Kulturnice

Pri založbi Učila je izšel biografski roman Whitney Houston: pevka, ki je z glasom očarala svet. Prvenec nemške avtorice Hanne Faber ni običajen biografski roman. Eno najuspešnejših pevk vseh časov je želela predstaviti iz bolj osebne perspektive, saj javnost v resnici nikoli ni izvedela, kdo je Whitney Houston kot oseba. Z nelinearnim pripovedovanjem zgodb pisateljica poskrbi za dramatično napetost in bralca drži v pričakovanju do konca.

Sogovornica:

Mesto rdečega prahu je vzdevek, ki se je kar nekaj desetletij držal Jesenic in ki danes zagotovo ne velja več, saj že pogled na dolino pokaže, da je rdeči prah že zdavnaj preraslo zelenje. Jesenice marsikdo povezuje tudi s priseljevanjem, da je to mesto, v katero se je v 60. letih prejšnjega stoletja priselilo veliko delavcev iz republik nekdanje Jugoslavije, in seveda s hokejem.

Malokdo pa ve, da so bile Jesenice veliko pred Kranjsko Goro turistična destinacija in da je bilo že nekdaj mesto s pestrim kulturnim dogajanjem. O tem govori nova stalna razstava Gornjesavskega muzeja v Kosovi graščini z naslovom Mladost mesta rdečega prahu. Pelje nas v začetke nekdaj najmlajšega mesta v Kraljevini Jugoslaviji od leta 1929 do sredine 50. let 20. stoletja. Razstava sovpada s 95. obletnico dogodka, ko je bil trg Jesenice 20. marca 1929 s kraljevim dekretom povzdignjen v mesto.

Sogovorniki:

V Mestnem muzeju Ljubljana si vse do 23. februarja prihodnje leto lahko ogledate razstavo Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov, 1850–1950. Razstava je zasnovana kot sprehod skozi zgodovino oblačenja in združuje približno štiristo kosov iz tekstilne zbirke muzeja.

Avtorica razstave, muzejska svetnica Mojca Ferle, je prepričana, da je oblačilna zbirka pripovedovalka zgodb preteklosti in več kot le moda nekega časa.

Beneški bienale je bil ustanovljen leta 1895 kot mednarodna razstava umetnosti mesta Benetke. Že prvo leto je dosegel svetovno prepoznavnost z več kot 200.000 obiskovalci, sodelovali pa so umetniki iz šestnajstih držav. Leta 1932 se mu je prvi pridružil Mednarodni filmski festival, ki je danes najstarejši filmski festival na svetu. Dve leti pozneje se je pridružil še Mednarodni gledališki festival, po drugi svetovni vojni pa tudi plesni in glasbeni ter bienale arhitekture. Po šestih desetletjih ostaja Beneški bienale največja svetovna razstava sodobne vizualne umetnosti. Zakaj je Beneški bienale še vedno pomemben in kakšen pomen ima v današnjem času?

Sogovornik:

Prejšnji četrtek se je končal 61. knjižnega sejma otroških knjig Bologna, ki vsako leto ponuja priložnost predstavitve otroške in mladinske literature za založnike in ilustratorje z vsega sveta. Posebno priložnost je letos imela Slovenija kot častna gostja, ki se je na sejmu promovirala z razstavo ilustratorskih del petinpetdesetih slovenskih umetnikov s simboličnim naslovom 'In kaj sledi potem'.

Sogovornice:

Slovenija je častna gostja na največjemu sejmu otroške in mladinske literature na svetu, kjer je nastopila s številnimi slovenskimi založniki, uredniki, literati, prevajalci in seveda ilustratorji. Na tem sejmu se že vrsto let in tudi letos samostojno predstavljata založbi Mladinska knjiga in Morfem, nacionalno stojnico pa so morali dodatno povečati, da so omogočili prostor tudi založbam KUD Sodobnost International, Muck Blažina, Pivec, Zala, Malinc, Miš in Sanje.

Slovenija se je s svojimi avtorji predstavljala na številnih dogodkih, ki pa niso potekali zgolj v petih paviljonih sejma, ampak tudi na več prizoriščih v samem jedru Bologne, kjer so knjigarne odprte pozno v noč, namenjene čim širšemu občinstvu. S knjižnega sejma se je v živo oglašala Nina Zagoričnik s šestimi zanimivimi gosti, ki so pričarali atmosfero trenutnega dogaja: Miha Kovač, Maja Kastelic, Ana Maraž, Sara Badovinac, Sara Škarica in Tina Popovič.

Na drugega aprila, dan rojstva danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, med drugim zaznamujemo mednarodni dan knjig za otroke.

Avtorica letošnje poslanice japonska avtorica otroške literature Eiko Kadono je v njej izpostavila zgodbe, ki sedejo na krila in potujejo. Želijo si slišati, kako ti ob njih vznemirjeno bije srce.

Na Valu preverjamo, kakšna je dobra, kakovostna literatura za otroke. O pomenu skupnega branja za razvoj otroka in krepitev družinskih vezi smo se pogovarjali s pisateljico in ravnateljico Vrtca Domžale Nino Mav Hrovat. Sodelujejo tudi zaposleni in obiskovalci Knjižnice Domžale. 

Blizu glavnega mesta Srbije je naselje Vinča, kjer je v prazgodovini živela družba, znana po svojem poselitvenem vzorcu, ritualnem vedenju in kmetijski tehnologiji. A Vinča, ki je tako rekoč del Beograda, je večkrat omenjena ne zaradi vinčanske neolitske kulture, ampak zaradi raziskovalnega jedrskega reaktorja, v katerem so se jugoslovanski znanstveniki ukvarjali s projektom atomske bombe.

O tem govori film Varuhi formule Dragana Bjelogrliča, ki je bil prikazan na festivalu Liffe. Eden od filmov Festivala dokumentarnega filma je bil film Stekleničarji režiserja Nemanje Vojinovića o zbiralcih plastenk na deponiji, ki leži le kilometer zračne razdalje stran od jedrskega reaktorja. In če so v Beogradu vsi vedeli, kaj se je v 50-ih letih dogajalo v reaktorju, večina ni vedela za deponijo, za eno največjih smetišč na svetu in za ljudi, ki delajo tam za preživetje.

Film Stekleničarji režiserja Nemanje Vojinovića je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in je na zadnjem filmskem festivalu v Sarajevu prejel nagrado za najboljši dokumentarec.

Kako živi eno največjih smetišč na svetu v Vinči nedaleč od Beograda, kdo so performativni deloholiki oziroma obsedeni z delom, kakšno je življenje evangeličanske duhovnice Jane in zakaj ptice močvirnice v jezerih ekvadorskih Andov storijo skupinski samomor?

To je le nekaj vprašanj, na katera odgovarjajo filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma. 26. festival se bo jutri začel s filmom Zajeti v izviru ‒ Slovenski otroci Lebensborna režiserke Maje Weiss, ki predstavlja še živeče žrtve nacističnega rasnega eksperimenta. Sicer pa si bo v tednu dni mogoče ogledati 25 celovečernih in krakih filmov, ki bodo prikazani na ustaljenih krajih, torej v Cankarjevem domu, Kinodvoru in Slovenski kinoteki. Tudi letos bodo enemu izmed petih filmov o človekovih pravicah podelili nagrado Amnesty International Slovenije.

Preverjamo, katere mladinske knjižne novosti slovenskih avtorjev v kratkem prihajajo na police knjigarn in knjižnic. Z njihovimi avtorji se pogovarjamo o tem, kakšni bralci so mladi in kako je pisati zanje. Mlade pa sprašujemo, kaj jih pri knjigah najbolj pritegne.

Marca založba Miš organizira tudi 14. mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom. Naslov letošnje izvedbe festivala je Knjiga − moja izbira! Glavna tema bo iskanje razlogov, zakaj bi si nekaj tako staromodnega, kot je knjiga, sploh še izbrali kot način preživljanja prostega časa. V okviru festivala bo potekal tudi ustvarjalni natečaj za vse mlade likovne in literarne ustvarjalce. Prispevke bodo zbirali od 11. marca do 8. maja, več informacij o festivalu in natečaju pa najdete tukaj.  

V Ljubljani se je začel 25. mednarodni feministični in kvir festival Rdeče Zore. Na različnih lokacijah po Ljubljani in v Mariboru bodo do 10. marca na ogled performensi, koncerti, razstave in filmi, ki opozarjajo na zgrešene reprezentacije in nevidnost žensk, kvir, nebinarnih in trans oseb, ne le v družbi, temveč tudi znotraj kulturne industrije. Pogovarjali smo se z organizatorko Sašo Nemec, med drugim tudi o izvoru imena 'Rdeča Zora'.

Zapiski:

Suzana Brborović si je že od nekdaj želela postati umetnica. Z večkrat nagrajeno akademsko se pogovarjamo o pomenu umetnosti v Sloveniji in Nemčiji, kjer je do nedavnega živela, o posebnem ustvarjalnem procesu, pri katerem ji občasno pomaga tudi enoletni sin, in želji, da ustvarja slike, ki so privlačne za misel in oko.

Zapiski:

18. Festival gorniškega filma bo od 12. do 17. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju tudi letos predstavil najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo. Ogledamo si lahko 35 filmov: osem alpinističnih ter po devet v kategorijah plezanje, gorska narava in kultura ter gore, šport in avantura. Festival se bo začel s premiero slovenskega filma Viharnik z roba, prinaša pa tudi fotografsko razstavo direktorja festivala Silva Kara: Od lesenega do zlatega cepina.

Zapiski:

Dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, umetniški vodja, zdravnik, operni režiser in profesor operne igre je za svoj obsežni opus na področju opere in baleta prejel že več nagrad in priznanj, letos tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Balet ga je ponesel povsod po svetu. Predaval je na različnih univerzah v ZDA, na Finskem, v Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem, v Belgiji, Franciji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Sloveniji. Med drugim je bil tudi predsednik koordinacijskega odbora nekdanjih Jugoslovanskih koncertnih agencij ter predsednik Skupnosti slovenskih koncertnih agencij. Po vzoru moskovskega komornega gledališča je pri nas ustanovil Slovensko komorno gledališče, ki deluje še danes.

Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju pesnjenja in prevajanja je prejela Erika Vouk. Rodila se je v Mariboru leta 1941 in še danes živi tam, kjer so nastajali fragmenti njene poezije, ki jih je pogosto dokončno osmislila v Belem križu nad Portorožem. Nemogoče je preslišati mediteranski pridih v njeni poeziji in spregledati belino, s katero ovija pesmi in metafore, da bi sredi te navidezne razbarvanosti ustvarila mojstrske lirične miniature polne melanholije in miru, a tudi življenjskega erosa.

Nagrajenki zdravje ne dopušča, da spregovorila v mikrofon, so pa o njej spregovorili nekateri ustvarjalni sopotniki. V prispevku boste slišali tudi izvirne umetničine izjave in njeno interpretacijo poezije; objavljene so bile leta 2015 v oddaji Valovanje besed. Simona Kopinšek jo je pripravila, ko je pesnica prejela Glazerjevo nagrado, nagrado mesta Maribor za dosežke na področju kulture.

Sogovorniki:

Po petmesečnem premoru Radia GA-GA se oddaja z nekoliko drugačnim konceptom, a uveljavljeno zasedbo, vrača na Prvi program Radia Slovenija. Tovrstna radijska satira, ki nastavlja ogledalo družbi in politiki, je bila še nedavno tega za prenekaterega poslušalca obvezen poudarek tedna.

Po odgovore na vprašanja zakaj je satira pomembna za zdravje naroda, kako se nanjo odzivajo njeni "obdelovanci" in zakaj naša družba bolj kot kadarkoli prej potrebuje ostrejšo satiro smo se odpravili k nekaterim nekdanjim in zdajšnjim ustvarjalcem.

Sogovorniki:

Festival je posvečen kinematografiji Srednje in Vzhodne Evrope. Promovira kinematografijo držav, ki so manj znane ali celo neznane italijanskemu občinstvu, na njem pa tradicionalno sodelujejo tudi slovenski ustvarjalci. Letos s kar tremi celovečerci, dvema kratkometražcema ter animiranim projektom v razvoju.

Festivalsko filmsko priporočilo Nine Zagoričnik:

Srebrne igre 1984, razstava o edinih olimpijskih igrah, ki jih je pred natanko štirimi desetletji gostila naša nekdanja skupna država, so s številnimi razstavnimi predmeti, informacijami in zgodbami seveda predvsem dokument časa, ustvarjen v petih sobah Muzeja novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani. Toda vsakdo, ki je vsaj malo čustveno navezan na osemdeseta leta prejšnjega stoletja ali pa na sam sarajevski spektakel, ki se ga je prijela ponarodela izjava takratnega šefa mednarodnega olimpijskega komiteja, da gre za "najbolje organizirane zimske olimpijske igre v zgodovini olimpijskega gibanja", bo za ogled razstave potreboval veliko več časa in mogoče tudi kakšen robček.

Po razstavi nas bodo popeljali kustosi Tadej Curk, Aleš Šafarič in Domen Kaučič, zelo pomemben pečat pa ji je dal tudi ljubiteljski zbiratelj spominkov tistega časa Tomaž Alauf.

Zasedba mladih gledaliških ustvarjavcev Odprta scena je v dvorani Hupa Brajdič v podhodu Ajdovščina v Ljubljani premierno uprizorila predstavo Zadnja večerja.

Zgodba temelji na motivih literarnega dela in muzikala Rent avtorja Jonathana Larsona. Gre za eno od avtorskih predstav, skozi katere sporočajo, da je gledališče medij, ki ga mladi potrebujejo danes bolj kot kadarkoli prej. V pogovoru s člani zasedbe Odprta scena smo se med drugim pogovarjali tudi o pomenu gledaliških reprezentacij stisk in izzivov mlajše generacije.

Poslednja bitka Pohorskega bataljona se je končala 8. januarja 1943 ob 15. uri, ko je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom, ubitih je bilo 69 borcev, poslednjega so okupatorji ujeli in usmrtili kot talca.

Tik pred premiero uprizoritve Pohorski bataljon na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega se pogovarjamo z režiserjem uprizoritve Jernejem Lorencijem, ki je skupaj z dramaturgom Dinom Pešutom in ekipo tudi soavtor besedila. Uprizoritev je v izhodišču naslonil na zgodbo zadnjih dni Pohorskega bataljona – vse to (tudi) z ambicijo gledališkega preizpraševanja mehanizmov in posledic strašne uničevalne vojne. 

Igor Harb je filmski kritik, prevajalec in so-ustvarjalec podkasta O.B.O.D. Z Gašperjem Andrinkom govorita o tem, zakaj bi lahko Pravzaprav ljubezen (Love Actually), ki je izšel pred 20 leti, znova posneli, zakaj je pravzaprav sploh dosegel takšen fenomen, zakaj tako radi gledamo božične filme. Ker pa je bil ravno v studiu je na hitro pokomentiral šel filmsko leto 2023 in izdal, katerega filma se najbolj veseli leta 2024.

Zapiski: 

Hrestač – Božična zgodba je zadnji dve desetletji nedvomna uspešnica na odru SNG Opera in balet Ljubljana, kar dokazujejo vedno razprodane predstave. Priljubljeni balet je sicer v ljubljanskem Baletu prvič zaživel novembra 2002, od takrat je doživel več kot 180 ponovitev. A ne gre za čisto klasičnega Hrestača, ampak sodobno različico, ki jo je sredi osemdesetih prejšnjega stoletja ustvaril madžarski koreograf in režiser Youri Vàmos. Ta je Hrestača nadgradil z legendarno Božično zgodbo Charlesa Dickensa.

Balet pa ni priljubljen samo med obiskovalci SNG Opera in Balet, ampak tudi med njegovimi soustvarjalci na odru, med katerimi sta tudi Nina Noč (Princesa Clara) in Lukas Zuschlag (Scrooge).

Shakespeare se z decembrsko premiero uprizoritve komedije Kar hočete, v režiji Janusza Kice, vrača na oder ljubljanske Drame, kjer je bil prvič uprizorjen natanko pred sto leti.

Komedija Kar hočete je znana tudi pod naslovom Dvanajsta noč. Nastajala je med letoma 1600 in 1602, in sodi med Shakespearove najpogosteje uprizarjane komedije. Prvič so jo uprizorili na dvoru kraljice Elizabete leta 1602. Znani shakespearolog Herold Bloom je dejal, da če Shakespeare ne bi obstajal, bi imeli popolnoma drugačno mnenje o človeku. Tudi sam sem istega mnenja, pravi Janusz Kica, Shakespeare ima neverjeten pogled na vse naše skrivnosti in pomanjkljivosti in prav to iščem v njegovih delih. Podobno kot peljemo avto v pralnico, bi morali tudi naše možgane izprati v kakšni pralnici, Sahakespeare je ta pralnica, očisti človeka, ker se ukvarja samo s tem, kar je pomembno.

Knjiga Planinske založbe, ki jo je ob 130. obletnici Planinske zveze Slovenije napisal urednik za planinsko zgodovino pri Planinskem vestniku Dušan Škodič, osvetljuje začetke organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem.

Gre za obdobje, v katerem so slovenske gore zaznamovali najprej posamezniki, od druge polovice 19. stoletja pa zlasti Nemško in avstrijsko planinsko društvo (DÖAV), ki je v našem prostoru pustilo globoke sledi, tudi v zvezi s Slovenskim planinskim društvom (SPD). V njej na podlagi nepričakovano odkritih arhivov v Innsbrucku na novo osvetljuje začetke organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem, in s tem povezan nacionalni spor, ki se je takrat preselil tudi v gore.

Foto: Zdenka Mihelič

Kaj nam razkriva razstava v muzeju MAO, Struktura modernosti: Iskanja Edvarda Ravnikarja, osrednji dogodek v nizu prireditev, ki so jih pripravili v Ravnikarjevem letu 2023?

Kje in kako je Ravnikar zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države, kako je preoblikoval vlogo arhitekta dvajsetega stoletja ter o ustvarjalnem dvomu in nikoli dokončanih eksperimentih.

Kustos Miloš Kosec pravi: "Ravnikar skozi svoja dela, skozi arhitekturo kot tudi skozi svoje zapise, razmisleke ter pedagoško delo, v bistvu ne daje hitrih odgovorov, daje pa ključna vprašanja, brez katerih še danes ni mogoče snovati prihodnjega sveta."

Ob Ravnikarjevem letu bomo v treh zgodbah, skozi tri zanimive razstave, osvetlili lik arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki kljub svojemu pionirskemu delu v arhitekturi, urbanizmu, oblikovanju, publicistiki ter pedagoškemu delu, ostaja za širšo javnost še vedno neznanka. V prvi zgodbi predstavljamo njegovo najbolj monumentalno delo. Kompleks Trga republike, največji odprt prostor obdan z zanimivimi stavbami - Cankarjevim domom, stolpnicama TR2 in TR3, Maksimarketom, prizidkom k Šubičevi gimnaziji ter manjšimi trgi, prehodi in pasažami. Prav ta urbana prepletenost daje naši prestolnici tisti živ utrip mesta.

Sogovornika:

Tina Potočnik, doktorica arhitekturnih znanosti

Miloš Kosec, arhitekt in predavatelj

V Mali galeriji na Slovenski cesti 35, v samem jedru naše prestolnice je na ogled razstava, ki namesto razstavljenih predmetov ponuja digitalno publikacijo, ki so jo nekdanje študentk umetnostne zgodovine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, poimenovale Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945. Jakopičev paviljon, ki je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče sodobne likovne umetnosti je ustanovi in ga vodil slikar Rihard Jakopič.

Projekt obsega več kot 700 strani strokovnih besedil, zbranih podatkov o posameznih razstavah ter dragocenega fotografskega in arhivskega gradiva.

Avtorice projekta so umetnostne zgodovinarke: Hana Čeferin, Jera Krečič, Neža Lukančič. Lara Mejač in Ana Obid.

Urednika projakta: Miha Valant in Beti Žerovbc.

"Zgodbe v Skalpelu so sooblikovale moj notranji svet in odzive na zunanji svet. Moj svet so bogatile. Vse zgodbe pacientov so postale tudi moje zgodbe in zgodbe moje družine. In vsi pacienti so postali moja širša družina."

Tako ob koncu knjige Skalpel zapiše njen avtor, prof. dr. Uroš Ahčan, mednarodno priznani specialist za plastično, rekonstruktivno in estetsko kirurgijo. V knjigi piše iskreno o delu kirurga, o svetu, ki je za javnost zaprt, o razmerah v zdravstvu pa tudi o ceni, ki jo je za uspešnost plačalo družinsko življenje.
Knjiga se začne z dnevnikom in z dnevnikom tudi konča. Prvega je dr. Ahčan pisal kot mlad kirurg pred 15 leti, v drugem že piše kot izkušen kirurg. Osrednji del knjige pa so zgodbe pacientov, junakov, ki so ga zaznamovale in zaradi katerih je postal bolj preudaren in modrejši.

V prestolnici pa tudi v Mariboru, Novem mestu in Celju se v sredo, 8. novembra, začenja 34. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Prinaša izbor 89 celovečernih in 14 kratkih filmov.

Morda največja novost letošnjega festivala, ki bo potekal do 19. novembra, pa je novo ljubljansko prizorišče – dvorana AGRFT, ki bo skušala nadomestiti še vedno zaprti Kino Komuna. Več o letošnjem festivalu v pogovoru s programskim direktorjem Liffa Simonom Popkom.

Kriplov zagovor je avtobiografska predstava, ob kateri tudi tisti, ki so deklerativno brez predsodkov, trčijo ob kakšne svoje nezavedne predsodke. Igralec Simon Šerbinek se v predstavi čustveno in miselno razgali ter z veliko mero samoironije družbeno kritično naslovi vprašanje različnih invalidnosti, pa tudi norosti in samomora.

Na predstavi v Cankarjevem domu, kjer je Simon Šerbinek predstavil svojo novo knjigo Življenje v podzavesti: Borec – dnevnik nekega strahopetca je bil tudi Gorazd Rečnik.

Se spomnite, kaj vse ste danes prebrali? Ali v časopisu ali na družbenih omrežjih beremo in sprejemamo na tisoče informacije vsak dan, vprašanje pa je – kako beremo? Največrat gre za hitro in površinsko branje, vendar ko pride do knjig ali preostalih daljših, kompleksnejših besedil, nam hitro pade zbranost, branje pa postane prej muka kot užitek.

Začenja se Frankfurtski knjižni sejem, na katerem bo letos Slovenija častna gostja. V kontekstu sejma pa je prejšnji teden skupina evropskih znanstvenikov s področja založništva in branja skupaj s slovenskim profesorjem bibliotekarstva z ljubljanske Univerze in znanim knjižnim urednikom dr. Miho Kovačem predstavila Ljubljanski manifest o branju na višji ravni.

Več o programu Slovenije kot častne gostje na Frankurtskem knjižnem sejmu si lahko preberete tudi na spletni strani Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

Leto 2023 zaznamujejo kar tri za mestni kino Kinodvor v Ljubljani pomembne obletnice: stoletnica kina na Kolodvorski, dvajsetletnica artkina in petnajstletnica Javnega zavoda Kinodvor.

In o zgodovini kina na Kolodvorski ulici, ki je nastala kmalu po prihodu južne železnice v Ljubljano, ko je bil sezidan kolodvor ‒ takrat so blatni cesti rekli kar blatni dvor ‒ se pogovarjamo z dvema kinooperaterjema, ki sta zapisana v delovanje Kinodvora. Franci Milošič in Bojan Bajsič nastopata tudi v novem kratkem dokumentarnem filmu z naslovom O ljudeh, ki so v kinu doma.

Kdo sestavlja mlad kvartet dveh violin, flavte in klavirja Con Anima? Akademsko izobražene glasbenice, flavtistka Špela Flajšker, violinistki Sandi Baitokova in Katja Dadič, ter pianistka Vita Kovše. Nekonvencionalna zasedba je nastala na pobudo profesorja na Akademiji za glasbo. Pogovarjamo se o odnosu ljudi do klasične glasbe, zanimivih odrskih in zaodrskih zgodbah, udeležimo se celo ene izmed njihovih jutranjih vaj.

Zapiski:

V Portoroškem avditoriju se začenja 26. festival slovenskega filma. Otvoritveni film je Šterkijada, režiserja in scenarista Igorja Šterka, ki se med 15. celovečerci poteguje za nagrado vesna. Letos je prijavljenih 135 filmov različnih dolžin in žanrov, na festivalu jih bodo zavrteli 94, v tekmovalnem programu pa 53.

Festival se bo sklenil prihodnjo nedeljo s podelitvijo nagrad. O vsebini in poslanstvu direktor in glavni selektor Bojan Labović.

Odprte hiše Slovenije (OHS) je slovenski arhitekturni festival, ki javnosti omogoči brezplačen ogled notranjosti javnih in zasebnih zgradb.

Po vzoru festivala Open House London sta ga leta 2010 ustanovili arhitektka Ana Struna Bregar in publicistka Kristina Dešma. Najprej je deloval pod okriljem Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), ko pa je vodenje prevzela Lenka Kavčič, je začel delovati pod okriljem Zavoda za prostorsko inovativnost – AFRONT .

Nova vodja Festivala odprte hiše Slovenije je danes mlada arhitektka Eva Eržen. Na njeno pobudo se 29. septembra začenja prvi OHS minifest.

Po nesreči, ki se je aprila 1986 zgodila v jedrski elektrarni Černobil, je s Sovjetsko zvezo takrat politično tesno povezana Kuba tja poslala svoje zdravnike. Ugotovili so, da je zaradi radioaktivnega sevanja močno narasla pojavnost rakavih obolenj pri otrocih. Ponudili so jim zdravstveno oskrbo v toplem kubanskem podnebju. Prve otroke so sprejeli marca leta 1990, do konca programa leta 2011 pa so jih oskrbeli 26.000.

Malokrat slišano zgodbo o edinstvenem humanitarnem programu k nam z razstavo Otroci Černobila na Kubi: izgubljeni dokumenti prinašata perujska umetnica Sonia Cunliffe in kubanska novinarka Maribel Acosta Damas.

V galeriji DESSA, prvi arhitekturni galeriji v Sloveniji, je na ogled razstava 'Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture', ki prevprašuje arhitekturne smernice za interdisciplinarno prihodnost stroke, ki si prizadeva za skupno dobro ljudi in planeta.

Ob zaključku razstave bo organizirana tridnevna delavnica, rezultati te delavnice pa bodo obravnavani na okrogli mizi v Rafineriji Cukrarna, 11.oktobra ob 19. uri.

Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval 'Iz praznine so prišli darovi kozmosa'.

Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta. Njihova dela si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana. 

Vsaj sedem premier se nam obeta v gledališki sezoni 2023/24 v SNG Drama v Ljubljani. Od klasik do domačih, krstnih uprizoritev. Program je v celoti pripravila ravnateljica in umetniška vodja Drame Vesna Jurca Tadel. Deset uprizoritev, šest na Velikem odru in štiri v Mali Drami bo na ta ali oni način, pravi ravnateljica, odsevalo današnji čas.

V SNG Drama so v pričakovanju zadnje sezone, ki jo bo dramski ansambel v celoti pripravil in odigral v stavbi, kot jo poznamo. Sredi leta 2024 se namreč začenja celovita prenova. 

V tokratnih Kulturnicah izpostavljamo slovenski prevod Psihologije totalitarizma. Kakšno vlogo imajo v totalitarizmu narcisoidnost, strah in objekt tesnobnosti?

Mattias Desmet je profesor klinične psihologije na Univerzi v Gentu. Pojasnjuje, da v prvi fazi nastanka totalitarne države del ljudi začne fanatično verjeti v novo ideologijo. Ta del običajno predstavlja od 20 do 30 odstotkov prebivalstva, kar ni veliko. Toda ideološka pripoved vedno kaže s prstom na objekt tesnobe. Določi ga za grešnega kozla družbe.

V letošnjem letu zaznamujemo ne le 100 let od smrti Ivana Tavčarja, ampak tudi pol stoletja od premiere filma Cvetje v jeseni. Ta je nastal po istoimenskem romanu, ki je verjetno prav zaradi filma eno najbolj znanih Tavčarjevih del. Tako kot mnoga druga svoja dela ga je postavil v deželo pod Blegošem, kot pravijo Poljanski dolini.

Ivan Tavčar se je rodil na kmetiji v Poljanah nad Škofjo Loko. V dvorcu Visoko, ki ga je kupil, ko je bil že pomemben gospod, je našel svoj zadnji mir. V nekdanji poletni rezidenci Tavčarjevih, ki je danes spomenik državnega pomena, je odvetniku, županu, politiku in predvsem pisatelju posvečena muzejska soba, druga pa družini Kalan, od katere je Tavčar kupil dvorec, obenem pa ga je navdihnila tudi za zgodovinski roman Visoška kronika.

Muzejska zbirka, ki jo upravlja Loški muzej Škofja Loka, je na ogled vsak dan, vsako drugo soboto v mesecu pa je tam ob 10.00 tudi vodenje po dvorcu.

Zagotovo se nam je vsem že zgodilo, da si ogledamo nek film, ki je na praktično vseh festivalih prejel ključne žirijske nagrade, a nas nekako ne prepriča. Je kaj narobe z našim okusom ali okusom žirije? Kdo zares je avtoriteta na področju presojanja kvalitete filma? Festivalske žirije ali filmski kritiki? Ali kar odjemalci – torej občinstvo?

Sogovornica: