Moje, tvoje, naše – človekove pravice

Splošna deklaracija človekovih pravic bo 10-ga decembra stara 70 let. Postala je temelj razvoja človekovih pravic, na podlagi katerega so te po drugi svetovni vojni dosegle velik napredek. Kljub tedanjim zavezam držav podpisnic pa smo še vedno priče kršitvam prav vseh 30-ih členov deklaracije. V prihodnjih 10-ih tednih bomo v oddaji ob tej priložnosti - 'Moje, tvoje, naše človekove pravice' - predstavili Splošno deklaracijo človekovih pravic in nekaj njenih posamičnih členov ter pretehtali njen vpliv zdaj in v prihodnosti.

Pravico do pribežališča pred preganjanjem bi morale beguncem zagotavljati vse države

Po svetu je po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce razseljenih 25,4 milijona beguncev. V skladu s Splošno deklaracijo človekovih pravic ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in pridobiti pribežališče pred preganjanjem. Begunce varujeta tudi Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 in protokol iz leta 1967, ki določata, kdo je begunec in katere so njegove temeljne pravice.

Begunci so ljudje, ki bežijo pred preganjanjem in so zato upravičeni do posebnega pravnega varstva. Njihova država jim noče ali ne more zagotoviti ustreznega varstva. Zato imajo pravico, da v drugi državi iščejo pribežališče, tam imajo pravico do zdravstvene nege, izobraževanja, dela, socialne varnosti, predvsem pa, da jih te države ne pošljejo nazaj v državo, kjer bodo v nevarnosti.

V praksi je njihova pot do varnega pribežališča prav tako nevarna. Po podatkih komisariata Združenih narodov za begunce je prek nevarnih morskih poti letos skušalo poiskati boljše življenje v Evropi 82 tisoč ljudi. Tisoč 700 ljudi se je pri tem utopilo.

O tem, kam se napotijo begunci, Jerneja Turin, vodja kampanj pri Amnesty International:

“Poti beguncev se spreminjajo zaradi ovir, ki jih postavljajo države na njihovi poti. Države Evropske unije se vse bolj osredotočajo na preprečevanje prihodov ljudi, namesto da bi jim zagotovile neke varne poti do azila. Jasno pa je, da nekateri begunci raje zaprosijo za mednarodno zaščito v nekaterih državah kot v drugih, pa ne samo zato, ker nekateri že imajo sorodnike ali pa vsaj člane širše družine ali skupnosti v določeni državi, zaradi česar bi jim bilo življenje tam lažje, ampak tudi zato, ker možnosti za pridobitev mednarodne zaščite za osebo iz iste države niti približno niso v vseh državah enake. Če omenimo primer državljanov Afganistana, ene od najbolj nevarnih držav na svetu, jim je recimo Hrvaška v letu 2017 priznala status mednarodne zaščite le v 6-ih odstotkih, Slovenija v 16-ih, Francija pa je odobrila 84 odstotkov prošenj Afganistancev, Italija 91 odstotkov in Švica v 97.”

Nekdanja direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon pri tem opozarja, da v Sloveniji ne poskrbimo dobro za begunce:

“Vzpostavili smo celoten formalni institucionalni okvir – zakonodajo, institucije, postopke …, manjka pa tisto zavedanje, ki pride od spodaj navzgor, zakaj mi to sploh delamo. Da bi to v resnici morali delati, da bi zagotavljali zaščito ljudem, ki jo potrebujejo, zaradi zagotavljanja spoštovanja dostojanstva nekemu posamezniku, ki potrebuje varnost. Mislim, da delamo to predvsem zato, da sledimo nekim formalnim zahtevam, kar se pričakuje od nas. In v tem je razlika med državami, ki so te sisteme vzpostavile iz nekega svojega lastnega zavedanja, da je to treba storiti, in državami, kot je naša, ki so to storile zato, ker se to od njih pričakuje.”

Strokovnjakinja mednarodnega prava in izvoljena članica odbora za človekove pravice Združenih narodov Vasilka Sancin:

“Zahodne družbe: Evropa, Severna Amerika …, pravzaprav potrebujejo delovno silo. Namesto da bi skušali ljudi, ki pridejo na njihovo območje, integrirat, čim bolj usposobit, da se bodo lahko aktivno vključili v konkretno družbo in prispevali k njenemu razvoju, jih marginalizirajo, zavračajo, kriminalizirajo, tako da po nepotrebnem ustvarjajo napetost med lokalnim prebivalstvom in begunci, kar seveda samo poslabšuje situacijo.”

Do konca tega leta naj bi Organizacija združenih narodov sprejela dokumenta, ki naj bi na globalni ravni omogočila boljše in mednarodno bolj usklajeno varovanje beguncev in migrantov in učinkovitejšo pomoč državam, ki sprejemajo največ prišlekov. Gre za Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije in Globalni dogovor za begunce. Žal pa sprejemanje predvsem teh dokumentov že sproža debate, ki niso v duhu Splošne deklaracije človekovih pravic.

Splošna deklaracija človekovih pravic bo 10-ga decembra stara 70 let. Postala je temelj razvoja človekovih pravic, na podlagi katerega so te po drugi svetovni vojni dosegle velik napredek. Kljub tedanjim zavezam držav podpisnic pa smo še vedno priče kršitvam prav vseh 30-ih členov deklaracije. V prihodnjih 10-ih tednih bomo v oddaji ob tej priložnosti - 'Moje, tvoje, naše človekove pravice' - predstavili Splošno deklaracijo človekovih pravic in nekaj njenih posamičnih členov ter pretehtali njen vpliv zdaj in v prihodnosti.

Večina držav se strinja s prepovedjo mučenja, toda po drugi strani jih večina občasno ali sistematično to počne

Nikogar ne bi smeli mučiti ali z njim okrutno, nečloveško ali ponižujoče ravnati ali ga kaznovati, pravi peti člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Prepoved mučenja še natančneje opredeljuje Konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki jo je podprlo kar 164 držav. Tako visoka stopnja soglasja daje tej mednarodni normi pomemben vidik univerzalnosti. Pa vendar, Amnesty International ugotavlja, da sistematično ali občasno izvajajo mučenje v kar 144 državah, tudi demokratičnih, po vseh celinah.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v Združenih državah Amerike je številne med njimi okužilo upravičevanje mučenja s tako imenovano vojno proti terorizmu. Nekdanja direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon:

»Seveda so Združene države Amerike najbolj klasičen primer, tam so najvišji politiki in pravosodni uslužbenci zagovarjali stališče, da je mučenje dovoljeno, če lahko s tem pridobijo ali vsaj domnevajo, da bodo pridobili podatke, ki so pomembni za nacionalno varnost. Vemo pa, da so to doktrino potem tudi zlorabljali, da so v resnici v Gvantanamu zapirali ljudi na podlagi popolnoma neutemeljenih obtožb. Potem so uporabljali te metode tudi zoper njih, pa prav tako niso dobili nič, torej je bila metoda zelo sporna.«

»Vsi tisti, ki zagovarjajo upravičenost mučenja osumljencev zato, da bi rešili življenja, bi morali premisliti, koliko novih teroristov bodo takšne očitne kršitve človekovih pravic pomagale rekrutirati v prihodnosti,«

je ob mednarodnem dnevu podpore žrtvam mučenja pred desetimi leti opozoril generalni sekretar Sveta Evrope Terry Davis. Nekdanja direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon pa poudarja:

»Tudi če bi od človeka dobil prave podatke, je ideja tega, da državni aparat muči posameznika, že sama po sebi sprevržena zaradi dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na to, kaj je storil. Obstajajo kazni, ki so še vedno v skladu s človekovim dostojanstvom, in takšne lahko doletijo te ljudi.«

Popolno prepoved mučenja je potrdila razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Saadi proti Italiji. Generalni sekretar Sveta Evrope Terry Davis je takrat izjavil:

»Ta sodba predstavlja precedenčni primer, saj se je na stran italijanske vlade postavilo še nekaj držav članic Sveta Evrope, ki so zagovarjale bolj prožno interpretacijo prepovedi mučenja v povezavi z bojem proti terorizmu. Bile so nedvoumno zavrnjene. Prepoved mučenja ostaja popolna. Vlade ne le da ne smejo mučiti, ne smejo niti omogočiti vrzeli v zakonu, ki bi omogočale izročanje osumljencev državam, v katerih je nevarnost mučenja velika. Sklep Evropskega sodišča za človekove pravice nosi pomembno sporočilo za vse evropske vlade, da se moramo nepopustljivo bojevati proti terorizmu, toda v skladu z zakonom.«

Splošna deklaracija človekovih pravic bo 10-ga decembra stara 70 let. Postala je temelj razvoja človekovih pravic, na podlagi katerega so te po drugi svetovni vojni dosegle velik napredek. Kljub tedanjim zavezam držav podpisnic pa smo še vedno priče kršitvam prav vseh 30-ih členov deklaracije. V prihodnjih 10-ih tednih bomo v oddaji ob tej priložnosti - 'Moje, tvoje, naše človekove pravice' - predstavili Splošno deklaracijo človekovih pravic in nekaj njenih posamičnih členov ter pretehtali njen vpliv zdaj in v prihodnosti.

Novodobno suženjstvo – skrito izkoriščanje na katerega ni imuna nobena država

200 let po prepovedi trgovine s sužnji in 70 let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic je po svetu še vedno mogoče najti klasične oblike suženjstva.

Nekdanja direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon:

Na primer v Libiji se je suženjstvo razmahnilo znova v povezavi z migrantsko krizo in s tem, da Evropska unija spodbuja Libijo, naj zadržuje afriške migrante na svojem ozemlju. Ti so potem v tako slabem položaju, brez sredstev, brez možnosti, da bi se zavarovali, da se dejansko znajdejo v situaciji suženjstva, tega klasičnega, kot ga poznamo iz zgodovine.

Na novodobne oblike suženjstva sicer ni imuna nobena država. To kruto izkoriščanje ljudi je le zamenjalo preobleko, načini izkoriščanja pa so postali še bolj prefinjeni, zaradi česar jih je še težje prepoznavati in preprečevati. Najnovejši Global slavery index ugotavlja, da je po svetu več kot 40 milijonov sužnjev.

Metka Naglič z Amnesty International:

Ko govorimo o modernem suženjstvu, govorimo o razmerah izkoriščanja, ko oseba ne more oditi. Zakaj? Zaradi groženj, zaradi nasilja, prisile, preslepitve ali pa zaradi zlorabe moči. Danes govorimo o suženjstvu zlasti na dveh področjih: gre za prisilno delo, dostikrat tudi v spolni industriji, žrtve tega so po večini ženske, in za prisilne poroke.

Global slavery index ocenjuje, da je v Sloveniji 5 tisoč sužnjev. Ena od pomembnih metod pridobivanja suženjske sile – trgovina z ljudmi – je pri nas kar 96-odstotno povezana s spolnim izkoriščanjem. Podpredsednica društva Ključ Polona Kovač je povedala, da v povprečju pomagajo 40im osebam na leto:

Ko gre za trgovino z ljudmi, pogosteje govorimo o tujih državljankah. Te prihajajo iz držav Latinske Amerike, vzhodne Evrope, tudi Srbije, ko gre pa za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, pa gre zelo pogosto tudi za slovenske državljanke.

Polona Kovač pravi, da je pri tem pomembno tudi povpraševanje:

In tukaj ozaveščamo predvsem fante, da gre za zlorabo, da to ni delo kot vsako drugo, da tudi spolnost konec koncev ni neka človekova pravica, nekaj, kar ti pripada, da bi tako imel pravico izkoristit drugo osebo, da gre tukaj predvsem za izkoriščanje žensk.

Na svetovni ravni je kar četrtina ljudi, prisiljenih v suženjstvo, otrok. Kako je s tem pri nas – o tem državni sekretar in nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi Sandi Čurin:

Podatki, ki jih imamo, ne kažejo na to, da bi bilo tukaj alarmantno vprašanje otrok žrtev trgovine z ljudmi; so pa bili problemi, predvsem pred nekaj leti, ko so bile mladoletnice prisiljene v sklepanje zakonskih zvez, torej prisilne poroke. Gre za posebnosti, omejene na nekatere etnične skupine, predvsem romsko populacijo.

Splošna deklaracija človekovih pravic bo 10-ga decembra stara 70 let. Postala je temelj razvoja človekovih pravic, na podlagi katerega so te po drugi svetovni vojni dosegle velik napredek. Kljub tedanjim zavezam držav podpisnic pa smo še vedno priče kršitvam prav vseh 30-ih členov deklaracije. V prihodnjih 10-ih tednih bomo v oddaji ob tej priložnosti - 'Moje, tvoje, naše človekove pravice' - predstavili Splošno deklaracijo človekovih pravic in nekaj njenih posamičnih členov ter pretehtali njen vpliv zdaj in v prihodnosti.

Danes celo aktualnejša človekova pravica iz Splošne deklaracije kot pred 70 leti

Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi. Tako pravi 12. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Ta je eden najdaljnovidnejših v deklaraciji, saj je ta pravica, ko s pametnimi telefoni, računalniki in različnimi pametnimi napravami tako rekoč vsak trenutek nezavedno puščamo informacije o sebi, danes postala izjemno aktualna.

Edvard Snowden, nekdanji višji uslužbenec Ameriške agencije za nacionalno varnost, nam je razkril, kako vlade nediskriminatorno opazujejo prav vse, kar počnemo. Informacije o sebi v zameno za nekaj popusta brez premisleka puščamo trgovskim verigam, na internetu, na družbenih omrežjih, informacije o nas pošiljajo celo pametni hladilniki in pametne otroške igrače, vlade in podjetja pa jih skrbno zapisujejo, obdelujejo, shranjujejo in posredujejo drugim.

Andrej Tomšič, ki se pri informacijskem pooblaščencu ukvarja s pravnimi, tehnološkimi in družbeno-ekonomskimi izzivi zasebnosti v informacijski družbi:

Veliko podatkov o nas zbirajo država, v državnih registrih, evidencah, šifrantih, podjetja, zlasti na IT-področju, telekomunikacijski operaterji, zdravstveni domovi in zdravstveni sektor, zelo veliko akterjev, zelo veliko podatkov zbira o nas.

Profesorica na Fakulteti za družbene vede Petra Roter:

V zadnjih 10, 15 letih smo živeli v nekem obdobju, ko mogoče niti nismo razumeli, kako pomembna je ta pravica ali pa smo jo razumeli v tem klasičnem pomenu besede – da zapreš vrata v svojem stanovanju in imaš svojo zasebnost. Danes, ko govorimo o drugačnih vdorih v zasebnost: e-vdorih, komunikacijski varnosti, komunikacijskih povezavah, vdorih, ki jih delno sami dopuščamo, delno pa jih omogoča tehnologija, ki jo vsak posameznik seveda ne more obvladati do te mere, da bi se lahko zaščitil, se odpirajo nove razsežnosti pomena pravice do zasebnosti.

Direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon:

Uredba o varstvu podatkov na ravni Evropske unije je dosežek na tem področju, ker nas je običajne državljane ali pa tiste, ki smo bolj družbeno dejavni, prisilila k temu, da se bolj zavedamo ne samo svojih osebnih podatkov, pač pa tudi podatkov vseh ljudi, s katerimi prihajamo v stik prek svojega dela, prek seminarjev, konferenc, objavljanje fotografij s svojih dogodkov … In mislim, da se je to zdaj zelo usedlo v našo zavest.

In zakaj je pomembno zavedanje pomembnosti te pravice?

Če se način vladanja v določeni državi spremeni, potem tudi tisto, kar smo mislili, da nam ni treba skrivati, postane lahko problematično, če nas kdo zaradi tega želi preganjati, zapreti, aretirati in tako naprej.

Andrej Tomšič:

Pooblaščenec letno izvede približno od 600 do 700 inšpekcijskih postopkov, od tega se dobrih 100 konča s prekrškovnimi postopki. Kršitve obsegajo od zlorabe osebnih podatkov za nezakonite namene, nenamenske uporabe zasebnih podatkov, recimo za zasebno rabo, neupravičenega posredovanja, javne objave podatkov …

Konec maja je začela veljati enotna evropska splošna uredba o varstvu podatkov, ki je poenotila pravila in varstvo teh pravic v Evropski uniji. Medtem ko je uredba GDPR omejila trgovanje korporacij z našimi podatki, pa to ni tako tudi na področju nadzora držav nad državljani.

Splošna deklaracija človekovih pravic bo 10-ga decembra stara 70 let. Postala je temelj razvoja človekovih pravic, na podlagi katerega so te po drugi svetovni vojni dosegle velik napredek. Kljub tedanjim zavezam držav podpisnic pa smo še vedno priče kršitvam prav vseh 30-ih členov deklaracije. V prihodnjih 10-ih tednih bomo v oddaji ob tej priložnosti - 'Moje, tvoje, naše človekove pravice' - predstavili Splošno deklaracijo človekovih pravic in nekaj njenih posamičnih členov ter pretehtali njen vpliv zdaj in v prihodnosti.

Države suvereno odločajo o tem, komu bodo podelile svoje državljanstvo in pod katerimi pogoji

Pravica do državljanstva je kot ena od temeljnih človekovih pravic zagotovljena v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Hkrati države suvereno odločajo o tem, komu bodo podelile svoje državljanstvo in pod katerimi pogoji. Prav tako države same odločajo o morebitnem prenehanju državljanstva, zato mednarodno pravo ne ponuja pravnega sredstva v primerih, kadar države te pravice ne izvajajo dosledno.

Načelno torej ne bi smel biti nihče brez državljanstva, vendar v praksi to ne drži vedno. Direktorica za kampanje in komunikacije v Amnesty International SlovenijeMetka Naglič:

“Državljanstvo je zelo pomembna pravica. Lahko rečemo, da je pravica vseh pravic. Če imaš državljanstvo ene države, potem na nek način iz tega izhaja cel sklop drugih pravic, od političnih, državljanskih, ekonomskih in socialnih.”

Direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon pravi, da se državljanstvo v resnici še vedno obravnava kot privilegij, ne kot pravica:

“Specifika pravice do državljanstva je v tem, da ni iztožljiva, se pravi Splošna deklaracija človekovih pravic je eden od redkih mednarodnopravnih dokumentov, ki jo sploh določa, ampak problem je v tem, da ni pravno zavezujoča.”

Strokovnjakinja za mednarodno pravo in izvoljena članica odbora za človekove pravice Organizacije združenih narodov Vasilka Sancin:

“Na splošno velja, da se morajo države izogibat situacijam, brez državljanskosti oziroma apatridnosti. To pomeni naj uredijo status oseb , ki se nahajajo na njihovem območju ampak to pa ni v tem smislu taka absolutna obveznost držav, da bi jih lahko nekdo prisilil v to, da morajo nekomu podelit državljanstvo.”

Vsakdo ima pravico do svobode mnenja in izražanja ter mirnega zbiranja in združevanja, piše v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Neoviran pretok informacij namreč varuje pred zlorabo moči in je v prid obveščeni javni politični razpravi. Prav tako je temeljna človekova pravica protestirati proti nesprejemljivemu delovanju oblasti in slabi politiki. Več v tokratni oddaji.

Pravica do svobode mnenja in izražanja ter do svobode mirnega zbiranja in združevanja pomeni varovalko pred zlorabo oblasti in moči. Ravno zaradi svojega vpliva je ta pravica pogosto napadena.

Te dni je svet pretresla novica o grozovitem umoru kritičnega savdskega novinarja Washington Posta Džamala Kašogija na savdskem konzulatu v Carigradu. Prav tako je minilo leto dni od umora malteške novinarke Daphne Caruana Galizia, ki je poročala o močno razvejani korupciji v svoji državi. Februarja letos so ubili slovaškega novinarja Jana Kuciaka. Odgovorni za umore še niso bili pripeljani pred roko pravice.

Če so utišani novinarji, je utišana tudi demokracija.

Splošna deklaracija človekovih pravic bo 10-ga decembra stara 70 let. Postala je temelj razvoja človekovih pravic, na podlagi katerega so te po drugi svetovni vojni dosegle velik napredek. Kljub tedanjim zavezam držav podpisnic pa smo še vedno priče kršitvam prav vseh 30-ih členov deklaracije. V prihodnjih 10-ih tednih bomo v oddaji ob tej priložnosti - 'Moje, tvoje, naše človekove pravice' - predstavili Splošno deklaracijo človekovih pravic in nekaj njenih posamičnih členov ter pretehtali njen vpliv zdaj in v prihodnosti.

Svet se v uresničevanju teh pravic vrača v preteklost

Splošna deklaracija človekovih pravic je priznala pravico do dela, izobrazbe in socialne varnosti, podrobneje pa je te pravice uredil in s pravnimi obveznostmi zavaroval Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Kljub temu so te pravice v številnih državah še vedno nepriznane in manjvredne, v obdobju kriz pa jih skušajo prikazati kot razkošje in težijo k zniževanju standardov.

Statistični podatki kažejo, da svet pri uresničevanju ekonomskih in socialnih pravic na številnih področjih nazaduje, se vrača v preteklost. Vzroki za to so podnebne spremembe, divjanje vojn in delodajalsko izkoriščanje delavcev.

Lakota v svetu se je povečala že tretje leto zapored. Po podatkih Združenih narodov je lani kronično primanjkovalo hrane 821 milijonom ljudi oziroma vsakemu devetemu človeku. Do leta 2050 naj bi bilo takšnih še dve milijardi ljudi. Najhuje je v Aziji in podsaharski Afriki. Vzroki za to so vse hujši vremenski ekstremi, ki so zaradi globalnega segrevanja tudi vse pogostejši.

Po podatkih Unicefa 303 milijoni otrok ne hodijo v šolo. Živijo v državah, v katerih divja vojna ali pa so jih prizadele naravne katastrofe. Običajno se v šole ne vrnejo niti tedaj, ko se razmere uredijo, posledica tega pa je, da so tudi v odraslosti obsojeni na revščino.

Brezposelnost na globalni ravni je 5,7-odstotna, vendar niti polna zaposlenost ni vedno zagotovilo za pobeg iz revščine, niti v zahodnih državah. Po podatkih Združenih narodov je kar 61 odstotkov ljudi globalno zaposlenih v neformalnih oblikah zaposlitve.

Požrešnost po kopičenju dobička kapitalistov dobro ponazarja graditev infrastrukture za 45 milijard dolarjev vredno nogometno svetovno prvenstvo leta 2022. Kot ugotavlja Amnesty International, številni migrantski delavci na delovišču več mesecev za svoje delo ne dobijo nobenega plačila, delodajalci pa so jih z lažnimi obljubami po dobrem plačilu zvabili v pajčevino prisilnega dela. Številni so morali pred začetkom dela plačati visoke stroške za urejanje in pridobivanje dokumentacije, od 500 do 4300 dolarjev; ko pa so začeli delo, to pogosto ni bilo takšno, za kakršno so se prijavili, plača je nižja, tudi z večmesečnim zamikom, bivajo v za človeka nevrednih razmerah, domov pa se ne morejo vrniti, ker jim je delodajalec vzel potni list.

70 let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic smo povsod po svetu še vedno priča temeljnemu načelu zagotavljanja človekovih pravic – kršenju prepovedi diskriminacije, načela enake obravnave in enakega dostopa do pravic.

Temeljno načelo zagotavljanja človekovih pravic

70 let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic smo povsod po svetu še vedno priča temeljnemu načelu zagotavljanja človekovih pravic – kršenju prepovedi diskriminacije, načela enake obravnave in enakega dostopa do pravic.

Neoboroženi temnopolti človek v Združenih državah ima kar petkrat več možnosti kot belec, da ga ubije policist, je poročal Washington Post. Podobno je v Veliki Britaniji, kjer je na seznamu pripadnikov tolp Metropolitanske policije kar tri četrtine črncev, čeprav ista policija ugotavlja, da le 27 odstotkov zločinov povzročijo temnopolti.

Mednarodna zveza lezbijk, gejev, transseksualcev in interseksualcev v najnovejšem poročilu ugotavlja, da v 72 državah istospolni odnos še vedno obravnavajo kot zločin, v osmih državah pa ga celo kaznujejo s smrtno kaznijo.

70 let pozneje prav tako še vedno ne moremo govoriti o enakopravnosti spolov. Na lestvici so ženske v najslabšem položaju v Siriji, Pakistanu in Jemnu, na vrhu te lestvice pa so Islandija, Norveška in Finska. In čeprav Slovenija na tej lestvici zaseda kar sedmo mesto, celo pred ZDA, ki je na 49. mestu, Avstrijo, ki je na 57. mestu, ter Francijo in Nemčijo na 11. in 12. mestu, pa naša država ni uspešna pri odpravljanju diskriminacije Romov.

Mednarodno pravna strokovnjakinja in izvoljena članica odbora za človekove pravice Organizacije Združenih narodov Vasilka Sancin:

“Kako doseči družbo, v kateri ne bo prevladovala diskriminacija, je povezano z vzgojo v najzgodnejšem otroštvu. Ker je treba občutek za nediskriminacijo človeku privzgojiti, če ga že nima prirojenega. In nobena zakonodaja, nobeno sankcioniranje kršitev ne bo pomagalo, če ljudje ne bodo imeli občutka o enakopravnosti, enakovrednosti.”

Direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon je povedala, da gre za sistemsko delovanje, prilagojeno povprečni večini, pri čemer so šibkejše manjšine izključene:

“Razlogi za to, zakaj ima romska skupnost, pa tudi druge manjšine, nekatere posebne, dodatne pravice, so ravno v tem, da se skuša izenačiti njihov nekoliko slabši izhodiščni položaj, da bi zmanjšali vpliv institucionalne sistemske diskriminacije.”

Diskriminacija je socialno zlo, ki deluje na zakoreninjenih stereotipih in predsodkih. Ukrepanje vsakega posameznika lahko prepreči, da bi še kdo postal njena žrtev ali da bi celo dosegla grozovite razsežnosti, kot smo jim bili priča v zgodovini, recimo med drugo svetovno vojno ali politiko apartheida v Južnoafriški republiki.

Splošna deklaracija človekovih pravic je po sedemdesetih letih še vedno aktualna, saj smo še vedno priča kršitvam njenih tridesetih členov po vsem svetu. Dokument, ki so ga sprejeli na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov 10. decembra 1948, pod vtisom grozot druge svetovne vojne, bi bil, če bi ga sprejemali danes, verjetno veliko manj obsežen, čeprav je sodobnost prinesla še dodatne izzive na tem področju.

Temeljni kamen za mednarodno varstvo človekovih pravic

Splošna deklaracija človekovih pravic je po sedemdesetih letih še vedno aktualna, saj smo še vedno priča kršitvam njenih tridesetih členov po vsem svetu. Dokument, ki so ga sprejeli na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov 10. decembra 1948, pod vtisom grozot druge svetovne vojne, bi bil, če bi ga sprejemali danes, verjetno veliko manj obsežen, čeprav je sodobnost prinesla še dodatne izzive na tem področju.

Direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalomon:

To je bil ključen dokument, ki je nastal, preden so nastali vsi zavezujoči pravni akti na mednarodnem pravnem področju.

Vodja projektov v Amnesty International Slovenije Blaž Kovač:

Zdaj je konvencij več, imamo Evropsko sodišče za človekove pravice. Splošna deklaracija pa je prva po drugi svetovni vojni in ima iz tega vidika zgodovinsko vrednost.

Na kršitve človekovih pravic ni imuna nobena država, niti Slovenija.