene. Tako smo na hitro in brez večje redakcije pripravili zdravniško prisego, ki se je naj ranocelnik nauči na letu iz Frankfurta do New Yorka.

"Prisežem zvestobo zastavi Združenih držav Amerike in republiki, za katero stoji, enemu narodu pod Bogom, nedeljivemu, s svobodo in pravičnostjo za vse. Predvsem pa prisegam neobstoječemu zdravstvenemu zavarovanju."

Večinsko mnenje poslušalcev, ki so nas poiskali in se pritožili zaradi neskladja med zdravniško stavko in Hipokratovo prisego, pa je bilo, da so zdravniki izgubili stik z realnostjo. Nekateri zlonamerni so celo namigovali, da si zdravniki med dolgimi dežurstvi prepogosto postrežejo iz omarice s pomirjevali … Tako smo za osnovo zadnje prisege vzeli zavezo, ki jo svojemu rajskemu otoku izrečejo prebivalci Jamajke.

Podari nam modrost od zgoraj.

Pravica, Resnica bodita naši za vedno,

Jamajka, dežela, ki jo imamo radi.

Kjer bolniki sicer obstajajo,

a ne težijo.

Danes pa nekaj o prihajajočih stavkah, protestih, prekinitvah dela in podobnem, ki bodo v kratkem doleteli naš pravosodni sistem. Kot vemo, so že in še bodo zaradi sodniških plač v kratkem protestirali sodniki, daleč od prekinitve dela pa niso, zaradi tožilskih plač, niti tožilci. Tako bomo v praksi občutili temeljni aksiom vsakega pravosodnega sistema, ki se glasi: »Če ni tožnika, ni sodnika!« In če lahko to biblično vodilo še nekoliko parafraziramo, velja tudi naslednje: »Če ni sodnika, ni tožnika!« Ker ko sodniki stavkajo, nima smisla, da se tožilci trudijo. Kot tudi sodniki ne bi sodili, če jim tožilci na dan stavke ne bi dostavljali potrebnega materiala. Ampak to so teoretski modeli funkcioniranja pravosodja, ki jih v rimskem pravu najlepše opisuje stara resnica, imenovana: »Qui non laborat, non comedet«, kar se v vulgarnih jezikih bere »Kdor ne dela, naj ne je!«

Ampak kaj vse to pomeni v praksi? Stavkajoči elementi pravosodja, se pravi sodniki in tožniki, imajo to nesrečo, da z napovedjo stavke natančno povedo kriminalcem, kdaj naj storijo zločin. Se pravi, če mislite koga umoriti, kaj ukrasti, vlomiti, kaj poneveriti, oškodovati družbeno premoženje ali biti koruptivni, je najboljši mogoči čas za to sodniška ali pa tožilska stavka. Pravosodje vas ta čas ne bo zmožno ne preganjati ne obsoditi, ker se bo borilo za višje osebne dohodke. Sodstvo sicer žuga s prstom, da je takšno razmišljanje širjenje nezadovoljstva in ščuvanje javnosti proti sodnikom, ampak kolikor razumemo delovanje sistema, je v sodni dvorani ena stran vedno ekstremno nezadovoljna, druga pa z delom sodnikov ekstremno zadovoljna. Skoraj pravilo pa je, da nihče ni zadovoljen z delom tožilcev. Tako da kriminalci vseh slovenskih pokrajin, Ljubljane pa še posebej: sodniška stavka je priložnost, da jo odnesete brez večjih posledic …

Zadeva pa se močno zaplete, ker vemo, da se bo v prihodnjih dneh odvila še zdravniška stavka. Se pravi, če ste kriminalec, je zelo dobro biti aktiven v času sodniške stavke, če pa ste bolnik, je v času zdravniške stavke modro biti neaktiven … Če je odsotnost sodnika z dela za kriminalca blagor, je odsotnost zdravnika z dela za bolnika pokora. Kar nas pripelje do znane resnice … V tej državi gre najboljše zdravim kriminalcem in najslabše bolnim poštenjakom. Tako je to.

Ampak poglejmo še globlje v nedrje sodniških kut, kjer se skriva bistvo problema … Bistvo problema je odločba ustavnega sodišča, ki je povedalo, kako naj bo s sodniškimi plačami. Se pravi, da naj bodo višje, kot so zdaj. Kar je logično, kajti sodnik sodniku, akoravno ustavno sodišče ni del pravosodnega sistema, ne izkljuje oči – oziroma mu ne zmanjša plače. Sodniki oz. njihovi predstavniki zato pravijo, da če ne bodo imeli višjih plač, je to zavračanje odločbe ustavnega sodišča, ter posledično teptanje in nasploh grdo početje s pravno državo. Kar nas pripelje do incestuoznega kroga, ki se glasi: »Pravna država je s stališča tistih, ki so poklicani, da jo ščitijo, teptana od tistih, ki ne upoštevajo navodila o pravni državi, ki so jih dali tisti, ki so poklicani za to, da jo ščitijo.«

In ker je pravna država pojem, iz katerega ni da bi v obskurni radijski oddaji brili norce, se zresnimo in poglejmo, kaj vse lepega piše v ustavi – v primeru, da bo ustavnemu sodišču treba izdati ustavno odločbo še za koga drugega, ne le samo za sodnike. Ustava pravi, da je Slovenija socialna država, kar pomeni, da bi godila ena ustavna odločba še za vse tiste, ki tega člena ustave ravno ne občutijo na svoji koži. Se pravi za vse tiste, ki niso ne sodniki ne tožilci, ne zdravniki ne pripadniki katere poklicnih skupin, ki s socialnim statusom nimajo neposrednih težav …

Ker kakorkoli obrnemo, so možje in žene, sodniki, tožilci, zdravniki in podobni, ki se spravljajo stavkat tokrat, člani družbene elite; in njihove višje plače bodo ob bolj veselem potrošništvu le še povečale socialni prepad med revnimi in bogatimi v tej deželi. Socialni prepad pa na srečo nima ničesar opraviti s pravno državo, ki ji je vseeno zanj. Ima pa nekaj malega opraviti z moralo.

Obstaja pa možnost, po kateri bi lahko neposredno razbremenili sodnike, zmanjšali njihovo trdo in čezmerno delo in jih manj obremenjene naredili zadovoljne s sedanjimi plačami … Za to bi se morali Slovenci nehati tožiti za vsaki pasji drekec pekec. Česar pa seveda ne bomo storili …

Na začetku novega leta se povsem naravno sprašujemo, kaj se bo zgodilo v naslednjih dvanajstih mesecih. Kot smo se na koncu preteklega leta spraševali, kaj se je zgodilo v preteklih dvanajstih … In čeprav je umetna inteligenca že zelo napredovala, se moramo za napovedovanje prihodnosti še vedno obrniti k piscem znanstvene fantastike in srednjeveškim prerokom. Predvsem Nostradamus je izjemno priljubljen, manj pa je znan prerok iz šestnajstega stoletja, ki se je ukvarjal z ozemlji in kulturo dežel, kjer danes živimo predvsem Slovenci.

Njegove prerokbe so v obliki srednjeveških rokopisov odkrili šele nedavno, tako je bil do zdaj slovenski znanosti in javnosti manj znan; mogoče tudi zaradi tega, ker bi z objavo prerokb preveč Slovencev, ki se danes ukvarjajo z napovedovanjem prihodnosti, ostalo brez dela. Ker se je prerok podpisoval največkrat z "jaz", nekajkrat pa tudi z "on", sklepamo, da je imel pomočnike! Danes premierno objavljamo njegove zanimive napovedi za leto 2024 …

Najprej ne pusti nobenega dvoma, da opisuje in prihodnost napoveduje za Slovenijo.

Kje je dežela lepša
Z več talentiranega adrenalina
Kot je spokojnost nazvana –
Solzna dolina

V osrednjem delu prerokbe se posveti družbenemu dogajanju, ki je bilo v srednjem veku imenovano in dojemano sicer drugače, danes pa ga na splošno poznamo kot "notranjo politiko".

Mladi princ se muči,
Podpora mu nezadržno pada
Postal je anketarjev in mazačev
največja naslada

Stari kralj drži se postrani …
ob tem pa drži se še znane dijete
triindvajset odstotkov reže,
kot mesar reže kotlete!

Poslal je na polje krvavo
zveste vazale.
Prerivanje na desnici
ne poteka v resnici!

Zgornje verze lahko tolmačimo kot to, da se bo padanje podpore premieru Golobu nadaljevalo tudi v letu 2024; ob tem lahko še razberemo, da se bo nadaljevalo tudi taktiziranje bivšega premiera Janše, ki se kot predsednik vlade poskuša vrniti z aktiviranjem poslanca Logarja. Neverjetno, kako je pisec prerokbe natančno predvidel dinamiko odnosov v slovenski politiki za pol stoletja naprej; če se bo prerokba uresničila, pa bomo videli ob letu osorej …

Potem je prerok napovedal tudi nadaljevanje okoljske in podnebne krize in napovedal nova neurja, ki naj bi nas čakala tudi v letu 2024 …

v prvi luži žabica,
v drugi luži račkica,
v tretji luži sem pa jaz
in vsi se smejemo na glas …

Zelo natančno je napovedal tudi aktivno vlogo slovenske vlade v morebitnih novih neurjih …

po lužah cmok cmok in kar brez dežnika,
ves moker Golob se ves dan potika …

Na tem mestu opozorimo, da je mogoče prvi del prerokbe, zaradi arhaične transkripcije brati tudi kot

… Po Lučah cmok cmok …

V zadnjem spevu za leto 2024 pa se je Anonimus posvetil še prerokbi, ki se dotika finančnega ali pa mogoče celo bančnega sistema … Oziroma denarne situacije v Sloveniji leta 2024 na splošno. Zanimivo je, da je prerokbe poznal tudi naš največji pesnik, saj je naslednjo uporabil kot parafrazo v svojem najbolj znanem epu …

Le malo vam denarja, bratje, hranim,
varčevali sme dolgo brez podpore,
kdor hoče sprazniti račune, mu ne branim;

Najbolj zanimiva pa je napoved padca dobršnega dela slovenske elite, ki smo jo poznali kot tajkune … Tem se v letu 2024 ne piše dobro.

Elektronske rulete in sveže banane
Ne bodo več kot od boga poslane!
Kdor zaspal bo na Dormeu,
V sanjah spoznal bo svojo mejo.
Zdravilišča in časopisi bodo radostno propadli …
In tranzicija bo končana,
objavili bodo stari znanci
s TV-ekrana

Čeprav so prerokbe bolj kot ne zabavno branje z začetka leta, so mnogi srednjeveški mistiki in preroki še kako pravilno napovedali tok naše civilizacije. Zato se je treba na te prerokbe vsaj malo zanašati, če ne zaradi drugega, tudi zaradi tega, ker je v knjigi prerokb za leto 2024 omenjena tudi usoda naše skromne oddaje:

Zdržali bodo le do poletja,
Ko bodo denar za "grand finale"
Olimpijske igre pobrale …

Danes pa se nekoliko ozrimo po parlamentarnih postopkih. Eden izmed njih nam je še posebej pritegnil pozornost. Predvsem zaradi tega, ker je stranka, ki ga vlaga, vztrajna. Vztrajnost pa je lepa čednost. Nova Slovenija je že oktobra vložila v državni zbor zakonsko pobudo, po kateri bi v okviru osnovnih šol za učence, ki jim slovenščina ni materni jezik, uvedli posebne pripravljalnice. Zadeva je namreč ta, da otroci tujih državljanov, ki se vpisujejo v naše osnovne šole, v razredu doživljajo stiske, ker ne razumejo navodil učitelja, v stiskah pa so tudi učitelji in posledično še starši. Da bi se nekako rešili tega morja samih stisk, so pri Novi Sloveniji zakon decembra ponovno vložili v parlamentarno obravnavo – pa čeprav že oktobra ni dobil zadostne podpore. Vlada je takrat menila, da je področje vključevanja otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik, že dovolj dobro urejeno z obstoječo šolsko zakonodajo. A so pri Novi Sloveniji, prepričani v svoj prav, pojasnili, da zakon vlagajo še enkrat in ga bodo vlagali tako dolgo, dokler ga parlament ne sprejme, pa čeprav se medtem postarajo. Ob tem prišepnemo, da se Stara Slovenija politično ne sliši tako privlačno kot Nova Slovenija … Razen tega pa ima pojem »stara« – zaradi tujcem nikoli razumljive kompleksnosti slovenščine – več pomenov. In noben od njih ni v povezavi s politično stranko laskav.

Če si za začetek nalijemo čiste slovenščine … Prepričani smo, da imajo, ko učitelj v razredu podaja snov v pravilni slovenščini, z upoštevanjem njegovih navodil težave tudi otroci, katerih matere govorijo slovensko! Zadeva je namreč ta, da je naš jezik, se pravi slovenščina, bolj ogrožen, kot so ogroženi rjavi medvedi slovenskih gozdov ali pa zrak okoli Šaleške doline, ko pride do vremenske inverzije. Resnično ne bi radi kot deklarirano mladostna in optimistična oddaja izpadli nergaško; recimo v slogu upokojenih učiteljic slovenščine, ki se morajo voziti z avtobusom javnega prometa in poslušati tamkajšnji govor; a jezik, ki ga govori šolajoča se mladina, je le še v obrisih podoben klasični slovenščini. Slovenščina, ki jo govori mladina, nam je blizu podobno, kot nam je blizu jezik Brižinskih spomenikov.

Ne bi na tem mestu zaplavali v teorije o jeziku kot komunikacijskem orodju in hkrati kot identifikacijskemu fenomenu; a spakedranščino, v kateri se mešajo anglicizmi, turcizmi, hrvatizmi, germanizmi, lokalni govori in narečja, ob dodatku slengov, računalniških izrazov, medmetov in glasov kot takih, je zelo težko razumeti kot nacionalni kanon sporazumevanja. Zato je zahteva – da se otroci tujcev zaprejo v pripravljalnico, otroci tistih, ki so imeli srečo, da njihovi prastarši niso emigrirali, ali da so njihovi stari straši radi kmetovali, ali pa celo, da so bili njihovi starši junija 91 na pravem mestu ob pravem času, pa lahko pouk obiskujejo nemoteno – milo rečeno diskriminatorna.  

In če se od nekoliko nergaške in patetične teorije odmaknemo k jezikovni praksi … Kako si pri Novi Sloveniji predstavljajo t. i. pripravljalnice? Ki so, mimogrede, pogosta praksa tudi v drugih državah, kjer se srečujejo s težavno integracijo tujcev.

Ravno mnogo podatkov, vsaj v nam dostopnem zakonskem predlogu, sicer ni najti; je pa mogoče zaslediti, da bi se za takšne pripravljalnice lahko odločilo več šol skupaj in da ravnatelji idejo podpirajo že zdaj. O samem delu v pripravljalnicah pa nam Nova Slovenija sporoča, da bi otroci v njih spoznavali slovenski jezik in kulturo … S slovenskimi sovrstniki pa bi lahko mimo pripravljalnic, ki bi trajale eno leto, obiskovali predmete športne vzgoje, likovnega pouka in glasbene umetnosti. Sklepamo, da je pedagoška sekcija pri Novi Sloveniji telovadbo, likovnega in glasbo izvzela zato, ker trije omenjeni predmeti ne potrebujejo poznavanja živega jezika; za glasbo tako ali tako velja, da je univerzalen jezik, učitelj telovadbe lahko za skok čez kozo da tudi znakovna navodila, likovna umetnost pa je neverbalno komuniciranje par excellence.

Ampak, čemu bi se ustavili samo pri treh predmetih? Tudi za matematiko in fiziko ni potrebno globlje poznavanja slovenščine, saj se učenec giblje v absolutnem okolju števil … In še naprej: angleščina je sploh tuj jezik, geografija je omejena na zemljevide in statistiko, zgodovina pa na letnice. Kemija temelji na periodičnemu sistemu, biologija na flori in favni … Če dobro premislimo, potrebujemo v osnovni šoli poglobljeno poznavanje slovenščine samo pri pouku slovenščine. Pouk slovenščine pa je namenjen spoznavanju jezika in kulture v najširšem pomenu besede, se pravi, da se tam enakovredno spoznavajo z jezikom avtohtoni sončki, ki imajo omejeno jezikovno vedenje o materinščini, ker so »gor rasli« ob računalniških igricah, angleško govorečih tv serijah in permisivni vzgoji, kot tudi otroci tujcev, ki so k nam prišli iz globin tretjega sveta.

Oni dan sta državna zavarovalnica Triglav in zavod Vozi, okrepljena s slovensko marketinško pametjo, predstavila novo akcijo, ki naj bi med mladimi uredila divje področje električnih skuterjev in njim podobnih vozil. Naslov akcije, s katero so se približali govoru slovenske mladine in ki jo sponzorira ena največjih slovenskih gospodarskih družb v državni lasti sploh, je: »Ne bluzi, z glavo kruzi!«  

In potem bi pri Novi Sloveniji v pripravljalnico pošiljali otroke, ki so škandalozno prepričani, da je miš moškega spola.

Poplave se še niso dobro osušile, ko so na površje že priplavale prve melodramatične posledice avgustovskega neurja. Kot kaže, bodo poplave odnesle sedanjega premiera in naplavile bivšega premierja, da postane sedanji. Tako gre to, če se umrljivo človeško meso poskuša upreti silam narave. Med vsemi postrani visečimi hišami, osebnimi tragedijami in malimi junaštvi pa so nam jesenski meseci na račun poplav prinesli tudi nekaj malega zabave. Gre za nadaljevanko, ki spada v priljubljen medijski žanr, imenovan: »Od junaka, do bedaka!« Tokrat dobesedno.

Zgodba je bila tipična za prve dni avgusta. Med poplavami je zalilo tudi vrtec v Mengšu in otroci, ki so bili tam, so se znašli v nevarnosti. Na pomoč so priskočili domači gasilci in fotograf, ki je bil na pravem mestu, ter gasilec, ki je bil na pravem mestu, sta posnela ikonično fotografijo, ki bo, kot so recimo znamenite fotografije agencije Magnum, simbolno obeležila poletno kataklizmo. Gasilec ob vrvi sredi deroče vode, ki v naročju nosi malčka.

Javnost, ki ni bila poplavljena, se je sočutno zganila, kajti javnost, ki je bila poplavljena, je čistila blato iz garaž in naplavine z ulic ter je imela za sočutje nekaj manj časa. Gasilec je kmalu dobil ime in priimek, ko pa so mediji izbrskali, da je reševal otroke, medtem ko mu je ujma uničevala njegov lastni dom, se je javnosti utrgalo. Oziroma se je najprej utrgalo medijem, ki na Slovenskem vsakega izstopajočega posameznika razglasijo za junaka.

Pretiravanje z junaštvom oziroma inflacija junakov je menda slovenska posebnost – ker če vzamemo samo junake v enem koledarskem letu, človek težko vodi statistiko.

Naši športniki so tako ali tako junaki, oni, ki frčijo po zraku v Planici, sploh, junak je postal tudi oni gledalec, ki je potisnil Rogliča, zadnji v vrsti pa je junak, o katerem govorimo danes. Se pravi gasilec Sandi Zajc. Sandi je postal več kot junak. Postal je super junak. Mediji so njega in njegovo junaštvo – ne zaradi empatije, ampak zaradi lastnih naklad, ki posledično prinašajo denar – napihnili prek meja dobrega okusa. Sprejem tu, intervju tam, srečanje, omembe, pozornost. Saj si znamo predstavljati, da je Sandi postal simbolen obraz vsega slovenskega gasilstva – ki je naredilo toliko dobrega ob poplavah – tako histerija super junaštva ne govori o izjemnosti posameznika nič bolj, kot govori o poniglavosti urednikov.

Pri Sandiju pa se ni ustavilo le pri slavi! Ne, šlo je še dlje in srce parajoča zgodba, v kateri je za časa reševanja malčka izgubil svojo hišo, je dobila pravljični konec, ko se je Slovenija združila okoli mobilnih telefonov in Sandiju teleportirala četrt milijona evrov. Za novo hišo. Potem smo na Sandija pozabili in ker ni bilo novih večjih katastrof, so se mediji spravili h kovanju novih junakov. Oziroma antijunakov.

A vsak, ki je poznavalec zgodb o super junakih, zna povedati … Toliko kot super junaška dejanja, je za njih značilno še nekaj drugega – pogosto imajo težave v zasebnem življenju. Superman ima težave s samopodobo, Spiderman ima težave s teto in stricem, Bedanec pa z alkoholom. Gasilec Sandi pa z zakonom.

Ker če ponovno uporabimo neizvirno vodno primero – na plano so pripravale umazane podrobnosti.

Razlog, da se Sandi ni stoodstotno brigal za hišo, ki mu jo je poplavljalo v času nastanka ikonične fotografije, leži v tem, da hiša ni bila njegova. Bila je od tasta in tašče. In da res ne zapademo v mrhovinarski modus slovenskega žurnalizma, ostanimo pri dejstvih, ki so javno dostopna.

Danes imajo mengeški gasilci težave z izplačilom četrt milijona evrov – kar je mimogrede toliko denarja, kot ga gasilci v sto letih ne naberejo s prodajo koledarjev ob novem letu. Težave z izplačilom imajo, ker ni jasno, ali je ves denar, ki je pritekel na račun mengeškega društva, res Sandijev denar. In kako ga naj nakažejo, ne da bi on plačal dohodnino. Šef gasilcev se ne bi rad ločil od denarja, Sandi pa bi ga rad dobil.

Torej je Sandi naredil to, kar naredi vsak super junak, ko ne rešuje otrok; poklical je odvetnika. In potem so poklicali odvetnika še mengeški gasilci ter v procesu Sandiju prepovedali biti gasilec. Potem pa je prišel še tretji odvetnik, ki ga je najela Sandijeva partnerka, ki je, sklepamo glede na to, da s Sandijem nimata istega odvetnika – bivša partnerka. Ker Sandi je sicer bil junak, hiša, za katero so ljudje prispevali četrt milijona evrov, pa da je njena. In tako naprej in tako nazaj po blatni stezi človeške pogoltnosti. 

Danes se javnost in celo obrambni minister Šarec, ki je dobil med poplavami mnogo političnih simpatij in ki je gasilec, zaradi zapleta zgražajo.

Ampak – po drugi strani ... Kaj pa sta javnost in Šarec pričakovala? Da pri odpravljanju posledic ujme ne bo vključenih nobenih odvetnikov? Odvetniki so v Sloveniji vključeni, če jablana širi veje čez ograjo, kako ne bodo vključeni, če se deli četrt milijona evrov!?

Kot je v navadi, bodo resnični zmagovalci poplav – ne tisti reveži, ki bodo do zime uspeli na suho, temveč bodo to odvetniki, zavarovalnice in lastniki rovokopačev. Resnični poraženci pa bodo premier Golob, ki je bil ob nepravem času na nepravem mestu, vodotoki, ki jih bodo poslej neusmiljeno regulirali v betonske oklepe in vsi tisti, ki so naivno verjeli, da v nesreči vedno spoznaš prijatelja. Kot vemo modrejši … V nesreči vedno spoznaš odvetnika.

Danes pa nekaj o otrocih, ki so, kot vemo, naše največje bogastvo. Predvsem bomo »naše največje bogastvo« danes poskušali razumeti dobesedno in ne, kot je veljalo nekaj zadnjih stoletij, v prenesenem pomenu.

Ramzan Kadirov, znan in priljubljen čečenski diktator in poklicni blaznež, je svojega petnajstletnega sina Adama imenoval za vodjo lastne varnostne službe. Ker je starost petnajst let tehnično še otroštvo, je Adam eden redkih otrok, ki poklicno skrbi za življenje svojega roditelja. Adam si je to visoko čast, za katero mu je, mimogrede čestital ves čečenski politični vrh, pridobil z več odločnimi akcijami in dejanji. Med drugim je zbrcal štiri leta starejšega fanta, ki se je grdo vedel do Korana. To in podobna dejanja so očeta prepričala, da sinu položi življenje na pisalno mizo. Pomeni; če bo Ramzana kdaj dosegla roka mednarodnega prava, bo Adam sodnike v Haagu zbrcal po tleh.

Najprej in na začetku; za nasilneže tipa Adam Kadirov so njega dni lepo poskrbeli šolski hodniki, če ne ti, pa šolska dvorišča ali pa celo šolski upravitelj. Nasilje, vtkano v človeške mladiče, sploh v letih, ko začnejo žleze špricati nerodne hormone, so šolska dvorišča primerno uravnavala in ravno okoli Adamovih let so se otroci moškega spola umirili do te mere, da so bili primerni za nadaljnjo vključitev v družbo. Deklice teh težav praviloma niso imele.

Danes pa se je očitno vse obrnilo in otroci, ki varujejo svoje starše, so najnovejša moda poblaznele civilizacije. Kajti ne samo Adami tega sveta in ne samo diktatorji tega sveta; otroci, ki kot civilne žrtve ginejo v Gazi, prav tako na nek sprevrnjen način varujejo svoje starše. Govorimo seveda o tolikanj omenjanem »živem ščitu«, ko naj bi civilne žrtve, med katerimi je nesorazmerno veliko otrok, varovale aktivne borce, ki se skrivajo v predorih, izkopanih pod civilno infrastrukturo.

Pri razmišljanju, ob katerem je razumnemu sicer ves čas po malem slabo, pridemo do nekaterih zavržnih, a kristalno jasnih ugotovitev. Otroci kot »naše največje bogastvo« se dobesedno razumljeni spremenijo v surovino. Niti ne v »živo silo«, kot je sovražnika njega dni imenovala rajnka ljudska armada, temveč dobesedno v programirane in predvsem lahko pogrešljive žrtve. Kajti med Adamom, ki z orožjem varuje svojega poblaznelega očeta, in med otroki, ki se skrivajo med ruševinami in čakajo, kdaj bo udarilo, ni na načelni ravni nobene razlike. Oboji so žrtve odraslih.

Kakšen zagovornik pišmevuhovstva, s katerim je prežeta tudi naša deželica, vzklikne, da je žrtvovanje otrok sestavni del civilizacij in da so najnovejši pokoli otrok le eni izmed mnogih, kar jih pomni zgodovina … Kar seveda drži. Le da so bile nekdanje otroške žrtve namenjene bogovom, nedoločljivemu in nerazumljenemu bitju; danes pa so otroci žrtvovani ljudem z imeni in priimki, njihova žrtev pa del strateških ali pa celo taktičnih manevrov po zemljevidu človeške bestialnosti.

Ampak nekaj v vsej tej zgodbi vseeno bega. Vsi ljudje, se pravi tudi najhujši zločinci, smo bili najprej otroci. Z zločinom nad njimi posledično storimo tudi zločin nad samim sabo. Vsaka otroška žrtev odščipne del našega jaza, ne glede kje in kdaj se dogodi. Adam, ki je žrtvovan, da varuje svojega očeta, ali otroške žrtve v Gazi ležijo na dušah nas vseh, ki smo med odraščanjem zavrgli svoje otroštvo.

Ali z besedami Malega princa, ki je nastal kot otroška žrtev vojne …

»Vsi odrasli so bili najprej otroci; toda le redki od njih se tega spominjajo!«

Danes praznujemo dan, ko je velik človek dejal: »Lubi Slovenci!« In s tem za vedno spremenil slovensko krajino, ko je pozabil, ali ni hotel, ali je ignoriral dodati: »Lube Slovenke!« Naslednje generacije so se trudile situacijo popraviti. Nagovarjale so občestvo z: »bratje in sestre,« »tovarišice in tovariši« in z »gospe in gospodje«, a osnovni greh je ostal: »Lubi Slovenci!« Od tistih dob imamo Slovenci velik problem, kajti v Slovenkah se je zasadil trn nezaupanja in Slovenci delamo vse, da bi se odkupili za Trubarjev greh. V zadnjih tridesetih letih samostojnosti, demokracije in tržnega gospodarstva s tem, da na njih prepišemo vso lastnino. Medije je preplavila novica, kako je izpostavljen član največje opozicijske stranke, politični stalaktit in dobesedno »lubi Slovenec« Branko Grims na Bledu oddajal vilo turistom. Ker poslanci in pridobitvena dejavnost, še sploh posedovanje in oddajanje vil na Bledu, ne gredo najbolj skupaj, je v svoj zagovor kleni Branko povedal, da je ne oddaja on, temveč njegova žena. Vsi papirji so urejeni, davki plačani, lastništvo jasno; hiša je družinsko premoženje, oddaja, kar je pridobitna dejavnost, pa jo žena. Branko pa za hišo skrbi, skrbi za napeljave in ogrevanje, ko pa pridejo turisti, nemudoma pokliče ženo. Kot to počno vsi lubi Slovenci, od žena spremenjeni v hišnike. Pa da ne bi, kot je v medijih navada, zdaj zlivali gnojnice po poslancu največje opozicijske stranke, ki je sam svojo hišniško vlogo umetelno povezal s političnim obračunavanjem in z evropskimi volitvami leta 2024 … Poglejmo na problem prenašanja lastnine na žene širše. Namreč; če si Slovenka, kljub temu da te je Trubar izpustil in se z nekaj sreče poročiš z javno izpostavljenim Slovencem, imaš veliko priložnost, da ti lastništvo pade z neba. Oziroma od notarja. Mnogi slovenski gospodarstveniki, politiki in poslovneži, prepisujejo svoje premoženje na žene. Žene so edine lastnice nepremičnin, podjetij, avtomobilov, posesti, vikendov na hrvaški obali, verjetno pa tudi bančnih računov kje ob ekvatorju. Pred leti je direktor Ljubljanskih lekarn Marko Jaklič prepisal vse nepremičnine na ženo, Matjaž Han je podaril ženi polovico podjetja, Bavčar je na ženo prepisal hišo v Murglah, lep del pivovarne Laško pa je dobila Šrotova žena, da doktorja davčnih utaj in novinarskih tožb sploh ne omenjamo …. Analitični um se vpraša: »Čemu?« Nekaj je na tej zastareli zakonodaji, ki ne dopušča pridobitne dejavnosti, nezdružljive s poslansko funkcijo, nekaj je na skrivanju bogastva sumljivega izvora, nekaj je na priljubljenem slovenskem hobiju, ki se mu pravi netransparentnost, večina pa je posledica stare dobre korupcije. In seveda posledica neizmerne ljubezni, ki jo slovenski možje gojimo do slovenskih žena. Kajti tako je urezano na tem svetu in pri naši zakonodaji. Mož in žena sta pred bogom združena in pred matičarjem evidentirana, a pred zakonodajo, ki preverja lastniške odnose in tokove, sploh tiste sumljive – razdružena kot največja tujca. Kajti, kot narekuje zdrava pamet … kaj se zgodi, ko vse te učiteljice, profesorice, referentke ali pa gospodinje postanejo lastnice podjetij, nepremičnin, vozil in računov? »I, nič … Vse ostane, kot je bilo!« Seveda ob predpostavki, da je zakon trden in da ni razveze na obzorju; v primeru te pa se zadeve močno zapletejo in če citiramo drugega velikega pesnika, »lahko od tega tud' kakšen advokat živi!« A na srečo so vsi prepisovalci premoženja trdni zakonski možje, živijo v trdnih zakonih in njihova življenja so po prepisu premoženja identična kot pred njim. Obstaja pa problem; zunaj današnje zgodbe ostajata dve veliki kategoriji prebivalstva, ki ju tako prepisi premoženja na žene spravljajo v neenakopraven, če že ne neustaven položaj. Gre za tiste, ki nimajo premoženja, da bi ga prepisali, in gre za tiste, ki nimajo žena, da bi jim ga prepisali. Če vzamemo v obzir, da je med nami nekaj nesrečnikov, ki nimajo ne žen ne premoženja, potem vidimo, da so tisti z ženami in premoženjem, ki ga lahko prepišejo, resnično manjšina, da ne zapišemo elita. Tako Branko Grims, da ohrani svojo poslansko integriteto – medtem ko on brklja po vodovodu blejske vile in se turisti nepričakovano pojavijo na pragu – izgovori temeljni stavek vseh prepisujočih slovenskih mož spremenjenih v hišnike: »Warte, ich muss meine Frau anrufen!« Ker so gospa žena zaposleni, morajo nato turisti pred vilo čakati do štirih, Branko pa jim lahko, ker je to skladno s poslansko funkcijo, prinese kremšnite in jih kratkočasi z zabavnimi zgodbami o nakupu vile ter z zgodami in nezgodami slovenske osamosvojitve.

*Počakajte, prosim, da pokličem svojo gospo

Nov teden med navijači domačega nogometnega prvenstva prinaša nova razburjenja, a tudi navijači v vojnih spopadih po svetu ne bodo ostali praznih rok. Tako je ob rusko-ukrajinskih navijaških skupinah zdaj dobila svojo navijaško bazo še palestinsko-izraelska vojna; ali kot piše previdni slovenski žurnalizem: vojna med Izraelom in Hamasom. Ob robu vojne se dogaja marsikaj in vsaj del tega je treba omeniti tudi v naši skromni oddaji. Mogoče najbolj izstopa dvoje: vodja opozicije je pozval Slovence, naj se oborožijo, in to legalno, ministrstvo za obrambo pa je izdalo razpis, po katerem bo izbrano podjetje za slovensko vojsko produciralo resničnostni šov, ki bo navdušil mladino, naj se prijavi v vojsko. Kot je bilo rečeno, naj bi nam namreč v kratkem zmanjkalo vojakov. Kar na organizacijski ravni ne gre skupaj s pozivom, da bi bilo dobro, če bi se vsi legalno oborožili.

Kakorkoli; da bomo obeležili tudi nedavni frankfurtski knjižni sejem – na katerem so bolj odmevno govorili o politiki in ideologiji, kot o literaturi – bomo po delih objavili pozabljeno elegijo angleškega srednjeveškega pesnika Johna Michaela Osbourna, ki jo je sestavil na judovski praznik šabat. Elegija nosi naslov: "Paranoičen!"

Ker me ni razumela, sem
se razšel s svojim dekletom.
Ljudje pravijo, da sem nor,
saj sem ves čas slabe volje,

ves ljubi dan razmišljam,
a ne najdem ničesar,
kar bi me zadovoljilo.
Najbrž bom znorel,
če ne bom hitro našel nekaj,
kar me bo pomirilo.

Mi lahko pomagaš?
Lahko zaposliš moje misli?

Poziv voditelja opozicije k oboroževanju, in to legalnem, lahko razumemo iz več zornih kotov. Ideja o oboroženem ljudstvu je v obramboslovju prisotna že dolgo in ker je vodja opozicije obramboslovec, ni čudno, da jo je uporabil. Da se moramo oborožiti, so krivi protestniki z bližnjevzhodno galanterijo in pa vrag, ki je odnesel šalo. Od povsod, razen iz te oddaje.

Nekoliko moti, ker so se k ideji o oboroženem ljudstvu v zgodovini zatekali bolj nedemokratični ali avtokratski režimi, ki so sledili komunističnemu manifestu, a to je le nepomembna podrobnost. Bolj veseli drobna opazka vodje opozicije, da se je treba oborožiti legalno. Ker si je mož na začetku svoje oboroževalne kariere naredil ime z oboroževanjem, le da s tistim ilegalnim, se zdi legalna komponenta v pozivu še kako dobrodošla. Medtem ko je sam poziv v širši javnosti naletel na mešane občutke, so si ga edini k srcu vzeli bogaboječi Štajerci, ki so se intenzivno oborožili in se posledično streljali ves pretekli konec tedna. Žal pa jim ni, mimo običajnega družinskega nasilja in gostilniških prepirov, uspelo ustreliti nobenega terorista.

Je nekje nekdo, ki bi mi lahko
razkril pomembno v življenju?
Do bistva se ne zmorem dokopati sam.
Ničesar ni, kar bi me osrečilo …
Najbrž sem slep.

Na tvojo šalo bom zavzdihnil;
ti se boš smejal, jaz pa jokal.
Ne morem biti srečen
In ne verjamem v ljubezen.

Druga komponenta, ki nas lahko skrbi in zaradi česar smo varnostno ogroženost dvignili na višjo raven, pa je dejstvo, da nihče v Sloveniji noče več biti vojak. Vsi bomo sicer oboroženi, a nihče ne bo vojak; kar je za vsakogar, ki je kadarkoli oblekel vojaško suknjo, idealna rešitev.

Da bi situacijo vsaj nekoliko izboljšali, je obrambni minister, ki tudi sam prihaja iz show businessa, prišel na idejo, da bi vojsko in služenje v njej popularizirali z resničnostno oddajo. V njej bi gledalci videli, kaj dela vojak, saj bi tekmovalci opravljali razne vojaške naloge. Sodobno vizualno komuniciranje z mlajšimi pa bi posledično povečalo in pomladilo kadrovsko upehano slovensko vojsko. Dlakocepski mediji so ministru nemudoma očitali korupcijo pri izbiri izvajalca, filmski ceh pa se pritožuje, ker niso videli scenarija in ne snemalne knjige. Kar pa je povsem logično; resničnostni šov z vojaki v glavnih vlogah lahko vsak večer gledamo v osrednjih poročilih, v slovenski oddaji pa bi vojaški poklic predstavili nekoliko drugače … V prvih treh oddajah vojaki najprej rešujejo muce z dreves, nato pomagajo med poplavami, nato gradijo ceste in šele ko ostane v vojašnici najboljših deset tekmovalcev, šov postane resnično napet. In kot tak preveč resničnosten za občutljive želodce slovenskih filmarjev. Medtem ko v običajnem resničnostnem šovu izpadli tekmovalec zapusti skupno hišo, v našem primeru kasarno, ga v slovenskem vojaškem resničnostnem šovu ustrelijo. Ker mladim je treba pokazati bistvo vojaškega poklica, ki je seveda v tem, da čimbolj kakovostno pobiješ čim več sovražnikov. Ter se ne sekiraš preveč, če sovražniki to isto storijo tebi.

In medtem ko poslušaš mojo tožbo,
ko poznaš vse moje občutke,
ti zgolj pravim, da uživaj življenje,
kot bi ga rad tudi sam,
a se bojim, da je prepozno.

Danes pa nekaj o človeški tragediji in prelivanju človeške krvi. Kot je znano, se ta življenjska tekočina na veliko preliva tako v Ukrajini kot v Izraelu ter v še nekaj več kot 150 oboroženih konfliktih po svetu. A kot da ne bi bilo dovolj luknjanja človeških teles s kroglami in izstrelki, so se zdaj puščanju krvi pridružile še stenice.

Vse več je resnih opozoril, da so ti – od enega do osem milimetrov veliki krvosesni organizmi – na pohodu in iz Francije, kjer se je vse skupaj začelo, se zdaj širijo po vsej Evropi. Odkrili so jih že tudi na Hrvaškem in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo prve stenice pojavile tudi v Sloveniji. Nekatere evropske vlade že predlagajo, druge tudi uresničujejo delno odpravo schengenskega režima in posebne protistenične enote je najti na mnogih evropskih mejah. Naša vlada za zdaj zagotavlja, da slovenskih protisteničarjev na naših mejah ne bo, bomo pa poostrili nadzor globlje na ozemlju republike.

Kot analitična oddaja se moramo vprašati, zakaj in čemu so se stenice pojavile prav zdaj in kakšna je povezava med ofenzivo mednarodnega terorizma in poplavo stenic. Najprej naj takoj zavržemo razne preroške, skoraj biblične teze, ki govorijo o lakoti, vojni, boleznih in nato še stenicah, ki naj bi končale delo ter civilizacijo izbrisale s planeta. Zdi se, da so v ozadju kljub vsemu bolj prozaični razlogi, ki imajo več opraviti s tretjo nadlogo, ki grozi planetu – to je globalni turizem. Zadeva je namreč ta, da skoraj patološki želji gledati v ekran in objavljati na družbenih omrežjih izseke svojega življenja sledi še patološka želja potovati v druge kraje. Družbeno sprejemljiv in običajen argument je ta, da nas potovanja bogatijo in da najdemo notranji mir ali pa nova vedenja, ko se s tisoči drugih prebijamo po ekvatorialnem pragozdu ali plašimo pingvine nad arktičnim pasom. In capljamo po svetovnih prestolnicah.

Vse te milijarde turistov se, ko se vrnejo domov, sicer ne obnašajo kaj bolj poduhovljeno kot pred potovanjem – vsaj empirični dokazi s svetom, ki poka po šivih, nam govorijo tako – a ostaja dejstvo, da je turizem globalni motor gospodarske rasti. In da je hudičevo trdoživ, saj ga ni uničil virus, niti ne mednarodni terorizem, kot kaže, pa ga bodo stenice. Ni pa naša naloga, da sodimo o tem, ali je to dobro ali slabo.

Prve stenice najnovejše izdaje so se pojavile v Parizu. V hotelih in na sredstvih javnega prevoza. Skrijejo se med gube tkanine in ko turist miruje ter nič hudega sluteč nabira turistične vtise ali pa fotografira, ga stenica napade. Ko je enkrat ugnezdena pri svojem gostitelju, počaka, da ta zaspi, nato pa začne v ravni vrsti vrtin oziroma pikov sesati njegovo kri. Drugo jutro se turist zbudi z neznosno srbečico, ki mu skoraj zagotovo pokvari njegov paket aranžma.

Če pa smo vsaj malo pravični, oziroma če planet dojemamo kot en velik živ organizem, moramo ugotoviti, da je prav tako, kot je turist v Parizu gost, tudi stenica na turistu gost. Gre samo za celostni turistični produkt.

Zdaj pa k najbolj nenavadnemu poglavju o najnovejših napadih stenic. O njih namreč vsi poročajo, vlade in predvsem turistične agencije pa njihove napade zanikajo. Medtem ko so družbena omrežja polna stenic, se uradne izjave raje ukvarjajo z vojno v Ukrajini in Izraelu, čeprav je jasno, da so stenice prav tako globalni problem. Ne bomo šli tako daleč, da bi trdili, kako imajo turistične agencije in stenice nekakšno pogodbo, ki stenice pooblašča, da krojijo globalne turistične trende, ampak ignoranca oblasti do problema stenic smrdi do neba. S čimer smo prišli do jedra problema. Stenice so namreč tam, kjer je smrad. Oziroma nesnaga.

Oziroma umazanija. V slabo oprani posteljnini, neočiščenem javnem prevozu, v bornih namestitvah in podobno. Stenice so, povedano drugače, kraljice nesnage in globalni turizem, ki se je tako strahotno razmahnil prav zato, ker turisti spijo s pomočjo spletnih platform dobesedno po zasebnih domovih in s tem prihranijo pri stroških potovanja, si je z gojiščem stenic v takšnih higiensko nenadzorovanih namestitvah zabil nož v hrbet.

Malo pa je znano, da imamo Slovenci do stenic poseben odnos. Po nam razpoložljivih virih noben drugi svetovni narodov ni stenice ovekovečil kot poetičnega subjekta! A kot je znano, smo Slovenci narod pesnikov, ki se ne ustrašimo v verze preliti nič, kar je od stvarstva … Na srečo stenice ni ovekovečil kateri od domoljubnih jamračev, temveč je »Arestantovo odo stenici« zapisal neponovljivi Fran Milčinski - Ježek.

Odmev

Steničica rdeča, steničica mala,
v trebuščku ti polje kri grešnih ljudi.
Še meni svoj strastni poljubček boš dala,
da z drugo zmešala se moja bo kri.
Saj v tebi, steničica rdeča,
ki lezeš prek gavtrov in šip,
smo vsi, ki ušla nam je sreča,
objeti v en sam srčni utrip.

Na začetku nekaj splošnih ugotovitev, kajti teme, vredne naše pozornosti, si na tem razpadajočem planetu kljuko podajajo hitreje, kot jih uspe naš analitični stroj procesirati. Torej na začetku; v tem trenutku našega javnega življenja se razumnemu zdi, da se je znašel v vzporednem vesolju, kjer vladajo otroci. Ali vsaj bitja z otroškim razumevanjem stvarnosti, kar je, če izvzamemo vedno bolj uničujoče vojne, sicer odlično. Kajti nekatera dejanja posameznikov na odgovornih položajih, ki bi naj bili odrasli, je težko razumeti; čim pa jih pogledaš z očmi nedolžnega otroka, postanejo logična. Recimo iskanje ključev od pisarn v našem zavodu, potovanja ministrske ekipe v shoping ali pa zabadanje in iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Danes o tem zadnjem …

Trg, ki je videl prelomne trenutke slovenske zgodovine, se mora – zagotovo s stisnjenimi pločniki – ponižati, da proteste za svetost življenja in protiproteste za pravico žensk do splava vpiše v register prelomnih dogodkov slovenske nacionalne biti. A protesti na Kongresnem trgu so bili in so kot taki, če sledimo zgodovinski izkušnji trga, pretresli našo družbo do obisti. Vsi so se oglasili in okoli splava se je naša družba ponovno razčesnila, kot bi jo Krjavelj. Kar pa ni nič čudnega, kajti večina civiliziranega sveta stoji z drugo polovico civiliziranega sveta na različnih bregovih, ko pride na dnevni red vprašanje splava. Tako se je zgodilo tudi pri nas, čeprav se površnemu opazovalcu dozdeva, da naše tako demonstracije kot protidemonstracije niso tako resne, tako strastne, celo nasilne, sploh pa ne tako nujne, kot so kje drugod po svetu. Človek se nikakor ne more znebiti vtisa, da tako slovenski zagovorniki svetosti življenja kot zagovorniki svobodne izbire žensk samo kopirajo tuje vzorce in so pri stvari le tako dolgo, dokler traja protest. Takoj zatem pa se umaknejo v udobno postlana dvosobna stanovanja slovenskega malomeščanskega desničarstva ali slovenskega malomeščanskega levičarstva.

Je pa res, da mora človek zbrati kar nekaj poguma, preden se odloči napisati karkoli, kar ima v povedi besedico splav. Intelektualni potencial, ki sodeluje v tej debati, je namreč primerljiv samo še z razpravo, ki jo vodimo o partizanih in belogardistih. Vsi ti doktorati in ugledne javne  funkcije, zapletene v samo ta zadnji incident z zastavicami, bi prestrašili trdnejše može od tistih, ki sodelujemo v tej skromni redakciji. A ker smo zagovorniki zdrave pameti, katere pomanjkanje je prvi pogoj vsakega splava, se bomo podali na trnovo pot zabadanja in puljenja zastavic.

Na začetku naj pojasnimo, da govorimo o nosečnosti – njeni dozdevni svetosti in njeni morebitni prekinitvi – izven primerov, ki so kakorkoli medicinsko ali pa moralno upravičeni. V primerih ko je prekinitev nosečnosti medicinska ali pa etična nuja, je nihče pri zdravi pameti ne zanika.

Ampak kaj, ko je večina tako nosečnosti kot njenih prekinitev, posledica vseprisotne človeške spolnosti in njenih radosti. In človeku, ki je liberalno svobodomiseln ali religiozno konservativen, ni jasna ena sama stvar … Zakaj hudiča par, ki noče izkusiti starševstva, med spolnostjo ne uporablja kondoma?

Protestniki in protiprotestniki preteklih dni so znali na izust našteti znanstvene oziroma dogmatske argumente "pro et contra".

Moralno in kulturno so briljirali s stališči za in proti prekinitvi nosečnost – a istočasno ne znajo uporabljati kondoma!

Kompletni znanstveni inštituti se ukvarjajo s pravico ženske do splava in s pravico ploda, da postane človek … Filozofske knjige so napisane o trenutku začetka življenja – a kljub temu si ne znajo natakniti kondoma.

Svetovni feminizem zna moškega trdo postaviti na mesto, ki mu gre, in od njega zahtevati spoštovanje do ženskega spola – a od tega istega moškega ne zmore zahtevati, da si naj natakne kondom?

Katoliška cerkev, ki se modernizira do te mere, da na sinodo in v cerkvene organe vabi tudi ženske in razmišlja o ženskih redovnicah – ne zmore dovoliti vernikom, da naj svoje zdravje varujejo in družino načrtujejo s kondomom.

Zadeva je namreč ta, da bi se ena najbolj razgretih, dramatičnih in tudi tragičnih razprav sodobne – svetovnonazorsko v glavnem dualne civilizacije – nehala z enim samim preprostim ukrepom, ki ga v gradbeništvu, posebej v urejanju vodotokov, imenujejo zajezitveni objekt ali zadrževalnik ...  Ampak namesto da bi vzpodbujali, izobraževali in omogočali preprost mehanski ukrep, ki zahteva dvajset sekund koncentracije in ročno spretnost na ravni odpiranja konzerv, raje promoviramo, izobražujemo in se prepiramo o temah, ki jih je bilo, vključno s stvarnikom vesoljstva, sposobnih dojeti le pet ali šest največjih mislecev zadnjih treh tisočletij.

Obstaja pa še druga možnost: da naš izobraževalni sistem, obremenjen z integrali, polpreteklo zgodovino, športno vzgojo in posebnostmi slovenske skladnje, nima časa mladih podučiti o natikanju kondoma. Prav tako se je v digitaliziranem svetu izgubilo prenašanje te spretnosti od mladostnika do mladostnika, zaradi nove spodobnosti pa tudi prenašanje vedenja od starša na otroka. Zato danes izpolnjujemo sveto nalogo javnega občila in v slogu novih podcastarskih usmeritev radijskega medija podajamo izrecno navodilo, ki bo v prihodnje preprečilo divjaško vtikanje in še bolj nesprejemljivo iztikanje zastavic na Kongresnem trgu.

Odmev

Natikanje kondoma:

Kondom vedno natakni le na nabrekel spolni ud. Iz vrhnjega dela kondoma najprej iztisni zrak in ga nato odvij vse do korena penisa.

Po spolnem odnosu:

Kondom je treba odstraniti, dokler je spolni ud še nabrekel, sicer lahko zdrsne z uda. Pri izvlečenju spolnega uda drži kondom pri korenu penisa in pazi, da ob tem ne izteče semenska tekočina.

Kondom vrzi v smeti (nikoli v stranišče) in ga nikoli ne uporabi večkrat.

Ob koordinatorjih varstva pri delu, koordinatorjih šolske prehrane in ostalih predstavnikih spoštovanega ceha postavljanja pravih stvari na za njim namenjeno mesto smo dobili tudi novega koordinatorja Levice. Stranka, ki je vzvišena nad najmanjšim vonjem po kultu osebnosti, je na koordinaciji sveta stranke odkoordinirala Luko Mesca in prikoordinirala Asto Vrečko.

Poteza, ki jo koordinator današnje oddaje smatra za vredno objave.

Politični spektrum Slovencev je natančno razdelan tudi iz vodstvenega gledišča. Stare, tradicionalne stranke, ali na levici, ali na desnici, hlepijo za močnim vodjem, karizmatično osebo, ki Slovence, prelene, da bi brali politične programe, prepriča k oddaji glasu v njihovo korist. Sodobna, postmoderna in skoraj v celoti digitalizirana stranka, kot je Levica, v te predmoderne mehanizme seveda ne verjame. Za postklasično politiko je dovolj vera v idejo kot tako, v program in v kolektiv, ki praviloma presega intelektualne in operacijske zmožnosti posameznika. Zato se je Luka Mesec, eden izmed očetov stranke, poimenoval za koordinatorja, ob čemer je Beethoven strgal tretjo simfonijo. Ampak "koordinator enako dišal bi z imenom drugim" in Luka Mesec si je izboril svoj delež karizme v slovenskem političnem bazenu. Oziroma ribniku.

Ampak ko je levica na prejšnjih volitvah pogorela so – kako kontradiktorno in nepremišljeno – za poraz obtožili Mesca, čeprav ni nikoli nikogar vodil, temveč je samo koordiniral. Se pravi; namesto, da bi za volilni poraz obtožili program, idejo, ideologijo in akcijo, ki stojijo za slabim rezultatom, so obtožili padajočo karizmo koordinatorja, v katero pa kot stranka tako ali tako ne verjamejo. Zdi se zapleteno, ampak če bi bilo enostavno, ne bi bili Levica.

A ostaja dejstvo, da je imel Luka Mesec – imeli ga radi, ali pa ga sovražili – karizmo; prepoznavnost, nastop, artikuliranost in politično konsistentnost. Vse našteto je mladi koordinator – vsaj za Slovenske razmere – gojil bolj uspešno, kot to počne ostala lahka konjenica predsednikov političnih strank.

Zato so ga na marčeve ide zabodli in ustoličili ministrico za kulturo. Ki pa ima prav toliko karizme, kot je od slovenske ministrice za kulturo pričakujete. Se pravi nič. Ampak kot vemo, karizma ni pomembna, in v Levici verjamejo, da jih bo Asta Vrečko koordinirala uspešneje, kot jih je Luka Mesec.

In v imenu vodilne funkcije se skriva glavni problem in hkrati glavni vzrok za zaton te, na njenem začetku tako obetajoče politične stranke.

Koordinator levice lahko koordinira samo Levico, oz. njene člane. V naslovu funkcije ni nobene težnje, da bi koordiniral kogarkoli drugega, če bi kdorkoli kaj takega že dopustil. Torej; ministrica Asta Vrečko ne koordinira slovenske kulture, kot minister Luka Mesec ne koordinira enakih možnosti. Obe področji oba levičarja vodita, upravljata in podobno; stranko, iz katere izhajata, pa koordinirata. Če bi vodila tudi stranko, kot to počnejo ostali predsedniki, bi bilo bolj naravno in verodostojno, da vodita tudi zaupana jima resorja …

Ampak narediti moramo logičen preizkus, ki bo dal temu nakladanju vsaj malo kredibilnosti. Težko je verjeti, da so naše politične stranke osredinjene okoli bolj ali manj prezentnih osebnosti, dokler ne opravimo preizkusa in posameznih predsednikov ne posedemo na vrh konkurenčnih strank! Šele tedaj ugotovimo, da so slovenske stranke močne prav toliko, kot so močni njihovi predsedniki.

Poglejmo teoretični preizkus:

Zgodba o koordiniranju stranke Levica dokazuje, da je slovensko politično vesolje sicer izjemno omejeno, ampak se je v njem z ogromno napačnih ocen, samozaverovanosti in napuha mogoče tudi povsem izgubiti.

Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.

Pred leti nas je namreč največji politik levih in desnih socialdemokratov, bivši predsednik v vseh institucijah naše krhke demokracije, mislec in vplivnež Borut Pahor, poskušal priključiti na nemško-francoski vlak. Kot večina stvari v življenju, izvzemši preprodajo rabljenih vozil, mu kompozicija ni uspela. Takrat smo se vprašali "čemu", te dni pa smo vsaj delno dobili dogovor.

Nekaj tednov nazaj je v Franciji francoski policist med nadzorom prometa ustavil voznika in ga med postopkom ustrelil. Nekaj dni nazaj v Sloveniji sta med nadzorom prometa slovenski policist in policistka ustavila voznika, ki ju je med postopkom ustrelil.

Mogoče kdo poreče, da je hudič v podrobnostih … Da je v Franciji mladenič preminil, naša policistka pa je bila samo ranjena; a pri napadu s strelnim orožjem so to povsem nepotrebne podrobnosti. Ker ko gre krogla iz cevi, preidemo na koordinatni sistem z milimetri. V primeru francoskega mladeniča nekaj milimetrov bolj levo in bi preživel, v primeru slovenske policistke nekaj milimetrov nižje in proti desni in bi umrla. Tako da bistvo obeh dogodkov je identično, le razmerja so obrnjena. Hočemo povedati, da v Franciji policisti streljajo voznike, v Sloveniji pa vozniki policiste. In zaradi te – lahko jo imenujete tudi kulturne razlike – Pahorju ni uspelo izvoljenega ljudstva odpeljati na francosko-nemški vlak.

A ta teza se zdi celo za ohlapno radijsko oddajo nekoliko preveč enostavna, predvsem pa ne upošteva dogodkov, ki so se zgodili po obeh napadih. V Franciji vemo, kaj se je zgodilo; dvignil se je ogromen protestniški val, ki je na nasilje odgovoril z nasiljem in ko so celo sorodniki nasilno umorjenega pozivali k umiritvi razmer, češ da nasilje ni rešitev. V Sloveniji po napadu na policistko ni bilo nobenih protestov … Kako pa naj bi tudi bili? Mar naj bi šli ljudje na ulice in nasilno protestirali, ker smo državljani nasilni do policistov? Če bi bili načelni, bi morali storiti prav to, a se zdi, da je tak moralni kredit slovenska policija porabila med tem, ko je bila nasilna med sicer izvorno nenasilnimi protesti – najprej ob mariborskih dogodkih 2012, nazadnje pa med protesti v koronskem času … Kakorkoli, da nas preveč ne odnese iz glavnega toka zgodbe.

Slovenci nismo protestirali tako kot so Francozi. Kljub temu, da je šlo v francoskem primeru za nasilje institucije nad posameznikom, v slovenskem pa za nasilje posameznika nad institucijo, je nasilje v svojem golem bistvu vedno in predvsem nasilje. Moralno bi bili nenasilni protesti proti nasilju nad policistko enako upravičeni kot so bili francoski protesti, dokler so bili nenasilni. Seveda se protesti, ki trajajo dolgo, oziroma predolgo, praviloma spremenijo v svoje nasprotje. Nasilni protesti proti nasilju so enako absurdni, kot je pričakovati, da na Dolenjskem ustavljeni voznik ne bo nažgan.

Medtem ko po mnogih evropskih državah potekajo protesti ali protestne akcije proti nasilju, se v Sloveniji ne dogaja nič podobnega. Zakaj in čemu je tako?

Razlaga, ki jo ponujamo in za katero upamo, da je napačna, je hkrati razlaga, ki nas loči od omikanih evropskih narodov, in je tista cokla, ki je naš vagon zadržala na postaji ne glede na to, kako je postajni načelnik Pahor mahal z lopatico in piskal v piščalko.

Slovenci ne moremo protestirati proti nasilju, ker smo z njim tako prežeti, da je nemogoče, kako bi protestirali proti nečemu tako zraščenem z nami, da je postalo neodtujljiv del naše narodne zavesti!

Kritik poreče, da gre za prazne marnje, saj se pri nas ne streljamo, ne pobijamo tako intenzivno in uspešno, kot kje drugod po zahodnem svetu. Mogoče res; a čeprav tudi na tem področju napredujemo in se od klasičnega  nasilja sekire, alkohola in ljubosumja premikamo k mafijskim umorom in ostalim sofisticiranim nasilnim rabotam, je slovensko nasilje posebno nasilje. Je bolj anonimno nasilje, ki bi ga nepoučeni stežka ločil od zares slabih manir. Obrekovanja, zmerjanja, medvrstniško, sosedsko, medijsko in nasilje neučinkovitih institucij ter tem podobna nasilja, ki nikoli ne bodo privedla do epohalnih bitk in sijočih zmag, a so prav tako boleča, nasilna, nepravična in za družbo hromeča nasilja, kot je streljanje vse naokrog. Nasilje malih narodov se pač razlikuje od nasilja velikih, ki imajo lestvico nasilja vzpostavljeno, če ne drugače, skozi imperialno zgodovino.

Ko je oni voznik nameril orožje v policistko, so ga krasili trije konstitutivni elementi slovenskega nasilja, ki jih kot družba ne le toleriramo, temveč kot narod tudi ujčkamo: alkohol, pomanjkljivi kultura in vzgoja ter absolutno nespoštovanje institucij.

Danes pa zelo na kratko o vremenu. Ki je najbolj klasična od vseh klasičnih tem. Zadnje dni, oziroma zadnje tedne, oziroma zadnje mesece, oziroma leta, doživljamo vedno več ekstremnih vremenskih pojavov in situacij.

Kar je bilo prvo, najbolj jasno in najbolj demonsko opozorilo mednarodne skupine znanstvenikov, ko so zdaj že pred četrt stoletja začeli jasno opozarjati na podnebne spremembe. Rekli so nekako takole: "Tudi v zmernih podnebnih pasovih se bo povečala možnost za ekstremne vremenske dogodke!" In se je.

Takrat se je del tudi strokovne javnosti takim napovedim smejal, ni verjel, se norčeval in napovedi označil kot kataklizmične. Del javnosti se je raje zatekel k teorijam zarote, velika večina pa je odmahnila z roko, češ da je to nekaj v prihodnosti. Prihodnost pa, vsaj v interpretaciji vuhmepišnikov, nikoli ne doleti njih osebno.

Zdaj pa ekstremne vremenske dogodke živimo. Iz dneva v dan. Dolgotrajne suše, neobstoječe menjave letnih časov, poletna neurja, škode na objektih, naravi in celo žrtve med prebivalci. Seveda se še vedno najdejo posamezniki, ki izbrskajo nevihto ali dve izpred desetletij in trdijo, da je tako že od nekdaj in da letošnje poletje, ki se je kot biblijska katastrofa zgrnilo nad deželo, ni nič posebnega. A enostavno nimajo prav in že površen pregled na srečo digitaliziranega časopisja izpred nekaj desetletij kaže, da je bilo podnebje in z njim vreme kot se spodobi za naš ponebni pas – zmerno. Če je klestila toča, se je zgodilo to enkrat, ne pa petkrat v poletju, če je veter ruval drevesa, je bilo to drevo tu in tam, če je voda zalila kleti, se jih je komaj nabralo za množino … Če je bila pozimi odjuga, je trajala nekaj dni in ne tri mesece, če je bila spomladi pozeba, je prizadela sadovnjak, ne pa celotne sadjarske panoge …

Sicer moramo pomesti pred svojim pragom in priznati, da smo mediji v sodobnem poročanju o podnebju in vremenu nagnjeni k uporabi pridevnikov sodnega dne, a kljub pretiravanjem je pogostost vključevanja "meteo-alarma" šokantna. Vsaj za tiste, ki nam ni vseeno za planet in tiste, ki imajo z ekstremnim vremenom boleče izkušnje že iz preteklosti.

In če se strinjamo, da je vreme postalo ekstremno, in če se ob tem še strinjamo, da je takšno zaradi podnebnih sprememb, in če še naprej skrušeni priznamo, da smo bili opozorjeni, je nadaljnje vprašanje edino smiselno: "Kaj zdaj?"

Po stari človeški – žal zaradi pomanjkanja podatkov iz tujine težko zapišemo "po stari slovenski" navadi – smo se prilagodili. Ekstremno hitro smo se naučili živeti z ekstremnim vremenom. Zavarovalnice si mastijo brke, gasilci so narodni junaki, sadje je cenejše iz Poljske, lastniki hiš, ki jim grozijo zemeljski plazovi, so si sami krivi. In smo opravili. Če pa beseda že nanese na globalno reševanje podnebne krize, je Slovenija tako ali tako premajhna, da bi lahko s kakršnim koli ukrepanjem lahko karkoli spremenili na planetarni ravni. Še več; vsak ukrep … Kaj ukrep! Kakršna koli iniciativa, zakonodaja ali načrtovanje, ki gre v smeri reševanja podnebne zagate, so v javnosti sprejeti na nož.

Povedano na kratko; ker ne razumemo osnovne razlike, še manj povezave med podnebjem in vremenom, se nismo pripravljeni odreči niti pedi udobja, v katerem živimo v tretjem desetletju tretjega tisočletja. Od tod tudi vprašanja in razprave, ali so posamezniki, ki so recimo v Španiji med katastrofalno sušo uničili nekaj umetno namakanih igrišč za golf, vandali ali aktivisti?

Ali so dejanja mladih, ki motijo naše malomeščanstvo, samo posledica permisivne vzgoje in dolgčasa, ali je za njimi resnična skrb po preživetju naslednjih generacij? Ne samo ljudi, temveč tudi tisočih vrst preostalih živih organizmov.

Ekstremno vreme, ki smo mu priča ne samo zadnje dneve, temveč tudi zadnje tedne, mesece in leta, je po definiciji pojav, v katerega ni mogoče uperiti pravičniškega prsta … Ni posledica usode, ne religije, še manj politike. Vsaj tako menimo.

Za ekstremno vreme ne poznamo krivca; so le mehanizmi, izumljeni z namenom, kako z njim živeti. In ob njem, po možnosti, še zaslužiti.
In z njim bomo tudi živeli. Vse do takrat, ko bomo krivca našli in prepoznali ter prst ogorčenja uperili vanj. Malo je težava samo v tem, da bomo morali prst obrniti proti sebi. Eni bolj, drugi manj, a vendarle smo za novice in posledice razdejanj odgovorni sami.

Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani.

Podali bomo povsem svež pogled na ruske dogodke, ki jih pojasnjujemo s stališča infrastrukture in prometne politike. Gre pa tako.

Ko se je najemniška vojska Jevgenija Prigožina odločila izvesti državni udar, se s tem ni strinjala najemniška vojska Ramzana Kadirova. In so se Čečeni odpravili preprečit wagnerjancem, jasno ob zvokih Valkire, da bi ti vrgli Putina s trona. Vse je kazalo na spopad dveh najemniških vojska, ampak Čečeni so obtičali v prometu!

Pred Rostovim na Donu, ki je bil popek tokratnega državnega udara, so štiri ure stali v koloni in priložnost preprečiti Wagnerju zasesti mesto, je splavala po vodi. Poročila ne poročajo natančno, kaj je šlo narobe, predvidevamo pa, da je šlo ali za dela na cesti ali pa za pokvarjeno tovorno vozilo. Tako je državni udar tekel nemoteno naprej, kajti nič ne vzame možu bojaželjnosti bolj, kot stanje v koloni.

Gremo naprej; medtem ko je Kadirov čakal v prometnem zamašku, se je kolona wagnerjancev spet ob spremljavi Valkire odpravila proti tisoč kilometrov oddaljeni Moskvi. Ker je bil konec tedna, je bilo prometa malo; imeli so urejene vinjete, založili so se s sendviči, gorivom in strelivom, zato so napredovali hitro in učinkovito. Nato pa so se dvesto kilometrov pred Moskvo – iz danes še nepojasnjenih razlogov – ustavili. Medtem ko imamo za Čečene, stoječe v koloni, natančna poročila in slikovne dokaze, za stoječo kolono pučistov pred Moskvo nimamo ničesar, razen špekulacij in natolcevanj. Iz celonočnih analiz pa lahko zgodbo vsaj delno rekonstruiramo …!

"Prigožina je poklical beloruski predsednik Lukašenko in mu povedal, da radio poroča, kako je na moskovskih obvoznicah cela štala. Začele so se šolske počitnice in M4 je bila zatrpana vse do cestninske postaje. Obvoz bi bil sicer mogoč skozi predmestja, a tudi tam je bila gneča. Prigožin je nato poklical pučistično kolono in fantom predlagal, naj se sami odločijo, ali gredo stat v gnečo in izvesti puč potem naslednji dan, ko bi prišli do Kremlja, ali pa državni udar prestavijo na čas, ko bo na cestah manj prometa. Neusmiljeni in krvoločni najemniki so se odločili za to zadnje in se obrnili."

Kot vemo iz izkušenj slovenske vojne, ki se je spominjamo prav te dni, noben tank ne pomaga, če je avtocesta zagozdena in če ne bi takrat imeli Slovenci tako modre politične elite, bi jugoslovanski tanki še danes stali pred cestnimi blokadami. Kar je dobrodošla iztočnica za nadaljevanje naše analize.

Z državnim udarom se na veliko opleta tudi v Sloveniji. Po našem svetem prepričanju prepogosto in prelahko, a po izjavah politikov smo že imeli mehke državne udare, tihe državne udare, izdaje, veleizdaje in kar je podobnih protiustavnih rabot. Vendar se nič od tega  – razen morebiti Depale vasi, ki je bila na moč podoben državni udar kot ta v Rusiji – ni uresničilo. Se pravi: na teoretični ravni imamo državnih udarov, kolikor jih hočeš, v naturi pa mu še nismo bili priča. In na ruskih cestah smo se lahko naučili, zakaj in čemu …

Povedano drugače – na slovenskih cestah imamo preveč zastojev, da bi bili zainteresirani sposobni izpeljati državni udar. Z Vrhnike, ki je priljubljena točka za pohod s tanki proti Ljubljani, je do prestolnice skoraj nemogoče. Včasih bi bilo še mogoče, da bi državni udar izpeljali ob urah, ko se promet obrača, se pravi okoli popoldneva ali potem po sedemnajsti uri, ampak danes je vse zabasano ves dan. Nato je tu obvoznica, tako severna kot južna stojita ves čas, kot vemo, pa je tudi središče Ljubljane te dni ena sama velika protitankovska ovira. Skratka – vsak, ki bi se namenil rušiti ustavni red Republike Slovenije, je obsojen na čakanje v koloni, kot se je to dogodiloljutimČečenom Ramzana Kadirova.

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana.

Gostilna na ljubljanskem Rožniku zapira svoja vrata. Najemnik je povedal, da so stroški previsoki, da ga lastniki izsiljujejo in da časi sploh niso primerni za gostilne.

Najprej nekaj literarno-zgodovinskih dejstev. Gostilna na Rožniku ni le še ena gostilna. V njej je svoja zadnja leta preživel Ivan Cankar in koliko mu je pomenila, se da brati v pred nekaj leti izdanih pismih, ko je bil jeseni leta 1910 nekaj mesecev gost pri Lojzu Kraigherju pri Sveti trojici v Slovenskih goricah in je pisal na Rožnik nostalgična pisma o tem, kako zelo pogreša svojo tamkajšnjo namestitev. Takole je zapisal v enem od pisem gostilničarki Nini Franzot, poročeni Bergman:

Družbe ne bom imel prav nobene razen Kraigherja. Ne pogrešam pa je čisto nič! Kraji so lepi – ali Rožnik je vendarle Rožnik. Gotovo je še ni bilo ure, da se ne bi spomnil nanj.

Brez velikega pretiravanja; Slovenci, ki smo mahnjeni na svoje literate, saj jih častimo obratno sorazmerno, kot jih beremo, ki imamo na desetine spominskih sob, na stotine spominskih tabel in celo nekaj spominskih hiš, bi morali gostilno na Rožniku literarno- zgodovinsko zaščititi. Vsaj na podobni ravni, kot je zaščitena Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Mimogrede; v gostilni na Rožniku je bival nekaj časa tudi Župančič in je simbolno za slovensko moderno prav tako pomembna, kot je to Cukrarna. Ki je danes galerija in muzej in oh in sploh – Rožnik, verjetno tudi spominsko sobo, pa bodo zaprli.

Sicer pa je gostilna na Rožniku najbolj kultna slovenska gostilna. Ob bok ji gre mogoče le še gostilna na Trojanah. Lega, bližina glavnega mesta, modno nedeljsko sprehajanje in seveda literarni pomen ji dajejo v slovenskem okolju vlogo, s katero se ne more primerjati nobena druga. In zdaj takšna prelomna točka narodove identitete zapira svoja vrata.

Uradno, po najemnikovi interpretaciji, je za to kriv lastnik, če bi pa lastnika, ki molči, vprašali o krivcu, bi zagotovo dobili odgovor, da je kriv najemnik. Na mestu, kjer je genij razgalil slovensko dušo, se je simbolno pokazal njen najbolj priljubljen konjiček – prepiranje.

Krivda pa je –rajtamo– mnogo globlja. Kajti tradicionalna slovenska gostilna ne loči med lastnikom in najemnikom; hočemo povedati, da je bil v zgodovini lastnik gostilne praviloma tudi njen najemnik in obratno. Gostilničarstvo namreč ni bila dejavnost, od katere bi ljudje noro bogateli; bilo je družinski posel, ki je pogosto zaposloval več generacij iste družine, ki je po navadi v poslopju tudi živela in skupaj s strankami tvorila razširjeno družino. Gostilničarstvo je bil časten poklic in je v mnogih primerih še vedno. V še več primerih pa se je izrodilo v odnos med krvosesnimi lastniki, ki se mastijo ob najemninah, in avanturističnimi najemniki, ki si dva dni po prvi prodani kavi na lizing vzamejo še BMW. V tem poblaznelem vrtincu nenormalnega dvigovanja cen navadni kavi zaradi ukrajinske vojne sodelujejo vsi deležniki: župani, denacionalizacijski srečneži, na pol priučeni gostinci, dobavitelji in seveda študentski servisi, ki prispevajo največji del slovenskega natakarstva. Seveda pa sodelujemo v tem incestuoznem krogu tudi obiskovalci gostiln, ki se pustimo opetnajstiti s slabo ponudbo in nenormalnimi cenami pri belem dnevu in polni zavesti.

Poslanstvo vzdrževanja socialne mreže je zamenjal brezvesten kapitalizem in v izjavi o zaprtju Rožnika ni niti besedice obžalovanja, ali besedice o tradiciji, temveč tam stoji samo pusta gospodarnost. "Energenti, delovna sila, najemnina."

Mimogrede; družina Franzot je v Cankarjevem času vodila gostilno skozi gospodarske vihre časa pred in med prvo svetovno vojno, pa se ni pritoževala nad ceno energentov in delovno silo. Še več; Cankar je imel pri njih sobo zastonj.

Tako je zgodba o zaprtju gostilne na Rožniku tudi zgodba o profesionalni nesposobnosti …

Na srečo pa so v Sloveniji še vedno gostilne in to na stokrat slabših lokacijah, kot je ta na Rožniku, ki se prebijajo skozi svoj gostilniški vsakdan. In to brez Cankarjeve slave. A to so gostilne, kjer je dopoldanska malica potegnjena daleč v popoldne in velja toliko kot macchiato z mandljevim mlekom na obrežju potoka, ki mu reka pravijo.

Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"

V preteklih dneh je bila še posebej dejavna ministrica za infrastrukturo. Povedala je, kaj bo z nacionalnim letalskim prevoznikom, kaj bo z mariborskim letališčem in kaj bo s slovenskimi železnicami. Ob tem pa so z njenega ministrstva sporočali, da bomo letos na cestah stali.

Torej odgovorimo najprej na zastavljeno vprašanje, nato pa se lotimo prostega lova. V svetlo prihodnost bomo z avtomobilom prišli počasi, če sploh, z letalom mogoče, a ne iz Maribora, z železnico pa blazno hitro. Vlaki bodo po obnovljeni gorenjski progi in tudi po obnovljeni progi Maribor–Koper šibali sto šestdeset kilometrov na uro. Kar jih bo naredilo za najhitrejši objekt in tudi najhitrejši subjekt slovenske resničnosti.

Najprej nekaj zgodovinskih dejstev, da bomo lahko hitrost ministrstva za infrastrukturo umestili v kontekst podobno, kot se slovenska infrastruktura umešča v prostor; se pravi počasi in žalostno.

Ministrica je govorila o obnovi celotne povezave med Mariborom in Koprom ter o modernizaciji gorenjske proge, a vsi vemo, da je znamenita in na simbolni ravni edina merodajna železniška povezava med Mariborom in Ljubljano. Poglejmo v zgodovino:

Ob dokončanju južne železnice leta 1857 je brzovlak  med Mariborom in Ljubljano vozil 5 ur in 13 minut. S progo je takrat upravljala zasebna družba "Južne železnice", katere vlaki pa so že petdeset let kasneje, leta 1910, za isto progo potrebovali le še 3 ure in 6 minut. Nato je prišla kraljevina Jugoslavija in "Jugoslovenske državne željeznice" so od Maribora do Ljubljane vozile rekordnih 3 ure in eno minuto.

Okupacija je bila posebna zgodba, saj takrat "brzovakov" ni bilo, navadni potniški vlak, pa je vozil le do postaje Sava, kjer se je začelo italijansko ozemlje. Do tam je kompozicija potrebovala 4 ure in 23 minut!

Prišla je svoboda in z njo dolga doba počasnega propada Jugoslovanskih železnic. Okoli leta 1960 je parna kompozicija potrebovala za pot iz Maribora do Ljubljane 3 ure in 16 minut, kar je za natančno deset minut slabše kot petdeset let prej pri habsburški kompoziciji.

In zdaj Slovenske železnice; kratek sprehod po voznem redu razkrije, da najhitrejša železniška povezava med Mariborom in Ljubljano traja uro in petdeset minut, a že na spletni strani je dodanih šest minut zamude v Zidanem mostu, ob tem pa še sporočilo, da so možne zamude tudi na drugih delih proge; iz prakse pa vemo, da je: "Potnikom se opravičujemo za zamudo," najpogostejši stavek na slovenskih železnicah. Na drugi strani časovnice pa je vlak, ki odpelje iz Ljubljane ob 7:37 in je v Mariboru ob 10.53, kar je tri ure in šestnajst minut pozneje. Kar je kar deset minut počasneje, kot je za to traso potreboval hlapon leta 1910. In četrt ure počasneje kot pod kraljevim vodstvom starojugoslovanskih železnic, oziroma enako hitro kot leta 1960. Mimogrede … je pa res, da leta 1960 ni bilo pravega razloga, da bi se iz industrijskega in uspešnega Maribora vozil v Ljubljano.

Ob tem pa takoj končajmo še z mitom o obnovi železniške infrastrukture, ki da je kriva za zamude. Čisto vse vlade do zdaj, brez izjeme, in govorimo o obdobju treh desetletij, so obnavljale železniško infrastrukturo. "Železniška infrastruktura v obnovi", je edina stalnica Slovenskih železnic, oziroma je praktični primer helenske uganke o Ahilu in želvi. Ko vrli "ajznponarji" končajo obnovo, se jim začetek že tako poruši, da morajo začeti znova in vsakemu, ki kupi vozovnico slovenskih železnic, je jasno, da obnove ne bo nikoli konec. Povedano še drugače … Če bi na slovenskih železnicah veljali standardi kot na Japonskem, kjer strojevodja za minutno zamudo izvrši obredni samomor, bi v tem državnem podjetju že zdavnaj ne imeli več zaposlenih.

Potem imamo nacionalnega letalskega prevoznika, na katerem ne bomo tratili dragocenega radijskega časa. Gre za precej komično zgodbo. Ker nam letenje po zraku ni šlo dobro od kril, smo blagovno znamko "Adria" prodali Munifu Otmanu Tarmumu za 33.400 evrov, kar je v teh inflatornih časih drobiž. Še pred tem smo prodali ljubljansko letališče, na katerem je bil največji slovenski prispevek njegovo preimenovanje; kljub preimenovanju pa mariborskega letališča ne uspemo prodati. Vsaj ne kupcu, ki bi resnično znal vzleteti in pristati z letalom.

Če gre po železnici počasi in po zraku sploh ne, se bomo premikali edino po cestah. Za katere pa so nam napovedali, da bo na njih letos strahotna gneča. Kakšna bo ta gneča, si lahko predstavljate, s preprostim dejstvom, da je gneča med turistično sezono, ki je hkrati sezona infrastrukturnih projektov – bila, ko je niso napovedovali; ko pa jo napovejo, se stanje v koloni štelo ne bo več štelo v urah, temveč z deli dneva.

In ob vsej tej infrastrukturni puščobi ti ministrica napove, da bo vlak vozil s hitrostjo 160 kilometrov na uro. Za tehnološki domet državnega podjetja, ki je pred kakšnim letom kot veliko tehnološko zmago razglasilo spletno prodajo vozovnic in wi-fi  na vlaku, se zdi podatek neverjeten … Ampak po preverjenih podatkih s Slovenskih železnic bosta za doseganje te hitrosti na lokomotivi dežurala kar dva kurjača.

Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati.

Majhen korak za medijsko krajino, velik korak za zdravo pamet.

Vsi približno vemo, kako se je začelo. Ljudje so dobili glas in prva leta se je zdelo, da je svoboda govora prijezdila na belem konju. Da bodo pravice in svoboščine zdaj končno zadihale s polnimi pljuči, kar bo po nekaj tisoč let starem Helenskem receptu vodilo v boljšo in pravičnejšo družbo.

Pa je šlo kmalu narobe; komentarji pod novicami so postajali vedno bolj nestrpni in ni malo raziskovalcev in analitikov, ki menijo, da so nestrpnost, netolerantnost in sovražni govor, ki prepredajo našo družbo in civilizacijo nasploh, doma prav v teh komentarjih. Ker je svet postal globalen, lahko razmišljujoči z nekaj pritiski na miško preveri, kakšno je stanje na drugih, tujerodnih spletiščih in brez pretiravanja ugotavljamo, da smo Slovenci v svetovnem vrhu nestrpnega komentiranja. Nekaj je vsajeno v uporno dušo našega naroda, kar mu preprečuje, da bi novinarjevo delo vzel kot dejstvo, ali da se ne bi iz medijskih napak norčevali, sploh pa, da naj ne bi imel drugega komentatorja za popolnega bedaka.

Da podkrepimo, o čem govorimo, kot izziv preprečimo analizo slovenskih levičarjev in desničarjev, ki se dajejo v komentarjih. To bi bilo prelahko, saj so oboji v spletnih komentarjih tako ali tako na robu oboroženega konflikta. Gremo na področje, ki nam je v zadnjem tednu prineslo toliko veselja; poglejmo športno disciplino kolesarjenja skozi očala spletnih komentarjev.

Slovenci imamo dva kolesarska šampiona. Športna genija. Kar je neverjetna redkost in le vesolju samemu ter Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču se imamo zahvaliti, da živimo v času njunih neverjetnih uspehov. Ampak za spletne komentatorje nič ne bi moglo biti dlje od resnice. V komentarjih sta se oblikovala dva sovražna tabora, ki eden drugega obmetavata s kolesarskim blatom, posledično pa zasmehujeta, celo žalita tudi oba športnika. Gre za popoln absurd, ki vsaj po našem skromnem vedenju nima primerjave nikjer na planetu. Hočemo reči, da bi se narod razdelil zato, ker ima noro srečo, da ima v istem športu dva šampiona.

Spletni mediji, akoravno jim stroka prerokuje v nekaj naslednjih desetletjih popolno dominacijo, imajo velik problem. Ker so praviloma zastonj, si jih uporabniki lastijo. Ob tem pa je tudi oglaševanje okoli člankov bolj neokusno, kot je oglaševanje recimo na radiu. Pa ne trdimo, da smo nad reklamnimi bloki v našem mediju navdušeni. A na spletnem portalu, tudi pod resnim in pomembnim besedilom najprej pride na vrsto zdravilo proti prostatitisu, nato za glivice na nohtih, skoraj nikoli pa ne manjka nekaj za hujšanje. Zatem pa čudoviti svet komentarjev, ki kljub resnim naporom uredništva iz medija naredi posmeh novinarstvu.

Dolgo časa smo se iz spletnih komentarjev zafrkavali. Posebej duhovito tudi na tem programu kolega Šalehar v "Forumu 69"!  A nenadoma ni bilo več smešno. Usodni trenutek, ki je premaknil odločevalce, ki jih je še prej premaknil javni revolt, je najverjetneje streljanje na osnovni šoli v Beogradu. Ko so se tam dvignile množice, ne v političnem, ali gospodarskem, temveč v globoko človeškem protestu, je še največjim zagovornikom svobode govora postalo jasno, da je treba nekje potegniti črto. Da abotnost in pritlehnost ne sodita v javni prostor. Seveda se kritik takoj priduša, da gre za efekt Trnuljčice; če umaknemo vse spletne komentarje, bodo skrajna stališča, oziroma ljudje za njimi še vedno obstajali. "Problema ne bomo rešili, če bomo ugasnili njegovo manifestacijo," imajo kritiki odločitve močan argument.

A to drži le do določene meje. Komentatorji, sploh tisti razdiralni, ki pa jih je velika večina, so v glavnem šleve. Ne le tisti, ki se skrivajo pod anonimnimi  komentarji, tudi tisti, ki so podpisani, spadajo med šleve. Ker tudi na Twitterju, ki je tako zelo usodno zarezal v naša življenja, se uporabniki v glavnem prepirajo in trosijo neslanosti, pa gre za podpisane profile. S šlevami ne označujemo vsebine besedičenja, temveč dejanski prispevek komentatorjev k družbi. Gre za gobezdala, ki so znotraj same skupnosti marginalizirana.

Če zelo natančno pogledate: nihče izmed odgovornih članov družbe, skoraj nihče tistih, ki na tak ali drugačen način gradijo svoje lokalno ali pa širše okolje, se ne prepira v spletnih komentarjih. 

Upajmo, da se čimprej obrne nam v prid. Kajti imeti stališče v spletnem komentarju je preživeto. Ne imeti spletnega komentarja, bodi stališče novega časa.  

Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.

Ampak kljub temu podajmo nekaj temeljnih resnic o državljanski vojni, samo kot teoretično osnovo, namenjeno šolajoči se mladini; opazili smo namreč, da je prevladujoči pogled nanjo zgodovinopisni, ki pa je zelo odvisen od učitelja v razredu. K teoriji torej.

 Bistveni vprašanji pri državljanski vojni sta:

"Kdo jo je sprožil?"

in

"Kdo je v njej zmagal?"

Glede na ti vprašanji imamo potem različne rezultate državljanske vojne. Tisti, ki si ga vsi želijo, je seveda: "Sprožili ste jo vi, zmagali pa smo mi!" V zadnji slovenski pobudi zanjo, ki je prišla od vodje opozicije, je jasno nakazana intenca po temgrand slamudržavljanskih vojn. Ponovimo še enkrat, da si bo šolajoča mladina zapomnila: "Začeli ste jo vi, zmagali pa smo mi!"

Povsem logičen je antipod, se pravi najslabši možni rezultat državljanske vojne: "Začeli smo jo mi, zmagali pa ste vi!" Ker se je nekaj takšnega zgodilo med pravo in do zdaj edino državljansko vojno na Slovenskem, je ta rezultat, oziroma želja po njegovi spremembi, tudi eden generatorjev nove državljanske vojne.

Ob teh dveh temeljnih resnicah državljanske vojne je nato cela vrsta podresnic. Recimo: "Začeli smo jo mi in zmagali smo mi!" ali pa "Začeli ste jo vi in zgubili ste jo vi!" in tako naprej in tako nazaj. Z milostjo logike obdarjen poslušalec kaj kmalu ugotovi, da so resnice državljanske vojne odvisne od stališča pripovedovalca! Ker se "mi" ali "vi" spreminjata, odvisno od gledišča, je ultimativna resnica o državljanski vojni tista, da resnice ni! Povedano še drugače; tisti, ki išče krivca za državljansko vojno in po tihem kuje lastno zmago, se brutalno moti; kajti današnji hujskači in zmagovalci bodo jutrišnji mirotvorci in hkratni poraženci. To je edina in resnična narava državljanske vojne, v kateri se – to ste do zdaj že ugotovili – borimo državljani, ki bomo tudi po njej živeli v isti državi. Naše zmage so v istem stavku naši porazi.

Od čiste teorije pa vsaj malo tudi k praksi, saj se v naši skromni oddaji tudi na to spoznamo. Najprej bojno polje. Ne sme biti preveliko, da vojskujoči se strani ne bosta poteptali preveč poljščin. Prav tako ne sme biti preveč na vzhodu, ki je v zadnjih tednih doživel toliko moče. Janezu Janši pa že ne privoščimo zmagoslavja Henrika V., ki mu je slavo pri Azincourtu prineslo blato. Razen tega mora biti bojno polje nekje v bližini večjega parkirišča, kamor lahko obe strani dostavita svoje čete z avtobusi.  Ob tem bi bilo dobro, če bi bilo v bližini nekaj večjih gostinskih lokalov, specializiranih za birme, poroke in Abrahame, da bi lahko po državljanski vojni obe strani odšli na dunajca in krompirjevo solato.

Ker pa so grožnje z državljansko vojno najvišjih predstavnikov oblasti precej resna zadeva, so se nanjo že po službeni dolžnosti pripravili nekateri podsistemi države. V zdravstvenih ustanovah so dobili posebna navodila, kateri sanitetni material morajo pripraviti, da bodo oskrbeli ranjene in poškodovane. Predvideva se namreč, da v državljanski vojni zaradi tresočih rok ne bo nobene žrtve, kar pa ne pomeni, da ne bo resnih poškodb. Tako naj ima medicinsko osebje s seboj dodatne količine lepila za zobne proteze, še pred državljansko vojno pa naj bi slovenski okulisti darovali večjo količino očal – da ne bi prihajalo do bratomornega klanja znotraj bratomornega klanja.

Za vseh dvajset mladcev oziroma strankarskih podmladkov, ki se bodo udeležili državljanske vojne, pa bo civilna zaščita postavila posebne kabine, v katerih se bodo lahko pred državljansko vojno znebili hormonskega viška. 

Danes pa o najnovejšem prepiru med Slovenci, ki je zasenčil vsa klasična razhajanja. In to tako močno, da se levi in desni, druga svetovna vojna, medvedi, lovci in celo kanalizacijski vodi ljubosumno spominjajo nekdanje slave. Govorimo o načrtih, da bi na vrhu Pohorja postavili nekaj deset vetrnih turbin oziroma vetrnih elektrarn; ali kot jih je duhovito imenoval eden izmed gorečih nasprotnikov – klopotcev.

Zgodba je preprosta … Zeleni prehod zapoveduje uporabo obnovljivih virov za pridobivanje električne energije, ki bodo energent prihodnosti in ob solariju, ki je lokalna zvezda, je pihanje vetra drugo priljubljeno orožje v boju proti podnebnim spremembam. Oboje pa pomeni prehod naprej v zeleno prihodnost za razviti svet in prehod nazaj v srednji vek za države proizvajalke nafte.  

Na kratko; radoživo podjetje, brez bleščečih referenc, brez pisarne in celo brez zaposlenih, načrtuje vrhove Pohorja poseliti z ogromnimi vetrnimi elektrarnami. Ki bodo v dolino pošiljale visokogorsko elektriko; veduti Pohorja ter gozdovom okoli in pod vetrnicami pa za vedno vzele nedolžnost. V stranskih vlogah nato nastopajo še malverzacije pri umeščanju v prostor, saj investitor s temi postopki obremenjuje lokalno skupnost, namesto, da bi za postopke poskrbela država z državnim prostorskim načrtom.

Jasno, da smo se sprli. Zelo sprli.Zainproti, v vsej svoji gorečnosti: tako, prek prsta, več ljudi navijazapohorske gozdove. Je pa tudi mnogo – v glavnem  primerno argumentiranih  mnenj, da je elektriko pač od nekod treba dobiti; in če se pri polni zavesti odpovedujemo tekočim fosilom, moramo najti druge vire. Veter je eden izmed njih.

Spopad, ki besni, je strasten in žolčen, a razmišljujočega bega absurdnost vsega tega. Absurdnost, ki ji pri podobnih okoljskih zgodbah v Sloveniji sledimo že nekaj let.

Absurd se ne omejuje le na vetrnice; v ta koš gredo tudi nove hidroelektrarne, pomisleki o drugem bloku, polja fotovoltaike in kar je podobnih, nekoliko futurističnih energetskih virov. Mimogrede; javnost se je še najmanj usajala pri TEŠU-6. Načrtovanje tega je bilo zelo pod radarjem in kakšno kačo smo redili na prsih, smo se zavedli šele, ko je preklemanska reč že stala.

Nazaj k drami absurda torej …

Ko se spreta – eden za vetrne elektrarne na Pohorju, drugi odločno proti – se ne zavedata, da sedita v istem čolnu!

Če ga hočemo razumeti, moramo na problem pogledati z absolutnega stališča. Oba prepirljivca se v osnovi zavzematazanaravo. Prvi, ki je za vetrnice, bi jo rad obvaroval pred posledicami podnebnih sprememb, drugi pa bi jo rad obvaroval pred posegi vanjo. Da so tudi ti posegi namenjeni njenemu varovanju, pa ne vidi, kot tudi prvi prepirljivec ne dojame, da je poseg v naravo, kljub višjemu cilju, še vedno poseg v naravo. A to ne spremeni dejstva, da je njun svetovnonazorski nazor – glede okolja, na absolutni ravni – identičen. In neverjetno je, da se posamezniki, ki stremijo k istemu cilju, tako zelo razhajajo. V državi, kjer je različnih ciljev skoraj toliko, kot je posameznikov, bi morali biti skupni cilji še kako dragoceni.

Ta opisani fenomen je, če že ne rešljiv, pa vsaj lažje razumljiv ob nalivanju čistega vina. Slovenci smo namreč pri varovanju in skrbi za okolje licemerni, da bog pomagaj. Pri načelni podpori smo med vodilnimi na svetu, pri dejanski skrbi pa med zadnjimi. Pa v mislih nimamo institucionalizirane skrbi, temveč vsakdanjo skrb slehernika. Od pobiranja papirčkov do ponotranjanja trajnostnih praks, prek zavzemanja v lokalnem ali delovnem okolju do vzgoje prihodnjih rodov. In tako naprej in tako nazaj.

Navdušeno trditi, da je Slovenija biotsko raznovrstna, geomorfološko izjemno nagubana, podnebno različna – in nato hišopremalativ vijolično, na travniku postaviti garažo in asfaltirati vso prostoživečo okolico, je sicer banalen, a na simbolni in dejanski ravni še kako značilen primer slovenskega zavzemanja za okolje.

Vetrne turbine ne bodo ne rešile planeta, ne uničile Pohorja. In če se kot družba o tem poenotimo, bomo za okolje naredili ogromno. 

Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi:

V Ljubljano, v Ljubljano, v Ljubljano gremo vsi

Tra-la-la-la-la-la, tra la-la-la-la li …

Zadeva je nekoliko nenaravna, ker si je Ljubljana za rojstni dan izbrala praznik že sam po sebi. In to ne katerikoli praznik, temveč dan Evrope ali pač Dan zmage, skratka dan, ko praznujemo zmago nad nacifašizmom in istočasno zmago ljubljanskega nepremičninskega trga.

Kar druga mesta po Sloveniji, ki imajo rojstne dneve na brezvezne datume, ko so si pred tridesetimi leti lokalni veljaki sestavili svojo občino, že na začetku postavlja v neenakopravni položaj. Za Ljubljano pač najboljše, pa čeprav gre za praznike. Podobno, kot če bi si Kranj za svoj praznik izbral prvi januar, pa se nato hvalil naokoli, kako so vsi navdušeni, da streljajo ognjemet v zrak in podobno.

Ampak Ljubljana je tu in njen večni župan je tu in zmagovita Evropa je tu. Na prvi in celo na drugi pogled nimata vstajajoča turistična atrakcija nekoč provincialnega dela Evrope in celina kot taka nič skupnega in sta praznika – v enem primeru birokratska odločitev, v drugem pa zgodovinsko dejstvo; a po premisleku se vendar najde nekaj vzporednic, ki praznovanju dajo smisel in globlji pomen: tako v Evropo kot v Ljubljano si želi več ljudi, kot ju lahko sprejmeta.

Najprej Ljubljana; saj ne gre samo za do absurda pripeljano slovensko umetnost centralizacije, temveč gre tudi za povsem praktičen razlog. V mesto je ob določenih jutranjih urah ali ob določenih vremenskih konstelacijah nemogoče priti in nato popoldne iz mesta nemogoče oditi. Urbana nebesa tako živi samo nekaj sto blaženih, ki stanujejo v strogem središču, vsi ostali smo ujetniki prometa. Kot Rodinovi kipi se negibno pomikamo proti središču. "Od zore do mraka, od mraka do dne ...!"

Predlog, da bi za vožnjo v središču mesta plačevali poseben prispevek, in podražitev parkiranj, ki sledi v kratkem, so le delni pokazatelj prav smešnih razmer v mestu. Menda so prometni, v novoreku se pravi "mobilni" infarkti stalnica v vseh velikih mestih, a govorimo o megapolisih, kjer se naokoli podijo milijoni. Ljubljana pa je še vedno provincialno mestece, ki se ga da mobilno, trajnostno in še kako drugače urejati z zdravo pametjo, dobro voljo, strpnostjo in strateškim premislekom. Če k temu pridjamo še očitno blaznost ljubljanskih nepremičninarjev, tradicionalni pohod ob žici ob prazniku nekako izgublja simbolni pomen, temveč postaja ponovno povsem praktičen pokazatelj mesta, ki bolj izključuje kot vključuje. Pa ne, da se za vsem tem skriva kakšen zarotniški mecen … Gre za golo aritmetiko. Ljubljana ne infrastrukturno, ne upravno, ne socialno in še najmanj politično ni več kos nalogi, pred katero jo je postavila na novo odkrita slovenska ambicioznost. Mesto, v katerem je glavna preokupacija meščanov, kako gospo mamo spraviti v dom, težko zmaguje v čemerkoli.

Ob koncu pa velja čestitka še Evropi. Ki tudi praznuje. Migracijski tok, ki se vije v Evropo, si lahko na srečo razlagamo drugače od kolone na Dunajski. Evropa je še vedno najboljše, kar civilizacija trenutno ponuja. Česar pa se v Sloveniji vsi ne zavedamo ves čas.

Kritizerski napadi, obsodbe Bruslja in njegove birokracije, primerjanje z Jugoslavijo in podobni protievropski pamfleti naj pri razumnem ne najdejo primernega rastišča. Evropa je za Slovence edina varovalka, da se ne skregamo do obskurnosti, in zato jo je modro slaviti – mogoče celo bolj, kot si v resnici zasluži.

Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.

Gre pa tako:

Pred nekaj meseci, ko so se začela dela na velikem in novem in rešilnem izvozu pri Novih Jaršah na ljubljanski severni obvoznici, so se na gradbišču pojavili stroji s slovenskimi zastavami. Ne z velikimi, temveč s tistimi majhnimi, priročnimi zastavicami, ki jih je ob velikih športnih zmagah mogoče pritrditi na stranska okna avtomobila. Zastavice so v prahu in hrupu gradbišča plapolale prav na vseh strojih. Na valjarjih, bagerjih, rovokopačih, asfalterjih in kar je strojev, ki pomagajo reševati ljubljanske logistične zagate. Danes, ob praznikih, je situacija sicer nekoliko drugačna. Dela so pri koncu, mnoge slovenske zastave niso zdržale napora nizkih gradenj, ampak še vedno je moč videti veliko strojev z izobešenim nacionalnim simbolom.

Kljub intenzivnemu raziskovanju odgovora za takšno domoljubje gradbene mehanizacije nismo našli. Seveda bi bilo najenostavneje ustaviti avto in vprašati prvega cestnega delavca, čemu so tako zelo ponosni na Slovenijo že med delavnikom, kaj šele med praznikom, a ustavljen avtomobil,akoravnoza nekaj sekund, na severni obvoznici v trenutku povzroči kilometrski zastoj. S katerim se nato ukvarjajo kolegi dnevnega programa. Tako pravega odgovora nimamo in zato bomo ponudili nekaj razmislekov, do katerih smo se prikopali po krajši analizi.

Morebiti je izvajalec del domoljub, kar je pohvalno in po kratkem vpogledu v izvajalčeve reference tudi mogoče; morebiti delavce preveva duh udarnikov, ki so gradili infrastrukturo v drugi petletki, morebiti pa rumena barva delovnih strojev zahteva slovensko zastavo. Kdo bi vedel.

Na prvi pogled je naša zastavarskazavest povsem spodobna. Zastave ob praznikih visijo, in to naj bi bilo dovolj. Ampak bolj natančen pogled razkrije drugačno, bolj žalostno sliko. Zastave, ki visijo ob praznikih, visijo na podlagi zakonodaje. Imamo namrečZakon o grbu, zastavi in himni, ki natančno predvideva življenjsko okolje slovenske zastave. In ker imamo tudi mogočen državni aparat, so uradniki, nameščenci in uslužbenci zastave tudi dolžni izobešati. Javne stavbe imajo za to vso potrebno infrastrukturo. Tako zastave, ki plapolajo ob določenih praznikih, niso tam zaradi državljanske zavesti nas državljanov, temveč so tam, ker to nekomu piše v opisu delovnih nalog.

Potem pa pride nekaj posameznikov, ki zastave obešajo iz prepričanja. Velika zastava ob štajerski avtocesti pri Arji vasi. Zastava na hribu nad Žirovnico. Zastava na čeri sredi Drave pred Vuhredom. In zastave na delovnih strojih na ljubljanski severni obvoznici. Zakaj in čemu?

Ko izobesimo zastavo, stopimo na prvo stopnico domoljubja. Mnogi nikoli ne zmorejo ali nočejo dlje. Mogoče zapojejo še himno, ampak nimajo vsi posluha. Kot nimamo vsi heraldičnega znanja, da bi v celoti razumeli slovenski grb. Razumemo pa zastavo. Zastava je preprost simbol. Je zapovedana dvodimenzionalnost v svetu, kjer se dimenzije množijo kot zajci. Spreminjamo se v številke, naše misli so hitrejše od naših dejanj, brzimo po digitalnih poteh, komuniciramo kot pobesneli in zastava s svojo arhaično mirnostjo prinaša red v ta svet. Pleme drži na kupu. Je najmanjši skupni imenovalec.

Domoljubje na drugi strani pa je beseda, ki nas razdružuje, namesto da bi nas združevala. Ker smo iz njega naredili blago … Kdo ga ima več, kje ga je manj, kako se ga da dobiti, kdo ga je izgubil, kdo je lagal, da ga ima, in kdo ga na skrivaj goji …?

Domoljubje je res le eno samo, drži pa tudi, da ima mnogo obrazov. Je Janus in Brahma; bog naše skupne preteklosti, sedanjosti in prerok tega, kar prihaja.  In čemu se v času, ko živimo v inflaciji domoljubja, srečujemo z žalostnim dejstvom, da državljani ne izobešamo državnih zastav kot prvega aksioma domoljubja?

Domoljubje ima na srečo še raven, ki nima neposredne povezave z ideologijo … Enostavno se spodobi.

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače.

Ker smo vestni kronisti družbenega dogajanja, se torej zapeljimo po cesti, ki je ob "Rimski" na nebu najbolj nedosegljiva prometnica vseobsegajočega stvarstva.

Imenovali jo bomo s tehničnim in tudi uradnim nazivom: "tretja razvojna os2! Ta predvideva, da na Slovenskem že imamo dve razvojni osi. Sklepamo, da sta mišljeni ona od Obale do Prekmurja in tista z Gorenjske do Dolenjske. Manjka nam pa tretja, ki gre počez. Iz severa na jug, geografsko gledano.

Najprej se odgovorni analitik vpraša, čemu se te osi imenujejorazvojne?Predvidevamo, da je mišljeno, kako avtocesta v dotakratno provinco pripelje razvoj. Avtoceste naj bi imele to sposobnost. Če se razvoj prevaža naokoli s 25-tonskimi tovornjaki, potem se ne bi mogli bolj strinjati, kajti vsakodnevno vidimo na prvi in drugi razvojni osi kolone in kolone razvoja, kako se prevaža čez našo ljubo deželico. Pozneje na vseh štirih koncih dveh razvojnih osi tudi prečka mejo, za njim pa ostaneta samo onesnaženje in cestnina v Darsovi blagajni. Zato si drznemo pripomniti, kako je mogoče v 21. stoletju razvoj dostaviti tudi kako drugače kot s težkim transportom. Recimo z širokopasovnimi spletnimi povezavami, s spremembo razvojne paradigme, z znanjem in z drugačno zavestjo. Tako postavimo tezo, zaradi katere bodo koroški poslušalci odpovedali naročnino: "Koroška ne potrebuje avtoceste, da bi postala končna destinacija tretje razvojne osi."

Mimogrede: ko govori o tretji razvojni osi, politika govori samo o prometnici na Koroško. Če pa spomin in razgrnjeni načrti ne varajo, razvoj prihaja tudi v Šaleško dolino, Savinjsko dolino ter dobršen del Zasavja, Dolenjske in Bele krajine. A o tem kdaj drugič.

Čemu smo torej mnenja, da je za Koroško najbolje, da ostane brez ceste – zabarikadirana s Hudo Luknjo in polževo cesto skozi Dravsko dolino?

Najprej zato, ker je žaljivo. Nikoli do zdaj slovenska infrastrukturna in obča politika s avtocesto še ni mislila resno. Gre za klasično metanje peska v oči namesto na traso in gre za nabiranje političnih točk. Tokratno koroško debato je odprla poslanska SDS, ki je gromoglasno očitala sedanji vladi, da ne nadaljuje tam, kjer je začela vlada Janeza Janše. Kot je znano, se je ta lotila graditve tretje razvojne osi po butalsko. Niso začeli od začetka proti koncu, niti niso inovativno začeli od konca proti začetku, temveč so začeli graditi na sredi. In nato malo proti levi in proti desni. Sedanja vlada pa se čoha po glavi, ali naj nadaljuje inovativni model cestogradnje, ki ga stroka imenuje "gradnja po odsekih", oz. koncentrična tehnika, ali pa naj nadaljuje klasično na začetku, pa potem poskuša zadeti Janševo gradbišče. Če pa ga zgrešijo kot v prastarem vicu, bo imela koroška avtocesta nekaj kilometrov osem pasov.

Drugi razlog, čemu smo proti avtocesti na Koroško, pa je empirični dokaz, da razvojne osi ne jamčijo razvoja. Slovenska provinca ob prvi in drugi razvojni osi je še vedno provinca. Politično in upravno tako ali tako, gospodarsko pa z izjemo Novega mesta tudi. Če izvzamemo mater slovenskega avtocestnega križa, se pravi avtocesto na Primorsko, je druga velika os – avtocestna povezava Štajerske in prestolnice – še najbolj znana po trkanju pločevine, nikakor pa ne po zagotavljanju razvoja vzhodu slovenske države. Ta še vedno caplja za zahodom in nobena avtocesta mu pri tem ne pomaga.

Če parafraziramo: lahko spraviš provinco na avtocesto, provinco iz province pa nikoli.

Trdimo, da so razvojne osi namenjene ravno nasprotnemu – se pravi izčrpavanju in depopulaciji, ne pa razvoju regij in pokrajin, ki ležijo onkrajlimesa, utrjene rimske meje. Da neflancamov tri dni, priča jutranji in popoldanski prometni kaos okoli Ljubljane, pričajo dnevne migracije in mameče službe javnega sektorja, ki so se zaredile v prestolnici. Pričajo polna parkirišča nakupovalnih centrov, kjer se ob petih zjutraj dnevni migranti iz štirih naložijo v en avto, in pričajo cene nepremičnin.

Koroška je v  mnogih segmentih temeljna pokrajina slovenstva. Prelepa in odrezana, samosvoja in še vedno skrivnostna – naj takšna tudi ostane. Z avtocesto boste Korošci dobili samo privid, izgubili pa samosvojost in samobitnost …

Tretja razvojna os ne pomeni avtocestenaKoroško, kot trdijo politiki, ko grmijo na Trgu republike. Pomeni avtocestosKoroške, ki se bo po štirih pasovih in s sodobnim vinjetnim sistemom ekspresno izpraznila.

Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.

Mediji so pretekle dni – ob klasičnem – z velikim zanosom objavili tudi vstajenje SDS-a – ki se je po javnomnenjskih raziskavah izenačil z Gibanjem Svoboda. Raziskave namreč ugotavljajo, da gibanju Svoboda priljubljenost naglo pada, opozicijski SDS pa se zvišuje.

Analiza naprednega analitičnega uma, ki ga gojimo v naši oddaji, bo sorazmerno preprosta, saj identičen proces vedno znova in znova opazujemo že tri desetletja in resnično moraš biti topoumen, da ga končno ne dojameš.

Gre pa tako.

Če natančno pogledaš, opaziš, kako liberalne vlade, ko se znajdejo na oblasti, nemudoma začnejo rušiti vsi mediji v državi. Opozicijski, se pravi tisti, ki delujejo v orbitah okoli SDS, tako ali tako. To je njihov "raison dʼêtre", kot bi rekli na Francoskem. Neverjetno pa je, da začnejo liberalne vlade nemudoma rušiti tudi liberalni mediji – se pravi, tista javna občila, ki jim opozicija rada pravi "režimska" ali "tranzicijska" ali kako drugače. Urednikom in novinarjem v teh medijih se zdi, da je kritika vlade sveto novinarsko poslanstvo in bi manipuliranje, zamolčevanje in pristransko poročanje o rabotah liberalnih vlad na nek način posegalo v veličino novinarskega poklica. Ko obojnim, tako opozicijskim kot liberalnim medijem uspe liberalno vlado zrušiti, pride na oblast Janez Janša, ki ga začnejo režimski mediji rušiti od prve sekunde, opozicijski, takrat pozicijski mediji okoli SDS, pa mu začnejo peti večno slavo. Ki mu jo tako ali tako pojejo tudi takrat, ko je Janša v opoziciji.

Tako lahko z resnično manjšim intelektualnim naporom ugotovimo, da razliko pri manipuliranju z javnim mnenjem delajo liberalni mediji, ki rušijo tako liberalne kot tudiiliberalneoziroma avtokratske vlade.

In zdaj se zaskrbljena javnost vpraša: "Mar to pomeni, da naj v zaščito liberalnih vlad mediji molčijo o njenih stranpoteh, o neizpolnjenih obljubah, o prav tako avtokratskih težnjah, o nepotizmu, nesposobnosti in koruptivnosti, ki so – kdaj pa kdaj podobne, kot so bili ti pojavi za časa vlad, ki jih je vodila SDS?"

Odgovor je nedemokratičen, a enostaven: "I, seveda!"

Slovenci smo obsojeni na slabe vlade, a obstaja razlika med slabo, nesposobno, nekompetentno vlado na eni strani in do lastnih državljanov sovražno vlado na drugi strani. Zato moramo z vsemi močmi, čeprav je to nasprotno človeški naturi, podpirati slabe, nesposobne in nekompetentne vlade. Kar pa je, kot smo zapisali na začetku, samo novo poglavje v zgodbi o slovenski blaznosti.

Da pa zapisano niso prazne marnje, pokažemo na aktualnem primeru. Obisk predsednice parlamenta in zunanje ministrice v Afriki, oziroma prve v Ugandi in Ruandi, druge pa v Etiopiji, smo mediji pospremili z negativno konotacijo. Mediji v okrilju SDS tudi s posmehom, žaljivimi in seksističnimi komentarji, liberalni mediji pa z rahlo in nekoliko vzvišeno skepso.

Ampak čeprav smo že tudi z našim peresom podvomili v slovensko zunanjo politiko, se zdi približevanje Afriški celini modra, premišljena državniška gesta in usmeritev, ki ima mnogo večji potencial kot graditev vezi z Orbanovo Madžarsko. Za razumnega mora biti fotografija Urške Klakočar Zupančič z zapuščenim primatom v zavetišču dobrodošla zunanjepolitična osvežitev po fotografiji Janše in Orbana v Lendavi. Prav tako mora biti za razumnega načelni dogovor o sodelovanju med slovenskim in etiopskim čebelarjenjem eden večjih uspehov slovenske zunanje politike. Ker podcenjevati tako vlogo, moč in pomen čebel kot podcenjevati vlogo, moč in pomen Afrike, je ne le podcenjujoče, temveč vsaj malo tudi rasistično; v kombinaciji obojega pa neumno.

Zavedamo se, da gre v ozadju afriških potnih nalogov za dirko do nestalnega sedeža v varnostnem svetu OZN, ki pa je tudi postala predmet zabavljanja; a je v resnici ta napor slovenske zunanje politike avtentičen in še kako relevanten.

Vsa ta pojasnila niso mišljena kot apologija trenutni vladi, temveč kot primer, kako tudi liberalni oz. režimski mediji, oziroma mediji kontinuitete ne zmorejo – ali ne zmoremo treznega pogleda na sodobnost. Tako se, podobno kot naši medijski antipodi, zaganjamo v bizarne vsakdanjosti v želji za več kliki, za večjo branost, gledanost in poslušanost – ter kar je podobnih pojmov, s katerimi si plebs polni svoje osamljene večere. 

Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin.

Ker so to zahtevno in zanimivo analizo naredili na nadvse spoštovanem inštitutu Jožefa Stefana, je prav, da družboslovno analizo naredimo na spoštovanem Valu 202.

Zbiranje vzorcev za analizo ni ravno elegantno početje, saj se mora raziskovalec podati v čistilne naprave, med fekalije. Ker zadeva je ta, da z lulanjem izločimo tudi mamilarsko zalego, ki jo nato kemiki v laboratoriju poskušajo uloviti. In če kemijska analiza preučuje drogo, ko pride ven, družboslovna analiza preučuje drogo, ko pride noter.

Najprej kokain v Ljubljani. Kot rečeno, se uporaba povečuje in ker se slovenska policija najraje in tudi najbolj uspešno ukvarja sama s sabo, je logično, da imajo dilerji in uporabniki v slovenski prestolnici blažen mir. Zato je kokaina po izsledkih raziskave ogromno. Po rezultatih iste raziskave iz prejšnjih let je bila Ljubljana prav pri vrhu preučevanih evropskih mest. Ker kokain ni droga kot marihuana, ki jo pohlevni najstnik zasadi na gozdni jasi, temveč je uvožena droga, ki si jo lahko privoščijo bogati, se pravi družbena elita. Zato se moramo nujno vprašati najbolj zadeto vprašanje slovenske stvarnosti: "Katere gospodarske in politične odločitve, ki se nato aplicirajo na slehernikov vsakdan, so bile sprejete pod vplivom kokaina?" Ker iz popularne kulture poznamo vpliv kokaina na človekove reakcije in razmišljanje, lahko s precejšno gotovostjo najdemo nekaj situacij, za katere je povsem jasno, da so posledica uporabe kokaina. Opozarjamo pa, da ni nujno, kako so naši zaključki tudi točni. Ker kot pravi največja svetovna avtoriteta za kokain, legendarni Tony Montana, oziroma "Brazgotinec": "Vedno govorimo resnico! Tudi, ko lažemo!"

 Zadnji primer očitne uporabe kokaina je bila slovenska nogometna reprezentanca, ki je tekala po Stožicah kot kura brez glave in je najslabšo reprezentanco na svetu premagala šele, ko si je ta sama dala dva gola.

Nekaj malegasnifovje tudi ustvarilo idejo, da bo slovenska industrija služila z izdelavo topovskih izstrelkov za Ukrajino. Kot tudi pri tozadevnih evropskih partnerjih, ki bodo dve milijardi evrov za milijon izstrelkov dobili iz "Evropskega sklada za mir"!

Če pa gremo kakšno leto do dve nazaj, vidimo, da je bilo kokaina med epidemijo v Ljubljani še več. Takrat je po raziskavah postala naša prestolnica tudi eno najbolj zadetih mest v Evropi. S tega stališča se zdijo nekatere odločitve povsem logične. Recimo ideja, da s solzivcem zapliniš celo mesto in se z vodnim topom podaš v ulični spopad s protestniki.

O kokainu pa priča tudi nenavadno hitra postrežba kave v s turisti prenatrpanih ljubljanskih lokalih. Kot tudi njena cena.

Da pa ne bomo ljubljanocentrični, si poglejmo še nekaj ostalih rezultatov. V raziskavo je bilo vključenih sedem slovenskih mest, a ogledali si bomo samo zmagovalce. Ob častni omembi Maribora, ki se je, zaradi socialnega in gospodarskega zloma zatekel k zgodovinsko rešilni in predvsem legalni bilki vseh Štajercev – k alkoholu.

Pri kanabisu oz. vsebnosti THC-ja v odpadnih vodah vodi Koper. Po pravici tako. Sveta primorska zemlja ima za proizvodnjo kar nekaj primerjalnih prednosti in upamo lahko, da obsežni požari pridelovalcev niso preveč prizadeli. Pri uničenju nasadov trave gre celo za kulturno dediščino, saj je veliki Marko Brecelj že pred desetletji poročal o požigih na Markovem hribu, mesto pod njim pa je logično vodilno po uporabi kanabisa. Kako drugače si tudi predstavljati serijo melodramatičnih primorskih županov in kako drugače preživeti poletne obiske megalomanskih križark kot s smotko za družbo.

Povsem drugačna, predvsem pa skrivnostna zgodba pa sta Velenje in njegov amfetamin. Amfetamin je rekordno prisoten v velenjskih odpadnih vodah; na drugem in tretjem mestu mu sledita Maribor in Ljubljana, a z več kot polovico nižjimi vrednostmi. Za splošno razgledanost moramo poudariti, da ne smemo enačiti amfetaminov z metamfetamini. Popularni "meth" je seveda najbolj priljubljen v Ljubljani, kjer imajo edini v Sloveniji dovolj hiter internet, da se lahko mladina navdušuje nad "Breaking bad" oziroma nadaljevanko Kriva pota. Amfetamin pa je pogosto droga, ki jo je mogoče dobiti na recept, ilegalno pa gre za mamilo, imenovano "spid", ki ga uporabljajo plesalci v diskotekah ali pa študentje, da jim poveča budnost in koncentracijo. Nič od tega ne bi pripisali Velenju. Hočemo povedati, da v mestu ni videti, da bi dolgo v noč plesali, še manj pa, da bi dolgo v noč študirali.

In če se vrnemo na začetek: zagotovo nam ni v čast, da smo v mamilarski statistiki tako visoko. Rešitvi sta dve. Ali uvedemo nacionalno lulanje v vrečke, ali pa policija neha preganjati kurje tatove in tedensko menjavati direktorje ter se posveti razvejani mreži organiziranega kriminala, ki uspeva na Slovenskem. Je pa res, da bi ob uspešni policijski akciji storilnost slovenskega menedžmenta kot tudi kreativnost slovenskih ustvarjalcev čez noč padli na izhodišče. 

V poletje zakorakajmo ob fanfarah novega podzakonskega akta, ki bo oplemenitil evropski zakon o "zdravstvenem varstvu živali"!

Pred nekaj tedni je "Slovenska zveza društev gojiteljev pasemskih malih živali" začela javnost obveščati o novih zakonskih regulativah, ki jih mamica Evropa pripravlja pri nekaterih najvišje letečih predstavnikih evropske favne. Gremo torej "na kratko" in nedopustno počez, kar pomeni brez uporabe evropske zakonodajalke latovščine ...

Tudi če ste samo dvoriščni ali ljubiteljski rejec perjadi, se boste morali po zakonskem predlogu registrirati kot rejec, s svojo registracijo pa registrirati tudi dvoriščno perjad. Ne glede na število primerkov! Med perjad – tako pod strogo evropsko zakonodajo – pa spadajo: piščanci, purani, pavi, pegatke, fazani, prepelice, jerebike, noji, race, gosi, labodi in celo papige ter čisto nazadnje golobi.

Op. p. Da so golobi na zadnjem mestu, ni neslan poskus pisunskega humorja, temveč dikcija evropskih organov.

Čeprav gre priprava na sprejetje podzakonskega akta povsem mimo javnosti, gre za izjemno pomembno zakonodajo, ki lahko v mnogočem spremeni obličje Evrope, kot jo poznamo. Zadeva je namreč ta, da v Evropski skupnosti reja perutnine ni kar neka dejavnost. Gre za milijonski trg; tako piščančjih prsi, kot evrov … Smešno, ampak večino najkakovostnejšega perutninskega mesa Evropa uvaža, sama pa izvaža manj kakovostne perutninske izdelke. In seveda; piščanec je dvainosemdeset odstotno kralj tudi na evropskih mizah; s štirinajstimi odstotki mu sledijo purani, v ozadju pa tacajo race samo s tremi odstotki. Ostalo odpade na eksote.

In zdaj k zakonodaji. Rejna perjad, tudi tista pasemska, je bila že zdaj podvržena strogi zakonodaji – kar je prav in logično – a z novimi načrti, bodo pod nadzor prišle tudi osamljene kokoške, katerih poslanstvo je eno jajce na nekaj dni ali ptičji par v kletki, ali napol športni primerki, ki jih ljubitelji gojijo kot konjiček.

Očiten razlog, da smo dvignili pravičniški prst proti takšni zakonodaji, je dramatičen odmik od samooskrbe, ali blaženja draginje, ki ju priporoča kmetijska politika te zadnje mesece. Se pravi, boste morali za dve kokoški tako vi kakor tudi živalci skozi proces registracije, ki ga bo treba seveda tudi plačati. Na koncu se bo bolj splačalo še naprej obiskovati supermarket.

Drugo, mnogo bolj tehtno vprašanje, ki je pa v resnici spodbudilo današnje pisanje, pa je izključno načelne narave: "Če evropska skupnost tako strogo nadzoruje kokoši, kako šele nadzoruje ljudi?"

Ali komentirano "z rejca ostrim očesom …"; na vrhu regulatorne kurje lojtre sedijo kokoši, na dnu čemimo državljani združene Evrope …

Na neki točki se bomo morali histeriji nadzora in reguliranja enostavno upreti. Ne gre za spodbujanje anarhije, temveč za propagiranje zdravega razuma. Enostavno ni mogoče, niti ni treba vsega regulirati! Sploh, ker živimo v časih reguliranega prostega trga, reguliranih zdravstvenih protokolov, reguliranih socialnih stikov … Tako se zdi reguliranje posedovanja domače perjadi povsem nepotrebno. Če se izrazimo z revolucionarnim pamfletom, kakršni so všeč vročekrvni politični levici, kot tudi medijsko izpostavljeni intelektualni desnici:

"Svoboda človeka gre prek svobode kokoši!"

Ali še bolj anarhistično:

"Svobodo perjadi naj omejuje samo človeški apetit!"

Ko boste naslednjič pripravili ali použili masteršef piščančje prsi, pomislite na naslednje … Použili ste jih varno in varne, ker je za njihovo neoporečnost poskrbela zdravstveno-veterinarska regulativa združene Evrope. A vendar; s tem, ko so regulirali cele piščančje prsi, so regulirali tudi delček vas.

Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji.

Slovenija se bo pridružila skupnemu naročanju streliva za Ukrajino. Kmalu. Tako nas je pomiril obrambni minister Šarec ker, škandalozno, Slovenije še ni bilo na seznamu sedemnajstih držav članic EU, ki bodo v naslednjih dvanajstih mesecih Ukrajini dobavile milijon topniških izdelkov.

Torej smo lahko pomirjeni, saj bodo tudi naše zaveze o pomoči napadeni državi ostale izpolnjene.

Najprej in na začetku. Politiki so vojni hujskači. Takoj, ko se pojavi možnost, se spremenijo v vojne hujskače. To je v njihovem bistvu, v njihovi DNK. Nič ne pomagajo temni mercedesi, protokol, obleke na obroke, evropski parket in uradne ter prijateljske večerje. So navadni, zavržni in podli vojni hujskači. Voditelji evropske povezave, nastale kot miroljuben odgovor na stoletje evropskih vojn, so vojni hujskači. Ameriški politiki pa svojega vojnega hujskaštva tako ali tako ne skrivajo, oziroma so nanj ponosni … Tudi slovenski politiki so vojni hujskači. Naš obrambni minister je vojni hujskač, naša zunanja ministrica je vojna hujskačka, naš predsednik vlade in vodja opozicije sta vojna hujskača. Ter tako po s krvjo namazani politični vertikali navzdol.

In se vprašamo, čemu takšna obtožba? Vsak evropski politik, z njimi tudi slovenski, se je intimno in javno takoj ob napadu Rusov na Ukrajino nemudoma obrnil k vojni. Nihče se ni obrnil k miru. Komaj so čakali. Seveda je mir deklarativna mantra, ki pa je povsem brez teže. Če damo na tehnico prazna zavzemanja za mir in aktivne napore za vojno, vidimo, da mir nima nobene možnosti. Ni ga vidnega politika, ki bi deklarativno zavračal vojno in se z vsemi svojimi močmi, z vsem vplivom in energijo brezkompromisno zavzemal za mir. Za mir za vsako ceno. Politiki so ponotranjili neizpodbitno dejstvo, da so Rusi agresorji, kar je dovolj za izključitev vseh mirovnih naporov.

Povedano drugače in zelo na kratko: namesto, da bi v Kijev in Moskvo pošiljali mirovne misije eno za drugo, mirovne predloge enega za drugim, pošiljamo topovske izstrelke. Ker truditi se za mir, je v političnem kontekstu tisočkrat težje, kot podpirati vojno.

Seveda vojnim hujskačem ne bi uspelo, če ne bi imeli na svoji strani nas, ki smo mediji. Retorika, tudi v Slovenskih medijih je postala podobna gostilniški debati, ki se razvije med rahlo opitimi soborci, ki so služili vojsko v rajnki JNA. Mediji so polni prodaje orožja, strateških ocen, bombardiranj, prodorov, obkolitev, vojnih zločinov in težkih obtožb; predvsem pa manipulacij, polresnic in zavajanj javnega mnenja.

Da je ena država očiten agresor in druga država očitna žrtev, ne opravičuje absurdne militarizacije, ne samo celotne družbe, temveč tudi naših misli in vedenjskih vzorcev prihodnjih generacij.

Naj na tem mestu prosto povzamemo dobrega vojaka Švejka, ki je v enem samem stavku opisal blaznost, ki ji nasedajo evropski in z njimi poslušno tudi slovenski vojni hujskači.

Ko so ga porinili v strelski rov v prvi svetovni vojni, je v grozi zakričal na svoje soborce: "Za božjo voljo, ne streljajte! Na drugi strani so ljudje!"

Lahko si domišljamo, da je pravica na naši strani, da smo na pravi strani zgodovine, da nam evropski verski pluralizem daje prav, vsakemu posebej njegov lastni bog, a dejstva, da nas politiki delajo za soudeležence v tem spopadu, ne bomo izbrisali. Kakorkoli se delamo indiferentne, ali pač prizadete, kakorkoli opravičujemo, ali se zgražamo nad ukrajinsko vojno; s "skupnim naročanjem streliva", ki se mu bomo v kratkem pridružili, imamo tudi mi kri na rokah. Vsak od nas. Ali to želi ali ne. Slovenski vojni hujskači so nas v to brozgo krvi in najnižjih strasti potisnili, ne da bi nas vprašali.

Na referendumih nas vprašujejo največje obscenosti, med drugim o tem, kdo naj ima najlepšo pisarno v naši medijski hiši, ne vprašajo pa nas, ali si želimo biti soudeleženi v pokončanju drugih človeških bitij. Realnost je postala video igrica, še preden smo lahko to dojeli. Slovenski topovski izstrelki verjetno ne bodo prevesili tehtnice na bojišču. Od milijona jih bo naših nekaj tisoč, ki bodo na dober dan pobili tam nekje do deset tisoč vojakov; kar pa bo za našo zmago premalo. Zato smo pa imeli čudovito priložnost, da se nakupu ne pridružimo in se kot država s težko in temno zgodovino vojne začnemo jasno, glasno in odločno zavzemati za mir. S tem bi si v delu še vedno civilizirane svetovne javnosti pridobili ugled, ki bi nas končno uvrstil na svetovni zemljevid kot dosledno in relevantno skupnost državljanov.

A žal so slovenske politične elite – tako pozicija kot opozicija, tako institucije kot parlament, tako predsednica republike kot moralne avtoritete te države – to priložnost zamudili. Zdaj pa se razmišljujoči le še sprašuje: "Ali zaradi pomanjkanja inteligence, ali zaradi pomanjkanja sočutja?"  

Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne.

Gre namreč za enega fizično najtežjih poklicev tudi v absolutnem merilu; za pretežno ali izključno ženski poklic pa je delo čistilke oziroma sobarice skrajno garaško. Toliko o tem, črpano iz izkušenj, ki si jih je naša analitična ekipa nabrala med pospravljanjem sob za zadovoljnimi turisti.

Če hočemo še globje v čistilsko problematiko, pa moramo na pomoč poklicati slovensko dramatiko in televizijsko produkcijo, kjer je čistilka obvezen lik slovenskih podeželskih iger. Dobrodušna in nekoliko topoumna, praviloma s slovensko inačico bosanščine ter s tisto zdravo pametjo plebsa, ki jo je prinesla iz tradicije klasičnih komedij. Čistilka je, kako cinično, na odrskih deskah in v televizijskih serijah bolj priljubljena od univerzitetne profesorice, kar ji daje v naši kolektivni zavesti posebno mesto.

In ves ta kolosalni uvod je potreben, da se prikopljemo do škandala, ki je pretekle dni pretresel slovenske prenočitvene zmogljivosti. Namreč; idealizirana in literarizirana slovenska čistilka se ne pritožuje. Čiščenje in pospravljanje za drugimi sta v kolektivni zavesti predstavljena kot lažja rekreacija, med katero ima čistilka ali sobarica dovolj časa in energije, da trosi ljudske modrosti razvajeni in odtujeni eliti na rep.

In mimogrede: kot se te dni pritožuje ljubljanska jara gospoda, ki benti, da je skoraj nemogoče dobiti dobro čistilko za dvainsedemdeset kvadratov nepremičninske oaze – eden pokazateljev blagostanja je trg čistilk; manj jih je na trgu, višji je življenjski standard.

A danes v gumijastih rokavicah čistimo svinjarijo, ki jo je za sabo pustil slovenski turbo kapitalizem. Ki je domačijsko lastninil in premetaval sem in tja nekdanjo turistično srebrnino, danes zbrano v mastodontu, imenovanem "Sava turizem"! Tamkajšnji menedžerji so prišli na genialno idejo, da bi čistilke in sobarice "outsourcali". Slovenske besede za ta turbo-kapitalistični manever žal ne poznamo.

S tem se, nevede seveda, globoko zajedajo v klasično strukturo tradicionalnega slovenskega podjetja, kjer je na vrhu direktor, na dnu pa čistilka. In kljub razliki v prejemku, kljub drugačnemu socialnemu statusu sta bila tako direktor kot čistilka del enega in istega organizma. Kolektiva, če hočete, akoravno gre za s socializmom zaznamovano besedo. Čistilka se je enako počutila član skupnosti in ob novoletni zabavi je bila deležna enakega narezka in večernega plesa kot direktor. Z outsourcanjem, kar pomeni, da se vse čistilke zberejo v enem podjetju, kjer so le one in lastnik, na delo pa hodijo na ista delovišča kot pred tem, pa so čistilke iz enakopravnega člana kolektiva spremenili v tržno blago. Ki ga posojajo po potrebi, ga odpuščajo po potrebi, zaposlujejo po potrebi in plačujejo z najnižjo mogočo mezdo.

Kljub zagotovilom, da bodo enako delavnopravno zaščitene, kot so bile v matičnem podjetju, gre za monstruozen ukrep. Kot je pač delovnopravni trenutek, ki ga živimo na slovenskem trgu dela, monstruozen v vseh pojavnih oblikah.

In da se ne bomo znesli le nad "Sava turizmom"! Čistilke so prvoborke v outsourcanju. Najprej so jih odpustile zdravstvene ustanove, potem šole, potem velika podjetja in tako naprej in tako nazaj. Kot delodajalci smo se odločili racionalizirati poslovanje pri najbolj težaškem delu, ki ima brez konkurence najslabše razmerje med fizičnim naporom in plačilom.

Ena izmed protestnic je med stavko v hotelih Bernardin držala v roki napis, ki je sporočal "Outsorcajmo upravo!" Sporočala je, da bi lahko tudi vodilni kader najemali po potrebi in upala, da bo s plakatom jasno pokazala na položaj menedžmenta na eni in sobaric na drugi strani. Ne vedoč, da je njen plakat brez veze, ker so uprave slovenskih podjetij – sploh tistih, v večinsko državni lasti in tako tradicionalno prepletenih s politiko – tako ali tako outsorcane.

Hočemo povedati, da v našem turizmu ne gre več za direktorje, ki živijo s svojim hotelom, temveč gre za japije, ki se svaljkajo od enega direktorskega mesta do drugega, kjer outsourcajo posamezne ude podjetja in tako izvabljajo orgazme pri lastniku. Ki je, vsaj v obravnavanem primeru – kako cinično – v večinskem deležu država.

Z drugimi besedami: če ne bi imeli tako predanih čistilk, bi se človeku gabilo prespati v hotelih Sava turizma ...

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami.

Razočaranje je ogromno. Na vrhunskem in dobro organiziranem dogodku, ki odmeva v mednarodni športni javnosti, namreč ni gledalcev. Organizatorji so razočarani, ker nas ni in s tem kažemo slabo sliko ter klestimo zaslužek, mi smo razočarani, ker organizatorji za svoje razočaranje krivijo nas. Morali pa bi sebe. Podoba je, kot da ne gre za golo udeležbo pri nekem dogodku, temveč za izdajo. Kot bi Slovenci izdali svoje bistvo, kot bi se odpovedali krščanstvu, s tem, ko nas ni v ono ozko dolino.

Najprej odsek za črnoglede …

Prvenstvo je bilo rojeno pod nesrečno zvezdo. Ker smo dolga leta neuspešno poskušali s kandidaturo, je postalo prvenstvo na nek način simbol neuspeha. Hudiča; na enem od kongresov mednarodne smučarske zveze je eden prejšnjih predsednikov slovenske smučarske zveze potem, ko so zavrnili kandidaturo, celo grozil delegatom s fizičnim obračunom.

Ko pa smo ga končno dobili, je prvenstvo prišlo s statusom skoraj izsiljenega dogodka, ki naj bi dokončno in za vse večne čase utrdil generično vez med zimskimi športi in Slovencem. Tako je težko pričakovani otrok Smučarske zveze, že od začetka zaprt v zlati kletki, postal nacionalni projekt najvišje kategorije. A žal je bil zgrajen na samih predpostavkah, da ne zapišemo stereotipih, kar pomeni, da bodo morali v prihodnje organizatorji športnih dogodkov v svoj štab nujno vključiti tudi družboslovje; pa tudi kakšen strokovnjak iz klinične psihologije bo prišel prav.

Kakorkoli; stereotipi, na katerih so gradili prvenstvo, so bili naslednji: "Planica je duhovni center slovenstva, tekmovalci v smučarskih skokih so personificirani orli in Slovenija je bogata država!"

Vsi ti stereotipi, kot je s stereotipi navada, nimajo nobene podlage v resničnosti.

Gremo po vrsti; Planica konec marca je specifična zadeva. Slovenca zanima frčanje po zraku samo, če je daljše od dvestotih metrov, mimo športnih užitkov pa gre na finalu sezone in v tekmi v smučarskih poletih za mešanico med pogansko posvetitvijo pomladi, katoliškim romanjem in srečanjem anonimnih alkoholikov. Zanašati se, da je mogoče organizirati v enem letu dve Planici, je podobno utopično kot dvakrat, se pravi decembra in junija, praznovati slovensko državnost.

Druga napačna predpostavka, na kateri so gradili organizatorji – ker gre za nacionalni projekt, smo to mi vsi – pa je teza o Slovencu, ki bo odštel štiriinšestdeset evrov za vstopnico. Organizatorji, ki so se po prvem tednu podelali v hlače, sicer ceno vstopnice krepko nižajo, a nekaj, kar je bilo visoko, je zdaj postalo nepregledno, tako da je šlamastika samo še večja. Kroži šala, s katero oglašujejo prvenstvo na Norveškem:

"Pridite v Planico, cene so kot doma!"

Ker ne gre le za vstopnino. Zaradi ukrajinske vojne in epidemije covida so slovenski gostilničarji nabavni ceni hrenovke in štručke dodali stoodstotno maržo, ker jim uspe eno vtakniti v drugo, Krajnskogorci pa že tako tradicionalno računajo zrak, razglede in duhovno tradicijo Kekčevih ukan.

A kriviti organizatorje za visoke cene je samo ena plat medalje. Moramo globlje v materijo, če hočemo priti štiriinšestdesetim evrom do dna.

O draginji v naši državi lahko razpredamo po cele dneve, lahko poslušamo kovače političnega kapitala, lahko citiramo makro in mikro ekonomiste, a šele ko smo se odrekli enemu slovenskih simbolov, ker je postal predrag, je napočil čas za streznitev.

Civilizacija nam je prinesla prosti trg in konkurenco, ki teoretično oblikuje cene našega vsakdana. A le do določene mere; mimo trga nastopijo neekonomske kategorije, kot so pohlep, zvitorepost in preračunljivost. Vse našteto je že tradicionalno skoncentrirano v projektih, ki imajo oznako "nacionalni"! Pa naj gre za graditev železniške proge ali smučarske igre v Planici. Hočemo povedati, da fenomen, ki se je začel na ljubljanskem nepremičninskem trgu, končuje svojo žalostno pot na svetovnem prvenstvu v Planici. Fenomen, po katerem cene nimajo nobene povezave z resničnostjo – in kar je najbolj smešno … ideje, da je Slovenija bogata država, kjer državljani štiriinšestdeset evrov brezbrižno trosijo vse naokoli, pomagajo propagirati slovenske politične in gospodarske elite. Ne glede na kateri strani političnega spektra stojijo.

Na eni strani imamo desničarske in nacionalistične elite, ki dedujejo in propagirajo lokavost slovenskega kmeta, na drugi strani pa tehnokratske elite, ki prisegajo na življenje nadzornih svétov, jadranskih marin in poslovnih kosil. Nekje vmes pa je še obrtniška logika čevapov, piva in tuljenja v noč.

Zgodba o Planici je mit, ki je v mitomanskem narodu, kot smo Slovenci, na piedestalu. Začenši s tem, da velika večina danes najbolj zagrizenih planiških vernikov še nikoli ni slišala za Josa Gorca, resničnega očeta Planice; kot niso slišali za mnoge druge, danes brezimne ljubitelje športa in prostovoljne delavce, ki so se dolini skakalnic posvečali celotno preteklo stoletje. In prav v tem grmu tiči zajec. Planica se je rodila kot prostovoljni, zastonjkarski in ljubiteljski projekt! Unovčiti in jo tako narediti odvisno od denarja, je zanikanje njenega bistva.

Današnja zgodba nas popelje od preprostega hišniškega opravila pometanja pred lastnim pragom do najtemnejših globin človeškega razmisleka. Gre pa tako.

Ustavno sodišče je zadržalo nekatere člene novele o zakonu, ki ureja razmerja znotraj naše hiše. Tako se bodo Igre prestolov nadaljevale, mi pa bomo tega – kot njemu podobne prispevke – vedno bolj namenjali samim sebi. A tako se svet vrti in kdo smo mi, da bi sipali pesek v kolesje.

Najbolj zanimiv in skoraj hipen odziv vseh deležnikov – se pravi tako igralcev, trenerskega kadra, kot tudi navijačev, ki spremljajo dogajanja okoli naše hiše, je bil: "Odločbo ustavnega sodišča je treba spoštovati!"

To sta izjavili tako stranki v postopku, ena z zmagoslavjem, druga s kislim nasmehom, kot tudi ostali prosti radikali slovenske politike. S predsednico republike na čelu, ki jo je napovedano jasno izražanje stališč kmalu pripeljalo do razvodenele fraze: "Odločitev sodišč je treba spoštovati!"

"Odločitev sodišč je treba spoštovati," je najbolj očitna legitimacija slovenskega politika, ko se poskuša deklarirati kot demokrat. Ker v prepirljivi, poniglavi in prav malo razumni zbornici slovenskega zakonodajnega in njemu podobnih aparatov ni kaj dosti demokratičnega … Zato se zdi neka povsem običajna in v civilizaciji normalna pravna norma, kot je spoštovanje sodišč, za slovensko politiko največji dosežek demokratičnega ustroja. In ko recimo zagovorniki novele te dni skozi stisnjene zobe izjavljajo: "Odločitev sodišča je treba spoštovati," je to razumljeno kot vrh strpnosti, sodelovanja, razumevanja in doseganja kompromisa z dialogom. Sicer je res, da mnogi pomembni politiki pri nas odločitev sodišč ne spoštujejo in v tej mantri je tudi velik del praktičnega poduka, a vseeno je gromoglasno razlaganje ponižnosti pred zakonom nekoliko groteskno.

A samo za potrebe teoretičnega preizkusa v naslednjih trenutkih prestopimo na temno stran. Se pravi tja, kjer bi si kdo drznil reči: "Ne spoštujem in ne bom spoštoval odločitve tega sodišča!"

Kot vemo iz učiteljice življenja »ne priznavam tega sodišča« posledično pripelje do vstaje proletariata in socialistične revolucije. Oboje bi bilo danes na Slovenskem sicer dobrodošla sprememba, a o tem kdaj drugič. Danes samo o predpostavki, da bi se posameznik ali skupina uprla odločitvi ustavnega sodišča, ki je zadržalo novelo o zakonu o RTV Slovenija, ki  posplošeno rečeno, v toneči se hiši vzdržuje status quo.

Največji hec je v tem, da je skupina, kaj skupina, velika večina državljanov odločitvi ustavnega sodišča že rekla gromoglasen »Ne!« Se pravi, da večja skupina državljanov na glas trdi, da odločitve ustavnega sodišča ni treba spoštovati … Preden  razložimo nekaj tako nezaslišanega, opozarjamo, da je za nadaljevanje razumevanja treba imeti vsaj minimalno predznanje osnov znanstvene fantastike.

Zadeva je namreč ta, da smo o noveli zakona državljani glasovali na referendumu. In jo skoraj soglasno, vsekakor pa gromoglasno podprli. Razumevanje znotraj racionalnega sveta seveda upošteva razvoj dogodkov, ki je najprej prinesel referendum, podporo noveli ter nato ustavno sodišče in zadržanje izvajanja nekaterih njenih členov ... A časovnica drži, dokler na čas gledamo linearno; če pa upoštevamo, da je časovno prostorski kontinuum mogoče kršiti, kar nam recimo dokazuje Marty McFlay iz filma Nazaj v prihodnost, to pomeni, da smo se državljani na referendumskem trojčku jasno opredelili za novelo in proti zadržanju. Da se je nekaj zgodilo pred drugim, je gledano s stališča absolutnega povsem nerelevantno!

Politika kot nižja oblika zavesti seveda ni zmožna retrogradnega pogleda, še manj delovanja, zato se zdi takšno razmišljanje banalno in naivno, a da je odločitev ustavnega sodišča prišla v nasprotje z referendumsko voljo, ne more zanikati niti glavni jezični dohtar predlagateljev presoje, ki izjemno premišljeno uporablja tako široke vokale kot tudi gel za lase.

Če je že razumevanje prejšnjega segmenta zahtevalo miselni napor, kaj šele nadaljevanje … V ustavi piše, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, hkrati pa ključarji svetih spisov eklatantno zanikajo to, k čemur so zavezani …  Seveda je ta paradoks razložljiv z nekaj pravnimi akrobacijami in ob pomoči do konca spolitizirane slovenske družbe in spolitiziranih institucij države – a grenak priokus obstaja.

Škoda, ki jo slovenska družba doživlja ne s slabim, ali bolje rečno zanemarjenim televizijskim programom, je minimalna proti škodi, ki jo z odločitvijo ustavnega sodišča doživljamo državljani Republike Slovenije.

Slehernik se lahko odslej upravičeno počuti samo kot kmet na umazani šahovnici slovenske politike.

V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike.

Zgodba je prav zanimiva, rodila pa se je na Avstrijskem. Oziroma na avstrijskem Koroškem.

Podmladek koroške veje svobodnjaške stranke je na spletu objavil pamflet, v katerem volivce poziva, naj med prihajajočimi volitvami z oblasti odstranijo socialdemokrate, ker ti dopuščajo slovenizacijo dežele.

Reakcija je bila hipna in ostra. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so v predalih poiskali priročnik z diplomatskimi ukrepi in poklicali na pogovor avstrijsko veleposlanico – in rajtamo, da so ji zažugali in sploh. Celo naša zunanja ministrica se je oglasila, potem se je oglasila še avstrijska vlada, oglasila se je slovenska manjšina, oziroma njeni predstavniki, vsi pa so bili ogorčeni. Skoraj bi nastal diplomatski škandal, toliko diplomatskega vojaštva se je znašlo na planem, a na srečo so bili vsi dovolj spravljivi, da nam ni treba s sosednjo Avstrijo v vojno.

In sredi najhujšega vrenja se pred zunanjo ministrico – ki v bleščečem ukrepu jezdi po Prešernovi – pojavi ponižni konjar, zvesti poslušalec naše oddaje, da malo pridrži uzdo in šepne gorečnežem na Mladiki: "Dajte no malo umiriti konje!"

Že grožnja sama je komična. Nezamisljivega niso zapisali državni avstrijski svobodnjaki, ki so še za življenja rajnkega Jörga z veseljem pometali in opletali z manjšino. Ne, napisala jo je koroška veja, ki je sicer med svobodnjaki zelo cenjena in verjamemo tudi množična, ampak vseeno ne gre za dunajsko centralo. Sploh pa je niso zapisali izkušeni brkati rjavosrajčniki, skale, na katerih je koroški Heimatdienst postavil svojo nazadnjaško cerkev, temveč jo je zapisal podmladek stranke; se pravi koroška veja in njen podmladek.

Na slepo ugibamo … Ampak kdo bi lahko sestavljal podmladek koroške veje svobodnjaške stranke? Predvidevamo, da mulci, polni mozoljev in adrenalina, ki težko navezujejo stike s puncami in so preštorasti za kakršenkoli šport. To je namreč model, ki je vodil njihove pradedke pri včlanjevanju v neke druge podmladke. Se pravi, ko je mozoljev in hormonov preveč, Facebook pa ne razume dovolj nemško, ali pa ga ne briga, da bi jagal sovražni govor po koroških grapah, se zdi malo požugati Slovencem dobra ideja. In je podmladek storil to, kar počnejo strankarski podmladki po vsem svetu; malo so se repenčili po spletu, s čimer so se pridružili milijonom vrstnikov, ki so se prav tistega dne, celo tisto uro repenčili na svetovnem spletu zaradi česarkoli že.

Hočemo povedati, da če bi razumni resno jemali vse bedarije, ki jih pubertetniki spravijo vsako minuto na svetovni splet, bi zunanja ministrstva ne počela drugega, kot na pogovor vabila veleposlanike izvornih držav.

Takšne banalnosti se v resni državi, ki ima resno zunanjo politiko, preprosto ignorira. Še več; ko je naš domači Janez pred dvema letoma doživel tisti akutni in danes že legendarni napad Twitterja, smo se pridušali, da se s pomočjo družbenih omrežij že ne da, oziroma se ne bi smelo vladati – ali voditi verodostojne politike na osnovi tam zapisanih objav!

Zunanje ministrstvo pa je v primeru blodenj avstrijskih najstnikov na Facebooku storilo prav to. Na diplomatski parket je zlilo golido internetne gnojnice.

Objava pa ima element, ki v ničemer ni ne komičen ne banalen, še manj pobalinski. Svobodnjaki juniorji imajo namreč prav. Na avstrijskem Koroškem resnično lahko govorimo o intenzivni slovenizaciji, ampak je ta tiste vrste, ki je slovenska država ni sposobna, avstrijska država pa ne zainteresirana videti.

V katerem grmu torej tiči Slovenec, da moramo svobodnjakom prikimati?

Kot na slovenskem Štajerskem se tudi na slovenskem Koroškem vsako jutro na tisoče delavcev odpelje na delo v sosednjo pokrajino. To sicer ni slovenizacija, kot si jo predstavljajo in o kateri govorijo mladi svobodnjaki … A če ne bi bilo te slovenizacije, bi na avstrijskem Koroškem zastal turizem, dobršen del industrije, celotna oskrba starejših in velika večina storitvenih dejavnosti, ki so danes odvisne od migrantske delovne sile.

Če parafraziramo; po prvi svetovni vojni smo bili Slovenci na Koroškem utišani zaradi jugoslovanstva, po drugi zaradi srpa in kladiva, a smo se v novem tisočletju vrnili; tokrat z izvijačem v eni in s krpo za čiščenje v drugi roki.

Prav zaradi tega je borbena drža zunanjega ministrstva zaradi naivne politične masturbacije tako bizarna. Ker to isto ministrstvo ne zmore urediti statusnih težav, ki migrantske delavce tarejo že desetletja, trenutna vlada, tako kot njene predhodnice, pa v deprivilegirano Koroško ne zmore pripeljati dovolj projektov, da bi delovna sila lahko ostala doma. Pa kaj bi govorili o projektih; slovenske politične elite na Koroško že trideset let niso sposobne pripeljati niti spodobne ceste, kaj šele kaj drugega!

In dokler bo nekoč enoten, danes pa razdeljeni Korotan tako daleč od Ljubljane in na drugi strani tudi daleč od Dunaja, se lahko zunanja ministrstva na glavo postavijo, a lokalni neprilagojenci bodo bolj ali manj politično artikulirano še naprej na splet zlivali svoje frustracije. Ki jih sestavljajo štirje vogali vsakega hujskanja, ki da kaj nase: "Kri, zemlja, bojaželjnost in nizek IQ."

Danes pa zelo na kratko – ker predvsem ta kratki nas danes zanimajo – o temi, ki je tako minorna, da skoraj ni vredna naše posvečene obdelave. Vsaj tako se zdi na prvi pogled. Pa na drugega tudi.

Najprej nekaj verzov, da si privežemo dušo in se lažje podamo na spolzek teren slovenske kolumnistike.

Mi ga spet žingamo,
domov še ne gremo …

Samo v eni izmed slovenskih pokrajin – na Gorenjskem čisto slučajno – so prejšnjo soboto obravnavali štiri prometne nesreče, ki so jih zagrešili vinjeni vozniki ali vozniki pod vplivom prepovedanih substanc.

Novička je tako običajna in tako kmalu izgine iz zanimanja javnosti, da se jo zdi skoraj brez veze ponovno objavljati ali pa komentirati; sploh če novičko postavimo ob bok ostalim prelomnim, pomembnim in usodnim dogodkom, ki jih je poln naš vsakdan.
A kljub vsemu  za nekaj minut stopimo za šank z največjim prijateljem, ki je hkrati tudi eden največjih sovražnikov slovenskega naroda – z njegovim veličanstvom alkoholom.

Zdi se, da je bil pred desetletjem ali dvema alkohol kot družbeni problem bolj v središču zanimanja, kot je danes. Še sploh, ker je danes javno zdravstvo ogroženo zaradi tujih virusov in domačih čakalnih vrst, se z alkoholom mimo za to poklicanih strokovnjakov ne ubada skoraj nihče več. Ni širokih družbenih debat, ni razprav v parlamentu, ni televizijskih soočenj …
Ampak ostaja dejstvo, da je alkohol in njegova zloraba ena največjih pogub, ki prežijo na naš narod. Ne bomo se izgubljali v podatkih, niti v patetiki, a vemo, da smo po konzumiranih količinah, zlorabi in liberalnemu odnosu do alkohola v evropskem vrhu. Vemo, da je alkohol neposredno kriv za smrt dveh naših sodržavljanov vsak dan. Vemo, da za vsemi temi tragičnimi zgodbami, od umorov do družinskega nasilja, socialnih pretresov in ne nazadnje prometnih nesreč, stoji njegovo veličanstvo alkohol.

Žene se kregajo,
zastonj nas čakajo.
Nam pa to nič ni mar.

Poskusimo biti banalno plastični …

Kaj meni spoštovano občestvo: "Je za usodo naše države nevarnejši Janez Janša ali alkohol?" In da uravnotežimo:"Je za težave naše opotekajoče se družbe bolj kriv Milan Kučan ali alkohol?"

Vprašanji sta banalni in velika večina Slovencev s prstom pokaže na dvojico politikov – čeprav nič ne bi moglo biti dlje od resnice … Naša resničnost, prežeta s pritlehnostmi vseh sort, nas je zaujčkala v udobje dvorskih spletk ter nam odvzela voljo, ostrino in predvsem vire, za soočenje z resničnimi sovražniki, ki stojijo na poti napredka te družbe. In med njimi je alkohol na prvem mestu.

Vsi statistični kazalniki kričijo, da se prebivalci po blaznosti pandemije in med negotovostjo tako ukrajinske vojne kot opotekajočega se globalnega gospodarstva množično zatekajo k omami; a v medijskem vesolju, tako levem kot desnem, ne boste srečali niti enega ostrega peresa, ki bi nakopičene stiske posameznikov tolmačil z zlorabo alkohola.
To umanjkanje široke družbene razprave je na nek način značilno za kulturo, ki alkohol v vseh pojavnih oblikah malikuje; po drugi strani pa se razmišljujoči ne more otresti teorije zarote, po kateri bolj kot ne opite politične elite nudijo alkoholnim lobijem vso pomoč in podporo pri njihovem rušilnem pohodu.

Le enkrat se živi
Pesem naj naša
Odžene vse skrbi.

Skromna radijska oddaja nima ne namena ne pravice pridigati o tako kompleksni tematiki, kot je slovenska nacionalna zadetost! Še sploh, ker njeni ustvarjalci niso ravno militantni abstinenti. A da ne bomo ostali na ravni vzvišenega moraliziranja, za konec ponudimo recept, s katerim bi lahko občutno zmanjšali škodljive posledice alkohola na našo sedanjost in prihodnost …

"Če bi medtem, ko pijemo, več govorili o tem, zakaj in čemu pijemo, bi avtomatično manj pili!"

In še seveda …

"Prvi, drugi, tretji, četrti, peti, šesti dan. Šesti dan!"

Pa stecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja …

V novo leto smo stopili z velikim pokom. Za bolj občutljiva ušesa je bil na las podoben tistemu, s katerim se je pred nekaj milijardami let začelo vesolje. Le da se je vesolje začelo z enim samim, novo leto pa z več manjšimi, ampak akumulacija pokanja je približno ista. Z letošnjim pokanjem smo na simbolni ravni sočustvovali z Ukrajinci, kjer pokanje doživljajo vsak dan v letu. Še več; kot v Ukrajini smo tudi v mirnodobskih razmerah srednje Evrope na račun pirotehnike pridelali smrtno žrtev. Skupil jo je mladenič pri naših severnih sosedih, z njim pa še nekaj dlani, prstov na roki in podobnih malenkosti.

Je pa res, da v prazničnem času o pirotehniki redno teče beseda približno že tako dolgo, kolikor smo člani razvitega sveta.

Na tem mestu bi se moral nergač v nas pridušati, kako da država ne poskrbi za omejitev pokanja in ognjemetov, ki da so dokazano škodljivi. Predvsem za favno, za ozračje, pa tudi za del populacije, ki se jim zdi pirotehnika civilizacijsko nesprejemljiva.

Ampak država je resnici na ljubo preklemansko reč precej dobro regulirala. V večini trgovin je te izdelke nemogoče kupiti, v prosti prodaji jih skoraj ni, a kljub temu uvoz pirotehnike po dostopnih podatkih dosega astronomske zneske. Po podatkih iz predkoronskega leta 2019 smo jih uvozili za dva in pol milijona evrov.

Je pa v nekaterih sosednjih državah prodaja pirotehnike povsem prosta, tako ob uradnem uvozu pride k nam še na tisoče izdelkov kot posledica črnega trga. Če hočeš pokati, boš pokal.

"Ognjemetarji" in njihovi nasprotniki so se v Sloveniji, po slovensko, razdelili na pol. Tudi na občinski ravni. Slovenske občine so se ognjemetom v glavnem odpovedale, razen seveda v prestolnici. Je pa bil tamkajšnji ognjemet ekološki, kar pomeni, da je nad glavami Ljubljančanov raznašalo biorazgradljive materiale.

Ampak ti institucionalizirani ognjemeti tako ali tako niso aktualni že nekaj let; pomembno je, da so ognjemeti končno dosegli zasebni sektor, oziroma so postali dostopni sleherniku. Ki ima po ustavi republike Slovenije pravico spuščati rakete v zimsko nebo, in to počne s strastjo in predanostjo, saj je z malo višje vzpetine prelom leta nad Slovenijo videti kot rojstni dan pri družini Avatarjev.

Kritika novoletne pirotehnike kmalu trči na čer navadnega jamranja, s katerim ostarele tete branijo svojo razlago resnobnega in dolgočasnega sveta. Ki ne priznava nebrzdanega veselja, svetlobe, pokanja – tako petard kot penine – in plesanja dolgo v januarsko jutro. Zato je kritik novoletne pirotehnike sorazmerno malo, ker nihče ni rad kategoriziran kot stara teta. Odkar živimo in delamo v okvirih liberalnega kapitalizma, je tudi butasto seštevati evre, ki jih vi ali vaši sosedje poganjajo pod nebo za nekajsekundni orgazem. Hočemo povedati, da so ognjemeti in rakete in petarde družbeno sprejemljivi, čeprav civilizacijsko nezaželeni. Pa še na tem mestu vam petardofili postrežejo s Kitajci, ki so že na samem začetku civilizacije spuščali rakete v zrak. In z antropološkimi dejstvi, ki izpričujejo človeško veselje in izpolnjenost ob pirotehniki.

Se pa, vsaj v naši interpretaciji, v novoletni pirotehniki prekrasno odraža problem, ki ga ima trenutno ta planet. To je vseobsegajoča "humanokupacija", če si lahko dovolimo skovanko, po kateri je človek sovražno prevzel ves planet. Kajti dovolj je pogledati domačega psa ali mačko in spoznali bomo, da je veselje do pirotehnike lastno le človeku. Ostala živa bitja tega pokanja ne razumejo; ker nimajo zavesti ali kako že … Še več … ostala živa bitja praznike doživljajo kot najhujšo nočno moro in vsaj pri domačih živalih traja še nekaj tednov, da nehajo s strahom reagirati na vsak malo glasnejši zvok.

Prepovedati pirotehniko ne bi bilo za državo nobena težava. Že tako ali tako nam država prepoveduje, nas omejuje na desetinah področij, tako da policisti, ki bi lovili rakete na nočnem nebu, ne bi bili nič nenavadnega. A pri pirotehniki ne gre za povečanje državne regulacije. Gre v prvi vrsti za stopnjo zavesti med nami samimi.

Kako se mislimo v dobro planeta odreči recimo fosilnim gorivom, če se ne zmoremo v dobro planeta odreči polsekundnemu poku in nekajsekundni živopisni svetlobi.

Danes pa samo uradno slovo od poslušalstva za leto 2022. Podobnih sloves je v tem tednu kar nekaj in po najnovejši modi se ob izteku leta doda: "Samo, da je mimo!" Ali pa: "Da se ne bi nikoli ponovilo!" Na srečo do dneva natančno beležimo začetek mode, po kateri se od leta poslovimo z grenkobo in težkimi besedami. Od nekdaj se sicer novo leto pričakuje z upanjem in novoletnimi zaobljubami, a kljub temu nikoli nismo s takšnim užitkom, strastjo, skoraj z maščevanjem, zavračali pravkar iztekajočih se let. Začelo se je z zdaj že znamenitim 2020, ko je januarja uradno nastopila epidemija in smo ob koncu decembra tisto leto dobesedno zbrcali v zgodovino. "Zagotovo najslabše leto zadnjih generacij," ki ni storilo nič drugega, kot da je dalo na voljo svoj čas enemu virusu in eni podivjani civilizaciji. 2021 je nato potekalo približno enako kot predhodno in spet smo ga odslovili z neprimernimi besedami; za 2022 je že vse kazalo, da se bo življenje končno stabiliziralo, pa si je tovariš Putin omislil, da za to ni nobene resnične potrebe. In ponovno ob draginji, inflaciji in napetostih vseh sort letošnje leto vežemo v rumeno vrečo in čakamo, da ga pobere smetarski kamion. O preklinjanju preteklih let se je pojavila tudi moda besed leta – kot bi že ne imeli dovolj dogodkov, oseb in ostalih izstopajočih subjektov znotraj prejšnjega leta. In izbori besed – ker v času površnosti se da leto opisati ne z enim sestavkom, ali enim stavkom, temveč kar z eno besedo – vsebujejo skoraj praviloma besede z negativno konotacijo. Med njimi je nova skovanka; če spomin ne vara, konkurira za besedo leta na Angleškem, ki opisuje pojem "življenje v nenehni krizi". Ker kot kaže se bomo morali navaditi na življenje v nenehni krizi. Se pravi, da ne bomo več poznali čas z ali brez krize, temveč samo še: "kriza, bolj kriza, najbolj kriza"! Kar nas pripelje do srčike naše novoletne poslanice … Naši očetje, bog ne daj pa naši dedje, so se ves čas po malem hvalili s krizami, ki so jih preživeli. Z vojnami, pomanjkanjem, boleznimi in težavami. Ampak ob slovesu od še enega ekstremno kriznega leta, z obeti na še eno ekstremno krizno leto, je čas, da postavimo stvari na svoje mesto … … Generacije, ki so danes v najboljših letih, so doživele dve državi, eno vojno, pet ali šest valut, hiperinflacijo, nekajkratno sesutje lokalnega in tudi globalnega gospodarstva, pandemijo, vojno, ki preti, da bo postala zadnja, in pa planetarne podnebne spremembe, ki bodo planet spremenile v puščavo. Se pravi, da s krizo živimo že vse življenje in leto 2020 z epidemijo ni bilo nič bolj dramatično od recimo leta 1989, ko se je plača, če si se zadržal na poti od službe do preprodajalca deviz na tržnici, spremenila v nič. Ali leto 2022 z energetsko krizo ni bilo nič slabše od leta 1973, ko so Arabci zaprli pipice in so naši očetje redke avtomobile polnili z dobrimi željami in odpadlim oljem. In tako naprej in tako nazaj … Recepta za kolikor toliko normalno življenje brez kriz sta dva. Na žalost ali srečo sta že vso zgodovino enaka, samo da smo vsaj na enega malo pozabili. Najlepše se je peklenskega objema krize rešiti, če se vam uspe preriniti med en odstotek najbogatejših Zemljanov. Ali v našem primeru – med en odstotek najbogatejših Slovencev. V čakanju na protikrizne ukrepe vlade, se ti srečneži težavam izognejo s prestižnimi avtomobili, ljubljanskimi nepremičninskimi kvadrati in Michelinovimi kuharji. Ter z zgodbicami, kako zelo trdo delajo. Druga možnost, primernejša za najširšo populacijo, pa je, da enostavno znižate pričakovanja. Da si v prihajajočem letu nič ne želite, od leta 2023 nič ne pričakujete, in se v naslednjih dvanajstih mesecih na nikogar ne zanašate … Naj bodo novoletne zaobljube bolj bazične sorte: dihati, hoditi, skrbeti za naraščaj in poslušati Val 202. Če boste živeli v skladu s tem kanonom, bo prihajajoče 2023 prvo po zadnjih letih brez pridevnika "krizno" in se bomo ob letu osorej sestali v povsem drugačnem vzdušju, kot se poslavljamo letos …

Lepa slovenska tradicija veleva, da se ob prazničnih večerih zbere družina in se posveti igranju družabnih iger. Danes se bomo tako čarobnim dnevom primerno spustili v čudovitih svet iger, ki nas kratkočasijo in zabavajo, mogoče pa se iz njih celo kaj naučimo.

Najbolj popularna družabna igra, ki se popolnoma ujema z značajem Slovenca in njegovim pogledom na svet, je "Človek ne jezi se!"

Na drugem mestu so različne igre s kartami, kot so tarok, briškola ali šnops.

Že na tretjem mestu pa je igra, ki predvsem v zadnjih letih pridobiva na popularnosti in je s stopničk pregnala šah. Govorimo o igri »zrušimo premiera« in danes se bomo bolj podrobno posvetili prav tej široku razvejani in popularni družabni igri, ki ob večerih zabava vse več Slovencev.

Najprej nekaj o zgodovini igre. Igra je sicer prastara, a so jo igrali različno v različnih zgodovinskih obdobjih, k nam pa je zares prišla šele z demokratizacijo. Če si jo igral ali pod Avstrijo ali pod Jugoslavijama, te ni čakalo nič dobrega, tako da smo se je zares začeli učiti šele na začetku devetdesetih let.

Ker se igra v različnih delih Slovenije igra nekoliko drugače, bomo v današnji oddaji obnovili, in na ta način poskušali poenotiti pravila.

Smisel igre je, da igralci kolikor hitro gre, izvolijo premiera, nato pa ga poskušajo kar najhitreje zrušiti. Za zmagovalce se štejejo igralci, ki od izvolitve do zrušitve premiera potrebujejo najmanj časa, oziroma igro končajo najhitreje.

Pravila so nekoliko zapletena, a le za prvič; po nekaj letih igranja postanejo pravila jasna in enostavna, kar pa ne zmanjša užitkov ob igranju …

Skupina igralcev, najpogosteje je to milijon in pol volilnih upravičencev, vrže kocko. Če je število sodo, izvolijo levega, če pa liho, pa desnega premiera. Ko premiera imamo, na sceno stopijo posredniki, prek katerih nato igralci igrajo igro. Imenujejo se »mediji«!

Osnovno pravilo je, da skozi leve medije rušimo desne premiere, obratno pa skozi desne medije rušimo leve premiere. Na višjih ravneh igre je sicer mogoče, da s pomočjo levih medijev rušimo tudi leve premiere, nikoli pa z desnimi mediji ne rušimo desnih premierov.

Igra se začne, ko levi ali desni medij na glas spregovori naslednji stavek: "Zavzemamo se za resnico in pravico!"

Zatem igralci trikrat plosknejo, vstanejo, se obrnejo proti Jutrovemu in pljunejo čez levo ramo. Tako se igra začne …

Da igra ne traja v neskončnost, je omejena na štiri leta, a v Sloveniji se skoraj nikoli ne zgodi, da igralci igre ne bi končali pred tem rokom. Če premieru uspe ostati nezrušen vsa štiri leta, dobi spomenik. Obstaja tudi izjema, imenovana joker, ali Borut po domače. Če igralci potegnejo Boruta, je ta, kljub temu da je bil zrušen, premaknjen na položaj predsednika države. Tam brez prave vloge čaka v tako imenovanem »talonu«, da ga potegnejo na plano.

Vrnimo se k rušenju premiera.

Premier se trudi na vse načine biti nezrušen, predvsem tako, da skriva svojo preteklost, poslovne povezave, na drugi strani pa kaže dobre gospodarske rezultate in menjava ministre. Igralci pa s pomočjo medijev vanj usmerjajo lastne frustracije in ga poskušajo zmesti s skupinskim razočaranjem. Včasih postane igra kar malo nasilna in premier šprica igralce s solzivcem, ti pa vanj mečejo žaljivke. Ampak v veliki večini gre za zanimivo in miroljubno igro, ki je primerna za čas po božičnem kosilu in pred obiskom nadležnih sorodnikov.

Najbolj zanimivo pa je to, da igra kot taka ne prinaša nobene nagrade. Gre izključno za veselje in radost ob zmagi, ali za razočaranje ob porazu. Mediji, s katerimi se igra igra, si zavoljo nje obetajo višjo naklado, višjo poslušanost in gledanost, ampak jih praviloma niso deležni, saj jih nad vodo drži samo usmiljenje igralcev in kdaj pa kdaj finančna injekcija tajkuna iz sosednje ulice …

Letos so se prvi igralci s prvimi mediji že pojavili in pričakujemo, da če ni snega, bodo vsaj ta in njej podobne igre pričarale božično vzdušje v naših domovih …

Mir vsem …

S tem ko se je končalo super volilno leto, se je končala tudi tortura Queenovske klasike "We are the champions!" Kajti od predsedniških palač do kinodvoran, kjer so bili volilni štabi bolj zakotnih županskih kandidatov, je nesmrtni Freddie kričal z dna svoje duše: "Mi smo prvaki, mi smo prvaki." Ampak kot se v politiki, še posebej slovenski rado zgodi: lokalni DJ-ji nimajo pojma, čemu rožnatoličnim županom godi ravno ta pesem in zakaj Modrijani nenadoma niso več dobri … Najprej nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim bo sledila groba in najverjetneje napačna literarna analiza. Pesem je Freddie napisal povsem sam, brez sodelovanja ostalih članov banda in po njegovih besedah je imel v mislih nogometno moštvo, oziroma nogometno tekmo, ki se triumfalno konča z zmago. Ampak med teoretiki zarote se pojavlja tudi mnenje, da je imel v podpomenu oziroma v mislih ansambel kot tak, ki se je leta 1977 na veliko mučil s prodorom na glasbeno sceno. Ali pa je imel v mislih homoseksualno skupnost, ki ji je začel ob tistem času vse bolj odkrito pripadati. Oba podkonteksta pa sta za slovensko politično elito, medtem ko zalita z radgonsko penino brunda napev za oktavo nižje – vsaj nerodna. Ampak četudi je pesem mišljena samo kot športna himna, je njena uporaba v politične namene nenavadna. Šport namreč razume v izjemno brutalni, oziroma nešportni maniri. Verz, kjer nasprotno moštvo označi ne le kot poražence, temveč tudi za zgube, se pravi izjemno nešportno in slabšalno, je začinjen še z verzom "Za zmago se bomo borili do samega konca." Oboje šport postavlja daleč onkraj humanega in viteškega boja, v okrilje gladiatorstva in če so županski kandidati z na novo prebujeno slovensko strpnostjo na lokalni ravni svojim protikandidatom med kampanjo še zatrjevali, da je sodelovanje glavna maksima tokratnih volitev, so jim že ob večernem piru zabrusili, da niso nič druga kot navadni »luzerji«! In da za njih ni prostora v tej občini, tem parlamentu ali tej državi. Ni najbolj jasno, kdaj je prvi politik zlorabil to popevko, a zgodovina beleži, kdo jo je najbolj grobo. Donald Trump jo je s svojimi privrženci prepeval med volilno kampanjo za republikansko nominacijo in kitarist skupine Brian May je bil nad tem primerno ogorčen – ampak seveda se Donald ni dal motiti. Vendar kot slovenski politiki je tudi Donald svoje razumevanje skladbe zamrznil pri refrenu … Zadeva je namreč ta, da je besedilo pesmi izven refrena izrazito neprimerno, da bi jo predstavniki ljudstva ali pa izvoljeni javni uslužbenci ponotranjili kot svojo himno. Poglejmo: V prvem verzu pesem pravi, da je dotični plačal vse svoje dolgove. Nerodno, če je politik dolgove kdaj sploh imel, ali bog ne daj, da jih še ima. V nadaljevanju pevec pravi, da je odslužil kazen, čeprav ni storil nobenega zločina … Kar je tipičen izgovor slovenskih pravomočno obsojenih politikov. In naprej slovenski politiki pojejo, kako so naredili nekaj res hudih napak, kar drži. In da so preživeli tudi metanje peska v obraz … Kar govori o tem, da slovenski politiki najraje dopustujejo ali na Braču, ali na Rabu. Šele nato pridemo do refrena, ki volilne štabe – recimo stranke Svoboda, Saša Arsenoviča v Mariboru ali Sama Turela v Novi Gorici – povzdignejo v politično ekstazo. Verjamemo, da bi si skladbo radi zavrteli tudi v strankah desnice, a kaj, ko nič ne zmagajo. Smo pa izvedeli, da na desnici vadijo drugo mega popularno skladbo z albuma Queenov "News of the World"! Ob naslednji volilni sezoni bodo tokrat zmagovito levico napadli z "We will rock you!" Pa gremo naprej po poti šampionov, ali šampinjonov, kot rado spolzi z nekoliko okorelega jezika v zadnji uri zmagovalne zabave. Drugi del sage o prvakih, se pravi po prvem refrenu, je še nekoliko bolj skrivnosten kot prvi. Začne se najprej s presenetljivim obratom iz "mi" v "jaz", kar strankarske liste za nekaj verzov postavi ob stran in postavi v ospredje politično/lirski subjekt … Skladba se nadaljuje s teatrsko referenco, ki namiguje, da se je kandidat v svojem življenju dovolj priklanjal/klečeplazil in dovolj nastopal/glumatal, kar mu je prineslo slavo in bogastvo. V bistvu pesem bolj kot športnika na igrišču, resnično opisuje javno izpostavljeno osebo. Ali je to umetnik, mogoče pa je celo politik? Vsekakor zmagovite kandidate prikaže kot občutljive, čustvene ljudi, kar imajo še posebej rade volivke. V nadaljevanju stoji vrstica, ki je še posebej enigmatična, redko izpostavljana ali analizirana. Ko se Freddie zahvali občinstvu za slavo in bogastvo, ki ju je dobil, se zahvali tudi za vse ostalo, kar pride s slavo in bogastvom. Če to zapoje slovenski politik, takoj pomislimo na korupcijo, a kako si to razlagajo stiki z javnostjo, posameznih strank, ki naročajo ta komad, nam zaradi omejenih raziskovalnih virov ni uspelo izvedeti. Nato se pesem nadaljuje s tem, ko opiše volilno kampanjo kot skrajno težavno, daleč od tega, da bi jim bilo med njo postlano z rožicami, ali da bi bili na oddihu. Potem sledi retorično vprašanje: "Kje se bo vse to končalo?" Se bo končalo na lokalnih volitvah … na državnozborskih? Na volitvah za predsednika? "Ne," odgovarja pesem. Kandidat, ki jo vrti v štabu ne bo odnehal, dokler ne zavlada vsemu človeštvu. Dokler si ne pokori človeške rase kot takšne in pri tem bo vztrajal in vztrajal in vztrajal Končni refren, kjer si prijatelji dopovedujejo, da bodo svetovni prvaki in da ob tem ne bodo imeli nobenega razumevanja in usmiljenja za poražence. Pa še zadnji namig. Pesem se ne konča s verzom "Prvaki sveta", kot se končuje refren pred tem … teoretiki zarote v tem vidijo zloveščo napoved, da še takšen šampion, še takšen prvak nekoč pade. Tako smo prišli do konca analize v maniri največjih duhov slovenske literarne zgodovine. Seveda nam tega ne bi bilo treba početi, če bi ob volilnih zmagah politiki recitirali Prešerna, ki je natančno razložen od spredaj nazaj in od zadaj naprej; ali pa če bi vrteli kaj iz bogate zakladnice slovenskega popa, kjer pa ni česa razlagati.

V zadnjem času je obnašanje slovenskih političnih elit resnično shizofreno. Recimo zadnje iz kuhinje desnih političnih silnic … Ob treh pomembnih družbenih vprašanjih so se odločili uporabiti ultimativno demokratično orodje, ki je seveda referendum.

"Dajmo vprašati ljudi," so si vsi pomembni rekli, ko so dobili odgovor, pa jim ta ni všeč. Še več … Jadrno so ugotovili, da je ne le odgovor napačen, temveč je bilo volilno telo zavedeno. Ob tem so natrosili še nekaj grotesknih izjav, ki vse gredo v smeri, da je z njimi vse v redu, z nami pa vse narobe. In stara maksima, ki se zdi kot slab vic, "dajmo zamenjati ljudstvo," spet sili iz izjav in komentarjev elite, ki je zafrčkala ne le tri referendume, temveč ob tem tudi dve ali tri osnovne šole. Če nam je dovoljeno nekaj domačinskega populizma …

A teza, da bi zamenjali ljudstvo, se zdi nemogoča le na prvi pogled. Tako se bomo danes kot prvi medij pri nas ukvarjali s teoretičnimi osnovami za transplantacijo Slovencev. Se pravi z vprašanjem, kako bi stare Slovence nadomestili z novimi, ki ob pomembnih glasovanjih za SDS ne bi več počeli neumnosti.

Da ne gre za nič revolucionarnega pričajo tako zgodovinske kot svete knjige, ki so polne menjavanja ljudstev – seveda se Slovenci ne bi zamenjali z ognjem in mečem, temveč miroljubno, zato je treba pozabiti na Mojzesova tavanja in zamenjavo trenutnih Slovencev z bolj ubogljivim ljudstvom izvesti v skladu s sodobnimi standardi.

Najprej: kam bi šli neubogljivi? Možnosti je veliko, pobudniki zadnjega referenduma so ljudstvo že pošiljali v nekaj preostalih komunističnih diktatur, med katerimi se zdi Venezuela kar mikavna. Ampak ker smo se s preselitvijo v južno Ameriko v naši oddaji že ukvarjali, nas seveda zanima, kdo bi nas tukaj nadomestil, da bi bil po volji Slovenski socialdemokratski stranki, oziroma da bi ob referendumih in volitvah tudi glasoval, kot v tej stranki pričakujejo. Po grobi oceni bi med menjavo ljudstva po volji SDS odšlo približno milijon osemsto tisoč Slovencev! Ostal bi le vrh stranke, vzdrževalci v elektrogospodarstvu in v železniški infrastrukturi ter osem pravih in osem namišljenih novinarjev. Torej bi morali dobiti nazaj ogromen del manjkajoče populacije, kar se pri menjavah ljudstva vedno izkaže kot največji problem. V današnjih časih je težava sicer nekoliko manjša, saj samo odškrneš zunanje evropske meje in v trenutku se iz osrednje Azije ali z bojišč Evrope nabere dovolj ljudi.

Težava pa je v tem, da bi bili pri SDS s takšnimi novimi Slovenci nezadovoljni, ne glede na to, kako hitro bi se naučili pravilno glasovati ... Ker strankin moto je, da naj v Sloveniji živijo in glasujejo le tisti Slovenci, katerih matere so molzle karantanskega panterja. Tako je menjava trenutnega ljudstva z nekim drugim ljudstvom praktično nemogoča, oziroma bi bili pri SDS najbolj zadovoljni, če bi se ob zamenjavi ljudstva vrnili nazaj isti Slovenci, vendar prevzgojeni …

Kar nas pripelje do srčike problema. Ko pri SDS govorijo o volivcih, ki so bili zavedeni, zaslepljeni, neodgovorni, površni ali kako drugače odvrnjeni, da so glasovali narobe, si seveda ne želijo drugih Slovencev, ki bi glasovali pravilneje, temveč drugačnih Slovencev, ki bi jim enostavno opravilo obkrožanja glasovnic zagotovo ne spodletelo. A obstaja kleč …

"Če nočeš drugih, temveč hočeš sedanje, vendar drugačne, moraš te prevzgojiti."

In ni, da s prevzgojo niso poskusili … Na začetku vsake prevzgoje je dobrikanje, tako smo dobili turistične bone. Ker niso pomagali kmečki turizmi in trizvezdični hoteli, je potem poskusila palica v roki ministra za notranje zadeve, a prevzgoja vseeno ni šla nikamor. Še več; ljudstvo se je aprila pokazalo kot izrazito nehvaležno in se kot takšno kaže vse od takrat.

Kaj torej stranki še ostane, da bi ljudje končno doumeli, kaj je dobro za njih same?

Logični odgovor bi bil pospešeno in kakovostno izobraževanje populacije in obča kulturizacija javnega prostora. A tega se bojijo tako leve kot desne stranke. V izobraženi in kulturni družbi politične elite postanejo državni nameščenci, kar pa ni nikomur v interesu …

Kar se pa SDS in užaljenosti ob zavrnitvah tiče, velja stara modrost:

"Ne sprašuj, če nočeš slišati odgovora!"

Vsekakor pa bomo videli, kako se bo ta eksperiment z bogatimi za krmili držav končal.

Te dni so si svojega milijonarja na čelo vlade izvolili še Britanci. Bolje rečeno manjšinski del Britancev, ampak kdo smo mi, da učimo demokracije otoške demokrate. Danes se bomo tako na kratko ozrli po modi ali celo fenomenu, ko si ljudstvo izvoli bogataša za voditelja. V zadnjih letih so imele milijonarja za predsednika Združene države, zdaj ga imajo Britanci, pa tudi slovenski premier ima kar nekaj pod palcem. Za slovenske razmere seveda. Najprej pa k psevdoteoriji.

Ljudje se pri vsakem novem bogatašu za krmilom suverene države vsaj malo ujezijo, češ: »A zdaj nam bodo pa milijonarji vladali?« Le da ljudje ne vedo, da nam milijonarji vladajo že ves čas. Zadnjih dva tisoč let zgodovine se jim samo ni zdelo potrebno, da to počnejo z vrha demokratičnih ustanov. Hočemo povedati, kako so bogataši upravljali s planetom s pomočjo podizvajalcev, sami pa so se medtem posvečali bogatenju, bogastvu in škodljivim posledicam obojega.

V zadnjih desetletjih pa sledimo trendu, ko se bogataši brez prevelikega cirkusa pustijo izvoliti na čelo vlad in držav ter tako prekinjajo stoletno abstinenco in nepisano pravilo, da je denar vedno bolje držati v senci oblasti. Kar seveda ne pomeni, da daleč od oblasti. Na tem mestu se moramo vprašati, čemu so bogataši dobili veselje do premierskih stolčkov?

Nekaj je zagotovo na tem, da gre za šport, ki je manj naporen od vzpenjanja na Everest, frčanja v vesolje, pehanja za dekleti in kar je podobnih bogataških prostočasnih dejavnosti.

V nadaljevanju pa je statistično zanimivo, da je na planetu zagotovo mnogo več multi-milijarderjev, kot je prostih premierskih stolčkov; in ko zmanjka najbolj ekskluzivnega luksuza, ko imajo najbolj prestižne predmete tako gangsterji kot evropski aristokrati in afriški diktatorji, se lahko bogataš pohvali pred bogataškimi kolegi samo še s tem, da je na čelu države. Ali premier ali predsednik ali kaj podobnega.

Seveda milijonarji, milijarderji in ostali bogataši v svoj zagovor, čemu se gredo politike, radi povedo, da niso vsi že od rojstva bogati. Tako tudi najnovejši britanski premier. Do bogastva je prišel iz srednega sloja, je pa pomagalo, da se je poročil s hčerko indijskega milijarderja.

Kakorkoli: ena največjih skrbi demokratičnih elementov v državi, kamor se na vodilna mesta inštalirajo milijonarji, je, da ti ne bodo razumeli težav in potreb običajnih ljudi. Se pravi, da ne bodo razumeli 99 odstotkov državljanov, ki jim vladajo …

Nekaj je na tem, da je bogastvo mnogo lažje dojeti kot revščino, zato se ideja o bogatunskem nerazumevanju naših življenj ne zdi nujno slaba … Če bogataš za krmilom ne bo razumel našega vsakdana, imamo kar precej možnosti, da ga bo spremenil po svoji podobi. Se pravi, da se bomo okoli vozili z motornimi čolni in zajtrkovali kaviar, pa nas bo premier takoj lažje razumel. In tako naprej in tako nazaj.

Ob tem pa obstaja še politološko nespodoben, a praktičen premislek, po katerem je mnogo bolj modro, da te na vrhu vlade ne razume bogataš, kot da te na vrhu vlade ne razume revež. Ker ta se bo takoj drugi dan javne službe začel truditi, da postane bogataš, bogatašu pa tega ni treba. Kar nas vodi v naslednji premislek; predvidevamo, da so bogataši vajeni plačati vse usluge … Čemu torej ne bi plačali tega, da so izvoljeni premieri in predsedniki. Pa ne mislimo samo volilne kompanije, lobiranja, podkupovanja in kupovanja medijev, uničenja političnih nasprotnikov, koruptivnih posegov v podsisteme države in ostalih finančnih operacij, ki jih bogata elita z akvareli paca na družbeno tkivo … Naj vladanje plačajo za vsak dan. In to direktno nam. Kot neke vrste dnevnico. Ni treba, da je posebej visoka, le toliko, da dobimo občutek, kako nismo vladani zastonj. Ker bilo bi lepo za spremembo, da namesto da mi plačujemo vladarje, vladar plača nas. Biti ljudstvo se zdi kar precej naporna služba.

Vsekakor pa bomo videli, kako se bo ta eksperiment z bogatimi za krmili držav končal. Ker kaj dosti slabše ne more biti. Zadnji reveži, ki so nam vladali, so bili komunisti, pa vsi vemo, kako se je končalo.

Danes pa za našo družboslovno oddajo nenavaden ščepec tehnologije. Ko ena naših bank išče bodočega Teslo ali Hermana Potočnika, se ne zaveda, da so ga Američani oziroma Avstralci že našli. To je Elon Musk, človek, ki je posvetil svoje življenje tranziciji sedanjosti v prihodnost. In med procesom noro obogatel. Ob vesoljskih ladjah, vakuumskih predorih, enostavnemu plačevanju sumljivih spletnih vsebin in pa seveda električnem avtomobilu je oni dan predstavil še humanoidnega robota. Ime mu je Optimus, kar je referenca na Optimus Primea – super robota in poglavarja plemena Transformerjev, ki so po pomoti razstrelili svoj lastni planet in se morajo zdaj preoblečeni v avtomobile skrivati na Zemlji.

lon ni ravno originalen, saj je ideja o humanoidnem robotu v literaturi stara že kakšno stoletje, v praksi pa že tudi nekaj desetletij. Njegov robot, ki ga sicer še razvijajo, bo stal toliko kot danes manjši avto, znal pa bo opravljati nadležna človeška opravila. Ciniki bi dejali, da med njih predvsem spada »živeti«, praktiki pa se bodo razveselili, da jim ne bo treba več odnašati smeti, zalivati rož in podobno. Po Muskovo bodo za vse to skrbeli dvonožni stroji. Te bo toliko lepše pogledati kot robotske želve, ki nam že danes sesajo prah in kosijo zelenico okoli hiše. Ali pa opazovati rumene pajke, ki so pripomogli k vzponu mesta Kočevje.

A če gremo nazaj k literarni teoriji. Kakorkoli bodo pri Musku že načrtovali robotsko pomoč na domu, je jasno, da se bodo roboti spridili in počasi izrinili človeški rod. Elon, ki očitno ni dovolj pozorno gledal Terminatorja, sicer meni, da se to ne more zgoditi, ker bodo imeli njegovi roboti vgrajen gumb, ki jih bo nepreklicno izklopil in v delovanje katerega uporabnik ne bo mogel poseči. A kot pravijo vodovodarji, tik preden s kladivom razbijejo neubogljivi odtok: »Kar človek sestavi, lahko človek tudi razstavi!« Torej že zdaj vemo, da so bodo Elonovi in podobni roboti nekoč osamosvojili ter zavladali nad našo vrsto. Predvidevamo, da nam bodo takoj prvo leto robotske prevlade vgradili gumb za izklop.

A vsa ta dolgočasna novica je bila potrebna, da se prebijemo do bistva današnje zgodbe. V uredništvu smo namreč trdno prepričani, da nam roboti že vladajo in da se uspešno skrivajo med nami že kar nekaj desetletij. Najbolj nenavadno je, da jih ljudje kljub njihovi izrazito robotski podobi in načinu delovanja nismo sposobni razkriti. Še več; celo prostovoljno jih postavljamo na položaje, ki jim niso namenjeni in ki jih niso sposobni opravljati. Da ne gremo v podrobnosti, vam danes predstavljamo tri najbolj očitne primere.

Prvič; robot, ki opravlja službo predsednika Združenih držav …
Gre za starejši, zelo bazičen model. Zelo okorno gibanje, saj je bil že takrat, ko je bil skoraj pred stoletjem še nov, namenjen samo za lažja opravila. Danes ima očitne in vsem vidne težave z gibalnim, v zadnjih nekaj mesecih pa tudi z govornim modulom. Gibanje je izrazito omejeno, govor pa večino časa nerazumljiv. Težave ima tudi z enoto, ki skrbi za vzročno-posledične operacije.

Drugič; robot, ki opravlja službo predsednika Rusije …
Spet starejši, a toliko bolj robusten model. Razvit v vojaško-industrijskem kompleksu, ni tako zelo dovršen, kot če bi bil del zahodne tehnologije, zato je komunikacija okorna in redka, a energijski paket je bil vse do nedavnega superioren. Gre za serijo robotov, razvitih v Rusiji, ki ne upoštevajo prvega zakona o robotiki, ki ga je zapisal še en Rus po poreklu – Isac Asimov. Prvi izmed treh zakonov o robotiki seveda govori, da robot ne sme poškodovati človeka, ali s svojim nedelovanje dovoliti, da bi se človek poškodoval.

Tretjič; robot, ki opravlja službo predsednika Kitajske.
Javnosti najmanj znan, zato tudi nekoliko skrivnosten robot. Njegova zunanja podoba je najmanj dovršena, saj se skoraj voščene obrazne mišice komaj premikajo. Tudi jezikovni modul je omejen samo na jezik države nastanka in na nekaj malega programerske angleščine. V zadnjih tednih je prišel v središče zanimanja predvsem zato, ker je nenavadno dolgo na servisu, tako da so se že pojavila namigovanja o odpoklicu in zamenjavi z novejšim modelom.

Ker bi nam naštevanje in argumentacija vzela preveč časa, naj samo omenimo, da tudi v Sloveniji sumimo, da so roboti prevzeli nekatere javne funkcije – le da gre pri nas za novejše in zelo sofisticirane modele. Najlažje jih je prepoznati s sicer subjektivnim robotskim testom, po katerem preučiš navade in delovanje kakšnega javnega uslužbenca v daljšem časovnem obdobju. Če se po analizi zazdi, da je edina naloga, ki bi mu smela biti zaupana, zalivanje lončnic, skoraj zagotovo govorimo o robotu.

Danes pa se na kratko posvetimo dogajanju v Rusiji. Čeprav je tudi v naši majhni državi drezanje v osje gnezdo rusofilsko – rusofonskega diskurza precej nespametno početje, se je v preteklih dneh tam zgodilo toliko zanimivega, da si je Rusija zaslužila v naši skromni oddaji premislek.

Najprej se je zgodilo to, kar se zgodi skoraj v vsaki vojni. Zmanjkalo je vojakov. Na bojiščih zmanjka vojakov, ker jih določeno število nasprotnik vedno pobije ali pa rani do te mere, da ne morejo več čemeti v jarkih. Potrem gredo gospodarji vojne v novo nabirko. Od nekdaj je tako in kot poroča slovenska ljudska pesem, so se na vojsko novi naborniki odpravljali s pušeljcem in upanjem, da se bodo vrnili čez dolgih sedem let. Po navadi se niso, ampak to je že neka druga zgodba.

Gremo v Rusijo. Tam se je v prejšnjih dneh začela zanimiva kampanja, ko naborniki sežigajo naborne centre. In to ne iz nekega vzvišenega, mirovniškega, protivojnega razloga, ampak za požari stoji povsem prozaični razlog. Večina naborniške dokumentacije je v Rusiji še vedno analogne, kar pomeni, da so podatki za vpoklic napisani oziroma natiskani na papirju in požar nabornega centra jih nepovratno izbriše. Torej je nabornik na tak radikalen način rešen odhoda na ukrajinsko fronto.

Ob tem, pa opazujemo še drug fenomen, ki je še bolj preprost kot naborniško piromanstvo. Potencialni naborniki množično bežijo iz Rusije in iščejo zatočišče v državah, kjer jih nabor ne more doseči. Vse sosednje države se srečujejo s kolonami na mejah in skrajno absurdno, ne pa nemogoče bi recimo bilo, da bi Ukrajina odprla svoje meje za nabornike, ki hočejo pobegniti pred naborom, pa bi se v Ukrajino zateklo na tisoče Rusov, ki se hočejo izogniti ukrajinski fronti.

Tretji, tudi zanimiv element pa je naborniški kaos, ker se je Rusija – kot njena velika imperialistična vzornica Amerika – zanašala na profesionalno vojsko. Te pa je, kot rečeno zmanjkalo, a naborni postopki so se izkazali za nepopolne, skorumpirane, nenatančne in slabo organizirane.

Ampak vse to je le prepotreben uvod h osrednjemu premisleku: "Čemu Rusi nočejo na fronto?"

Vsi elementi, ki so stoletja zagotavljali neprekinjen dotoka človeških življenj, so na mestu: "Mati domovina so ogroženi, nacizem ponovno dviga glavo, zahodni svet je krivičen in agresiven, braniti moramo svoje interese, svoj način življenja in svojo vlogo v svetu,  predvsem pa svojo manjšino v tuji državi …"

Ob tem pa velja, sicer v manjši meri kot za časa vpoklica v prvo svetovno vojno, tudi še vedno nekaj srednjeveškega sentimenta, ko je treba korakati zaradi tega, ker so neverniki užalili malo patriarha, malo pa cesarja.

Ampak letos te klasične postavke ne delujejo in priča smo zgodovinsko prelomnemu trenutku, ko se državljani nočejo odzvati pozivu države za odhod na fronto.

Za bolj plastično iskanje razlogov si poglejmo hipotetično možnost … Če bi Hrvaška napadla Slovenijo, bi slovenski naborniki brez dvoma srčno branili svoja ognjišča. Kot je bilo že dokazano. Če pa bi se slovenske oblasti odločile napasti Hrvaško in opraviti vpoklic, bi imeli enako situacijo, kot jo imamo danes v Rusiji – na drugi strani pa bi se v primeru napada na Slovenijo naboru izmikali Hrvati. Kar v obeh primerih pomeni, da bi bile vojne med sosedama bolj klavrne, da ne napišemo tragikomične. Da ne govorimo na pamet, se spomnimo reakcij javnosti ob sezonskih napovedih domoljubnih krogov po ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka …

Drugače kot zaradi premika v čutenju nabornikov do vojne same si takšnega fenomena, kot mu sledimo v Rusiji, ne moremo razložiti. Ker žal razpolagamo samo s pričevanji, informacijami in podatki, ki jih prejemamo posredno, lahko samo sklepamo, da sta pri bojkotu odigrala pomembno vlogo dejavnika, ki sta zgodovinsko in arhaično institucijo vpoklica načela v temeljih.

Prvi je zagotovo sodobna komunikacijska tehnologija, ki omogoča posamezniku, v našem primeru naborniku, pogledati na dogajanje onkraj državne propagande. Se pravi, da so si naborniki lahko ustvarili neodvisno sliko o ukrajinski fronti, razlogih in dogajanju tam in ker za razliko od profesionalne vojske nimajo nobene motivacije za streljanje na bratrance in čemenje v blatu in mrazu, se vpoklicu izmikajo. Verjetno je širjenje zavedanja o nesmiselnosti spopada ena redkih pozitivnih lastnosti tako opevanih družbenih omrežij.

Drugi razlog bojkota vpoklica pa je bolj izmuzljiv, oziroma z našega stališča še težje opisljiv … Gre za, vsaj upajmo, rast zavesti o nesmiselnosti vojne, kot odgovora na nakopičene težave v medsosedskih, ali mednarodnih odnosih. Da vojna ni rešitev, vemo že vso človeško civilizacijo, a vedno znova se je lotevamo. Ta aksiom se z ruskim izogibanjem naboru prvič v naši dobi nekoliko krha. Razumemo, ali pa si morda samo pobožno želimo, da je v največji državi na svetu zrasla zavest, protivojno gibanje, ki ni organizirano, kot je bilo na zahodu v času Vietnama, temveč je generično, nastalo iz stiske pred odhodom na fronto.

Znana je velika zmota teoretikov marksizma, ki sta predvidela začetek proletarske revolucije na industrijskem zahodu, začela pa se je nato v Rusiji. In ko svetovni mirovniki sanjajo svet brez vojn, generalov, vpoklicev in orožarske industrije, praviloma prav tako mislijo na gibanja in skupine, ki delujejo na zahodu. A mar se tudi oni motijo in pravkar opazujemo rojstvo globalnega mirovniškega gibanja, ki bi končno opravilo s teorijo in prakso vojne?

Moramo pa vedeti, da bi vihra mirovniške revolucije pometla tudi s slovensko vojsko, slovenskim obrambnim ministrom in slovenskim generalštabom.

Oba redna poslušalca naše skromne oddaje sta izrazila željo, da se tudi pri nas ozremo na življenje in delo britanske kraljice Elizabete II. Edini argument, ki sta ga pri tem navedla in ga s hvaležnostjo sprejemamo, je ta, da če lahko o tem govorijo vsi, lahko o tem govorimo tudi mi. Kar je butasto, a živimo v civilizaciji medijskih skupinskih posilstev.

Kar nas navede na osnovno misel ob smrti britanske monarhinje. Ko je zapustila ta svet, se ni spremenila v prah in se ne bo povrnila v pepel – ali kako že gre – temveč se je spremenila v novico. Ki je še manj materialna forma kot sta prah in pepel, verjetno tudi manj materialna forma kot je duša sama. In samo kot nasvet za vse bodoče mrtve; mnogo bolje se je spremeniti v prah in pepel kot v novico, zato pri vratarju vztrajajte pri prvotno zamišljenem protokolu.

Je pa kraljica že v osnovi drugačna oseba, kot smo podložniki, tlačani in kar je podobnih srednjeveških izrazov. Ki ciničnim komentatorjem najbolj najedajo živce. Ob vsej tej srednjeveški navlaki se je planet lepo razklal in ker ga imamo že od prej razklanega zaradi pandemije in Ukrajine ter zdaj še kraljice, je naša civilizacija vse bolj videti kot olupljena pomaranča. Oziroma grenivka.

Ciniki namreč trdijo, da smo srednjeveško terminologijo, ikonografijo in seveda srednjeveške družbene odnose že zdavnaj presegli in da gre pri kraljih in kraljicah za anahronizem, ki pogreva, če ne drugega, tudi spomin na kolonialne grehe. Kot vedno imajo ciniki prav, ampak zato ker so ciniki, se svojega prav ne zmorejo veseliti.

Na srečo pa obstaja tudi svet izven racionalnih kategorij, v katerem pa živi, oziroma je živela kraljica in celotno Združeno kraljestvo – ter še celina ali dve …

Ker smo tako dolgo živeli v času Elizabete, drugih praktičnih monarhičnih referenc nimamo – razen, da se ob cesarjevem rojstnem dnevu, kakšni srednjeevropski lokalci našemijo v Franca Jožefa …

In tudi če posameznik ni obremenjen z obrekovalskimi razsežnostmi kraljeve družine, je povsem lahko biti navdušen nad kraljičinim življenjem. Ne le, da je bila zraven na dogodkih skoraj stoletja zgodovine, njena intimna zgodba se bere kot roman. Ali scenarij. Zato so medijske upodobitve njenega življenja absolutne uspešnice. Resnici na ljubo – ne samo zaradi zgodbe same, temveč tudi zaradi primarne očaranosti, ki jo gojimo do kraljev in kraljic. Princev in princes. Kljub trudu prej omenjenih cinikov, naš zarod še vedno obožuje klasične pravljice; klasične zgodbe o dobrem in zlem in princ, ki na koncu poljubi princeso, med otroci vedno nažge bolj realno in času ter politični ureditvi primernejšo zgodbo, o poslancu, ki se mu uspe uvrstiti v parlament.

Ampak ko danes analitiki secirajo čas in življenje pokojne monarhinje in ko se mediji čudijo medijski histeriji, ki jo sami sprožajo ter z njo kujejo dobičke, si ne moremo kaj, da se ne vprašamo temeljnega vprašanja … Ki je enako tako v primeru kraljice kot v primeru slehernika: "Čemu je njena zapuščina, takšna kot je?"

Zakaj se je razlikovala tako od drugih kronanih glav, kot od drugih vplivnih, bogatih in razvpitih? Odgovorov je toliko, koliko je te dni pišočih, v naši oddaji pa danes opozarjamo na pogosto prezrt element: "Imela je manire!" Znala se je obnašati!

Kdo bi dejal, da gre to skupaj s kralji in kraljicami, a ravno njena družina to trditev pobije v kali. A Gospa je enostavno imela manire. Bila je občudovana zaradi uglajenih manir in nostalgija po izginulem času, ki nas je zapustil z njo, je nostalgija po primernih manirah. Vsi, ki nam je kaj do teh, trpimo v sodobni družbi rokomavhov, ki se ne znajo obnašati, in vprašanje kraljičine duhovne zapuščine je med drugim tudi vprašanje bontona.

Kot primer se spomnimo druge polovice sedemdesetih in Sex Pistolsov ter gibanja okoli njih. To ni bila beatlovska kultura, ki se je nedolžno pošalila na račun nakita vladajoče elite, sprejela pa imperialna odlikovanja in nazive … Johnny Rotten in tovariši so kraljico neposredno obtožili fašističnega režima in, kako neverjetno – Johnny, to utelešenje punka kot takega, je ob kraljičini smrti javno izrekel sožalje! Kar je – mimogrede - ena bolj punk stvari, ki jih je storil.

In ta kratka zgodbica nam bolj kot vse drugo govori o moči dostojnega obnašanja. Govori o dostojanstvu, zmernosti in veličini, pa čeprav v okolju žalitev in zmerljivk. Če pritrdimo cinikom, da je odšla samo ena izmed glav globalno vladajoče Meduze, pa moramo tudi dodati, da je bila med krvosesniško elito edina, ki se je znala obnašati …

Pa smo nazaj. In ker je izjemno sušno poletje nanosilo veliko listja in ostale nesnage, začnimo s pometanjem pred svojim pragom. O naši medijski hiši torej.

Zadnje tedne na radijski strani Kolodvorske skrivoma pogledujemo proti televiziji, kdaj se bodo tam odprla okna in se bodo pirati z noži med zobmi na vrveh spustili nad našo hišo. Za zdaj je še mirno, ampak pri piratih nikoli ne veš. Udarijo, ko najmanj pričakuješ. Seveda ne mislimo, da se bodo spustili na ves radio; tresemo se le zaradi naše skromne redakcije. Kajti takšna je podoba naše galeje to poletje: trhla, težko otovorjena, z izmučenimi galjoti se komaj prebija skozi viharje. In takšen je tudi načrt iz prastare kuharice gospoda Filipa Makedonskega. "Deli in vladaj," še vedno prinaša spodobne rezultate in nobenega razloga ni, da vsa reč ne bi delovala tudi na nacionalni RTV.

Najprej in na začetku. Koliko, če sploh, je oportuno ali celo dovoljeno, mogoče primerno, da udi nacionalne rtv hiše javno razmišljajo o nacionalni rtv hiši? Ne le razmišljajo, temveč razmišljajo neodvisno.

Dvom ne zdrži logične presoje, kajti če nam je naloženo, če je zaželeno in če smo plačani, da razmišljamo in preizprašujemo javnost, javne zadeve in javno življenje, da o družbi v najširšem pomenu neodvisno razmišljamo, ni nobenega razloga, da ne bi razmišljali javno tudi o svoji lastni hiši. Ki je ena temeljnih predpostavk te iste javnosti.

Tako menimo, da je dolžnost in ne nepotizem ali celo privatiziranje medija, ako tudi sotrudniki o njem javno razmišljamo. Ne le to … Prvi smo poklicani, da o tako pomembni instituciji javno razpravljamo prav tu sodelujoči.

Tako lahko dejanje, ko sodelavci obstopijo voditelja TV dnevnika, razumemo sicer kot protest; lahko pa – in tako bi ga morali razumeti – tudi kot javni razmislek o vlogi, smeri in pomenu nacionalne RTV hiše.

Obstaja pa težava, ki je z obstopanjem sodelavcev in izkazovanjem podpore ne bomo rešili. Gre pa tako.

V eni izmed redakcij, v informativnem programu TV Slovenija so se sprli. Grozovito sprli. Se dogaja tudi v boljših hišah. Ali zaradi talibanske strankarske politike, ali zaradi nesposobnosti urednikov, ali zaradi nesposobnosti novinarjev, ali pa samo zaradi teže trenutka – praktično ni pomembno. Pomembno je, da informativni program TV Slovenija ni kar ena redakcija. Je najbolj izpostavljena redakcija, ki jo kleni Slovenec uporablja kot sinonim za RTV Slovenija. Ko Slovenec reče: "RTV Slovenija", v devetdesetih odstotkih misli na informativni program televizije Slovenija! Najbolj kleni Slovenci nas še vedno imenujejo celo "TV Ljubljana", ampak to bolj kot ocvirek.

Obstaja pa dejstvo, da so se spori, nerazumevanja in dezintegracija informativnega programa Televizije prenesli na celotno hišo. Seveda mirno pomagamo nositi njihov križ – solidarnost v cehu očitno še ni zamrla – a ogromno sodelavcev v tej hiši nima veliko povezav s tisto redakcijo. Še več! Ogromno sodelavcev v tej hiši nima mnogo povezav niti z novinarstvom kot takim. Strokovnjaki s tehničnega področja radiodifuzije, glasbeniki, strokovnjaki za govor, administrativno osebje in seveda tudi kompletni bataljon honorarnih sodelavcev. Hočemo povedati, da strokovnjak, ki v naši hiši razmišlja o digitalni sedanjosti in prihodnosti pri distribuiranju radijskega signala, nima dosti skupnega z brodolomom novinarstva kot poklica, ki ga doživljamo zadnje mesece …

Prepričani smo, da tudi oni sicer razumejo in podpirajo sodelavce v informativnem programu TV, ampak ko pri klenem Slovencu tone ugled celotne hiše, tone ugled vseh nas. Ko informativni program izgublja gledalstvo, izgubljamo svoje uporabnike vsi mi. Kar pa še vedno ni najgloblja točka, kamor lahko zabredemo.

Prav nihče se ne spomni, ne briga ga in mu ni mar za generacije sodelavcev, ki jih ni več z nami. Ali so v pokoju, ali so odšli v brezčasne studie tam gori. To, kar z veliko lopato zapravljamo, je namreč predvsem njihov ugled. Sodobni RTV, takšen kot je, ni zaradi nas; mi smo samo dobili štafeto, s katero si zdaj neodgovorno vrtamo po nosu.

Najbolj tragično pri vsem skupaj pa je, da izguba ugleda ne pozna izraza "kdo je kriv", in ko se bo vsa ta šarada nehala, ko bo zakon spremenjen in ko bodo vsi na svojih mestih, bomo naslednjih nekaj let sodelavci pri predstavljanju sogovornikom še vedno z nelagodjem izgovarjali ime medijske hiše, iz katere prihajamo.

Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.

Gre za tečaj osnovne računalniške pismenosti in ko ga bodo uspešno opravili, bodo šele deležni vhoda v harem prenosnikov, trdih diskov, mišk in tipkovnic.

Misel, ki stoji za to varovalko, je pri zakonodajalcu, oziroma pri modrecih ministrstva za digitalno preobrazbo jasna:

»Čemu bi staruhom podarili 150 evrov, če pa tako ali tako ne vedo, kaj so to računalniki in kako se uporabljajo. Ker so namreč tako zelo in brezupno stari!«

Torej se mora država kot dober gospodar s posebno obliko gerontološke digitalne vzgoje najprej zavarovati, da ne bodo šli boni v nič.

Ampak ozrimo se zdaj nazaj v računalniško zgodovino. Od letošnjega leta odštejmo 55 let in jih nato prištejmo osemnajst, da dobimo letnico 1985, ki natančno sovpada z začetkom digitalne revolucije na naših tleh. Hočemo povedati naslednje; generacije, ki so danes stare nekje od 50 do 65 let, so bile zraven, ko se je zgodilo. Bile so prisotne pri računalniškem »stvarjenju«, ali med digitalnim »velikim pokom«, pač s katerega svetovnonazorskega konca hočete gledati na pojav prvih računalnikov. Bili smo tam, medtem ko so bile današnje generacije šele v naših oddaljenih fantazijah. 

In za nagrado, ker smo orali mnogokrat rigidno socialistično ledino digitalne preobrazbe, nas pošiljajo v tečaj. 

»WTF,« bomo uporabili priljubljen digitalni vzklik generacij, ki jim v tečaj ni treba.

Pripovedujemo torej o tistih časih. Generacijam prek 55 v spomin in ministrstvu za digitalno preobrazbo v poduk.

Takratni računalniki niso bili samovozeči stroji, pri katerih večino upravljanja naredijo logaritmi. Ne, bili so bolj kot ne manufakturna pomagala, občutljivi kot mimoze, ki so prenehali sodelovati v trenutku, ko si ga kaj polomil. Celo za osnovne operacije je moral običajen uporabnik poznati osnove zapuščine Billa Gatesa in moral je poznati osnovne strojne elemente, iz katerih je bila naprava sestavljena. Polniti in vzdrževati njen spomin je bilo zapleteno opravilo, priklicati njene aplikativne potenciale še toliko bolj. Pa govorimo le o osnovni uporabi in se ne podajamo na polje akademskega ali raziskovalnega, kjer pa so generacije 55 plus, kljub neprijaznemu politično/ekonomskem okolju dosegale globalno pomembne rezultate. Od razvijanja lastnih naprav, do inštalacij super računalnikov in podobno. 

Drži, da so računalniki sčasoma postajali vse bolj uporabniku prijazni, vse do današnjih naprav, ki so povsem avtomatizirane. In ministrstvo za digitalno preobrazbo s svojimi tečaji ne razume ne zgodovinskega razvoja digitalizacije, kot tudi ne loči bistva od pojavnosti ... Kar govori, da je modro imeti družboslovca v vsaki službi. Današnje naprave, predvsem pa današnji uporabniki – se pravi učenci, dijaki in študentje, se ukvarjajo samo s pojavnostjo, medtem ko smo mi poznali bistvo. Poplava in kultura aplikacij sta jih spremenili v računalniško nepismene. Njihovo razumevanje tako naprav kot procesa digitalizacije je samo razumevanje aplikacij in je podobno znakovnemu jeziku, s katerim trenirajo primate. Se pravi, da ne razumejo nobenega procesov, ki tečejo v ozadju teh aplikacij, res pa je, da so izjemno spretni pri njihovi aplikativni vlogi. Spretni do te mere, da so ustvarili kulturo aplikacij, ki pa nima z digitalizacijo v najširšem pomenu besede ničesar skupnega. Ima sicer veliko skupnega z digitalno preobrazbo družbe, a po našem skromnem mnenju ta preobrazba ne vodi v pravo smer. Generacije, ki bodo morale za 150 evrov v tečaj, so računalniško opremo razumele kot digitalni objekt, mladež, ki dobi 150 evrov na lepe oči, je taista oprema spremenila v subjekt. 

Nekaj pa je neizpodbitno; medtem, ko bodo starejši od 55 let spoznavali temeljno razliko med »shrani« in »shrani kot«, bo mladina impresionirala uradnike ministrstva za digitalno preobrazbo s popolnim poznavanjem lepljenja fotografij na Instagram …

Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.

Čemu strokovno uničevati prekrasne nove računalnike in mobilne telefone?

Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.

Prvo poglavje.
SOVO bi morala nova vlada preimenovati ali pa zamenjati vse tam zaposlene. Ne da bi bilo z njimi kaj narobe, a splošno priznan pernati simbol morosti nima mnogo skupnega z intelektualno realnostjo slovenskih obveščevalcev.

Drugo poglavje
Špiclji imajo dolgo zgodovino brisanja in uničevanj podatkov. Že v egipčanski kulturi so obveščevalci goltali papirus, v srednjem veku pa so podatke zaupne narave tako spretno skrivali, da smo šele te dni našli sledove takrat zaupne slovenščine v svetokriškem rokopisu. Ker so golobi dolga leta prenašali zaupne podatke, so danes tako osovraženi in še bi lahko naštevali.
Za nas je pomembno, da so se enake težnje obdržale tudi v digitalni vlogi. Ker je večina podatkov v sodobnosti spravljena digitalno, je treba, ko se jih hočemo znebiti, pač uničiti nosilce ali platforme, na katerih so ti podatki zapisani.
Posebna enota Sove korenini že daleč nazaj v revolucionarni preteklosti, ko so imeli uničevalci podatkov za svoj emblem prisvojena srp in kladivo. Nato so se srpa rešili in na mesto njega na grb inštalirali kopalno kad. Tako se danes na rokavih uničevalcev vladnih računalnikov in mobilnih telefonov bleščita kopalna kad in kladivo.
Kopalna kad je prva izbira uničevalcev podatkov. Strokovno uničenje prenosnika ali mobilnega telefona poteka tako, da obveščevalec po navadi v najeti hotelski sobi napolni kad do vrha, nato pa vanjo zmeče službene računalnike. Ti vode na prenašajo preveč dobro; po strokovnem postopku, ki traja nekje do dveh minut, enako naredi še z mobilnim telefoni.
Drugo uničenje pa je s kladivom. Gre bolj za tradicijo, za nostalgijo, ki pa jo v Sovi skrbno negujejo. Uničenje je še vedno zelo strokovno in temeljito, le da zahteva nekaj več fizičnega napora. Tako da na dan uničenja strokovnjaki Sove dobijo za malico maksimalno dozo proteinov – po navadi so takrat na jedilniku čufte.
Pri tej metodi agent Sove vzame od dva do štiri kilograme težko kladivo in z njim nekje do tri minute udriha po napravi. Metoda se tako simbolno kot praktično napaja iz prelomnega oglasa za naprave Apple iz leta 1984, kjer dekle v športni opremi razsuje Velikega brata.
Obstaja sicer še nekaj alternativnih možnosti uničenja digitalnih nosilcev podatkov, ki pa jih v naši agenciji skoraj ne uporabljajo; predvsem zato, ker pri nas ni dovolj visokih stavb in mlinov za kovine.

Ko smo opisali metodologijo strokovnega uničenja vladnih računalnikov in mobilnih telefonov, se moramo kot davkoplačevalci vprašati: "Zakaj?" Takoj zatem se moramo vprašati še: "Čemu?"

Nekaj malega vedenja o računalnikih smo pridobili na računalniškem oddelku, ki deluje v okvirjih naše skromne redakcije. Skoraj vse naprave imajo danes učinkovit izbris starih podatkov. V računalništvu se temu reče "formatiranje" in postopek je star prav toliko kot prvi diski in še pred njimi diskete. Mogoče se najde kdo, ki bo trdil, da lahko hudobni ruski hekerji tudi formatirane podatke ponovno vzpostavijo v izvorno obliko, ampak gre za lov mačke z mišjo. Brisalci podatkov oziroma prepisovalci podatkov so nekajkrat bolj učinkoviti kot tisti, ki bi se trudili te podatke ponovno vzpostaviti. Če pa že, je vedno mogoče samo odstraniti nosilec podatkov iz naprave, vanj inštalirati vladno nedolžnega, starega pa potopiti v kopalno kad ali razbiti s kladivom.

In zdaj odgovor na drugo vprašanje, ki se je glasilo: "Čemu?"
Čemu strokovno uničevati prekrasne nove računalnike in mobilne telefone?
V zadnjem času je prišlo na dan nekaj interne komunikacije vladnih uslužbencev. Mislimo na razkritje medijev o korupcijskih aferah pri nabavi zaščitne opreme med pandemijo. Ob novinarskih razkritjih pa postane nuja razbijati mobilne telefone in računalnike veliko bolj razumljiva. Naša oddaja, ki je družbeno analitična, se seveda ne bo spuščala v analizo korupcijskih tveganj in pravnih posledic, lahko pa ocenimo raven komunikacije. Ki je v objavljenih elektronskih sporočilih na ravni predmestnega bifeja v petek ob dvajseti uri, ko prazno čvekanje, nakladanje in obrekovanje dosežejo višek, tik preden začnejo iz sosednjih blokov klicariti razjarjene žene. Raven komunikacije je sramotna za predstavnike oblasti, za ministre in za osebe, s katerimi so bili ti v stiku. Ker predvidevamo, da so prenosniki in mobilni telefoni predstavnikov prejšnje vlade polni takšnih neslanosti, privatnosti, svete preproščine, latovščine in poenostavljanja, je menda res edino pravilno, da jih strokovnjaki Sove razbijejo s kladivom. Janševa vlada je kot kolektivni organ vodenja že zdavnaj izgubila kredibilnost, zdaj pa bodo njeni člani izgubili kredibilnost še kot ljudje.
Kar pa seveda ne pomeni, da Sova ne bo čez leto ali dve iz čiste nuje razbijala elektronskih naprav ministrov sedanje vlade.

Pa še ob koncu … Ko je prišla epidemija, smo po tej državi z lučjo iskali elektronske pripomočke, ki bi otrokom omogočili šolanje od doma. Ogromno število slovenskih otrok si pri pouku še danes pomaga z računalniki, pod katerimi je treba zakuriti v kotlu, da se čez nekaj ur vzpostavijo za primerno delovanje. Poteza, kjer – predvidevamo – kakovostne in nove naprave uničujejo, se zdi brutalno cinična.
In če ima Sova te protokole resnično zapisane v svojih internih aktih, jih je lahko v dno duše sram. Ker nekega dne bodo tam zaposleni špiclji kljub omejeni domišljiji pogruntali, da smo največja zbirka podatkov pravzaprav ljudje. In bodo vzeli kladiva v roke.

Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.

Čemu je omejitev prehoda meje iz Slovenije v Avstrijo v slovenskem nacionalnem interesu?

Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle.
Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.

Na prvem mestu je nenavadna, shizofrena situacija, nevredna zibelke civilizacije, za kar se ima Evropa. Vsi poznamo glavne postulate schengenskega prostora. Prosti pretok ljudi, blaga, storitev in tako naprej in tako nazaj. Jasno je, da s policijo in celo vojsko na meji Avstrijci schengenske zaveze kršijo. In v Evropi celo niso edini, kajti prvi refleks združene Evrope ob vsaki malo večji krizi je zaprtje v lasten zapredek. Ampak to še ni vse; medtem ko se evropska politika pretvarja, da schengen obstaja – čeprav dejansko ne obstaja – bi to neobstoječe stanje celo širili. Na Hrvaško in še naprej do Romunije in Bolgarije. Se pravi, da bi nekaj, česar ni, implementirali še drugam v upanju, da tam mogoče bo – čeprav slutimo, da nadzora na slovensko-avstrijski meji hrvaški schengen ne bo ukinil.

Zdaj pa k drugi predpostavki meje. Avstrijski nadzor meje je po logiki stvari enosmeren promet. Se pravi, da je prosti pretok ljudi, kapitala in vsega ostalega iz Slovenije v Avstrijo otežen, iz Avstrije v Slovenijo pa prav nič. Presojo, ali je to dobro ali je to slabo, prepuščamo drugim; najmanj kar je, gre pri enosmernem nadzoru za rahlo diskriminacijo. Ki jo Avstrijci s pridom izkoriščajo. Na tisoče migrantskih delavcev je med begunskimi, pandemijskimi in vsemi krizami, ki še bodo, prisiljeno kazati ali potrdila, ali osebne dokumente – tisočem avstrijskih turistov pa tega ni treba! Slovenija sicer ponosno vztraja pri evropski drži in evropskih vrednotah ter ne uvaja recipročnosti – a morebiti bi, vse v svetem imenu zaščititi nacionalne interese, to veljalo storiti.
Ker kaj je slovenski nacionalni interes, ko pridemo do življenja ob slovensko-avstrijski meji? Naše vlade po stari komunistični navadi menijo, naj države ne skrbijo tuji državljani, ki prihajajo k nam, temveč naj jo skrbijo lastni državljani, ki hodijo ven. V tem primeru nam Avstrija z nadzorom celo dela uslugo; ampak to je težko priznati.

Čemu je omejitev prehoda meje iz Slovenije v Avstrijo v slovenskem nacionalnem interesu? Obstaja namreč umazana podrobnost. Kraji ob meji, ta se raztega ob velikem delu severne in severovzhodne Slovenije, namreč postajajo vse manj Slovenija in vse bolj Avstrija. Prebivalci celih vasi in manjših trgov od Prekmurja prek delov Štajerske, Koroške in Gorenjske so večinsko zaposleni v Avstriji. V zadnjem času, predvsem s ponorelim slovenskim nepremičninskim trgom, pa je opažati tudi vse več stalnega naseljevanja družin slovenskih delavcev v Avstriji. Velja pa tudi obratno, saj se vse več avstrijskega kapitala naseljuje na slovenski strani, kamor sodijo tudi obsežnejši nakupi kmetijskih površin.

Slovenija kot država torej slovenski delavni sili ni sposobna omogočiti dostojnih pogojev dela doma, zato takšen odliv … Pomeni, da predvsem domačim delodajalcem, ki niso sposobni ali voljni omogočiti primerljivih pogojev dela v naših podjetjih, tako otežen prehod meje na nek perverzen način celo ustreza. Avstrijski nadzor meje, ki je sicer precej nekonsistenten, odliva delavne sile sicer ne preprečuje, ga pa otežuje in vsaj v nekaj odstotkih tudi omejuje.

Obstaja pa še druga plat medalje. Najbrž so se Avstrijci nekoliko začeli zavedati, da je hrbtenica njihovega gospodarstva in mnogih javnih služb skoraj v celoti odvisna od tuje delovne sile. Ves gradbeni sektor, mnoge komunalne storitve in recimo oskrba starostnikov so skoraj v celoti odvisni od migrantskih delavcev in omejitve, predvsem na mejah s sosedami iz bivšega socialističnega sveta, vsaj malo pripomorejo k nadzorovanju ali celo omejitvam trga delavne sile.

Prostor vsake meje, še posebej pa mejni prostor med dvema tako različnima entitetama, kot ju predstavljamo Slovenci in Avstrijci, je kompleksen prostor. Bil bi zadnji čas, da se slovenska zunanja politika preneha skrivati za praznimi floskulami o schengenu, ki je od znotraj votel, od zunaj pa ga ni, in se začne ukvarjati s problematiko pokrajin ob meji celovito in dolgoročno.

Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.

Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli

Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.

Ob smrti, kot se to spodobi in je pravično, si sledijo velike besede velikih ljudi, ki opozarjajo na pokojnikovo vlogo v kolektivnem spominu Slovencev. Deležni smo tudi nekaj velikih besed majhnih ljudi, a na splošno velja, da se je javnost od pisatelja poslovila dostojno in pietetno.
Obstaja pa manjša in neprijetna podrobnost … Javnost in posamezniki, ki so spominu na pisatelja namenili ob slovesu toliko lepih in vznesenih pridevnikov, pravzaprav sploh ne vedo, o čem govorijo.

Potopimo se v absurd časa, predvsem pa vpokličimo resnico, ki jo je Pahor tako čudovito ubesedil.

V Sloveniji imamo institut, ki se imenuje knjižnično nadomestilo. Gre za statistični števec knjižničnih izposoj, na osnovi katerega nato živeči avtorji dobijo finančno nadomestilo za izposojo njihovih del v javnih knjižnicah. Mimogrede in nevezani na temo; po navadi so bili slovenskim avtorjem ti skromni fičniki od Javne agencije za knjigo izplačani nekje na začetku pomladi, odkar je JAK prevzel večnamenski gospodinjski aparat Dimitrij Rupel, pa je letošnje izplačilo še daleč na proračunskem obzorju. Kakorkoli …

… Tečnoba gre – predvsem zaradi pietete in občudovanja do tržaškega pisatelja – pregledati statistiko izposoje njegovih del. Človek bi pričakoval, da bo glede na vznesenost ob slovesu branost njegove literature izjemno visoka. A je ravno nasprotno. Branost je sramotno nizka. V letošnjem letu si je do današnjega dne dela iz Pahorjevega opusa izposodilo 594 bralcev. Od tega na Nekropolo odpade 150 izposoj. V celotnem lanskem letu smo si Pahorjeva dela izposodili 2400-krat, od tega je Nekropolo prebralo kakšnih 800 Slovencev. Seveda upoštevajoč le bralce javnih knjižnic, ki pa so na Slovenskem, kjer si knjige izposojamo in ne kupujemo, vsaj večinsko bralsko telo.

Če neprimerno in skoraj absurdno poenostavimo; glede na to, da smo Borisa Pahorja kot avtorja spoznali šele v začetku devetdesetih let preteklega stoletja in če predpostavimo, da na leto zmoremo dva tisoč njegovih izposoj, je do danes vsakega Slovenca doseglo 0,03 Pahorjeve knjige, ali še drugače: kot pisatelja Pahorja poznajo samo trije odstotki Slovencev.
Da te številke damo v perspektivo, povejmo, da je lansko prvo mesto pri izposojah dosegla priljubljena mladinska pisateljica pri 54.932 izposojah, priljubljen pisec kriminalk jih je imel cca 40.600, priljubljen pisec slovenskih večernic pa 38.349, če naštejemo samo velikane slovenskega Parnasa.

Pahor se je lani uvrstil na 110. mesto najbolj izposojanih slovenskih pisateljev, pred njega pa so se uvrstili pisci najbolj neverjetnih literarnih žanrov in pisci najneverjetnejšega literarnega dometa.

Zdaj hitimo povedati to, za kar se že dviguje pravičniški prst; branost nikakor ni kategorija, po kateri bi cenili umetnika. Še več; razširjenost in priljubljenost določenega umetniškega dela bodi avtorju, tako kulturni elitizem naših časov, bolj v škodo, kakor v slavo.
Ampak nekaj pa vsekakor zmoti. Ker avtorja dokazljivo in črno na belem ne beremo in nismo brali – čemu se potem pretvarjamo, da smo ga poznali?

Po krajšem premisleku si upamo zatrditi, da smo našli odgovor. Mož je svoje poglede na svet pogosto in rad delil z javnostjo. Dolgoživost je med Slovenci tako ali tako izjemno priljubljena zaradi dolgoživosti same – spomnimo se samo Leona Štuklja. Ob dolgoživosti pa smo avtomatsko menili, da so kratki izseki, modre misli in časopisni ter televizijski intervjuji to, kar Pahor je!

A narod, ki pravi, kako ceni in neguje svoje literate, bi moral vedeti, da v resnici ni tako. Ne glede kako govorljiv, artikuliran in moder je pisatelj, ne glede na to, kako rad se odzove vsakemu povabilu, vsaki predstavitvi in vsaki okrogli mizi, bistvo pisatelja je vedno skrito med platnicami. Šele tam pisatelj postane bistvo! To, kar od njega pricurlja v javnost, je samo refleksija.

Tako smo se kot narod le še enkrat več osmešili. Ne bomo trdili, da nekrologi prihajajo izpod peres ljudi, ki ga niso brali; a kolektivno smo ga kot avtorja spregledali in zato dolgovezimo, medtem ko ga objokujemo. Vsaj to bi lahko človeku, ki se je do zadnjega diha boril za resnico, prihranili.

Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.

Kaj se je tako zelo zalomilo v slovenskem žurnalizmu in tudi v nacionalni medijski hiši, da javnost skoraj ne govori o ničemer drugem kot o nas?

Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno.
V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Pa gremo.
Kaj se je tako zelo zalomilo v slovenskem žurnalizmu in tudi v nacionalni medijski hiši, da javnost skoraj ne govori o ničemer drugem kot o nas? Kar pomeni, da mi med obrambo svojega dela skoraj nimamo časa govoriti o javnosti, kar bi naj bila naša glavna naloga.

Klasično novinarstvo, ki smo ga mnogi pili z materinim mlekom, je govorilo o tem, da novinar ne sme poslušati ljudi. Obstajala je nekakšna distanca, ko so novinarji kot gromovniki razlagali, kako in kaj stojijo zadeve. Tudi če se bralci in poslušalci s tem niso strinjali, jim to ni pomagalo kaj dosti. Tudi če so o zadevi vedeli več, ali so v poročilu ali reportaži ali komentarju zaznali netočnost, jim to spet ni pomagalo. Ker niso imeli možnosti in kanalov, da bi z novinarjem komunicirali. Obstajala so sicer pisma bralcev, a so bila mnogokrat omejena na vaške posebneže. Potem je prišel krasni novi svet in novinarji smo v bralcih dobili partnerje. Ki so nas lahko na družabnih platformah korigirali, hvalili, grajali in tudi žalili. Kar je načeloma v redu, saj govorimo o svobodni družbi. Ampak nekje na tej poti je naš ceh naredil napako, podobno kot so jo naredili šolniki. Ti so spustili starše v šolo, mi pa smo omogočili, da bralci in poslušalci pridejo v medije. Najprej v medije, nato pa še v naše glave.
Mimogrede – na podobni poti so prav te dni zdravniki, ki počasi dovoljujejo, da prihajajo bolniki v bolnišnice tudi v strokovnem smislu …

Ampak nazaj k žurnalizmu … Na neki točki smo se začeli bralstvu, poslušalstvu in gledalstvu dobrikati. Najprej zato, ker smo od njih, se pravi od vas, ekonomsko odvisni, potem zato, da nas bi nehali žaliti, potem zato, da bi nas imeli radi. Kar se je, kot vsako neiskreno dobrikanje, končalo s katastrofo.
Ki jo bomo opisali na primeru naše matične hiše …

Uporabniki storitev naše hiše so nenadoma začeli širiti idejo, da smo zanič. Podn, dno in smetje. Take reči. Ali jim je to predlagala politika, ali pa je politika samo prevzela ulično naracijo, pravzaprav ni pomembno. Pomembno je, da je pocestna, neargumentirana in v svojem bistvu otroško naivna razprava postala kanon. Ta se je zaredil in ustoličil v parlamentu, na družbenih omrežjih, v javnosti in končno še v nas samih. Med to šarado smo baratali s pojmi, za katere nihče pravzaprav ne ve, kaj sploh pomenijo. "Neodvisnost", "uravnoteženost", "profesionalnost" so pojmi, ki ne pomenijo čisto nič. In jih je mogoče argumentirano ovreči ob vsaki uri dneva. A te prazne besede so pomenile hipersonične rakete, s katerimi so začeli streljati na kompleks zgradb ob Kolodvorski. Ki imajo baje preveč zaposlenih, kot pravi ulica, in odločno premalo dvigal, kot pravimo mi.

In kot se rado zgodi v paradi posploševanja in poenostavljanja, ko so argumenti prazni, debata pa otročja, je prišlo do anomalije. Vsak, ki se danes s križem in česnovim vencem spravlja na RTV Slovenija, ne ve natančno, kaj izganja. Oziroma imajo večinsko v mislih peklenščka, ki živi v informativnem programu televizije Slovenija in njegovi bližnji okolici. Gre za majhno perverzijo, da slovenska politika sebe raje gleda kot posluša, tako da na nas, sotrudnike Radia Slovenija, pomislijo le redki, ko se spravljajo urejati razmere na RTVSLO. Kar je seveda dobro in odlično – ob dolžnem sočustvovanju s kolegi na Televiziji Slovenija. Ali s kolegi v multimedijskem centru.
Skratka; ta drobna perverzija, da je ena sama redakcija postala sopomenka za celotno hišo, je zanimivo enaka tako na ulicah in bifejih kot tudi v parlamentarnih sobanah … Kar nam po logiki stvari natančno govori, da borci za RTV, kot tudi borci proti RTV, pravzaprav ne vedo, za kaj ali proti čemu se borijo.

Resnični problemi naše hiše – in lahko samo upamo, da je del stavke nagovoril tudi te – ležijo onkraj teh pritlehnih rabot. Gre za težave, ki jih celo ni mogoče reševati z denarjem, pogosto gre za interna, izven žurnalizma težko razumljiva razmerja. Gre za pogoje dela, za socialni status in gre, vsaj v nekaterih segmentih naše hiše, tudi za izgubljen ugled. Dokler sodelavci programov ne bomo tega spoznali sami, nam ne bodo pomagale ne stavke, ne spremenjene oblasti in ne različne sestave programskih svetov.
Novinarji in ostali avtorji ter v končni fazi vsi sodelavci programov bi morali biti večinsko zavezani cehu, ne pa neodvisnosti, uravnoteženosti in profesionalnosti. Ceha pa nimamo, za kar smo krivi mi, ne pa ceh.

Na tem mestu pa se v maniri discipliniranega stavkokaza ustavimo.

In še odgovor na vprašanje o smislu življenja z začetka zapisa …
Kot vedno bomo citirali znanstveno fantastiko, v tem primeru večnega Kurta Vonneguta.
"Smisel življenja je, da si oči in ušesa in vest stvarnika vesoljstva, ti butec."

Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.

Od evrosonga do sestavljanja vlade

Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.

Na pravkar končani vseevropski veliki maši popularnih melodij obstajata dva režima ocenjevanja. Prvi so strokovne žirije, drugi pa je glasovanje splošne populacije. Posplošeno rečeno gre za strokovnjake proti demokraciji. In redno se dogaja, da se glasovanji obeh teles dramatično razlikujeta. Glede evrosonga vzkliknemo: "Hvala bogu, za demokracijo!" Kajti strokovne žirije, slovenska recimo, so namenjale najvišje število točk glasbenim stvaritvam, med katerimi so izvajalci popevali v povsem napačnih tonskih razmerjih. Da o sporočilnosti, sodobnosti in izvirnosti teh skladb sploh ne govorimo. Kot rečeno, je na srečo demokratični glasovalni stroj nato postavil stvari na svoje mesto in če smo povsem konkretni: Ukrajina ni zmagala, kot napačno navajajo režimski mediji in televizijski komentatorji, ker bi Evropa poskušala biti solidarna z Ukrajino, ampak ker je imela daleč najboljši komad, kot se reče. Sodoben, izviren in poveden. Ob bok se mu je lahko postavila le še srbska pesem, ki je pa sploh presegala običajne gabarite popevkanja in se je odpravila na poljane konceptualnega izražanja, kar pa je bilo za evropske strokovne komisije absolutno prezahtevno. Tako v prenesenem kot v konkretnem pomenu besede lahko kvalificirano zatrdimo: "Evropski glasbeni strokovnjaki, slovenski med njimi, nimajo posluha!" Hvala bogu, kot rečeno, za evropsko popularno glasbeno demokracijo.

In zdaj od banalnega k bistvenemu.
Te dni sestavljamo novo slovensko vlado. Demokratični ustroj je svoje povedal na volitvah, zdaj je na vrsti bodoči, najverjetnejši in skoraj gotovi mandatar. Odloča se med istima principoma kot evropska popularna glasba: "Ali bo v vladi uporabil kandidate, kot jih je sugeriral volilni rezultat, ali pa bo podprl kandidate, ki jih predlaga stroka?"

Poglejmo si to dilemo na primeru bodočega, najverjetnejšega in skoraj gotovega ministra za obrambo Marjana Šarca. Demokratične okoliščine mu niso naklonjene. Vseljudsko glasovanje je odločilo, da naj bo umaknjen iz okolja – kot bi rekli stari – "res publice!" Ampak so se strokovnjaki za politični marketing odločili drugače in nekdanji premier postaja obrambni minister.
Kaj to natančno pomeni?

Kot je nemudoma ugotovil humorni genij slovenskega naroda, je njegova edina vojaška referenca metanje puške v koruzo. Kar je podobna raven vojaškega znanja, kot jo je premogel odhajajoči obrambni minister. Ampak glede na to, da je metanje orožja v dalj sicer spoštovana vojaška panoga z dolgo tradicijo, mnogi dezerterji pa so si s tem pridobili večno slavo, se zdi, da zna biti to za vodenje obrambnega resorja le nekoliko premalo.

Kar se ob najverjetnejšem, bodočem in skoraj gotovem imenovanju sprašuje javnost, ki je prepoznala najboljšo pesem na festivalu, tako da prepozna tudi vprašljivega obrambnega ministra, je naslednje: "Ali je slab obrambni minister za slovensko obrambo dobra ali slaba novica?"

Na tem mestu žal trčimo ob enak kleč, ki razdira tudi enotno glasovanje o najboljši popevki –osebne preference. Hočemo povedati naslednje; za vse tiste, ki menijo, da so vzdrževanje slovenske vojske, nakupi orožja, orožarske afere, vohunske afere, vojaški špiclji za vsakim vogalom, pošvedrani čevlji in udinjanje NATU povsem nepotrebni in celo škodljivi za psiho-fizično kondicijo slovenskega naroda, je Šarec na obrambnem ministrstvu dobra novica. Ker kako češ drugače zapraviti vojsko, kot tako, da ji dodeliš vprašljivo vodstvo.
Po drugi strani pa imamo tudi sodržavljane, ki menijo, da je obrambni sektor pomemben; da v njem ni samo vojske, temveč tudi nekatere civilnodružbene organizacije, pa da je to pomemben sektor, v katerega spada tudi civilna zaščita ipd. Za vse tiste je vprašljivo vodenje ministrstva seveda razumljeno kot nacionalna katastrofa.

Ko so strokovnjaki torej izračunali, da so politični dobitki združevanja liberalnega prostora pomembnejši od še enega vprašljivega mandata na vrhu obrambnega resorja, so dosegli novo zmago nad demokratično izraženo voljo. V bolj enostavnem okolju panevropskega popevkarskega festivala bi to pomenilo, da so ljudje sicer izbrali Ukrajino, zmagala pa je Velika Britanija. Namesto iskrenosti, izražene sodobno, a v okvirjih nacionalne melodične tradicije, bi zmagal vesoljski mojster falzeta …
… Kot se bo v kratkem zgodilo na slovenskem obrambnem ministrstvu.

Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?

Kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?

Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar.

Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?

Moramo verjeti, ker smo pač demokrati, da vse te voditelje, predsednike, vplivneže in celo nekaj zvezd mednarodnega show businessa vodi iskrena želja izraziti podporo trpečemu narodu. Nekateri se verjetno dogovarjajo tudi povsem konkretne stvari, nekateri samo obljubljajo, nekateri s seboj tudi kaj prinesejo. Nekateri pridejo kot klovni in se vrnejo kot bedaki, kot recimo Boris Johnson, ki je po vrnitvi v Londonu vodil avkcijo za zeleni flis predsednika Zelenskega.

V glavnem pa gre pri obiskih za izražanje moralne podpore. Ob tem lahko samo upamo, da kdo izmed obiskujočih – saj še dobro vemo, kateri trojček je bil prvi – ne počne tega zaradi svojih lastnih političnih koristi; zaradi publicitete in foto termina s trenutno največjim upornikom na svetu. Če je kateri visokih obiskovalcev odpotoval v Kijev zato, da bi utrdil ali povečal svoj lastni politični kapital, ki praviloma naraste, ko politik vtakne glavo v levovo žrelo, je to skrajno nemoralno in vsega obsojanja vredno.

A danes nismo tukaj, da pojemo mednarodni politiki nekakšne moralne levite. Danes smo tukaj zaradi zanimivega fenomena … Kot se rado zgodi, vsi ti obiskovalci v en glas ponavljajo slogan, za katerega niti ne vemo, kdo si ga je izmislil. Torej; prva izjava na tiskovnih konferencah po obisku je, da gost poudari, kako se Ukrajinci borijo za vse nas. V različnih odtenkih se ta misel vije skozi vse uradne izjave visokih obiskovalcev, ki prihajajo Zelenskemu stiskat roko: "Borite se za vse nas!"

Če je gost iz Evrope, posebej poudari: "Borite se za Evropo" ali pa "za bodočnost Evrope!" In podobno. Saj vemo, kako delujejo floskule; a ker je ta zelo sveža in skovana na hektolitrih krvi, si jo je treba ogledati pobliže.

Ker smo javni medij s težavami, si ne moremo privoščiti personificiranja, zatorej si izmislimo tretjo osebo, ki ji bomo skočili v glavo in poskušali problem razmisliti z njenega stališča. Vzemimo v naših krajih tolikokrat uporabljenega in na nek način celo referenčnega "malega človeka"! Če ga ima v programu večina slovenskih strank kot središčnico, za katero se bodo zavzemale, ni nobene zadrege, če ga vzamemo kot prototip razmišljujočega ob ukrajinski obrambi zahodne civilizacije.

Kako torej razmišlja mali človek, ko sliši vrh evropske unije, ali Plenkoviča, ali Janšo, Bona iz U2 ali kogarkoli že, ko pravi, da se "Ukrajinci borijo tudi za nas …"

Prva, najbolj očitna je vojaško-strateška misel. Se pravi; ker se Ukrajinci borijo za nas, se nam ni treba. V smislu, da se borijo namesto nas … Povedano drugače – če bi se Ukrajina nehala boriti, če se sploh ne bi uprli, bi se morali boriti mi. Kar pa seveda predpostavlja, da bi Rusija po zavzetju Ukrajine napadla jedrno Evropo in z njo tudi Slovenijo. Sicer nismo izvedenci v strateški geopolitiki, a takšen scenarij se kljub vsej zločinski ubrisanosti predsednika Putina, zdi malo verjeten. Če Ukrajina geopolitično ni samo prva frontna črta panevropske invazije, čemu potem uporabljati izraze, kot "borite se za nas"?

Mali človek razmišlja dalje: "Če se borijo za nas, potem pomeni, da jim nekaj dolgujemo!" Se pravi, da s to maksimo evropski in tudi svetovni politik in estradniki med Ukrajinci in nami vzpostavljajo nekakšno moralno obligacijsko razmerje. Če se kdo bori namesto tebe oziroma za tebe, si mu vsaj nekaj dolžan. Sprejeti begunce je v tem kontekstu patetično premalo … Kako lahko torej poplačamo, oziroma kako bomo lahko kadarkoli odplačali Ukrajincem, da so se borili za nas? Da varujejo evropsko civilizacijo …

Mogoče lahko s tega stališča razumemo v zadnjem času vse glasnejše obljube, ki segajo že v mirnodobni čas, čeprav vojna še na veliko divja. Te govorijo o povojni obnovi in o milijardah, ki jih bomo namenili za popolno obnovo Ukrajine. Se pravi, da bomo dejansko Ukrajincem plačali za to, da so se borili za nas. Kar se zdi skrajni cinično, še sploh, ker lahko mali človek dolžniško razmerje med nami in Ukrajinci že zdaj razume kot poplačilo njihovega boja z višjimi cenami energentov! Posplošeno: "Če se vi borite za nas, vam mi vračamo s tem, da plačujemo dražje gorivo in ostale energente."

Tako pač razmišlja mali človek in prav mogoče je, da svetovni politiki, ki si podajajo kljuko v Kijevu, z opozarjanjem na ukrajinsko žrtev pravzaprav opravičujejo nebrzdano inflacijo v zahodnem svetu. Na sami meji cinizma lahko te izjave razumemo tudi kot: "Če Ukrajinci za vas žrtvujejo kri in celo življenja, boste pa vi ja žrtvovali trideset centov pri vsakem litru goriva!"

Obstaja pa še ena razlaga, ki pa je bolj kot ne literarnozgodovinska. Že od neponovljivega Winstona sem politiki v dramatičnem času vojne iščejo stavke, ki bi jih zapisali v zgodovino. Kratko, udarno in sporočilno v slogu: "Kri, znoj in solze!"

Nas čas političnih enovrstičnic in enostavnic, pa je to željo le še potenciral. Tako se zdi, da se bo ena izmed izjav, ki se vrtijo okoli osnovne, v zgodovini tudi zasidrala.

Ali bo to: "Na usodi Ukrajine, se bije bitka za Evropo," ali pa "vi se borite za svobodo vseh nas," ali pa "Ukrajinci se ne bojujejo le za svojo svobodo, temveč za vse nas, ki ljubimo svobodo," ali pa katera tretja, pa bomo šele videli …

Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.

Ultimativni adrenalinski šport, ki je sklesal generacije slovenskih moških, ob katerih so današnji padalci, surfarji, skejtarji in prosti plezalci pravi malinovci

Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Najprej teoretske predpostavke. Ko smo se začeli igrati kapitalizem, so nam pri razlagi pravil povedali, da je vmešavanja države v prosti trg izjemno malo, po teacher-reganovski izpeljanki igre celo nič, in da se prosti trg regulira skoraj sam. Nato pride na obisk še konkurenca in srečni potrošniki navdušeno skačemo do stropa.
Te dni se je naša država odrekla gnusnemu državno-planskemu ukrepu regulacije cen pogonskih goriv. Čim so te cene bile spuščene iz zapora, so se na igrišču prostega trga dvignile. Konkurenca med posameznimi ponudniki je na cene delovala tako ugodno, da imajo vsi trgovci identične cene, ki pa, povrhu vsega, niti ne odražajo padca surove nafte na mednarodnih trgih.
Tako je končni učinek sodobne ekonomske doktrine, da imamo na letni ravni nekaj več kot sedemodstotno inflacijo. Kar je v deželah jedrne Evrope povzročilo takšno paniko, da ljudje delajo zaloge hrane in kopljejo bunkerje v kleteh.

Lepo vas prosim … Še pomnite, tovariši, oziroma generacije, ki se sučemo okoli ali prek Abrahama? Ko je bila inflacija v rajnki Jugoslaviji še obvladljiva, recimo tam od leta 1980 do 1987, je znašala 57,2 odstotka na letni ravni, nato pa smo se na glavo vrgli po inflacijskem toboganu in proti koncu desetletja in tik pred razpadom prebili zvočni zid pri skoraj 1000 odstotkih … Inflacija 1000 odstotkov pa je ultimativni adrenalinski šport, ki je sklesal generacije slovenskih moških, ob katerih so današnji padalci, surfarji, skejtarji in prosti plezalci pravi malinovci …
Tako da … dokler nimamo trištevilčne inflacije – prosim, niti buditi nas ni treba, kaj šele kako drugače vznemirjati.

Ampak ves ta kolosalni uvod je bil potreben, da se posvetimo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Poglejmo, kaj je pogruntala Ursula …
1. Pozimi zmanjšajte ogrevanje, poleti manj uporabljajte klimatske naprave (kar pomeni mraz in vročino).
2. Prilagodite nastavitve bojlerja (kar pomeni hladno vodo).
3. Delajte od doma (če slučajno imate delo).
4. Avtomobil uporabljajte bolj gospodarno (kar pomeni, da ga ne).
5. Zmanjšajte hitrost na avtocesti in ugasnite klimo (kar pomeni, da uporabljajte moped).
6. V velikih mestih ob nedeljah ne uporabljajte avtomobila (kar pomeni, da pojdite raje k maši).
7. Na kratke razdalje hodite ali kolesarite (kar pomeni v Sloveniji pešačenje povsod).
8. Uporabljajte javni prevoz (brez komentarja).
9. Namesto z letalom potujte z vlakom … ( V Sloveniji to ne bo težava).

Čemu ukrepov ni deset? "I zato, ker Ursula ne pozna lika in dela še ene velike ekonomistke dvajsetega stoletja Milke Planinc!"
Ta bi med ukrepe zagotovo dodala par/nepar, kar pomeni, da se nekatere dni v tednu vozijo le avtomobili s parno številko na registrski tablici, druge dni pa oni z neparno. Če ta ukrep Rusije ne bi spravil na kolena, pa bi uvedla redukcije električne energije – najraje zvečer, ko morajo ljudje prižgati luči …

Ampak neslane šale na stran. Čudno naključje je hotelo, da je evropska komisija devet predlogov objavila ravno v dneh, ko smo praznovali tudi "dan Zemlje"! Globalni praznik, ki nas naj opomni na grozeče podnebne spremembe in na dejstvo, da s planetom delamo kot svinja z mehom. In poglej čudo; v kategoriji ukrepov, s katerimi naj bi zaščitili naše okolje in preprečili izumrtje civilizacije, jih je večina enakih, kot so tisti, ki naj znižajo cene in spametujejo Rusijo. Ukrep, ki je samo okoljevarstven in se ne tiče Rusije, je zmanjšanje potrošnje govejega mesa, ostali ukrepi pa se v glavnem ujemajo.
Kaj torej to pomeni?

Po norem naključju smo odkrili enotno teorijo polja tako vzdržne ekonomske politike kot tudi trajnostno naravnanega bivanja.
Oboje temelji na bolj racionalnem, manj pogoltnem, manj razsipnem in bolj razumskem obnašanju nas samih kot potrošnikov in državljanov. Če pešačimo, namesto da se vozimo, nižamo inflacijo, zvijamo roko Putinu, kot tudi manjšamo izpuste in krpamo ozonsko luknjo. Vse obenem …
Je pa kleč, ki se ga je Milka zavedala, Ursula pa se ga očitno ne. Sodobni kapitalizem temelji na maximi "vedno več", ne pa na paroli "vedno manj"! Vzdržnost, stagnacija ali celo odrekanje so bodeži v srce sodobnega kapitalista. Zato ne bo šlo zlahka …
Mi bomo skupaj s planetom z manj avtomobili, hladne in temne domove in poletno pripeko že nekako preživeli. Evropska komisija pa bolj težko.

Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.

Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022

Volitve so končane in oba redna poslušalca naše skromne oddaje pričakujeta izčrpno analizo. Ker povolilne analize so najbolj priljubljeno opravilo medijev takoj zatem, ko se končajo predvolilne analize. Tako so politični analitiki ob natakarjih in kuharjih trenutno najbolj deficitaren kader v slovenskem zaposlovanju in ni čudno, da se eni in isti analitiki pojavljajo v več medijih, kot to uspeva kategoriji znanih Slovencev pred poletnimi počitnicami.

Kakorkoli; analize so razbile, razstavile, izločile in izluščile vsak posamezen element volitev; statistično in psihološko smo analizirali vsako kolesce, ki je pripomoglo k zmagam in povzročilo poraze junakov našega časa. Ni naključje, da smo za volitve prevzeli športno terminologijo, ker politično življenje ima vse elemente športnega tekmovanja. Tonin je bil včeraj izrazito vzhičen, ker je Nova Slovenija pristala na stopničkah. Tretji od petih.

Naša analiza pa bo nekoliko drugačna.
Gre pa tako; dosedanje analize volitev nam interpretirajo rezultate s stališča akterjev. Se pravi s stališča političnih strank, politikov, političnih procesov, celo svetovnonazorskih opredelitev, sploh pa s stališča slovenske politične zgodovine. Tako smo oglodali uboge politike do belih kosti, zdaj pa jih bomo do naslednjih volitev pustili, da se razkrojijo na zraku in močnem soncu vsakdana.
Ampak obstaja še analiza, ki se ne tiče ne levice, ne desnice, ne poražencev in ne zmagovalcev. To je analiza, ki se osredotoča na volivce. Se pravi na nas. Z drugimi besedami: kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022 …

Najbolj dragocena je ugotovitev, da so rezultati v neposrednem nasprotju z nekaterimi stereotipi o Slovencih, ki smo jih kot kačo na prsih gojili v zadnjih nekaj letih.

Prva ugotovitev: Slovenci nismo prepirljivi!
Kljub legendarnim sporom o dovoznih poteh in živih mejah slovenski človek ne mara špetira. Niti ne mara obrekovanja. Sploh pa ne mara težkih besed in vseh sort nedostojnosti. Ne mara politike, ki je groba, vseobsegajoča in se zajeda v vse pore javnega življenja. Slovenski človek ima rad svoj mir, od politike pa si želi servisa, ne rockovskih koncertov. Kar si, predvidevamo, želi in tudi dobi prebivalstvo mnogih dežel z močno demokratično tradicijo. Staviti na konflikt, ki bo menda aktiviral volilno telo, je bila velika strateška napaka poražencev, ki enostavno niso razumeli psihološkega profila večinskega dela naroda. Povedano neposredno: slovenski narod je dokazal, da je nad ravnjo razumevanja demokratičnih procesov v družbi, kot jih je sposobna razumeti, sploh pa omogočati slovenska politika. Slovenski ljudje smo večji demokrati od slovenskih politikov.

Druga ugotovitev: zmagovalci tokratnih volitev niso zmagali! Enostavno so bili. Poraženci tokratnih volitev pa so izgubili.

Tretja ugotovitev: Slovenski narod ni razdvojen! Krjavlovska polovica, ki velja za zlati standard slovenske politične aritmetike, po novem deluje le z nizko volilno udeležbo, oziroma je delovala, dokler so še živele generacije, ki se od nas počasi poslavljajo. Se pravi, da razdvojenost naroda na dve enaki polovici danes deluje le še znotraj ene polovice. Čim pa se je vključilo dvajset odstotkov svežega volilnega telesa, o razdvojenosti ni več ne duha ne sluha. Nezmožnost govoriti z jezikom mladih je bila usodna za – brez izjeme – vse stranke prejšnjega parlamentarnega sklica.

Četrta ugotovitev: mediji smo precenjeni! Skupaj z nami mediji, ki se nam pripisuje bestialna ali vsaj manipulatorska vloga, pa so precenjena tudi družbena omrežja. Ljudstvo je bilo na poskuse medijskih manipulacij in na agitiranje vsemogočih spletnih platform skoraj imuno. Staro dobro kolektivno čustvovanje, ali recimo temu kolektivno valovanje – težko opredeljiv in predvsem težko izmerljiv proces – je premagalo novodobna orodja, s katerimi magi volilnih kampanji poskušajo prevesiti tehtnico … Vzdušje med ljudmi, ki smo ga znali do odstotka pravilno oceniti tisti, ki visimo po bifejih, hodimo po ulicah in se pogovarjamo z naključnimi mimoidočimi, je, materializirano v volilnih rezultatih, presenetilo tako merilce javnega mnenja kot poražence in celo zmagovalce volitev … Velika lekcija za uredniške politike, ki menijo, da lahko s pamfleti družbo oblikujejo, namesto da bi si s sestopom med ljudi pustile biti oblikovane.

Peta ugotovitev: Svoboda je za slovenskega človeka še vedno magična beseda! Ne vemo, kdo stoji za sloganom zmagovalnega gibanja, ali pač stranke – ampak če bi gibanje ostalo pri prvotnem nazivu stranke, bi bil volilni uspeh zagotovo za tretjino nižji. Pa s slavljenjem pojma svobode ne mislimo toliko na dogajanje med 1941 in 1945; bolj ciljamo na politično tradicijo iz leta 1848. Zmagovalci tokratnih volitev so z izbiro imena imeli srečno roko, poraženci pa bi si morali podrobno pogledati izbrana poglavja iz "Zgodovine Slovencev"!

Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.

O ministru, ki je pozabil plačati hotelski račun

Danes pa prilika o ministru, ki je pozabil plačati hotelski račun.
Gre pa tako.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.

Postavimo dogajanje: nekega dne sta šla minister in gospa ministrova na dopust. Na krajši oddih v hotel. In po nekaj dnevih sta iz hotela odšla, napolnjena z neskončno energijo spajev, sprehodov in ruskih bifejev. In pri tem bi ostalo, če bi novinarji, najbrž tisti režimske sorte, ne izbrskali podatka, da minister ni plačal hotela. Ko so ga novinarji na to opozorili, ga je nekaj tednov po bivanju sicer plačal, hotel pa mu je račun izdal z datumom, ki je nastopil šele nekaj dni po plačilu računa. In nekaj mesecev po dejanskem bivanju Skratka; nastala je strašanska kolobocija, še sploh, ker so ministra nekateri indici povezovali s korupcijskimi tveganji, saj je lastnik hotela soudeležen v sporu, nad katerim delno jurisdikcijo izvaja ministrov resor … Torej je zadnji trenutek, da vsaj v naši skromni oddaji poskušamo priti stvari do dna.

Najprej in na začetku; izjemno težko je zapustiti hotel, ne da bi ga človek plačal. V naši državi to v glavnem uspeva samo ministrom, v svetu pa še tem ne. Mnogo zakonodaj turistično urejenih držav neplačilo hotela razume kot resnejši prekršek, oziroma kar kriminalno dejanje, ki ga organi pregona vodijo v kategoriji prevar oziroma poslovnih goljufij. V teh okoljih zapustiti hotel brez plačila prinaša precej drastično, lahko tudi zaporno kazen.

Da pa je v sodobnem hotelirstvu tako težko ne plačati ali pa pozabiti plačati hotel, skrbijo sodobni rezervacijski sistemi, ki temeljijo na rezervaciji hotela s kreditno kartico. Se pravi, da če tudi gost namenoma ali iz pozabljivosti ne stori znamenitega "check outa" ali po naše "odjave", hotelska uprava v procesu bremeni njegovo kreditno kartico, ki jo je gost potreboval kot rezervacijsko garancijo, in je zadeva končana.
Kako je uspelo hotel zapustiti ministru, bo ostalo za vedno uganka, recimo le, da njegova pojasnila zvenijo neverjetno. Ali vsaj vzbujajo skrb.

Poglejmo kronski zagovor, ki ga minister poda z lahkoto zamaha roke ali skomiga z rameni, vse to z brezbrižnostjo, s katero otrok vrže kamen čez vodo …
"Bil je dogovorjen, oziroma so bili dogovorjeni, da mu račun pošljejo naknadno domov in da ga bo poravnal v udobju lastnega doma s pomočjo elektronskega bančništva … Nato pa mu je anonimna receptorka, ki je brezimna, kot so vse receptorke, ta račun pozabila poslati. On pa je tudi pozabil …"

Recimo, da kupimo tezo o pozabljivosti ministra. Malo je v zagovoru med vrsticami pojamral, da ga je skrb za državo, pritisk na delovnem mestu, se pravi zahtevnost dela za javno dobro, za blaginjo in prosperiteto vseh nas, tolikanj okupirala, da se enostavno ni imel časa ukvarjati z banalnostmi, kot je plačilo hotelskega računa …

Ampak iz mnogih izkušenj z luknjičastim spominom lahko kvalificirano zatrdimo dvoje: "pozabljivost deluje v vse smeri, najmanj pa dvosmerno …"
Se pravi; če je minister zaradi preobremenjenosti v službi pozabil na povsem zasebno obveznost, kot je plačilo zasebnega bivanja v hotelu, je posledično tudi verjetno, da zaradi obremenjenosti z zasebnim pozablja na službene zadolžitve. Ko pozabljaš, si pozabljiv in pozabljivost ne pozna prioritet pozabljanja na osnovi socialnega ali službenega statusa pozabljivca. Hočemo povedati, da imamo na enem najbolj pomembnih resorjev vlade inštaliranega akutnega pozabljivca. Če bo recimo poleti pozabil naročiti uvoz nekaj milijonov ton žita iz tujine, bomo pozimi pač lačni. In ta, za populacijo kataklizmična pozabljivost, se bo napajala pri istem viru, iz katerega je pil tudi pozabljen hotelski račun.

Korupcija je težka beseda in ni, da bi z njo opletali brez trdnih dokazov; še manj smiselno je korupcijo preganjati v medijih, kjer nismo za to ne kvalificirani in vedno manj tudi poklicani. A vsi potencialno koruptivni elementi ministrovega neplačila hotelskega računa, njegova mogoča in zelo verjetna interesna povezava z lastnikom hotela smrdijo do nebes. Namreč; otrok v drugem razredu se zlaže z bolj verjetnim konstruktom, kot se je minister v primeru teh nekaj podarjenih polpenzionov …

Povsem drugo poglavje pa je ministrova medijska imuniteta, ki si jo bi naj pridobil s tem, ko kandidira na prihajajočih volitvah. Ker s kandidati naj bi mediji ravnali v rokavicah, saj vsako osiranje ali celo kritiziranje lahko poruši legendarno uravnoteženost, vtkano v nedrja našega medija …
Pa bi moralo biti po logiki stvari ravno obratno … do pred zadnje minute pred volilnim molkom se moramo zavezati za to, da najvišji uslužbenci te države poravnavajo svoje zapitke. Ker – kaj je naslednje: "Državni sekretar, ki jo bo pobrisal iz McDonald'sa"?

Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"

Sicer so nas vseh učili lepih manir, ampak nihče pri zdravi pameti ne pričakuje, da bo green dragon podal, kaj šele sprejel roko od viole ...

Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Za kaj gre.
Bil je semanji dan nekje v slavni Dolenjski deželi, ko je predsednik vlade treščil ob podpredsednico Socialnih demokratov. Cinično bi dejali, da je en socialdemokrat treščil ob drugega, ali da je socialdemokrat ugledal socialdemokratko, ali kar je podobnih socialno demokratskih interakcij.
Kot vemo, se obe slovenski socialni demokraciji živi ne preneseta, tako se ne prenesejo tudi njuni člani. In podpredsedniki in predsedniki. Pa se je socialnodemokratski predsednik vlade in stranke opogumil in pomolil roko proti socialdemokratski podpredsednici. Hudiča! Najbrž je mislil, da bosta celo pokadila pipo miru ali kaj podobnega, kajti na dolenjskih veselicah so se že zgodile še bolj čudne reči. Pa je socialdemokratska podpredsednica obdržala roko v žepu in ni sprejela ponujene vljudnostne geste. Predsednik vlade je zamomljal nekaj o nezmožnosti in nepripravljenosti na sodelovanje, podpredsednica stranke, pa je nato na svojem družbenem omrežju povedala, kakšen falot je predsednik vlade in da se ona pač z vsakim ne bo rokovala.
Ta droben incident je sprožil pravo majhno vojno; glede na to, na kateri gol kdo strelja, se eni pridušajo, da eno je politika, drugo pa je bonton, drugi pa trdijo, da je podpredsednica obdržala pokončno držo, ko se ni hotela rokovati z avtokratsko uglašenim premierjem in to na njegovem domačem igrišču …

Človek razume obojne; sicer so nas vseh učili lepih manir, ampak nihče pri zdravi pameti ne pričakuje, da bo green dragon podal, kaj šele sprejel roko od viole …
Nekako tako.

Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce …
Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"

Vegavo teoretično znanje na področju meščanske etikete nam onemogoča postaviti zagvišne trditve, ampak zdi se, da to, kar velja za vljudne ljudi na ulici, na cesti, v trgovini, ali v restavraciji, naj bi veljalo tudi za politike. Je pa jasno, da nič od te meščanske navlake ne velja za viole in green dragonse ter njim podobne proletarske deviacije.

Ampak če je res, da naj bi se tudi politiki vedli v skladu s pravili lepega vedenja, kar se gospa podpredsednica ni – saj je rokovanje osnova bontona – čemu se potem slovenski politiki obkladajo z najbolj nemogočimi izrazi in dejanji, proti katerim je nerokovanje kamilični čaj? Hočemo povedati, da dvoletni greates hits protibontonskih akcij predsednika vlade, ki so bila povod za nerokovanje, v mnogočem prekaša greh roke, ki je ostala v žepu. Kar pa sicer ni noben argument v prid gospe podpredsednici; saj bonton ne pozna stopnjevanja – obnašanje je lahko primerno ali pa neprimerno. Ne glede na vzrok ali okoliščine, kar se je na težak način naučil celo Will Smith …

Na tem mestu moramo razkriti manjšo, sicer povsem nepreverjeno skrivnost, ki jo je na svetlo izpustil cenjeni ceh vratarjev. Le ti, oziroma vratarji, zaposleni v medijskih hišah, znajo povedati, da se ostri politični nasprotniki, ki gori v studiih bijejo najbolj ljute politične bitke, po koncu oddaje v preddverje medijske hiše spustijo z istim dvigalom, se rokujejo ob slovesu ali pa, spet nepreverjeno, gredo celo skupaj na pivo. Podobno poročajo tudi kuharji in natakarji iz parlamentarnega bifeja, kjer menda tudi ni natančne meje med makaronovim mesom vladnih strank in filano papriko opozicije …

Kakorkoli; ko se je javnost po rokovalskem incidentu razdelila in eni navijajo za socialdemokratskega predsednika vlade, drugi pa za podpredsednico socialdemokratske stranke, so pozabili na najbolj bistveno. Nase. Se pravi na nas vse …
Ker niti ni pomembno, kako se politiki vedejo med seboj … Če so grobi drug do drugega – ali zares ali samo pred kamerami – je to v bistvu njihov problem. Težavno postane, ko se nevljudno vedejo do nas. Do državljanov, davkoplačevalcev in volivcev. Takrat pa res nastane težava in bog ve, da slovenska politika do slovenskega državljana ne kaže nobenih bontonskih presežkov. Še več; če sta se ena najvišjih politikov samo nerokovala, oziroma si nista hotela seči v roko, potem ravnajo z nami še toliko slabše. Ne le na simbolni ravni, kjer nas njihova dejanja, ali ideje na nek način žalijo, temveč povsem konkretno: ko smo nagovorjeni z neprimernimi izrazi, ko se prostaško obnašajo ali do družbene skupine, manjšine, spola ali do posameznikov, do katerih mi sami ali kdo, ki nam je blizu, čuti naklonjenost. Torej; da se politiki grdo obnašajo drug do drugega, človek še nekako spregleda, ampak ko se začnejo grdo obnašati do nas … Takrat tudi najbolj vljudni med nami tiščijo roko v žep.

Ampak niti to še ni konec današnje moralke; ker smo ugotovili, da se politiki ne spoštujejo med seboj in smo spomnili, kako nespoštljivo se vedejo do nas, ni čudno, da smo se posledično začeli drug do drugega nevljudno obnašati tudi državljani. Kdo bo rekel, da je prav to načrt za vsem skupaj; se pravi, da z nevljudnostjo med seboj sejejo nevljudnost med nami in po stari modrosti so ljudje z vprašljivim bontonom veliko bolj vodljivi kot tisti, ki jih pravila lepega obnašanja vodijo skozi dneve …

Nasvidenje do naslednjič in lep večer še naprej. Hvala, ker ste prisluhnili.

Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.

Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco

Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva.
Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.

Najprej okvir: ostarela kmetijca se je na obrobju Maribora dolgo trudila spremeniti namembnost svoje parcele oz. kmetije. Mesto je rastlo in njeno kmetijo je obdala moderna soseska, njeno zemljišče pa je še kar naprej ostajalo kmetijsko. Potem pa se je gospa, oz. njeni pooblaščenci odločila, da se bo vrnila k osnovni dejavnosti. H kmetovanju. Tako danes sredi sanj slovenskega višjega srednjega razreda domuje čreda prašičkov.

Gremo k živalim. Ker so ljubki krškopolci in ker so sredi urbanega okolja, ob tem pa so zadnje dneve medijsko izpostavljeni, javnost te živali ljubkovalno imenuje za "prašičke." V bistvu gre za prašiče, ko bodo ob letu spremenjeni v klobase in pečenke, bodo znani kot svinje.
Toliko o občutljivosti gosposkih duš in pragmatičnosti teh istih želodcev.

Zgodba je razburila ne le mariborsko javnost, saj se ta lahko poistoveti tako s trpečimi sosedi, kot z birokratskimi mlini borečo se gospo. Predvsem pa prašički, oziroma prašiči, oziroma svinje opozarjajo na nekaj, kar nas kot družbo tolče in zavira že zelo dolgo.

Prvi problem, na katerega s svinjskimi nogicami kažejo pujsi, je popolna impotentnost slovenskega birokratskega aparata. Po novinarskih navedbah se je gospa dolga leta trudila spremeniti kmetijsko zemljišče v gradbeno parcelo. Seveda bi s tem in s trenutno ceno kvadratnega metra zazidljivega zemljišča omogočila sebi in širšemu sorodstvu precejšnjo finančno injekcijo; kot priča zgodovina lokavosti slovenskega kmeta, pa gospa tudi ni tako zelo naivna, da bi prodala kmetijsko zemljišče prvemu nepremičninskemu mešetarju, ki bi ga nato z napol koruptivno akcijo spremenil v zazidljivega, prodal gradbenemu baronu in vsi v prehrambni verigi, razen naivne kmetice, bi si omastili brke. Toliko pa se je v vseh teh letih naučilo že tudi slovensko kmetstvo, da kmetijska zemlja da najboljši hektarski donos, če na njej zasadimo hiše.

Druga raven pujsologije na mariborskem obrobju pa je katastrofalno upravljanje s prostorom, ki se ga gremo v tej državi. Verjetno imamo strokovnjake, verjetno imamo ustanove, urade, ministrstva in državne sekretarje, ampak nesposobnost, korupcija in pohlep našo lepo deželo spreminjajo v urbanistično katastrofo. Mogoče najlepše se te težke obtožbe dajo videti med prenosi kolesarskih dirk, ko imamo priložnost iz ptičje perspektive spremljati urbanistično urejene in smiselne pokrajine centralne Evrope; med slovensko pentljo pa nam iz zraka kažejo sračje gnezdo – kakofonijo slogov, naselij, fasad, slemen, in vegave infrastrukture, za katero je odgovorno slovensko prostorsko načrtovanje. Naselja brez repa in glave, stara vaška, jedra prezidana s palisadami izdelkov iz oddaje "ambienti", socialistična blokovska naselja, elitne soseske in industrijski borati, ki si podajajo roke z obdelovalnimi površinami. Javno, presekano z zasebnim, in stereotip o neverjetni lepoti slovenske pokrajine, zaradi klientelno-birokratskega poseganja v prostor, postaja vse bolj mit.
Slovenska politika je neposredno odgovorna za to katastrofo. Pujsi sredi urbanega okolja so zgolj konec absurdne verižice, ki jo sestavljajo napačna odločitev za napačno odločitvijo in popuščanje za popuščanjem umeščanju v prostor, ki temelji na parcialnih interesih, korupciji in popolnem umanjkanju estetskega čuta.

Pa še o nečem govorijo mariborske svinje.
Vse stranke, ki dirkajo na tokratnih volitvah imajo visoko v svojih darilnih vrečah gradnjo stanovanj za mlade. Seveda v glavnem mislijo na gradnjo nekaj manj profitnih blokov v Ljubljani, kamor dre slovenska mladost, ki se nato za tistih nekaj neprofitnih kvadratov zakreditira do konca življenja.
Zato postavimo nekoliko drzno tezo, ki jo bodo seveda vsi politični dejavniki z gnusom zavrgli: "v Sloveniji ne potrebujemo zgraditi niti enega novega stanovanja več!"

Besna gradnja zadnjih treh desetletjih namiguje na to, da smo Slovenci v samostojnost stopili iz kolišč, blatnih koč in votlin predalpskega sveta. Resnica pa je, da smo Slovenci že pred osamosvojitvijo v glavnem nekje živeli. In to niti ne slabo. Gradnja zadnjih treh desetletij, po enostavnem vzročno-posledičnem premisleku sugerira na dejstvo, ki ga lahko opazi vsak, ki se zapelje po Sloveniji z odprtimi očmi: podeželje se prazni in praznih, zapuščenih in propadajočih stanovanjskih enot je izven bleščave prestolnice, kolikor hočete. V dokaz trditve z nekaj kliki preverite ceno recimo družinskih hiš, zgrajenih v sedemdesetih letih minulega stoletja … Lastniki, čemeči v domovih za ostarele, jih brez uspeha prodajajo za ceno, za katero si je moč v prestolnici privoščiti samo pet kvadratov sanitarnega vozla v eni elitnih novogradenj.

Zato je treba gledati na pujske in zasedeno kmetijsko zemljišče v mariborskem naselju Studenci kot na opomnik in na zadnji klic na pomoč, po katerem vpije slovenski prostor. Modra politika, katerakoli že, bo poskušala obrniti trend depopulacije slovenske province z zbližanjem pogojev za življenje med urbanim in ruralnim. Z vzpodbudami in s priznanjem, da je bilo storjenih mnogo napak, ampak tudi z zaobljubo, da je trend še mogoče obrniti in da je pokrajino še mogoče rešiti iz pohlepnih rok lokalnih zidarjev.
V nasprotnem prašiči kažejo mogočo bodočo prakso. Govedo na Fužinah, ovce sredi Kopra, kure nesnice v Kranju.
In seveda; koze in kozli na grajskem hribu, na strmem pobočju tik nad magistratom.

V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.

Ker med nami kolumnisti obstaja vzajemno tovarištvo, bomo v današnjem prispevku poskušali dati nekaj nasvetov, kako se napiše kolumna, ki agitira za volilni, pa tudi vobči uspeh desne sredine

V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.

Mi ne moremo soditi o političnih preferencah novih kolumnistov. S tem, kdo je kdo v javnem prostoru, se prav ta trenutek ukvarjajo rtvjevski plačilni razredi visoko nad našim, lahko pa pomagamo po svojih najboljših močeh. Težava je namreč v tem, da ti novi kolumnisti – vsi po vrsti apologeti desne sredine – kot po nekem norem naključju izjemno slabo pišejo.
Njihovi stavki delujejo, kot bi jih pisali med hojo po žerjavici, njihova argumentacija je kombinacija med Zvitorepcem in Dostojevskim.
Bog ve, če to korenini v slovenski literarni zgodovini, ko so liberalno usmerjeni pisatelji slogovno in vsebinsko redno nažigali konservativne pisce, ampak drži, da niti sedanjim generacijam konservativnih piscev pisanje ne gre bog ve kako dobro od peresa. Najbrž ima to kaj za opraviti s politično neuravnoteženostjo muz kot takšnih …
Dejstvo, da so kljub tej dobronamerni kritiki konservativni pisci na internetnih portalih izjemno brani in množično izposojani v slovenskih ljudskih knjižnicah, samo potrjuje naše razmišljanje.

Ker med nami kolumnisti obstaja vzajemno tovarištvo, bomo v današnjem prispevku poskušali dati nekaj nasvetov, kako se napiše kolumna, ki agitira za volilni, pa tudi vobči uspeh desne sredine.
Najprej, dragi kolumnisti desne sredine – držite se pravila, ki vam ga je poskusila vcepiti v glavo učiteljica četrtega razreda. Vsako besedilo potrebuje uvod, jedro in zaključek. V uvodu pojasnite, kam boste pomolili taco in vsaj malo poduhovičite. Držite se tem, ki jih obvladate, recimo opisa pokrajine. Da pa boste izpadli sodobno, uporabite časovni in miselni preskok. Uporabite frazo ali dve iz bogate tradicije slovenskega ljudskega slovstva … Zmanjšajte pridevnike za 200 odstotkov, a še vedno jih negujte bolj kot vse ostale besedne vrste … Izogibajte se stare cerkvene slovanščine, uvod pa zapolnite s stereotipi …

Primer uvoda:

Zdi se, da je vse v redu z lahnim vetrcem, ki kodra površino jezera. Da tudi zvon, ki zvoni k Mariji, z isto jasnostjo kot že stoletja, vabi ljudi k večernemu pokoju. Zdi se, da so gore, v katerih so še zadnjič odbleski sonca prav tako mogočni kot vedno. A ne bi se mogli bolj motiti. Za obzorjem se pripravlja huda ura, kajti onkraj te podobe– raje za devetimi gorami in devetimi vodami – živi namreč Robert Golob. Ki ima tisočkrat večjo plačo kot vi.

Nato je treba preiti k jedru kolumne. Naj vas ne omejuje klasično pravilo, da so jedra daljša kot uvodi ali zaključki. Dovolite si nekaj proste forme; izposodite si jo pri pesnikih, ki dobivajo Prešernove nagrade in donacije države. Bodite slogovno drzni, čeprav ste konservativni pisci. In seveda … v jedru je treba barantati z dejstvi. Tudi če niso vedno točna. Kar pa ne pomeni, da je jedro suhoparno. Lahko ga začinite z nenadnim obratom, z drugačnim pogledom, ali s primerjavo, ki dejstva naredi bolj ljudska … ampak ne dopustite, da sodobnejši slog prekrije socialno občutljivost. Obvezno vključite komuniste … In seveda, kar je za kolumno kot žanr nujno – dodajte oseben pogled, osebno izkušnjo.

Primer jedra, ki upošteva sodobnejši in bolj literariziran pristop h kolumni.

"Švrc, švrc švrc, šelestijo bankovci!" Uradnica, ki šteje Golobovo plačo ima žulj na palcu. Na palcu leve roke. Samo z eno Golobovo plačo je mogoče kupiti pol gasilskega kombija. Gen-i je državno podjetje in država smo mi vsi, se pravi, da Golobova plača pripada vsem nam. Pravite, da je kaj takega nemogoče? Res je; v kratkem bo pripadala le nekaterim med nami, kajti nekaj je teorija, drugo je praksa. Tako so včasih rekli komunisti. Mar to pomeni, da je Robert Golob komunist? Najbrž je, ker vsi uspešni kapitalisti so tudi komunisti, kar pa ne pomeni, da so vsi komunisti tudi uspešni kapitalisti. Sam bi moral za Golobovo mesečno plačo delati dve leti ali štiriindvajset mesecev. Se vam zdi to pošteno?

Nato, dragi kolumnistični kolegi, ki krčite medijsko džunglo pred slovensko desno sredino –pride na vrsto zaključek. Ta naj bo udaren; zamišljajte si ga kot zadnji akord lovskega pevskega zbora, ali zmagovalno pesem na festivalu Vurberk. Udarno, brezkompromisno, a kljub temu spravljivo. Končajte z arhaičnim slogom, to vedno vžge.

Zaključek

Na prihajajočih volitvah imamo možnost, da Robertu Golobu odvzamemo njegovo nesramno visoko, za poštenega človeka žaljivo, za delovnega človeka nikoli dosegljivo, za intelektualca mamljivo, za politika posmehljivo, za župnika presenetljivo – plačo.
Ampak kako to storiti?
"I, kako drugače? Izvolimo ga za premiera, pa se mu bo plača nekajkrat zmanjšala!"
"To rekši, so veselo šli na volitve, presrečni, da so se tako imenitno domislili."

Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.

Gibalo anket javnega mnenja je stara dobra človeška radovednost, ki se je v naši civilizaciji spremenila v pošast

Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
Resnici na ljubo, Plemenitega plemenita pobuda ni povsem originalna. Takšni predlogi se pojavijo vsakih nekaj let in do zdaj so bili večinsko še vedno označeni kot nesprejemljivi, saj so merjenja javnega mnenja, ki se specializirajo za podporo političnim strankam, menda redni in nujno potreben spremljevalec demokratičnih volitev.

Najprej in na začetku. Niti v analitičnem štabu naše skromne oddaje ni najti dovolj usposobljenih, ki bi razumeli zapleteno metodologijo anketiranja in obdelovanja pridobljenih rezultatov, saj sežemo le do osnovnih računskih operacij; skrivnosti modusov in median so nam žal nedostopne. In predvidevamo, da je s poslanci slovenske nacionalne stranke podobno. Tako ostaja neodgovorjeno, kaj je imel v mislih Zmago Jelinčič, ko je dejal, da so metode merjenja, s katerimi barantajo slovenski raziskovalci, zastarele. In ker nismo sposobni razumeti metodologije merjenj, nima smisla, da jih osiramo – zato se skupaj s poslanci SNS podajmo na nekoliko bolj domače in predvsem lažje razumljivo področje … ki je seveda časovno-prostorski paradoks.

Da se ne prestrašite preveč: pri "časovno-prostorskem paradoksu" gre v bistvu za scenarij filmske franšize "Nazaj v prihodnost", le da ga bomo mi zavajajoče in manipulativno prenesli v svet merjenj javnega mnenja.

Ankete, ali merjenja javnega mnenja podpore političnim strankam v prvi vrsti merijo, kaj se bo zgodilo na volitvah. Glavni argument in srž zakonskega predloga proti anketam je v tem primeru brez moči … Se pravi: ni pomembno, ali javno mnenje ankete samo merijo, ali pa ga tudi usmerjajo, oziroma celo manipulirajo z njim! Za nas je pomembno, kako je njihov rezultat projekcija dogodka v bližnji prihodnosti. Čisto po naključju je to rezultat volitev.
In zdaj k časovno-prostorskemu paradoksu. Kot se je zgodilo že večkrat, so bila merjenja sicer pravilna, napoved – rezultat, če hočete – pa napačen. Rečeno po domače: ankete so se zmotile … Po navadi je šlo narobe zaradi iracionalnega elementa v metodologiji, ki mu pravijo "taktično glasovanje", ko se, spet po domače, volivci odločajo za najmanjše zlo. A dejstvo ostaja, da je bil izid volitev že nekajkrat precej drugačen, kot je bil napovedan z merjenji pred tem.
Na tem mestu se namesto na metodologijo statističnega raziskovanja oprimo na metodologijo znanstvene fantastike oziroma časovno-prostorskega paradoksa.
Tako moramo ugotoviti, da ankete javnega mnenja ne obstajajo! S tem, ko v preteklosti napovedujejo dogodek v prihodnosti, ki se nato ne zgodi, zanikajo same sebe in zato v sedanjosti ne morejo obstajati. Povedano še bolj preprosto: ker živimo v sedanjosti, ki je nekoč bila prihodnost in je v takratni preteklosti neka anketa sedanji trenutek napačno napovedala, se je s tem zanikala in izničila ter kot anketa javnega mnenja danes ne bi mogla obstajati.

Ker pa ankete danes kljub temu obstajajo, se je v prostoru in času pojavilo očitno vzročno neskladje, ki lahko povzroči izginjanje celotnih strank, političnih grupacij in gibanj ne le s slovenskega političnega zemljevida, temveč iz vesolja kot takšnega … Tako Jelinčičeva stranka s predlogom o prepovedi anket v bistvu ne počne nič drugega, kot v prostor in čas vznaša red, ki bi posledično omogočil njihovi stranki, da bi še naprej sedela v parlamentu. Kar je po sedanjih anketah v prihodnosti povsem nemogoče.

Od zapletenih poenostavitev teoretske fizike pa k domačinski preprostosti človeške duše. Kaj poganja ankete javnega mnenja? Cinično bi dejali, da v času totalitarizma nismo imeli nobene takšne anketa, pa smo kljub vsemu vedeli, kdo bo zmagal na volitvah – danes pa je vse toliko bolj zapleteno. Ampak gibalo anket je stara dobra človeška radovednost. Ki se je v naši civilizaciji spremenila v pošast. Patološka radovednost, ki danes zahteva odgovor o spolu otroka nekaj minut po spočetju, ko se ravno delijo prve celice, je pripeljala tudi do bolestnega zanimanja, kako se bodo končale volitve. Ali gre za golo radovednost človeškega mesa, ki korenini v iskanju božičnega darila po vseh predalih, ali gre samo za previdnost vladajočih elit, ki si ne morejo privoščiti dramatičnega volilnega presenečenja, ne bo nikoli povsem odgovorjeno … A najmanj, kar drži, je to, da ankete zidajo temelje za vso predvolilno medijsko industrijo, ki je bomo v polnem zamahu deležni v naslednjem mesecu. Ankete so osnova in nujen predpogoj za predvolilno ljudsko rajanje!
Povedano še drugače; če bi Jelinčiču in somišljenikom uspelo ankete za pol leta pred volitvami prepovedati, bi bil prisiljen tako on kot tudi njegovi parlamentarni kolegi na predvolilnih soočenjih resnično povedati nekaj smiselnega.

V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!

"Ne bomo lačni!"

V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!

Preden se potopimo v zajtrkovalne navade Slovencev ... Croissant je veliko bolj domača zadeva, kot bi si človek mislil. Čeprav ga povezujemo s Francijo, je zadeva avstrijskega izvora – Francozi so ga le, kot toliko tega v kulinaričnem svetu, najprej posvojili, potem pa še razširili po vsem planetu.
Kakorkoli: premier Janša je pred srečanjem voditeljev držav Evropske unije na novinarsko vprašanje o posledicah ukrajinske vojne dejal, "da na mizi morda ne bo več deset različnih vrst rogljičkov, ne bomo pa lačni".

Sprožil je vihar nasprotovanj, še sploh, ker je to sporočil iz Versaillesa, kjer je Maria Antonietta povedala svojo znamenito puhlico o potici za reveže, ampak kot rečeno: zgodovinsko izjavi ne moremo ničesar očitati, ker Francozi s croissanti v osemnajstem stoletju niso imeli nič skupnega.
Bolj kot historične reference pa nam je premier izdal, kaj se zajtrkuje v boljših slovenskih hišah, oziroma iz česa je sestavljen najpomembnejših dnevni obrok slovenskih elit. Bašejo se z rogljički, kaj bi drugega!

Malo čudi le število deset … Torej; kaj je Janša mislil s tem, ko nam je sporočil, da ne bomo več imeli na razpolago deset različnih rogljičkov? Omejena kulinarična izkušnja v našem uredništvu pozna samo tri različne rogljičke. Se pravi originalnega, ki je masleni rogljiček, potem tistega, vsaj delno sprejemljivega, ki ga napolnijo z marmelado, in seveda pritepenca z one strani Atlantika, ki mu med krhko testo naphajo čokolado. In je neizmerno priljubljen pri nežnejšem spolu.
Je pa mogoče, da je s številom deset mislil na deset različnih proizvajalcev, ki lahko pečejo tako sveže rogljičke, kot jih pripravljajo za dopeko. Kakorkoli. Z nekaj malega truda lahko v Sloveniji najdemo deset različnih rogljičkov, z mnogo več truda pa po zajtrkih družina Janša briše mizo in sesa po tleh. Ker kot je znano, se preklemanska reč drobi, da ni ničemur podobno.

Kot rečeno, bo izguba desetih rogljičkov boleča samo za slovensko elito, kajti tipični slovenski zajtrk ne vsebuje niti enega rogljička. Vemo, da mislijo čebelarji drugače, a tipični slovenski zajtrk je včerajšnji polbeli kruh, kupljen v diskontni prodajalni, ki je po preživeti noči le še množica posušenih molekul, domača marmelada od lanske jeseni in pa kava. V meščanskih hišah turška, med proletariatom kraljuje cikorija. Oziroma ječmenova kava ali Frank in Knajp, če uporabimo klasični zapis.

Hočemo povedati, da je za povprečno slovensko družino mesečni izdatek za štiri rogljičke dnevno absolutno prevelik zalogaj. Realnost, spoštovani premier, torej ni število rogljičkov, niti ni realnost rogljički da ali ne, temveč je realnost zadnji del Vaše ugotovitve, kjer govorite o tem, da ne bomo lačni. Morebiti ne bomo, morebiti pa bomo.

Kar nas pripelje k drugemu, pomembnejšemu delu naše današnje analize, v katerega pa se ni podal niti neustrašni Marijan Šarec, ki je najbolj osiral premierjevo priliko o desetih vrstah rogljičkov.
Pomembno je – ne kaj je Janša govoril, temveč kaj je povedal ... Povedal pa je, da se bomo zaradi vojne v Ukrajini morali odreči majhnemu delčku naše potrošniške kulture. Med vrsticami je ošvrknil pretiravanje in izobilje, ki sta sicer bistven del potrošniške ideologije, in poudaril bistveno: "Ne bomo lačni!"
In s tem ni absolutno nič narobe. Razmišljujočega boli nekaj čisto drugega...

Poskusimo razložiti poenostavljeno, da bosta razumela tako Šarec kot Janša. Z izjavo o krčenju rogljičkov nam je bilo z najvišjih vrhov politike razloženo, kako bomo čutili posledice ukrajinske vojne. Povedano drugače; naša edina, čeprav posredna vloga v ukrajinskem konfliktu bo zmanjšano število rogljičkov. Ali pa zmanjšano števila litrov goriva, kubičnih metrov plina ipd. Se pravi, da nas oblasti tolažijo, da vojna na nas ne vpliva kot na ljudi, kot na Evropejce in čuteče posameznike, temveč najprej in v prvi vrsti vpliva na nas kot potrošnike. Prizadeti bodo naši potrošniški privilegiji, pa še to tisti njihov del, ki vodi v čezmernost in eksces, kar je deset različnih rogljičkov.

Če hočemo proti vojni protestirati, če hočemo začutiti njeno silovitost, če hočemo nase prevzeti del ukrajinskega trpljenja, je dovolj, da se odpovemo rogljičkom in rešena bo naša duša.
Lahko pa damo moraliziranje na stran in pogledamo na vso reč zdravorazumsko … Preklemanski croissanti so holesterolske bombe, in če jih bo zmanjkalo, je to lahko le dobro …

Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.

Poglejmo Putinove vzroke, ki bi bili komični, če ne bi bili maloumni

Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.

Ob interpretacijah vseh mogočih strokovnjakov nam za zdaj zunaj uradnih razlag vzroka za vojno ne ostane dosti. Kajti pravi vzroki in pravi povodi se razkrijejo šele, ko ponovno nastopi mir in ko bo pretekel nek čas. Ko pa vojno živimo, lahko o vzrokih in povodih samo ugibajmo.

Poglejmo Putinove vzroke, ki bi bili komični, če ne bi bili maloumni.
Vojsko je poslal razrušit Ukrajino, da bi ubogo državo denacificiral. Pomeni, da bi jo odrešil nacistične klike, ki ji vlada.

Razmišljujoči ne more razumeti, kako si vsi ti avtokrati pri vsem PR aparatu, pri podrejenih ustanovah, pri celih tovarnah, ki potvarjajo zgodovino, pri ubogljivih ustvarjalcih javnega mnenja, ne izmislijo kaj bolj izvirnega. Ker metati naciste z oblasti se sicer sliši mogočno, nima pa nobene osnove v resničnem svetu …

Da uravnotežimo; tudi domači avtokrati in avtokratski vajenci iz sosednje ulice se gredo podobnih igric. Le da oni okoli voglov lovijo komuniste. In tako po Evropi skoraj osem desetletij po zlomu nacizma in tri desetletja po zlomu komunizma preganjamo naciste in komuniste, kot da smo obsedeni. Dajmo si že enkrat, pa čeprav za potrebe avtokratskih režimov, izmisliti neke bolj postmoderne sovražnike!

Če se nepretenciozno ozremo na družbeno stvarnost, vsaj glede naše celine, o komunistih in nacistih ni več niti sledu. Kdo se bo pridušal, da neonacisti uspevajo v nekaterih nemških pokrajinah in da se skupaj s prikritimi komunisti skrivajo celo v parlamentarnih strankah nekaterih evropskih parlamentov.
Ampak če pogledamo povsem neobremenjeno, neonacisti in neokomunisti nimajo nobenega resnega vpliva na življenje, vrednote in smeri razvoja stare celine. Še več; če kaj, ti posamezniki in pogosto bizarne politične skupine demokratičnost stare celine – kot našo najvišjo skupno vrednoto – celo podčrtujejo in poudarjajo. Zato so sklicevanja na odstranitev nacistov z oblasti ob povsem brezumni agresiji, kot tudi sklicevanja na domačo komunistično nevarnost, med avtokratskim prevzemom oblasti, smešna.

Naredimo preizkus;
Upamo si zatrditi, da na življenje celine, na življenje planeta kot takega pa zagotovo, vegansko in vegetarijansko gibanje vpliva bolj kot zlohotna stremljenja nacistov in komunistov. Povedano drugače; tisti, ki se odrekajo hrani iz drugih živih bitij, so bolj vpeti v naše usode, kot so to blodnje nasedlih ideologij zgodnjega dvajsetega stoletja.
In kako zelo humorno bi zvenelo, če bi Putin objavil vojno Ukrajini zaradi tega, ker ji vlada vegetarijanska klika in ker je njen predsednik vegan. Kritik poreče, da vegani in vegetarijanci pa ja niso nevarni, da bi jih morali vojaško napasti. Ampak prav v tem grmu tiči zajec; seveda niso nevarni sami po sebi; njihov pogled na prehranjevanje pa ogroža premnoge privilegije, lobije in cele kapitalske verige na tem planetu. Niso nevarni kot posamezniki, njihova stališča pa se zajedajo globoko v srce družbenih elit. Ki jih posledično razumejo kot sovražnike in se proti njim borijo.
Podobno je z nacističnim ukrajinskim vodstvom. Seveda niso nacisti sami po sebi, so pa do norosti stopili na žulj kremeljskemu avtokratu z željo po demokratičnem svobodnem življenju. Putin v njih vidi ekstremne ljubitelje solate in fanatike, ki ponoči spuščajo govejo živino iz hlevov.

Pa še ena težava nastopa s komunistično-nacistično naracijo. Razumejo jo samo tisti, ki so obe ideologiji doživeli. Da cinično ne zapišemo, kako so ju tvorno sooblikovali. Putini tega sveta se obmetavajo z ideologijami, ker so jim miselno domače in ker še vedno aktivirajo pomemben del občinstva. A z vsakim dnem je v dvorani manj obiskovalcev.
Generacija, danes stara tri desetletja, ne razume povsem, kaj baja ruski predsednik, ko govori o nacistih. In o kom žvrgoli slovenski premier, ko govori o komunistih. Zato je ukrajinska vojna – konceptualno, ne humanitarno – mladim generacijam tako zelo tuja. Medtem ko se mi ogorčeni zgražamo, je mladi ne razumejo, ker ne razumejo ne vzrokov ne povodov zanjo. Ne ostane nam drugega, kot da počakamo na bodoče učitelje zgodovine, ki bodo znali tako vzroke kot povode pojasniti lepše, kot smo tega sposobni danes.

V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.

Razmišljujoči se ob tragediji, ki se dogaja, ne more znebiti vtisa, da gre za zelo veliko predstavo

V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.

Razmišljujoči se ob tragediji, ki se dogaja v Ukrajini, ne more znebiti vtisa, da gre za zelo veliko predstavo. Seveda je kot takšne ne vidijo žrtve in trpeči, a zunanji svet je začel tekmovati v obsodbah in pomoči, ki mnogokrat nima veliko zveze z realnostjo. Z neko navijaško strastjo opazujemo najnovejše evropsko klanje in z očitnimi pretiravanji sovražimo Ruse in ljubimo Ukrajince. Ne gre za racionalne izjave in obnašanje, temveč gre za čustvene, nepremišljene odzive, ki pa so – če smo brutalno iskreni – tudi pripeljali do vse te preklemanske šlamastike. Tako se tudi mi postavljamo v dolgo vrsto strokovnjakov za evropski vzhod in geopolitičnih analitikov ter dodajamo kamenček k razumevanju najnovejše globalne krize …

Najprej poglejmo cvetober iz domačih logov.

Prvič: Humanitarna kriza
"Sprejeli bomo do 200 000 beguncev," se je zavezal naš notranji minister. Pravilno, humano in potrebno, ampak zaveza, da postane vsak deseti živeči v Sloveniji begunec, se zdi nemogoča predvsem na osnovi reakcij sedanjih vladajočih izpred nekaj let, ko je obstajala nevarnost, da postane begunec vsak tisoči živeči v deželi. Argument, da so ukrajinski begunci "pravi begunci", pa kot tak ne zdrži kritične, kaj šele zdravorazumske presoje …

Drugič: vojaška pomoč
V Ukrajino pošiljamo čelade in puške. Čemu pošiljamo puške, je menda razumljivo. Čeprav gre za stare kalašnikove, ki jih je štancala Crvena zastava in jih je povsod po vzhodnem bloku v izobilju. Medtem ko resne države pošiljajo v Ukrajino najnovejšo vojaško tehnologijo, mi pošiljamo staro železo. Ampak če razumemo, da mora Evropa oborožiti goloroko ukrajinsko prebivalstvo, ni najbolj jasno, čemu pošiljamo čelade. Kakšne čelade? Katere čelade? Vojaška čelada je namreč, ob zaščiti vojakove glave, tudi ultimativni prepoznavni znak posameznika na bojišču. Po njej se soborec razlikuje od sovražnika … In sodobne so izdelane iz kevlarja, po Toninovem kontingentu pa se zna zgoditi, da bodo Ukrajino branili pripadniki rajnke JLA. Pa še to; ko je Nemčija pred samim izbruhom krize hotela Ukrajincem kot vojaško pomoč poslati 9000 čelad, je ukrajinski obrambni minister Nemcem odgovoril, da se zagotovo šalijo …

Tretjič: Santo Subito
Zaradi vojne se nekatere države, Slovenija v prvih vrstah, zavzemajo za takojšnje sprejetje Ukrajine v Evropsko unijo. Čemu bi to storili in kako bi sprejetje Ukrajine v povezavo kakorkoli pripomoglo k rešitvi konflikta, sploh pa k razrešitvi desetletja trajajočih napetosti, ki so privedle do njega? Razumevanje evropske povezave kot nekakšne tolažilne nagrade ali pa ogromnega geostrateškega obliža se zdi otročje in neresno. Če ne drugače, je eden glavnih pogojev sprejetja v povezavo odsotnost mejnih in medsosedskih konfliktov. Prav ta pogoj pa se je, resnici na ljubo, izgubil, ko so jedrne države začele v povezavo sprejemati države vzhodne in južne Evrope.

Četrtič: orožje za množično uničevanje
"Ne meč, pregnala nas bo sankcija," parafrazirano zveni v primeru ruske agresije na Ukrajino povsem verjetno. Če kaj, smo se naučili, da so najučinkovitejše orožje postali bančni računi. Tanki in puške delujejo zastarelo, primitivno in barbarsko, ko pa je največja strateška grožnja ukinitev medbančnega prometa. In prav na tej točki se je uštel tudi Putin. Prešteval je tanke namesto kreditov in zaupal je generalom namesto računovodjem. Človek nikoli povsem ne verjame, dokler ne vidi, ampak najverjetneje je prav vojna v Ukrajini kronski dokaz, da planeta že dolgo ne vodijo več posamezne države, temveč borza in korporacije.

Petič: tik tok
Bizarnost predpostavke, na kateri temeljijo družbena omrežja, se je v Ukrajini razgalila do konca. Namesto, da bi nam neposredni prenosi bojev na digitalnih platformah vojno približali in posledično priskutili, so jo zbanalizirali. In jo zmanipulirali. Možnost, da se posnetek resnične vojne nadomesti s posnetkom iz video igrice pomeni resnični somrak civilizacije, v kateri sta realno in virtualno bivanje povsem izenačena. Razlika je le še v smrti … Se pravi, da je skoraj vse, kar je mogoče doživeti na ukrajinskih bojiščih, mogoče doživeti tudi v udobju dnevne sobe. In to – če plačate naročnino – celo brez reklam.