Filtrer par genre
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
- 585 - Kaj se zgodi z zgodbami iz antične mitologije, ko jih ugledamo s stališča junakinj?
Fiktivna pisma, ki jih je v imenu Helene in Penelope in Medeji in številnih drugih žensk napisal rimski pesnik Ovidij, razpirajo največkrat neznano, spregledovano, žensko resnico o dogajanju v sicer dobro znanih mitih
Starogrška družba je bila, kot se lahko poučimo pri zgodovinarjih, izrazito androcentrična, patriarhalna. Politične pravice in ekonomske svoboščine so bile na strani moških, medtem ko so bile ženske večidel brez dostopa do izobrazbe, bile so pahnjene v molk, njihov življenjski prostor pogosto celo ni segal onkraj zidov očetovega oziroma soprogovega doma. V starem Rimu je sicer bilo nekoliko bolje, predvsem v najvišjih družbenih slojih so ženske vsekakor znale brati in pisati, imele so celo lastninske pravice, a tudi tu ni bilo dvoma, da se javno, družbeno-politično življenje vrti izključno okoli moških.
Zaradi vsega tega najbrž ni presenetljivo, če smo prisiljeni ugotoviti, da antične ženske o samih sebi niso pustile množice zgovornih pisnih dokumentov, vsaj ne takih, ki bi srečno preživeli plovbo po morju časa, ki nas loči od njih, spričo česar o tem, kako so ženske pred dvema tisočletjema in več živele, delale, sanjarile in čustvovale na severnih obalah Sredozemlja, vemo razmeroma malo zanesljivega. No, precej drugače pa je z nekimi drugimi grškimi in rimskimi ženskami – s tistimi, ki niso živele v resničnosti, temveč v domišljiji. Junakinje, ki jih srečamo v grških oziroma rimskih mitih, dramah in pesnitvah – od lepe Helene in zveste Penelope do maščevalne Medeje in v ljubezni izigrane Didone –, so namreč pogosto značajsko kompleksne in psihološko pretanjeno portretirane, pogosto tudi znajo in zmorejo bika svojega življenja trdno zgrabiti za roge. Na nek način bi zato lahko rekli, da je prepad, ki loči nas danes od grško-rimskih mitoloških oziroma literarnih junakinj, najbrž manjši od tistega, ki nas loči od realno obstoječih žensk iz obdobja grško-rimske antike.
Prav to nepričakovano bližino – ali pa, drugače rečeno, še premostljivo oddaljenost – smo si ogledali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se pogovarjali o Pismih junakinj. Ne, to žal niso ohranjena resnična pisma, ki bi jih resnične ženske njega dni napisale in odposlale, temveč so druga najboljša stvar, na katero v tem kontekstu smemo upati; to so pač fiktivna pisma, ki jih je v imenu Helene in Penelope in Medeje in Didone in številnih drugih žensk iz mitologije napisal starorimski pesniški velemojster, Publij Ovidij Nason. Kako je Ovidij sploh prišel na misel, da bi dal spregovoriti ženskam, kako je popisal notranje čustvene svetove svojih junakinj, kako je, ne nazadnje, izrekal njihove želje in strahove in hrepenenja in obup? – Vse to smo preverjali v pogovoru s klasično filologinjo Polonco Zupančič, ki je Pisma junakinj pred nedavnim prevedla in jih pripravila za objavo pri založbi Kulturno-umetniškega društva Logos.
Foto: John William Waterhouse – Penelopa in snubci, 1912 (Wikipedia, javna domena)Fri, 13 Nov 2026 - 584 - Hvalnica prevajanju ali Zakaj tudi v dobi umetne inteligence družba potrebuje prevajalce
Vznesen zagovor prevajalske dejavnosti, ki ga je že pred kakim desetletjem napisala francoska filologinja in filozofinja Barbara Cassin, je še posebej relevanten zdaj, ko se zdi, da zaradi vse bolj zmogljive umetne inteligence človeških prevajalcev sploh ne potrebujemo več
V Sloveniji se je, kot kažejo podatki, v zadnjih nekaj letih vpis na študijske programe prevajalstva ter različnih sodobnih jezikov – zlasti germanskih in romanskih – opazno zmanjšal. Pa ne gre samo za Slovenijo; trend je globalen. Za ilustracijo: v Veliki Britaniji se je število mladih, ki se hočejo učiti francosko na univerzitetni ravni, v zadnjem desetletju zmanjšalo za dobrih 60 odstotkov, medtem ko so univerze po Združenih državah v približno istem obdobju menda ukinile skoraj tisoč programov, na katerih je bilo doslej mogoče študirati moderne evropske jezike, kot so nemščina, italijanščina ali portugalščina, jezike, skratka, za katere je njega dni veljalo, da prinesejo tistim, ki jih obvladajo, določen družbeno-kulturni prestiž.
Strokovnjaki pravijo, da takemu razvoju stvari po eni strani botruje dejstvo, da je skoraj povsod na svetu za uspeh tako v akademski kakor v poslovni sferi danes dovolj že standardno srednješolsko znanje angleščine, še zlasti ker nam – in to je drugo pomembno dejstvo, ki ga v tem kontekstu nikakor ne smemo prezreti – vse tisto, česar ne znamo sami povedati v tem ali onem tujem jeziku, pomaga povedati umetna inteligenca. Bliskovit razvoj osupljivo zmogljivih strojnih prevajalnikov, utemeljenih na velikih jezikovnih modelih, v očeh mladih, ki se vpisujejo na univerzo, pač pomeni, da v učenju jezikov in prevajanju slej ko prej vidijo nekaj preseženega, tehnološko obsoletnega, nekaj, kar v prihodnje ne bo rezalo spodobno debelih rezin preživetvenega kruha.
Vse to je pravzaprav kar lahko razumeti, le da ni čisto jasno, ali se učenju različnih jezikov ter gibkemu prehajanju med njimi res lahko odrečemo, ne da bi pri tem izgubili nekaj neskončno krhkega in dragocenega. Če, na primer, v roke vzamemo Hvalnico prevajanju, nekoliko filozofsko intonirano razpravo o problemih prevajanja, ki jo je pred desetletjem napisala svetovno priznana francoska filologinja Barbara Cassin in ki jo je za založbo Studia humanitatis v slovenščino pred nedavnim prevedla Ana Monika Habjan, tedaj uvidimo, da človek, ki obvlada več jezikov in prevaja med njimi, ne skrbi le za pretakanje idej med različnimi kulturnimi okolji, ampak v resnici v družbenem smislu odpira prostor za toleranco, blagohotnost in širino duha, ki jih našemu vse bolj posurovelemu času primanjkuje.
To je najbrž slišati nekoliko preveč vzneseno, da bi tako misel smeli vzeti z vso resnostjo, in vendar smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali, zakaj bi bilo Barbari Cassin in njeni Hvalnici prevajanju vsekakor vredno pozorno prisluhniti. Pri tem nam je pomagal dr. Aleš Mendiževec, raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, ki je Hvalnici prevajanju pripisal spremno besedo.
Foto: Lucas van Valckenborch – Babilonski stolp, 1594, izrez (Wikipedia, javna last)Fri, 23 Oct 2026 - 583 - Takrat, ko je bila krajina naš dom
Krajina, po kateri hodimo vsak dan, ni le prostor, ki ga vidimo pred seboj. V njej so shranjeni spomini ljudi, ki so v njej živeli pred nami. Kamni, jame, gore, vode, poti, meje in imena krajev niso le del narave ali zemljevida, temveč lahko nosijo sledi različnih verovanj, običajev, strahov in zgodb, ki so se skozi stoletja prenašali iz roda v rod.
Prof. dr. Katja Hrobat Virloget mitsko krajino razume kot nekakšen palimpsest – prostor, na katerem se skozi čas plastijo različni pomeni. Nova verovanja in tradicije niso nujno izbrisali starejših, temveč so se pogosto navezali nanje, jih preoblikovali in jim dali nove pomene. Tako lahko isti prostor v sebi združuje različne predstave o svetu – od starejših verovanj do krščanskih, ljudskih in sodobnih razlag. Prav zato je mitska krajina del nesnovne kulturne dediščine ter prostor kolektivnega spomina in identitete.
Ljudje sicer redko govorijo o tem, kar znanstvena misel opredeljuje kot paranormalno ali nadnaravno. O takšnih izkušnjah se pogosto raje zavijejo v tišino. Kljub temu ima vsakdo v sebi ponotranjene strahove pred skrivnostnimi in nevarnimi kraji, nezavedna »vraževerja« in prepričanja, po katerih se ravnamo v vsakdanjem življenju. Spiritualne izkušnje, nenavadna občutja in dogodki niso le privlačne podobe iz starih zgodb in legend, temveč so vpisani v konfiguracije naših »resničnostnih programov«. V povezavi z mitskimi krajinami se zato prof. dr. Hrobat Virloget ukvarja tudi z etnografijo tišine – z razumevanjem tišine, ki jo odkriva v raznovrstnih primerih tako imenovane težke dediščine in pozabljene zgodovine.Sogovornica:dr. Katja Hrobat Virloget
Redna profesorica, znanstvena svetnica
Oddelek za antropologijo in kulturne študije, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študijeFotografija: K. H. Virloget: Cesta sredi značilne kraške suhe krajine, ki deluje kot mejnik v prostoru
Fri, 16 Oct 2026 - 582 - Gregor Perušek, slovenski slikar ameriškega zahoda
Kar je bil med ameriškimi Slovenci Louis Adamič na področju literature, je bil na področju likovne umetnosti skoraj gotovo Gregor Perušek. Zakaj torej naša kulturna javnost zanj povečini še ni slišala?
Nemo propheta in partia, nihče ni prerok v svoji domovini, pravi star latinski pregovor. Kako zelo ta modrost drži, se lahko prepriča, kdor ta čas obišče Moderno galerijo v Ljubljani in si ogleda intrigantno razstavo Enigma Gregor Perušek. Kakih 90 slik in grafik, ki jih je na omenjeni razstavi moč videti, namreč zgovorno dokazuje, da je bil Gregor Perušek, ki se je rodil v Sodražici leta 1887, umrl pa leta 1940 v Clevelandu v Združenih državah, pravzaprav eden najbolj talentiranih slovenskih likovnih umetnikov prve polovice 20. stoletja. In vendar za Peruška in njegov opus, v katerem sicer ni težko prepoznati mešanja in prepletanja vplivov simbolizma, kubizma, ekspresionizma in nove stvarnosti, do danes ni vedel skoraj nihče. Zakaj ne? Kako se podoba slovenske likovne umetnosti spremeni, če vrata kanona zdaj odpremo za Peruška? Predvsem pa: kakšna je podoba sveta, ki nam jo odstirajo umetnikovi pejsaži in tihožitja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Roberta Simoniška, umetnostnega zgodovinarja in kustosa, ki je razstavo v Moderni galeriji postavil.
Foto: Gregor Perušek – Kompozicija iz Nove Mehike (Pokrajina iz Arizone), 20. leta 20. stoletja, olje na lepenki, izrez (Goran Dekleva)Fri, 09 Oct 2026 - 581 - Kitajski klasični romani
Med 14. in poznim 18. stoletjem je na oni strani velikega zidu nastalo več romanov, ki sicer sodijo med največje dosežke kitajske književnosti, a jih na Zahodu še danes le slabo poznamo. Kaj torej zamujamo?
»Cesarstvo, ki je bilo dolgo razdruženo, se bo naposled spet združilo; in cesarstvo, ki je bilo dolgo združeno, se bo naposled spet razdružilo. Tako je bilo od vekomaj.« Takole, udarno in velikopotezno, se začenja Romanca treh kraljestev, eden najboljših, najpomembnejših, najvplivnejših, sporočilno najkompleksnejših in med bralkami in bralci tudi najbolj priljubljenih kitajskih romanov vseh časov – le da zanj v Sloveniji pa menda tudi drugod na Zahodu povečini še slišali nismo. In nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi za drugih pet del, ki jih Kitajke in Kitajci po tradiciji umeščajo v srce svojega romanesknega oziroma, širše, literarnega kanona: za Razbojnike iz močvirja Liangshan pa za Potovanje na zahod, za Slivov cvet v zlati vazi, za Sanje v rdeči sobi in za Učenjake.
Kaj torej zamujamo? Za kakšne zgodbe in junake, za kakšno vznemirjenje in napetost, za katere življenjske modrosti in uvide, za kakšne stilistične umetelnosti, za kakšno priložnost pobliže spoznati ali nemara celo bolje razumeti deželo na oni strani velikega zidu se navsezadnje prikrajšamo, če puščamo ta dela ob strani, če puščamo, da te klasike kitajskega romanopisja še naprej ostajajo neprebrane? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in prevajalko Katjo Kolšek, ki je za založbo Beletrina predlani neposredno iz izvirnika prevedla lep kos Slivovega cveta v zlati vazi.
Foto: stenska poslikava iz cesarske Poletne palače v Pekingu, ki upodablja prizor med Lin Daiyu in Jia Baoyujem, ljubimcema iz romana Sanje v rdeči sobi (Shizhao / Wikipedija)Fri, 02 Oct 2026 - 580 - Živi spomeniki režimov: od lip in hrastov za Habsburžane do Titovih 88 dreves
Naše okolje je še danes polno političnih dreves, posajenih na čast vladarjem ali velikim zgodovinskim dogodkom
Vladajoči posamezniki in ideologije so svojo moč od nekdaj utrjevali tudi s tem, da so svoje podobe in simbole vtisnili v prostor okrog nas. In vendar se je šele po francoski revoluciji uveljavil nenavaden običaj, v katerem so oblasti za ovekovečenje lastne veličine ali pomembnih državotvornih dogodkov začele tudi saditi drevesa. Naša krajina je tako prepredena z vrsto teh neobičajnih, živih spomenikov, ki zrcalijo našo zgodovino: od Napoleonovih drevoredov, dreves v čast habsburških monarhov, zasaditev za jugoslovanskega kralja Aleksandra, akcije oseminosemdesetih dreves za Josipa Broza Tita v socialistični Jugoslaviji, pa vse do osamosvojitvenih lip. V današnjem Kulturnem fokusu bomo govorili o tem, kako so različni režimi skozi spominska drevesa vpisovali svojo ideologijo v našo pokrajino in kakšna je bila usoda teh dreves ob menjavah političnih sistemov in protestih proti oblastem. O političnih drevesih, ki so praviloma posajena z velikim pompom in močno simbolno noto, skozi svoje dolgo življenje pa na koncu za nas spričo pozabe marsikdaj postanejo čisto navadna drevesa, bomo govorili z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki politična drevesa raziskuje v okviru podoktorskega projekta Političnost drevesa: sajenje spominskih dreves in politična drevesna krajina na Slovenskem med 1879 in 2021. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Foto: sajenje lipe kralju Aleksandru Karadžordževiću v Mežici, 1930-1937, hrani Pokrajinski arhiv Maribor: Enota za Koroško
Fri, 25 Sep 2026 - 579 - Ekspedicije mlajšega brata Franca Jožefa in vipavski diplomat v Egiptu
Ferdinand Maksimilijan in Anton Lavrin sta bila različna človeka, vendar ju povezujejo diplomacija, potovanja, znanost, zbirateljstvo in zanimanje za oddaljene kulture.
Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, je bil človek brez jasno določene politične vloge, vendar veliko bolj kozmopolitski od svojega brata. Radovednost, želja po odkrivanju novega, zbiralska strast in ustvarjalni duh so ga vodili od poveljevanja mornarici in navdušenja nad znanstvenimi odpravami do političnega eksperimenta s prevzemom oblasti v Mehiki. Miramare je postal izraz njegove želje, da bi okoli sebe ustvaril svet, v katerem bi se povezovali narava, umetnost, znanost in predmeti iz različnih delov sveta. Pomemben del tega sveta je bil Egipt. Tu se njegova zgodba poveže z Antonom Lavrinom, ki je slovenskemu in takratnemu habsburškemu svetu prispeval nekaj zanimivih staroegipčanskih starin. Še posebej sta znana njegova sarkofaga, ki ju je dal pripeljati v Vipavo, svoj rojstni kraj. Kot avstrijski generalni konzul v Aleksandriji je namreč postal tudi zavzet raziskovalec in zbiratelj egipčanskih starin. Del svoje zbirke je leta 1853 prodal Maksimilijanu za miramarsko zbirko. Maksimilijan je predmete vključil v svoj osebni svet Miramara. Njuno srečanje odraža širšo mrežo diplomatov, popotnikov in zbirateljev, po kateri so se v 19. stoletju širili predmeti in znanje. Maksimilijan je pozneje podobno željo po povezovanju in preoblikovanju sveta prenesel v politiko. V Mehiki, kjer se je končala njegova življenjska ekspedicija, pa je trčil ob realnost, ki je ni bilo mogoče urediti po njegovi predstavi.
Tomislav Kajfež, Narodni muzej Slovenije
dr. Vesna Kamin Kajfež
dr. Miha Preinfalk, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosa
dr. Gregor Antoličič, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka KosaFotografija: Staroegipčanska antropomorfna krsta s človeško mumijo
680 let pr. n. št., najdba: Luksor, Egipt
Stalna razstava Egipčanska zbirka v Narodnem muzeju Slovenije na MuzejskiFri, 18 Sep 2026 - 578 - Nova branja starih arheoloških krajin: »Zastavljamo si vprašanja, na katera prej sploh nismo pomislili«
Arheologija danes ne raziskuje le posameznih predmetov, grobov in utrdb, temveč skuša iz različnih sledov rekonstruirati celotno življenje nekdanjih skupnosti in se bolj usmeriti na posameznika. Zanima jo, kako so bila naselja organizirana, kdo je imel v njih posebno vlogo ter kako so se ljudje povezovali z drugimi okolji in skupnostmi. Ugotavljamo, katere živali so vzrejali, s katerimi obrtmi so se ukvarjali, s čim so trgovali in na kakšnih razdaljah, kakšen pomen so imele sorodstvene vezi, kaj so ljudje jedli in kako je bila hrana vključena v verska pravila in predstave, zaradi česa so zbolevali, kako so se zdravili.
Že dolgo predstave o preteklih družbah črpamo iz podob in ostankov naselij, načinov pokopa, iz pogrebnih ritualov in grobnih značilnosti ter grobnih pridatkov. Ti kažejo na obstoj družbenih razlik, elit in posameznikov z večjo močjo in ugledom. Tudi raziskovanje naselbin omogoča, da takšno družbo vidimo v njenem vsakdanjem in kultnem okolju. Najdbe kažejo na vodilne skupine, bojevnike in aristokracijo, pa tudi na ljudi, ki so opravljali posebne obrede in verske naloge, med njimi svečenike in svečenice. Posebej zanimiv je Pungrt nad Igom, kjer so arheologi odkrili ostanke obsežnega utrjenega naselja z urejenimi stavbami, ulicami in potmi. Takšna zasnova kaže, da je bila skupnost dobro organizirana in da je bilo življenje v naselju bolj zapleteno, kot bi lahko prehitro sklepali. Če Pungrt s pojavom zgodnjega urbanizma pomembno dopolnjuje podobo železnodobne družbe in njenega načina življenja, pa zahodnoslovenski Berjač pri Podbeli, ki velja za prvo s sodobno arheološko metodo raziskano najdišče v Breginjskem kotu, ostaja pomembno mesto kompleksnih pogrebnih obredov in kultov železnodobnih prebivalcev.
Sodobna arheologija, ki združuje podatke iz različnih virov in različnih znanstvenih področij, se poslužuje tudi novih pristopov, metod, analiz in tehnologij. Lidarski posnetki razkrivajo sledove nekdanjih naselbin in poti, ki jih na površju pogosto ne opazimo, mikromorfološke in druge geoarheološke analize pa omogočajo raziskovanje drobnih plasti in sledov človekovih dejavnosti. S histološkimi analizami lahko pod mikroskopom preučujemo zgradbo kosti in drugih ostankov, genetske analize pa pomagajo raziskovati sorodstvene povezave, izvor in gibanje ljudi ter živali.Sogovornika: arheolog dr. Boštjan Laharnar, kustos za prazgodovino in vodja Arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije, in arheolog dr. Matija Črešnar, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Univerza v Ljubljani.
Fotografija: Gradec pri Krnu, bronasta figuralna situla (hrani Tolminski muzej; foto: Tomaž Lauko), v članku Železnodobno grobišče na Gradcu pri Krnu (avtorja: Boštjan Laharnar in Miha Mlinar), Arheološki vestnik (73, 2022).
Fri, 11 Sep 2026 - 577 - Ritualne uganke in starodavni kulti iz keramične stekleničke in z lončarskega vretena
Keramika je eno najpogostejših in najpomembnejših arheoloških gradiv. Ker se žgana glina dobro ohranja, lahko raziskovalci danes že iz majhnih odlomkov posod razbirajo številne podatke o življenju ljudi v preteklosti – od načinov izdelave in prehrane do trgovskih povezav, tehnologije in kulturnih stikov.
Keramični predmet tako ni več le »lonček« ali črepinja, temveč vir številnih informacij o ljudeh, ki so ga izdelali in uporabljali. Z raziskovanjem lipidov, torej kemičnih ostankov maščob, ki se lahko ohranijo v poroznih stenah keramičnih posod, lahko keramika razkrije tudi, kaj so ljudje nekoč jedli. Z analizami lipidov je mogoče ugotoviti, ali so bile posode uporabljene za shranjevanje ali pripravo živalskih maščob, rastlinskih olj, mesa ali mlečnih izdelkov. Takšne raziskave omogočajo vpogled v prehrano neolitskih skupnosti in velike spremembe, ki jih je prinesel prehod od lovstva in nabiralništva h kmetovanju. Še posebej zanimivi so sledovi mleka in mlečnih izdelkov, saj pomagajo razumeti razvoj zgodnjega kmetijstva.Tudi Ajdovska jama pri Nemški vasi je pomemben primer, kako lahko keramika pomaga pri raziskovanju preteklih družb. To izjemno jamsko grobišče iz mlajše kamene in bakrene dobe pri nas raziskovalcem pomaga razumeti uporabo prostora, način življenja ljudi in predvsem "nenavadne" pogrebne rituale. Ti so vključevali keramiko, kamnito orodje, kosti in druge ostanke. V širšo zgodbo o skupnosti sodijo tudi izpostavljanje in premeščanje človeških posmrtnih ostankov ter navade darovanja živil in drugih predmetov. Jama tako ni bila le grobišče, temveč tudi prostor posebnega pomena oziroma svetišče, kjer so se odvijali obredi, povezani s kultom posmrtnega življenja.
Sogovornica: arheologinja dr. Manca Vinazza s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki vodi projekt POTTERIA – Lončarske tradicije v pozni prazgodovini kot odmevi okoljskih in družbenih sprememb.
Fotografija:
Keramična steklenička iz Ajdovske jame, avtorica fotografije: dr. Lidija Korat Bensa, Zavod za gradbeništvoFri, 04 Sep 2026 - 576 - Zoisova palača v epicentru slovenskega razsvetljenstva
Največja zasebna palača v Ljubljani je bila na prehodu iz 18. v 19. stol., ko je v njej živel baron Žiga Zois, intelektualno središče slovenskih dežel in jo torej smemo šteti za enega od rojstnih krajev našega naroda
Na jugovzhodnem koncu starega mestnega jedra Ljubljane, med Križankami in levim bregom Ljubljanice, stoji Zoisova palača. Ker gre za največjo zasebno palačo v središču naše prestolnice, bi zgradba najbrž bila že samo zaradi tega vredna pozornosti umetnostnih zgodovinarjev. Ker pa je v njej, kot seveda razkriva že njeno ime, v drugi polovici 18. in na začetku 19. stoletja živel nihče drug kot baron Žiga Zois, vodilna figura našega razsvetljenstva, lahko mirno rečemo, da je bila ta palača nekaj časa pravzaprav v samem epicentru znanstvenega in umetnostnega življenja na Kranjskem. Še več: kolikor so Linhart, Vodnik, Kopitar, Japelj in drugi Zoisovi varovanci prav pod baronovo gostoljubno streho in s pomočjo njegove širokogrudne finančne zaslombe lahko razvijali ideje, iz katerih je pozneje v 19. stoletju vzbrstelo naše narodno gibanje, toliko smemo reči, da je Zoisova palača pravzaprav eden od rojstnih krajev slovenstva.
In vendar smo se kar precej načakali, preden se je predstavitve pestre zgodovine te stavbe in ključne vloge, ki jo je odigrala v našem kulturnem življenju, nekdo lotil na sistematično pregleden način. Ta podvig je naposled uspel dr. Metodi Kemperl, umetnostni zgodovinarki in predavateljici na Oddelku za likovno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete. V skrbno raziskani razpravi Zoisova palača v Ljubljani, ki je predlani ugledala luč sveta v sozaložništvu Slovenske matice in Pedagoške fakultete, je dr. Kemperl namreč natančno popisala, kako je palača zlagoma dobila svojo današnjo podobo, obenem pa razkrila, kdo vse je – poleg Žige Zoisa samega, kajpada – s to impozantno zgradbo povezan. No, za nameček pa bo tisti, ki po pričujoči monografiji poseže, dobil tudi dober vpogled v vse tisto skrito delo sobaric in kuharic in vrtnarjev in vseh drugih, brez katerih prizadevanj bi Zoisova palača kratko malo ne mogla biti ena najodličnejših ljubljanskih, kranjskih oziroma slovenskih hiš 18. stoletja. Na kaj vse bi torej veljalo pomisliti, ko se danes brezskrbno sprehajamo po Bregu mimo Zoisove palače, smo v pogovoru z dr. Kemperl skušali izvedeti v tokratnem Kulturnem fokusu.
Foto: Zoisova palača v Ljubljani (Wikipedija, javna last)Fri, 28 Aug 2026 - 575 - Je potres, ki je v 14. stoletju opustošil slovenske dežele, Kamnik oropal za njegovo jezero?
Staro ljudsko izročilo pravi, da je Kamnik nekoč stal ob robu precej velikega jezera. Je to čista izmišljija ali pa se v teh zgodbah, pesmih in govoricah skriva več kot le zrno resnice?
Si lahko predstavljate ledeniško jezero in visoko nad njim grad, ki stoji na strmi pečini? No, zdaj pa v svoji domišljiji še dvignite pogled od mirne jezerske gladine in poglejte proti severnemu obzorju; si tam lahko zamislite alpske gorske vrhove? – Seveda si jih, saj ste točno tako podobo videli, ko ste zadnjikrat obiskali Bled! Toda etnologinja, folkloristka in dolgoletna raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, dr. Marija Klobčar, pravi, da bi točno tak prizor z jezerom in gradom nad njim in gorami v ozadju videli, če bi se s časovnim strojem odpravili v 14. stoletje in obiskali – Kamnik …
Ne verjamete? – Potem najbrž še niste prebirali intrigantne razprave Zvonovi so sami zapeli : naravne nesreče in kolektivni spomin, ki jo je dr. Klobčar pred nedavnim objavila pri Založbi ZRC in v kateri svojo analizo ljudskega slovstvenega gradiva, ki se nam je ohranilo, ter nekaterih verovanj in običajev s širšega kamniškega konca spretno povezuje z modernimi geološkimi raziskavami, da bi navsezadnje prepričljivo pokazala, da je Kamnik nekoč res stal na bregu ne prav majhnega jezera.
A če je tako, tedaj se je seveda treba vprašati, kaj se je s tem fantomskim jezerom pravzaprav zgodilo? Kako je možno, da je jezero bilo in da ga danes ni več? In zakaj so ljudske pesmi in povedke tisti nepogrešljivi ključ, ki odpira vrata te skrivnosti? – Prav to so tudi vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Marijo Klobčar.
Foto: freska iz cikla Apokalipsa Nikolausa Wurmeserja v kapeli Marijinega vnebovzetja na gradu Karlštejn na Češkem, ki najverjetneje prikazuje potres l. 1348 v Beljaku (detajl z naslovnice knjige Zvonovi so sami zapeli)Fri, 21 Aug 2026 - 574 - Na letalskih poletih med Beogradom in New Yorkom so v 60. letih prirejali razstave in prodaje umetnin
Zoran Kržišnik – Žirovničan, ki je svetu odprl slovensko grafično umetnost in slovensko grafiko potavil na zemljevid sveta
Ko govorimo o kulturni zgodovini Žirovnice, najprej pomislimo na Franceta Prešerna, Matijo Čopa, Antona Janšo, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna, a kraj je zaznamoval tudi umetnostni zgodovinar in svetovljan Zoran Kržišnik. Zoran Kržišnik je bil eden najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, likovnih kritikov in kulturnih menedžerjev 20. stoletja. Rodil se je v Žirovnici, v družini, povezani z znamenitim Antonom Kržišnikom – Trebušnikom, in že od mladosti ostal močno povezan z domačim okoljem pod Stolom. Čeprav ga je življenjska pot vodila v Ljubljano in nato v številna svetovna umetniška središča, Žirovnica zanj nikoli ni postala le oddaljen spomin.
Po študiju umetnostne zgodovine je začel delati v Moderni galeriji, katere ravnatelj je postal leta 1957. Njegova velika vizija je bila slovensko umetnost povezati s svetom. Najpomembnejši dosežek na tej poti je bil Ljubljanski grafični bienale, ki je bil prvič organiziran leta 1955 in je pod njegovim vodstvom postal ena najpomembnejših mednarodnih prireditev grafične umetnosti. Kržišnik je s številnimi mednarodnimi stiki in sodelovanji pomagal uveljaviti slovenske umetnike ter Ljubljano oblikovati v pomembno središče grafične umetnosti. Zgovoren primer njegovega prizadevanja je grafična mapa Grafika Ljubljana ’71, s katero je želel dosežke slovenskih grafikov predstaviti tudi mednarodni javnosti. Tako si je mogoče zdaj v Čopovi rojstni hiši ogledati razstavoGrafika Ljubljana '71 & Zoran Kržišnik.
Kljub svetovljanskemu življenju se je Kržišnik vračal domov. V sedemdesetih letih si je nad Selom pri Žirovnici zgradil hišo, ki je postala več kot le dom – v njej je uredil galerijo in sprejemal umetnike, kustose, galeriste ter prijatelje iz različnih delov sveta. Tako je prostor pod Stolom za nekaj časa postal stičišče domače in svetovne umetnosti.
Kržišnikova zgodba je zato zgodba o človeku, ki je znal povezati na videz oddaljena svetova. Iz majhne gorenjske vasi je stopil na svetovni umetniški oder, vendar pri tem ni izgubil občutka za domači prostor. Prav v tem je njegova posebnost: Žirovnico je nosil s seboj v svet, hkrati pa je svet prinašal nazaj pod Stol.
Sogovorniki: Andrej Jemec, slovenski slikar, univerzitetni profesor, akademik
dr. Nadja Zgonik, slovenska umetnostna zgodovinarka, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
Matjaž Koman, direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnicafotografija: z naslovnice kataloga razstave (Janez Bernik, Adriana II,1971, barvna jedkanica)
Fri, 14 Aug 2026 - 573 - Opojno vino, cvetoči vrtovi in čedni mladeniči – presenetljivi svet otomanske lirike
Med 14. in 19. stoletjem so si pesniki, ki so ustvarjali na tleh Otomanskega imperija, spretno izposojali elemente iz klasične arabske ter perzijske literature, da bi navsezadnje ustvarili čisto samosvojo pesniško tradicijo
Na svojem vrhuncu – za časa vladavine Sulejmana Veličastnega sredi 16. stoletja – se je Otomanski imperij raztezal od Alžirije do Kuvajta, od Jemna do centralne Madžarske. Tisti čas pa pravzaprav tudi že kako stoletje prej in tudi še precej desetletij pozneje so carigrajski sultani s pomočjo dobro delujočega administrativnega aparata spretno vladali nenavadno strpni, mnogojezični in multikonfesionalni državi, v kateri so cveteli trgovina in znanost in umetnost. Naši predniki v slovenskih deželah se vsega tega večidel sicer niso zavedali; podoba Osmanskega imperija je bila tisti čas pač neločljivo povezana s turškimi vpadi, plenilskimi vdori manjših in zelo gibljivih turških konjeniških enot v širši vzhodnoalpski prostor, s katerimi so Otomani skušali spodkopati gospodarsko in vojaško moč Habsburžanov.
Toda od zadnjega turškega vpada na naše etnično ozemlje zdaj mineva že več kot 400 let in tako smo menda tudi do vsega tujega pregovorno nezaupljivi Slovenci naposled pripravljeni ugledati drugi – drugačen – obraz Osmanske države. Turist in turistka, ki sta obiskala Topkapi, palačo sultanov v Carigradu, ali od nje le streljal oddaljeno Modro mošejo, seveda dobro vesta, kako impozantna, kako rafinirana, kako bleščeča je pravzaprav bila civilizacija, ki so jo ob koncu srednjega oziroma na začetku novega veka ustvarili Otomani.
No, še en dokaz več o potentnosti, o izjemni nagovorni moči osmanske kulture pa bo odkril, kdor bo zdaj v roke vzel Čas divjega tulipana, antologijo osmanske lirike, ki jo je za založbo Škuc pred nedavnim pripravil Blaž Božič. Pesnik in prevajalec je namreč natančno presejal kar 600-let dolgo tradicijo ustvarjanja poezije v turščini, kakršna se je govorila in pisala pod sultani; iz nje je odbral za kakih 120 strani najlepših, sporočilno in oblikovno najbolj izstopajočih pesmi, ta korpus pa na koncu opremil z izčrpno spremno besedo, ki bralkam in bralcem predstavi tisti kontekst, na ozadju katerega se je v miselne in čustvene strukture osmanske lirike menda najlažje potopiti. In katere strukture to so? O čem vse turški pesniki med 14. in 19. stoletjem pišejo in kako to počnejo? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Blaža Božiča.
Foto: miniatura iz rokopisa učene pesnitve Iskendername, Pripoved o Aleksandru, ki jo je napisal morda najpomembnejši osmanski književnik 14. stoletja, Taceddin Aḥmedi (Wikipedia, javna last)Fri, 07 Aug 2026 - 572 - »Zadosti je kruha na zemlji za vse«: radikalni ton Heinricha Heineja na predvečer marčne revolucije
O Heinejevi politični pesnitvi, ki se bere kot odkrit napad na vse stebre tedanje oblasti: na monarha, rimskokatoliško cerkev, militarizem in fevdalne odnose ter socialno neenakost zgodnjega kapitalizma
Danes bomo odpotovali v politično, ekonomsko in idejno globoko shizofren čas evropske zgodovine. To je bil čas, ko so dosežki francoske revolucije in napoleonovih reform ljudem že vsadili ideje o svobodi, hkrati pa so se z Dunajskim kongresom leta 1815 restavrirale stare monarhije, ki so s strogo cenzuro skušale zatreti vsakršno nasprotovanje sistemu. To je bilo poleg tega obdobje, ko je pospešena industrializacija porodila množice revnih delavcev, ki so v nemogočih razmerah komajda zaslužili za golo preživetje - prav to obdobje je, nepresenetljivo, izoblikovalo tudi mladega filozofa Karla Marxa - stari režimi pa so morali leta 1848 popustiti pod pritiskom v tako imenovani marčni revoluciji, ki jo danes razumemo kot konec fevdalnega reda.
V takšnem kontekstu ne preseneča, da je eden največjih nemških romantičnih pesnikov Heinrich Heine napisal delo, ki ga zaznamuje vse kaj drugega kot romantično svetobolje. Njegova nenavadna politična satira z naslovom Nemčija. Zimska pravljica prinaša neusmiljeno kritiko tedanje domovine ter zahteva kruh za vse in kraljestvo božje na zemlji. O pesnitvi, ki je pred kratkim izšla pri Založbi Univerze v Ljubljani, in času, v katerem je nastala, se bomo v tokratnem Kulturnem fokusu pogovarjali z avtorico spremne besede dr. Ireno Samide in s prevajalko besedila dr. Matejo Gaber, obe prihajata z Oddelka za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.foto: portret Heinricha Heineja, slikar Moritz Daniel Oppenheim, 1831, Wikimedia, javna last
Fri, 31 Jul 2026 - 571 - Vedenje telesa določajo družbene konvencije – Zala Pezdir
Ples se umešča na presečišče narave in kulture, telesa in družbe, ter sodi med najbolj razširjene in hkrati kompleksne človeške fenomene. Kljub temu pogosto ostaja prezrt, čeprav odpira prostor za razmislek o pomembnih družbenih vprašanjih. Z različnimi kulturami potuje skozi celotno zgodovino človeštva – upodobljen je tudi v prizorih jamske umetnosti – kot način ustvarjanja, izražanja in povezovanja.
Čeprav o plesu obstaja veliko znanja, predstava o njem kot univerzalnem človeškem jeziku ni povsem ustrezna. Vedno znova ga namreč oblikujejo konkretni kulturni konteksti. Nezmožnost razumevanja teh posebnosti je skozi zgodovino utrjevala predstave o tako imenovanem »primitivnem«, »enostavnem«, »divjem« ali »nestrukturiranem« plesu. Takšne oznake so dolgo hranile evrocentrične in rasistične poglede ter idejo linearnega kulturnega razvoja. Stereotipi in predsodki še danes pogosto reducirajo svet nezahodnih ljudstev na nekaj prvinskega in neorganiziranega, čeprav so njihovi plesni sistemi izjemno kompleksni, strukturirani in družbeno pomembni.
Antropološki uvidi in primeri iz različnih okolij – od Azandov do avstralskih staroselcev Tivijev – pokažejo, da ples marsikje ni ločena kategorija, kot jo razume zahodna misel. Prepleta se z glasbo, igro, ritualom, komunikacijo in vsakdanjim življenjem. Telo pri tem ni nevtralen nosilec gibanja, temveč kulturno oblikovan medij. Tudi gibanje, hoja in telesne tehnike niso zgolj naravne in individualne danosti, temveč naučeni vzorci, globoko vpeti v družbene norme in vrednote, kot so pokazali misleci Marcel Mauss, Margaret Mead in Gregory Bateson.
Ples deluje tudi kot močno družbeno vezivo. Sinhronizirano gibanje ustvarja občutke skupnosti, pripadnosti in varnosti, prisotno pa je tako v umetnosti kot v športu, vojski in religiji. V njem se prepletajo kolektivni in individualni izrazi, vprašanja avtorstva in ustvarjalnosti. Ples tako presega okvir umetniške prakse, saj ima možnost spregovoriti o temeljnih načinih človeškega bivanja, mišljenja in oblikovanja odnosov.
V oddaji Kulturni fokus bo v ospredju Zala Pezdir – plesalka, učiteljica, glasbenica, koreografinja ter etnologinja in antropologinja, ki deluje na Švedskem. Nedavno je pri Založbi Aristej izšlo njeno avtorsko delo z naslovom Plesni pojmovnik za mlade.fotografija: detajl z naslovnice, avtor Izar Lunaček
Fri, 24 Jul 2026 - 570 - Najprej je bila trava, iz nje pšenica, zaradi nje polje in na tem polju človek, ki je pojedel – kruh
Zgodovina kruha je tesno prepletena z enim največjih prelomov v razvoju človeštva, z neolitsko revolucijo, ko je človek opustil nomadski način življenja in začel obdelovati zemljo.
Prav udomačevanje žit je omogočilo nastanek stalnih naselbin in razvoj prvih civilizacij, od Rodovitnega polmeseca, kjer so gojili prve vrste pšenice in ječmena, do Azije z rižem, pomembno je tudi proso, ter Srednje in Južne Amerike, kjer je osrednje mesto zavzela koruza. Kruh je tako skozi tisočletja postal več kot le hrana – postal je simbol preživetja, skupnosti in kulture. Stari Egipčani so odkrivali skrivnost kvašenega testa in razvili peko kruha, ki je bil celo plačilno sredstvo, antični Grki in Rimljani pa so to znanje izpopolnili ter postavili temelje pekarstva, kot ga poznamo danes. V srednjem veku je kruh postal osnovno živilo vseh družbenih slojev, pri čemer je njegova kakovost jasno odražala družbeni status. Tudi na Slovenskem ima kruh bogato in globoko zakoreninjeno tradicijo, ki sega vse do prazgodovinskih koliščarjev, skozi stoletja pa se je razvila v raznolikost okusov in oblik, od rženega in koruznega do ajdovega kruha, pogosto povezanega s prazničnimi običaji in obrednim pomenom. O tem, kako kruh presega svojo vsakdanjo vlogo in postaja nosilec simbolike, spomina in identitete, bo spregovorila dr. Jasna Fakin Bajec, etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka, ki raziskuje pomen kruha v različnih kulturah, religijah in obredih ter skozi dediščino pekarstva in mlinarstva odpira vprašanja o tem, kako lahko z razumevanjem preteklosti ozaveščamo mlajše generacije o pomenu ohranjanja kulturne dediščine.
Sogovornica: Dr. Jasna Fakin Bajec, etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka, se ukvarja z raziskovanjem pomena kruha v različnih kulturnih okoljih. S študenti Univerze v Novi Gorici je proučevala simboliko kruha v pravoslavni, muslimanski in katoliški veri ter značilne obrede v Rusiji, Srbiji, Severni Makedoniji in Sloveniji, s poudarkom na Primorskem in vplivih iz Italije.
Zbira tudi pregovore o kruhu, raziskuje žita na Krasu ter se poglablja v dediščino pekarstva in mlinarstva, zlasti v Zgornji Vipavski dolini. Njeno delo je usmerjeno tudi v ozaveščanje otrok in mladostnikov o pomenu ohranjanja kulturne dediščine skozi zgodbe, spomine in odnos do kruha.Fotografija: Detajl tihožitja s kruhom in smokvami, znana starorimska freska iz Herkulaneuma, ki je trenutno shranjena v Nacionalnem arheološkem muzeju v Neaplju (Wikipedia).
Fri, 17 Jul 2026 - 569 - 200 let nerazrešljivih protislovij potrošniške družbe skozi prizmo literature
Kako je vznik potrošništva v 19. stol. spremenil pogoje za pisanje in branje književnosti in kako je literatura naslednji dve stoletji reflektirala nezaslišano novost, ki jo v človeški zgodovini predstavlja proces komodifikacije vseh stvari, odnosov in doživetij?
Eden ključnih fenomenov današnjega ekonomskega življenja je skoraj gotovo potrošništvo. Pa pravzaprav ne le ekonomskega; naš konzumerizem, naše nebrzdano nakupovanje raznovrstnih materialnih dobrin pač ne poganja le farm, tovarn in storitvenih podjetij na vseh celinah tega sveta, ampak je vanj slej ko prej vpisana tudi obljuba globoke osebne izpolnitve. Vtis je namreč, da se potihoma vsi nadejamo, da nam bo življenje, ko bomo enkrat le uspeli kupiti tisti izmuzljivi, misteriozni, a eksistencialno osrečujoči artikel X, naposled razkrilo svoj pravi smisel.
Če dobro premislimo, so tovrstna pričakovanja, ki vsakdanjo ekonomsko aktivnost povezujejo s predstavami o osebnostni samorealizaciji, več kot le nekoliko smešna, a to še ne pomeni, da moramo sodobniki po vsej sili zardevati zaradi svoje nekritične zaslepljenosti. Nedavno je pod okriljem Založbe ZRC namreč izšla intrigantna, sociološko intonirana literarno-zgodovinska razprava Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence, v kateri je njen avtor, komparativist in publicist dr. Luka Novak, prepričljivo pokazal, da so se sirenskemu klicu potrošništva ljudje pravzaprav pustili zapeljati že pred časom. Na ozadju Novakove analize nekaterih velikih tekstov francoske ter italijanske književnosti 19. in 20. stoletja – v tem kontekstu velja najbrž omeniti vsaj romane Balzaca, Flauberta, Zolaja in Pasolinija –, se namreč pokaže, da se je proces poblagovljenja ne le stvari, ampak tudi doživetij in odnosov med ljudmi začel že pred kakimi 200 leti in da so bili največji pisatelji tistega časa nanj še kako pozorni.
A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno: kako pronicljivi so pravzaprav bili mojstri peresa prejšnjih dveh stoletij, ko je šlo za analizo potrošništva? So že takrat videli, kakšne želje in ambicije, kakšne iluzije in samoprevare so vpisane v ravnanje in razmišljanje potrošnic in potrošnikov? So že v obdobju, ko se je potrošništvo komaj šele rojevalo, že videli, kam vse skupaj vodi? So, drugače rečeno, videli v naš čas? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Novaka.
Foto: ena prvih veleblagovnic v zgodovini, Au Bon Marché, je svoja vrata odprla že v 30. letih 19. stoletja v Parizu, takole pa je bila videti približno pol stoletja pozneje, ko jo je neznan avtor ovekovečil na gravuri iz leta 1887 (Wikipedija, javna last)
Fri, 10 Jul 2026 - 568 - Blišč in beda bogatašev, blišč in beda hollywoodskih filmov o bogataših
Zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko nas drugi vendarle neustavljivo privlačijo?
»Pohlep, ob pomanjkanju boljših besed, je dober,« pravi Michael Douglas v slovitem monologu iz filma Wall Street, pod katerega se je podpisal režiser Oliver Stone. Se pa Douglas tu seveda ne ustavi, temveč v vlogi brezvestnega investitorja Gordona Gekka, za katero je leta 1987 prejel tudi oskarja za najboljšega igralca, nadaljuje: »Pohlep se nikoli ne moti. Pohlep deluje. Pohlep razjasni sleherno situacijo in izraža samega duha evolucije. Naj gre za pohlep po življenju, po denarju, po ljubezni ali znanju, pohlep je obraz nezadržnega vzpona človeštva.« Te besede so se razločno vpisale v naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin. Berejo se namreč kot nekakšen eleganten destilat dominantne ideologije zadnjih nekaj desetletij na Zahodu; so esenca neoliberalizma, njegovega – ob pomanjkanju boljših besed – temeljnega etosa.
No, kar se ni vpisalo v naš kulturno-zgodovinski spomin, pa je, da je jedrno sporočilo filma, sporočilo Wall Streeta kot celote, natanko nasprotno razmišljanju Gordona Gekka. Oliver Stone, čigar levičarske simpatije niso nikakršna skrivnost, namreč skuša pokazati, kako pohlep spodjeda tradicionalne vrednote, kot sta pošteno delo in osebnostna integriteta, pokazati skuša, kako pohlep razgrajuje ključne medčloveške, družbene vezi, ne nazadnje skuša pokazati, kako pohlep uničuje tudi t. i. realno gospodarstvo. Vse to film poskuša, gledalke in gledalci pa smo si zapomnili – in najbrž vsaj malo tudi ponotranjili – predvsem poglede, stališča in vrednote karizmatičnega negativca Gekka. Zakaj?
Morda zato, ker se vrtoglavega bogastva vedno drži nekaj magnetično, neustavljivo privlačnega? – Ta argument sicer zveni precej prepričljivo, a zakaj potem nihče ne sanjari o tem, da bi nekega dne postal odtujeni magnat à la Charles Foster Kane iz Državljana Kana, legendarne mojstrovine Orsona Wellsa iz leta 1941? Zakaj nikomur ne pade na misel, da bi svoje življenje živel kot gospod Potter, brezčutni, hladnokrvni skopuh iz filma Čudovito življenje, ki ga je leta 1946 posnel Frank Capra?
Pravo vprašanje, ki si ga v tem kontekstu torej velja postaviti, je slej ko prej tole: zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko drugi vendarle zapeljivo mamijo? K temu pa morda lahko dodamo še tole podvprašanje: ali je filmov, ki zasledovanje in kopičenje bogastva ter življenje na veliki nogi prikazujejo v privlačnejši luči, kaj več, odkar sta ob koncu 70-ih let 20. stoletja Margaret Thatcher in Ronald Reagan sprožila neoliberalno revolucijo? – Odgovore smo v tokratnem, filmsko obarvanem Kulturnem fokusu iskali v pogovoru z dr. Jelo Krečič, filozofinjo, raziskovalko in predavateljico na več fakultetah, članicah Univerze v Ljubljani.
Foto: Lionel Barrymore v vlogi gospoda Potterja iz Caprovega filma Čudovito življenje; poznavalci sedme umetnosti, ki jih je leta 2003 k sodelovanju povabil Ameriški filmski inštitut, so gospoda Potterja postavili na šesto mesto lestvice 50 največjih zlikovcev v zgodovini ameriškega filma (Wikipedija, javna last)
Fri, 03 Jul 2026 - 567 - Med obema vojnama so na morje pogosto odpotovale ženske z otroki
Razstava »Gremo na morje« v Mestnem muzeju Ljubljana nas popelje na nostalgično potovanje skozi zgodovino dopustovanja, a hkrati odpira tudi širšo zgodbo o tem, kako se je turizem sploh začel.
Zgodba turizma namreč sega globoko v preteklost. Ljudje so sprva potovali iz nuje – zaradi iskanja hrane, vode ali varnosti –, že v času starih civilizacij pa so se na pot odpravljali tudi iz verskih razlogov, kasneje pa tudi iz želje po znanju in izkušnjah, spoznavanju drugačnih ljudi in kultur. Že v 17. stoletju so se mladi evropski aristokrati odpravljali na znamenite Grand Toure, dolga izobraževalna potovanja po Evropi, ki so veljala za pomemben del njihove vzgoje in družbenega prestiža. Ideja potovanja za užitek se je nato v 19. stoletju povezala z obiskovanjem morja, ki je bilo sprva privilegij elite, a se je z razvojem prometa, predvsem železnice in parnikov, postopoma razširila med širše družbene sloje. Pomembno vlogo pri tem so odigrali tudi zdravniki, ki so morje priporočali kot vir zdravja in dobrega počutja. Fotografije, razglednice in drugi predmeti oživljajo prve stike Ljubljančanov z morjem ter spominjajo na leto 1857, ko je Južna železnica povezala Ljubljano s Trstom. To je spodbudilo razvoj obmorskih letovišč, kot je Portorož, razvijati pa se je začela tudi turistična misel. Med obema vojnama so obalo začeli odkrivati tudi manj premožni sloji – predvsem matere z otroki, za kar si je prizadevala tudi takrat novoustanovljena organizacija Jadranska straža, pravi razcvet množičnega dopustovanja pa je nastopil v času socialistične Jugoslavije, ko je bil oddih v posebnih počitniških domovih in prikolicah prvič omogočen tudi delavskemu prebivalstvu. Tako je morje postalo prostor sprostitve, druženja in skupnih doživetij, ki so zaznamovala generacije. Nostalgični spomini, vpogledi v preteklost, razmisleki o razvoju turizma pa ne govorijo le o nekdanjih skupnih identitetah in hrepenenju po morskem oddihu, ampak prinašajo tudi spoznanja, kako se družba in kultura življenja spreminjata, nenazadnje pa velja potrkati tudi na okolijsko zavest.
Sogovornica: umetnostna zgodovinarkaBarbara Savenc, soavtorica razstave Gremo na morje, MGML
Fotografija: Mire Cetin (1922–2016), Deviška terasa, 1954, olje na platnu (Mestni muzej Ljubljana)Fri, 26 Jun 2026 - 566 - Likovna scena v socialistični Sloveniji – nepričakovana zmagovalka hladne vojne
Zakaj se zdi, da so po 2. svetovni vojni naše galerije javnosti omogočale stik s svetovno likovno ustvarjalnostjo, ki je bil bolj neposreden, bolj živ od tega, kar v slovenskih razstavnih prostorih lahko vidimo danes?
Pisateljice sicer lahko še tako vneto pišejo romane in dramatiki drame in skladateljice lahko, sedeč ob domačem klavirju, še tako zavzeto ustvarjajo svoje kompozicije, a dokler romani navsezadnje ne prispejo na naše knjižne police in dokler gledališčniki dramskih besedil ne uprizorijo na svojih odrih in dokler orkestri ne izvedejo sveže komponiranih sonat in simfonij, dokler, skratka, umetnine ne pridejo pred in med ljudi, toliko časa umetniški ustvarjalni proces ni zares zaključen. Če pač umetniško delo razumemo kot nekakšen stroj za ustvarjanje pomena, kot stroj za osmišljanje človeških življenj, tedaj postane jasno, da Prešernov Apel v resnici dokonča svoje delo šele, ko svojo podobo na ogled postavi in dopusti, da tej podobi, metaforično rečeno, zadnjo pa obenem ključno piko postavijo gledalke in gledalci.
Zato se tudi vsi tisti znanstveniki in znanstvenice, ki se posvečajo vprašanjem recepcije umetnosti, ki se sprašujejo kako, po kakšnih poteh in v kakšnem kontekstu umetnine pravzaprav prihajajo pred nas oziroma med nas, ne ubadajo z nečim malo pomembnim, sekundarnim ali umetnosti zunanjim, temveč se v resnici zaposlujejo s kar najbolj integralnim delom »fenomena umetnost«. Natanko na ozadju tega uvida velja brati tudi intriganten zbornik Želje in protislovja, ki je pred nedavnim izšel pod okriljem Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo ter Založbe Univerze v Ljubljani, zbornik, ki ga je po več letih resnega dela soustvarilo enajst raziskovalk in raziskovalcev, in v katerem skušajo, kot lahko razberemo iz podnaslova, na strnjen način predstaviti zgodovino likovnega in arhitekturnega razstavljanja v Sloveniji med letoma 1947 in 1979.
V pričujočem zborniku se njegovi avtorice in avtorji namreč sprašujejo, kako so po drugi svetovni vojni najrazličnejše slovenske institucije – z muzeji in galerijami na čelu, kajpada – publiki omogočale živ stik s slovensko, jugoslovansko in svetovno likovno ustvarjalnostjo ter na ta način obenem tudi sooblikovale naš okus, se pravi: ustvarjale refenrenčni okvir, znotraj katerega smo potem navadni gledalke in gledalci vsak zase likovno umetnost navsezadnje interpretirali. Do kakšnih izsledkov so se piske in pisci zbornika slednjič dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili umetnostno zgodovinarko, predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti in sourednico Želja in protislovij, dr. Beti Žerovc.
Foto: skulptura Poklon domoljubom, padlim za svobodo, ki jo je Aicham, francoski kipar judovskega rodu, ustvaril leta 1963 na forma vivi v Portorožu (Wikipedija)Fri, 19 Jun 2026 - 565 - Homerjeva epa – živa pripoved o tem, kako človek kljubuje kaosu
Iliada in Odiseja sta nastali iz ustnega izročila, navdihnjenega z zgodovinskimi dogodki. Obravnavata vojno, vrnitev domov in vzpostavljanje reda kot temeljne razsežnosti človeških prizadevanj.
Homerjeva epa opisujeta svet, v katerem bogovi aktivno posegajo v človeško življenje, usoda pa stoji nad njimi. Človekova svoboda ni v izbiri usode, temveč v njenem sprejemanju. Ključni pojmi, kot sta hybris (ošabnost) in ravnovesje, opozarjajo na nevarnost preseganja mere, ki vodi v propad. V tem svetu kategorije dobrega in zla niso absolutne, temveč so podrejene naravnemu redu in kozmični harmoniji.
Homerjevi junaki utelešajo večne dileme: slava ali mir, pustolovščina ali dom, individualna želja ali skupnost. Vrednote, kot so pogum, čast, inteligenca in govorništvo, oblikujejo ideal človeka, medtem ko družbeni položaj ne določa nujno njegove vrednosti. Aristokratska drža lahko pristoji tudi svinjskemu pastirju. Vojna v Iliadi ni le zgodovinski dogodek, temveč univerzalno stanje človeštva, ki ga bogovi spodbujajo, ljudje pa trpijo. Postane samostojna sila, ki uničujoče deluje na krhkost človeškega reda in ga spodkopava. Naloga človeških junakov je, da ga obnovijo in vzpostavijo stabilnost starih civilizacijskih temeljev. Hkrati epa poudarjata pomen spomina in slave kot poti k nesmrtnosti, v nasprotju z monoteističnimi obljubami onostranstva. Homerjeva misel ostaja aktualna tudi danes: opozarja na razpad ravnovesja, človeško ošabnost, nenehne konflikte ter izgubo stika z naravo. Njegova poezija ohranja kolektivni spomin in kaže, da je svet povezana celota, v kateri ima vsak svoje mesto, človek pa mora živeti v skladu z mero in s sprejemanjem svoje usode, vendar ne na pasiven način. Homerjeve epopeje tako ne odražajo le nekdanjega stanja kozmosa in ironičnih tragikomedij starogrških človeških odnosov, beremo jih lahko kot refleksije današnjega sveta.Pogovor v oddaji je nastal na podlagi knjige Poletje s Homerjem Sylvaina Tessona (Založba UMco)
Sogovornica: prevajalka dela Mimi Podkrižnik
fotografija: Wikipedia
John William Waterhouse, 1891: Odisej in sirene
John William Waterhouse – The Art History Archive
Fri, 12 Jun 2026 - 564 - »Roman podaja celovito podobo neke družbe, nekega stanja duha, sveta ali celo kozmosa nasploh«
Ker so romani izjemno raznoliki po svojem obsegu, obliki in vsebini, tudi ni nemudoma jasno, kaj bi utegnila biti tista njihova skupna lastnost, zaradi katere jih vendarle lahko spravimo pod isto oznako: roman
Tolstojeva Ana Karenina je, kot dobro vemo, precej špehata knjiga, medtem ko je Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice čisto tanka. GoethejevoTrpljenje mladega Wertherja se sklene tragično, s samomorom, medtem ko se Prevzetnost in pristranostJane Austen izteče v pravi pravcati happy end. CervantesovDon Kihot kar kipi od napetih prigod in preobratov, medtem ko Oblomov, osrednji junak v istoimenskem delu Gončarova, komaj vstane iz postelje. Povedi, v katerih je Proust izpisal V Swannovem svetu, so vratolomno nalomljene v številna priredja in podredja, ki v iskanju končne pike zlahka bohotno napolnijo celo stran ali še več, medtem ko so Hemingwayevi stavki v Komu zvoni poudarjeno kratki, čvrsti, strogo obvladani. Medtem ko García Márquez v Stotih letih samote po svoje popisuje zgodovino Kolumbije, nam Cao Xueqin s Sanjami v rdeči sobi slika osupljivo podobo Kitajske sredi 18. stoletja. In ko smo že pri stoletjih – Petronij je svoj Satirikonpisal v prvem, Han Kang pa svojo Vegetarijankov enaindvajsetem.
Ni kaj, svetovni romaneskni kanon sestavljajo dela, ki si med seboj niso niti malo podobna. Pa vendar za vse te knjige pravimo, da so to romani. Zakaj? Kaj neki bi utegnila biti tista njihova sicer izmuzljiva, težko ugotovljiva, skrivnostna, a vendar skupna lastnost, ki nam omogoča, da jih – pa naj bodo še tako različni med seboj – vendarle lahko spravimo pod isto oznako: roman? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili komparativista, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofska fakultete, akad. dr. Toma Virka. Naš gost je namreč pred nekaj meseci pri Založbi Univerze v Ljubljani izdal razpravo Spisi o teorijah romana, kjer na pregleden in komunikativen način pretresa nekaj najbolj intrigantnih, intelektualno ambicioznih teorij, ki so jih v 20. stoletju ponudili raziskovalci literature, da bi odgovorili na zagonetno vprašanje, kaj je to roman oziroma, še natančneje, po čem je roman pravzaprav roman.
Foto: don Kihot in Sančo Pansa, junaka prvega evropskega novoveškega romana, kakor ju je leta 1893 upodobil francoski slikar Louis Anquetin, litografija (Wikipedia, javna last)Fri, 05 Jun 2026 - 563 - Slivovka – bratska, totemska in demonska pijača
Slivovka je pijača, ki je, kot trdi dr. Jernej Mlekuž, zaznamovala prostor nekdanje Jugoslavije in razmišlja: kaj, če se zgodovina naroda ne skriva v ustavah, vladavinah, patriotizmu, govorih, vojnah in mejah, ampak v enem samem samcatem kozarčku?
Dr. Jernej Mlekuž vknjigi Bratstvo in slivovkazgodovino pripoveduje iz nepričakovanega zornega kota – iz šilca slivovke. To ni le knjiga o pijači, temveč o svetu, ki se vrti okoli nje. Ena sama tekočina namreč o narodu, zgodovini in vsakdanjem življenju lahko razkrije več, kot številne uradne razlage. Slivovka ni zgolj alkohol, ampak simbol – most med ljudmi, kraji, spomini ...
Kako lahko ena sama pijača pove več o zgodovini kot učbeniki? Tako, da opojno tekočino razumemo, kot jezik pripadnosti, sredstvo prepričevanja in celo detonator zgodovine. V njej se srečujejo gostoljubje, trgovina, miti in razpadanje skupnosti. Tokrat pogled v kozarec slivovke – in skozi njega razkriva zgodbo Jugoslavije in sveta po njej. V zelo razširjenem alkoholu izvemo več o družbi, ki se v njem zrcali. Slivovka tu ni rekvizit, ampak glavna figura: tekoča priča časa, ki povezuje spomine, razpoke in vsakdan.
A ta zgodba ima tudi temnejšo plat. Časopisni zapisi govorijo o razširjenem pijančevanju, ki zajame podeželje in mesta, vlake in ceste, vojašnice in nedeljske večere. Alkohol postane del vsakdanjika, njegove posledice pa segajo od nasilja do polnih bolnišnic.
Slivovka tako ni le tolažba ali navada, ampak simbol širših družbenih napetosti. Je hkrati vezivo in razdiralec, most in prepad. Lahko povezuje ljudi in hkrati razkriva njihove razlike. Slivovka je preživela režime, meje in vojne ter ostala stalnica prostora, ki se je nenehno spreminjal. Avtor knjige Bratstvo in slivovka pokaže, kako včasih narod najlažje razumeš prav tam, kjer si nekaj naliva.
gost: dr. Jernej Mlekuž, ZRC SAZU (Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije)
Fri, 29 May 2026 - 562 - Srečko Kosovel – vizionar
Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjih letih življenja, govorijo o apokalipsi starega sveta, obenem pa tudi že ustvarjajo nov, etično prenovljen kozmos, utemeljen na prelomnih spoznanjih relativnostne in kvantne fizike
Zdaj, ko od njegove smrti mineva sto let, in se razgledujemo po literarnem opusu, ki nam ga je komaj dvaindvajsetleten zapustil, se ni mogoče ne čuditi se Srečku Kosovelu. V nekaj kratkih letih ustvarjanja je pesnik namreč ustvaril opus, ki ni le nenavadno obsežen, ampak tudi notranje sila pester, raznolik in pogosto naravnost vizionarski. Številni bralke in bralci ga seveda cenimo prvenstveno zaradi nežnih, občutenih impresij, v katerih je – slej ko prej pod vplivom Josipa Murna – upesnjeval rodno kraško krajino, a z minevanjem časa postaja jasno, da je najbrž še pomembnejši, nagovorno še močnejši tisti del njegovega pesništva, v katerem Kosovel tematizira nov, radikalno spremenjen položaj, v katerem se je prav v času njegovega življenja znašlo človeštvo.
Pomislimo: Einstein objavi svojo relativnostno teorijo leta 1905, Picasso naslika Avignonske gospodične leta 1907, sedem let zatem izbruhne prva svetovna vojna, še tri leta pozneje pa oktobrska revolucija. Svet starih, stoletnih gotovosti, v katerega se je marca leta 1904 Kosovel rodil, je do njegovega 14 leta kratko malo prenehal obstajati. In tega se je Kosovel za razloček od velike večine tedanjih Slovencev – pa ne le Slovencev, kar Evropejcev – očitno zelo dobro zavedal. Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjem obdobju življenja, namreč tematizirajo propad, apokaliptični propad starega sveta, obenem pa tudi že stopajo v nek nov prostor, v nek nov, etično prenovljen kozmos, ki ga, podkletene z idejami Friedricha Nietzscheja, Karla Marxa, ruskih avantgardistov ter relativnostne in celo kvantne fizike, ustvarjajo tako rekoč sproti, iz verza v verz.
Toda: kako se je Kosovelu sploh uspelo seznaniti se z vsemi temi idejami? Kako jih je spajal med seboj? In, jasno, kakšne etične konsekvence je uspel potegniti iz osupljivih novih odkritij, do katerih so se takrat dokopale naravoslovne znanosti s fiziko na čelu? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili enega naših najboljših poznavalcev Kosovela, literarnega zgodovinarja, dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Janeza Vrečka, avtorja še sveže razprave Čas ≡ prostor (LUD Literatura), v kateri se posveča doslej neraziskanemu vprašanju, kako sta na Kosovela vplivala Albert Einstein in Max Planck in kako je, oborožen z njunimi spoznanji, naš pesnik stopil v frontalni spopad z do tedaj prevladujočimi koncepcijami sveta, ki so počivale na starih idejah Renéja Descartesa in Isaaca Newtona.
Foto: Srečko Kosovel leta 1920 (Wikipedija, javna domena)Fri, 22 May 2026 - 561 - Z zgodbami iz Kolizeja s Heleno Koder: čas ni nekaj, kar zapravljaš, ampak nekaj, kar živiš
Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma.
Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni predstavniki tedanje oblasti, med njimi Janez Nepomuk Hradecky, ki je sodeloval pri polaganju temeljnega kamna, a dokončanja stavbe ni dočakal. Kolizej je bil prvotno zasnovan kot tranzitna vojašnica, namenjena nastanitvi vojakov na poti skozi Ljubljano, hkrati pa je že od začetka združeval tudi gospodarske in družbene funkcije.
S svojo velikostjo, arhitekturno raznolikostjo in ambiciozno zasnovo je predstavljal simbol modernizacije Ljubljane ter njenega vse večjega pomena v okviru tedanjega cesarstva. V njem so bili poleg vojaških prostorov tudi kavarna, plesna dvorana, jahalnica, trgovine in stanovanja, zato je deloval kot pravo “mesto v malem”. V različnih obdobjih so v Kolizeju živeli vojaki in častniki, kasneje pa obrtniki, trgovci in številne delavske družine, kar kaže na njegovo pomembno socialno vlogo v mestnem življenju.
Sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen, zlasti po izgradnji novih vojašnic. Po ljubljanskem potresu leta 1895, obeh svetovnih vojnah in še posebej po nacionalizaciji po drugi svetovni vojni je začela postopno propadati. Čeprav je bila pozneje razglašena za kulturni spomenik, njeno stanje ni bilo ustrezno vzdrževano.
Prelomni trenutek v njeni zgodovini se je zgodil leta 1995, ko se je zaradi neustreznih gradbenih posegov porušil del stavbe; zrušila se je tretjina strehe, pri čemer so umrli trije ljudje. Ta tragedija je dokončno razkrila nevarno stanje objekta in močno vplivala na razprave o njegovi prihodnosti. Kljub nasprotovanju dela strokovne javnosti je bil Kolizej leta 2011 porušen, na njegovem mestu pa danes stoji sodoben kompleks Schellenburg.
Pisateljica Helena Koder, nekdanja televizijka, ki je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov, je nedavno izdala knjigo z naslovomKolizej, ki jo je ilustrirala Helena Tahir. Vsebino kolizejskih osebnih zgodb in zgodovine pa je že leta 1984 predstavila v dokumentarnem filmu. Helena Koder Kolizej razume kot metaforo širših družbenih sprememb. Njegov propad in rušenje odpirata vprašanja o odnosu do kulturne dediščine, o odgovornosti do skupnega prostora ter o tem, koliko smo kot družba sposobni razumeti preteklost in druge ljudi, ki so v teh prostorih živeli.Fotografija: Anton Jurman – Ljubljanski Kolizej (sredi 19. stoletja)
Wikipedija
Fri, 15 May 2026 - 560 - Štirje tedni, v katerih so nacisti vzpostavili diktaturo
Kako so bliskovit zlom weimarske republike in vzpostavitev brutalne nacistične strahovlade v februarju leta 1933 doživljali vodilni nemški književniki, gledališčniki in novinarji tistega časa?
V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o koncu sveta. O koncu nekega zelo specifičnega sveta. Govorili smo o zatonu demokracije, kolapsu pravne države, ukinitvi temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter vzpostavitvi brutalne, barbarske, totalitarne države. Govorili smo o tem, kaj natanko se je dogajalo v Nemčiji med 30. januarjem in 27. februarjem 1933, med dnem torej, ko je bil Hitler imenovan za kanclerja, in dnem, ko so nacisti izkoristili požar v poslopju nemškega parlamenta, da bi razglasili izredne razmere in uvedli diktaturo. Pri tem nam je bila v pomoč izvrstna knjiga Februar 33, v kateri njen avtor, ugleden nemški kulturni novinar in literarni zgodovinar Uwe Wittstock opisuje zlom civilizacije in vzpostavitev Tretjega rajha.
Svojega dela pa se Wittstock ne loteva na suhoparen, zgodovinarski način, ampak se naslanja na bogato zapuščino beležk, pisem in dnevnikov, ki so jih natanko v tistih usodnih štirih tednih pisali tedaj vodilni nemški pesniki, pisatelji, novinarji, režiserji in igralci. Drugače rečeno: Wittstock ne govori o velikih, slej ko prej neosebnih zgodovinskih silnicah in procesih, ki navsezadnje krojijo usodo milijonom, ne govori torej po vsej sili o krivičnem versajskem miru ali množični brezposelnosti ali tradicionalnem nemškem militarizmu, ampak si pomaga z besedami, z vtisi, občutji in premišljevanji retorično kar najbolj nadarjenih, spretnih posameznic in posameznikov tistega časa, da bi pokazal, kako je velika zgodovina konec koncev videti od spodaj, s perspektive individualnih življenj majhnih, navadnih ljudi – pa čeprav so ti navadni, majhni ljudje lahko tudi tako slavni književniki, kot sta, denimo, Thomas Mann ali Bertolt Brecht.
Kako je navsezadnje torej videti ta črni mozaik, ta freska mračne zgodovine, ugledane z žabje perspektive, ki jo Wittstock prepričljivo izriše v svojem delu, smo preverjali v pogovoru s komparativistko dr. Seto Knop, ki je Februar 33 pred nedavnim prevedla za založbo Literarno-umetniškega društva Literatura.
Foto: požar v Reichstagu 27. februarja 1933, ki so ga nacisti že naslednji dan izkoristili za razglasitev izrednih razmer in uvedbo diktature (Wikipedija, javna last)Fri, 08 May 2026 - 559 - Perica je bila do uvedbe strojnega pranja s svojim delom prava prenašalka kulturnih vsebin
Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk.
Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:
zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU).Fotografija: Bizoviške perice
Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)Fri, 01 May 2026 - 558 - Koprčan, ki je v 15. stoletju položil temelje evropskim predstavam o resnični izobraženosti
Peter Pavel Vergerij sr. je bil pionir evropske pedagoške misli, ki je z razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu dolgoročno oblikoval naše predstave o tem, kaj se pravi biti resnično omikan
Zdi se, da v sodobnem svetu čislamo predvsem znanje, ki je neposredno uporabno, ki pride prav, kot se reče, v resničnem življenju. A ni še tako dolgo, kar je veljalo, da človek kratko malo ne more veljati za resnično izobraženega, resnično omikanega, če ni na široko razgledan po filozofiji in zgodovini, če ni vešč klasičnih jezikov, če ne zna na izust latinskih pregovorov ali vsaj kopice Prešernovih verzov. Pridobivanju tovrstne, na videz nekoristne vednosti je bila slej ko prej namenjena gimnazija, kakršna se je na Slovenskem oblikovala v drugi polovici 19. stoletja, a tu je vendarle treba reči, da so se avstro-ogrski pedagogi, ko so oblikovali gimnazijski kurikulum, navezovali na precej starejše predstave o smotrih in metodah vzgoje oziroma izobraževanja. Opirali so se namreč na pedagoške ideje in poglede, ki so se oblikovali v zgodnjerenesančni Italiji druge polovice 14. in prve polovice 15. stoletja.
V tem kontekstu pa je eno ključnih vlog odigral bleščeč intelektualec iz Kopra, pionir evropske pedagoške misli, Peter Pavel Vergerij starejši, ki je leta 1402 v latinščini napisal vplivno razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu, ki je v gibkem prevodu Anje Božič pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem Celjske Mohorjeve družbe. In kako natanko si Vergerij zamišlja ta izobraževalni proces, v katerem se vihravi mladeniči preoblikujejo v krepostne, modre može? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Božič, sicer raziskovalko na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, ki je svoj prevod razprave O plemenitih navadah opremila z izvrstno spremno besedo, za dobro mero pa je slovenski izdaji dodala še nekaj Vergerijevih pisem ter njegovo komedijo Paulus, tako da se zdaj lahko naposled res temeljito seznanimo s tem evropsko pomembnim in odmevnim učenjakom z današnjega slovenskega ozemlja, ki pa je bil pri nas doslej skoraj docela neznan.
Foto: Vergerijev portret znotraj iniciale, s katero se začenja njegova razprava O plemenitih navadah v rokopisu, ki ga hrani oxfordska knjižnica Bodleian (detajl z naslovnice slovenske izdaje Vergerija starejšega)Fri, 17 Apr 2026 - 557 - Lupa Romana – volkulja iz rimskega sveta in simbol večnosti novih Rimov, ki so hitro propadli
Upodobitve mitov, povezanih z ustanovitvijo Rima, so imele v rimskem svetu pomembno simbolno in propagandno vlogo. Med njimi posebej izstopa motiv volkulje z dvojčkoma, Romulom in Remom, znan kot Lupa Romana. Ta podoba iz javnega in zasebnega prostora, ki se je sčasoma razširila v različne umetniške zvrsti, je predstavljala sam Rim, danes pa je najbolj znana in razširjena njena bronasta različica poznejšega izvora. V času rimskega cesarstva je motiv dobil še dodatne pomene, povezane z dinastično ideologijo in zlato dobo, predvsem v obdobju Avgusta. Pogosto je bil umeščen tudi v vojaški kontekst, kjer je poudarjal moč Rima, včasih v povezavi z bogom Marsom. Motiv volkulje je bil zelo razširjen tudi v provincah, zlasti v Noriku in Panoniji, kjer se pogosto pojavlja na nagrobnih spomenikih kot izraz želje po nesmrtnosti pokojnika. Prisotnost motiva v donavskih provincah kaže na močno ideološko in kulturno povezanost z Rimom. Poleg tega motiva se redkeje pojavljajo tudi drugi ustanovitveni miti, kot je prihod Eneja iz Troje. Čeprav so se ikonografske podrobnosti nekoliko prilagajale lokalnim razmeram, je njihov osnovni pomen ostajal enak: poudarjanje rimskega izvora, identitete in večnosti. S poskusi oživitve antičnih motivov in vzorcev se je v preteklosti znova pojavila večja uporaba tega motiva; pozneje je bil zlorabljen tudi v politične namene, dandanes pa je del sodobne kulture.
Sogovornica: dr Katarina Šmid, Fakulteta za humanistiko, Univerza na Primorskem
fotografija: Wikipedia
Fri, 10 Apr 2026 - 556 - Kakšno vlogo so v zgodnji zgodovini krščanstva igrali semitski jeziki?
Poezija Kirilone, skrivnostnega avtorja, ki je v semitski sirščini ustvarjal ob koncu 4. stoletja, ponuja drugačno doživetje krščanstva od tistega, ki ga dobimo ob branju sicer sočasnih, a konceptualno zelo rigoroznih teoloških razprav, napisanih v grškem jeziku
Ko danes razmišljamo o zgodnjem krščanstvu – o oblikovanju korpusa kanoničnih besedil, o vprašanjih, ki so zaposlovala tedanjo teologijo, pa tudi o oblikah čaščenja in skupnostnega življenja v prvih štirih, petih stoletjih po Kristusu –, si praviloma pomagamo z besedili, ki so jih ustvarili bodisi latinsko bodisi grško pišoči avtorji. To ni posebej presenetljivo, saj sta bila to vendar osrednja jezika omike v rimskem cesarstvu.
Toda pri tem slej ko prej pozabljamo, da Jezus, ko je deloval v Sveti deželi, ni govoril ne latinsko ne grško – temveč aramejsko, torej enega izmed semitskih jezikov. Prav tako pozabljamo, da je v sirščini, jeziku, ki je bil aramejščini soroden, nastalo kar nekaj pomembnih besedil, ki pričajo o življenju krščanskih skupnosti na vzhodnem obrobju rimskega imperija in prav posebni duhovni klimi, ki je te skupnosti ob koncu antike prevevala.
Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu premišljevali, kakšno vlogo pravzaprav igrajo semitski jeziki v zgodovini krščanstva in kako se naše razumevanje krščanstva spremeni, če upoštevamo tudi njegovo semitsko komponento? – Te nelahke naloge smo se lotili ob pretresanju poezije, ki jo je napisal Kirilona, sirsko pišoči avtor s konca četrtega stoletja našega štetja, poezije, ki jo je v knjigi Peruti duha – ta je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem založbe Družina – prevedel in izdatno komentiral naš tokratni gost, dr. Jan Dominik Bogataj, sicer predavatelj na ljubljanski Teološki fakulteti.
Foto: detajl z naslovnice Peruti duha, slovenske izdaje Kirilonove poezije (Goran Dekleva)Fri, 03 Apr 2026 - 555 - Kratka zgodovina ljubezni – od sodobnih aplikacij za zmenke do Platonove filozofije
Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?
Veliki starorimski pesnik Ovidij v prvi knjigi svoje znamenite pesnitve Umetnost ljubezni takole svetuje moškim zapeljivcem: »Vlogo ljubimca igraj, spregovori kot žrtev ljubezni; / spomni se veščih zvijač, le da prepričaš dekle. / Zlahka verjamejo; vsaki se zdi, da je vredna ljubezni; / naj bo še táko babšè, sebi neznansko je všeč. / Večkrat nanese celo, da hinavec v resnici jo vzljubi; / večkrat zares se zgodi, kar je le hlinil pred tem. / Torej, dekleta, zato se le vdajte hinavskim ljubimcem; / lažna ljubezen lahko resna postane nekoč.« Čeprav vemo, da so ti verzi nastali pred več kot 2000 leti, v njih lahko brez posebnih težav prepoznavamo dinamiko intimnih odnosov, ki jo poznamo tudi iz naše lastne sodobnosti, nemara celo iz naše lastne izkušnje. Čeprav se je v teh dveh tisočletjih, ki nas ločijo od Ovidija, svet nekajkrat postavil na glavo, se torej vendarle zdi, da se – vsaj ko gre za ljubezen – na tem svetu ni spremenilo prav nič. V podporo tej tezi bi seveda lahko navajali še številne druge verze drugih pesnic in pesnikov – od Sapfo prek Danteja do Puškina ali, zakaj pa ne, Prešerna. Vsi so se več kot očitno znašli v položajih, ki jih mi danes brez težav prepoznavamo kot naše lastne; svoje občutke, svoje vzhičenosti in pobitosti, ki so se zbudili v njihovih zaljubljenih srcih, pa so ubesedili v verzih, ki jih – ponovno brez posebnih težav – mi danes lahko vzamemo za svoje.
Sklep, ki se nam na ozadju teh opažanj precej premočrtno vsiljuje, je torej jasen – ljubezen kratko malo ne pozna zgodovine. Toda pred nedavnim je pod založniškim okriljem Društva za teoretsko psihoanalizo izšla Logična struktura ljubezni, intrigantna razprava psihologa in filozofa Dina Manzonija, raziskovalca na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki prepričljivo dokazuje prav nasprotno. Da ljubezen vsekakor ima zgodovino. Da starogrški eros, krščanska caritas in Minne, o kateri pojejo srednjeveški trubadurji iz nemških dežel, nikakor niso ena in ista stvar, čeprav seveda vse prevajamo z besedo »ljubezen«. In da si na sodobnih aplikacijah za zmenke v resnici nihče ne želi srečati se z Goethejevo Lotte ali z gospodom Darcyjem Jane Austen.
Če to drži, tedaj se seveda velja vprašati, kakšna pravzaprav je zgodovina ljubezni? Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje tega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo? Kaj tem transformacijam botruje, kaj jih poganja? In, nikakor ne nazadnje, zakaj tako zelo hočemo verjeti, da ljubezen nima zgodovine? – To je le nekaj v vrsti vprašanj, povezanih z ljubeznijo in njeno izmuzljivo zgodovino, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dina Manzonija.
Foto: Gustav Klimt, Objem, 1905, izrez (Wikipedija, javna last)Fri, 27 Mar 2026 - 554 - Slon, kot bojni stroj in jokajoče bitje
Ko pomislimo na antiko in slone, se ne moremo izogniti podobam iz 2. punske vojne, ko se Hanibal, veliki vojaški strateg, odloči, da bo s svojo vojsko, konjenico in sloni, z rinjenjem čez Alpe presenetil Rimljane. Prizor je skoraj legendaren, a realnost precej bolj surova: mraz, lakota in neizprosen teren so poskrbeli, da je veličastno orožje hitro postalo skoraj prehudo breme. Tudi sicer so bili bojni sloni dvorezen meč – en sam ranjen slon je lahko odločil bitko, kot se je zgodilo v vrstah kralja Pira, kjer je povzročil popoln kaos. Rimljanom so se sloni zdeli preveč nepredvidljivi, da bi jih vključili v svoje legije, zato pa so postali nepogrešljiva eksotika rimskih spektaklov. V arenah so nastopali kot zvezde, ki so dokazovale rimsko moč nad svetom. Namesto orožja so postali simbol nadzora. Rim tako ne obvladuje le sovražnikov, ampak tudi naravo. Obstajajo celo namigi, da so jih načrtno vzrejali. Vendar to ne pomeni, da se ta inteligentna, skoraj človeška bitja, kot jih opisuje Plinij, niso zavedala svojega položaja v ujetništvu. Znan je primer skupinskega slonjega “jokanja”, ko so ugotovili, da se iz pasti ne bodo več rešili. Drugod po svetu slon nikoli ni bil le orožje ali zabava – bil je nekaj precej večjega. V Indiji bog Ganeša združuje moč in modrost ter odstranjuje ovire. V budistični tradiciji beli slon napoveduje rojstvo Siddhartha Gautama, zato simbolizira čistost in razsvetljenje. V Afriki so sloni pogosto povezani s kraljevsko avtoriteto in spominom prednikov – kot živa vez med generacijami. V tradicijah številnih kultur tako slon simbolizira pravičnost, modrost in razsodnost, pripisujejo pa mu tudi občutek za lepo.
Sogovornica: dr. Julijana Visočnik (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Nadškofijski arhiv Ljubljana), ki je s člankom o slonih v Rimskem imperiju sodelovala na Grošljevem simpoziju.
fotografija: Wikimedia commons
Fri, 20 Mar 2026 - 553 - Kaj v likovni umetnosti pride za obdobjem modernizma?
In zakaj se zdi, da priročnega odgovora, ki bi z besedo ali dvema elegantno povzel vse raznolike prakse sodobnega umetnostnega ustvarjanja ter tako pokazal na njihove jedrne skupne poteze, pravzaprav nihče ne pozna?
Vzemite v roke katerikoli umetnostnozgodovinski učbenik in izvedeli boste, da v kontekstu evropske likovne in arhitekturne ustvarjalnosti stilnemu obdobju romanike, ki je zaznamovala čas nekako med 10. in 13. stoletjem, sledi gotika, gotiki renesansa, tej manierizem, ki se hitro umakne baroku in klasicizmu. Potem napoči – zdaj ste že v zgodnjem 19. stoletju – romantika, no, ko med listanjem pridete do strani, ki govorijo o umetnosti 20. stoletja, pa se boste poučili, da je to čas modernizma. Toda Pablo Picasso, bržčas prvo ime modernistične likovne umetnosti, je umrl že leta 1973. Marc Chagall mu je sledil 12 let pozneje in Salvador Dalí leta 1989. Eden zadnjih nesporno velikih modernistov je bil slej ko prej abstraktni ekspresionist Willem de Kooning, od čigar smrti pa bo prihodnji teden tudi že minilo 29 let. Zato se počasi menda lahko vprašamo, kaj pravzaprav sledi modernizmu?
Učbenik, po katerem ste doslej listali, vam tu slej ko prej ne bo v pomoč; pa ne zato, ker bi bili njegovi avtorji in avtorice leni, ampak zato, ker sama umetnostnozgodovinska veda slej ko prej ne ve prav dobro. Vprašanje, kaj pride po modernizmu, je pač na široko odprto. In to ne le zato, ker v polju umetnostne produkcije danes cveti pregovornih sto cvetov, ker, drugače rečeno, vsak umetnik, vsaka umetnica krčevito zasledujeta le sebi lasten, unikaten in neponovljiv umetniški izraz, ampak najbrž tudi zato, ker dandanes ni povsem jasno, kaj umetnost sploh je, kako razume človeka in njegov položaj v svetu, kakšno mesto zavzema v življenju posameznic in posameznikov, kakšno pa v življenju različnih skupnosti – od tistih lokalnega, regionalnega ali nacionalnega značaja do one, relativno mlade, ki ji lahko vse bolj upravičeno rečemo globalna.
Glede sodobne umetnosti se, skratka, ne strinjajo niti filozofi in drugi teoretiki, ki se ukvarjajo z njo; orientirati se v pravem pravcatem metežu idej, konceptov in vrednostnih sodb, ki poganjajo diskusije, debate in prerekanja o zdajšnji umetnosti oziroma umetnostni produkciji, pa je vse prej kot enostavno. No, eno izmed možnih rdečih niti, kako se znajti v tem zagonetnem blodnjaku, nam ponuja intrigantna knjiga Umetnost v živem in mrtvem kotu, v kateri je slikar, grafik, likovni teoretik in filozof, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, akad. dr. Jožef Muhovič, zbral svoje razprave, svoja razmišljanja o moči in nemoči umetniških del, da izrekajo resnico, da izrekajo lepoto, da spreminjajo svet. Kakšne so perspektive, ki se nam torej odpirajo ob branju njegove knjige, ki je izšla pod založniškim okriljem Slovenske matice, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.
Foto: instalacija Sound II britanskega kiparja Antonyja Gormleyja v kripti katedrale v angleškem Winchestru iz leta 1986 (David Kernan / Wikipedia)Fri, 13 Mar 2026 - 552 - Henrik Ibsen – njegova Nora je k nam prispela hitro
Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja.
Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konfliktov in stisk, družbenih pritiskov ter hlepenja po samostojnosti. Takšna je tudi Nora, naslovna junakinja drame, ki sprva deluje vdano in lahkomiselno. Vendar je zaradi izbire lastne svobode in zavrnitve tradicionalne vloge – zaradi odločitve, da zapusti otroke in moža – v času nastanka drame, zlasti v Nemčiji, sprožila burne razprave o položaju žensk v družbi. Poleg Nore kot še bolj zapleten ženski lik izstopa tragična figura Hedde Gabler, ki zaradi želje po samouresničitvi poseže po samodestruktivnih dejanjih.
Otroštvo Henrika Ibsena, ki ga pogosto omenjamo kot enega prvih dramatikov, ki je v umetnosti resno in poglobljeno obravnaval vprašanje položaja žensk v sodobni družbi, je zaznamoval finančni propad družine. Ta je močno vplival na njegovo razumevanje družbenih odnosov, družbenih norm in resnice v človeških odnosih.
Sogovornica: dr. Marija Zlatnar Moe, poznavalka njegovega opusa in prevajalka njegovih del iz norveščine.
fotografija: Wikipedia
Fri, 06 Mar 2026 - 551 - Gozdovi, ki so Beneški Sloveniji ukradli njeno preteklost
Modernizacijski pritiski sodobnega sveta so v zadnjih desetletjih korenito spremenili življenja ljudi v Nadiških dolinah, te spremembe pa so se potem odrazile tudi v močno spremenjeni podobi tamkajšnje kulturne krajine
Pred nekaj leti je slovenske ljubitelje in ljubiteljice sedme umetnosti navdušil film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerec, ki ga je njegov režiser in so-scenarist Gregor Božič umestil med strme hribe in odročne doline Beneške Slovenije. Film je gledalke in gledalce očaral predvsem z lepimi, pravzaprav že kar sapo jemajočimi podobami tamkajšnje neokrnjene narave. A te estetizantne podobe tihih, rumenečih gozdov imajo tudi svojo senčnejšo, hrbtno stran, stran, o kateri se lahko pouči, kdor v roke vzame Zaraščanje in upanje v Beneški Sloveniji.
Gre za intrigantno razpravo, ki jo je pri Založbi Univerze v Ljubljani lani objavila antropologinja, predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tina Ivnik, v njej pa piše – kot pravzaprav lahko razberemo že iz podnaslova knjige – o preobrazbah kulturne krajine Nadiških dolin. To pomeni, povedano precej preprosto, da se avtorica v svoji monografiji posveča vprašanju, kako so modernizacijski pritiski sodobnega sveta spremenili življenja ljudi v Beneški Sloveniji in kako so se te spremembe potem navzven odrazile v podobi tamkajšnje krajine, ki se je v zadnjega pol ali tri četrt stoletja menda precej spremenila, precej pogozdila. In kolikor je razumeti razpravljanje dr. Ivnik, so ti isti gozdovi, ki so tako navdušili slovenske cinefile, v očeh Beneških Slovencev videti čisto drugače. Takole namreč beremo v predgovoru: »O gozdu so mi pripovedovali z nejevoljo, večkrat so me podučili, da gozd Nadiških dolin ni lep gozd, in ga nasploh opisovali kot nekakšno nadlogo.«
Zakaj tako? Od kod ta resentiment? Kaj se je Beneški Sloveniji, njenim krajem in njenim ljudem zgodilo v novejši dobi, da so razvili tak odnos do gozda? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tino Ivnik.
Foto: kulturna krajina v Nadiških dolinah septembra 2022 (Tina Ivnik, objavljeno z dovoljenjem avtorice)Fri, 27 Feb 2026 - 550 - Tina Modotti – med srpom in kladivom, fotografijo in revolucijo
Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila.
Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego RiverainFrida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti.
gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji
fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919
Fri, 20 Feb 2026 - 549 - Mizzart, Strip Core, grafiti, murali in celostna umetnina Metelkova
Kako pravzaprav vrednotiti ulično likovno umetnost? Kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti, murali in druge poslikave, ki jih najdemo na ljubljanski Metelkovi?
Grafiti zavzemajo precej dvoumno mesto v očeh javnosti. Če so po mnenju nekaterih pravzaprav eklatanten primer vandalizma in simptom širše družbene dekadence, nekakšnega celostnega razkroja moralnih vrednot, pa drugi v njih, nasprotno, prepoznavajo dragoceno pričevanje, nepogrešljivo družbeno-politično intervencijo oziroma že kar ključen umetniški izraz deklasiranih slojev, ki o sebi in svojem položaju v svetu nočejo ali ne morejo govoriti kako drugače, saj nimajo dostopa do akademij, galerij, muzejev, založb in tiskarn, vseh tistih institucij, skratka, ki služijo ustvarjalkam in ustvarjalcem iz socialnih okoljih, ki so pač nekoliko višje na družbeni hierarhični lestvici.
Ta ambivalenca v našem odnosu do grafitov se je, če dobro premislimo, v zadnjih nekaj desetletjih kvečjemu še poglobila. Dela kolikor anonimnega toliko razvpitega Banksyja, bržčas najbolj slavnega uličnega umetnika na svetu, katerega prava identiteta ostaja skrbno varovana skrivnost, se, denimo, na dražbah zdaj prodajajo za milijone. Po drugi strani pa je nedavna odločitev ljubljanske policije, da z grafiti že dolgo porisano Metelkovo z okolico razglasi za varnostno tvegano območje, slej ko prej potrdila najhujše sume in strahove vseh tistih, ki imajo od vsega najraje neomadeževane fasade – kakor da bi veljala enačba, da tam, kjer so grafiti, je pač tudi kriminal.
Nič čudnega, skratka, če je antropologinja dr. Helena Konda svojo knjigo Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem (Založba Univerze v Ljubljani), v kateri pretresa delovanje dveh umetniških, grafitarskih kolektivov – Mizzarta in Strip Cora, kajpada – v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, začela s temle stavkom: »Umetnost na ulicah obstaja, odkar obstajajo ulice, spreminjajo pa se njene pojavne oblike in položaj v družbenem vrednostnem sistemu.« Kako torej vrednotiti grafite oziroma, širše, ulično umetnost? Še bolj konkretno: kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti in murali na ljubljanski Metelkovi? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Heleno Konda.
Foto: ena izmed poslikav, ki so jih člani kolektiva Mizzart ustvarili leta 1993 v prostorih kluba Bunker v Ljubljani (arhiv kolektiva Mizzart, poobjavljeno v knjigi Helene Konda Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem)
Thu, 12 Feb 2026 - 548 - Kje smo v kozmosu besed iz zlatega runa in kako se matematika zgleduje po legendi (na podlagi knjige Svetlane Slapšak)
V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.
Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov.
Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi.
Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila.
Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo.
Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike.
Sogovornica:dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja
Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)
Fri, 06 Feb 2026 - 547 - »Vsak trenutek je v nekem smislu večen za budistične modrece«
Japonska nas ne navdušuje samo z lepoto in globino svoje umetnosti, ampak nas, kot v svoji najnovejši knjigi pokaže Marko Uršič, lahko nagovarja tudi s svojo filozofsko tradicijo, ki jo je pomembno zaznamoval zen budizem
Vse odkar so proti koncu 19. stoletja Vincentu van Goghu v roke prišli prvi japonski barvni lesorezi – tako imenovani ukiyo-e –, se zdi, da se na Zahodu ne znamo nehati čuditi se kulturi dežele vzhajajočega sonca. Pomislimo: na Bertolta Brechta je močno vplivalo gledališče nō; filmski režiserji od Bernarda Bertoluccija do Quentina Tarantina so se zgledovali pri Akiru Kurosawu; Svetlana Makarovič je v zadnjem času izdala kar tri zbirke haikujev, te, kar najbolj prepoznavno japonske pesemske forme; o množični priljubljenosti anim in mang, japonskih risanih filmov in stripov, med mladimi na Zahodu danes pa skorajda ne gre izgubljati besed.
A to še ni vse – dežela vzhajajočega sonca namreč ne premore le sila bogate in navdihujoče umetnostne zakladnice, ampak se ponaša tudi z osupljivo raznoliko in dolgo tradicijo filozofskih ter duhovno-religijskih iskanj in premišljevanj, ki nas v Evropi in Amerikah prav tako kličejo v kolikor izzivalen toliko ploden dialog. Enemu takemu dvogovoru smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, dolgoletnega predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Marka Uršiča.
Naš gost je namreč pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani proti koncu lanskega leta izdal Odseve dežele vzhajajočega sonca, nenavadno, intrigantno delo, ki med seboj prepleta, križa in spaja prvine filozofske razprave, introspektivne meditacije in potopisa. Potopisa po Japonski, kajpada. V pogovoru z dr. Uršičem smo preverjali, kam, na robove kakšnih spoznanj in uvidov navsezadnje lahko pripelje svoje bralke in bralce ta knjiga, ki z eno nogo sicer stoji na tleh evropske, z drugo pa na tleh japonske filozofije, predvsem tiste, podkletene z budizmom.
Foto: Kinkakuji ali Tempelj zlatega paviljona, zen-budistično svetišče s konca 14. stoletja v stari cesarski prestolnici Kjoto (Hyppolyte de Saint-Rambert / Wikipedija)Fri, 30 Jan 2026 - 546 - »V resnici ne obstaja nič takega kot umetnost. So samo umetniki.«
Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena.
Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.
Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.
Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Kljub tem razpravam delo ohranja svoje izstopajoče mesto in pomen.
Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati.Sogovornica:Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjige
Fotografija: detajl stropa Sikstinske kapele, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnosti
Založba Studia humanitatisFri, 23 Jan 2026 - 545 - Dragica Čadež, Nataša Kramberger in umetnost, ki ni za v direktorske pisarne
V knjigi Kaj le v sebi nosiš v intenziven dialog stopata ustvarjanji kiparke, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada
V naših predstavah, slej ko prej podedovanih s konca 19. stoletja, se umetnosti še vedno drži nekaj nežnega, rahlega, krhkega in neživljenjskega. Saj vemo: preciozne mlade dame, ki v pozlačenih meščanskih salonih igrajo klavir, pa bledični mladeniči, ki, nesramežljivo očarani nad intenzivnostjo lastnega čustvovanja, globoko zdihujejo in pišejo otožne verze. No, tem starosvetnim predstavam bi kazalo zoperstaviti delo kiparke Dragice Čadež, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice Nataše Kramberger, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada. Prva je namreč najmonumentalnejši del svojega opusa ustvarila s hrupno motorno žago v roki, prav rada pa, kot vemo, tudi gnete mastno glino in iz nje izvablja nepričakovane oblike, medtem ko pisanje druge zadnja leta poganja in raste predvsem iz znoja, s katerim zaliva mastno zemljo svoje biodinamične kmetije na štajerskem severovzhodu.
Dobro, Dragica Čadež in Nataša Kramberger pač ne ustvarjata v bidermajerskih salonih, njune roke so žuljave, a to seveda še ne pomeni, da je zaradi tega delo ene in delo druge mogoče vzporejati ali da se tisto, kar nam kaže ena in pripoveduje druga, v estetskem oziroma sporočilnem smislu stika, dopolnjuje ali celo prekriva. Prekriva najbrž res ne, a ko so v začetku lanskega decembra v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev odprli pregledno razstavo Dragice Čadež, je Galerija istočasno izdala knjigo Kaj le v sebi nosiš, intriganten dialog med likovno in literarno umetnostjo, pri katerem so fotografijam skulptur Dragice Čadež so-in-zoper-postavljena žanrsko raznolika besedila Nataše Kramberger. In kaj iz tega srečanja kipa in teksta navsezadnje vznika? Je to nekakšen ljubeč klic nazaj k materialnemu in naravnemu, k otipljivim rečem in brstečim stvarem tega sveta ali vendarle kaj čisto drugega? – Prav to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z Dragico Čadež in Natašo Kramberger zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu.
Foto: Dragica Čadež in Nataša Kramberger (Goran Dekleva)Fri, 16 Jan 2026 - 544 - Pisatelj in svet, vmes pa tanka živčna izolacija
Peter Svetina in njegova Veščina pisanja
Branje rojeva literaturo, pravi avtor knjige Veščina pisanja, ki ni vešč le pisanja, temveč tudi inovativnih bralnih in pripovednih pristopov. Knjiga ni strogo in premišljeno strukturirana, ampak diha svobodno, zato jo je mogoče začeti brati na kateri koli strani – na začetku ali na koncu. Prikaže zaodrja nastajanja besedila, njegov vznik in poriv, nabiranje idej, vsebin in tematik, sproženih iz človeških dejanj, opazovanj dogajanja, nastalih dogodkov ali pojavov narave.
Korpus tematik, ki pristane na papirju in v tisku, se lahko napaja iz procesov osebnih izkušenj, ki predirajo stene občutljive pisateljske propustnosti, konstrukcija literarne zgradbe pa je podprta tudi z mentalnimi in telesnimi zmožnostmi, z neprestanim pisateljskim treningom (tudi z razteznimi vajami in dihalnimi tehnikami) ter z nabiranjem vedno novih znanj. Peter Svetinabralca z avtopoetičnim pristopom pripelje vse do zaključnih dejanj nastanka literature, do srečnega konca...
Fotografija: Založba Miš
Fri, 09 Jan 2026 - 543 - László Krasznahorkai, madžarski mojster apokalipse
Kako se v romanih in kratkih zgodbah aktualnega prejemnika Nobelove nagrade za književnost prepletata eksistencialna groza in bivanjski nesmisel na eni strani ter presežna lepota stvarstva in jezika na drugi?
Čeprav z vsega desetimi milijoni prebivalcev Madžarska ni med največjimi državami, je v drugi polovici prejšnjega stoletja vendarle prispevala vsaj štiri nesporne velikane v kanon sodobne svetovne književnosti: Pétra Eszterházyja in Pétra Nádasa ter dva nobelovca, Imreja Kertésza in Lászla Krasznahorkaija. Slednji je seveda aktualni lavreat; decembra lani so mu na slovesnosti v Stockholmu najprestižnejše literarno priznanje na svetu podelili za – kot so Švedi posrečeno zapisali v svoji utemeljitvi – vizionarski opus, ki sredi prizorov oziroma podob apokaliptičnega terorja znova potrjuje moč umetnosti.
A kaj natanko to pomeni? O kakšnih prizorih apokaliptičnega terorja je tu pravzaprav govora? In kje naj bi bil sredi take groze sploh prostor za umetnost, za dokazovanje ali potrjevanje njene presežne moči in lepote? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Marjanco Mihelič, mojstrsko prevajalko iz madžarščine, ki nas je med drugim oskrbela tudi s prevodi vseh treh Krasznahorkaijevih del – to so roman Vojna in vojna (Cankarjeva založba, 2015) pa kratkoprozna zbirka Svet gre naprej (Beletrina, 2020) ter Krasznahorkaijev kultni prvenec, roman Satanov tango (Beletrina, 2023) –, ki jih ta čas lahko prebiramo v slovenščini.
Foto: László Krasznahorkai (Lenke Szilágyi / Wikipedija)Fri, 02 Jan 2026 - 542 - 1700 let koncila v Niceji ali Glede česa se še danes strinjajo katoličani, pravoslavci in protestanti?
Leta 325 je na pobudo rimskega cesarja Konstantina v maloazijskem mestu potekalo srečanje škofov z vseh koncev imperija, na katerem so potrdili temeljne verske resnice, glede katerih se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo še danes
Pred mesecem dni se je novi papež, Leon XIV., odpravil na svoje prvo potovanje. Obiskal je, kot vemo, Turčijo in Libanon. V tem kontekstu je poromal tudi v Iznik, mesto na azijski strani Marmornega morja, in v družbi svojega carigrajskega kolega, pravoslavnega patriarha Bartolomeja I., molil tam, kjer je pred stoletji stala bazilika sv. Neofita. In zakaj sta najeminentnejša cerkvena dostojanstvenika zahodnega in vzhodnega krščanstva izbrala prav ta kraj za srečanje, za pogovor in molitev?
Odgovor nam, kajpak, ponuja preteklost. Iznik namreč ni bil vselej Iznik; nekoč davno se je ta kraj imenoval Niceja in prav v Niceji je pozno spomladi leta 325 – pred natanko 1700 leti, torej – na pobudo oziroma povabilo tedanjega cesarja, Konstantina Velikega, potekal prvi ekumenski koncil, srečanje več kot 200 škofov z vseh koncev rimskega imperija. Verske resnice pa, ki so jih zborujoči škofje tedaj sprejeli oziroma potrdili, resnice, ki si jih je zgodovina navsezadnje zapomnila kot nicejsko veroizpoved, še danes predstavljajo tisto točko, glede katere se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo. Drugače rečeno: čeprav sta se že leta 1054 rimski in carigrajski škof vzajemno izobčila, sta skoraj tisočletje pozneje njuna naslednika, Leon in Bartolomej, vendarle lahko skupaj molila, kajti tisto, kar ju druži, je pač pomembneje od tistega, kar ju ločuje.
In kaj ju druži? – Prav nicejska veroizpoved, jasno. A kaj natanko je to? Katere so te verske resnice, do katerih so se pred 1700 leti med svojimi deliberacijami dokopali škofje? Zakaj so za kristjane – za vse kristjane – ključnega pomena še danes? Pa tudi: kaj nam dejstvo, da je nicejski koncil potekal na pobudo in pod budnim očesom cesarja Konstantina, pove o pogosto zapletenih odnosih med državo in Cerkvijo, kakor so se oblikovali v kontekstu krščanske ekumene? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, teologa in rusista, dr. Simona Malmenvalla, sicer kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti.
Foto: ikona, ki prikazuje cesarja Konstantina v družbi škofov, ki so se udeležili koncila v Niceji (Wikipedija, javna last)Fri, 26 Dec 2025 - 541 - Evolucija konkurence soncu ali kako ljudje postanemo družabna družbena bitja
Najprej so bili sonce, dež, grom in strela, potem je bil ogenj ...
Kmalu so prišli ljudje, ki so ogenj zanetili in sedli okrog njega. Sedeli in modrovali so na prostem, pod milim nebom in v jamah, v katerih je ostalo veliko sledi dima. Ognjišče se je velikokrat razvnelo v požar, kot zgodbe, ki so razplamtevale domišljijo in razvezale jezike, prepletale polifonijo glasov v pletenice dolgih pripovedi. Zgodba ujetega sonca, gorečega ognja in ukradene lune se je nadaljevala. Ker je bilo ljudi strah, so prižgali bakle, da bi v temnih nočeh na Zemlji zasijala ognjeno topla in srebrno modrikasta mesečina. Potem so gradili domove in vanje prinašali luč in ogenj: z oljenkami, svečami, petrolejkami. Prišlo je stoletje plinskih svetilk, žarnic, električnega toka, zatem stoletje odvisnosti od električne energije in pojava svetlobnega onesnaževanja. Seveda zgodbe še ni konec ...
Sogovornik: zgodovinar Uroš Dokl, ki je napisal knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike (ilustracije Toni Buršić, Založba Aristej).
fotografija: Wikimedia Commons
Fri, 19 Dec 2025 - 540 - Iz biografije Astrid Lindgren: »Vsak od nas je zaklenjen v svojo samoto«
Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama.
Vedno v stiku z naravo in živalmi, je bila vedno blizu šibkejšim in ranljivejšim. Tako je za svoje bralno občinstvo, ki ga je bilo in ga je še veliko, izbrala otroke. Čeprav ji življenje velikokrat ni prizanašalo – težko je bilo predvsem pomankanja polno obdobje zgodnjega, najstniškega materinstva, ko je sina za nekaj časa oddala v oskrbo drugim ljudem –, je v sebi hranila lepe spomine na srečno otroštvo, zato je do otrok pristopala z globokim razumevanjem do njihove čustvenega in mišljenjskega sveta, predvsem s klasičnim in kanonskim knjižnim opusom, s katerim je prekinila s pokroviteljskim in moralističnim nagovarjanjem otrok … Ni se menila za konvencije, ki so veljale dotlej. Zaradi posebnega čuta in pronicljive inteligence, sposobnosti spajanja različnih znanj o behaviorizmu in dejanskih opazovanj otroškega vedenja, se je z otroki hitro ujela, hrati pa je komunikacija z njimi potekala na intuitivni ravni. Veliko se je dopisovala tako z mladimi, ki jih je zanimal njen razkošen domišljijski kozmos ali vesolje izkušenj, s katerimi jim je pomagala pri težavah odraščanja, pisali pa so ji tudi starejši ljudje, ki so si včasih obetali prijaznega nasveta, zelo neposredno pa je bila kar nekajkrat naprošena za donacijo denarja … Ohranjena pa je tudi njena obsežna, neprecenljiva korespondenca s sorodniki in prijatelji, raznovrstni dnevniški zapiski, posebno dragoceni so tisti iz časa vojne. Najbolj srečna je bila, ko je lahko pisala. Ne glede na to, da se je rada družila na otoških počitnicah in čas preživljala s prijatelji, da je doma prirejala najrazličnejša srečanja, je od vsega najbolj ljubila samoto. Po več letih od izdaje ene najbolj kredibilnih biografij, ki jo je na osnovi bogatih, raznolikih virov, dokumentarnega in materialnega gradiva, napisal danski biograf Jens Andersen, zdaj njen življenjepis navdihuje tudi slovenske navdušence njene literature. Knjiga Astrid Lindgren, s podnaslovomZgodba o avtorici Pike Nogavičke, je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedla pa jo je Amalija Maček.
Sogovornik: Andrej Ilc, pobudnik prevoda biografije v slovenščino
Fri, 12 Dec 2025 - 539 - Pasolini in njegov filmski jezik, ki ga piše realnost
Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih in italijanskih eruditov, vsestranski sodobni mislec in umetnik – letos je minilo 50 let od njegove smrti –, je bil in ostaja v marsičem nedognana, globoka, človeško in socialno občutljiva, kompleksna in angažirana, strastno nemirna, neskončno ustvarjalna osebnost, še vedno izmikajoča se figura za bralce, gledalce in interprete njegovega veličastnega opusa. Še vedno je mogoče odkriti nove drobce iz njegovega zapletenega življenja in jih povezati z manj poznanimi verzi, izreki, kraji bivanja …
Tudi okoliščine njegove smrti, uboja, so še ne povsem pojasnjene. Predano in z zanimanjem se je poglabljal v vse, kar se je dogajalo z antagonistično družbeno resničnostjo, italijanskim političnim podtaljem, v tisto, kar je v njej ustvarjalo anomalije in zlo, neofašistične ekscese, v ozadja preteklih grozot, z rentgensko natančnostjo je analiziral dramatične spremembe v italijanski povojni neokapitalistični potrošniški stvarnosti … Pri nas, poleg pesmi iz leta 1946, v katerih je tudi nekaj spominskih referenc na Idrijo, kjer je nekaj časa bival kot otrok, v kratkem pričakujemo prevod njegovega na avtobiografskih elementih temelječega gledališkega dela Bestia de stile. V povezavi s Stilno živaljo, kot lahko naslov dela prevedemo v slovenščino, med drugim prepoznava neznosno retoriko, konformizem levice, ki je "najslabši takrat, kadar ga podpira tudi desnica". Pred kratkim je izšla tudi knjiga z naslovom Nogomet po Pasoliniju. Njen avtor Valerio Curcio temeljito in dokumentirano osvetljuje Pasolinija v njegovi pristni in intimni človeškosti, predvsem prek njegovega odnosa do nogometa, ki je z intelektualno držo hkrati odsev njegovega razmerja s svetom. Sicer pa se oddaja osredinja predvsem na filmsko stran njegove umetniške poti, ki pa je utemeljena tako na dejanskosti kot v interakciji z njegovimi drugimi ustvarjalnimi sledmi.
Sogovornica: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, poznavalka Pasolinijevega opusa, predvsem filmskega
Fri, 05 Dec 2025 - 538 - »To, da o nekaterih skladateljicah nisem mogla povedati ničesar, je postal podatek zase«
V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic
Leta 1936 je slikar, violinist in skladatelj Saša Šantel ustvaril Koncil slovenskih skladateljev, eno najbolj impozantnih in bržčas tudi umetniško dovršenih figuralnih slikarskih del pri nas. Na oljni sliki, ki je sicer nastala na pobudo Filharmonične družbe in Glasbene matice, danes pa si jo lahko ogleda, kdor obišče poslopje ljubljanske Filharmonije in stopi v tamkajšnjo Dvorano Slavka Osterca, je Šantel ovekovečil 37 slovenskih skladateljev – od Jakoba Gallusa do Marija Kogoja, od bratov Ipavec do že omenjenega Slavka Osterca.
Vse lepo in prav, Šantlova slika je gotovo prava paša za oči, a sodobnemu gledalcu oziroma gledalki najbrž le ne bo ušlo, da med skoraj štiridesetimi upodobljenimi skladatelji ni prav nobene skladateljice. To pa je vsaj malo presenetljivo. Četudi je bilo družbeno življenje pred 89 leti še precej bolj androcentrično, kakor je danes, vendarle vemo, da so se ženske celo v najbolj patriarhalnih časih smele poklicno ukvarjati z glasbo. Kje neki so torej na Šantlovem Koncilu slovenske skladateljice?
Prvi odgovor, ki se v tem kontekstu ponuja, gre nekako v tole smer: res je, ženske so sicer smele postati glasbenice – operne pevke, denimo, ali tu in tam celo pianistke – nikakor pa niso smele biti skladateljice. No, drugi, še natančnejši, kompleksnejši in gotovo tudi bolj zagaten odgovor pa slej ko prej najdemo v še sveži knjigi Nemogoče, pod katero se podpisuje pesnica, pisateljica, esejistka, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević. V tem delu, ki se bere kot nekakšen organski hibrid, kot osupljivo brezšiven križanec med poezijo, prozo, zgodovinopisjem in kritično teorijo, namreč Nina Dragičević prepričljivo pokaže, da so med nami seveda vseskozi živele tudi skladateljice, da pa, če si tule zdaj pomagamo s parafrazo udarnega stavka iz njene knjige, nikoli ni bilo mišljeno, da bodo njihova življenja tudi zapisana. Nikoli pač ni bilo mišljeno, da bodo njihove skladbe ali njihova eksistencialna izkustva relevantna za kogarkoli drugega.
Knjiga Nemogoče, ki je izšla pod založniškim okriljem Beletrine, se zato bere kot frontalni spopad s tem »nikoli ni bilo mišljeno«. A kaj lahko pisanje Nine Dragičević, njeno iskanje in obujanje skladateljic, pokopanih pod debelimi plastmi prahu in brezbrižnosti, v resnici naredi za te skladateljice ali njihovo glasbo? In, po drugi strani, kaj lahko ta napor naredi za nas tu in zdaj? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević.
Foto: Nina Dragičević (SOJ RTV SLO / Adrian Pregelj)Fri, 28 Nov 2025 - 537 - Miki Muster – spraševali so ga, če je on tisti, ki riše Mikija Mustra
Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937.
Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sinMiklavž Muster inBarbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane.
fotografija Foto BOBO
Fri, 21 Nov 2025 - 536 - Josip Jurčič – prvi slovenski žurnalist, ki je iz novice zares znal narediti zgodbo
Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)
Fri, 14 Nov 2025 - 535 - Pozabljene utvare – linije pobega črnogorskih umetnikov
Umetnost je velikokrat odsev sveta, v katerem živimo, poskuša ga razlagati in napovedovati njegove jutrišnje podobe. Včasih težko razumemo oboje, svet in umetnost. V oddaji Kulturni fokus je govora o vsebinah, temah in pojavih vizualne in likovne umetnosti v Črni gori, ki nam včasih odkriva svet v jasnini, drugič pa je prekrita z metaforami in simboli. Približala nam jo bo kustosinja Teodora Nikčević iz Muzeja sodobne umetnosti Črne gore iz Podgorice.
Tako, kot ni nobena umetnostna praksa, črnogorska ali katera druga, stisnjena v zgolj lokalne kontekste, tudi črnogorska ni, čeprav je prav krajina, posejana s posebnimi miti in kulti, verovanji, starimi navadami in vrednotami, zelo navdihujoč in neizčrpen vir sododobnih umetniških interpretacij. Veliko je vzporejanj med aktualnim, kulturnim, družbenim in političnim dogajanjem in preteklo stvarnostjo. Tu so vprašanja dobro in slabo vrednotenih človekovih položajev, pozicij, ki jih skozi čas zavzemajo umetniki ali njihovi motivi. Med njimi so pogosto upodobljene ženske, ki so se morale v preteklosti marsičemu odreči, bile v neenakovrednih položajih z moškimi. Več je premislekov o časih, ki so bili polni upanja, vendar so minili, utvare pa so se na koncu zrušile, podobno kot nekdaj dobro delujoči industrijski centri, na mestu katerih zdaj kraljuje degradirana urbana pokrajina.
Gostja: Teodora Nikčević,Muzej sodobne umetnosti Črne gore
Fotografija: La Danse, avtor umetniškega dela Srđa Dragović
(iz kataloga Na liniji pobega – možnim svetovom naproti, Galerija Vžigalica)
Fri, 07 Nov 2025 - 534 - Kako je Trubar pravzaprav postal – Trubar?
Kako se je mlad fant z dolenjskega podeželja sploh lahko seznanil z osrednjimi pisci rimske antike? In kako z Erazmom Rotterdamskim, Martinom Luthrom, Jeanom Calvinom in drugimi idejnimi utemeljitelji reformacije?
Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija?
Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trubar preživel na dvoru tedanjega tržaškega škofa Pietra Bonoma, odločilna za oblikovanje njegovega pogleda na svet, na človeka in njegov odnos z Bogom ter na resnice, razodete v Svetem pismu. To pa pred nas slej ko prej postavlja vprašanje, kdo neki je bil škof Bonomo, v kakšnem odnosu je pravzaprav bil s Trubarjem in kakšne so bile pokrajine duha, ki jih je mlademu fantu z Dolenjske navsezadnje razkril? – Odgovore na ta zagonetna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Košuto.
Foto: Primož Trubar, lesorez iz sredine 19. stoletja (Wikipedija, javna last)Fri, 31 Oct 2025 - 533 - Gledališče in žalovanje – kako smrt sega onkraj gledališča
Obstaja več družbeno normiranih in sprejemljivih ter kulturno določenih obsmrtnih ritualov, po katerih se gledališče, v katerem je smrt ena pogosteje obravnavanih tem, lahko do neke mere zrcali, vendar njegove posebnosti zahtevajo tudi svojevrstne pristope.
Dr. Petro Pogorevc, ki je za temo uprizarjanja smrti kot izgube – njeni izsledki so objavljeni v obsežni znanstveni izdaji – poleg gledališke materije, raziskala tudi bližnja historično-antropološka polja, je v najožjem jedru zanimala performativna praznina. Med drugim se je spraševala, kako zapolniti prostor, ko se zgodi za predstavo nekaj tako nepovratnega, kot je smrt igralke ali igralca v predstavi, ki je na programskem repertoarju, kakšne so prakse in rituali poslavljanja od človeka in gledališke tvarine (ter vloge), ki jo je interpretacija umrlega zaznamovala. Izhodišče avtorice je bilo njeno lastno soočanja s smrtmi v gledališču, poleg tega pe je preučevala primere, ko se je realna izguba spremenila v inovativne pristope ohranjanja gledališkega dela na odru. Ob tem pa ni pozabila, da gledališče sproti vpija tudi konvencije zunanjega, družbenega in kulturnega sveta. V zadnjih obdobjih so se predvsem na Zahodu razvile racionalizacije in sekularizacij v odnosu do smrti, ko so se spremenili oz. bili opuščeni obsmrtni rituali, bedenje pri truplu umrlega ... Če je v modernih družbenih okoliščinah smrt pripadla območju tabuja, je realna smrt v gledališču prav tako lahko razumljena kot eksces ali skrajnost, zato je za to temo (verjetno) tudi bolj malo teoretičnega zanimanja avtorjev s področja gledališča.
fotografija: MGL
Fri, 24 Oct 2025 - 532 - Dvojnik – zagonetna figura, ki se dobro prilega tako komediji zmešnjav kakor psihološki grozljivki
Dvojnik je lik, ki nam je sicer podoben kot je jajce podobno jajcu, a z nami vendarle ni istoveten. In kot kaže zgodovina umetnosti, se, paradoksalno, dobro znajde v zelo različnih, tudi diametralno si nasprotnih žanrih. Zakaj?
Chaplinov Veliki diktator je, kot vemo, politična satira o fašizmu. Solaris Andreja Tarkovskega je psihološko poglobljena znanstveno-fantastična meditacija o naravi človeških želja in žalovanja. Kagemusha je krvav zgodovinski ep Akire Kurosawe, umeščen v obdobje državljanske vojne, ki je dobro stoletje pretresala deželo vzhajajočega sonca. Stvorje grozljivka Johna Carpenterja o skupini znanstvenikov, ki na Antarktiki med razbitinami nekakšnega vesoljskega plovila odkrijejo neznano življenjsko obliko. PrilagajanjeSpikea Joneza pa je postmoderna komedija o umetnikovem ustvarjalnem krču.
Kar vse te, žanrsko očitno sila raznolike filme druži, je, da njihov zaplet poganja motiva dvojnika. Zgodb, ki jih ti filmi pripovedujejo, bi, drugače rečeno, ne bilo, ko bi v njih ne bilo dveh likov, ki sta si sicer podobna kot jajce jajcu, a vendarle nista en in isti lik. Toda: v nekaterih primerih ta dvojnost generira vesele zaplete in brezskrben smeh, v drugih pa tragične zmote ali celo eksistencialno grozo. Kako je to mogoče? Kako je možno, da se en in isti motiv ponuja tako raznorodnim, pravzaprav kar diametralno nasprotnim narativnim izpeljavam?
To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se sprehodili ne le skozi zgodovino filma ampak tudi skozi zgodovino svetovne književnosti, da bi razumeli, zakaj nas dvojniki že tisočletja tako zabavajo kakor plašijo? – Pri tem je bila naša vodnica filozofinja, predavateljica in raziskovalka na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Bara Kolenc, ki se je tej problematiki posvetila v intrigantni razpravi Figura dvojnika : od komedije k psihozi, ki je v začetku letošnjega leta izšla pri Založbi FDV.
Foto: igralca Richarda Mansfielda, ki je zaslovel, ko je igral glavno – dvojno – vlogo v bostonski gledališki uprizoritvi znamenitega gotskega romana Nenavaden primer dr. Jekylla in g. Hydea škotskega pisatelja Roberta Louisa Stevensona, je leta 1895 takole ovekovečil fotograf Henry Van der Weyde (Wikipedija, javna last)Fri, 17 Oct 2025 - 531 - Japonski cesarski dvor in ženske, ki so 600 let pred Cervantesom izumile roman
Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnosti
Na prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice.
Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu.
No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva.
A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga.
Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)Fri, 10 Oct 2025 - 530 - »Veseli me vsak obiskovalec, ki se v Cankarjev dom vrne, po svoje pa še bolj vsak, ki k nam pride prvič«
V pogovoru z Juretom Novakom, direktorjem Cankarjevega doma, preverjamo, kako leto dni po nastopu mandata gleda na položaj, izzive in naloge naše osrednje kulturne institucije
Koncerti klasične in popularne glasbe, likovne razstave in filmske projekcije, gledališke in plesne predstave, pogovori s pisatelji in filozofi pa še in še bi lahko naštevali. Ja, takole – presenetljivo in vznemirljivo, predvsem pa raznoliko – so videti večeri v Cankarjevem domu v Ljubljani. In slovenski odjemalke in odjemalci kulturno-umetnostnih vsebin smo se, priznajmo, od Cankarjevega doma tudi že navadili pričakovati tako pestro ponudbo. A kako natanko ljudem, ki to kulturno vele-institucijo poganjajo zdaj že 43 let, uspeva iz dneva v dan, iz sezone v sezono pripravljati program, ki nam pomaga ostajati v stiku z domačimi in tujimi umetnostnimi presežki? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili gledališkega režiserja, od lanske zgodnje jeseni pa tudi direktorja Cankarjevega doma, Jureta Novaka.
Foto: Jure Novak (Goran Dekleva)Fri, 03 Oct 2025 - 529 - Brecht – komunikator s časom, ali metoda, kako biti v slabi družbi dober
Bertolt Brecht, ki se je odpovedal svojemu buržoaznemu sloju in se odločil, da bo s svojo vizijo dramatike, pesništva in gledališča podprl boje množic delavskega razreda, je zelo zaznamoval gledališko prakso in teorijo.
S pomočjo razumevanja političnih in družbenih mehanizmov ter vzvodov oblasti, razgaljenja temeljnih hierarhičnih principov, ki ustvarjajo razredne napetosti, lahko vsaka predstava, ki obravnava takšne dinamike, postane mikrokozmos, prek katerega laže doumemo makrokozmične probleme velikega platna sedanjega sveta. Predpostavke za podobe navzkrižji sedanje stvarnosti, ki so bile zastavljene že v samem jedru kapitalističnih produkcijskih odnosov, so se nazorno izoblikovale že v temačnosti, duhovni pohabljenosti, izprijenosti in groteskni bizarnosti časa, ki je ob pomanjkanju, revščini, brezposelnosti, kriminalu in političnem populizmu, sledil ranam prve svetovne vojne. Brecht je očitno mračnjaško blaznost zaznal ob nastajanju nemškega nacizma, v stalinistični izdaji komunistične revolucije ali v ameriški obliki ortodoksnega kapitalizma, kar analizira z ironično distanco in prikaže s kančkom posmehljivosti, cinizma in pikrosti. Razumel je radikalna protislovja, zato je menil, da mora biti človek tako radikalen, kot je radikalna dejanskost.
Marsikaj od tega, kar je zapisano v tedanjo stvarnost, Brecht poskuša prenesti v gledališče. Zato, da bi prekinil z naivno iluzionistično in vzgojno prevaro, z meščansko tradicijo gledališča, ki ne omogoča ustvarjalnih uporov, je uporabil t. i. potujitveni učinek.
Režiser in dramaturg Matjaž Berger, ki se v gledališki praksi in teoriji veliko posveča prav Brechtu, meni, da je radikalni reformator gledališča tudi eden največjih mojstrov komunikacije s časom. Zanj je zelo pomemben razredni boj, dialektika gospoda in hlapca, medtem ko ga npr. Jakob Ribič, tudi izjemen poznavalec Brechta, večkrat označuje kot pravega homo theatralisa, gledališkega človeka, ki je bil hkrati režiser, dramatik, reformator, tudi pesnik in pisatelj. Vseeno pa dodaja, da moramo upoštevati kolektivno udejstvovanje kroga, ki mu je Brecht pripadal, sploh pa dekonstruirati mit o njem, in se odreči ideološkim kategorijam, s katerimi bi ga lahko povezali.Fotografija: Borut Peterlin (iz predstave v APT: Življenje in časi Bertolta Brechta)
Fri, 26 Sep 2025 - 528 - Matija Solce – njegov odprt svet umetnosti, vendar kje so ključi za rešitev uničenih ljudi v razpadlem svetu?
Raznovrsten umetnik, ki se poigrava z oblikami, formami, beži pred njimi – in govori o vlaku, za katerega si želi, da bi odpeljal s tega razčlovečenega sveta, saj mu vladajo kralji Ubuji ... Sprašuje se, zakaj ljudje še vedno upoštevamo nepravične zakone vladajočih, brezčutnih, grotesknih figur, ki jih sam ne more več šteti za človeška bitja ... Vendar se jim upira, z umetnostjo, ironijo, s humorjem ...
Eden izmed najizvirnejših glasov lutkovne in animirane umetnosti – Matija Solce, ki je med drugim tudi doktoriral na Praški gledališki akademiji DAMU, se ne izpostavlja le kot umetnik na odrih, trgih in ulicah širom po svetu, ali kot učitelj, akademski profesor, ampak hoče v prve vrste tudi takrat, ko gre za pravičnost in človečnost sploh, ko gre za obstoj Gaze ... Pravi, da je zlomljen zaradi dogajanja na tem pogorišču, pokopališču človečnosti, zaradi ljudi, otrok in umetnikov, ki so že odšli, odhajajo zdaj, ko stradajo in umirajo ... Zavzema se za umetnost z odgovornostjo do sveta, za kreacijo, ki vpliva na družbo v globalnem smislu in spodkopava politiko kapitalizma ...
Vseeno, čeprav številne nagrade in brezštevilna priznanja zanj niso merilo za umetniško vrednost, umetnika in njegove stvaritve, nazadnje je na letošnjem 13. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije prejel glavno nagrado za predstavo Harms je kriv!. Predstava je premiero doživela prav v dneh začetka ene najhujših izraelskih agresij na Gazo, ki še traja in traja ...Fotografija: Lutkovno gledališče Maribor
Fri, 19 Sep 2025 - 527 - Umetniške in kulturne podobe islamskega sveta, stiki z njim in razmerje, ki ga je Evropa potlačila
Evropejci smo, tudi neupravičeno, velikokrat samozavestno zazrti v civilizacijske dosežke slavljenega Zahoda, v nepresežen tehnični razvoj, kulturo, znanost, umetnost; čeprav to, kar štejemo za svojo nedosegljivo prednost, ni od zmeraj čisto naše, ni izumljeno v kulturah naših civilizacijskih predhodnic in ni zrastlo na območjih sedanje Evrope.
Veliko od tega, kar se učimo v šolah, uporablja medicina, je vtisnjeno v arhitekturo, je šteto v arabskih številkah ali pisano v kaligrafiji, je prispevek nekdaj obsežnega islamskega sveta, ki se je ekspanzionistično razširil vse do Indije in Kitajske ... O islamski kulturi tokrat njen veliki poznavalec, zgodovinar dr. Dragan Potočnik, sicer izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki je o predislamski kulturni tradiciji, islamu, arabskem svetu, preporodih in stikih, zahodnem vmešavanju in drugem napisal vrsto knjig, s tem delom sveta pa je tudi sicer tesno povezan.
Fotografija: Isfahan ali Esfahan, Wikipedia
Fri, 12 Sep 2025 - 526 - Kako so cesarji vladali rimskemu imperiju?
Mary Beard, ugledna britanska filologinja in zgodovinarka, se v svoji najnovejši knjigi sprašuje, kako so cesarji rokovali z vojaškimi in političnimi institucijami rimske države, da so – ne glede na številne osebne hibe oz. pomanjkljivosti – kar pet stoletij vladali orjaškemu cesarstvu
Kaligula je svojega najljubšega konja, Incitata, menda hotel imenovati za konzula. Neron naj bi, ko je Rim leta 64 n. št. zajel orjaški požar, med opazovanjem ognjene stihije, ki je požirala mesto, raje igral na liro, kakor da bi skušal organizirati protipožarno obrambo. Komod se je, pravijo, rad kratkočasil tako, da je z lokom in puščicami streljal v občinstvo, ki je prišlo v Kolosej gledat gladiatorske boje. Mladi Elagabal je na začetku tretjega stoletja bojda pripravil svečan banket, na katerem je svoje goste na vrhuncu večera zasul s tolikšno količino dehtečih cvetnih lističev, da so se nesrečni povabljenci pod njimi navsezadnje zadušili. Pa še in še bi lahko naštevali. Vtis je, skratka, da so bili rimski cesarji, gledano scela, zdolgočaseni, razvajeni in muhasti psihopati z nepotešljivo slo do nasilja.
In vendar moramo priznati, da so ti isti možje – bojda se jih je na cesarskem prestolu zvrstilo okoli 70, odvisno pač od tega, kako in koga štejemo – precej učinkovito vladali širšemu sredozemskemu bazenu približno pol tisočletja. Od leta 27 pr. n. št., ko je Avgust v svojih rokah zbral dovolj oblastnih funkcij, da o Rimu lahko upravičeno nehamo govoriti kot o republiki, pa do leta 476 po Kristusu, ko je abdiciral Romulus Avgustulus, zadnji cesar zahodne polovice rimskega imperija, so se milijoni rojevali, živeli in umirali v svetu, s katerim so upravljali cesarji.
Čeprav v tem dolgem obdobju ni manjkalo ne državljanskih vojn ne barbarskih vdorov ne verskih preganjanj ne epidemij kužnih bolezni, lahko v grobem rečemo, da je Rim svobodnim ljudem, ki so živeli znotraj njegovih meja, ponujal veliko. Brez posebnih težav je bilo, na primer, mogoče potovati in trgovati od Portugalske do Iraka, od severa Anglije do juga Egipta. Zunanje meje države so bile zavarovane, pravni red dobro utrjen, preskrba s hrano zagotovljena, javna infrastruktura v mestih skrbno vzdrževana in kdor je bil ambiciozen in talentiran, je lahko splezal precej visoko po družbeni lestvici. Eden takih je bil, recimo, Dioklecijan, ki se je rodil v revščino v Dalmaciji, se, zahvaljujoč svojim vojaškim zmožnostim, prebil na položaj konjeniškega poveljnika pod cesarjem Karom, dokler ni navsezadnje – to je bilo leta 285 – še sam sedel na prestol.
Kako je vse to mogoče? Kako je mogoče, da so brutalni norci, o kakršnih s posebnim sladostrastjem poročajo zgodovinski viri, obenem stoletja dolgo vešče upravljali z državo, ki se je raztezala na približno pet milijonih kvadratnih kilometrov? – To je vprašanje, ki v intrigantni knjigi Rimski cesar : vladati starorimskemu svetu – ta je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina – zaposluje eno najboljših sodobnih poznavalk antičnega sveta, britansko klasično filologinjo in zgodovinarko, Mary Beard. In to je vprašanje, ki je zaposlovalo tudi nas v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili našega dolgoletnega kolega s programa Ars, Mateja Veniera, ki je razpravo Mary Beard prevedel v slovenščino.
Foto: doprsni kip cesarja Avgusta, ki ga hrani Etruščanski muzej v italijanski Volterri (Goran Dekleva)Fri, 05 Sep 2025 - 525 - Histri – starodavno ljudstvo, po katerem je Istra dobila svoje ime
Kaj – poleg geografskega označevalca – so nam ti ljudje še zapustili? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili in kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo?
Poletje gre počasi sicer h koncu, a v tokratnem Kulturnem fokusu smo se vseeno odpravili proti morju, v Istro. Se pa nismo napotili v katerega izmed tamkajšnjih letoviških mestec, ki jih dandanes tako radi obiskujemo, ampak smo odpotovali v preteklost, precej oddaljeno preteklost pravzaprav, saj smo se namenili v Istro, kakršna je bila sredi prvega tisočletja pred našim štetjem. In zakaj smo si izbrali prav v to obdobje? – Ker je to bil čas, ko so tam živeli Histri, ljudstvo, po katerem je polotok dobil svoje današnje ime.
Pa so nam poleg geografskega označevalca ti ljudje zapustili še kaj? Kaj sploh vemo o njih? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili, kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo in kje si zdaj lahko ogledamo najbolj zanimive ostaline njihove materialne kulture? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v pogovoru z arheologinjo, predavateljico na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Martino Blečić Kavur, ki je pred nedavnim objavila intrigantno, s slikovnim gradivom bogato opremljeno monografijo Herojska doba Histrov, v kateri je strnila naše današnje védenje o najstarejših znanih prebivalcih Istre.
Foto: delno ohranjena koščena figurica jezdeca na konju, odkrita v eni izmed grobnic v Nezakciju (Herojska doba Histrov)Fri, 29 Aug 2025 - 524 - Od "maga antropološkega plemena" do strastnega proučevanja arheogenoma
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred sto leti se je socialna antropologija odvračala od strastnega zanimanja za izvore človeštva, zato da bi se ukvarjala s stanjem družb "tukaj in zdaj". V skladu s tem načelom je bila manj podvržena nevarnostim spodbujanja rasizma. Dandanes marsikoga zanima, kdo vse stoji v vrsti njihovih daljnih prednikov.
Nekateri menijo, da socialne antropologije ni mogoče opisati z njenim raziskovalnim predmetom, saj pokriva zelo širok razpon na raziskovalnem področju, na katerem se druži tako z biologijo in arheologijo kot zgodovino, sociologijo in filozofijo. Čeprav so jo pred stoletjem in še prej zelo zanimali kulturne in socialne kategorije, koncepti in pojavi, različni ostanki in splošni pojmi – po večini pri staroselskih ljudstvih, ki naj bi bila izolirana in tako rekoč zamrznjena – in je pobegnila pred fizično antropologijo, se je potem skesano vračala, da bi proučila tisto, kar je spregledala in zavrgla. Poleg duhovne kulture, družbenih ustanov, materialne in tehnične kulture, vseh plati življenja, z dinamikami razrednega boja vred, jo v zvezi s človekom zanima tudi preobrazba naravnega okolja, kulturna krajina.
Od nje izvemo, da sorodstvo ni biološka, ampak kulturna kategorija, narava in kultura pa si nista v nasprotju.Gosta: dr. Bojan Baskar, filozofska fakulteta, avtor knjige Antropologi in zgodovinarji – zadnjih sto let, in dr. Miha Kozorog, avtor spremne besede h knjigi, ZRC SAZU
Fotografija: z naslovnice knjige, Studia humanitatis
Fri, 22 Aug 2025 - 523 - Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem
Na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih samostanov, stolnih cerkva in farnih cerkvic, kar zgovorno priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicija
Umetnostno-zgodovinski slog, ki ga asociativno najtesneje povezujemo s sakralno arhitekturo na Slovenskem, je bržčas barok. Saj vemo: tiha, zelena dolina, nad njo obel grič, na njegovem vrhu pa ljubka baročna cerkvica. To je prizor, ki ga, se zdi, na izletih po Sloveniji vidimo znova in znova. Seveda pa to še ne pomeni, da ni pri nas najti tudi cerkva in samostanov, ki nimajo z barokom ničesar, ki pač pripadajo drugim, pogosto starejšim slogovnim obdobjem. Še več: skrbna umetnostno-zgodovinska analiza pokaže, da so tudi številne izmed tistih ljubkih baročnih cerkvic na našem podeželju pravzaprav le barokizirane, da so bile, drugače rečeno, zgrajene dolgo pred vznikom baroka in da so jih pozneje – v pomembni meri se je to zgodilo v kontekstu protireformacije v 17. ali 18. stoletju – predelali oziroma prilagodili okusu nove dobe. Vse to menda pomeni, da moramo, ko razmišljamo o sakralni arhitekturi pri nas, veliko pozornosti nameniti tudi starejšim, pred-baročnim umetnostno-zgodovinskim obdobjem, še zlasti gotiki. In zakaj ravno gotiki?
Umetnostni zgodovinar, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, zaslužni profesor dr. Samo Štefanac v svoji pregledni monografiji Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem, ki je na pomlad ugledala luč sveta pri Založbi Univerze v Ljubljani, namreč piše, da na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih cerkva, kar seveda priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicija. Toda: kdaj natanko in od kod je gotika sploh prišla v prostor med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami? Je tu gotsko stavbarstvo razvilo kakšne posebnosti, ki jih ne najdemo drugod po Evropi? Kje pravzaprav stojijo najlepši primeri te arhitekture pri nas? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Štefanca.
Foto: cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, ki je bila prvikrat omenjena leta 1501 v freisinškem urbarju (Goran Dekleva)Fri, 15 Aug 2025 - 522 - "Duša prostora je skrita v njegovem vonju"
Izrečene besede nikoli ne povedo vsega, vse je skrito v tišinah in podtekstih.
Čeprav klasično zahodno, evropsko gledališče temelji na vidnih in zvočnih zaznavah, če izhajamo iz opredelitev, s katerimi klasificiramo čute v odnosu do umetnosti, pa obstajajo tudi drugi jeziki, ki nastajajoče podobe in pripovedi v gledališču ustvarjajo v temi in tišini, praznem prostoru ... Raziskovalka in pionirka senzorialnega jezika in gledališča v Sloveniji Barbara Pia Jenič izhaja iz nevidne materije vonja, tudi iz veččutnosti nasploh, kar je bilo v zadnjih gledaliških stoletjih prezrto, kot je bil sam koncept fizičnega in telesnega. Soustanoviteljica in direktorica Zavoda Senzorium, ki je bogate izkušnje nabirala v različnih kulturnih okoljih in se hkrati z razvijanjem inovativnih izhodišč učila od začetnika in snovalca senzorialnega jezika in gledališča Enriqueja Vargasa, združuje prakso in teorijo. Tako zdaj v knjižni obliki predstavlja možnosti najbolj organske različice gledališča. Naslov: Senzorialni jezik, organska potopitev v dogajanje, konec letošnjega julija pa je pri založbi Routledge izšel prevod monografije v angleški jezik The Art of Sensorial Language.
Fotografija: Senzorium
Fri, 08 Aug 2025 - 521 - Pesnik, esejist in zagovornik narave Iztok Geister: »Lepota reke je v tem, da prestopa bregove«
Eseji Iztoka Geistra vztrajno spodkopavajo antropocentrično predstavo o človeku kot kroni stvarstva, obenem pa razgaljajo tudi slepe pege sodobnega ekološkega mišljenja
Nikakršnega dvoma več ni, da je vprašanje človekovega razmerja do narave eno ključnih, nevralgičnih vprašanj našega časa. Ko gre za taljenje ledenikov in naraščanje gladine morij, ko gre za sekanje gozdov in širjenje puščav, za množično izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ali za vseprisotno onesnaženje z mikroplastiko, je namreč očitno dvoje: da imamo, prvič, opravka s procesi, ki resno ogrožajo možnost našega nadaljnjega bivanja na gostoljubnem planetu, in da, drugič, teh pojavov ne moremo ne zadovoljivo pojasniti ne začeti reševati, ne da bi upoštevali, da smo ljudje s svojim delovanjem bistveno pripomogli k planetarni ekološki krizi. To pa slej ko prej tudi pomeni, da bo – če seveda hočemo kaj še spremeniti – treba kritično premisliti človekov odnos do narave.
No, s tem pa imamo obilo težav; da homo sapiens ni krona stvarstva, da nismo gospodarji narave, da z njo ne moremo kar prosto razpolagati – to nam, kot kaže, ne gre in ne gre v račun. Kako torej spremeniti način, kako naravo mislimo, če smo se alarmantna opozorila znanstvenikov in znanstvenic, ki zdaj že nekaj desetletij bijejo plat zvona, naučili elegantno ignorirati? – Eno izmed možnih poti iz te mišljenjske zagate nemara ponuja literatura, kakršno ustvarja pesnik, pisatelj in esejist pa tudi ornitolog in zagovornik narave, Iztok Geister.
V drugi polovici 60. let 20. stoletja je na veliki oder slovenske književnosti stopil s precej radikalno modernistično poezijo – med drugim je bil eden ustanoviteljev legendarne umetniške skupine OHO –, a se je proti koncu sedemdesetih usmeril drugam, stran od avantgardnega pesništva in se zagnano posvetil premišljevanju, opazovanju in varovanju narave. Izhajajoč iz te izkušnje pa so nato, od poznih osemdesetih let dalje, začeli brsteti njegovi, pogojno rečeno, naravoslovno intonirani eseji, ki jih zdaj lahko prebiramo že v enajstih zbirkah. Zadnja med njimi – gre za intrigantno knjigo Soočenje z naravo : eseji o divjini in kulturi – je prav pred nedavnim izšla pri založbi UMco. Kakšni so torej miselni horizonti, ki nam jih Geister tu razpira, in zakaj te eseje velja brati, čeprav nam ne ponujajo nikakršnih enostavnih receptov za rešitev, no, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Iztoka Geistra.
Foto: Iztok Geister na svojem vrtu (Goran Dekleva)Fri, 01 Aug 2025 - 520 - »Kar je prihajalo iz Francije, je bila teoretska misel. Kar je prihajalo iz Češke, pa je bila življenjska izkušnja.«
V pogovoru z Jaroslavom Skrušnýjem, mojstrskim prevajalcem iz češčine in francoščine, preverjamo, kaj je v drugi polovici 20. stoletja slovenskemu kulturnemu prostoru dala francoska in kaj češka literatura
Ko smo se v 19. stoletju Slovenci borili za narodne pravice v kontekstu habsburške monarhije, smo se pogosto navdihovali pri Čehih. Znano telovadno društvo Sokol smo, denimo, ustanovili, sledeč prav češkim zgledom. In Slovenske matice bi bržčas ne bilo, ko bi Čehi že ne imeli Češke matice. Pravzaprav ima tudi gajica, pisava, ki jo danes uporabljamo, svoje najgloblje korenine na Češkem, saj se je Hrvat Ljudevit Gaj, ko je snoval ortografski sistem za zapisovanje južnoslovanskih jezikov, prvenstveno zgledoval pri Čehu Janu Husu in njegovi adaptaciji latinice v zgodnjem 15. stoletju.
Vse to je slovenski in češki kulturni prostor povezovalo in zbliževalo, toliko bolj seveda, ker je tudi kar nekaj Slovencev v tistem obdobju študiralo na znameniti Karlovi univerzi v Pragi. No, te tesne vezi pa so se v 20. stoletju – še zlasti v njegovi drugi polovici – nekoliko zrahljale. Saj drži, da je Plečnik takoj po prvi svetovni vojni vodil prenovo Hradčanov in da si zgodovine slovenskega filma ni mogoče predstavljati brez Františka Čapa in njegove Vesne, a vtis je, da so se po drugi svetovni vojni naši ustvarjalci, naši umetniki za navdih in spodbudo najraje, najpogosteje obračali na zahod ali na jug, spričo česar se je razdalja med našim in češkim kulturnim okoljem v splošnem povečevala.
Da pa se te stare češko-slovenske povezave vendarle ne bi čisto pretrgale, je skrbelo nekaj prizadevnih literarnih prevajalk in prevajalcev, med katerimi je eno ključnih vlog odigral Jaroslav Skrušný, ki nas je oskrbel s prevodi osrednjih čeških povojnih književnikov – od Milana Kundere do Bohumila Hrabala, od Vaclava Havla do Ivana Klime. Je pa treba podčrtati, da je to pravzaprav le polovica njegovega prevajalskega opusa, saj Skrušný zdaj že kakega pol stoletja nadvse vešče, nadvse umetelno prevaja tudi iz francoščine. Zola, Sartre, Camus, Malraux in Stendhal so, če omenimo le nekatere, avtorji, ki jih lahko beremo, zahvaljujoč njegovim prevajalskim naporom, za katere je leta 2011 potem prejel tudi Sovretovo nagrado.
A kako gresta češčina in francoščina, češka in francoska književnost skupaj? Kako ena in kako druga odmevata med slovenskimi bralkami in bralci? Iz katere literarne tradicije, ne nazadnje, raje prevaja? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Jaroslava Skrušnýja.
Foto: Jaroslav Skrušny (Goran Dekleva)Fri, 25 Jul 2025 - 519 - Drame Emone – Rimljani, Huni in Goti so imeli zelo podoben DNK, ki se je razlikoval od slovanskega
V plasteh preteklosti, ki so naložena pod našimi nogami, je tudi nekaj stoletji, ki jih je zaznamoval nekdanji rimski imperij ... V nekaterih je tudi nekaj zanimive igre s sodobnostjo.
V oddaji Kulturni fokus bo tokrat govora o nekdanji Emoni ob današnji Drami, nahajališču 11 ton izkopanega materiala, med katerim je rimska svetilka – oljenka, estetsko oblikovan predmet z motivom gledališke maske, kar je seveda zanimiva metafora za dramatičen in razgiban čas, ki se je vtisnil v obdobje rimske prisotnosti, ko je rasla Emona. Čeprav se arheološka stroka veliko ukvarja s to zgodovinsko epoho in samim prostorom, pa Emona še ni dobro raziskana; več bodo gotovo povedale nove metode in analize, ki dajejo starim kontekstom nove pomene. Zelo zanimiva utegne biti demografska sestava takratnega prebivalstva.
Gostji: arheologinja Maja Lavrič, ki vodi arheološke raziskave, povezane z izkopavanji na območju Drame in Center za preventivno arheologijo pri ZVKDS, in argeologinja dr. Bernarda Županek, ki bo med drugim povedala, kaj od tega se je vse znašlo v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, kjer je na razstavi mogoče videti izbrane ostaline nekdanje rimske hiše pod današnjim gledališčem.
fotografija: oljenka z motivom gledališke maske
Mestni muzej Ljubljana, Aleksandra Saša Prelesnik
Fri, 18 Jul 2025 - 518 - V Turčiji so odkrili doslej neznan indoevropski jezik – kalašemščino
O kalašmščini, ki so jo pred 3500 leti govorili na anatolski planoti, do leta 2023 nismo vedeli čisto ničesar, potem pa so arheologi odkrili prvo – in za zdaj tudi edino – besedilo v tem jeziku. Kaj to odkritje pomeni za naše razumevanje zgodovine indoevropskih jezikov?
V osrednji Turčiji, v bližini mesteca Boğazkale, približno dvesto kilometrov vzhodno od Ankare, se nahaja eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu. V bronasti dobi je namreč tam stala Hatuša, prestolnica mogočne hetitske države, ki je obvladovala anatolsko planoto nekako med 18. in 12. stoletjem pred našim štetjem. Med številnimi pomembnimi najdbami, ki so jih odkrili arheologi, ki že dobro stoletje delajo na območju nekdanje Hatuše, od monumentalnih templjev do filigransko izdelanega nakita, so morda še prav posebej vznemirljive številne glinene tablice, popisane s klinopisom. Ko so jih jezikoslovci – med temi je ključno vlogo odigral Čeh Bedřich Hrozný – razvozlali ter analizirali, so ugotovili, da gre povečini za dokumente upravnega in religioznega značaja, da so napisani v hetitskem jeziku in da je hetitščina očitno eden izmed indoevropskih jezikov, med katere seveda sodi tudi slovenščina. Glede na to, da so hetitske glinene tablice nastale sredi drugega tisočletja pred našim štetjem, lahko celo rečemo, da je hetitščina najstarejša med vsemi indoevropskimi jeziki, ki jih poznamo.
No, poleti leta 2023 pa je skupina strokovnjakov z Univerze Juliusa–Maximiliana v Würzburgu v Hatuši odkopala še eno glineno tablico in ko so jo strokovnjaki skušali prebrati, so ugotovili, da je napisana v jeziku, ki je hetitskemu sicer očitno soroden, a od njega tudi drugačen. Odkrili so, skratka, čisto nov, doslej še neznan indoevropski jezik. In kaj to presenetljivo odkritje – kakor je mogoče razbrati iz najdenega besedila, gre za jezik mesta Kalašma, ki se je menda nahajalo nekje na severozahodnem robu hetitskega kraljestva – pomeni za naše razumevanje razvoja indoevropskih jezikov? Bo treba jezikoslovne učbenike napisati na novo ali pa jezik mesta Kalašma potrjuje, kar so lingvisti že dolgo domnevali? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovor nanj pa nam je pomagal poiskati dr. Luka Repanšek, predavatelj na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete.
Foto: levja vrata v Hatuši, prestolnici hetitske države, kjer so arheologi poleti leta 2023 sicer odkopali prvo znano glineno tablico, popisano z besedilom v jeziku mesta Kalašma (Luka Repanšek, objavljeno z dovoljenjem avtorja)Fri, 11 Jul 2025 - 517 - Hetera ali Zakaj si moški v stari Grčiji želi seksa z izobraženo žensko?
Kako so videti antične Atene, če jih uzremo z mesta, ki so ga v tedanji družbi zavzemale hetere, rafinirane, visoko izobražene starogrške prostitutke?
Antropologinja, raziskovalka antičnih svetov, dr. Svetlana Slapšak, je pri založbi Beletrina pred nedavnim izdala intrigantno študijo Hetera in filozof : iz zgodovinske antropologije svobodnega para, v kateri se, kot pravzaprav pove že naslov, posveča starogrškim prostitutkam, heteram, a to počne tako, da v svoje razpravljanje organsko pritegne še premisleka o delovanju atenske demokracije ter o naravi zakonske zveze v t. i. klasični dobi grške zgodovine, govori pa tudi o mitih in kultnih praksah, o hetero- in homoseksualni spolnosti, o položaju filozofov v grški mestni državi in tako naprej in naprej.
Hetera in filozof se, drugače rečeno, bere kot smel poizkus celostne rekonstrukcije nekega sveta, ki je bil in ga ni več. A kaj nam je ta svet – svet, ki ga zaradi Aristotela in Platona, zaradi Sofokleja in Evripida, zaradi Solona in Perikleja še danes radi postavljamo na nedosežen piedestal – zapustil, ko gre za odnose med moškimi in ženskami? – Natanko to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Slapšak zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu.
Foto: hetera in njen klient med banketom, starogrško vazno slikarstvo, okoli 430 pr.n.št. (Marie-Lan Nguyen, Wikipedija)Fri, 04 Jul 2025 - 516 - Indija – naša imaginacija in njena štirivalenta logika
Naše predstave o Indiji, še posebno o njeni preteklosti, pogosto prikličejo poenostavljene podobe, ki so nastale kot posledica kolonialistične ignorance in občutka evropske duhovne in civilizacijske superiornosti, brezbrižnih kulturnih prevodov, prenašanja in vsiljevanja zahodnih konceptov in paradigem v njena raznovrstna okolja ter napačnega branja njenih svojevrstnih fenomenov.
Tako so Indiji, prepredeni s številnimi etničnimi skupinami, verskimi praksami in jeziki, predpisali konstrukte duhovne in religiozne univerzalnosti. Nastal je hinduizem kot absolutna esenca indijske identitete in nacionalnosti, najbolj univerzalna in tolerantna izmed vseh religij … Zanimivo je, da pred evropskimi posegi hinduizem v Indiji sploh ni bil prepoznan kot (krovna, temeljna, velika) religija, potem pa so tej domislici, ki je zelo uspela, pritrjevali tudi indijski izobraženci. Ti so v prilagajanju kolonialistični prizmi, skozi katero je bila Indija romantizirana, povzdignjena in čaščena kot duhovna velesila, iskali možnosti upora proti zatiralskim in pohlepnim zahodnim oblastem.
O izkrivljenih predstavah in interpretacijah Indije, ki so ubrale stranpoti in se oddaljile od poglobljenega razumevanja njene unikatnosti, ter o življenjskih logikah, ki ne dokazujejo, kaj je prav in kaj narobe, kaj so resnice in laži, kaj je belo in črno, kaj najboljše in kaj najslabše, več dr. Tamara Dietrich, profesorica indologije na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,fotografija: Wikipedia
Fri, 27 Jun 2025 - 515 - Sto let Samoe – kako odraščamo na zahodu sveta in kaj nam o tem povedo drugi ...
Marsikdo je že slišal, kako je mlado dekle, ki je študiralo pri znamenitem Franzu Boasu, pred sto leti odšlo na Samoo in tam proučevalo vsakdanje življenje.
Margaret Mead, danes znana kot pisateljica – nekdaj, za življenja, pa je veljala za odmevno ime antropologije in javne besede – je kmalu ugotovila, da je tamkajšnje življenje veliko manj ,,zategnjeno'' kot v njenih Združenih državah Amerike, v katere je sicer neomajno verjela; imela jih je za svetel primerek svobode zahodnega sveta. Odraščajoča dekleta na Samoi so bila manj omejena z zapovedmi vedenja, kot je opažala doma, in v nasprotju s tamkajšnjimi fanti nekako ritualno prezrta. Njihovo odraščanje je bilo zato veliko bolj sproščeno, vladala je nekakšna družbena toleranca do njih, njihov odnos do spolnosti ni bil zavrt. Kot je opažala, so se o svojem telesu lahko avtonomno odločala, seveda v skladu s kompleksnimi pravili te družbe, ki so se med drugim nanašala na sorodstvena in intimna vprašanja. Margaret Mead je pozneje postala tudi pomembna javna intelektualka, karizmatična govorka in predana liberalka, čeprav v nekaterih pogledih zelo kontroverzna.
Marsikdo je tudi slišal in bral, kako je njeno delo, tudi knjigo Odraščanje na Samoi, po njeni smrti kritiziral in uničeval Derek Freeman. Poudarjal je, da je njena knjiga neverodostojna, da je nekakšen mit, projekcija njenih lastnih prepričanj in način osvobajanja lastne spolnosti. Namesto da bi jo dopolnil, je njeno delo razvrednotil, čeprav je bila njegova izobrazba antropološko pomanjkljiva.Gost: dr. Rajko Muršič
Foto: Wikipedia
Fri, 20 Jun 2025 - 514 - Ženske v temi Maje Haderlap na prireditvi Evropske prestolnice kulture
V okviru Evropska prestolnice kulture GO!2025 je maja potekal literarno-plesni dogodek, ki so ga ustvarili: pisateljica Maja Haderlap, plesalka Leonie Humitsch in skladatelj Benny Omerzell. Dogodek je bil sprva načrtovan v na novo postavljeni kupoli Ingeborg Bachmann, a je bil zaradi slabega vremena prestavljen v dvorano Mestne občine Nova Gorica, vsebina pa je močno povezana s pisateljico Ingeborg Bachmann. Maja Haderlap je na tem dogodku predstavila svoj novi roman Nachtfrauen – Ženske v temi, ki je teden dni pred tem izšel pri založbi Goga v prevodu Štefana Vevarja. Maja Haderlap je ob tej priložnosti prvič brala v slovenščini. Fotografija: Maja Haderlap na prireditvi
Thu, 12 Jun 2025 - 513 - 30 let po presenetljivem odkritju neandertalčeve piščali: v svetu pradavnih zvočil in glasbil
V oddaji Kulturni fokus se bomo tokrat posvetili temi, o kateri je mogoče bolj malo povedati, saj je njena skrivnostna vsebina prekrita z nanosi dolgih tisočletij človeške zgodovine. Tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje. Poleg tega sodi v območje neverbalne komunikacije.
V Narodnem muzeju Slovenije bodo namreč čez nekaj tednov odprli razstavo, ki bo posvečena 30. obletnici odkritja neandertalčeve piščali v jami Divje babe in človekovemu ustvarjanju glasbe na splošno. Ker so njegovi začetki zamegljeni v davnini preteklosti, ne moremo vedeti, ali je neandertalcu, tako kot nam, ob poslušanju zaigralo srce in so se mu razvnela čustva, vendar sta bila glas in glasba - naj gre za melodične zvoke, šumenje, mrmranje ali petje - v tisočletnih zvočnih pokrajinah, skupaj s pozibavanjem telesa, zagotovo naravno uspavalno sredstvo; vpitje in predirljivi kriki, ki so se trgali iz najstarejšega glasbila, pa so opozarjali in nosili manj varne pomene in sporočila. Lovska pesem in uspavanka sta ves čas človeške evolucije, tako kot druge melodije in zvrsti, neločljivo združevali dva pola razvoja glasbe. O tem pričajo tudi mlajše arheološke najdbe glasbil, kot je neandertalčeva piščal: koliščarska ropotulja, železnodobna keramična ropotulja, žvenketajoči predmeti iz železne dobe, panova piščal, glasbila v situlski umetnosti, različni rogovi in ne nazadnje univerzalno glasbilo boben. Glasbila so bila tudi nepogrešljiv del duhovnega in ritualnega življenja ...
Gosta:mag. Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije, vodja projekta Neandertalčeva piščal, 60.000 let glasbe, in soavtor razstave dr. Matija Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.Fotografija: Narodni muzej Slovenije
Wed, 04 Jun 2025 - 512 - Vojna in (ne)moč umetnosti
V zborniku The Resilience of History – se pravi: Odpornost zgodovine – mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev premišljuje o vojnah ob razpadu Jugoslavije, kakor se nam kažejo skozi prizmo umetnosti
Umetnost – pa naj gre za glasbo, za slikarstvo, za gledališče, film, strip ali literaturo – se je v teku stoletij izkazala kot tista dejavnost, v kontekstu katere lahko ljudje zelo dobro, tehtno in poglobljeno govorimo o sila široki paleti naših ključnih bivanjskih izkustev – pa naj gre za bolečino neuslišane ljubezni, za tesnoben strah pred boleznijo in smrtjo, za negotovo iskanje bivanjskega smisla sredi absurdnega sveta, za vznesenost ob pogledu na lepote neokrnjene narave, za predelovanje kompleksne dinamike odnosov znotraj družine ali za vselej budno erotično poželenje.
Ko pa umetniki in umetnice skušajo vzeti v precep vojno in travme, ki jo vojno nasilje pusti v preživelih, no, tedaj se pogosto zdi, da je to problem, ki presega človeške kreativne zmožnosti, da, drugače rečeno, preprosto manjka besed, da manjka not, kadrov, gibov in barvnih odtenkov, s katerimi bi lahko kdorkoli adekvatno izrekel tovrstno grozo, tovrstno brezno. Pa vendar umetniki in umetnice ne odnehajo; in če pomislimo na slike Francisca Goye, v katerih je upodobil nasilje, ki je pretresalo Španijo med napoleonskimi vojnami, če pomislimo na Vasilija Grosmana in njegov veliki roman o drugi svetovni vojni Življenje in usoda ali če pomislimo na film Bitka za Alžir, v katerem Gilo Pontecorvo govori o alžirskem boju zoper francosko kolonialno nadoblast, tedaj je treba priznati, da umetnost le ni brez moči pred obličjem vojne.
A kaj natanko umetnost naredi z vojno, kadar je na ravni svoje nelahke naloge? Nas potolaži? Mar najde smisel v nesmiselnem ubijanju, mučenju, posilstvih in stradežu? Ali pa brezno, pred katerim stojimo, pravzaprav samo še poglobi? – To je vprašanje, ki si ga je zastavila mednarodna skupina razpravljavk in razpravljavcev, ko so pisali prispevke za intriganten zbornik The Resilience of History : The Yugoslav Wars through Art (se pravi: Odpornost zgodovine : jugoslovanske vojne skozi prizmo umetnosti), ki je pred nedavnim izšel pod založniškim okvirom Zavoda Maska. Do kakšnih zaključkov so se ti razpravljavci in razpravljavke navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gregorja Modra in literarnega zgodovinarja dr. Blaža Kavška, ki sta nad omenjenim zbornikom bdela po uredniški plati.
Foto: prizor iz obleganega Sarajeva leta 1992 – Vedran Smailović igra violončelo sredi ruševin poslopja Narodne in univerzitetne knjižnice Bosne in Hercegovine, ki so jo enote vojske Republike Srbske v noči s 25. na 26. avgust 1992 obstreljevale in tako povzročile požar, v katerem je zgorelo več kot milijon in pol knjig (Mikhail Evstafiev / Wikipedija)Fri, 30 May 2025 - 511 - Mumini – otroške pravljice za odrasle bralce
Ob filozofsko intoniranih, melanholičnih knjigah velike švedsko-finske pisateljice Tove Jansson se postavlja vprašanje, komu so zgodbe o Mumintrolu, njegovi družini in prijateljih pravzaprav namenjene – mladim ali starim?
»Moralo je biti proti koncu poznega avgustovskega popoldneva, ko sta Mumintrol in njegova mama prispela v najglobljo hosto.« To je stavek, s katerim nas je v knjigi Mumintrolčki in velika povodenj finsko-švedska pisateljica Tove Jansson pred točno 80 leti prvikrat povedla v svoj neverjetno bogat, ontološko poln domišljijski svet filifjonk, hatifnatov, gafs, hemulov in, jasno, muminov, dobrodušnih, belih, oblih, kakor da puhastih bitjec, ki od daleč spominjajo na miniaturne nilske konje.
Tej, prvi knjigi je v naslednjih 25 letih sledilo še osem drugih, ki so svoji avtorici navsezadnje prinesle svetovno slavo in ugled. V tem kontekstu vsekakor velja omeniti, da je leta 1966 na kongresu Mednarodne zveze za mladinsko književnost, ki je potekal prav v Ljubljani, Tove Jansson prejela tudi Andersenovo nagrado, ki sicer velja za nekakšnega Nobela v polju otroške literature. Seveda pa so Mumintrol in drugi junaki Tove Jansson sčasoma prestopili mejo, ki jo predstavljajo knjižne platnice, se naselili v stripih, animiranih serijah, gledaliških igrah, trgovinah z igračami ter zabaviščnih parkih in tako konec koncev ustvarili globalen poslovni imperij.
A zakaj natanko? S čim vse so zgodbe Tove Jansson pravzaprav omrežile generacije bralk in bralcev – in to nikakor ne le tistih, mlajših od deset let – po vsem svetu? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko dr. Nado Grošelj, ki je v zadnjih nekaj letih poskrbela, da lahko knjige Tove Jansson naposled prebiramo tudi v slovenščini.
Foto: Mumintrol in Njuhec, kakor ju je Tove Jansson leta 1948 upodobila v knjigi Čarodejev klobuk (Goran Dekleva)Fri, 23 May 2025 - 510 - Srčev as »PRINTED BY KOBE BORIS NO 142841 KZ-ALLACH« ter Jurček in trije razbojniki
Slutnja bližajočega se konca vojne in vonj po svobodi sta v času upora proti okupatorju in odpora proti fašizmu in nacizmu še podžgala ustvarjalno nujo, kulturno dejavnost in umetnost. Ta je nastajala v nevsakdanjih in težkih razmerah, v zamreženih in zastraženih krajih, v zasilnih bivališčih – v strahu pred sovražnikovimi napadi.
Partizansko lutkovno gledališče je nekaj mesecev pred koncem vojne nastalo na osvobojenem ozemlju Bele krajine. Kot parodijo, katere namen je bilo dvigovanje morale in propagiranje smisla partizanskega boja – zato je bilo to gledališče sprva namenjeno odraslemu občinstvu -, si ga je zamislil kipar in avtor lutk Lojze Lavrič. Prva predstava lutkovne igre s šestnajstimi marionetami Jurček in trije razbojniki je bila uprizorjena na silvestrski večer leta 1944.
Posebno umetniško delo, polno metaforike o razčlovečenju, absurdnosti vojne, krutem igranju s človeškimi usodami, so tudi motivi na kartah, štiriinpetdeset risb umetnika Borisa Kobeta. Njegovo delo, znano zaradi izvirne ikonografske zamisli, poznamo kot Taboriščni tarok. Kobe je na srčev as natisnil številko taboriščnika, tisto, ki je bila dodeljena njemu, s čimer je poudaril industrijo smrti v nacističnem holokavstu.Veliko več prizorov krute resničnosti s portretiranji kaznovanja, dela, mučenja in smrti, ki so ohranjeni v obliki umetniških del, je nastalo v italijanskih zaporih in koncentracijskih taboriščih, kjer umetniškega ustvarjanja med interniranci niso povsem prepovedali, zato so bili tudi material in sredstva laže dostopni.
gostja: Tina Fortič Jakopič, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
fotografija: Lutkovna predstava Jurček, 28. junij 1945, Mladinska dvorana Ljubljana
foto: Milan Krajnc, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Fri, 16 May 2025 - 509 - Balada o trobenti in oblaku
Znameniti roman Cirila Kosmača, ki govori o junaštvu in strahopetnosti, o samožrtvovanju in konformizmu, je eno ključnih del o slovenski izkušnji druge svetovne vojne
Druga svetovna vojna že dolgo služi kot sicer hudo temačen, a nenavadno bogat rudnik, v katerem naši književniki in književnice iščejo in tudi najdevajo snov za svoje pisanje. Pomislimo: v avtobiografski izkušnji zasajena romana, kot sta NekropolaBorisa Pahorja in Menuet za kitaro Vitomila Zupana, pa literarizirani dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka, zbrani v Tovarišijiin Listini, so že dolgo v samem jedru slovenskega leposlovnega kanona. In čeprav desetletja precej hitro minevajo, slovenska izkušnja druge svetovne vojne ustvarjalno očitno vznemirja tudi naše umetnike in umetnice mlajših generacij – poizkus razumeti, kaj se je med letoma 1941 in '45 pri nas godilo, je namreč vpisan v razmeroma recentna dela, v romane, kot sta To noč sem jo videl Draga Jančarja in Angel pozabe Maje Haderlap, pa tudi v epsko pesnitev Borisa A. Novaka Vrata nepovrata.
Ko govorimo o donkihotskih naporih literatov, kako neizrekljivo grozo svetovnega spopada na slovenskih tleh nekako vendarle izreči, pa nikakor ne moremo mimo Cirila Kosmača, književnika, čigar delo se je nemara celo najpogosteje, najbolj vztrajno vrtelo okoli boja Slovenk in Slovencev – še zlasti Primork in Primorcev, kajpada – zoper genocidne tendence nacifašizma. Italijansko fašistično represijo je, denimo, tematiziral v kratki zgodbi Gosenica, junaštvo partizanov v noveli Očka Orel, ki mu je nato služila tudi kot predloga, ko je pisal scenarij za naš prvi celovečerec Na svoji zemlji.
No, bržčas še kompleksnejši, še bolj pretanjen pa je njegov prikaz druge svetovne v romanih Pomladni dan in Balada o trobenti in oblaku. In prav temu delu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Andraža Gombača, publicista in knjižnega urednika, ki je za založbo Beletrina pripravil nov natis Balade, ki pa pred bralke in bralce zdaj prihaja v nekoliko drugačni, daljši oziroma razširjeni obliki. Od kod se je pravzaprav vzela ta različica Balade o trobenti in oblaku pa, seveda, kaj nam roman pravzaprav sporoča in, ne nazadnje, kako se delo vpenja v Kosmačev širši literarni opus, smo v pogovoru z Andražem Gombačem preverjali ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne.
Foto: Goran DeklevaFri, 09 May 2025 - 508 - 1495 dni represije fašistov in nacistov ‒ 1495 dni gorja, odpora, ilegalnega organiziranja in kolaboracije
Grožnja vojne je vsaj tiho navzoča, če se že ne najavlja ‒ tudi v miru, saj le redko preskoči življenje človeka, ki doživi pozno starost. Tako pogosto se je vsaj doslej nasilno vsiljevala v naših krajih in bližnji okolici. Vse prihodnje, načrtovane ali nepričakovane, nenapovedane obiske lahko dokončno odpove, kjer pa trenutno nepovabljeno gostuje, ustrahuje in mori, naj pritisne na gumb samoukinitve! Tako se togotimo vsi, ki se zavedamo svoje nemoči.
Tudi v dneh osvoboditve, maja 1945, ko je nacistična Nemčija priznala poraz, so ljudje, ki so zaradi nje trpeli in umirali ‒ narodi, celine in države ‒ mislili, da so se je za večno znebili, pa je doslej vseeno vse prevečkrat doslej premagala mir in prihuljeno napadla. Kot bi ves čas čakala v nekakšni zasedi.
V Ljubljani je imela vojna takrat, ko je morija drugič v stoletju pretresala svet, kar dve uničevalni botrici, najprej italijansko okupacijsko silo, po njeni kapitulaciji pa je pokrajina postala nemško interesno območje; poskusi fašizacije in ponemčevanja so bili povezani s scenariji brisanja slovenstva. Vojna je od 11. aprila 1941, ko so mir v Ljubljani preglasile italijanske motorizirane enote, vztrajala kar 1495 dni; da jo bo pobralo že prej, so mislili tudi drugod, po vsej Dravski banovini (enote nemške vojske so Ljubljansko pokrajino ‒ upravno enoto Provincia di Lubiana ‒ z več drugimi združile v operacijsko cono Jadransko primorje) in po vseh pokrajinah in deželah, v katerih je pustošila. Druga svetovna vojna, ki je pri nas, zlasti v Ljubljani in na Dolenjskem, pustila pečat krvave bratomorne vojne, saj je bila zaznamovana tako s partizanskim bojem, ilegalnim delovanjem, kot s kolaboracijo, se je pred 80. leti ‒ enako kot drugod na evropskih tleh ‒ končala tudi v mestu, obdanem z žico. Ostale so nezaceljene rane in nikoli končani političnoideološki spopadi. Da časi strahu, trpljenja, pomanjkanja in pobijanja v sedanjem obdobju vse bolj poblaznelega oboroževanja, prekupčevanja z vojno in popolnega brezčutja ne bi utonili v pozabo, so v Mestnem muzeju Ljubljana to dogajanje obeležili z razstavo: 1495 DNI, Ljubljana med 2. svetovno vojno.
Gost: avtor razstave, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana
fotografija: Vojne njive v parku Zvezda, 2. maj 1942, foto: Miran Pavlin, hrani: Mestni muzej Ljubljana
Fri, 02 May 2025 - 507 - Filokalija – osrednje delo pravoslavne mistike
Vplivna zbirka grških asketskih in mističnih besedil, ki so nastala med 4. in 15. stoletjem, bralke in bralce vodi k prav posebni vrsti notranje tišine – tišine, ki ni praznina, ampak je polnost
Čeprav je po številu govorcev slovenščina očitno med manjšimi jeziki – na svetovni lestvici menda zavzema 210. mesto ali nekaj takega –, nam gre prevajanje vélikih tekstov krščanske tradicije presenetljivo dobro od rok. Saj vemo, zahvaljujoč Juriju Dalmatinu je slovenščina v 16. stoletju postala 12. po vrsti med modernimi evropskimi jeziki, ki se je lahko pohvalila s popolnim prevodom Svetega pisma. No, v tem – recimo mu: Dalmatinovem – duhu pa že zadnjih pet let poteka še nekoliko obsežnejši, po jezikovni in intelektualni plati pa primerljivo zahteven projekt – prevajanje Filokalije, zbirke starih vzhodno-krščanskih asketskih in mističnih spisov. Ko bo to orjaško delo opravljeno, ko bodo torej prevedene vse štiri knjige, ki zbirko sestavljajo, se bomo Slovenci pridružili Rusom, Angležem, Italijanom, Francozom, Špancem, Nemcem, Romunom, Srbom ter Fincem in tako zaokrožili »elitno« deseterico govorcev evropskih jezikov, ki Filokalijo lahko prebirajo v materinščini.
Zveni izvrstno, kajpada, a tu se najbrž pojavlja tudi določena zadrega. Če namreč vsi vemo, kaj je Sveto pismo in kakšen dosežek predstavlja njegov prevod, o Filokaliji slej ko prej ne vemo ničesar in, posledično, tudi ne moremo prav dobro razumeti, zakaj naj bi nas napori prevajalske ekipe, ki deluje pod uredniško taktirko dr. Gorazda Kocijančiča, navdajali s ponosom. No, prav to smo skušali popraviti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davida Movrina, ki je za tretji zvezek Filokalije – ta je, prav kakor prejšnja dva, proti koncu leta 2024 izšel pri založbi KUD Logos – prevedel dva obsežna spisa svetega Petra Damaščana.
Foto: samostan Vatopedi na gori Atos premore bogato knjižnico, v kateri sta Nikodem Svetogorski in Makarij Korintski v 18. stoletju našla besedila, ki sta jih navsezadnje uvrstila v Filokalijo (Dimosthenis Niforos / Wikipedija)Fri, 18 Apr 2025 - 506 - Razstavljanje sporne kulturne dediščine
Kulturna dediščina je moderen, nadnacionalen, političen in administrativen koncept, ki smo ga iznašli v Evropi, močno pa se je – predvsem v zahodne družbe – umestil po drugi svetovni vojni, se pravi v takratne postkolonialne družbe, ki so bile rasistično in razredno zaznamovane.
Zanimivo je spremljati usodo tudi t. i. sporne dediščine v postsocialističnem okolju kot način reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja. Tega se v knjigi z naslovom Razstavljanje sporne kulturne dediščine, s podnaslovom Sodelovanje umetnikov in muzejev, loteva dr. Alenka Pirman, raziskovalka, publicistka in konceptualna umetnica. V njej se avtorica osredotoča na sodelovanje umetnikov z muzejsko stroko, predvsem v okviru razstavnih projektov. Zanima jo tudi odnos med njimi, kakšna so razmerja moči, kakšno moč imata politika in ideologija, kdo diktira definiranje sporne kulturne dediščine in kakšna je nesporna kulturna dediščina. Ugotavlja, da se morajo dandanes muzealci spoprijemati z mnogimi neprijetnimi zagatami. Spremno besedo h knjigi je napisal dr. Blaž Bajič, docent in raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Fri, 11 Apr 2025 - 505 - Pomlad na Islandiji – čas, ko ljudje spet začnejo odgovarjati na e-maile
Kako igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči vpliva na verovanja, identiteto, počutje pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti Islandcev
Sredi severnega Atlantika, vsega kak lučaj južno od arktičnega kroga, tam, kjer evrazijska tektonska plošča sreča severnoameriško, leži Islandija, nekaj več kot 100 tisoč kvadratnih kilometrov velika otoška država, na kateri danes živi kakih 380 tisoč ljudi. In prav tja smo se odpravili v tokratnem Kulturnem fokusu.
Na pot pa nismo šli sami in nepripravljeni; naša zanesljiva vodička je bila namreč antropologinja, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Ana Svetel, ki najbolj odročno evropsko državo izvrstno pozna. Med drugim tudi zato, ker je tam opravila skoraj leto trajajočo znanstveno raziskavo o vplivu vremena, letnih časov ter menjavanja dneva in noči na verovanja, identitete, čustva pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti tamkajšnjih ljudi.
Kakšen ritem torej življenju Islandk in Islandcev daje prav posebna atmosfera, ki jo ustvarja nenehna igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči, smo preverjali v pogovoru z dr. Svetel, ki je svoja spoznanja zdaj strnila v monografiji Spremenljive krajine severovzhodne Islandije : vreme, letni časi, svetloba in tema. To intrigantno delo je pred nedavnim izšlo pri Založbi Univerze v Ljubljani.
Foto: ovce na prosti paši, polotok Langanes, junij 2019 (Ana Svetel, objavljeno z dovoljenjem avtorice)Fri, 04 Apr 2025 - 504 - Podelite nam svobodo misli
Če pogledamo skozi zgodovinsko optiko, potem ugotavljamo, da je imelo ime Friedricha Schillerja pomembno mesto v razvoju slovenskega gledališča.
Letos mineva 220 let od njegove smrti. V okviru slovenskega prostora velja omeniti tudi ustanovitev Dramatičnega društva leta 1867. Za ta pomembni vsebinski in organizacijski premik, pišejo v Slovenskem gledališkem inštitutu, je bil med drugimi zelo zaslužen pevec, igralec in režiser Josip Nolli, ki je pred natančno 150 leti, spomladi 1875, uprizoril Razbojnike v svojem prevodu. Sicer pa o tem, kako sta se v njem bojevala slovenska in nemška beseda, kako smo sploh dobili Stanovsko gledališče, koliko je bilo v njem žlahtne tragike in komedije, dramatike, ter kako je vanj vstopala zabava, več avtorica muzejske razstave in uvodnega besedila: Katarina Kocijančič.
Oblikovanje in postavitev razstave: Andrej Ovsec
Slikovno gradivo: mag. Tea Rogelj
Pedagoški programi: mag. Sandra JenkoFri, 28 Mar 2025 - 503 - »Olimpijski zmagovalec je v stari Grčiji zmeraj potreboval pesnika, da je slavo naredil zares trajno«
Pindar, eden najbolj čislanih – pa čeprav na Slovenskem razmeroma malo branih – pesnikov antične Grčije, je v železni kanon zahodne literature vstopil s t. i. epinikiji, pesmimi, v katerih je slavil olimpijske zmagovalce
Ob svetovnem dnevu poezije smo se posvetili enemu največjih, najvplivnejših, a danes najbrž tudi najmanj branih pesnikov v zahodnem literarnem kanonu, Pindarju. Posvetili smo se, drugače rečeno, avtorju, ki se ga očitno drži nekaj globoko paradoksalnega; kako je namreč nekdo lahko obenem velik in pozabljen? Še več: kako je mogoče, da starorimski učenjak Kvintilijan prepričano zatrjuje, da je med grškimi lirskimi pesniki prav Pindar »daleč pred drugimi po veličastnem zanosu, modrih reklih, figurah, bogastvu vsebine in besedišča in po govorniškem veletoku,« da pa se, po drugi plati, znameniti francoski razsvetljenec Voltaire razburjeno sprašuje, zakaj neki naj bi bilo treba venomer občudovati Pindarjeve »verze , ki jih nihče ne razume«?
Odgovor, ki se na prvi pogled tu ponuja, je slej ko prej ta, da se v počasnem teku stoletij estetski okus bralk in bralcev pač spreminja in da tisto, kar je ugajalo ljudem v antiki, kratko malo ne nagovarja več novoveških bralcev. No, od tu pa menda tudi ni več daleč do sklepa, da nam danes res ni treba motiti prahu, ki se zlagoma nabira na knjižnih policah s Pindarjevimi pesmimi.
A kaj, ko je dr. Vid Snoj, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, pred nedavnim izdal Pindarju posvečeno študijo – pod naslovom Vrhovi v globini II je izšla pri založbi KUD Logos –, v kateri prepričljivo dokazuje, da nas Pindarjeva lirika, če jo seveda znamo pogledati s pravega zornega kota, lahko nagovori, da lahko celo izreče nekaj temeljnega, ključnega o človeški bivanjski izkušnji in da bi torej tisti prah, ki ravnodušno prši na Pindarjeve knjige, vendarle veljalo odpihniti. O čem torej Pindar piše, kakšne probleme njegova lirika odpira in kaj nam njegovi verzi navsezadnje sporočajo, smo v pogovoru z dr. Vidom Snojem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.
Foto: Zevsovo svetišče v Olimpiji (Goran Dekleva)Fri, 21 Mar 2025 - 502 - »Evropa: bogatejši zahod izkorišča revnejši vzhod«
Tudi tako o Evropi v oddaji Kulturni fokus razmišlja pohodnik, popotnik in potopisec Jakob J. Kenda, ki poleg tega meni, da so se na severu Evrope v oblikovanju svojih socialnih držav, zgledovali tudi po socialni politiki nekdanje Jugoslavije. Pred zapisi o evropskih pešpotjih je na poteh in transverzalah po Ameriki in Sloveniji, ko se je namenil preučiti pohodniško krajino tudi najbolj opustelih in neobljudenih zakotij naše dežele, spoznaval stvarnost življenja, ki je včasih dobivalo tudi nekoliko fantastične in magične plasti.
Ta prehajanja med dejanskimi doživetji in namišljenimi pojavi v naravi ali v domišljiji so velikokrat mojstrsko izpeljana in bralca privabijo med platnice ali na neznane poti razgibano-čarobno-mističnih pokrajin, ki pomnijo tudi veliko okrutnosti, surovosti in nečlovečnosti v nastajanjih in razhajanjih Evrope preteklosti. Nenazadnje dr. Jakoba J. Kendo poznamo predvsem po njegovem prevajalskem delu, predvsem po prevodu knjižne serije Harry Potter, zdaj pa se je po prej izdanih potopisnih romanih odločil za pisanje samosvojega evropskega cikla. Prvi nosi naslov EVROPA: SEVER, SEVEROZAHOD. V skupini treh predstavnikov stare celine obišče nekoliko odmaknjene predele divje-nežnih pokrajin, ki jih tudi poznamo iz številnih knjižnih in filmskih upodobitev (avtor je v dialogu tudi s primeri likovnih stvaritev, ki so znane tudi umetnostni zgodovini), le da so njihove resničnejše in lepše podobe bolj skrite očem in še nekoliko skrivnostnejše.
foto: Z naslovnice knjige EVROPA: SEVER, SEVEROZAHOD
Fri, 14 Mar 2025 - 501 - Tombola, kolera in trači ali Kako je pred 200 leti živela ljubljanska elita
Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov Ljubljane
V tokratnem Kulturnem fokusu smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja.
Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati.
Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)Fri, 07 Mar 2025 - 500 - Kulturni nazori plemstva, turkerije in umetniška domišljija po uboju zadnjega azteškega vladarja
V zgodnjih desetletjih novega veka, ko se stari svet čudi dosežkom novo odkritega sveta, predvsem današnje Amerike, kjer koristoljubni pustolovci konkvistadorji pohlepno prežijo na tamkajšnje bogastvo (osupne jih npr. izjemna arhitektura Aztekov), Evropa začenja spoznavati do tedaj neznane kulture in nepredstavljive podobe življenja oddaljenih dežel. Tudi uveljavljeni umetniki, slikarji, kiparji, tiskarji in trgovci z umetninami se spogledujejo z novimi motivi.
Vedoželjni umetniki najdejo v pripovedih in materialnih dokazih, neprecenljivi predmetnosti, skoraj neusahljiv vir motivik za umetniško interpretacijo, nove spodbude, predvsem pa razcvet svoje domišljije.
Vplivi na likovno umetnost, ki jo bogatijo predstave o tujih kulturah, zaznamujejo tudi umetniško prakso in zbirateljstvo našega nekdanjega plemstva. O tem in o drugih značilnostih nekdanjih zbirk aristokracije bo več povedala dr. Tina Košak, umetnostna zgodovinarka in anglistka z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU in docentka na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. V zvezi s tem velja omeniti, da so na današnji dan leta 1525 (28. februarja, op. p.: včasih se omenja tudi letnica 1524) zavojevalci ubili zadnjega azteškega vladarja Cuauhtémoca.
Azteški imperij, ki se je razlegal predvsem na območju današnje Mehike, velja za enega najbolj cvetočih, razvitih in naprednih civilizacij. Njihova moderna prestolnica Tenochtitlan je nastala na majhnem otoku sredi jezera Texcoco, med drugim so razvijali (književnost) in pisavo ter slikali likovne podobe, uporabljali koledarje in zaupali v smisel svojih zgodb, legend in mitov. Vendar je bilo kmalu po nasilnem zavojevanju, zavzetju, pustošenju in iztrebljanju veliko tega uničenega. V nekoliko izkrivljeni obliki, ko gre za odnos do resnice in dokumentarnosti, duhovnih in mišljenjskih praks ter zgodovinskih dogodkov, vseeno sled staroselske kulture, s katero je tako okrutno obračunal Cortes, zato da bi izrabil znanje in se okoristil z neprecenljivimi primeri srebrnega in zlatega bogastva, najdemo upodobljeno v Florentinskem kodeksu, ki vsebuje slikovni, ilustrativni popis zgodovine ter kulturnih, verskih in vsakdanjih praks Aztekov ter bitk s Španci, pa tudi opise bolezni, naravnih danosti in živalstva ...
Vse to je odmevalo tudi v delih, ki jih je posedovalo plemstvo na naših današnjih tleh. V oddaji ne bo govora le o vplivih tujih kultur, ampak o ambicijah plemstva, ki se je ponašalo z deli takratnih velikih mojstrov, katerih imena nikdar niso poniknila v pozabo. Sprehodili se bomo po slovenskih gradovih, kot sta Vurberk in grad Hrastovec ...Foto: Prebivalka Floride, vir: Arnoldus Montanus, Die Unbekante Neue Welt, oder Beschreibung des Welt-teils Amerika, Amsterdam, 1673, foto: Tina Košak
Fri, 28 Feb 2025 - 499 - »Pisanje Vitomila Zupana je nekakšen laboratorij individualnosti«
Avtobiografski romani Vitomila Zupana, ki sodijo v železni kanon naše proze, osvetljujejo življenje enega najbolj fascinantnih in markantnih Slovencev sredi viharjev burne zgodovine 20. stoletja
Ko je bil še v svojem švicarskem izgnanstvu, je poznejši voditelj oktobrske revolucije, Lenin, menda pripomnil, da bi si človek moral prizadevati biti tako radikalen, kot je radikalna resničnost sama. No, ko z današnje perspektive motrimo burno zgodovino slovenskega 20. stoletja, zgodovino, ki je svoj dramatični vrhunec skoraj zagotovo doživela v letih tik pred, med in še malo po drugi svetovni vojni, se najbrž lahko vprašamo, kdo je bil takrat resnično na ravni svojega obdobja, svoje viharne resničnosti? V čigavih izbirah, odločitvah, držah in dejanjih, v čigavi usodi se, drugače rečeno, najbolje zrcalijo protislovja tega radikalnega časa, skozi katerega smo takrat morali Slovenci?
Ob branju kritičnega eseja, ki ga je literarni zgodovinar in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, pred nedavnim objavil pod naslovom Vitomil Zupan ali kako biti jaz – knjiga je izšla pri Literarno-umetniškem društvu Literatura – se zdi, da je prav ta pisatelj, avtor Menueta za kitaro in Levitana, resen kandidat za posameznika, čigar življenjska zgodba je tako izredna, tako izstopajoča, tako radikalna, da v njej, paradoksalno, lahko navsezadnje prepoznamo našo skupno zgodbo.
A kako natanko je Vitomil Zupan preživel ta čas? Kako je o tem, kar se mu je zgodilo, potem razmišljal in kako je to izkušnjo konec koncev popisal v svojih romanih in dramah? Pa tudi: kako ta literatura nagovarja nas danes – kot prvoosebni dokument o preobratov polnem življenju enega samega, precej izvenserijskega človeka, kot kuriozum torej, ali raje kot svet, v katerega vstopimo in ga, dokler pač beremo, lahko scela naselimo, vzamemo za svojega oziroma podoživimo? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Matevža Kosa.
foto: Zupanov avtoportret, objavljen v dokumentarnem albumu Važno je priti na grič (Goran Dekleva)Fri, 21 Feb 2025 - 498 - Arhitektura goriškega prostora – Solkanski most in zamisel o vodnih pregradah Leonarda
Slika preteklosti, ki jo zarisuje zgodovina kulturne dediščine, z njo sakralne arhitektura, stavbarstvo z gradovi in dvorci na Goriškem, slikarstvo in kiparstvo, je morda gledalcu, ki se zazre na goriško krajino, morda manj blizu in razpoznavna s svojimi posebnostmi, kot je nedavna podoba preteklosti Nove Gorice.
Publikacija Umetnost na stičišču kultur: Mestna občina Nova Gorica, ki je bila izdana v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta Mapiranje urbanih prostorov v slovenskih mestih v zgodovinskem okviru, od tega marsikaj odkriva; seveda niso bili iz vsebine izrinjeni modernistični konteksti Nove Gorice. Dr. Helena Seražin z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU pa meni, da knjiga poglobljenemu bralcu lahko služi kot zelo obširen umetnostni vodnik, vendar še zdaleč ne v klasičnem pomenu besede, ampak bolj kot umetnostnozgodovinski oris, v katerem so izpostavljeni najpomembnejši umetnostni in arhitekturni spomeniki v Mestni občini Nova Gorica. V oddaji se podajamo predvsem v srednjeveške in novoveške čase tega goriškega območja.
foto: Wikipedia
Fri, 14 Feb 2025 - 497 - Prešernov kult v socializmu
Kako so v socialistični Jugoslaviji vzpostavili kult Franceta Prešerna in preoblikovali pesnikovo prejšnjo podobo
Verjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pred tokratnim kulturnim praznikom za oddajo Kulturni fokus pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja
Fri, 31 Jan 2025 - 496 - 42 dni dolgo, presenečenj polno potovanje od okna do knjižne police, od naslanjača do mize
Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literature
Med potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali.
A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahko popotniku zgodi na, kot se zdi na prvi pogled, kratki in premočrtni poti, ki vodi od okna do knjižne police, od naslanjača do mize?
Prav to sta tudi vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Primoža Viteza, francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za legendarno knjižno edicijo Kondor ob koncu lanskega leta pripravil prevod de Maistrovega Popotovanja po moji sobi.
foto: ddcoverart / PixabayFri, 24 Jan 2025 - 495 - Kultura – vznemirljiva pretakanja med generacijami in civilizacijami, kot jih osvetljuje Martin Puchner
Kulturni, umetniški dosežki, spoznanja in znanja, vedenja, predstave, ideje, verovanja, pravni dokumenti, etični kodeksi, nenazadnje politični in družbeni sistemi, so se po različnih civilizacijah širili neovirano, krožili nenačrtno, z navdušenimi posamezniki, z državnimi podporami, včasih pa so poniknili in bili znova najdeni in izumljeni, neredko, sploh v primerih imperializma in kolonializma, tudi izkoreninjeni.
Tokrat bo osvetljenih nekaj zgodovinsnko izjemnih trenutkov vznemirljivega in presenetljivega povezovanja ter medcivilizacijskega prenašanja vzorcev kulture in njenih elementov, zaradi miroljubne vedoželjnosti ali preračunljivega koristoljubja. Pred časom je namreč izšla mojstrovina, knjiga z naslovomKultura, s podnasovom Nova svetovna zgodovina, slovitega avtorja Martina Puchnerja. Naj gre za namerne ali nenamerne komunikacije, interakcije, izposoje ali delitve, avtor, ki ne daje prednosti evropskim umetniškim, kulturnim ali tehničnim dosežkom, meni, da ni toliko pomebna izvirnost, kje in kako je določen fenomen nastal, ampak je pomembno, da produkte kulture ohranjamo in si jih ne lastimo; kultura namreč ni muzejski predmet, ampak prepletajoča se mreža v nastajanju in spreminjanju.
Gost: dr. Peter Purg, sicer dekan Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici in izredni profesor za Nove medije na Akademiji umetnosti, ki je doktoriral je iz medijske umetnosti ter komunikoloških in literarnih ved na Univerzi v Erfurtu, ukvarja se z intermedijsko in raziskovalno umetnostjo, zanimajo ga vloge humanistike in umetnosti v ekologiji in idejah odrasti, pri socialnih inovacijah ter skupnostnih praksah. Bil je tudi član skupine za pripravo kandidature Nove Gorice z Gorico za evropsko prestolnico kulture 2025.
foto: Wikipedia
Fri, 17 Jan 2025 - 494 - »Dober pisec, ki dela z umetno inteligenco, generira boljša besedila kot človek, ki prav tako uporablja UI, a ni vešč pisanja«
V pogovoru z dr. Nino Beguš preverjamo, kaj bo v polju literature oziroma, širše, umetnosti vznik orodij generativne umetne inteligence nepovratno spremenil, kaj pa bi vendarle utegnilo ostati, kakor je bilo doslej
Bolj ko uporabljamo programe, kot so Chat-GPT, Llama, Claude in druga orodja tako imenovane generativne umetne inteligence, bolj se krepi vtis, da so neverjetno zmogljivi stroji kratko malo že presegli človeka, da je homo sapiens torej pristal na pregovornem smetišču zgodovine. Toda naša samovšečnost se le ne pusti kar tako ugnati v kozji rog in posledično ne manjka glasov, ki nas prepričujejo, da je klepetati z velikimi jezikovnimi modeli sicer res nepogrešljivo, kadar rešujemo zapletene matematične probleme, kadar v gori suhoparnih podatkov iščemo skrite vzorce in red tam, kjer naše oko vidi le kaos, ali kadar razvijamo kodo za nove računalniške programe, da pa je umetniško ustvarjanje na drugi strani vendarle še vedno izključno v naši domeni, da torej samo ljudje lahko ustvarjamo pesmi in romane, slike in skladbe, ki se nas intelektualno ter emocionalno dotaknejo in nam pomagajo prepoznavati nove resnice o sebi, o svetu in našem položaju v njem. Pa to res drži?
To je vprašanje, ki je bilo v samem jedru tokratnega Kulturnega fokusa, ko smo pred mikrofonom gostili slovenistko in komparativistko, dr. Nino Beguš, zdaj raziskovalko na Kalifornijski univerzi v Berkleyju. Naša tokratna gostja se v svojem znanstvenem delu namreč posveča primerjavi med človeško in umetno-inteligenčno zmožnostjo pripovedovanja zgodb. V tem kontekstu nas je posebej zanimalo, do kakšnih rezultatov je prišla, ko je 250 ljudem ter štirim modelom generativne umetne inteligence naročila, naj vsak med njimi pove zgodbo o pravem človeku, ki se zaljubi v umetnega, spraševali pa smo se tudi, kaj nam ta komparacija pravzaprav pove o ljudeh, o umetni inteligenci, o prihodnosti ustvarjanja in branja literature …
foto: dr. Nina Beguš (Goran Dekleva)Fri, 10 Jan 2025 - 493 - Raznolikost časov na Kitajskem ter predstave o filmskem traku in vrteči se plošči
Na kitajsko dojemanje časa, predvsem v preteklosti, sta imeli največ vpliva tradiciji konfucionizma in daoizma.
Sta podlaga za razumevanje časa, ki si ga lahko predstavljamo kot vrtečo se ploščo, zanj pa je pomembna dinamika večnih premen … Konfucij, kot napreden mislec svojega časa, je bil zazrt v zlato dobo pradavnine, dobo preteklosti in ne v zamišljene ideale ali iluzije o prihodnosti. Zlati vek klasičnega obdobja je pomenil osrednji del idealne družbe in narave.
Daoistična šola je razumela svet, vesolje in vsa bitja, kot nekaj neskončnega, kar nima ne začetka in ne konca, vse je v večnem krogotoku časa - tudi kozmos ne more biti ustvarjen kar naenkrat -, neprestano se ustvarja in neprestano umira.Gostja: prof. dr. Jana S. Rošker, Filozofska fakulteta v Ljubljani
foto: wikipedia
Fri, 03 Jan 2025 - 492 - Na Šrilanki ljudje neradi sklepajo prijateljstvo z nekom, ki nima časa
Šrilanka ima lepo število praznikov in prostih dni. Imajo jih trikrat več, kot Slovenci. Gre za logično posledico kulturne in verske raznolikosti, sinkretičnih praks, ki jemljejo tako iz etabliranih verskih monoteizmov, kot ustvarjalnih kombinacij različnih, starejših in mlajših vplivov.
In tako ravna tudi s časovnimi in krajevnimi dimenzijami. Šrilanka ima, tako kot mnogi drugi prostori domačijskih ljudstev, za sabo obdobje zahodne kolonizacije in dekolonizacije njenih prostorov. V marsičem obstajajo razlike z Avstralijo, kjer si nekateri staroselci, katerih kulture ( op. p.: nekateri sodobni antopologi menijo, da so avstralski aborigini pripadniki različnih kultur, ne le različnih ljudstev) so bile skoraj povsem izbrisane, delijo tamkaj izumljen mitični, sanjski čas. Gre za kozmološke percepcije in razumevanje nastanka vsega obstoječega, skupaj z vsemi bitji in zemljo, v snovnem, duhovnem in družbenem smislu. V resnici je sanjski čas nekoliko nerodna besedna skovanka, s katero se težko identificirajo vsa prvobitna ljudstva Avstralije. Preživeli potomci ga zaznavajo v svetih krajih in obnovljajo v različnih obredih, upodabljajo ga v umetnosti. Tuaregi, nomadsko in puščavsko ljudstvo, ki je razseljeno v pet držav, so tiktakanje časa v preteklosti gotovo doživljali drugače, kot ga v sodobnih, skoraj vedno družbeno in politično napetih razmerah. Poleg tega dejstva in zvezdnega neba, njihove dnevne ritme, tako v sušnih kot v deževnih obdobjih, vsaj v bolj puščavsko pašniških predelih, določajo številna, življenjsko pomembna opravila, kar je očitno tudi iz njihove terminologije, ki je npr. vezana na dele dneva ali na značilno dnevno obveznost.
V oddaji bomo nekaj povedali tudi o razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju, ki pripoveduje vsakdanjo in praznično zgodbo o odnosu človeka do časa ter njegovem razumskem in čustvenem dojemanju mnogoterih vidikov časa nasploh.
Več predavateljica in predavatelji z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani: dr. Ana Sara Lunaček Brumen, dr. Boštjan Kravanja in dr. Jaka Repič, medtem ko bo dr. Janja Žagar iz Slovenskega etnografskega muzeja, v katerem so nedavno postavili razstavo Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti, nekaj povedala o njeni vsebini.foto: Wikipedia
Umetnine iz soteske Carnarvon, ki so lahko spomeniki, znaki totemskih prednikov, njihovo naslavljanje, ali zapisi sanjajočih zgodb
Fri, 27 Dec 2024 - 491 - Toumani Diabaté, glasbeni genij iz Malija
Virtuoz na kori, zahodnoafriški harfi-lutnji prelepega zvena, je bogato glasbeno tradicijo svoje domovine, katere korenine segajo v 13. stoletje, uspel približati sodobnemu globalnemu poslušalstvu
Julija letos se je poslovil eden največjih glasbenikov našega časa, mojster zahodnoafriške harfe, kore, Toumani Diabaté. Rodil se je leta 1965 v Bamaku, prestolnici Malija; njegova mama je bila pevka, njegov oče pa je bil prav tako virtuoz na kori. No, pravzaprav je treba biti na tem mestu še nekoliko bolj precizen in reči, da glasbi nista bila zapisana le Diabatéjeva starša, ampak menda kar 70 pokolenj njegovih dedov po očetovi strani.
Toumani Diabaté se je namreč rodil v eno izmed rodbin griotov oziroma dželijev, se pravi v eno višjih, pomembnejših kast tradicionalne zahodnoafriške družbe, katere pripadniki so bili – iz generacije v generacijo – poklicani, da z govorjeno besedo in ob glasbeni spremljavi ohranjajo skupnostni zgodovinski spomin, pripovedujejo zgodbe, mediirajo v sporih in hvalijo vladarsko dinastijo bajno bogatega Malijskega cesarstva, ki je med 13. in 17. stoletjem obvladovalo ogromno ozemlje ob rekah Gambija, Senegal in Niger.
Grioti so bili torej nekoč – in dolgo časa tako – nekakšni varuhi in prenašalci vse ljudske vednosti. Se je pa, razumljivo, njihova vloga s tehnološko revolucijo v drugi polovici 20. stoletja začela spreminjati in tako je, se zdi, zdaj prav igranje glasbe v jedru identitete sodobnih griotov. Kakšno vlogo je v tem kontekstu odigral Toumani Diabaté, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dobrega poznavalca zahodnoafriških glasbenih tradicij, etnomuzikologa, predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Svaniborja Pettana.
foto: Toumani Diabaté med koncertom v maroškem Fezu leta 2009 (nathalie_r / Wikipedija)
Fri, 13 Dec 2024 - 490 - Srečni konci usod deklet v pravljicah so izpeljani v poroko
V iskanju pravljičnih protagonistk in pripovedovalk na potovanju skozi nevarne pasti patriarhalnega uroka
Čeprav radi poudarjamo, da je pravljična snov večna, univerzalna, nadčasna in brezčasna, se skoraj ne bi mogli bolj motiti, saj so se nastajanje pravljic, pripovedovanje in interpretiranje njihove vsebine vedno prilagajali različnim družbenim, ideološkim, statusnim in drugim kontekstom, ki so vpisani v razmere vseh časov, v katerih so se pravljice oblikovale in spreminjale. Nekdaj so si vsebine zapomnili, šele v 19. stoletju so jih začeli hraniti v nesistematičnih in različnih pisnih oblikah. To dinamično dimenzijo in številne podobe variacij ohranjajo še danes. Špela Frlic je v knjigi Dekle, obljubljeno soncu bogato gradivo Balkana prevedla in priredila za okus in ušesa sodobnega poslušalca in poslušalke, bralca in bralke, saj je bila še posebej pozorna na vlogo in usodo deklet v obravnavanem gradivu. Ilustracije so delo Ane Zavadlav.
Fri, 06 Dec 2024 - 489 - Izak Sirski, velika figura starodavnega bližnjevzhodnega krščanstva
Duhovna zapuščina puščavnika, mistika in teologa, ki je živel v 7. stoletju, nam ponuja ključ do razumevanja ene najzgodnejših pa v Evropi tudi najslabše poznanih vej krščanstva – tiste, ki se je že v pozni antiki razvila v današnjem Iraku
Vse odkar so Američani pred 21 leti napadli Irak, lahko v zahodnih medijih sporadično zasledimo novice o težkem položaju, v katerem se je znašla tamkajšnja krščanska skupnost. Še zlasti hudo je bilo v času t. i. Islamske države, ko je več sto tisoč iraških kristjanov moralo zbežati z domov svojih prednikov in poiskati zatočišča med Kurdi, v Bagdadu ali v tujini. Kljub temu poznavalci ocenjujejo, da v deželi med Evfratom in Tigrisom danes še živi vsaj pol milijona kristjanov, morda tudi več.
A kdo pravzaprav so ti ljudje? Kako neki so se znašli v državi, ki je na svetovnem zemljevidu verstev vedno obarvana zeleno, kar seveda označuje, da tam večinoma živijo muslimani? Ali iraški kristjani sledijo papežu v Rimu – ali pa imajo svojega lastnega verskega voditelja? Ali imajo nemara svoje svetnike, svojo teologijo, svoj sveti jezik? Kaj – če sploh karkoli – pomembnega so prispevali v duhovno zakladnico svetovnega krščanstva?
Priznajmo, na večino teh vprašanj bi v Sloveniji – pa še marsikje drugje po stari celini – ne znali odgovoriti … Nam pa to sramotno beli liso nevednosti lahko zdaj pomaga zapolniti intrigantna knjiga, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem Kulturno-umetniškega društva Logos; gre za delo Duhovni svet Izaka Sirskega, pod katerega se sicer podpisuje Hilarijon Alfejev, eden izmed škofov ruske pravoslavne cerkve. Med platnicami tega dela se namreč lahko poučimo, kot pove že naslov dela, o Izaku Sirskem, puščavniku, mistiku in teologu, enem najpomembnejših predstavnikov starodavnega bližnjevzhodnega krščanstva, ki ga za svetnika priznavajo ne le iraški kristjani, ampak tudi pravoslavci in katoličani.
Zakaj je ta mož, ki je živel v sedmem stoletju po Kristusu, vreden naše pozornosti danes pa tudi kaj nam njegova intelektualna oziroma duhovna zapuščina pove o mezopotamskem krščanstvu, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, zgodovinarja in teologa, kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti, dr. Simona Malmenvalla, ki je razpravo Alfejeva o Izaku Sirskem prevedel v slovenski jezik.
foto: upodobitev Izaka Sirskega v knjigi De perfectione vitae theoreticae, ki je izšla leta 1500 v Benetkah (Wikipedija, javna last)
Fri, 29 Nov 2024 - 488 - Nova stvarnost – obdobje vizualne umetnosti reda, hladne predmetnosti in strmečih pogledov
Mirna, jasna, večno lepa ustvarjalnost, brez nepotrebne navlake, ki na dan pritegne notranje človekove boje, njegovo temno destruktivnost, psihično-čustvene bolečine, nerazumljive, metafizične in potlačene sanjske usedline, samoiskanja in premišljevanja o smislu
Takšna naj bi bila umetnost za novo stvarnost, ki je nastala na pogorišču prve svetovne vojne, na opustošeni krajini, ko je po njej kosila epidemija španske gripe, preteči strah pred širjenjem idej sovjetske revolucije pa je kaotično stanje bede, smrti in vsesplošnega pomanjkanja še bolj zapletel. To naj bi bila umetnost reda, ki se je ob razvoju tehnike in industrializacije – tudi v Nemčiji, potem ko so bile njene vojne reparacije prestrukturirane – v silovitem, pospešenem napredku zlila s tendencami, ki so v duhovnem polju zavračale individualnost človeške izkušnje in razosebljale človeško bit. Mnogi umetniki so zagovarjali nevtralno, neposredno, objektivno prikazovanje resničnosti, drugi pa so do take neformalne zaveze gojili veliko posmeha, skepse in ironije. Kmalu se tudi v družbeno-političnih ureditvah v srednji Evropi pokažejo številne razpoke, iz prikrite realnosti in mnogih nerazrešenih konfliktov se izoblikujejo totalitarizmi in znova izbruhne vojna.
Vse to tematizira tudi mednarodna razstava Odmaknjeni pogled: Nova stvarnost in realizmi v Srednji Evropi (1925-1933), ki jo gosti Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti.
Gosta: direktor te likovne ustanove Goran Milovanović in višji kustos Miha Colner.Foto: iz kataloga ob razstavi
AVGUST ČERNIGOJ
Mati in sin (družina Hlavaty) /
Mother and Son (Hlavaty Family), 1933
pastel na papirju / pastel on paper
70 x 95 cm; inv. nr.: GG 3070
Galerija Božidar JakacFri, 22 Nov 2024 - 487 - »Tarantinovi filmi nam sporočajo, da je realnost slaba fikcija in da bi si lahko izmislili boljšo resničnost.«
Pred 30 leti je bil premierno predvajan Šund, kultni celovečerec Quentina Tarantina. Ob tej obletnici se sprašujemo, kaj nam filmi enega najbolj slavljenih režiserjev sodobnega Hollywooda pravzaprav sporočajo?
Šund naj bi bilo delo brez sleherne umetniške vrednosti. Razen, seveda, če govorimo o Šunduz veliko začetnico, o kultnem drugem celovečercu Quentina Tarantina torej, ki je v ameriške kinematografe prišel pred natanko tremi desetletji, jeseni leta 1994. Tarantinov Šund s svojim kronološko nelinearnim sižejem in poudarjeno postmodernim, metafikcijskim predelovanjem hollywoodske tradicije namreč velja za enega umetniško najbolj dovršenih filmov zadnjih tridesetih let. Nič čudnega, skratka, če je, še preden smo ga navadni smrtniki lahko videli v kinodvoranah, zmagal na festivalu v Cannesu.
A za razloček od večine drugih prejemnikov zlate palme se je Šund sila uspešno zasidral tudi v globalni popkulturni zavesti; kdo se, na primer, ne spominja z ognjem in žveplom prežetega glasu Samuela L. Jacksona, ko navaja pasus o maščevanju Božjem iz svetopisemske Ezekielove knjige, ali Brucea Willisa, ki rahlo zbegani Marii de Medeiros lapidarno pojasnjuje, da je Zed pač mrtev?! – Tarantinu je s Šundom, skratka, uspelo nekaj skrajno nenavadnega: ustvaril je film, ki sodi tako v zabaviščne multiplekse kakor v butične dvorane kinotek. Še bolj impresivno pa se zdi, da lahko nekaj zelo podobnega rečemo tudi o Tarantinovih naslednjih sedmih filmih – od Jackie Brown do Bilo je nekoč … v Hollywoodu.
Zato se velja vprašati, v čem je pravzaprav skrivnost Tarantinovega uspeha? Kaj nam njegovi filmi sporočajo in kako neki to počnejo, da po ogledu Tarantinovega filma iz kinodvoran vsakokrat znova zadovoljni odhajamo tako poklicni kakor laični gledalci? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Jelo Krečič, ki je Tarantinove filme že pred časom natančno analizirala v svoji knjigi Zmote neprevaranih.
foto: John Travolta in Samuel L. Jackson v filmu Šund, kakor ju je na svojem grafitu iz leta 2002 upodobil britanski ulični umetnik Banksy (Goran Dekleva)Fri, 15 Nov 2024 - 486 - Ukrajinske vinjete – večje zastave, večje je opustošenje
V podobi vojne lahko vstopimo neposredno ali pa jo pomaknemo daleč od sebe. »Bosonogi antropolog« o tem, da je kritično mišljenje boj proti samoumevnosti, saj je samoumevnost navadno posledica naše mišljenjske lenobe.
Kulturolog, predavatelj in pisateljdr. Mitja Velikonja, ki predava na Fakulteti za družbene vede, se je odločil, da bo v zaledju ukrajinske vojne, kritično naklonjen napadeni državi, kljub tragičnemu dogajanju spremljal načine spreminjanja kulture v vojni – njene glasove in ikonografijo, ki se kažejo na ulici, v mestu, parku, krajini, knjižnici, oblačilni kulturi ... S svojo lastno, primarno izkušnjo in terensko raziskavo je dekodiral nekaj napačno poenostavljenih, v črno-bela antagonistična razumevanja skrčenih pogledov, ki vojno razumejo kot spopad dveh narodov. Narodi in ljudstva, kot zatrjuje Velikonja, nimajo apriorno in samoumevno oziroma kar tako nasprotujočih si interesov. Podlaga vsega je vedno dihotomija, nasprotje med (kleptokratskimi) vladajočimi, koruptivnimi elitami in razredno podrejeno večino, spodbujeno in preoblečeno v etnične, civilizacijske spore ter sovražna trenja med nasprotujočimi si družbenimi koncepti in nazori.
O Ukrajinskih vinjetah, potopisno-esejski knjigi, ki jo je izdala založba Miš, ter o starih in novih spoznanjih več v oddaji Kulturni fokus.
Fotofrafija: Mitja Velikonja
Fri, 08 Nov 2024
Podcasts similaires à Kulturni fokus
Apostle Eric Nyamekye | Pentecost Hour Apostle Eric Nyamekye
El Partidazo de COPE COPE
Herrera en COPE COPE
Es la Mañana de Federico esRadio
La noche de Cuesta esRadio
Hondelatte Raconte Europe 1
Affaires sensibles France Inter
James O'Brien's Mystery Hour Global
LEGEND Guillaume Pley
CHRONIQUES CRIMINELLES Jacques Pradel - TF1
Eastwood Anaba Official Podcast Joseph Anaba
El colegio invisible OndaCero
La Rosa de los Vientos OndaCero
تلاوات نادرة Qur’an
Les grands dossiers de l'Histoire par Franck Ferrand Radio Classique
Espacio en blanco Radio Nacional
Entrez dans l'Histoire RTL
Le grand récit RTL
Les Grosses Têtes RTL
L'Heure Du Crime RTL
El Larguero SER Podcast
SER Historia SER Podcast
Un Libro Una Hora SER Podcast
الشيخ الشعراوي Sheikh Shaarawi
