Goreči grm

Tokrat je z menoj Urška Jeglič, žena, mama in docentka na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Tam med drugim proučuje različne religije, največ pa ve o islamu. Na fakulteto se je pravkar vrnila po zaključeni prvi porodniški.

Urška veliko ve o religijah. Že po kratkem pogovoru vidiš, kako načitana je in kako visoko sposobnost pomnjenja in povezovanja podatkov ima. V času, ko veliko ljudi bere le še površno, je to nekaj, kar me navdušuje.

Dragocena se mi zdi še ena njena lastnost: da zna različne religije postaviti v zgodovinski in geografski kontekst. Ko sem pred podkastom, pa tudi tekom snemanja, poslušal njene razlage, sem se zavedel, koliko različnih praks se pojavlja, ko prakticiramo našo vero. In tudi, kaj je zares v jedru naše vere, kaj pa je navlaka oz. folklora – in bi bilo povsem neškodljivo tudi, če bi kaj naredili drugače.

Ob koncu epizode pa sem bil deležen prav posebnega presenečenja: Urška je vzela Koran in v njem prebrala eno od zgodb, ki se nanašajo na Mojzesa in goreči grm.

Tole epizodo snemamo konec avgusta, ko se nekoliko bolj mirno poletje počasi prelomi v začetek šolskega, študijskega in delovnega leta.

In kot je v Gorečem grmu ob koncu avgusta že ustaljena navada, sem v studio povabil dva prijatelja: Benjamina Siterja in Jakoba Štrbenka. Z namenom, da drug z drugim podelimo nekaj svojih spoznanj ter si damo nov zagon. Jakob in Benjamin sta namreč oba človeka, ki se načrtno trudita večati svoje kapacitete in osebnostno rasti.

Tokrat smo govorili o tveganjih. Brez tveganja se v življenju ne zgodi prav veliko. Odločitev za poroko, razvoj kariere, vzgoja otrok, selitev družine, odprtje podjetja, sledenje gorečemu grmu, vse to s seboj prinaša tveganja.

Toda: kdaj je tveganja preveč, kdaj pa premalo? Kakšni so občutki v prvem in v drugem primeru? Kakšna je sploh definicija tveganja? Kako se s tveganjem soočajo svetopisemski liki? Predvsem pa konkretno: kaj si tvegal v lanskem letu in kaj se kaže za letos?

Tokrat je z menoj duhovnik in frančiškan Andraž Arko. Ljubljančan, ki je v samostan vstopil pri 25 letih, deloval v več ljubljanskih župnijah, zdaj pa sluši kot župnik v Nazarjah.

Andraža že več kot četrt stoletja poznam kot človeka z jasno besedo, ki je, kadar je to potrebno, tudi brez dlake na jeziku.

Zato sem pogovor z njim, poleg za odkrivanje njegovih gorečih grmov, izkoristil tudi za iskreno izmenjavo pogledov na pojave v Cerkvi in zunaj nje. Za takšne, o katerih se sicer pogosto ne pogovarjamo tako odprto. Poslušajte in boste videli, kaj imam v mislih.

Andraža cenim tudi kot zelo dobrega poznavalca moške duše in moškega načina razmišljanja o Bogu. Pogosto gosti duhovne vaje za moške, sodeloval pa je tudi pri prevodu knjige Pot mladeniča z dekleti, o kateri smo v tem podkastu že govorili.

Skratka, en tak poletni moški pogovor, ob katerem bi prav teknilo še kakšno pivo. Midva si ga nisva, vi pa si ga morda lahko ob poslušanju privoščite!

Naj uvodoma opozorim še na celoletno usposabljanje Vodenje 9,7 v letu 2026/2027, za katerega že zbiramo prijave. Gre za res lepo izkušnjo povezanosti, poguma in pridobivanja voditeljskih kompetenc za delo v Cerkvi. Pojdite na vodenje97.si in preberite več.

Tokrat je z menoj Leon Jagodic, mož, oče štirih otrok, zadnjih osem mesecev pa tudi direktor zavoda iskreni.net- ene največjih neprofitnih organizacij s poslanstvom podpiranja družin v Sloveniji. Leon je vodenje prevzel od ustanovitelja zavoda, Igorja Vovka, ki je bil že gost v 24. epizodi Gorečega grma.

Kot tipičen diplomirani laiški teolog je imel Leon po končanem študiju široko teoretično znanje in nekaj odprtih možnosti, a hkrati nobena ni bila zelo jasno odprta.

V epizodi sva tako govorila o njegovih mladih letih, ko se je še odločal za študij teologije, pa o tem, kako je odkril svoje poslanstvo, za katerega zdaj pravi, da ga živi v polnosti in z veseljem. Govorila sva tudi o tem, česa vse se je moral kot diplomirani teolog še naučiti v praksi, veliko pa seveda tudi o tem, kako doživlja prehod iz delavca v voditelja.

Kot človek, ki pomemben del življenja posveča opazovanju in pospeševanju razvoja voditeljev, še posebej tistih, ki delujejo v civilni družbi ali v Cerkvi, vedno znova doživljam kot praznik, ko se »rodi« nov voditelj. Kako močno si želim, da bi jih bilo še več. In, kdo ve, morda je pa prav s tem namenom posneta tudi ta epizoda.

Tokrat je z menoj Gašper Berčič, mož, oče petih otrok, pred nekaj leti elektro inženir in razvijalec komunikacijskih naprav, danes pa direktor salezijanske založbe Salve, ki s knjigami, tiskarno, pa tudi na druge načine katehiste, pastoralne delavce in voditelje podpira pri vzgojnem in pastoralnem delu.

Ja, prav ste slišali. Gašper je pred nekaj leti popolnoma zamenjal panogo, in to, na nek način bi lahko rekli: iz bolj tehnološko naravnane v takšno, ki jo sodobna tehnologija vedno bolj izpodriva.

Poleg tega je zapustil delovno mesto z le nekaj manjšimi vodstvenimi nalogami in postal direktor.

Seveda takšna zgodba v meni hitro sproži več vprašanj. Kako je po teh letih zbral pogum za tako radikalno menjavo panoge? Kako je v Gašperju skozi čas ta klic zorel? Kje je pridobil voditeljske kompetence? In kaj se mu zdi pri vodenju najbolj pomembno?

O vsem tem sva se pogovarjala, posebej zanimiv pa se mi je zdel zadnji del pogovora, ko je Gašper govoril o svojih navadah, s katerimi v svojem življenju, razpetem med družino in vodstveno službo, skuša ohranjati določeno mero reda.

Tokratna epizoda je nekoliko posebna. Pravzaprav je nekoliko poseben čas, v katerem je nastala.

Čez nekaj dni se bom petdesetič zapeljal okoli sonca in v naši kulturi ta starost pogosto pomeni nekakšno prelomnico. Organiziranje velikih zabav in srečanj ni nekaj, kar bi mi ob tej priložnosti prišlo na misel, ves čas pa sem čutil, da bi bilo ta dogodek vendarle smiselno na nek način zaznamovati.

Ko sem pred nekaj dnevi prišel v šolo na roditeljski sestanek devetih razredov, je 50. rojstni dan ravno na tisti dan praznoval Ambrož Demšar, učitelj matematike, skavt, mož in oče, ki ga, sicer le na daleč, poznam že iz mladosti, ga pa zaradi njegove osebnosti zelo spoštujem. Voščil sem mu in dejal, da nisem vedel, da sva bila rojena tako blizu skupaj. Le 18 dni narazen!

In čez nekaj dni se je rodila ideja. Povabil sem ga na obračun dveh 50-letnikov. Matematika je seveda naredila svoje - pogovarjala sva se le nekaj ur po tem, ko sva bila skupaj stara 100 let. On 50 plus 9 dni, jaz pa 50 minus devet dni.

Po pogovoru je moje spoštovanje do Ambroža le še naraslo. Boste videli, zakaj – saj sva prvi del namenila njegovim gorečim grmom in poslanstvu. Poleg tega pa mi je pogovor z Ambrožem pomagal tudi nekoliko bolje ozavestiti to številsko prelomnico in razplamteti hvaležnost za vse, česar sem bil v življenju deležen.

Br. Stane Bešter je kapucin, trenutno pa tudi predstojnik kapucinske skupnosti v Kančevcih v Prekmurju.

Skupnost, katere predstojnik je, upravlja s tamkajšnjim Domom duhovnosti, ki je eden najboljših krajev za umiritev in duhovno poglobitev, kar jih lahko najdete v Sloveniji.

Staneta pa v Goreči grm nisem povabil zaradi njegovih trenutnih zadolžitev. Še vedno se spominjam trenutka pred 30 leti, ko sem ga prvič srečal. Bilo je na Prešercu v središču Ljubljane, kjer je s kitaro v roki neutrudno prepeval.

No, takšno sliko je ob pogledu na Staneta mogoče pogosto videti še danes - kljub temu, da bo prav letos dopolnil 70 let.

Stvar, ki jo pri br. Stanetu opazujem že tri desetletja, je veselje. Skoraj vedno, ko ga srečam, se mi zastavi isto vprašanje: kje ga črpa? Ne gre namreč le za petje, gre tudi za način, kako te sprejme, za način govora, tudi za teme, ki jih izbira.

Po treh desetletjih sem mu to vprašanje končno zastavil.Kot boste slišali, je mojo pozornost z veselja kaj hitro preusmeril na srečo. S sreče pa na bratstvo, brazgotine, blagre …

Tokrat je z menoj Damijan Dolinar, ki je večino svoje kariere posvetil financam. Sedel je v treh upravah bank in bil v določenem obdobju odgovoren za kar 3 milijarde evrov. Pred nekaj leti pa je Damijan zapustil svet bančništva in se podal v vode svetovanja in coachinga.

Zanimalo me je, kaj je bil razlog za to spremembo: za pot iz sveta velikih korporacij v podjetje, kjer je on sam edini član svoje ekipe. Mu je korporativni svet morda postal prenaporen?

Drugi razlog za pogovor je bilo vprašanje, katere lastnosti so pomembne v njegovem bivšem svetu. Kaj mora človek imeti, da je izbran za nosilca tako velike odgovornosti?

In tretji razlog: Damijan se je, skupaj z ženo, soočal tudi z nepopolnostmi. V njunem primeru je šlo za neplodnost. Po različnih poskusih sta se odločila za posvojitev in zdaj te poti nikakor ne obžalujeta. A ni bila lahka!

Naj pa povem še, da na Socialni akademiji skupaj z Damijanom v aprilu pripravljamo delavnico o upravljanju s časom. Njen naslov je: 100 %: vse ob svojem času. V tej delavnici Damijan ne bo le poučeval tehnik ampak boste odkrivali predvsem globlji, drugačen pogled nase in na svoje naloge.

Tokrat je z menoj Peter Merše, eden od dveh ustvarjalcev podkasta Tedenski safari. Gre za, vsaj po mojem okusu, enega najboljših političnih podkastov v Sloveniji, zato se morda predvolilni čas, v katerem je epizoda nastala, zdi kar primeren za tak pogovor.

Res je. Vendar razlog, da sem Petra povabil v studio, še zdaleč ni politične sorte. Poznava se že kakšnih 15 let in izstopal je že takrat. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije in član krožka Škofijska strela je organiziral okrogle mize z družbeno tematiko. Že takrat se je na daleč videlo, da ga politika in družba zanimata. Vendar pa je bila njegova pot do političnega novinarstva še zelo ovinkasta.

Študiral je računalništvo, v študentskih časih pa se je predano udejstvoval tudi kot skavtski voditelj in kot turistični vodič.

Kako je takšna oseba pristala najprej na mediju Domovina,zdaj pa na Zanima.me? Več v epizodi!

V njej pa boste med drugim izvedeli tudi, kako novinar lahko najde smisel svojega dela tudi sredi kričečega in navijaškega političnega sveta, ki je danes žal realnost. Peter je namreč svoje poslanstvo ubesedil na zelo zanimiv način.

Tokrat sem se pogovarjal z Nejcem Škobernetom – možem, očetom petih sinov, sicer pa računalniškim inovatorjem in tudi ustanoviteljem več zagonskih podjetij.

Ideja o tem, da bi Nejca povabil v Goreči grm, se je porajala kar nekaj časa. Verjetno celo nekaj let. Okoli novega leta pa je dobila še dodaten pospešek.

Nejc se je namreč sredi lanskega leta skupaj s še tremi prijatelji, lotil prevajanja knjige Pot mladeničev z dekleti. Knjige, ki se na prvi pogled za »krščanski svet« zdi nekoliko nenavadna, saj govori tudi o tem, kako uporabljati t. i. moško moč in z njo osvajati dekleta.

Sam sem knjigo prebral kmalu po izidu in ponudila mi je nekaj izhodišč za nekoliko drugačno razmišljanje o moškosti, dostojanstvu, statusu, vodenju in odnosu do žene.

Pogovor z Nejcem je zato v veliki meri tekel o vseh teh stvareh. Tisti, ki pogosto spremljate Goreči grm, veste, da so nekatere epizode usmerjene v biografije ljudi, druge pa so tematske, na primer o kakšni knjigi ali pomembnem vprašanju. No, tale pa je pol-pol.

Z Nejcem veliko govoriva o moški moči in odnosu do žensk, vse to pa se prepleta z njegovo osebno zgodbo, ki je prav v tem letu na veliki in zanimivi prelomnici. Prisluhnite, zakaj!

Tokrat sva se pogovarjala z Luko Ovnom, ki je v družinskem življenju mož in oče, dela pa kot koordinator Mlade Karitas na nacionalni ravni.

Kot boste slišali, Luka ni imel najlažjega otroštva in v pogovoru se mi je zdelo zanimivo, kam je postavil začetek svoje zgodbe sodelovanja s Karitas: v svoje zgodnje otroštvo, ko sta bila storitev Karitas deležna skupaj z mamo. Pogovor z njim prinaša velik kontrast, od malega Luka, katerega življenje bi lahko bilo tudi zelo drugačno, pa do današnjih dni, ko je močno dejaven celo na evropski ravni.

Peter Pučnik je duhovnik, salezijanec in človek mnogih talentov.

Po novi maši, ki jo je pel na prelomu tisočletja, je bil Peter vodja duhovnih vaj v Želimljem, vzgojitelj v tamkajšnjem dijaškem domu, nato vodja rakovniške glasbene šole, sledilo pa je skoraj 10-letno vodenje zavoda Marianum v Veržeju – dokler se ni pred kratkim zopet vrnil v Želimlje.

Ob vseh teh vlogah pa je Peter znan tudi kot glasbenik – njegove so mnoge duhovne pesmi, ki jih danes pojejo mladi – in pa kot terapevt.

Povod, da sem Petra povabil v Goreči grm, pa niso vse njegove »delovne zmage«. V zadnjih nekaj letih, od 2019 naprej, so namreč mnoge bolezni močno načele njegovo zdravje. V tem jesenskem času, ko je noč vedno daljša, dnevi pa za marsikoga vedno bolj turobni in tudi fizično vse bolj naporni, se mi Peter zdi pravi prinašalec veselja.

Kljub temu, da mnogih svojih talentov zaradi bolezni ne more več uresničevati tako kot pred nekaj leti, ali pa morda prav zato, je ohranil in še okrepil tisto, kar se zdi najpomembnejše. Vas zanima, kaj je to?

Zef Berišaj je v Sloveniji živeči Albanec, mož, oče in vodja socialnega cirkusa Fuskabo, ki deluje pri salezijancih na Kodeljevem.

Socialni cirkus je zanimiva pogruntavščina. Njeno bistvo sploh ni v cirkusu ampak v dih jemajočih dejavnostih, ki otroke in najstnike, predvsem tiste, ki ne odraščajo ravno v urejenih razmerah, tako močno privlačijo, da se vanje vključijo. In te dejavnosti nato počasi a vztrajno spreminjajo njihova življenja.

Zef je otroštvo in mladost preživel v skromni družini v Podgorici (Črna Gora) kot prebivalec tamkajšnje albanske manjšine. Kot otrok se je srečal s slovenskimi salezijanci, ki so takrat vodili Podgoriško katoliško župnijo.

Sčasoma pa je odrasel in odšel na faks v dve uri oddaljen Kotor. Otroška leta so postala preteklost in odpirati so se mu začele zanimive službe.

Če bi mu takrat kdo rekel, da bo čez 15 let živel v Ljubljani in tam ustanovil ter vodil cirkus, bi ga imel najbrž za norca. Cirkus ga takrat konec koncev ni niti malo zanimal. A zgodba se je začela plesti drugače.

Res vam privoščim, da spoznate Zefa. Je namreč eden tistih ljudi, ob katerih se človek počuti slišanega, sprejetega, navdihnjenega.

In … mar ni čudovito? Človek albanskega porekla pride v Slovenijo in tu ustanovi ter razvija družbeno inovacijo, ki jo hodijo gledat ljudje iz vse Evrope, s pomočjo katere POP TV išče talente za šov Slovenija ima talent in ki spreminja mnoga življenja mladih ljudi?

Katere so najpogostejše ovire, zaradi katerih se naši cilji ne uresničujejo?

Konec lanskega avgusta smo se s prijateljema, JakobomŠtrbenkom, uspešnim mednarodnim podjetnikom s področja marketinga, in z Benjaminom Siterjem, vodjem gibanja Družina in Življenje, srečali z vprašanjem »Kje si bil pred 5 leti in kje želiš biti čez 5 let?«

Pogovor je bil navdihujoč in prejeli smo veliko odzivov.Zato sem Jakoba in Benjamina povabil še enkrat, tokrat z nadaljevalnim vprašanjem: Zakaj se cilji (ne) uresničijo?

Pravzaprav vse tole bolj podrobno še enkrat razložim vnadaljevanju, zato na tem mestu le še obveščam, da so prijave na usposabljanje Vodenje 9,7 odprte. Gre za celoletno usposabljanje za voditelje v Cerkvi, duhovnike in laike, z desetimi odličnimi izvajalci. Več na https://vodenje97.si/.

Tokrat nekaj posebnega – epizoda z mojim očetom, Janezom Cepinom.

Rodil se je med drugo svetovno vojno in že takoj ostal brezočeta. Odraščal je v Žireh, že za srednjo šolo pa je odpotoval v Ljubljano. Izšolal se je za gimnazijskega učitelja fizike, a kot boste slišali v epizodi, je ta poklic kmalu opustil. Kot eden prvih se je podal v svet računalništva, ki pa je bil, kot boste prav tako slišali, zelo drugačen od današnjega.

Očijeva zgodba ni toliko zgodba o prisluškovanju Božjemu klicu. O Bogu in takšnih stvareh se doma nismo nikoli prav veliko pogovarjali.

Je pa vsekakor to zgodba o edinstvenem prispevku k boljšemu svetu, ki ga je oči udejanjal na področju računalništva. Naj to ilustriram samo s prigodo, ki naj bi se zgodila še pred mojim rojstvom, torej v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja: ko je oči kot eden prvih, če ne celo prvi v takratni Jugoslaviji, prišel na občino, da bi odprl obrt s področja računalništva (podjetja takrat še ni bilo mogoče odpreti), naj bi mu tam rekli: »Tovariš, a vi mene zaje* …?«

Bojan Doljak je mož, oče, farmacevt, Jezusov učenec in pričevalec iz Logatca.

Kratko srečanje z njim pred več kot desetletjem in iskriv pogovor z njim je bil dogodek, ki sem si ga zapomnil vse do danes. Bojan je namreč oseba z zelo edinstvenim tokom misli in takšni ljudje, če so dovolj ponižni in odprti, se mi zdijo vedno zelo zanimivi.

Seveda pa življenja ne sestavljajo le misli. Še bolj ga oblikujejo konkretni dogodki. Tako je Bojanovo ženo Saro doletela preizkušnja, za katero si verjetno večina med nami ne predstavlja, kako bi jo prenesla. Multipla skleroza jo je prikovala na voziček in ji odvzela tudi glas. Danes na različnih pričevanjih, Sara s pomočjo generatorja glasu, pogosto povesta, da se jima je življenje takrat postavilo na glavo.

Moje izhodišče za pogovor z Bojanom je bilo vprašanje, kakšen pomen dobi poročna obljuba, ko se zgodi takšna preizkušnja. In presenetil me je z odgovorom, da je obljuba zgolj kot platno, na katerem pa ni narisanega še ničesar. Rišemo pa vsak dan sproti, vsak dan z nekoliko drugimi barvami. Razumel sem ga, da Bog ne mara »z obljubo zvezanih ljudi« ampak svobodne. In skozi pogovor se je večkrat videlo, kako pomembna se Bojanu zdita ta svoboda in avtentičnost.

Le tako lahko s svojim življenjem nariše povsem edinstveno sliko, takšno, ki je ne bo nihče drug.

Dani Siter je z ženo Vilmo, ki je bila gostja Gorečega grma v 36. epizodi, na prelomu tisočletja ustanovil gibanje Družina inživljenje (DIŽ), ki je danes, po 25 letih, po marsikaterem kriteriju vodilna družinska organizacija v Sloveniji, poleg tega pa sta jo tudi uspešno predala v vodenje mlajši ekipi.

Tematik za pogovor z Danijem, nekaj let svežim upokojencem, nikoli ne zmanjka. Tokrat je bilo bolj po moje, bolj biografsko. Dotaknila sva se sedanjega obdobja: kaj je smiselno delati, ko se upokojiš; pa obdobja ustanovitve in prvih let DIŽ-a, torej preloma tisočletja; pa obdobja 90-ih, ko je Dani deloval kot župan občine Krško, 70-ih in 80-ih, ki jih je zaznamovala močna duhovna rast, seveda pa se nisva mogla izogniti tudi njegovemu otroštvu in temeljni zaznamovanosti, iz katere verjetno izhajajo tudi njegovi najmočnejši goreči grmi: občutku manjvrednosti zaradi odsotnosti očeta.

In prav to zaznamovanost je bilo Daniju dano pretvoriti v veliko daritev. Njegov občutek manjvrednosti iz otroštva se je v veliki meri pretopil v očetovstvo zelo širokemu krogu ljudi.

Ne poznam človeka, ki bi s takšno strastjo prevozil ali prehodil toliko krajev po Sloveniji za obisk tistih, ki jim življenje ne gre tako, kot so si ga zamislili, za besede opogumljanja, pričevanje, stisk roke ali objem.

Tokrat je z menoj Tjaša Sušin, načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

Morda ste zasledili, da slovensko skavtsko združenje v teh dneh praznuje 35 let svojega delovanja in zabavno dejstvo je, da je Tjaša prva načelnica v zgodovini te organizacije, ki je mlajša od organizacije same.

Kot nekdanjega aktivnega skavta in zdaj starša otrok, ki so pri skavtih, me seveda zanima, v kakšnih rokah je skavtsko združenje. In … če bi sodil zgolj po Tjaši, je v zelo dobrih rokah.

Tjašo namreč krasijo spontano veselje, drzen pogum, sposobnost sprejemanja odločitev, radovednost, izredna izkušenost (preizkusila se je že v zelo veliko različnih vlogah), predvsem pa nekaj, česar je danes manj kot včasih. In temu pritrjuje tudi sama. Zavezanost k služenju in prevzemanju odgovornosti: ne le za 10 minut ampak za več let.

Kot boste slišali v epizodi, mi je med pogovorom celo ušlo vprašanje: »Tjaša, kako se vzgaja otroke, da bodo takšni, kot si ti?«

In, ja, hvaležen sem za to, da imajo moji otroci pri skavtih takšno vodjo. Čeprav z njo nimajo neposrednega stika, namreč verjamem, da se njen vpliv širi tudi navzdol po strukturi.

Morda še opravičilo: sem ter tja naju v epizodi pogovor zanese v določene skavtske izraze in kratice. Vendar so ti odseki zelo kratki, zato prosim, zdržite tistih nekaj trenutkov z nama.

Tokrat je z menoj Mitja Markovič, župnik v Šentjurju pri Celju.

Rodil se je leta 1976. Odraščal je v Slovenskih Goricah, ki sicer spadajo pod Mariborsko nadškofijo, a je ob nastanku nove škofije Celje želel ostati z ljudmi v župniji Krško – Videm, kjer je ravno začel delovati.

Krasijo ga vedrina, radovednost, sposobnost biti blizu in nekakšen naravni optimizem. Od kod vsa ta energija? Pred mesecem dni mi je izrekel zanimivo tezo: »A veš, da sem zelo rad duhovnik prav v tem času? Ne prej, ne kasneje, prav današnji čas mi je velik izziv!«

To se vidi tudi v njegovem delovanju na župniji. Ne živi v preteklosti ali v prihajajočih nebesih ampak se prav čuti, da živi danes, v tem času. Uporaba sodobnih digitalnih orodij, oblikovanje živih in predanih timov, premišljevanje o tem, katere dejavnosti bodo najbolj odgovarjale na potrebe današnjega časa, predvsem pa izkušnja, da so s sodelavci skupaj oblikovali vizijo, ki ji zdaj želijo slediti.

Tokrat se mi je v studiu pridružil Rok Škrlep, verjetno edini stand-up komik v Sloveniji, katerega predstavo sem si brez praskanja za ušesi, ki ga običajno povzroči prevelika količina vulgarnosti, ogledal tudi s svojimi najstnicami.

Predstava Svetovne fore:https://youtu.be/4nXiTHTlmAw?si=T5d6x3xBz0M9f8ld

Rok pa ni znan le po stand-upu. Leta 2021 je postal voditelj legendarne otroške oddajeMale sive celice, ki je, kot mi je zaupal, celo starejša od njega.

Ključna beseda, zaradi katere sem Roka povabil, pa je popotništvo«. Bog je skozi goreči grm Mojzesa povabil na pot.  In tudi Rok je popotnik, tako po svetu, kot tudi v duši. Zanimalo me je, kako ga je popotništvo oblikovalo za ustvarjanje, življenje, družino.

A če se mi je pred epizodo Rok kazal skozi »popotništvo«,mi po pogovoru z njim odmeva beseda »hvaležnost«. Občutek imam, da njegovo dušo preplavlja hvaležnost, kar se kaže v njegovem pogledu na svet, smehu, odgovorih … Morda se mi pa zato njegovi stand-upi zdijo tako posebni.

Bogomir Štefanič je novinar Družine, ki je med drugim zadnjih 15 let deloval tudi kot urednik Slovenskega časa.

Prav v teh dneh je Bogomir uredniško vlogo predal svojemu nasledniku, Martinu Nahtigalu, ob tem pa se bo Slovenski čas iz priloge tednika Družina razvil v samostojno revijo, ki pokriva družbeno in kulturno tematiko.

Lepo je, da sem se z Bogomirjem lahko pogovarjal prav v tem prelomnem trenutku. V času, ko je še nekoliko laže gledati nazaj in tudi v času, ki nosi nekoliko večjo odprtost za prihodnost.

Slovenski čas je nastal leta 2009, v obdobju globoke finančno-gospodarske krize, v času, ko smo se vsi, podobno kot danes, pogosto spraševali o tem, kakšna bo prihodnost. Mislili smo, da smo na dnu, tako v Sloveniji, kot širše, a smo se seveda motili.

V teh 15 letih sva z Bogomirjem razvila odnos, ki ni bil zelo intenziven, ni imel izrazitih vzponov ali padcev, lahko pa rečem, da je bil stabilen in je kot tak bogatil tako naju kot tudi organizaciji, v katerih delava.

Prav to sem ponovno doživel tudi v pogovoru: ves čas smo prisiljeni v inovacije, spremembe, reorganizacije … a kako pomembne so na drugi strani stalnost, stabilnost, definiranost … tudi zvestoba, ki jo v pogovoru kot svojo vrednoto omenja Bogomir.

Zelo pogosto prav v takšnem konstantnem delovanju skozi čas nastane nekaj velikega in pomembnega.

Moj tokratni gost je Miro Šlibar, 74-letni duhovnik v ljubljanski nadškofiji, ki ga med vsemi slovenskimi duhovniki verjetno največ ljudi povezuje z delom v bolnišnicah in spremljanjem bolnih.

Bil je prvi župnik v ljubljanski bolniški župniji, ki je nastala v 80-ih letih prejšnjega stoletja, torej še v Jugoslaviji. In kljub temu, da te vloge že več let ne opravlja več, se bolnim še vedno posveča na druge načine.

Čutiti je, da bolni enostavno prežemajo njegovo življenje.

Prvega srečanja z Mirom se še vedno dobro spominjam tudi po 30 letih. Kot gost je obiskal mladinsko skupino, ki sem jo obiskoval tudi sam in že od takrat mi v spominu ostaja njegov odprti in sprejemajoči značaj.

Sledilo je le še nekaj krajših srečanj, ne veliko in nikoli ena na ena. A vedno je bil to isti, mirni Miro, ob katerem je bilo prijetno biti.

Po temle pogovoru vem še jasneje. Miro je tisti, ki zna enostavno biti poleg, biti ob človeku, slišati ga, začutiti ga. V tem je res neverjeten. To sporoča s telesno držo, s tonom glasu, predvsem pa tudi takrat, ko obmolkne in da prostor tišini.

Še obvestilo: če tole epizodo poslušate pred 9. januarjem 2025 in če vas zanima delo na Socialni akademiji, pokukajte na našo spletno stran in si oglejte razpisa za dve delovni mesti, ki ju iščemo. Iščemo namreč mladinskega in skupnostnega delavca ter nekoga, ki bi z nami delal na področju medijev in promocije.

Leto 2020, čas pandemije, je poleg mnogih negotovosti prineslo tudi kaj novega. Septembra tistega leta je bila objavljena prva epizoda Gorečega grma, nekaj mesecev pred tem pa prva epizoda Sekularja, predhodnika podkasta Konzerva. Gostitelj obeh omenjenih podkastov je Janez Zupan, mož in oče iz okolice Tržiča.

Njegov pogled na svet je v veliki meri oblikovalo gibanje fokolarov, morda v še večji meri pa tudi vse knjige, ki jih je prebral in v katerih je iskal nastavke za svoj pogled na svet.

Janez se mi zdi poseben v tem, da v svojih podkastih gosti zelo raznolike sogovornike in da želi z vsakim od njih vzdrževati visoko raven pristnega dialoga. Kot boste videli v epizodi, tudi sam ne ve natančno, kakšen bo učinek vseh več kot stotih epizod, verjame pa v dialog, pokanje mehurčkov in pristno radovednost.

Seveda me je zanimalo, kateri konkretni dogodki so ga vodili k začetkom, kakšni so začetki bili, predvsem pa, kako mu poleg službe, družine, gibanja in župnije uspeva tako konstantno objavljati tudi podkaste.

Verjetno se strinjate z menoj, da je sicer težko objaviti prvo epizodo, še veliko teže pa stoto.

s. Andreja Godnič, Benjamin Siter in Matej Cepin smo v septembru 2024 po vseh šestih škofijah izvajali enodnevna usposabljanja, imenovana Pastoralni tečaji. Ob tej priložnosti smo se srečali z več sto duhovniki in tudi z drugimi udeleženci. V času priprave in izvedbe smo se tudi veliko pogovarjali med seboj. Po skoraj dveh mesecih, ko so se vtisi že “vsedli”, je čas, da se razprava razširi.

Zakaj je vprašanje “Slovenska Cerkev na poti … kam?” tako pomembno?

Časi, v katerih živimo, so v marsičem prelomni. Veliko stvari se spreminja, mnoge že zaradi novih tehnologij in posledično novih družbenih odnosov delamo drugače, kot smo jih bili navajeni še pred desetletjem ali dvema.

Vemo, da bo Cerkev svoje poslanstvo opravljala tudi v prihodnje. Vemo tudi, da je njena bistvena naloga ljudem prinašati najbolj pristno veselje. Toda … kakšna naj bo, da bo to uspešno delala v teh prelomnih časih? Kaj so prioritete?

S tem vprašanjem se ukvarjajo v mnogih lokalnih skupnostih (župnijah), pa tudi v sinodi na svetovni ravni.

Sodelujoči nimamo pomembnih voditeljskih funkcij, smo pa skozi več-desetletno delo, posebej pa v septembru 2024, nabrali nekaj izkušenj, ki lahko v skupni mozaik prispevajo kak dodaten kamenček.

20. novembra ob 19h se v Galeriji Družina v Ljubljani vidimo na prvem Gorečem grmu v živo! Več informacij na: https://socialna-akademija.si/prvi-goreci-grm-v-zivo-ljubljana-20-novembra-ob-19h/

Tokrat sem se pogovarjal z Danielom Eyerjem, v Ljubljani živečim Švicarjem, možem, očetom, vsestranskim ustvarjalcem in povezovalcem, ki trenutno deluje kot ravnatelj Glasbene šole Matije Tomca v Zavodu svetega Stanislava.

Pri Danielu me je nagovarjal njegov pogum, da je kot mladenič sploh prišel v Slovenijo. Nagovarjali sta me tudi njegova učljivost (ki se vidi že po tem, kako dobro je osvojil naš jezik) in vsestranskost.

Nagovarjala pa me je tudi njegova drža v odnosu do sistema glasbenega šolstva v Sloveniji. Z izkušnjami od zunaj glasbeno šolstvo vidi drugače kot mi, ki smo v ta prostor že rojeni. Sistem ves čas budno spremlja, kjer lahko, ga skuša prenavljati, kjer tega ne more, pa išče priložnosti sodelovanja z drugimi.

No, v podkastu pa seveda nisva govorila le o glasbi. Presenetilo me je, iz kako težkega okolja v Švici izhaja, oz. s kakšnim težkim nahrbtnikom so povezane njegove korenine. Verjetno se prav zato zaveda, da je ves čas na poti. Zdi se mi, da se ne oklepa ne znanja, ki bo jutri že drugačno, ne položaja, ki ga jutri morda ne bo več. Ni ga strah niti transparentno priznati svojih šibkosti.

Za takšno držo mi je v epizodi prišla na misel beseda »gnetljiv«. Tudi sam si na nekaterih področjih želim več te »gnetljivosti«.

Moj tokratni gost je Rudi Tisel. Redovnik, salezijanec, ki kot duhovnik in vodja mladinskega centra deluje v Podgorici, v glavnem mestu Črne gore.

V Podgorici je samo ena katoliška župnija. V zadnjih desetletjih so jo upravljali salezijanci iz Slovenije in s svojim sistemom mladinskega centra, dvorane, igrišč, poklicne šole, animatorjev in ekipe zaposlenih se je razvila v kraj, ki je prepoznaven daleč naokoli.

Ko smo poleti z družino preživljali počitnice v Črni gori, smo se med drugimi čudovitimi postajami te dežele ustavili tudi pri njih.

Rudija sem na daleč poznal že desetletja. Preden je leta 2020 drugič odšel v Črno goro, je v Sloveniji vodil Skalo (znana po uličnem delu na Fužinah in zdaj tudi po cirkusu) in PUM v Celju.

A nikdar se nisva zapletla v daljši pogovor.

No, poletna Podgorica pa je to spremenila. Celotno našo družino je očarala z vzdušjem, z ljudmi, ki so si znali vzeti čas in z vsemi možnostmi, ki jih ponuja.

Mene pa so še posebej navdušile Rudijeve osebne zgodbe … in tudi voditeljske sposobnosti. Zanimivo je, da nikoli vidno ne izstopa, a okoli njega stvari kar rastejo. Tako je med drugim, še v Sloveniji, pod njegovim vodstvom zrasel cirkus Fuskabo, oblika socialnega dela z mladimi, ki danes s finalisti vsako leto zalaga tudi šov Slovenija ima talent.

V tokratni epizodi se mi je pridružila Jana Lampe, humanitarna delavka na Slovenski Karitas, odgovorna za mednarodno razvojno in humanitarno pomoč.

Jana na svojem delovnem mestu tke vezi z mnogimi posamezniki in skupinami po vsem svetu: z misijonarji, z drugimi humanitarnimi delavci, s podjetniki, politiki, darovalci in seveda s tistimi, ki pomoč najbolj potrebujejo.

Polna je zgodb in veliko od njih je zelo težkih. Večina med nami se s takšnimi zgodbami le redko sreča, Jana pa jih poskuša praktično vsak dan. Kljub temu jih, kot boste videli, še vedno pripoveduje s takšnim žarom, kot da jih ne bi poslušala že več kot 20 let. Vidi se, da svoje delo resnično opravlja s srcem in da so bili goreči grmi, ki so jo sem pripeljali, zelo močni.

Preden začnemo, pa bi vas rad povabil še na nekaj čisto novega. Kot mnogi veste, že več kot četrt stoletja skušam podpirati različne, predvsem družbene, voditelje pri njihovem delu. In v letošnji sezoni je nastalo najbolj celostno usposabljanje za voditelje, kar smo jih kdaj razvili. Na Socialni akademiji smo skupaj s še tremi organizacijami: Družina in življenje, Inštitut Integrum in Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec, razvili celoletno usposabljanje z naslovom Vodenje 9,7.

Če vodite skupino, projekt, župnijo, gibanje ali kaj podobnega, boste tam prejeli duhovno podlago, uporabne veščine in pa nova poznanstva, ki vam bodo, v to sem precej prepričan, omogočila postati boljši voditelj oz. voditeljica.

Res vas vabim, da pokukate na spletno stran https://vodenje97.si in se prepričate sami.

Bliža se novo šolsko leto in za mnoge med nami s tem ponovno prihaja čas večjih sprememb.

Kako bomo v jeseni postavili svoje prioritete? Se bomo do vratu in še čez zapodili v delo ali bomo kaj vlagali tudi v svojo osebnostno rast?

Povod za to epizodo je misel, ki sem jo nekje slišal: eno je delati svoje delo, drugo pa je delati na sebi. Kajti le drugačen, izboljšan, nadgrajen Matej bo lahko čez leto dni veliko bolje delal svoje delo!

Zato me že nekaj časa vznemirjajo vprašanja kot so: koliko osebnostne rasti oz. vlaganja vase naj si privoščim? Kje so omejitve: časovne, pa tudi finančne? Na katerih področjih naj rastem? Kateri pristopi se splačajo?

Koliko naj se tega lotevam načrtno, koliko pa po navdihu?

V podkast sem povabil dva prijatelja, ki sta mi na področju osebnostne rasti resnična zgleda: Benjamina Siterja, moža, očeta in vodjo Družine in življenja, katerega goreče grme smo predstavili v 10. epizodi, ter Jakoba Štrbenka, prav tako moža in očeta, ob tem pa še podjetnika in voditelja skupin za moške, ki je bil gost Gorečega grma v 64. epizodi.

In bilo je … recimo temu … brez dlake na jeziku. Ja, smo se kar ogreli in si povedali tisto, kar zares mislimo.

Rok Pisk je samostojni podjetnik (podjetje Cleopas), ki želi krščanskim organizacijam pomagati pri njihovi digitalizaciji in pojavnosti na spletu.

Kot novopečeni diplomirani teolog se je leta 2014, še v času posledic finančne krize, znašel na Zavodu za zaposlovanje, brez jasne perspektive za ustrezno službo. A ni miroval. Enega za drugim je sprejemal male izzive, ki so mu kljub že poznanim in tudi takrat še ne poznanim šibkostim pomagali najti njegovo edinstveno karierno in življenjsko pot.

V tistem času je vodil svoj prvi večji projekt, naredil svojo prvo spletno stran, posnel svoj prvi dokumentarni film …

Množica drobnih, a vedno večjih izzivov, ki jih je sprejel, mu danes omogoča da poleg strank v Sloveniji dela tudi za Združene svetopisemske družbe, kjer v različnih, predvsem neevropskih državah, skrbi za digitalni marketing tamkajšnjih Svetopisemskih družb.

In, kar se mi zdi najpomembneje, na svoje delo gleda kot na služenje.

Rok je tudi mož in oče štirih otrok. Ponosen in hvaležen sem, da je pomembno postajo na njegovi poti predstavljalo tudi sodelovanje s Socialno akademijo, s katero sodeluje še danes (razgledan.si, posamezne strani …)

Moja tokratna gostja, s. Marjeta Pija Cevc je redovnica, uršulinka, sicer pa ženska mnogih talentov in interesov.

V širši javnosti je na primer znana kot nuna, ki tvita in kot strastna športna navijačica. Pri uršulinkah je predstojnica ene od skupnosti, direktorica Uršulinskega zavoda in njihovega podjetja Prours. Tisti, ki jo poznamo iz mladosti, se spominjamo ogromnega pečata, ki ga je v 90-ih pustila pri skavtih. Med drugim je tudi doštudirala gozdarstvo.

Velik del pogovora z Marjeto Pijo se je seveda vrtel okoli njenih gorečih grmov – prav v ključnem obdobju za naju oba sta se najini poti namreč pomembno prepletli.

Seveda me je zanimalo tudi, kako je dinamični skavtski duh, navajen hoje po hribih in gozdovih, doživel klic v tišino samostana. Pa: kaj je skupni imenovalec vseh teh raznolikih interesov in dejavnosti. Nisem si mogel kaj, da je ne bi spraševal o transformaciji redov v Cerkvi – več redov, tudi uršulinke, gre namreč skozi močne preobrazbe. Kako se pravzaprav soočati z negativnimi novicami o izstopih in razpadih skupnosti, ki ob tem ves čas prihajajo na dan.

Zelo me je nagovoril stavek, da je v takšnih težkih časih ponovno potrebno poiskati svoje jedro, svoje temelje. »Kjer je tvoje pravo mesto, tam začutiš, da si živ in tam tudi klijejo nove stvari,« pravi. Navidhujoče tudi za tiste, ki smo izven samostanskih zidov!

Klikni na povezavo, ki spada k tej epizodi: https://bit.ly/katolicani-in-NVO

Morda se ti bo zazdelo, da tole ne sodi čisto v ta podkast. Zakaj bi v podkastu, ki temelji na osebnih zgodbah, govorili o skoraj že političnih temah, o odnosu katoličanov do civilne družbe in NVO?

Morda zato, ker je velika večina gostov Gorečega grma katoličanov, velika večina pa tudi deluje v nevladnih in neprofitnih organizacijah. Zagotovo več kot dve tretjini delujeta na ta način.

Po drugi strani pa opažam, da gredo mnogim katoličanom izrazi kot so nevladne organizacije, civilna družba, javni razpisi in podobni zelo na živce.

Kaj torej zdaj s tem? Po eni strani verjamemo, da je delovanje v civilni družbi bistveno za uresničitev naših gorečih grmov, po drugi strani pa se nam vse skupaj upira?

Na Socialni akademiji smo zato izvedli raziskavo o odnosu katoličanov do javnega delovanja in NVO. Oglej si jo – je kratka in lično oblikovana knjižica z nekaj sličicami.

V epizodi pa o teh ugotovitvah, seveda pa tudi o njunih gorečih grmih, spregovorim z Alenko Blazinšek, štajersko primorko, s katero že vsaj dve desetletji skupaj delujeva v nevladnem sektorju, in pa z Andrejo Snoj Keršmanc, mojo novo sodelavko, ki je tudi sodelovala pri izvajanju tega zanimivega raziskovanja odnosa katoličanov do civilne družbe.

Sanja Obaha Brodnjak je med drugim terapevtka in psihosocialna svetovalka s poudarkom na pomoči otrokom in mladim. (Družinski inštitut Objem)

Poznala sva se že več kot desetletje, a zelo površno. Kot zaposleno na Salezijanskem mladinskem centru Maribor sem jo srečeval na raznih dogodkih, povezanih z delom z mladimi. Dokler se ni lani odločila, da službo tam zaključi, ravno v tistem času pa smo bili v procesu prenove ekipe tudi na Socialni akademiji. Tako je zdaj Sanja med drugim tudi sodelavka Socialne akademije.

Ena pot z avtom na Madžarsko in nazaj v letošnjem januarju je bila dovolj, da sva se spoznala na popolnoma drugi, veliko globlji ravni. K temu je zagotovo pripomogla Sanjina odprtost, saj je sposobna globoko in spoštljivo deliti tudi največje preizkušnje svojega življenja in svoje ranljivosti.

Dotaknila pa se me je še ena njena lastnost: brez težav zna ubesediti svoje poslanstvo. Nekako takole pravi: »Mladim želim biti ob strani, ko nosijo svoje križe na poti proti vstajenju.«

Težko poslanstvo, ni kaj. Saj mladi danes živijo v kompleksnih okoliščinah in križev, ki jih nosijo, je zato veliko.

V epizodi boste zato med drugim slišali tudi o tem, kako je Bog Sanjo postopoma usposabljal za najtežje naloge. In morda vam bo to pomagalo tudi osmisliti težke izzive, s katerimi se pravkar soočate.

Jakob Štrbenk je mož in oče, po izobrazbi pravnik, po poklicu pa podjetnik na področju digitalnega marketinga.

Spoznal sem ga pred nekaj več kot 5 leti kot vodjo skupine za moške v Štepanji vasi v Ljubljani. Za nama je že veliko globokih pogovorov o poslu, denarju, skušnjavah, ranljivosti, skrbi za družino in podobnih tematikah, v katere je moškim pogosto težko ugrizniti, je pa to nujno.

Jakob je v teh pogovorih vedno zelo neposreden in izzivalen. S tem mnoge spravlja v premislek, morda koga celo v pohujšanje, najbolj navdihujoče pri vsem skupaj pa je, da ni nekdo, ki bi o osebnostni rasti predvsem govoril. Sam je izredno intenzivno na poti.

V pogovoru sem se naučil več stvari, naj omenim le dve: 1) Bog govori po naših najglobljih željah, če si jih le upamo priznati; 2) Jedro osebnostne rasti ni v gradnji ampak v opuščanju, v rušenju lažnih zidov in zgodb, ki nas obdajajo.

Tokrat se mi je pridružil Tone Rode, direktor podjetja Družina, najbolj znanega po istoimenskem tedniku, a že dolgo ne več samo po njem.

Tone je s svojo družino, tokrat mislim družino z malo začetnico, v Slovenijo prišel iz Buenos Airesa leta 2009, pri 40 letih. Že pred tem pa je Slovenijo velikokrat obiskal in kot poslovnež prepotoval tudi velik del sveta.

Morda ste opazili, da se pod njegovim vodstvom podjetje Družina počasi a vztrajno razvija oz. preoblikuje. Kot boste slišali v epizodi, njihova filozofija že nekaj časa ni utemeljena zgolj na prodajanju revij in knjig, ampak gre veliko globlje.

Tone skuša biti povezovalec te filozofije, pri tem pa mu, kot sam pravi, prav pride tudi to, da je pesnik. Pravi, da mora vsako podjetje seveda imeti v sebi veliko racionalnega. Pokriti mora svoje številke. Po drugi strani pa mora imeti podjetje v sebi tudi nekaj pesniškega. Posedovati mora odgovor na potrebo po smislu, vedeti mora, na kakšen način služi svojim strankam. Tone temu pravi: zdrava duša v zdravem telesu.

Najin pogovor pa seveda ni tekel samo o podjetništvu. Tone je zelo vsestranski človek, kot boste slišali, pa je to dolžan čudovitim zgledom argentinskih Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni bežali »tja čez« in ga, kot tudi njegove sovrstnike, močno oblikovali.

Slavko Rebec je duhovnik v koprski škofiji in tudi škofov vikar.

V podkast sem ga povabil zato, ker mi je že več kot 20 let blizu – in to, odvisno od obdobja, na zelo različne načine. Nekoč kot sovoditelj pri skavtih, kasneje kot prijatelj moje družine, pa kot podpornik Socialne akademije, kot sogovornik v težjih obdobjih, nenazadnje kot tisti, s katerim se da dobro zadebatirati.

A blizu ni le meni. Zdi se mi, da ima poseben dar za biti blizu zelo velikemu številu ljudi. To ga res dela … njega. Te drže ni izgubil niti v zadnjih letih, ko je časa veliko manj in ko na škofiji rešuje pomembne probleme.

Ob tem se mi je seveda takoj porodilo nekaj vprašanj. Na primer, kako lovi ravnotežje med odgovornostjo za reševanje »velikih problemov« in mnogimi odnosi, ki jih vzdržuje. Seveda pa nisva obšla niti bolj strateških: o tem, kakšna je Cerkev danes, kakšna bi lahko bila v prihodnosti, pa tudi ne tistega o vlogi mladih v Cerkvi … Nanizala pa sva seveda tudi nekaj njegovih gorečih grmov.

Ta epizoda je zgolj moja slovenska interpretacija originalnega pogovora, ki je potekal v angleščini. Če vam vaše znanje angleščine to omogoča, vam priporočam, da raje poslušate originalni pogovor.

Pred kratkim, med 28. 12.2023 in 1. 1. 2024, je v Ljubljani potekalo Evropsko srečanje mladih, ki ga je skupaj z domačini organizirala skupnost bratov iz Taizéja. In ob tej priložnosti sem v Gorečem grmu gostil brata Emila - upam, da to lahko rečem - dolgoletnega prijatelja in spremljevalec pri duhovnih vajah v tišini, ki se jih občasno udeležim v tej čudoviti francoski vasici.

Z bratom Emilom sva se prvič srečala leta 2000, med mojo prvo tišino, ki ima v mojem življenju še vedno posebno mesto.

Že takrat me je presenetil s svojo sposobnostjo poslušanja, s tem, da je vedno našel prave besede zame, predvsem pa s sposobnostjo, da mi je na meni razumljiv način pokazal Boga. Zato lahko rečem, da je bil eden od mojih najpomembnejših gorečih grmov, po katerih mi je govoril Bog.

Ob njegovem prihodu v Ljubljano sem tako preprosto moral potešiti svojo radovednost in se z njim pred mikrofonom pogovoriti o njegovih gorečih grmih ter kako se je nanje odzival.

Contact me: matej@socialna-akademija.si

Brother Emile of Taizé is - I hope I can say this - my long-time friend and companion when I do the spiritual exercises in silence in this beautiful French village. We met for the first time in 2000, during my very first silence, which still has an important meaning in my life.

Even then Brother Emile surprised me with his ability to listen, to give the right words, and above all with his ability to point to God in my life. I can say that he was one of my most important burning bushes through which God spoke to me.

Therefore, when He came to Ljubljana, I just had to satisfy my curiosity about what were HIS burning bushes and how he responded to them.

About the podcast

The purpose of this podcast is to inspire you with the stories of people who are already living their vocation, so that you too may discover burning bushes within you and courageously step out onto a new path.

This podcast is usually in Slovene and the guests come from Slovene background.

This episode is actually the only one in English so far. It was recorded during the European Youth Meeting in Ljubljana, Slovenia, which took place on the occasion of the New Year 2024 and brought together almost 5,000 young people from Europe and beyond.

Matej Pirnat je mož, oče šestih otrok, sicer pa generalni tajnik Škofijske Karitas Celje.

V decembru še posebej kristjani pogosto govorimo o tem, da moramo svoja srca, glave in hiše pripraviti na prihod Boga, ki se bo kmalu rodil. Matej ima na področju »odpiranja vrat« veliko izkušenj. Prisostvoval je odpiranju mnogih župnijskih Karitas v celjski škofiji, s programi škofijske Karitas so odprli vrata tudi drugim ciljnim skupinam, na primer leta 2022 tudi beguncem iz Ukrajine.

Matej pa ni le specialist za odpiranje vrat, je tudi človek odprtega srca. In, kot sem spoznal v tem pogovoru, tudi izredno odprte glave. Nagovorila me je njegova osebna teologija, njegov osebni pogled na Boga, ki je zelo argumentiran, podprt z mnogimi avtorji in citati.

Ob poslušanju pa boste seveda izvedeli tudi druge pikantne podrobnosti: o tem, kako je šel v bogoslovje, kako je šel ven, kako je prišel na Karitas, kako je vedno z ljudmi, a obenem tudi veliko sam … seveda pa se skozi celotno epizodo razkrivajo tudi njegovi goreči grmi.

V Matkovem kotu, na 1165 m nadmorske višine, na Kmetiji Matk z 200 hektarji gozda in 20 hektarji kmetijskih površin gospodari Klemen Matk.

Ko sem Klemena spoznal, pred nekaj več kot desetletjem, sem bil presenečen nad njegovo skromnostjo in modrostjo. Skozi čas pa me je začela navduševati tudi njegova družbena angažiranost na kulturnem, političnem in še marsikaterem drugem področju.

Je oseba, ki gorečega grma ni odkril »v daljni deželi«, tako kot Mojzes in večina mojih sogovornikov. Našel ga je kar doma.

A, kot boste slišali, za tem »doma« vendarle stoji dolga pot njegovega notranjega dozorevanja.

S. Rebeka Kenda je redovnica, šolska sestra, ki je v slovenskem prostoru znana po neutrudnem delu na področju duhovnih vaj, namenjenih predvsem osnovnošolcem.

Pot s. Rebeke je pot težkega otroštva, vstopa v samostan v nenavadnih okoliščinah in nato »običajnega« samostanskega življenja …

… dokler v nekem obdobju niso začeli okoliški starši prepoznavati njenega talenta in njene zagnanosti. Prosili so jo, če bi z njihovimi otroki preživljala več časa – in tako so se razvile čisto svojske duhovne vaje.

Te zdaj potekajo že nekaj desetletij in njeni prvi varovanci so zdaj že starši.

Ob tej priložnosti vas še enkrat povabim na spletno stran letošnjega Socialnega tedna, ki bo letos potekal med 15. in 26. novembrom na temo: Kje s(m)o voditelji?

Tokrat se bomo posvetili tematiki, ki postane aktualna, ko človek že prisluhne svojemu klicu in skuša živeti svoje poslanstvo.

Govorili bomo o vodenju.

Dobrih voditeljev danes primanjkuje, primanjkuje pa tudi zavedanja, da se je vodenja potrebno učiti. Čeprav ste nekateri značajsko za vodenje bolj talentirani od nas, ostalih, se vsakdo lahko razvije v voditelja.

O tem, kaj vodenje sploh je, kako se voditelj razvije, zakaj smo lahko voditelji tudi tisti, ki smo nepopolni in zakaj se vodenja bojimo, bomo spregovorili s prijateljema Alešem Čerinom (Družina in življenje) in Benjaminom Tomažičem (Inštitut Integrum)

Epizodo smo naslovili Kje s(m)o voditelji, kar je tudi naslov letošnjega Socialnega tedna. Klikni za poslanico: https://socialniteden.si/

Naroči se na e-obvestila za voditelje in vsak mesec v spletnem časopisu prejmi nekaj voditeljskih spodbud: naroči me na obvestila.

Moj tokratni gost je Boštjan Koprivec. Mož, oče petih otrok, direktor občinske uprave na Vrhniki in stalni diakon v Cerkvi.

Zanimive reference, vendar pa ga v podkast nisem povabil zaradi teh referenc. Za vabilo sem imel dva druga razloga.

Prvič: Boštjana vidim kot človeka, ki se zelo veliko pogovarja z Bogom, še posebej ob pomembnih življenjskih prelomnicah in odločitvah. Njegovi pogovori z Bogom so zelo pristni in … recimo temu … realistični.

Drugi razlog pa je ta, da se ob pogovoru z Boštjanom počutim napolnjenega. Čutim, da je poln »pravega duha« in če s v pogovoru del tega duha prenese tudi name, je to prav dober občutek.

Skozi pogovor pa sem prejel še globlje spoznanje. Namreč da Boštjanove življenjske odločitve niso plod njegovega premisleka o tem, kje bi se rad angažiral, ampak so plod preprostega stavka: »Tukaj sem!«

Stavek: »Tukaj sem!« ki ga je Boštjan skozi epizodo večkrat izrekel, je res eden najkrajših stavkov, a to, da ga izrečeš, terja veliko poguma in pripravljenosti.

Za več pa prisluhnite!

Stanko Gerjolj je lazarist, doktor in profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Poleg tega, da so navdihujoči njegovi lastni goreči grmi, se s področji poklicanosti in poslanstva ukvarja tudi v teoriji in praksi.

Prvo polovico epizode sva tako posvetila odkrivanju njegove poti, drugo pa pogovoru o teh dveh tematikah, ki je lahko koristen za vse nas, ki še vedno na tak ali drugačen način iščemo svoje poti.

G. Gerjolj se poslanstva in poklicanosti verjetno najpogosteje loteva z dveh vidikov. Prvi je svetopisemski – zelo dobro pozna svetopisemske like in dinamike njihovih poklicanosti. Drugi vidik pa prinaša iz geštalta, s pomočjo katerega mnogim pomaga pri »uziranju lastne podobe«.

Zase pravi, da ga je srečanje z geštalt pedagogiko, ki jo je spoznal že po študiju, kar zaznamovalo. Če je prej več stavil na dajanje modrih odgovorov, zdaj bolj išče vprašanja, posluša in je bolj občutljiv na čas, v katerem kaj sproži.

Tudi sam sem pogovor z njim izkusil kot zelo pretočnega, v obe smeri.

Poleti še posebej radi in veliko potujemo, a vseh migracij ne gre metati v isti koš.

V tokratni epizodi gostim argentinska Slovenca, Ano Porcelo Žakelj in Jožeta Rožanca, ki sta vsak zase v svoji mladosti odšla iz Argentine v Slovenijo.

Njuni zgodbi se po kratkem opisu zdita zelo podobni, a sta obenem, kot boste spoznali skozi pogovor, tudi zelo različni. Obema pa je skupna ena stvar: v Argentini sta zapustila skoraj vse, kar sta tam imela in se podala iz cone udobja, na drug kontinent, v deželo, ki so ju morali njuni stari starši pred več desetletji na hitro zapustiti.

Anina in Jožetova zgodba nista le zgodbi o menjavi kontinenta in o težkih odločitvah. Soočata nas tudi z našimi izbirami: včasih želimo v življenju narediti večjo ali manjšo spremembo, toda od želje do realizacije je še dolga pot. In učimo se je lahko od njiju.

Ko smo že pri migracijah: vabim vas, da si na portalu razgledan.si ogledate eno zadnjih lekcij, ki govori prav o tem pojavu. V teh dneh smo ji dodali tudi čisto nov video. Več na  https://razgledan.si/lekcije/migracije/

Gost tokratne epizode je Janez Meden, še ne 30-letnik, ki je med študijem elektrotehnike začutil klic za delo z mladimi na duhovnem področju in se zato vpisal v bogoslovje.

Ko se je po petih letih izkazalo, da tam zanj ni več mesta, se je ponovno znašel tako rekoč na začetku, vendar ga to ni zmedlo. Po času razločevanja je začel prevajati birmanske programe za mlade in jih tudi izvajal. S tem namenom sta s kolegom celo odprla podjetje Luč.si.

Pri Janezu me je navdihnilo več stvari, pa naj omenim le dve.

Prva je seveda pripravljenost za delo z mladimi na duhovnem področju in to profesionalno – ta danes ni prav pogosta. Pri tem mi je bilo še posebej zanimivo, kako loči med iskanjem lastne potrditve pri delu z mladimi, torej egoizmom, in pravo ljubeznijo.

Druga pa je širina njegovega razmišljanja o temah kot so mladi, identiteta, poklicanost, poslanstvo, Cerkev in podobne.

Tokrat gostim Igorja Bahovca, profesorja sociologije in še nekaterih s sociologijo povezanih predmetov na Teološki fakulteti v Ljubljani, sicer pa v Ljubljani živečega moža in očeta treh otrok.

Igorja, s katerim sva dolgoletna prijatelja, sem v podkast povabil predvsem zaradi dveh stvari.

Najprej zato, ker teologija in sociologija nista bili njegovi področji že od začetka. Diplomiral je kot fizik in se šele po tem, ko je bil že nekaj let tudi zaposlen kot fizik, podal v sociološke akademske vode.

Drugič pa zato, ker se ukvarja s pomembnimi temami. Vprašanja kot so: Kaj bo z našo družbo, Kako premagovati individualizem, Kako doseči več dialoga, Kakšna obdobja se nam obetajo … in podobna se – vsaj meni – zdijo zelo temeljna in hočeš nočeš vplivajo na naša poslanstva.

Simona Cepin je mama, učiteljica razrednega pouka, v mladosti skavtinja in animatorka, voditeljica več odmevnih projektov, širše je znana kot oseba, ki neutrudno povezuje ljudi, sicer pa je med drugim tudi … oseba, ki jo imam najraje na svetu.

Gostiti svojo ženo ni lahka naloga. Pri vseh ostalih gostih je veljalo, da bolj ko sem gosta poznal, laže je bilo z njim posneti epizodo. Z ženo pa je seveda zgodba drugačna.

Nekaj več objektivnosti in distance mi je, upam, uspelo doseči s petimi Simoninimi prijateljicami, katerih izjave sem posnel pred pogovorom. Šele med snemanjem sem dojel, da so vse prav tako mame, vsaka z vsaj tremi otroki.

In prav na to dejstvo je vezan eden od Simoninih najmočnejših gorečih grmov. Skupina mam, za katero je dala pobudo med svojo drugo porodniško, je bila res lepa zgodba tako zanjo kot tudi za mnoge druge mamice.

Aleš Primc (rojen 1973) je verjetno enden najbolj neutrudnih civilnodružbenih delavcev v Sloveniji.

Že kot mlad se je kalil v podmladku Slovenskih krščanskih demokratov. Ko se je stranka združila z SLS in po odcepu stranke N.Si je ostal v SLS. Kasneje pa je ustanovil tudi "svojo" politično stranko, Glas za otroke in družine.

Veliko bolj znan pa je po civilnodružbenih akcijah - večina se tiče družine. Zdi se, da se loteva tem, ki so najgloblje zapisane v našo zavest in podzavest. Pogosto je tudi "strelovod" za napade in kritike.

Marko Balažic (rojen 1984) je mož in oče štirih otrok.

Poleti 2022 pa je postal predsednik Slovenske ljudske stranke – stranke, ki sicer nima poslancev v državnem zboru, je pa relativno močna na lokalni ravni in tudi stranka z najdaljšo tradicijo v samostojni Sloveniji oz. pred njenim nastankom.

Preden sem se lotil snemanja te epizode, se mi je po glavi motalo predvsem eno vprašanje: “Kakšen goreči grm nagovori človeka, da se na vrhuncu svojih fizičnih moči spusti v tako tvegano situacijo kot je oživljanje politične stranke, ki ji že večkrat zapored ni uspelo?

Skozi epizodo pa sem ugotovil, da je bil Marko v vseh dosedanjih situacijah tisti, ki je povezoval zelo različna mnenja, a je pri tem vedno obdržal svoj svetovni nazor – nikdar doslej se pri tem ni stalil z brezbarvnim povprečjem.

Marko je v času snemanja med drugim regijski poveljnik pri gasilcih, tam tudi vodja več usposabljanj, pa lovec, ključar, predsednik društva Lovrenc, ki oživlja slovensko vojaško zgodovino, predsednik Društva ljubiteljev gradu Snežnik, ki si prizadeva za ureditev gradu, član viteškega reda svetega Jurija in Karantanije, pa tudi občinski svetnik v občini Loška dolina.

Ni še konec … Ob vsem tem pa vodi podjetje GO-RO liv z 20 zaposlenimi.

Pogovor z njim je bil daleč od zgolj naštevanja zadolžitev. Ob njem sem dobil vtis pokončnega človeka, za katerega sem zelo hvaležen.

Tokratni gost je p. Viital Vider, duhovnik in jezuit, ki bo, če Bog da, v marcu praznoval že 94. rojstni dan!

Mnogim, predvsem starejšim, p. Vitala ni potrebno posebej predstavljati. Takšne označbe so sicer pogosto nehvaležne, a upal bi si trditi, da je začetnik načrtnega dela z zakonskimi pari v Cerkvi na Slovenskem.

Gibanje Najina pot, ki je pod njegovo skrbjo nastalo pred 50 leti, je bilo v času svojega nastanka nekaj povsem novega. In morda je največji dokaz tega, kako veliko delo je Bog po p. Vitalu opravil, prav dejstvo, da se zdi danes pojem »zakonska skupina« samoumeven skoraj vsakemu kristjanu v Sloveniji.

Seveda me je v pogovoru zanimalo, kakšno je bilo stanje pred tem. Kako so na razvoj gibanja vplivali dogodki tistega časa, kot na primer II. vatikanski koncil in spolna revolucija? In seveda – kakšni so bili Vitalovi goreči grmi na poti za duhovništvo in za služenje zakonskim parom.

Tilen Čebulj je daleč najmlajši med vsemi gosti doslej. Prihaja iz Cerkelj na Gorenjskem, ima 24 let in je študent razrednega pouka. Kot smo to izkusili mnogi, v višjih letnikih študija počne še marsikaj drugega, kot le hodi na faks.

Pri Katoliški mladinije koordinator taizejskega dogajanja za Slovenijo, prevzel pa bo tudi koordinacijo evropskega srečanja mladih 2023/2024, ki bo prvič v zgodovini potekalo v Ljubljani.

Med drugim sva se pogovarjala o tem, kakšno mesto imajo Taizejska srečanja na njegovi poti, kaj se mu zdi pri pripravi takšnega srečanja najpomembnejše, kako se je skalil do te mere, da je mu je bila zaupana tako velika naloga, seveda pa je pogovor nanesel tudi na vprašanje, kako je biti mlad v tem hitrem, prepletenem in nepredvidljivem času.

Tokrat bomo spregovorili o družini, natančneje o delu z družinami in za družine.

Zato gostim Natalijo Podjavoršek, ženo, mamo ter učiteljico matematike in fizike iz Domžal, ki je v tamkajšnji župniji ustanovila t. i. družinsko katehezo.

Stvar se je začela pred 11 leti, ko Nataliji kot mami novopečenega šolarčka ni bilo jasno, zakaj bi opravljala zgolj vlogo taksistke, ki otroka pripelje na verouk in ga tam čaka, ko pa bi duhovne spodbude, morda še bolj kot sin, potrebovala ona sama.

Danes družinska kateheza v Domžalah združuje več deset družin, ki se tedensko srečujejo, pogovarjajo, športajo, letujejo, pripravljajo predstave, maše, predvsem pa so navdih kar nekaj drugim župnijam.

Med drugim me je zanimalo, kako Nataliji uspe vsak teden v dogajanje vlagati toliko časa kljub lastni družini, kako znotraj gibanja nastajajo novi voditelji in ali se kdaj naveliča.

Tokrat sem se na pobudo prijatelja Janeza Snoja, ki je bil gost v čisto prvi epizodi Gorečega grma, prestavil na levi stol v studiu. V tradiciji Gorečega grma je namreč desni stol namenjen gostitelju, levi pa vsakokratnemu gostu.

Tokrat bom sam gost – in to v lastnem podkastu.

Moj gost je tokrat Maksimilijan Matjaž, duhovnik in doktor biblične teologije, ki je dolga leta deloval kot profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, marca 2021 pa ga je papež Frančišek imenoval za celjskega škofa.

Govorila sva o njegovih gorečih grmih, o letih njegovega dela, o tem, kako biti voditelj (v njegovem primeru škof) in o viziji Cerkve v Sloveniji.

Pri Maksimilijanu Matjažu me najbolj navdušuje to, da se kot izreden poznavalec Svetega pisma obenem še vedno na zelo preprost način prepušča Božji besedi v vodenje.

To epizodo sem posnel v okviru Socialnega tedna, ki ga, kot vsako leto, tudi letos koordiniramo na Socialni akademiji. Letos nosi naslov Počimo mehurčke, poslanica pa govori o medkulturnem dialogu. In prav sposobnost pokanja mehurčkov je ena od lastnosti, zaradi katere sem današnjega gosta povabil.

Nejc Smole je župan Občine Medvode, ki pri 36-ih letih, zaključuje že drugi županski mandat. Prvič je bil izvoljen kot takrat najmlajši župan, pri 28 letih.

Ko sem Nejca spoznal, je mojo pozornost zbudilo predvsem dejstvo, kako pogosto pri svojem delu omenja pomen skupnosti. Ne vem, če sem že kdaj srečal človeka, ki bi tako pristno in z žarom govoril o pomenu skupnosti za naše blagostanje. In strinjam se - mnoge skupnosti nam razpadajo dobesedno pred očmi.

Je pa še ena stvar, ki mi je v navdih. Nejc je župan, ki se je skalil skozi delovanje v civilni družbi. Kot kulturnik je prevzemal vedno odgovornejše naloge, pristal v društvenih vodah, nato v med-društvenih, pa v krajevni skupnosti in na koncu na občini. Njegov krog delovanja je bil vedno širši - pravi, da v večini primerov zaradi predolgega jezika.

Še vabilo – na spletni strani https://socialniteden.si preberite poslanico letošnjega Socialnega tedna z naslovom Počimo mehurčke!

Andreja Godnič je sestra uršulinka, doma s Krasa, živi in deluje pa v težkih razmerah kaotične Venezuele.

V osmi epizodi Gorečega grma sva spregovorila o njeni poti, tokrat pa sem želel, da bi spregovorila o vseh nas.

Glede na to, da v Venezueli živi v zelo težkih razmerah in glede na to, da tudi Evropo pretresajo izzivi, s katerimi se že dolgo nismo soočali, me je zanimalo, kakšen je njen pogled na dobo, ki prihaja ter kako zastaviti svoje življenje, da bomo tej dobi kos.

Tako sva govorila o iskanju središča v življenju, postavljanju prioritet, pomembnih odločitvah, ki jih opravljamo v svojem vsakdanu, pa tudi o aktivnosti in pasivnosti pri poslušanju Božje besede, ki je lahko vir usmeritve v vsakodnevnem vrvežu.

Posnetek psalma 23, uporabljen v podkastu, sem kupil na Svetopisemski družbi Slovenije (zvočna knjiga Nova zaveza in Psalmi).

Simon Purger na Osnovni šoli Polhov Gradec poučuje zgodovino, geografijo, državljansko kulturo in etiko ter tudi izbirni predmet verstva in etika.

Kot vsi učitelji, se je tudi on v marcu 2020 na hitro soočil s prenosom poučevanja v digitalni svet. Na Youtubu je hitro začel objavljati kratke videe, najprej zaprte, ko je videl, da jih njegovi učenci radi gledajo, pa jih je odprl tudi za splošno javnost.

Zdaj tako upravlja s kanalom, ki odmeva tako med učenci kot med učitelji, njegov namen pa je zgodovino in deloma geografijo razložiti na kratek in enostaven način.

Najbrž je tudi to eden od vzrokov, da je bil v letu 2022 tudi med petimi nominiranci za nagrado Global Teacher Prize. Zagotovo pa ni edini.

Simonova pot do učiteljskega poklica nikakor ni bila ravna. Ko je že skoraj diplomiral, je šel najprej delat v Bruselj, začutil klic za duhovništvo, študiral tako v Ljubljani kot v Rimu, nato pa se z vsem srcem predal učiteljskemu poklicu in družini. Je namreč tudi mož in oče treh sinov.

V času snemanja pa smo se s Simonom lotili še enega skupnega projekta: na portalu razgledan.sije za tiste mlade in odrasle, ki jih zgodovina zanima, pa je v šoli niso najbolje poslušali, na voljo kratek pregled zgodovine v obliki časovnega traku, sestavljen iz Simonovih videov!

Žiga Turk je diplomiral iz gradbeništva, magistriral iz računalništva, doktoriral pa iz tehniških znanosti. Je redni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, širša javnost pa ga je spoznala, ko je bil minister v dveh vladah.

V podkast sem ga povabil predvsem zaradi dveh vidikov.

Je človek z ogromno znanja. Ogromno ve in se še vedno neprenehoma, intenzivno uči. Na mnogih področjih. Zato me je seveda zanimalo, kako lahko tudi mi, poslušalci, pri sebi vzpostavimo tako učinkovit sistem učenja.

Druga stvar pa je njegova družbena angažiranost. Pri tem seveda ni nujno, da se z njim v čisto vsem strinjam, navdušuje pa me, kako neutrudno se udejstvuje v raznih strokovnih skupinah, pri pisanju kolumen, pri tvitanju, tudi po mojih osebnih izkušnjah je pri družbenih zadevah vedno »za akcijo«.

Zato se seveda nisem mogel izogniti vprašanju, kako delati tisto, kar misliš, da je prav, kljub temu, da te izžvižgajo še preden začneš – in to dobesedno.

Seveda – ko že govorimo o družbeni angažiranosti, vas še enkrat povabim na portal razgledn.si.

Se slišimo? Mail: matej@socialna-akademija.siali FB skupina Goreči grm.

Z Alešem Čerinom, ki se je podrobneje predstavil že v drugi epizodi tega podkasta, sva tokrat govorila o prerokih.

Skozi celotno zgodovino so bili različnim ljudstvom, posebej v nenavadnih, težkih in prelomnih časih, poslani preroki. Ti so videli dlje in globlje kot ostali ljudje, to pa je prav v prelomnih časih še posebej pomembno.

Tudi za današnji čas lahko rečemo, da je v marsičem prelomen. Zato tudi danes potrebujemo preroke, ki vidijo dlje in nam s tem ponujajo orientacijo ter dolgoročno usmeritev. Toda kako jih najti? Kje jih iskati? Kakšne so njihove značilnosti? Kako se jim pustiti podučiti? Kako ločiti med pravimi in lažnimi preroki? Si jih sploh želimo slišati?

Še to: pri prepoznavanju prelomnih časov ti utegne morda služiti tudi spletni portal razgledan.si, ki ponuja enostavne razlage družbe – in to v nekaj minutah! Po nekaj letih truda smo ga zagnano ekipo sodelavk in sodelavcev otvorili na dan državnosti, prav v dneh, ko je bila posneta ta epizoda, pa sta na portalu nastali še dve novi lekciji: Sodna veja oblasti v Sloveniji in Trije slovenski plebisciti.

Tokrat je moj gost Peter Tomažič, mož, oče in generalni tajnik Slovenske Karitas.

Beseda Karitas ima za različne ljudi različne konotacije. Sam z njimi sodelujem že krepko več kot desetletje in jih prepoznavam kot eno najbolj kakovostnih organizacij na socialnem in humanitarnem področju.

Peter je bil na Slovenski Karitas skozi vsa leta prisoten, a se ni nikdar posebej izpostavljal. Ko pa je spomladi leta 2020, v težkih razmerah na voditeljskem mestu zazevala praznina, je odgovornost prevzel »na polno«.

Pogovarjala sva se o njegovi osebni zgodbi – kot elektrotehnik in ekonomist delo na Karitas namreč nikakor ni bila samoumevna izbira. Velik del pogovora pa je tekel tudi o vlogi Karitas: v življenju vsakega od nas, znotraj Cerkve, v družbi, v odnosu do politike in države. Z nekaterimi vprašanji sem bil načrtno nekoliko bolj izzivalen - redko tudi zaradi osebnih dilem, predvsem pa z namenom, da se izčisti, kako pomembno in sveže je v resnici poslanstvo Karitas v današnjem svetu.

Vabim vas tudi k ogledu portala razgledan.si. In – ko boste že tam, se ne pozabite naročiti na obvestila. Gre namreč za produkt, ki ga s sodelavci na Socialni akademijiresnično delamo s srcem in upamo, da bo prispeval k dvigu državljanske pismenosti v Sloveniji.

Vilma Siter je pred nekaj več kot dvema desetletjema skupaj z možem Danijem ustanovila eno največjih, če ne kar največjo, nevladno organizacijo v podporo družinam v Sloveniji.

Družina in življenje, krajše DIŽ, danes združuje nekaj tisoč parov in ima po Sloveniji zelo razvejane dejavnosti, močno ekipo, ob tem pa iz javnih sredstev praktično ni financirana.

Da bi polno delala v organizaciji, je Vilma že kmalu po ustanovitvi pustila zdravniško službo, kar seveda ni bil najlažji korak. Zdaj pa je upokojenka, tudi vodenje DIŽ-a sta z možem predala sinu Benjaminu, ki je bil tudi že bil gost tega podkasta.

Sonja Gerič Bevec je žena, mama treh otrok in ustanoviteljica organizacije Nacoa Slovenija, katere prva skrb so otroci alkoholikov.

Klic k ustanovitvi Nacoe je zaslišala med prvo nosečnostjo in že pred rojstvom prve hčerke se je tudi zgodil prvi dogodek, povezan s tem.

Kot otrok alkoholika je šla skozi mnogo težkih situacij, ki jih ta okoliščina prinaša, obenem pa prav iz te izkušnje in iz zavedanja, kako dobro bi bilo, če bi takšna organizacija obstajala že v času njenega otroštva, črpa navdih za nadaljnje delo.

V oddaji govoriva tudi o vzponih in padcih, iskanju primernega trenutka za rojstvo določene ideje in o tem, kako ključni so za uspeh dobri mentorji.

Odzivi so dobrodošli na matej@socialna-akademija.si ali na Facebook skupini Goreči grm.

Miha Lavtar je ustanovitelj in direktor podjetja Optiweb iz Škofje Loke, najbolj znanega po izdelovanju spletnih strani, spletnih trgovin in storitvah spletnega marketinga.

Svojo dokončno odločitev za podjetništvo je sprejel, ko je bil po končani srednji šoli, ki jo je opravil tako rekoč »za las«, študent na prvem letniku faksa. Da faksa ni nikdar končal, mu nikakor ni žal, pravi. »Težko bi se kje naučil več kot z vodenjem lastnega podjetja.«

V epizodi sva se pogovarjala o prednostih in pasteh podjetništva, o tem, kako mu je uspelo skupaj z ekipo ustvarjati naglo rast ter seveda tudi o tem, kako se je moral za sledenje celotni zgodbi spreminjati sam.

Te zanima več? Piši mi na matej@socialna-akademija.siali se pridruži Facebook skupini Goreči grm!

Tamino Petelinšek je najbolj znan kot fotograf. Prva leta je največ delal za Družino in Ognjišče, kasneje pa se je zaposlil na STA, kjer svoj vsakdanji kruh služi še danes. Poleg redne službe se loteva tudi samostojnih projektov – za enega takšnih je prejel tudi nagrado »čuvaj« Društva novinarjev Slovenije za leto 2021.

Tamino je tudi mož, oče štirih otrok in vitez v mednarodni organizaciji Knights of Columbus. V zadnjih mesecih, pod močnim vtisom vojne v Ukrajini, pa se je poleg vseh dejavnosti lotil tudi prevažanja beguncev iz Ukrajine v Slovenijo.

Te zanima več? Piši mi na matej@socialna-akademija.siali se pridruži Facebook skupini Goreči grm!

Z Markom Nzobandoro, možem, očetom, biologom, prevajalcem in sodelavcem zavoda Živim sva se pogovarjala o knjigi Ljubezen deluje ameriškega avtorja Boba Goffa.

Knjiga pripoveduje o tem, kako biti odprt in razpoložljiv za ljudi okrog sebe ter v njihova življenja prinašati bistvene stvari – pa naj gre za najožjo družino ali pa za popolne neznance z drugega konca sveta.

Pod naslovom »Ljubezen deluje« si najbrž marsikdo predstavlja visokoletečo teorijo, vendar pa velja prav nasprotno: knjiga je izredno konkretna, obenem pa tudi humorna in navdihujoča.

Moj sogovornik Marko, mož žene Katarine Nzobadora, ki je bila moja gostja v 21. epizodi, je knjigo prevajal. Zgolj to pa ga seveda ne bi kvalificiralo za takle pogovor. Obenem je s svojim življenjem tudi znamenje takšne dejavne ljubezni, kot o njej piše knjiga.

Če še oklevate, ali bi nama z Markom dali priložnost, nama jo dajte vsaj do trenutka, ko prebereva dva odlomka iz knjige. Oziroma: dajte jo avtorju, zelo verjetno vam bo všeč.

Se slišimo! Pišite na matej@socialna-akademija.si ali se pridružite Facebook skupini Goreči grm.

Tomaž Vovko je zdravnik, specialist infektologije in intenzivne medicine, sicer pa mož in oče treh otrok.

Dela na enoti intenzivne terapije Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja na Kliničnem centru v Ljubljani, kjer od začetka leta 2020 zdravi tudi najtežje bolnike, obolele s Covid-19.

Širša javnost ga je imela priložnost spoznati na vladnih tiskovnih konferencah, na katerih je predstavljal delovne razmere na oddelku, pa tudi v nekaterih drugih informativnih medijih.

V podkastu pa sva se dotaknila nekoliko bolj osebnih tematik. Kaj je pri delu najteže, kje dobiti energijo, ki je zanj potrebna, kako se te obveznosti povezujejo z družinskim življenjem … spregovorila pa sva tudi o težki bolezni, ki jo je, sicer ne brez posledic, preživel pred nekaj leti.

Te zanima več? Piši mi na matej@socialna-akademija.siali se pridruži Facebook skupini Goreči grm!

Janez Cigler Kralj je od leta 2020 minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Je mož in oče štirih otrok, po rodu s Koroške, zdaj pa živi v okolici Ljubljane. V politiko je vstopil po študiju na Fakulteti za družbene vede, na povabilo prijatelja. Opravljal je različne vloge v stranki, dokler mu ni politična kombinatorika v začetku leta 2020 prinesla velikega izziva, ki ga je najprej gladko zavrnil.

V podkastu se nisva pogovarjala o njegovi politični agendi ampak sva se, kot veleva njegov naslov, dotikala predvsem tematik osebnega odločanja, uravnavanja svojega življenja, sprejemanja izzivov ter prispevanja k boljšemu svetu

Vas zanima več? Pišite mi na matej@socialna-akademija.siali se pridružite Facebook skupini Goreči grm!

Življenje Mateja Tomažina se že od mladih nog vrti okoli denarja in premoženja.

Z borzo se je spoznal že v srednji šoli v zgodnjih 90-ih, ko je ta šele zares prišla v Slovenijo. Kot študent je bil že borzni posrednik in nato upravljalec vzajemnega sklada Modra kombinacija, ki je bil kmalu izbran za najboljši vzajemni sklad v Sloveniji.

Veliko je deloval tudi na Balkanu, ko se je premoženja nabralo že dovolj, pa je začel vlagati v start-upe. Zadnjih nekaj let pa je v kripto svetu in vodi platformo Iconomi. Ta platforma tistim, ki se na kripto valute ne spoznajo, na enostaven način omogoča trgovanje z njimi.

Denar pa ni edina tema, zaradi katere sem Mateja povabil v podkast. Navdihuje me, ker je v zvezi z njim neposreden – denar mu ne predstavlja tabu teme, kot morda marsikomu drugemu. In, če boste pozorno poslušali pogovor, boste opazili, da kljub temu, da ves čas govoriva o denarju, je ta vedno nekako drugotnega pomena. Ne gre za denar zaradi denarja samega.

Pišite mi na matej@socialna-akademija.siali se pridružite Facebook skupini Goreči grm!

Grega Strajnar je glasbenik, kreativec in družinski oče. Tistim, ki ste rojeni v 70-ih ali 80-ih letih prejšnjega stoletja in ste bili na vsaj nekaj mladinskih krščanskih dogodkih, ga najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Bil je namreč povsod. Kot pevec, kitarist, vodja, animator, učitelj kitare, trener retorike …

Po poroki z ženo Hano je bila Gregu podarjena prvorojenka Evelin, za katero se je kmalu po rojstvu izkazalo, da ima zelo redko in težko bolezen. Vztrajala sta, tudi v mnogih odpovedovanjih, in danes imata štiri otroke, petega pa v nebesih.

Gregorjeva zgodba je po eni strani zelo posebna, po drugi strani pa je lahko to tudi zgodba vsakega od nas. V svojih mladih letih in tudi kasneje je bil namreč postavljen pred mnoge odločitve, na katere je lahko odgovoril z »Ja« ali pa z »Ne. Pot, ki jo je ponujal odgovor »Ja«, je bila pot tveganja, sestopa iz cone udobja in spet novih priložnosti. Pot, ki jo je ponujal odgovor »Ne«, pa je bila pot negotovosti, neodločnosti in pasivnosti.

Ob Gregu sem še posebej zaznal, kako so naši darovi in talenti plod serije »Ja«-jev, ki jih izrečemo, plod situacij, ko se odpovemo predvidljivosti in pustimo, da v življenju kaj ne gre čisto po naše.

Slavi Snoj je upokojenka, ki je velik del svojega življenja posvetila vrtcem in predšolski vzgoji.

Njene pedagoške začetke je zaznamovalo šikaniranje zaradi vere, tako ko je bila še sama osnovnošolka, kot tudi kasneje, ko je bila že vzgojiteljica.

Ko pa sta z možem v poznih 80-ih že ustvarila dokaj udobno življenje in 5-člansko družino, ju je Življenje poklicalo v Beograd. Tam sta ponovno začela iz nič, kot Slovenca sredi Beograda, v katerem so bili takrat Slovenci krivi za vse slabo.

Mislila je, da vrtca, za katerega je že v otroštvu doživela močan goreči grm, ne bo videla nikoli več. Potem pa so se začele dogajati nenavadne reči. Na koncu je postala celo ravnateljica vrtca Fantasy v Beogradu, a kaj, ko sta se po 17 letih z možem ponovno vrnila nazaj v Slovenijo. Ponovno v nov začetek, v novoustanovljeni vrtec Sončni žarek.

Zgodba gospe Slavi je zgodba o tem, da se je za delati dobro potrebno potruditi, da se je potrebno za to zavestno odločiti, v dobra dela vložiti napor. Negativno pa se, pravi, zgodi preprosto, kar samo od sebe.

Vaša mnenja in vprašanja so, kot vedno, dobrodošla na mailu matej@socialna-akademija.siin v FB skupini Goreči grm.

Aleš Maver je leta 1978 rojeni profesor zgodovine na Filozofski fakulteti v Mariboru. V širši javnosti je postal znan predvsem kot kolumnist in politični analitik. Ta del svoje poti je začel pri spletnem magazinu Časnik.si, katerega je kasneje nekaj let tudi urejal.

Spoznal sem ga pred nekaj več kot 10 leti in od takrat naprej me pri njem navdušujeta predvsem dve stvari. Prva so njegovi premisleki, ki so praviloma sveži, iskreni, predvsem pa se v njih čuti želja, da bi bilo življenje in sobivanje v Sloveniji enkrat v prihodnosti boljše, lepše in manj razklano.

Druga stvar, ki me pri Alešu navdušuje še bolj kot prva, pa je njegova razpoložljivost. Vedno, ko sem ga povabil kot predavatelja na kakršen koli dogodek, usposabljanje, ga morda prosili za kak članek, izjavo … se je na vse odzval z zelo dobro voljo, z žarom in tudi z odličnim končnim izdelkom.

Ko pri človeku opazim tak vzorec delovanja, tako darovanjsko mentaliteto, ob kateri ta človek ne daje niti najmanjšega vtisa, da kakor koli trpi, takrat slutim, da je zadaj goreči grm.

Nekaj njegovih predavanj lahko poslušate tudi na Youtube kanalu Socialne akademije.

Tokrat je moja gostja Simona Muršec, predsednica Društva parada ponosa v Sloveniji, prepoznavna aktivistka LGBTIQ+ skupnosti v Sloveniji, izobraževalka, avtorica več publikacij, sicer pa tudi sodelavka v tuji nevladni organizaciji We Move Europe.

Simone v studio nisem povabil samo zato, ker vem, da je pri svojem delu izredno srčna, zagnana in uspešna. Razlog za povabilo je tudi ta, da načeloma pripadava dvema zelo različnima svetovnima nazoroma.

Ta epizoda je namreč nastala v okviru letošnjega Socialnega tedna, ki nosi naslov »Onkraj našega sveta«, govori pa o družbenih delitvah, težkih temah, medsebojnem zavračanju in o dialogu.

Moj cilj je bil, da s Simono demonstrirava pristen dialog. Takole smo namreč med drugim zapisali v poslanici: »Živi in dinamični ljudje … so pripravljeni prisluhniti drugim in jim iskreno posvetiti pozornost. Zavedajo se, da jih sogovorniki kljub drugačnim stališčem lahko obogatijo z novimi spoznanji.«

Bi kaj sporočili? Pišite na matej@socialna-akademija.si ali v Facebook skupino Goreči grm.

Igor Vovk je ustanovitelj zavoda Iskreni, katerega poslanstvo je delo z družinami, in medija Domovina.je, s katerim skušajo pluralizirati medijski prostor v Sloveniji.

Že odkar pomni, je družbeno aktiven. Kot mlad je bil predsednik društva Mavrični most mladih, v katerem je skozi prostovoljstvo intenzivno spoznaval cerkvene in državne strukture.

Poklicno pot je začel v večjih korporacijah, nato se je podal v podjetništvo. Sčasoma pa sta z ženo Majo spoznala, da v klasičnem podjetništvu ne bosta mogla v polnosti živeti svojih načel in dovolj spreminjati sveta na bolje. Ustanovila sta zavod Iskreni.net in v Slovenijo pripeljala več inovacij, kakršni sta na primer e-priprava na zakon ali shod družin.

V podkastu sva se pogovarjala o zavorah, ki nam preprečujejo odhod na samostojno pot, o vprašanju, kako ustvariti gibanje, o razliki med vodenjem podjetja in vodenjem nevladne organizacije, o tem, kako nastajajo inovacije, kako je, ko doživiš napade in pogrome z različnih strani - in še o marsičem.

Trije moški smo letos poleti brali knjigo Fathered by God ameriškega avtorja Johna Eldridgea, ali pa njeno slovensko inačico, naslovljeno Pustolovec, bojevnik, kralj.

Odprla nam je mnoge zanimive poglede na vprašanje, kako se v različnih stopnjah razvijata moški značaj in tudi njegova duša. Mnogo moških je poškodovanih, seveda, na nekaterih področjih, vključno z nami. Knjiga je bila vsem trem kažipot pri osebnem razvoju in iskanju pravega mesta v družbi.

Zakaj koncept šestih stopenj tega moškega popotovanja sodi v podkast Goreči grm? Ker »od daleč« pogleda na naša življenja in nam govori o tem, kako jih v posamezni fazi narediti čim bolj rodovitna.

Stavim, da bo epizoda zanimiva tudi za vas, ženske – saj se namreč pogosto sprašujete o moških, ob katerih na tak ali drugačen način živite. In tole bodo tri kar iskrene izpovedi.

Branko Cestnik je eden redkih pisateljev med duhovniki, vsekakor pa eden zelo redkih duhovnikov med pisatelji.

Piše svoj drugi roman (za prvega je bil nominiran za Kresnika), ob tem pa svojo ustvarjalnost sprošča še na mnogih drugih področjih. Je župnik na Frankolovem, v zadnjih desetletjih je tudi na nacionalni ravni pustil močno sled pri delu z mladimi, piše kolumne, je tudi urednik in gostuje v različnih medijih.

Pri njem cenim predvsem dve lastnosti: široko razgledanost, zaradi katere so njegova mnenja dragocena na zelo raznolikih področjih. In pa dialoško širino – zdi se mi, da ni blizu le meni ampak zelo raznolikim ljudem. Kljub temu, da svoje mnenje pogosto jasno izrazi, to naredi na način, ki dopušča tudi drugačna mnenja drugih in jih vabi v dialog.

To pa je v teh časih skrajno pomembna in redka lastnost.

Katarina Nzobandora je ustanoviteljica zavoda Živim, ki želi ženskam in njihovim družinam stati ob strani v stiskah, ki jih doživljajo ob nosečnosti ali po splavu. Sodeluje tudi pri izvajanju duhovnega programa Rahelin vinograd, ki udeležencem pomaga sprejeti odpuščanje zase in za druge ter jim daje priložnost, da se povežejo s splavljenimi otroki.

Zadnje desetletje izvaja predavanja širom po Sloveniji, je na voljo za osebne pogovore in se o tematiki umetnega splava še naprej usposablja, predvsem v tujini. Ob tem pa kot žena in mati skrbi tudi za svojo družino.

Pogovarjala sva se o njenih gorečih grmih, soočanju s težkimi in neprijetnimi situacijami v medijih, kompetencah za vodenje organizacije in o tem, kako ob takšnih vlogah iskati osebno ravnotežje. Pa še kaj se bo našlo!

Jan Peloza vodi Slovensko agencijo za mlade, ki je morda najbolj znana po evropski mladinski kartici (mnogi se je spominjamo kot bivše Euro26). Je tudi generalni sekretar na Youth Health Organization, evropski mreži organizacij s sedežem v Ljubljani, ki je nastala (tudi) na njegovo pobudo.

Med drugim vodi projekte Social Impact Award, Global Shapers Community, Impact Hub ter sodeluje tudi na mnogih drugih projektih in pobudah s področja okolja in zdravja (primer: odtis.si).

Njegova pot na področju mladine, participacije, okolja in javnega zdravja se je začela, ko se je kot osnovnošolec v domači Izoli udeležil mednarodne mladinske izmenjave. Ta dogodek ga je tako navdušil, da je nekaj let za tem ustanovil mladinsko organizacijo, danes znano kot Mladinska zveza Brez izgovora (noExcuse).

Andreja Poljanec je žena, mati 5 otrok, vodja študija psihologije na Univerzi Sigmunda Freuda, soustanoviteljica Študijsko raziskovalnega centra za družino, doktorica, psihoterapevtka, predavateljica različnim skupinam in avtorica mnogih člankov.

V letu 2021 je bila med drugim imenovana v Strateški svet vlade za socialno politiko, vedno pogosteje pa se pojavlja tudi v medijih.

V slovenskem prostoru je najbolj znana po konceptu rahločutnosti, ki ga v največji meri povezuje z vzgojo otrok in doseganjem čustvenega stika z njimi. V najinem pogovoru pa me je seveda zanimalo predvsem, kakšno poslanstvo stoji za vsemi njenimi raznolikimi dejavnostmi, ali je dela kdaj preveč in kako ukrepa, ko začuti preobremenjenost.

Ta epizoda je nekaj posebnega - je brez gosta.

Kmalu bo minilo leto dni od začetka oddajanja tega podkasta. Čas je, da po tem, ko smo se pogovarjali s 17 gosti, odgovorimo na vprašanje ZAKAJ.

Zakaj je sploh smiselno govoriti o gorečih grmih in jih odkrivati? Kaj s tem pridobimo? Zakaj se nekaterim to ne zdi potrebno in česa se pri tem morda celo bojimo?

Gregor Čušin je širni Sloveniji najbolj znan kot igralec, ki je na oder postavil znamenito Hagado. Tudi sicer je eden redkih, ki si drzne v predstavo preoblikovati marsikatero svetopisemsko temo.

Le redki pa vedo, da je poklic igralca pred nekaj leti opustil.

»Na živce mi je šla celo publika, ki mi je ploskala. Kako morate ploskati takšnim stvarem, sem se spraševal.«

Tako se je znašel v situaciji, ko je moral kot samostojni podjetnik in oče šestih otrok vsak mesec najprej pridobiti in narediti in izvesti nekaj naročil, da je sploh »prišel na nulo«.

Z Gregorjem sva se pogovarjala o tem, koliko zadovoljstva ti v različnih obdobjih prinaša tvoj poklic. Katere ovire je potrebno prestopiti, da poklic pridobiš in katere potem, ko se želiš dela, povezanega s svojo ključno veščino, znebiti.

Pogovor pa je seveda tekel tudi o fazah njegovega ustvarjanja, izzivih vere in Cerkve, nepogrešljiv pa je bil, kot vedno, del o Gregorjevih gorečih grmih.

Franci Bačar je mož, oče petih otrok in podjetnik – soustanovitelj marketinške agencije Goodish.

V podkastu sva se najprej pogovarjala o zadnjem desetletju, ki je bilo zanj zelo aktivno, saj je ustvaril družino, zgradil hišo, postavil podjetje in bil ob tem tudi družbeno aktiven.

Pogovor pa je nanesel tudi na njegovo otroštvo. Odraščal je namreč v družini z osmimi otroki, kar je že samo zase pomenilo zelo posebno otroštvo.

Francijeva zgodba je zgodba o sprejemanju izzivov, iskanju ravnotežja v življenju, postavljanju prioritet, iskanju svoje poklicne usmeritve in tudi odločanju o načelih, ki se jih želi držati v življenju.

Predvsem pa mi je navdih v tem, kako lahko iz povprečnih okoliščin zrastemo v nekaj tako posebnega in edinstvenega.

Peter Lovšin je mož, oče treh otrok in arhitekt v lastnem podjetju.

Zgodba, po kateri je v slovenskem prostoru najbolj poznan, se je začela leta 1984, ko je v Štepanji vasi v Ljubljani kot 16-letni fant po navdihu časopisnega članka o skavtih sklical nekaj prijateljev in zanje pripravil skavtski sestanek.

Ta dogodek štejemo za povod nastanka ZSKSS – Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

S Petrom se pogovarjava o gorečih grmih, ki so spremljali nastanek ene največjih mladinskih organizacij v Sloveniji, o tem, kako močno lahko ena ideja spremeni življenje posameznika, pa tudi o preteklih in sedanjih izzivih, povezanih z razvojem skavtske organizacije.

Simon Potnik je duhovnik – v času snemanja že več kot desetletje župnik v Slovenj Gradcu. Tam so v tvorbo, imenovano pastoralna zveza, združene 4 župnije in Simon je vodja celote, obenem torej vodi tudi skupino duhovnikov.

Zdi se, da je večji goreči grm kot sama odločitev za duhovništvo, zanj predstavljala osebnostna rast v času, ko je že bil duhovnik. Za pastoralno delovanje se veliko izobražuje tudi v tujini, zgled mu med drugim predstavlja tudi Kanačan James Mallon, avtor knjige Božja prenova.

Enega od temeljev Simonovega vodenja predstavlja prepoznavanje talentov posameznika ter vključevanje vsakogar v celoto – takšnega kot je. To potrjuje tudi množica živih skupnosti, ki v Pastoralni zvezi delujejo tudi v času pandemije. Pravi, da smo »nekje vmes« v Cerkvi izgubili smisel za občestvo – za povezanost, klepet, veselje do sobivanja, pripadnost.

Zato pogovor s Simonom Potnikom ni le zgodba o živih župnijah. Je tudi zgodba o gradnji skupnosti. Vsakdo, ki želi živeti iz svojih gorečih grmov, slej ko prej naleti tudi na to potrebo – na spoznanje, da sam ne moreš doseči skoraj ničesar, da so stvari veliko lažje, če smo povezani.

Katja Ban je v poklicnem življenju vzgojiteljica, v zasebnem pa žena in mati petim otrokom.

Po štirih nosečnostih in otrocih, ki so se rodili brez posebnih zapletov, je v peti nosečnosti eden od začetnih pregledov pri ginekologu njej in njeni družini življenje obrnil na glavo. Hčerka Katarina je dobila diagnozo trisomija 18, ki jo običajno spremljajo veliki medicinski zapleti ter visoka verjetnost umrljivosti otroka že med nosečnostjo ali v prvem letu življenja.

V času najinega pogovora je Katarina stara skoraj leto in pol, ima težko srčno napako in se razvija zelo drugače kot »običajni« otroci.

S Katjo sva se pogovarjala o veščini načrtovanja, o časih, ko se načrti postavijo na glavo, o upravljanju z negotovostmi in nenazadnje tudi o tem, kaj je njena družina s Katarino pridobila in kaj izgubila.

Neverjetno, kako lahko takšna težka pre-izkušnja človeka, ki jo sprejme kot goreči grm, poglobi, predvsem pa požlahti.

Uroša Kuzmana mediji običajno predstavijo kot stand-up komika in matematika.

Poklicno predava matematiko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, v stand-upu pa je po letih trdega dela prišel do prve monokomedije z naslovom Profesor Kuzman mlajši.

Zelo dejaven pa je tudi v civilni družbi. Najbolj v Planinski zvezi Slovenije, kjer je prevzemal že zelo raznolike odgovornosti. Tu pa se seznam njegovih dejavnosti seveda ne konča.

Z ženo in dvema otrokoma živi v Velenju.

Pogovarjala sva se o vprašanju, kaj je skupni imenovalec vseh njegovih dejavnosti, kako med njimi išče fokus ter kako jih usklajuje z družinskim življenjem.

Ključno pa je seveda vprašanje Uroševih gorečih grmov. Nad odgovorom sem bil presenečen – takšnega namreč nisem pričakoval.

Polona Dominik je laiška misionarka v Etiopiji.

V tamkajšnjem glavnem mestu, Adis Abebi, dela z otroki z ulice v salezijanski šoli.

Salezijanci in njihov ustanovitelj don Bosko, svetnik iz 19. stoletja, jo je »zakuril« že v mladih letih, ko je obiskovala Gimnazijo Želimlje in bivala v tamkajšnjem Domu Janeza Boska.

V prvem delu pogovora sva se pogovarjala o njenih gorečih grmih, v drugem delu o tem, kako danes na te goreče grme odgovarja skozi svoje delo, v tretjem pa o tem, kakšne težave z identiteto imaš ti sam – in kakšne drugi s teboj – če v tako tradicionalnem okolju kot je Afrika, nisi ne poročena, ne redovnica.

Vsem, ki bi želelipomagati ljudem v Etiopiji, kjer se spopadajo z boleznijo, revščino, lakoto in strahom pred vojno, lahko to storite z nakazilomMisijonskemu središčuSlovenije.Podatki za nakazilo so:

Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0201 4005 1368 933
koda namena: CHAR
BIC banke: LJBASI2X

namen nakazila: Polona Dominik – Etiopija
referenca: SI00 249701

Benjamin Siter je mož, oče in vodja ene največjih družinskih organizacij v Sloveniji, imenovane Družina in življenje.

Po zanimivih srednješolskih letih se je srečal s protestanti. Sodelovanje z njimi ga je močno prevzelo, preko njih je osebno spoznal Jezusa in se vpisal na dvopredmetni študij teologije in filozofije. Zaposlil se je na Svetopisemski družbi Slovenije, kjer je med drugim pričel tudi z organizacijo Svetopisemskega maratona.

V organizaciji Družina in življenje se je zaposlil leta 2013, njeno vodenje pa je prevzel v letu 2020.

Pogovarjala sva se o njegovi poti, poseben poudarek pa sva namenila njegovim gorečim grmom. Pogovor je stekel tudi o tem, kako ljudje danes gledamo na krščanstvo, kaj nas pri krščanstvu prepriča ter kako torej oznanjevati to presežno ljubezen. »Danes ne moremo pričakovati, da bodo ljudje množično brali Sveto pismo,« pravi. »Gledajo pa nas, zakonske pare. Mi smo jumbo plakati za krščanstvo. Če bo iz naših odnosov vela presežnost, jih bo ta slej ko prej začela zanimati.«

Tomaž Erzar je mož, oče, doktor in eden od ustanoviteljev ŠRCD – Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Že veliko preden so terapevtske storitve postale vsesplošni trend, je po študiju filozofije vstopil v svet zakonske in družinske terapije.

Se pa njegovo raziskovanje in delovanje ni končalo zgolj pri medosebnih odnosih. Z zakonitostmi, ki jih pozna iz dela s konkretnimi ljudmi, želi zdraviti tudi razklani slovenski narod. O narodni spravi in odpuščanju tudi veliko piše. Tako se ob svojem rednem delu pogosto udejstvuje tudi v medijih ter na raznih posvetih in simpozijih.

Med drugim sva se pogovarjala o tem, kaj nas ovira pri prepoznavanju naših gorečih grmov in uresničevanju naših vizij. Govorila sva o pomenu otroštva na goreče grme, pa tudi o starševstvu, ki v tem kontekstu lahko deluje kot »popravni izpit«.

Seveda pa nisva izpustila niti njegove osebne zgodbe in njegovih osebnih gorečih grmov – močnih trenutkov, ki so ga usmerili na pot, po kateri hodi.

Andreja Godnič je Kraševka, redovnica uršulinka in misijonarka v Venezueli.

Zase pravi, da je že preživela krizo srednjih let, po kateri se pogled na življenje bistveno spremeni. V podkastu je tako spregovorila o sedanjem pogledu na svoje goreče grme. Na tistega, ki jo je vabil v redovništvo, na tistega, ki jo je vabil k uršulinkam in tudi na tistega, ki jo je klical v misijone.

Z njo je mogoče govoriti o marsičem. Ustavila sva se pri strastni ljubezni do Njega, prepuščanju in podrejanju, prepoznavanju poslanstva mladih, družbeni situaciji v Venezueli in Sloveniji ter še o čem.

Najbolj pa me je navdušil njen pogum, ki izvira iz zaupanja v to, da se, če to dovolimo, v naših življenjih zgodi najboljši možen scenarij.

Ana Pavec je žena in mati šestih otrok. Profesionalno se posveča prevajalstvu, z materinstvom pa je v sebi zaznala še en dodaten vidik svojega poslanstva – biti podpora drugim mamam.

Vodi različna izobraževanja, najbrž pa je najbolj prepoznavna po pisanju. Na svoji spletni strani https://anapavec.com je objavila ogromno blogov, zdaj pa vse skupaj zbira v knjigo s pomenljivim naslovm Mama, a še vedno jaz.

Zgodba Aninih gorečih grmov in njenih odgovorov nanje je zgodba o usklajevanju družinskega in poklicnega življenja. O dilemi, ki jo imamo mnogi starši mlajših otrok: do katere mere lahko goreči grmi počakajo? Je pa tudi zgodba o vodenju s pisanjem, o izzivanju statusa quo, o nenehnem učenju in preizpraševanju družbe.

Lojze Peterle je bil predsednik znamenite slovenske vlade, ki je v letih 1990 in 1991 izpeljala osamosvojitev in demokratizacijo države.

Med drugim je bil tudi zunanji minister, poslanec v Državnem zboru RS in v Evropskem parlamentu.

S tem, ko je postal prvi demokratično izvoljeni predsednik vlade, ni postal le javna ampak tudi zgodovinska osebnost. Veliko manj pa je splošni javnosti poznano, kaj je delal pred tem.

Katere goreče grme doživiš, da te »pokličejo« na takšno pot? Kakšna so leta formacije in kako pridobiti vse kompetence, ki so za opravljanje takšnega dela potrebne?

O tem – in še o marsičem drugem – sva se pogovarjala v šesti epizodi podkasta.

Rafo Pinosa je salezijanec. Njegova poklicna identiteta je mešanica mladinskega delavca, socialnega delavca in pastoralnega delavca.

Kljub temu, da je poklic »mladinski delavec« v Sloveniji uradno mogoče pridobiti šele od leta 2018 naprej, je Rafo to že več kot 30 let. Je človek, ki je bil v marsičem pred časom.

V 90-ih je bil, že kot duhovnik, v jedru ustanavljanja Mladinskega sveta Slovenije, skavtov, Mladinskega ceha, MEPI-ja, Nefiksain še mnogih drugih mladinskih struktur. Za svoje delo je v letu 2019 kot edini v tistem letu prejel tudi državno priznanje za izjemne dosežke v mladinskem sektorju.

Pogovarjala sva se o njegovih najmočnejših gorečih grmih, na podlagi katerih se je odločil za duhovniški in redovniški poklic. Pa o tem, koliko in kako starši in mladinski delavci mladim danes sploh omogočamo srečevanje z gorečimi grmi. In tudi o tem, kam postaviti središče svojega življenja, da bo to trdno in trajno.

Jože Strgar, 90-letnik iz Ljubljane, je v svojem življenju počel že marsikaj. Največ ljudi ga pozna po tem, da je bil prvi demokratično izvoljeni župan našega glavnega mesta, bil pa je tudi inovativen podjetnik.

Dve vlogi mu ostajata tudi še na stara leta: še vedno je oče šestih otrok in še vedno je dejaven v civilni družbi.

Njegovo družbeno delovanje obsega sodelovanje pri ustanovitvi društva Slovenski katoliški izobraženci, spletnega časopisa Časnik, Društva katoliških pedagogov, Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije, pa tudi Socialne akademije.

Februarja 2020 mu je predsednik republike Borut Pahor podelil državno priznanje Red za zasluge.

Pogovarjala sva se o tem, kako pustiti podjetje, ko te življenje »pokliče« v politiko, o motivaciji za njegovo delovanje, o tem, kako je v 50-ih letih prejšnjega stoletja nabiral izkušnje v tujini, o pomembnih osebah v njegovem življenju, pa tudi o tem, kaj bi zdaj naredil drugače.

Benjamin Tomažič je gimnazijski učitelj matematike in računalništva, v zasebnem življenju pa mož in oče treh otrok. Z ženo Mojco je ustanovil  Inštitut integrum, katerega poslanstvo je celosten pogled na spolnost in telesnost.

Eno od njegovih najmočnejših področij je spletna pornografija – problem mnogih posameznikov in tudi celotne družbe, ki je še poseben zamah dobil s pojavom interneta.

»Večina moških si želi v zvezi s tem pri sebi nekaj spremeniti,« pravi. Tako je bilo tudi pri njem. Ne trdi, da je zdaj »neranljiv«, a ena njegovih največjih šibkosti je sčasoma postala ena najpomembnejših moči, pa tudi močan goreči grm.

Aleš Čerin je svojo poklicno pot začel kot farmacevt v Leku, danes pa deluje v organizaciji Družina in življenje, katere poslanstvo je podpirati zakonske pare pri rasti njihovih odnosov in družin.

Pot iz korporacije ga je do današnjega položaja vodila skozi mnoge spremembe, zdi pa se, da je vsako od njih uporabil za korak naprej proti iskanju tistega, kar je v življenju res bistveno in kjer lahko sam pusti najmočnejšo sled.

Po katerih korakih se je spreminjalo njegovo poslanstvo? Kako se sooča s spremembami - takšnimi, ki jih "zakuha" sam, pa tudi takšnimi, na katere nima vpliva? Med slednjimi ga je v lanskem letu močno zaznamovala tudi huda bolezen. Kateri so bili njegovi goreči grmi - dogodki v življenju, ki so ga usmerili na pot, po kateri hodi danes?

Janez Snoj je duša vrtca Sončni žarek in eden redkih promotorjev pedagogike skupnosti v Sloveniji.

Kako to, da dela z otroki kljub temu, da je diplomiral iz medijev?

Kakšne posledice je nanj pustilo večletno bivanje v Beogradu med balkanskimi vojnami – ime Janez je imelo takrat v Srbiji močno konotacijo?

Kako voditi tim skozi težke čase in vrtec skozi čase, ki zasebnemu šolstvu niso naklonjeni?

Kaj je najpomembneje pri vzgoji malčkov, ko pa najbrž ne poznamo niti polovice poklicev, ki jih bodo v življenju opravljali?

In nenazadnje – kateri je tisti goreči grm, ki Janeza žene, da včasih naredi tudi marsikateri dodatni korak, ki mu ga ne bi bilo potrebno?