Ars humana

"V človeškem delovanju ima jezik osrednje mesto," je v pogovoru za naš radio povedala zasl. prof. dr. Meta Grosman (1936–2026), ki je letos oktobra umrla v 91. letu starosti. Bila je dolgoletna redna profesorica za angleško in ameriško književnost na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki ga je vrsto let tudi vodila kot predstojnica. Leta 2010 ji je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužna profesorica. V širši javnosti pa je bila prof. Grosman znan kot strokovnjakinja, ki se ukvarja z branjem, recepcijo književnosti, metodiko pouka književnosti ter teorijo prevajanja. Med drugim je bila tudi predsednica Bralnega društva Slovenije in sodelavka Bralne značke ter članica komisije za pripravo Nacionalnega programa za razvoj pismenosti. Prof. Grosman se je problemu branja in bralcev posvečala že od 60. let 20. stoletja. O tem je napisala več strokovnih člankov in knjig. Med njimi izstopa njeno delo Zagovor branja: bralec in književnost v 21. stoletju (Založba Sophia, 2004). Malo po izidu, leta 2005, smo jo takrat povabili na pogovor. V spomin na prof. Grosman in na njeno dragoceno raziskovanje pomena in vloge branja ter bralne kulture ponavljamo omenjeni pogovor. Foto vir: Wikipedija

V delu Levičarska melanholija Enzo Traverso (1957), italijanski zgodovinar, avtor številnih knjig o kritični teoriji, holokavstu, marksizmu, totalitarizmu, revoluciji idr., razmišlja o zgodovini, porazih, spominu in pomenu levičarskih idej ter trdi, da je melanholija lahko politično produktivna, saj spominjanje preteklih porazov lahko levici pomaga, da ponovno premisli svoje ideje, namesto da bi svojo zgodovino preprosto slavila ali pozabila. Avtor se osredotoči na zlom komunizma med letoma 1989 in 1991 ter proučuje občutek izgube, ki je temu sledil, ob tem pa se še sprašuje, kaj ostaja politično pomembno po neuspehu velikih revolucionarnih projektov. Zato je Traversova poanta, da melanholija lahko postane način kritičnega razmisleka. O tem in o delu s polnim naslovom Levičarska melanholija: marksizem, zgodovina in spomin (prevod Katarina Majerhold, Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, 2025) razpravljata prof. dr. Lev Kreft in Matjaž Zorec. Foto: grafika z naslovnice knjige Levičarska melanholija: marksizem, zgodovina in spomin (Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, 2025)

Kako misliti mir, ko se zdi, da vse poti vodijo v vojno? Kako sta v praksi videti odpor proti nasilju in transformacija konflikta? Odgovore na ta vprašanja v svoji knjigi Oaze miru v puščavah vojne: Konstruktivni odpor proti nasilju 90. let v lokalnih skupnostih Gorskega kotarja in Tuzle išče Valentina Otmačić, hrvaška raziskovalka in strokovnjakinja, gostja tokratne oddaje, ki se že vrsto let ukvarja z vprašanjem miru, transformacijami konfliktov in človekovimi pravicami. V knjigi, ki je nastala iz njene doktorske disertacije, avtorica obravnava lokalni skupnostni Gorskega kotarja na Hrvaškem in Tuzle v Bosni in Hercegovini – skupnosti, ki jima je v času vojn v 90. letih uspelo ohraniti mir. V študiji se še posebej posveča javnim diskurzom takratnih lokalnih vodij in medijev ter drugim pristopom, ki so sledili njihovi odločitvi, da se ne uklonijo nacionalističnim delitvam in podpihovanju sovraštva. Bere Ana Bohte, ton in montaža Liam Samsa. Fotografija: avtoričin oseben arhiv.

Področje avdiovizualne industrije pri nas ni sistemsko urejeno. Krovne zakonodaje, ki bi ustrezno zajela vse njene bistvene vidike, nimamo, ne obstaja niti samostojna, neodvisna in učinkovita centralna institucija, pristojna za to. V Sloveniji področje avdiovizualne industrije na različne načine pokrivajo štiri ključne ustanove, ki imajo vsaka svoje pristojnosti: Slovenski filmski center, Slovenska kinoteka, Viba film in Filmski arhiv. Že prejšnje vodstvo Ministrstva za kulturo je poskušalo področje urediti z zakonom o Slovenskem avdiovizualnem centru, ki je predvideval združitev Slovenskega filmskega centra in Viba filma, v načrtih zdajšnje vlade pa je tudi pripojitev Slovenske kinoteke. Kakšno zakonodajo potrebuje avdiovizualna industrija in kakšne bi bile najboljše rešitve za nadaljnji razvoj panoge, v pogovoru razmišljajo Nataša Bučar (direktorica Slovenskega filmskega centra), Petra Vidmar (predsednica Društva filmskih producentk in producentov Slovenije), dr. Stojan Pelko (direktor Slovenske kinoteke) in Mitja Bravhar (direktor Filmskega studia Viba film). Pogovor je bil prvič predvajan v oddaji Studio ob 17.00. Foto: Slovenska kinoteka, vir: https://kinoteka.si

Radijsko posvečanje pozornosti umetniškim temam na celotnem območju Slovenije je izjemno pomembno. Radio Slovenija je tako rekoč edini medij, ki umetniške teme obravnava sistematično in strokovno, toda v zadnjem desetletju regionalna središča takim temam počasi umikajo podporo. Temu primanjkljaju smo se posvetili na eni izmed Arsovih poslušalnic, ki so bile aprila v Križankah v okviru 40. Slovenskih glasbenih dni. Glasbene urednice, ki so delovale oziroma še delujejo v regionalnih centrih, so premišljevale o vlogi radia pri razvoju, opaznosti in podpori regionalnim glasbenim okoljem. Primorski konec so zastopale Lea Hedžet, Tatjana Gregorič in Simona Moličnik, mariborskega pa Urška Čop Šmajgert in Tjaša Krajnc. Foto: Gregor Pirš, RTVSLO

Kdo je bil Franco Basaglia (1924–1980)? In zakaj je delo tega italijanskega psihiatra in nevrologa, ki je ustvaril pogoje za drugačen pristop k psihiatričnim in duševnim boleznim, tako pomembno in prelomno? Predstavljamo pričevanje tržaškega psihiatra in psihoanalitika Hektorja Jogana, ki razgrne misli o Basagliji in njegovem delu. Jogan je namreč v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Trstu sodeloval pri znameniti psihiatrični revoluciji pod vodstvom Franca Basaglie. Bil je del ekipe, ki je dosegla zaprtje tržaške umobolnice in vzpostavila sodobno oskrbo duševnega zdravja. Basaglijeva revolucija, zdaj že uveljavljeni izraz, označuje korenito in pionirsko reformo psihiatričnega sistema v Italiji v 60. in 70. letih 20. stoletja. Ta premik je bil ključen tudi za slovenski prostor, saj so se prvi koraki te revolucije začeli tik ob slovenski meji – v Gorici in pozneje v Trstu. Hektor Jogan pa je imel pri tem dejavno vlogo, in bil tudi eden tistih, ki je sodeloval pri eni od epizod podkastov Basaglijeva revolucija, nastalih v produkciji Radia Trst A. Objavljamo to epizodo podkasta, ki jo je uredil Gregor Podlogar. Na fotografiji Franco Basaglia leta 1979; vir: Wikipedija.

Nova oziroma načrtovana mesta so skozi zgodovino nastajala neprenehoma in so bila mnogokrat rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev, še večkrat pa so nastala zaradi potreb industrije ali rudarstva ali kot vojaške postojanke, med katere lahko štejemo že Emono, pozneje pa Karlovec in Palmanovo. Po drugi svetovni vojni so številna nova mesta gradili tudi za razbremenitev obstoječih metropol, kar velja za Pariz in London. Potem so tu še na primer Brasília, Ankara in Nusantara, mesta, ki so nastala oziroma še nastajajo kot rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev. Pogosto predstavljajo poskus oblikovanja novega nacionalnega središča, ki naj bi simboliziralo začetek novega obdobja, modernizacijo države ali njen bolj uravnotežen prostorsko-gospodarski razvoj. In če izpostavljamo nove prestolnice, ne moremo mimo indijskega mesta Čandigar, skupne prestolnice zveznih indijskih držav Punjab in Harjana: gre za znameniti projekti francosko-švicarskega arhitekta in urbanista Le Corbusierja, ki eden ključnih primerov modernističnega urbanizma. Med bolj odmevne projekte novih mest pri nas pa spada Nova Gorica. Ta ni nastala kot novo nacionalno središče po vzoru omenjenih treh prestolnic, temveč kot novo regionalno upravno, gospodarsko, izobraževalno in kulturno središče, potem ko je večji del Goriške zaradi nove državne meje ostal brez svojega središča – Gorice. Nova mesta zato predstavljajo zanimive primere, kako se politične vizije, družbeni odnosi in vsakdanje življenje prepletajo pri nastajanju nove urbane skupnosti. O teh aspektih se pogovarjamo z raziskovalcem, urednikom in kulturologom dr. Blažem P. Kosovelom, med drugim avtorjem vodnika z naslovom Nova Gorica – novo mesto na meji in glavnim raziskovalcem Digitalnega arhiva Nove Gorice. Foto: Nova Gorica leta 1965; vir: Wikipedija

Ništha Džen, rojena leta 1965, je ena najbolj prepoznavnih sodobnih indijskih režiserk. V dokumentarnih filmih se posveča predvsem običajnim, pogosto nevidnim ljudem v Indiji, pa delavstvu, manjšinam in ženskam. V svojem zadnjem filmu Kmetovanje revolucije iz leta 2024 se je posvetila kmečkim protestom, ki so od novembra 2020 pa vse do decembra leta 2021 na vpadnicah Delhija protestirali proti škodljivim kmetijskim zakonom. Kar trinajst mesecev je več sto tisoč kmetov vztrajalo v šotorskih naseljih vse do končne zmage. O filmu, ki je svojevrsten poklon iznajdljivosti, vztrajnosti in politični moči indijskih kmetov, pa tudi o pogojih za ustvarjanje političnih dokumentarnih filmov v Indiji ter o nedavnih študentskih protestih, zaradi katerih je odstopil indijski minister za izobraževanje, razmišlja omenjena indijska režiserka. Tehnična izvedba: Miha Klemenčič, prevode bere: Eva Longyka Marušič. Fotografija: režiserkin osebni arhiv

Čeprav dandanes histerija ni več medicinsko relevantna diagnoza, se je izraz v pogovorni rabi obdržal. Pogled v zgodovinsko ozadje razvoja domnevne bolezni v 19. stoletju na podlagi pisnih in fotografskih virov razkrije, da je bila histerija v moderni znanosti izumljena kot orodje za izključevanje žensk iz političnega življenja in je utrjevala arhetipe ženskosti, poznane iz kanona zgodovine umetnosti. Zgodovino moderne histerije je v svoji knjigi (Ne)ukročena telesa. Histerija od Salpêtrière do café-concerta (Založba Maska, Ljubljana 2026) analizirala mlada raziskovalka na oddelku za filozofijo in gledališke študije Univerze Pariz VIII – Vincennes-Saint-Dennis Eva Smrekar. V njej poleg natančne analize vloge histerije pri graditvi podobe moderne ženske prostor nameni tudi vplivu histerije na takrat nastajajoče uprizoritvene prakse v prostorih vsesplošne ljudske zabave na prelomu med 19. in 20. stoletjem v Parizu. Plesalke kankana v café-concertih in kabaretih so se pogosto zgledovale prav po takrat popularnih fotografijah histeričnih pacientk, ki so prihajale iz fotografskega studia in amfiteatra klinike Salpêtrière, kjer so se izvajale tudi javne demonstracije histeričnega obolenja. O vsem tem smo spregovorili z gostjo oddaje Evo Smrekar. Vabljeni k poslušanju!

Odiseja je eno največjih in najbolj interpretiranih del evropske književnosti, ki se je pojavljalo tudi v drugih literarnih delih, pa v likovni umetnosti in v zadnjih desetletjih tudi v popularni kulturi, predvsem v filmskih priredbah. Kar je pri tem zanimivo, je, da sta tako Iliada kot Odiseja sicer povezani s številnimi neznankami glede časa nastanka, avtorstva, načina nastajanja in zapisovanja obeh pesnitev. Vendar se je na podlagi raziskav in dešifriranja mikenske pisave v sredini 20. stoletja oblikovala domneva, kot poudarja prevajalec Kajetan Gantar, "da je treba Homerja in nastanek Iliade in Odiseje datirati nekako v sredino osmega stoletja pred Kristusom". Kar pa je gotovo, je, da gre za umetniško izredno domiselna in skrbno pretehtana epa, še posebej to velja za Odisejo. Ta ep temelji na pesnitvah oziroma motivnih podlagah, ki se med seboj povežejo v celoto, ki razpade na dva velika dela – to sta Odisej na poti in Odisej na Itaki –, vsak od njiju pa ima po dvanajst spevov, vsak izmed teh pa se spet deli na tri manjše enote po štiri speve. Ep najprej opisuje desetletno vračanje Odiseja na otok Itaka po koncu trojanske vojne, sklene pa se z zgodbo o Odisejevem snidenju z ženo in pokolom vsiljivih snubcev. Na poti ga čakajo težke preizkušnje, ki razkrijejo njegovo iznajdljivost, vztrajnost in hrepenenje po domu. Zgodba o potovanju prehaja v razmisleke o poti skozi življenje, iskanju samega sebe in upanju ter moralnih dilemah. Zato Odiseja ni le ep o vrnitvi v očetnjavo, je tudi ep o ponovni vzpostavitvi kozmičnega ravnovesja, ki se je podrlo z vojno v Troji, o odpuščanju in o neprenehnem sledenju samemu sebi oziroma svojim ciljem. V pogovoru, katerega izhodišče je film Odiseja Christopherja Nolana, razmišljamo o tej filmski priredbi, razsežnostih epa, o interpretacijah in današnjem pogledu na to skoraj tri tisoč let staro literarno delo. Sodelujejo klasična filologinja in prevajalka Homerjeve Iliade Jelena Isak Kres, filologinja in prevajalka Nada Grošelj ter filmski kritik in prevajalec Igor Harb. Foto: marmorni doprsni kip Homerja, rimska kopija izgubljenega helenističnega originala iz 2. stoletja pr. n. št., ki jo hrani Britanski muzej; vir – Wikipedija.

Besede nacionalizem navadno ne povezujemo s svetom živali, pa vendar se zgodovinar Tadej Pavković ukvarja prav s presečišči nacionalnega in živalskega s poudarkom na klasifikaciji goveda in konceptom živalske pasme. Raziskuje živinorejo na Kranjskem in Štajerskem v obdobju od 19. stoletja do danes, spregovori pa širše o povezavi med znanjem o vzreji živine in evgeniko, o umetni selekciji, formiranju avtohtonih pasem, korelaciji klasifikacije živine z rasizmom in kolonializmom, težnji države v smislu biooblasti po Michelu Foucaultu po rentabilnosti živinoreje in regulaciji kmetijstva. Predstavi še zgodbo cike oziroma cikastega goveda, edine avtohtone pasme domačega goveda pri nas, pogovor pa odpre z Janezom Bleiweisom, slovitim urednikom Kmetijskih in rokodelskih novic in njegovo razlago izvora noriškega konja. Foto: Wikipedia

Vsaka knjiga ima, tako kot človek, svoje življenje. A vsaka knjige ne umre, temveč velikokrat svoje "drugo, naslednje življenje" nadaljuje na knjižnih policah katerega od številnih antikvariatov. Eden od teh je Trubarjev antikvariat v Ljubljani, ki je eden najstarejši in največji pri nas. Njegovi začetki segajo v leto 1945, ime pa nosi po Primožu Trubarju, utemeljitelju slovenskega knjižnega jezika. Najdemo ga v starem mestnem jedru Ljubljane, kjer od leta 1965 domuje v zgodovinski stavbi z bogato kulturno dediščino. Ko govorimo o tem antikvariatu, skoraj ni mogoče prezreti imena Stanke Golob, ene najuglednejših slovenskih poznavalk starih knjig in antikvarnega gradiva. Po zaposlitvi na Cankarjevi založbi je leta 1981 prevzela vodenje antikvariata in ga skoraj tri desetletja uspešno razvijala v eno najpomembnejših slovenskih središč za stare knjige in bibliografsko dediščino. Po upokojitvi leta 2010 ostaja dejavna kot strokovna sodelavka, svetovalka in izjemna poznavalka knjižnih zakladov ter življenjskih zgodb ljudi, povezanih s knjigami. Za svoje življenjsko delo na področju knjigotrštva in antikvarstva je prejela več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 2017 Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo, ki velja za najvišje slovensko priznanje na področju na področju založništva in knjigotrštva. Stanka Golob, ki je tudi gostja oddaje, pogosto poudarja, da ima vsaka knjiga svojo zgodbo in da je naloga antikvarja poiskati zanjo novega skrbnika, ki bo njeno zgodbo nadaljeval. Skratka, zgodbe knjig so zgodbe ljudi. Avtor fotografije: Gregor Podlogar, RTVSLO

Bayreuthske slavnostne igre veljajo za enega najpomembnejših in najstarejših glasbenih festivalov na svetu. Prvi je potekal leta 1876, ko je nemški skladatelj, dramatik, pesnik, pisatelj, gledališki režiser in dirigent Richard Wagner (1813–1883) izpeljal zamisel o glasbenem festivalu, posvečenem izključno njegovim delom, in že takrat so izvedli njegov celotni Nibelungov prstan. Skladatelj je tako ustvaril prostor, kjer naj bi njegova glasbena dela zaživela natanko tako, kot si jih je zamislil, brez tedanjih opernih konvencij. Zato je v tem bavarskem mestu dal zgraditi posebno gledališče, Festspielhaus oziroma Festivalno dvorano, ki jo odlikujeta izjemna akustika in skriti orkestrski prostor. Pozneje je Bayreuth postal romarsko središče ljubiteljev Wagnerjeve glasbe z vsega sveta. Po skladateljevi smrti je umetniško vodstvo prevzela njegova družina, ki festival vodi še danes. Skozi zgodovino je festival doživel več prelomnic: prekinili sta ga obe svetovni vojni, leta 1951 pa sta ga prevzela Wagnerjeva vnuka Wieland in Wolfgang Wagner in ga temeljito prenovila. S sodobnimi, pogosto minimalističnimi režijami sta ustvarila tako imenovani Novi Bayreuth, ki je močno vplival na razvoj operne režije v drugi polovici 20. stoletja. Še več, z vrhunskimi glasbeniki in izjemnimi režiserji Bayreuth še vedno ostaja eno najvplivnejših opernih prizorišč na svetu. Skozi čas so na odru tamkajšnje Festivalne dvorane nastopile tudi številne legendarne pevke in pevci, pa seveda številni vplivni in pomembni dirigenti. Skratka, ta glasbeni festival je postal evropski kulturni fenomen. A kakšen dejanski pomen ima ta festival danes, kaj vse se je z njim dogajalo v preteklosti in koliko je z njim pridobila Wagnerjeva glasba – o tem ob njegovi 150-letnici v pogovoru. Gost je prof. dr. Gregor Pompe z Oddelka za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Ob njem pa radijski kolega Dejan Juravić predstavi še zgodovino naših radijskih prenosov s tega festivala. Foto: Festivalna dvorana Richarda Wagnerja, vir: Wikipedija

''Ustvarjamo ne le v umetnosti, naše življenje je proces ustvarjanja izkušenj in vrednot – v depresiji pa se zaklene. Psihično zdravje se zato kaže prav v spontanem in ustvarjalnem pristopu k življenju,'' pravi Vladimir Milošević, psihiater, zaposlen v Psihiatrični bolnišnici Idrija, sicer pa psihodramski terapevt, supervizor in voditelj psihodramskih izobraževanj v Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem. V novem dokumentarnem filmu Metoda Pevca Ko pridem ven si lahko med drugim ogledamo, kako na zaprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni vodi psihodramsko skupino z zaporniki. Precej sveža pa je tudi njegova knjiga Depresija in ustvarjalnost, ki smo jo vzeli za osrednje izhodišče pogovora. Foto: Prizor iz filma Ko pridem ven

Združene države Amerike so, od skromnih začetkov in upora pred dvestopetdesetimi leti, vodilna svetovna velesila. Zakaj so se pred četrt tisočletja uprle britanski matici in njenemu kralju? Kako so napisali nekaj prelomnih dokumentov, ki so oblikovali razvoj demokracije po vsem svetu? Plemenita načela imajo tudi temno plat, suženjstvo in preganjanje prvotnih ameriških ljudstev. To neravnovesje in številne krivice se poznajo še danes. O tem in drugih temah, povezanih z omenjenim jubilejem, razmišljata zgodovinarka dr. Kornelija Ajlec in politolog dr. Bogomil Ferfila. Foto vir – Wikipedija: Odbor petih predstavlja Deklaracijo o neodvisnosti kongresu, slika z naslovom Deklaracija o neodvisnosti (1819) avtorja Johna Trumbulla.

Albanska pisateljica Lea Ypi, avtorica romanov Svobodna (prevedla Sanda Šukarov, Mladinska knjiga, 2024) in Pokončna (prevedla Sanda Šukarov, Mladinska knjiga, 2026), v svojih knjigah prek družinske zgodovine raziskuje zgodovino Albanije in osvetljuje tisto, kar uradna zgodovina običajno zapostavlja. V oddaji Ars Humana se je ob njenem gostovanju v Ljubljani konec maja Petra Meterc s pisateljico pogovarjala o arhivih, zgodovini, pa o izbrisanih iz arhivov in zgodovine, kot tudi o tem, kaj avtorici, ki je po izobrazbi filozofinja, pomeni pisanje leposlovja. Bere Sanja Rejc, ton in montaža Franci Moder. Foto: Kristina Bursać, Cankarjev dom

Gozd je ena najstarejših podob v literaturi, mitologiji, filozofiji ter drugih humanističnih vedah. Kot prostor skrivnosti, preizkušnje, samote, svobode ali stika z naravo se pojavlja že v antičnih mitih in epih, pozneje pa v srednjeveških pripovedih, pa potem v romantiki in moderni ter vedno bolj v sodobni literaturi in okoljski humanistiki. O gozdu so pisali številni avtorji, kot sta na primer Dante in Thoreau, a pomembna razmišljanja o gozdu so prispevale tudi številne filozofinje in pisateljice, kot sta na primer Robin Wall Kimmerer in Olga Tokarczuk. Te so gozd običajno razumele kot prostor spomina, identitete, skrbi za naravo in raziskovanja človekovega odnosa do drugih živih bitij. Zaradi svoje večplastnosti ostaja gozd navdih za umetnike, pisatelje, mislece in raziskovalce, ki v njem prepoznavajo tako konkreten življenjski prostor kot tudi močan simbol človekovega odnosa do narave, spomina, skupnosti in samega sebe. V to tematiko s knjigo Globoko v gozdu (UMco, 2026) vstopa tudi Irena Štaudohar, novinarka Sobotne priloge časopisa Delo. Avtorica predstavlja to delo in premišljuje še o pomenu, vlogi in simboliki gozda. Foto: detajl iz grafike na naslovnici knjige Globoko v gozdu (UMco, 2026, oblikovanje Rok Marinšek).

Kaj pomeni, da je mesto mehko? Škotski arhitekt in urbanist David Sim, ki je velik del svoje kariere preživel v Kopenhagnu, piše o pomenu bližine, torej da je čim več dosegljivo peš ali s kolesom, heterogenosti, vnašanju narave in posluhu za podnebne spremembe, prožnosti za spreminjanje namembnosti skozi čas, obnavljanju obstoječega namesto graditve vedno novega, o ustvarjanju priložnosti za druženje. Načrtovanje naj bi izhajalo iz človeka, upoštevalo njegove navade, velikost, saj vse to prispeva k razvoju skupnosti z močno identiteto, meni David Sim, ki je med drugim vodil preobrazbe mestnih središč v velemestih, kot sta New York in Tokio. Dolga leta je bil kreativni direktor pri Gehl Architects – sodeloval je s slovitim arhitektom Janom Gehlom, zdaj pa je del majhnega tima v studiu Softer, kjer jih pri načrtovanju urbanih okolij vodijo načela ''manjše, nižje, počasnejše, preprostejše''. Simovo uspešnico Mehko mesto: zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja, prevedeno v 27 jezikov, ki je polna slikovnega gradiva in napisana dostopno splošni javnosti, smo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu, izdala sta jo Urbanistični inštitut Republike Slovenije in arhitekturno podjetje Corwin. Foto: Žiga Bratoš

Grofje Celjski so po političnem dometu pa najpomembnejša plemiška rodbina v slovenskem prostoru med sredino 14. in 15. stoletja. Izvirali so iz svobodnih gospodov Žovneških iz Savinjske doline. Leta 1341 jih je cesar Ludvik Bavarski povzdignil v grofe. Zgodovinski vrhunec so dosegli v omenjenem obdobju, ko so s spretno politiko, diplomacijo, vojaškimi pohodi in porokami z evropskimi vladarskimi družinami postali ena najmočnejših rodbin v Srednji Evropi. Njihova zapuščina še danes vznemirja in navdušuje, pa čeprav se v širši javnosti o njej ne ve veliko. Vzrok tega je tudi v pomankanju obsežnejših in nadrobnih zgodovinskih študij te rodbine. Še posebej je v senci ostal njihov osrednji zgodovinski vidik – vojaško delovanje. Grofje Celjski so kot pripadniki plemenitega stanu bili namreč po osnovnem poslanstvu bojevniki. Po družbeni lestvici so se največkrat povzpeli z orožjem – in prav pod udarci meča tudi sklenili svojo pot. Še več, njihove zgodovine ni mogoče razumeti brez poznavanja njihove rodbinske strategije in odnosa do oborožene sile kot instrumenta politike, sredstva denarnega zaslužka, krepitev osebnega ugleda in ustvarjanja mednarodnih povezav. O tem z dr. Tomažem Lazarjem, avtorjem znanstvene monografije Grofje Celjski: zgodovina bojevite rodbine (Založba ZRC in Narodni muzej Slovenije, 2026). Na fotografiji Celjski grad, detajl iz naslovnice knjige Grofje celjski: zgodovina bojevite rodbine dr. Tomaža Lazarja.

Kako izgnanstvo zaznamuje življenja mnogih Palestincev in zakaj je povezanost z zemljo za tiste, ki so bili z nje pregnani, temelj njihove identitete? O tem in o svoji izkušnji obiska Gaze v času genocida se z eno najbolj branih in pronicljivih sodobnih palestinskih pisateljic, Susan Abulhawa (1970), avtorico romana Jutra v Dženinu (prevedla Lili Potpara, Cankarjeva založba, 2023), pogovarja Petra Meterc. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Liam Samsa. Fotografija: Petra Meterc, RTV SLO

Kakšni so družbeni izzivi, ki jih prinašajo nove tehnologije in digitalizacija na številnih področjih našega življenja? Kakšno vlogo so imele in bodo imele videoigre pri razvoju virtualnih svetov? In v kaj se bo razvil svet nebrzdane logike kapitala ter destabilizirane politične komunikacije? To je nekaj vprašanj, ki jih dr. Gašper Pirc obravnava v knjigi Virtualni svetovi in vrednote digitalne prihodnosti (Alma Mater Press in Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Annales ZRS, 2025) Gre za delo, ki se predvsem ukvarja z raziskovanjem struktur v družbi in hkrati predstavlja nove oblike družbenosti ter modele digitalne kooperacije, kot sta koncepta virtualna resničnost in metaverzum. Predstavljamo to delo in teme, povezane z njim. Gost je avtor dr. Gašper Pirc, predsednik Slovenskega filozofskega društva, raziskovalec v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavatelj na Univerzi Alma Mater Europaea. Foto: Detajl iz naslovnice knjige Virtualni svetovi in vrednote digitalne prihodnosti (Alma Mater Press in Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Annales ZRS, 2025)

Zakaj je pomembno, da se literarne ustvarjalke in ustvarjalci družbeno angažirajo? In kakšen naj bo ta njihov angažma? Koliko je lahko učinkovit? In kako dejansko deluje v družbi? To je nekaj vprašanj, ki so povezana z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci nasploh, a so hkrati bila ena od vodil za ustanovitev Mednarodnega centra PEN, ene najstarejših in najvplivnejših literarnih organizacij na svetu, ki je bila ustanovljena leta 1921. Že pet let pozneje, leta 1926, je nastal Slovenski center PEN in med ustanovnimi člani tega centra so bili Izidor Cankar, Josip Vidmar, Janko Lavrin, France Stele in drugi, njegov prvi predsednik pa je bil takrat Oton Župančič. Slovenski center PEN je že od svoje ustanovitve deloval kot nacionalna veja Mednarodnega centra PEN in je tako ena najstarejših slovenskih kulturnih in literarnih organizacij, ki je od svojega nastanka imela pomembno vlogo pri povezovanju z mednarodnim prostorom. Posebno mesto pri tem so odigrala Blejska srečanja, ki jih Slovenski center PEN organizira od leta 1967, na začetku v Piranu, pozneje na Bledu, in na katerih so sodelovali številni ugledni domači in tuji avtorji in avtorice. Letos Slovenski center PEN obeležuje sto let delovanja. Ob tem visokem jubileju v skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju našega programa, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec pretresamo angažma literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev ter predstavljamo njegovo delovanje nekoč in danes. V pogovoru sodelujejo Tanja Tuma, pisateljica in predsednica Slovenskega centra PEN, Amina Majetić, pesnica in predsednica Društva slovenskih pisateljev v Avstriji in Ivan Vogrič, pisatelj in član Slovenskega centra PEN. Foto: Logotip Slovenskega centra PEN ob 100-letnici delovanja

Monografija Želje in protislovja. Likovno in arhitekturno razstavljanje v Sloveniji 1947–1979 predstavlja večletno raziskovalno delo in znanstvene izsledke desetih raziskovalk in raziskovalcev. Raziskave se osredotočajo na geografsko območje Slovenije, ki je bilo v obravnavanem časovnem okviru del Socialistične federativne republike Jugoslavije. Rdeča nit, ki je vodila raziskovalni projekt, zajet v tej monografiji, je dejavnost razstavljanja in oblike razstavnih postavitev, v katerih je bila predstavljena tako likovna umetnost kot arhitektura. Medij razstav se je izkazal kot zajetno področje raziskovanja in obenem nazorno presečišče razmerij med umetnostnimi, političnimi in družbenimi koncepti. Ob izidu monografije gostimo vodjo projekta dr. Beti Žerovc, sourednika monografije Vladimirja Vidmarja in dr. Niko Grabar ter Gregorja Dražila. Foto: zajem naslovnic monografije Likovno in arhitekturno razstavljanje v Sloveniji 1947–1979 (Založba Univerze v Ljubljani in Društvu Igor Zabel za kulturo in teorijo)

Gledališke šole so ključnega pomena za celosten razvoj posameznika, saj združujejo umetniško izražanje z rastjo osebnosti, hkrati pa tudi spodbujajo kreativnost, razvijajo emocionalno inteligenco, krepijo samozavest, izboljšuje javno nastopanje in timsko delo. V slovenski narodni skupnosti so gledališke šole nepogrešljivo orodje za utrjevanje slovenskega jezika. V skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat usmerjamo pozornost k temu manj opaznemu delu izobraževanja v skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Sodelujejo – iz Trsta Julija Berdon, iz Ljubljane Jan Pirnat in iz Celovca Alenka Hein. Na fotografiji Comédie-Française, francosko narodno gledališče in eno najstarejših delujočih gledališč na svetu, vir: Wikipedija.

Philippe Sands je vrhunski strokovnjak za mednarodno pravo, je pa tudi pisatelj. Napisal je več pomembnih del, ki zanimivo in tehtno povezujejo zgodovino, pravo in osebne zgodbe, med njimi je tudi nedavno prevedena Vrnitev v Lemberg (prevod Marko Košan, Založba Beletrina). S Philippom Sandsom se je konec marca, ko je obiskal Ljubljano in sodeloval na Festivalu Fabula, pogovarjala Staša Grahek. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto – vir: Wikipedija

Pesnica, sociologinja in skladateljica dr. Nina Dragičević v knjigi Nemogoče (Beletrina, 2025) ne le natančno, na podlagi temeljitega raziskovalnega dela, ampak tudi z imenitno avtorsko držo in literarno veščino obravnava skladateljice predvsem v slovenskem prostoru. Z avtorico se pogovarjamo o omenjenem delu. Detajl grafike naslovnice knjige Nemogoče, Beletrina, 2025

Kaj nam o internetu pove filozofija? Kako filozofsko razmišljati o vplivu interneta na človeka, družbo in njeno delovanje? Kaj lahko iz teh razmislekov izvemo o ideologiji, našem času in kapitalizmu? Ta in podobna vprašanja v knjigi Splet in subjekt (Analecta, 2025) pretresa filozofinja dr. Bara Kolenc. Knjiga je namreč v celoti zavezana aktualni tematiki, saj se sooča s trenutnim dogajanjem, povezanim z internetom. Kolenc v njej vzpostavi lastno ontologijo, skozi katero premišlja prepletanje digitalne virtualne in nedigitalne fizične realnosti ter se sprašuje o vlogi umetne inteligence. In poudari, da je svetovni splet nadstruktura, ki parazitira na infrastrukturi interneta. Zato internet ni nevtralen tehnološki dosežek, temveč je materializirana ideologija. Foto – vir: Wikipedija

Človek v svoji najgloblji notranjosti ni sam, ampak je naseljen z božjo navzočnostjo, je bil prepričan francoski pesnik in filozof Jean-Louis Chrétien. Nekdanji predavatelj na pariški Sorboni v knjigi Notranji prostor, ki je izšla pri založbi KUD Logos, prikaže različne opise notranjega življenja od antike do novega veka in prelome, ki so povzročili, da se je človek v svoji notranjosti začel srečevati le s samim seboj. O njegovem delu smo se pogovarjali z doc. dr. Alenom Širco z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter teologom Jernejem Levo (foto: ponovitev).

Junija 1991 je bil na obrobju Osijeka ubit Josip Reihl Kir, takratni načelnik osiješke policije. Kir je bil tik pred izbruhom vojne v hrvaški Slavoniji eden redkih, ki si je med naraščajočimi trenji med hrvaško in srbsko stranjo na tem območju vse do zadnjega prizadeval za dialog in mir, danes pa se ga uradna zgodovina na Hrvaškem nerada spominja. Film režiserja Ivana Ramljaka z naslovom Mirovnik, ki z več vidikov razmišlja o liku in delu Kira, pa tudi o predvojnih dogodkih na tem območju, je lani na hrvaškem festivalu nacionalnega filma v Pulju prejel veliko zlato areno, obenem pa je del hrvaške politike razburil do te mere, da so morali nekatere projekcije na Hrvaškem odpovedati in da so o filmu razpravljali celo v hrvaškem parlamentu. Pogovarjamo se z Ivanom Ramljakom, režiserjem filma Mirovnik, ki je bil nedavno prikazan na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani. Foto – vir: Festival dokumentarnega filma

Od vzgibov za odhod na univerzitetni študij v Slovenijo pa do še vedno obstoječih nedorečenosti glede priznavanja slovenskih univerzitetnih diplom v Italiji oziroma Avstriji. To bodo med drugim predmeti razprave v marčevski izvedbi skupne mesečne oddaje Slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in programa Ars Radia Slovenija. Urednik in voditelj pogovora Pavel Volk bo v tržaškem studiu gostil Martina Poljšaka, ki je pred kratkim v Ljubljani magistriral iz novinarstva. V ljubljanskem studiu bo v pogovoru sodelovala predsednica Društva zamejskih študentov Rada Vizintin, iz celovškega studia pa se bo oglašala brucka ljubljanske medicinske fakultete Alina Kunčic.

Tesa Drev se s filmskimi kritiki Ano Jurc, Igorjem Harbom in Tino Poglajen pogovarja o 98. podelitvi oskarjev – nagrad ameriške Akademije umetnosti in znanosti gibljivih slik –, in sicer o vrhuncih dogodka, o nagrajenih, tudi o prezrtih filmih.

Enaindvajsetega februarja je minilo 140 let od rojstva Franceta Steleta, utemeljitelja umetnostne zgodovine na Slovenskem. Deloval je kot prvi poklicni konservator, univerzitetni profesor, urednik, likovni kritik in akademik. Dr. Milček Komelj je ob tej priložnosti in sprva na pobudo Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU napisal knjigo France Stele: Spomini nanj, na njegovo delo in učence - knjiga je izšla v sozaložništvu Slovenske matice (Milček Komelj je bil med letoma 2008 in 2018 tudi njen predsednik) in ZRC SAZU. V spominsko-esejističnem besedilu opiše Steletovo duhovno in intelektualno dediščino, njegov odnos do umetnosti kot nosilke narodove identitete in njegov vpliv na učence. Z dr. Milčkom Komeljem, umetnostnim zgodovinarjem, doktorjem znanosti, članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti in članom Evropske akademije znanosti in umetnosti, pesnikom in esejistom se o knjigi pogovarja Aleksandra Saška Gruden. Foto: France Stele (vir Wikipedija).

Martin Heidegger (1889–1976) še vedno velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, njegovo delo Bit in čas (1927), ki ga avtor nikoli ni dokončal, pa za najpomembnejše filozofsko delo preteklega stoletja. Heideggerjev vpliv je bil izjemen, tudi zato ker deloval kot profesor, še bolj pa se je uveljavil s svojimi številnimi deli, mnoga od njih so prevedena v slovenščino, kot na primer Na poti do govorice, Uvod v metafiziko, Evropski nihilizem idr. Z nekaterimi od njih je postavil temelje za fenomenologijo, pa tudi za druge filozofske smeri, kot so eksistencializem, hermenevtika idr. Ob 50-obletnici njegove smrti v pogovoru s prof. dr. Deanom Komelom, enim najboljših poznavalcev njegove misli pri nas, med drugim razmišljamo, kako je Heidegger z zastavitvijo vprašanja biti postavil pod vprašaj celotno filozofsko tradicijo, kot se je oblikovala od starogrških filozofov dalje. Pogovor je nastal leta 2011. Foto: Wikipedija

"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.

Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta (1837–1898), najbolj znana po vzdevku Sisi, je v drugi polovici 20. stoletja postala nekakšna pop ikona. Zakaj je bila ta cesarica zanimiva zgodovinska osebnost, koliko je bila politično dejavna in v kakšnem odnosu je bila do Slovencev – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Sisi, v pogovoru z zgodovinarjem dr. Gregorjem Antoličičem, avtorjem prve slovenske biografije o njej z naslovom Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025). FOTO: cesarica Elizabeta v poročni obleki, izrez iz naslovnice knjige Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025).

Kulturo v veliki meri kroji tudi kulturna politika, zato smo dan po kulturnem prazniku pripravili pogovor s predstavniki parlamentarnih strank. V pogovoru sodelujejo Asta Vrečko (Levica/Vesna), Ignacija Fridl Jarc (Slovenska demokratska stranka), Dejan Prešiček (Socialni demokrati), Aleš Novak (Demokrati Anžeta Logarja), Sara Žibrat (Gibanje Svoboda), Iva Dimic (NSi/SLS/Fokus Marka Lotriča), Mitja Bervar (Prerod), Arne Jakob Zakrajšek (Mi, socialisti). Kako razrešiti gordijski vozel prenove ljubljanske Drame? Napoveduje se še en referendum na področju kulture – v Celju so začeli zbirati podpise za razpis lokalnega referenduma o zavodu za sodobni ples. Medtem ko pada bralna pismenost med najstniki, šolske knjižnice nimajo zagotovljenega dotoka kakovostnih knjig. Kakšna bo v prihodnje podpora na področju filma? In med drugim tudi o Zasukovi minimalki, uredbi o minimalnem plačilu samostojnih delavcev v kulturi, ki je ne upoštevajo vse ustanove. Foto: Gregor Podlogar/RTV SLO.

Kako o sebi in svojem ustvarjanju razmišljajo letošnji Prešernovi lavreati? Kako vidijo slovensko družbo in svet? V oddaji Ars humana nastopata prejemnika Prešernovih nagrad za življenjsko delo – plesalka in koreografinja Mateja Bučar ter arhitekt in industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig, pa tudi nagrajenci Prešernovega sklada Gregor Božič, Jasmina Cibic, Ana Pepelnik, Petra Seliškar, Petra Strahovnik in Tina Vrbnjak. Glasbena oprema Tina Ogrin, ton in montaža Klara Otorepec, redakcija Staša Grahek. Urednik oddaje Gregor Podlogar.

Kako je Stalina doživljal eden najvidnejših jugoslovanskih politikov, sicer tudi pisatelj in prevajalec Milovan Đilas v delu Srečanja s Stalinom (1962, slovenski prevod 2025, Beletrina), kaj je bilo za ta srečanja značilno in kako na Đilasovo pisanje ter tega sovjetskega voditelja gledamo danes? O tem v pogovoru z gostoma. Sodelujeta zgodovinar prof. dr. Božo Repe in nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Moskve Miha Lampreht. Na sliki del grafike z naslovnice slovenske izdaje knjige Srečanja s Stalinom Milovana Đilasa, Beletrina, 2025.

Zakaj svetu vlada kaos, zakaj politika ne temelji več na dejstvih, temveč na pristnosti politikov in zakaj razpada družbeno tkivo? To je le nekaj vprašanj, s katerimi se spopada Slavoj Žižek v delu Nebesa v razsulu (prevedel Igor Harb, Cankarjeva založba 2025), zbirki esejev, ki je v angleškem originalu izšla leta 2021. Z njegovimi mislimi in besedili ter komentarji dr. Petra Klepca predstavljamo to delo ter s tem podajamo tudi nekaj premišljevanj o današnji družbi, politiki, dojemanju sveta, skratka, vsem tem, kar nas zdaj zadeva. Foto: Slavoj Žižek na predstavitev knjige Nebesa v razsulu v Cankarjev dom novembra 2025; avtor fotografije Gregor Podlogar/RTVSLO

"Sodobna umetnost v svojih različnih oblikah se ne nanaša toliko na modernizem kot na umetnost zgodovinskih avantgard z njihovim mešanjem žanrov, tehnik, postopkov in različnih sfer življenja, ki segajo od znanosti do politike, " je v knjigi Estetika in politika modernizma (2009, Študentska založba) zapisal nedavno preminuli prof. dr. Aleš Erjavec. Erjavec je pustil močan pečat znotraj polja estetike in filozofije umetnosti tako pri nas kot v mednarodnem prostoru. Med drugim se je ukvarjal z avantgardami, sodobno umetnostjo, modernizmom in postmodernizmom. V svojih razmišljanjih je izhajal predvsem iz kritične teorije, hkrati pa se naslanjal tudi na sodobno filozofsko misel. Poleg teoretskih raziskav, pa je bil Erjavec zavezan tudi pedagoškemu delu, od leta 2000 je bil redni profesor za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in pobudnik ustanovitve Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, kjer je med letoma 2002 in 2012 vodil oddelek za kulturne študije. V spomin na njegovo delo ponavljamo pogovor, ki ga je z njim leta 2009 ob izidu njegovega omenjenega dela pripravil Aljaž Kovač.

Z dr. Katjo Mihurko, profesorico na Univerzi v Novi Gorici, kjer vodi Raziskovalni center za humanistiko, avtorico več monografij, med katerimi je tudi Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti, ter urednico zbranih del Zofke Kveder se o pisateljici Zofki Kveder pogovarja Staša Grahek. Ton in montaža Vjekoslav Mikez. Urednik oddaje Gregor Podlogar. Foto: Zofka Kveder (vir Wikipedija).

Pogovor za skupno mesečno oddajo, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, je tokrat usmerjen v pregled dogajanja v letošnjem letu, in sicer s poudarkom na tem, kar se je dogajalo na tržaškem, na avstrijskem Koroškem in kaj je doprineslo čezmejno dogajanje Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica. Tako poleg tega projekta izpostavljamo nekatere izstopajoče pretrese, na primer žaljivi napis na slovenskem konzulatu v Trstu, prodaja tržaškega kulturnega doma, racija na Peršmanovi domačiji ter se posredno naslonimo tudi na 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Sodelujejo – iz ljubljanskega studia Ervin Hladnik Milharčič, iz tržaškega studia Marij Čuk in iz celovškem studia dr. Karla Hrena.

Zimski sončev obrat oziroma zimski solsticij predstavlja koledarski začetek zime, letos se je zgodil na nedeljo, 21. decembra, ob 16.03 po srednjeevropskem času. Kako so zimski obrat dojemali nekoč, kakšne pomene so mu pripisovali ter kaj je predstavljal predkrščanskim mitičnim skupnostim in sistemom na slovenskih tleh? O teh v prašanjih so se pogovarjali v oddaji, ki jo je Ambrož Kvartič pripravil leta 2017. V goste je povabil Andreja Pleterskega, Katjo Hrobat Virloget in Anjo Ragolič. Foto: Pixabay

Haeresis fulminata ali Strela udari krivoverca je naslov izjemne knjige, v kateri je natisnjena drama Janeza Ludvika Schönlebna v latinščini in slovenskem prevodu Braneta Senegačnika. Uprizorjena je bila v ljubljanskem jezuitskem kolegiju leta 1651. Gre za prvi prevod kake jezuitske drame iz latinščine v slovenščino. Besedilo drame Haereseis fulminata dopolnjujejo opombe, komentar in spremne študije Monike Deželak Trojar in Braneta Senegačnika, pa tudi 12 faksimilov rokopisa. Knjiga je izšla pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. S tem prelomnim delom se bistveno dopolnjuje védenje o jezuitskem gledališču na Slovenskem, pa tudi v Evropi in po svetu – jezuiti so namreč uprizarjanje iger uvedli v okolja, kamor so prišli, kar pomeni, da je bilo jezuitsko gledališče v svojem času »globalen« pojav. O tragediji v 3600 verzih, za katero do nedavna nismo vedeli, da obstaja v zapisu, bodo v oddaji Ars humana govorijo urednica Monika Deželak Trojar, urednik in prevajalec Brane Senegačnik ter gostiteljica Tadeja Krečič. Oblikovalec zvoka: Jernej Boc

Projekt prve čezmejne evropske prestolnice kulture se je s predajo naslova slovaškemu mestu Trenčin in finskemu Ouluju zaključil 5. decembra. Skupno je EPK GO! 2025 Nova Gorica – Gorica gostila prek 1600 dogodkov. Na slovenski strani meje se je zvrstilo 870 kulturnih, gastronomskih, športnih in drugih dogodkov, kar je dvakrat več od načrtovanega. Kakšne so izkušnje in kaj se čezmejnemu sodelovanju obeta v prihodnje? Gostje: Mija Lorbek, direktorica javnega zavoda GO! 2025; Neda Rusjan Bric, režiserka in pobudnica EPK GO! 25; Sabrina Volk Simčič, vodja novogoriške območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti; Štefan Krapše, založnik; Vladimir Peruničič, direktor Goriškega muzeja.

Razmišljamo o jezi, krivici, medsebojnih odnosih, odpuščanju, čustvih itd. Izhodišče pogovora je namreč delo Jeza in odpuščanje (2016, slovenski prevod je izšel pri Slovenski matici leta 2024) sodobne ameriške filozofinje Marthe C. Nussbaum (1947). V tej obsežni filozofsko-etični razpravi, ki ima za izhodišče številne filozofske, zgodovinske, literarne idr. reference, avtorica predvsem premišljuje o čustvu jeze ter ob tem vpelje t. i. "tranzicijsko jezo", ta pa ne vsebuje želje po maščevanju, niti vzvišene zahteve po odpuščanju, temveč se usmerja h konstruktivnemu mišljenju o prihodnjem dobrem tako za žrtev kot za celotno družbo. Avtorica to problematiko predstavi z mnogimi primeri na treh ravneh: na osebno-intimnem, vsakdanje-družbenem in skupnem političnem področju, pri čemer se še posebej ustavi pri najbolj opaznih predstavnikih nenasilja, kot so Mahatma Gandhi, Martin L. King in Nelson Mandela. Več o Jezi in odpuščanju s prevajalko in pisko spremne besede mag. Katarino Majerhold in prof. dr. Olgo Markič. Foto: Wikipedija.

Kako kultura in kulturniki živijo na družbenih omrežjih? So jim v pomoč pri promociji svojega dela? In ali kulturniki z izražanjem svojih mnenj na družabnih omrežjih predstavljajo neki nov fenomen družbeno angažiranega intelektualca? Ta in druga vprašanja pretresajo gostje na okrogli mizi. Sodelujejo: Maja Smrekar, dr. Peter Stanković in dr. Gregor Moder. Okrogla miza je v živo potekala na Glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma.

Letošnja 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma spomladi 1945 ob izteku ponuja priložnost obuditve dejstev in predvsem spomina na takratne oborožene protagoniste antifašizma v tedanji kraljevini Italiji in sedanji Sloveniji. Ki seveda takrat ni obstajala v mednarodno-pravno-politični obliki kot njena pred in povojna zahodna soseda. Razdeljena je bila med 4 okupacijske oblasti z vseh štirih strani neba. Če rečem obuditev spomina na dejstva, imamo v mislih predvsem vojaško-ideološko-politično moč in učinke obeh odporništev na iztek vojne. Ni niti slučajna le raba označbe 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma in ne jubilejna obletnica konca 2. svetovne vojne. Med drugim tudi zato, ker je bil tedanji nasprotnik poražen le vojaško, kot glede na njegovo že dolgoletno, vedno bolj javno navzočnost opažamo bolj in bolj. Kako se tega spominjamo v Sloveniji, in kako se spominjajo teh zgodovinskih dogodkov v sosednji Italiji, posebej v obmejnem območju. O tem se tokrat pogovarjamo z gostoma, zgodovinarjema, dr. Nevenko Troha z Inštituta za novejšo zgodovino in dr. Štefanom Čokom iz Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, osrednji knjižnici Slovencev v Italiji. FOTO: Na snemanju v studiu z leve, Štefan Čok, Goran Tenze, Nevenka Troha VIR: Štefan Čok

Na ljubljanskem Krakovskem nasipu je bila na ogled razstava Meja, jezik in šola: državni okviri in jezikovna politika v slovenskem šolstvu prve polovice 20. stoletja. Razstava Slovenskega šolskega muzeja, ki izpostavlja pomen slovenskega jezika v procesih izobraževanja na ozemlju današnje Slovenije pa tudi na obrobjih slovenskega poselitvenega prostora, je povod za pogovor, ki enkrat mesečno nastaja v sodelovanju Programa Ars s slovenskim sporedom ORF v Celovcu in Radiem Trst A. O burnem, pet desetletij trajajočem obdobju nenehnih premikov državnih meja in družbenopolitičnih ustrojev, pa tudi mestoma grobih posegov oblasti v jezikovne politike znotraj posameznih državnih tvorb, razmišljamo z gosti. Sodelujejo: v ljubljanskem studiu strokovni sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja dr. Robert Devetak, v celovškega studiu jezikoslovec in zgodovinar dr. Theodor Domej in v tržaškem studiu znanstveni sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU zgodovinar dr. Aleksej Kalc Na fotografiji je nabiralnik za finančne prispevke v podporo Družbi svetega Cirila in Metoda, okrog leta 1900. Omenjena družba je bila narodnoobrambna organizacija, ki si je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prizadevala za gradnjo slovenskih ali dvojezičnih šol na jezikovno mešanih območjih Koroške, Goriške in Istre. Zbirka stalne razstave Slovenskega šolskega muzeja, foto: Andrej Peunik.

Ne le da je umetna inteligenca vse bolj prisotna v naših življenjih, temveč spreminja tudi naš način delovanja, izobraževanja, razmišljanja, pomnjenja itd. V današnjem digitalnem svetu je umetna inteligenca namreč postala nepogrešljiv del našega vsakdana in se domala uporablja vsepovsod, tudi v številnih poklicih. In nekatere od njih tudi ogroža. V mesecu oktobru je potekala kampanja pod geslom UI_zi prevedeno. UI_zi zgrešeno., ki je opozarjala na pasti in prednosti uporabe umetne inteligence pri jezikovnih poklicih. Objavljamo posnetek osrednjega omizja te kampanje, ki je potekalo 24. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani, v njem pa so sodelovale Tanja Petrič iz Društva slovenskih književnih prevajalcev, Jerca Kos iz Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, Kristina M. Pučnik iz Lektorskega društva Slovenije, ob njih pa tudi Simon Zupan z Oddelek za prevodoslovje mariborske Filozofske fakultete. Foto: Črt Piksi

Pesnik in esejist Esad Babačić (1965) je poleti praznoval okrogel življenjski jubilej, pred kratkim pa je pri Založbi Primus objavil esejistično zbirko z naslovom Priročnik za neuspešne in s citatom na naslovnici »Včasih moraš izgubiti, da lahko nadaljuješ.«, z navedkom, ki lepo povzema njegovo občutenje sveta. Toda hkrati je Babačić tudi uspešen: piše prepoznavno in občuteno poezijo, že leta 2019 je bil slovenski avtor v središču na Vilenici, dobil je kar nekaj nagrad, na predstavitev knjige v eni izmed dvoran Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa so prišli tudi njegovi prijatelji s košarkaškega igrišča v Vodmatu, oblečeni v majice z napisom na hrbtni strani Brez truda do neuspeha (tako nekako). Toda čeprav umetnik v svojih esejističnih besedilih pogosto piše o neuspehu, pogosto preveva njegovo zrelo poezijo in pisanje sploh svojevrstna modrost, umirjeno opazovanje in doživljanje življenja. Več o sebi in svoji ustvarjalnosti ter še marsičem pove Esad Babačić v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi pesem Stolpnice iz solz. Nikar ne zamudite.

Ko slišimo ime Jože Plečnik, takoj pomislimo na njegovo arhitekturo, na njegovo vsestransko ustvarjalnost, prepoznavnost in perfekcionizem, manj pa na njegovo grafično oblikovanje. Razstava Forma Perennis v Narodni in univerzitetni knjižnici, odprta 16. septembra, pa predstavlja mojstra kot grafičnega oblikovalca. Avtor razstave plečnikoslovec Andrej Hrausky nam približa manj znano področje mojstrovega delovanja tudi v pogovoru z Markom Golja, pove pa še marsikaj zanimivega o mojstru. Nikar ne zamudite.

Izhodišče pogovora je nasilni poseg na Antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji konec julija. Policijska racija na osrednjem spominskem kraju koroških Slovenk in Slovencev je odprla vprašanje zgodovinskih bremen skozi zgodovino. O vsem tem in o kulturi spominjanja govorijo: v Trstu profesorica zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine Marta Ivašič, v Celovcu podpredsednica Društva Peršman Eva Hartmann, zaposlena na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, in Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu, v Ljubljani pa Janez Stergar, profesor zgodovine, upokojeni strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja ter predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Pogovor je iz Celovca vodil Miha Pasterk, nastal pa je v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars. Foto, vir: Muzej Peršman, na sliki Peršmanova domačija kot spominski kraj in kraj učenja

Pod geslom »Skozi oči preteklosti v vizijo prihodnosti« 31. festival Mesto žensk zaznamujejo vpogled v arhive in vrednotenje spoznanj o vztrajanju, prebojih, fenomenih in mreži; o dejavnostih in dokumentih, ki se iz leta v leto zbirajo in soustvarjajo slovensko umetniško sceno in širšo družbeno krajino. O Mestu žensk, o društvu, ki zaznamuje 30. obletnico svojega delovanja, in festivalu, njunem vplivu v družbeni sferi in umetniškem kontekstu, o arhivih in arhiviranju ter kuriranju feminističnega festivala, se s Petro Tanko pogovarjajo: Iva Kovač, programska vodja društva in festivala Mesto žensk, Barbara Kapelj, vizualna in scenska umetnica in večkrat sodelujoča avtorica na festivalu in Ana Lorger, dramaturginja in kritičarka, letošnja selektorica programa uprizoritvenih umetnosti, ki se je Mestu žensk pridružila zadnja od danes sodelujočih. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Barbara Kapelj: Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso, zasebni arhiv

Osemdeset let po koncu druge svetovne vojne in povojnih pobojev postaja narodna sprava iz leta v leto težavnejša. Čeprav se zdi, kakor da smo na začetku, včasih celo, kakor da se nikamor ne premaknemo, pa se pot narodne sprave ni zaustavila. Med različnimi pobudami bomo izpostavili civilno gibanje Pomiritev, ki spodbuja k neposrednemu osebnemu odpuščanju, in Izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi, ki spodbuja k soglasju o vojnih in povojnih dogodkih na etični ravni. Gostje: akad. Peter Štih, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, soavtor izjave o slovenski spravi, Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol in pobudnik gibanja Pomiritev, in psihologinja dr. Katarina Kompan Erzar.

''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa dodaja, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost''. Ob razstavi Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025: Nova Gorica – Gorica, z njunima soavtorjema razpravljamo o urbanizmu in zgodovini Nove Gorice. Pogovor smo prvič predvajali junija malo po odprtju razstave. Foto: Žiga Bratoš (RTVSLO, Program Ars)

Literarno ustvarjanje danes ni enotno, saj v njem soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je sodobna slovenska literatura, kaj vse jo določa, koliko je v njej prisoten družbeni angažma in ali je primerljiva s tem, kar se dogaja na mednarodnem literarnem prizorišču – to je nekaj vprašanj, o katerih razpravljamo v pogovoru, v katerem sodelujejo dr. Varja Balžalorsky Antić, Ana Schnabl in Aljoša Harlamov. Foto: Gregor Podlogar (RTVSLO, Program Ars)

Zakaj je delavski razred, ki je bil v Franciji na sredini preteklega stoletja ena najbolj mobiliziranih družbenih skupin v državi, v zadnjih desetletjih skoraj povsem izginil iz javnih razprav in zakaj bi morala starost, ki je pogosto spregledana tema, postati politična kategorija? Odgovore na ti in tudi druga vprašanja smo iskali pri Didierju Eribonu, francoskem sociologu in filozofu, ki je bil častni gost letošnjega novogoriškega festivala Mesto knjige. Eribon je avtor številnih knjig, v slovenščini pa lahko v prevodu Iztoka Ilca prebiramo njegovi knjigi Vrnitev v Reims (Založba *cf., 2022), ter Življenje, starost in smrt navadne delavke (Založba *cf., 2025), v katerih prek osebnih in socioloških premislekov piše o svoji družini.

Mednarodni literarni festival Vilenica, ki ga je ustanovilo Društvo slovenskih pisateljev z namenom tesnejšega povezovanja v srednjeevropskem kulturnem prostoru, praznuje 40. izvedbo. Festival z veliko in komajda predstavljivo dediščino se je skozi čas spreminjal, tako zaradi družbenopolitičnega dogajanja kakor tudi zaradi usmeritev posameznic in posameznikov, ki so festival vodili. Prva izvedba festivala Vilenica je potekala leta 1986. Veno Taufer, oče tega festivala, pa je nekje pomenljivo zapisal, da je navdih za Vilenico pognal iz starih in travmatskih izkušenj, "globljih in kompleksnejših od oporečništva, ki je zaradi časovnih okoliščin opredeljevalo nastanek in prva leta festivala". Vsa leta delovanja festivala pa je v središču ostala nagrada vilenica, ob njej pa tudi zbornik, v katerem so predstavljeni udeleženke in udeleženci festivala. V pogovoru z gosti se spominjamo začetkov in razgrnimo delovanje tega festivala, hkrati pa razmišljamo o njegovi vlogi in pomenu v našem literarnem ter kulturnem prostoru. Sodelujejo izr. prof. dr. Jutka Rudaš, izr. prof. dr. Andrej Blatnik in Gregor Podlogar. Foto: grafika festivala Vilenica

Vnovič je treba razmisliti o Vzhodu na Zahodu, je ena od misli britanskega socialnega antropologa Jacka Goodyja (1919– 2015), ki je še vedno vpliven mislec v sodobni humanistiki. Goody je sicer začel kot terenski raziskovalec, predvsem v Afriki, a se je njegovo intelektualno delo kmalu razširilo. Znamenit je postal, ko je raziskoval strukture družbenega življenja. Eno njegovih najvplivnejših del pa je Vzhod na Zahodu (1996, slovenski prevod 2013). V njem Goody vzpostavi kritiko zahodnega občutka izjemnosti in hkrati pokaže, da je na Vzhodu že obstajalo, kar naj bi našel ali proizvedel Zahod. Številne dosežke, ki jih pripisujemo Evropi, kot so urbanizacija, birokracija, kompleksno gospodarstvo, določeni znanstveni dosežki in drugo, imajo svoje korenine tudi v azijskih družbah. To je skratka delo, ki ne le drugače osvetljuje zgodovino, temveč tudi na novo premisli same kategorije, skozi katere gledamo na svet. Ob 10. obletnici Goodyjeve smrti v pogovoru, ki je bil prvič predvajan leta 2014, s sociologom in piscem spremne besede k omenjenemu delu prof. dr. Jožetom Vogrincem predstavljamo tega aktualnega misleca za naš čas. Foto: Wikipedija

Švicarsko-francoski vsestranski umetnik Charles-Édouard Jeanneret (1887–1965) je od leta 1920 znan pod psevdonimom Le Corbusier. Rodil se je v francoskem delu Švice, a je leta 1930 z naturalizacijo pridobil francosko državljanstvo. Njegova ustvarjalna pot je trajala pet desetletij in je obsegala različna umetniška področja, kot so slikarstvo, kiparstvo, urbanizem, dizajn, Le Corbusier je bil tudi odličen risar in pisec, predvsem pa je bil arhitekt, saj je prav v arhitekturi pustil močan, prepoznaven in neizbrisljiv pečat – danes namreč velja za enega od začetnikov moderne arhitekture, njegovi projekti pa so bili realizirani v Evropi, na Japonskem, v Indiji ter v Severni in Južni Ameriki. Če želimo razumeti Le Corbusierjeve projekte, moramo poznati njegova radikalna in strogo strukturirana stališča. Pri tem pa je bistveno, da on ni želel zgolj graditi hiš ali mest – želel je preoblikovati način življenja ljudi. Le Corbusier je namreč dojemal sodobni svet kot kaotičen in neučinkovit, in je verjel, da lahko arhitektura ponovno vzpostavi socialno harmonijo. Ob 60. obletnici njegove smrti pretresamo njegovo delo – kaj je zanj značilno, kaj vse zaobsega in ali je prestalo test časa. Gosta sta arhitekta prof. dr. Aleš Vodopivec in izr. prof. Aljoša Dekleva. Foto: Wikipedija

Legendarni slovenski filozof in alpinist Klement Jug (1898–1924) je v gorništvu videl najboljši način utrjevanja volje, ki pripelje do najboljšega načina življenja. Potem ko je pri petindvajsetih letih, 11. avgusta 1924, s severne triglavske stene omahnil v smrt, se je začela oblikovati njegova idealizirana podoba. Prof. dr. Tomo Virk je življenje in delo tega najboljšega učenca filozofa Franceta Vebra opisal v obsežni študiji. Ko je pred leti izšla v knjižni obliki z naslovom Vebrov učenec in podnaslovom Primer Klement Jug; osebnost, diskurz, legenda (LUD Literatura, 2014), smo ga povabili k pogovoru. Prvič smo ga predvajali leta 2015.

Slikarka Ivana Kobilca, rojena leta 1861, spada med prve ženske moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu. Osemnajstletna je odšla študirat na Dunaj in ga kmalu zamenjala za München; slikarsko pot je potem nadaljevala v Parizu, Sarajevu in Berlinu, od koder se je ob začetku prve svetovne vojne vrnila v Ljubljano. Slika Poletje velja za njeno najuspešnejše delo; z njo se je prebila na pariški Salon, kjer je bila tudi nagrajena, danes, 135 let po nastanku, pa je najbolj priljubljena umetnina med obiskovalci Narodne galerije v Ljubljani. Kakšno je ozadje nastanka slike, kako nagovarja gledalca, kakšno mesto ima v slikarkinem opusu in v sočasni umetnosti, razkrivamo v pogovoru s poznavalcema opusa Ivane Kobilce dr. Beti Žerovc in dr. Ferdinandom Šerbeljem. Foto (detajl slike Poletje): Narodna galerija

Nemški filozof, politolog in sociolog Jürgen Habermas (1929) že več desetletji velja za enega osrednjih družbenih analitikov. Njegove misli nas napeljujejo, da ponovno premislimo, kako komuniciramo, kako sodelujemo v javnih razpravah in kako lahko krepimo demokratične institucije skozi dialog in medsebojno razumevanje. Habermas, ki velja tudi za enega najvplivnejših mislecev našega časa, izhaja iz kritične teorije frankfurtske šole, med drugim je bil Adornov asistent, a si je skozi leta ustvaril lastno mišljenjsko pot – še danes je najbolj znan po razmišljanjih o javni sferi. Z njimi se je med drugim ukvarjal tudi prof. dr. Božidar Debenjak (1935), ki je prevedel njegovo delo Med naturalizmom in religijo (Sophia, 2007). S prof. Debenjakom, ki je maja letos dopolnil devetdeset let, predstavljamo Habermasovo misel. Pogovor z njim pa je nastal leta 2008 ob izidu omenjene knjige. Foto: Wikipedija

Kaj pomeni postkrščanstvo, kakšna je prihodnost religij in kako razumeti dobo duha? Tokrat pozornost usmerjamo k sodobni filozofski teologiji, nekaterim njenim predstavnikom, njeni zgodovini in njenemu pomenu znotraj mišljenja, dojemanja sveta ter nas samih. O tem s filozofom in religiologom prof. dr. Lenartom Škofom, ki je tudi avtor knjige Bog v postkrščanstvu (Slovenska matica, 2025). Foto: Gregor Podlogar (RTVSLO, Program Ars)

Vsako poletje se dela Richarda Wagnerja (1813–1883) izvajajo na festivalu v Bayreuthu, ki je ena najbolj zaželenih glasbenih prireditev na svetu. Malokdo pa ve, da je Wagner napisal veliko število spisov. Izdani so bili že za časa njegovega življenja in obsegajo kar deset debelih zvezkov, pri nas pa so štirje od njih – Umetnost in revolucija, Umetnina prihodnosti, Sporočilo prijateljem in Judovstvo v glasbi – izšli pod naslovom Izbrani spisi. Umetnost in družba (SH, 2014) ter prinašajo zanimive razmisleke o glasbi, gledališču, politiki in družbi. Pred letošnjim začetkom festivala jih predstavljamo z gostoma v oddaji, ki smo jo prvič predvajali leta 2015. Sodelujeta dr. Gregor Pompe in dr. Aldo Milohnić. Foto: Wikepedija

Obdobje permanentnih kriz, velikih polarizacij, nenadnih in nenavadnih sprememb v politični, družbeni in kulturne sferi – je res konec sveta, kot smo ga poznali po koncu druge svetovne vojne? Peter Klepec v knjigi Časi nočne more (Analecta, 2025) zapiše, da danes zares živimo v burnih, prelomnih časih. A pri tem pogosto spregledamo način, kako te čase razumemo in uokvirjamo. Zakaj je tako, pa v pogovoru s filozofom, izr. prof. dr. Petrom Klepcem s Filozofskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Foto: Gregor Podlogar (Program Ars, RTVSLO)

Vloga drog v sodobni družbi je največkrat zastrta in tabuizirana, diskurz o uporabi pa temelji na dezinformacijah. Tako trdi nemški pisatelj Norman Ohler, ki se je že v svoji prvi raziskovalno naravnani knjigi Popolna omama: Droge v tretjem rajhu ‒ v slovenskem prevodu je izšla leta 2019 ‒ posvetil temeljitemu pregledu uporabe stimulativnih drog med vodstvom in vojaki nacističnega režima v Nemčiji pred drugo svetovno vojno in med njo. V svoji novi knjigi, LSD za mamo. Psihedelične droge: orožje, mamilo, zdravilo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga ‒ prevedel jo je Aleš Učakar ‒ se je tokrat posvetil uporabi psihedeličnih drog med hladno vojno. V ospredju njegove obravnave je dietilamid lizergične kisline, širše znan kot LSD. Navdih za novo knjigo je Norman Ohler našel med pregledovanjem arhivov nemškega koncentracijskega taborišča Dachau. V dokumentu, od katerega sta bili v Nemčiji ohranjeni le dve strani, preostanek pa so hranili v Združenih državah Amerike, so bili omenjeni tudi eksperimenti z “nekakšno psihedelično substanco”. To ga je napeljalo k rdeči niti nove raziskave. Zanjo je opravil obsežno terensko delo in preživel veliko časa v arhivih državnih institucij ter zasebnih podjetij. Več o svojem raziskovalnem procesu, pisanju in pridobivanju informacij v sodobni družbi nam je Ohler zaupal v pogovoru med svojim zadnjim obiskom v Ljubljani. Foto: Mladinska knjiga.

V baroku, ki je razkošen, čustven, silovit, se razbohotijo plemiško naročništvo in zbirke, freske, oltarne slike, pa marmorni in večbarvni leseni kipi ter uporabni predmeti. To je čas razcveta umetnosti in velike pretočnosti – umetniki se selijo in razpihujejo vplive. V Narodni galeriji v Ljubljani si na razstavi Barok v Sloveniji lahko ogledamo več kot 170 umetnin. Javnosti je na primer prvič predstavljena tudi restavrirana slika beneškega slikarja Francesca Fontebassa, narejena za kapelo Loškega gradu. Razstavo primerljive razsežnosti je imela Naroda galerija pred tridesetimi leti o gotiki, o baroku pa pred več kot pol stoletja. Gre za projekt, v katerega je vključenih več inštitucij, predstavlja pa umetnost, nastalo v 17. in 18. stoletju na ozemlju ali za ozemlje današnje Slovenije. Pripravili so tudi 600 strani dolg katalog. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke. Foto: Žiga Bratoš

Kaj sploh je sporna kulturna dediščina? Kako jo lahko razumemo, definiramo in kaj imajo z njo opraviti sodobne umetnice in umetniki? Knjiga Razstavljanje sporne kulturne dediščine (Založba *cf., 2025) dr. Alenke Pirman je svojevrsten raziskovalno-znanstveni vpogled v obdobje skoraj treh desetletji (od 1992 do 2020), in sicer v dve polji – polje umetnosti in polje kulturne dediščine. Avtorica pri tem osrednji problem sodelovanja umetnikov in muzejev omeji na njihov skupni medij, na razstave, ki jih obravnava primerjalno, in razišče odnose med umetniki in muzealci ter razčleni modele njihovega sodelovanja. Na tem mestu pa pozornost usmeri predvsem na sporno kulturno dediščino kot načina reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja in ideološke sprege. Več o tem in omenjeni knjigi pa v pogovoru z avtorico. Sodeluje umetnica, publicistka in doktorantka heritologije Alenka Pirman. Foto: zajem naslovnice knjige Razstavljanje sporne kulturne dediščine (Založba *cf., 2025).

Ali pisati o delavskem razredu pomeni pisati proti literarni tradiciji in zakaj je razkrivanje razrednega nasilja nujno, da se proti njemu lahko borimo? Tovrstna vprašanja v svojih delih in javnih nastopih odpira Édouard Louis, eden najbolj priznanih francoskih literatov mlajše generacije, ki je pretekli teden gostoval v Ljubljani. Foto: Gregor Podlogar

Dela politične teoretičarke in nemške filozofinje judovskega rodu Hannah Arendt (1906–1975) so ključna referenčna točka za razmišljanja o politiki, družbi, moči, oblasti, demokraciji, totalitarizmu idr. Najbolj razvpiti njeni deli pa tudi petdeset let po njeni smrti ostajata Eichmann v Jeruzalemu (1963, slovenski prevod 2007, ponatis 2025), v katerem razgrne, kako običajni ljudje postanejo akterji v totalitarnih sistemih, in Izvori totalitarizma (1951, slovenski prevod 2003), v katerem totalitarizem definira kot proticivilizacijski politični pojav in opozori na pomen aktivnega državljanskega angažmaja. Več o življenju in delu Hannah Arendt pa z gostom. Sodeluje doc. dr. Gorazd Kovačič z Oddelka za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, odličen poznavalec njene misli. Foto: Wikipedija

Nosorog mirno stoji zadaj v meglici, nekaj metrov pred njim pa par z otrokom v naročju pozira kot za družinsko fotografijo v studiu. Le da se vse dogaja sredi kenijske puščave. V kader od zgoraj vstopa žarnica na kablu, kot bi visela s stropa. Prisoten je občutek, da smo hkrati zunaj in znotraj. Svetovno priznani angleški fotograf Nick Brandt je v seriji Napočil bo dan v Zimbabveju, Boliviji, Jordaniji, na Fidžiju in v Keniji v svoj objektiv lovil prizore, ki tako ali drugače opozarjajo na ekološko katastrofo – na živali, ki so zaradi krivolova ali uničevanja njihovega naravnega okolja postale begunke, pa ljudi, ki jim na primer dvig gladine grozi, da jim bo voda pogoltnila dom. Ob tem ves čas opozarja na zapletenost odnosov med ljudmi in živalmi. Če bi rekli, da so njegovi prizori svarilo, kako uničujoče so podnebne spremembe za svet, bi s tem opisali le del njegovega sporočila. Je okoljevarstveni fotograf? Lahko rečemo, da delno. Spet drugi najprej izpostavijo, da je leta 1996 režiral megaproračunski razvpiti videospot za pesem Earth Song Michaela Jacksona, katerega osrednja téma je prav tako ekološka. A na koncu so vse to le take in drugačne oznake, ki se jim sam, če je le možno, izogiba. In res, sporočil v njegovih fotografijah je ogromno, gledamo jih lahko na sto in en način. Globalno fotografsko serijo Nicka Brandta Napočil bo dan, sestavljeno iz več poglavij, si vse do 7. septembra lahko ogledamo na dveh velikih razstavah v Galeriji Cankarjevega doma in Galeriji Fotografija v Ljubljani. Mi pa smo ga, sicer na daljavo, uspeli zvabiti pred radijski mikrofon. Foto: Žiga Bratoš

Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne je naslov nove knjige zgodovinarja in muzealca dr. Marka Štepca, pomembnega strokovnjaka za obdobje velike vojne. O neštevilnih pokopališčih, spomenikih, ploščah, kapelicah in nagrobnikih, o tem, kaj se je z njimi dogajalo v zadnjih sto letih – pa tudi o tem, ali sovraštvo res ne sega prek pepela umrlih – se z dr. Markom Štepcem pogovarja Staša Grahek. Na fotografiji je naslovnica knjige Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne - Odkritje spomenika na Dovjem pri Mojstrani 24. maja 1925 (Razglednico hrani Milan Škrabec)

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne in 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe – dveh zgodovinskih dogodkov, ki sta močno zaznamovala Slovence v njihovem skupnem kulturnem prostoru. V pogovoru pod okriljem Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega sporeda ORF v Celovcu razmišljamo o manj znanih dejstvih in zapuščini, ki sta jih krojila omenjena dogodka, pa o tem, kako s preteklimi dogodki osvetliti današnje družbenopolitično dogajanje. O tem s sogovorniki – sodelujejo Peter Kovačič Peršin, dr. Jože Pirjevec in dr. Valentin Sima. Sprejem partizanov v osvobojeno Ljubljano (9. maj 1945), foto: Wikipedija

Poljski režiser in profesor na filmski šoli v Lodžu, Maciej Drygas, je za svoj zadnji film z naslovom Vlaki, ki je v celoti zasnovan iz arhivskega gradiva, na enem od najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma, nizozemski IDFI, jeseni prejel glavno nagrado žirije. Z režiserjem, ki je večino svojega ustvarjanja posvetil filmskim arhivom, se pogovarjamo o ozadju nastajanja filma Vlaki, pa tudi o njegovih zgodnejših filmih, in o tem, kaj je tisto, kar ga pri delu z arhivi najbolj navdihuje. Fotografija: Festival dokumentarnega filma

Med 12. in 17. majem bo pod okriljem Programa Ars prvič v Ljubljani potekala mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, eden najprestižnejših svetovnih radijskih forumov za sodobno umetniško glasbo. Ta bo s koncerti in drugimi dogodki osvetlila sodobno glasbeno ustvarjalnost, s posebnim poudarkom na slovenskih skladateljih. Kot uvod v tribuno bo Program Ars in z njim RTV Slovenija v okviru cikla Jazz Ars All Stars gostil poseben koncert, posvečen 60-letnici Evroradijskega jazzovskega orkestra. O tem glasbenem dogajanju in pomenu tribune razmišljamo z glasbenimi uredniki. Sodelujejo Gregor Pirš, Hugo Šekoranja in Primož Trdan.

Angela Vode, učiteljica, publicistka, politična delavka in specialna pedagoginja se je rodila leta 1892 v ljubljanski železničarski družini. V Ljubljani je obiskovala osnovno šolo, meščansko šolo in učiteljišče, po končanem študiju je poučevala na številnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane, dokler ni bila zaradi protiavstrijske propagande odpuščena. Od leta 1917 do leta 1919 je bila zaposlena kot uradnica v Jadranski banki. Pozneje, ko je delala v Samassovi tovarni, je soorganizirala stavko delavcev in uradnikov. Poslej se je vse več posvečala političnemu delu v delavskih gibanjih in gibanjih za ženske pravice. Njen vzporedni interes pa je bil namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Ob delu je študirala zdravstveno pedagogiko, hospitirala je v Berlinu, Pragi in na Dunaju, v Ljubljani pa je opravila specialistični izpit za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Angela Vode si je prizadevala za odpravljanje diskriminacije po spolu in socialnem položaju in napisala številne članke in knjige, med katerimi omenimo posebej delo Spol in usoda v dveh delih, ki sta izšla v letih 1938 in 1939. Pred vojno je bila članica Komunistične partije, vendar se je že leta 1939, ko je ostro nasprotovala paktu Ribbentrop–Molotov, odvrnila od nje, tovariši pa so jo iz nje izključili. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v Osvobodilni fronti, Nemci so jo internirali v taborišče Ravensbrück, kjer je ostala do konca vojne. Po vojni je znova doživela kruto usodo, saj so jo nove komunistične oblasti leta 1947 v montiranem Nagodetovem procesu obsodile na 20 let zapora, iz katerega so jo sicer konec leta 1952 izpustile, vendar je za socialistično oblast in javnost skoraj do smrti sredi osemdesetih let ostala neoseba. Umrla je 5. maja pred 40 leti. V našem arhivu hranimo odlomke iz spominov Angele Vode. Leta 1982, ko je imela 90 let, jih je prebirala pred radijskim mikrofonom v studiu, kamor jo je povabila Rapa Šuklje. Foto: Wikipedija

Franc Jožef I. (1830–1916) je vladal oseminšestdeset let, kar je več kot katerikoli evropski vladar v novejši zgodovini. Njegove odločitve so zaznamovale ne le potek slovenske zgodovine, temveč celotno politično, kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v Evropi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Z zgodovinarjema dr. Andrejem Rahtenom in dr. Petrom Vodopivcem osvetljujemo cesarjevo osebnost in njegovo vladanje. O tem v portretu zadnjega monarha stare šole, ki je nastal leta 2016. Foto: Wikipedija

Cerkev je bila skozi stoletja osrednji javni prostor govorjene in pisane slovenske besede. Že Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najzgodnejši dokument slovenske kulture, so povezani s cerkvijo. Nekatera besedila teh spomenikov se nanašajo tudi na veliko noč, najpomembnejši krščanski praznik. V času tega praznika skozi pogovor, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars Radia Slovenija, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, razmišljamo, kakšna je bila vloga cerkve pri oblikovanju slovenščine in kakšen je bil pri tem njen pomen za slovensko besedo in slovensko kulturo v Avstriji in Italiji, pa tudi kako pomembno mesto ima tam cerkev pri ohranjanju slovenščine danes. Sodelujejo prof. dr. Edvard Kovač, Marko Tavčar in Andrej Lampichler. Na fotografiji starodavno naselje v občini Naborjet - Ovčja vas v Videmski pokrajini v Italiji, v središču naselja je župnijska cerkev; foto: Wikipedija

Predstavljamo Francisa Fukuyamo (1952), enega najodmevnejših sodobnih političnih mislecev. Ta ameriški politični ekonomist je še danes znan po propadli tezi o koncu zgodovine, a je skozi desetletja ostal opazen mislec o prihodnosti globalne politike, demokracije in njenih izzivov. V pogovoru z njim, ki je nastal ob avtorjevem gostovanju v Ljubljani v okviru festivala Fabula, ko mu je v slovenščini izšla druga njegova knjiga Liberalizem in njegove tegobe (Beletrina, 2025), med drugim razmišljamo o liberalizmu in njegovemu pomenu danes, javnih institucijah, vlogi identitetnih politik in civilne družbe ter nevarnostih, ki nam pretijo v prihodnje. Francis Fukuyama v Cankarjevem domu v Ljubljani, ko je gostoval na festivalu Fabula, foto Gregor Podlogar.

Posebno mesto med renesančnimi misleci pripada Erazmu Rotterdamskemu (1466 –1536), utemeljitelju novoveškega humanizma, ki poudarja vrednost posameznika, človeško svobodo, odgovornost do skupnosti in strpnost do drugih. Erazem, strasten zagovornik evropske ideje, je že časa svojega življenja veljal za markantno, vplivno in kompleksno osebnost. Prevedel in napisal je nekaj del – vsa v latinščini –, kot na primer Tožba Mirú, O svobodni volji, Vzgoja krščanskega vladarja idr., a njegovo najbolj pomembno in znano delo pa je Hvalnica norosti (1511, slovenski prevod 1952). Ta "mala neumna knjižica", kot jo je nekje sam poimenoval, danes velja za klasično delo evropskega humanizma in humanistike nasploh. Več o tem delu in njegovem avtorju pa v pogovoru, ki je nastal leta 2011. Sodelujeta dr. Igor Škamperle in dr. Aleš Bunta. Na fotografiji portret Erazma Rotterdamskega Hansa Holbeina mlajšega; vir Wikipedija.

Z Danom Hicksom, profesorjem sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustosom za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers, se pogovarjamo o njegovi knjigi Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ki je v prevodu Ive Jevtić izšla leta 2024 pri Založbi Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled. Zakaj se morajo muzeji zavedati svoje kolonialne zgodovine in zakaj prav z vračanjem nekdaj oplenjenih predmetov lahko začnejo odpravo njenih posledic? Z avtorjem smo se pogovarjali konec januarja ob njegovem gostovanju na dveh dogodkih cikla predavanj Leta dediščine Filozofske fakultete v Ljubljani. Foto: fotografija naslovnice knjige Brutalni muzeji: beninski muzeji, kolonialno naislje in kulturna restitucija (Založba Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled, 2024)

V katero smer gre današnji svet? Kateri so novi politični vzorci, ki vnašajo negotovost? Zakaj je prišlo do erozije moči in zaupanja v mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, Svet za evropsko varnost in sodelovanje, Svet Evrope, pa tudi celotne Evropske unije? Smo res v obdobju, ko spet prevladujejo interesi velikih sil in geopolitika? Kako smo sploh prišli do takega položaja in ali je na vidiku konec obstoječe svetovne ureditve? O tem razmišljamo v pogovoru z gosti. Sodelujejo izr. prof. dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, prof. dr. Janko Lozar Mrevlje z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in publicist, zunanjepolitični komentator Branko Soban. Foto: Gregor Podlogar

V pogovoru, katerega izhodišče je izid monografije Slovenščina v Italiji (sozaložništvo Založbe Univerze v Ljubljani in SLORI – Slovenskega raziskovalnega inštituta), za skupno mesečno oddajo slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in našega programa razpravljamo o značilnostih sodobne slovenščine v Italiji, Avstriji in v sami osrednji Sloveniji. Kakšna je njena današnja podoba v skupnem kulturnem prostoru, kako nanjo vplivajo drugi jeziki in ali je umetna inteligenca priložnost za izboljševanje njene ravni med Slovenci v Avstriji, Italiji in navsezadnje tudi v Sloveniji – o tem z gosti, sodelujejo urednica omenjene monografije dr. Matejka Grgič, dekanija Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in soizdajateljica monografije prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar ter dr. Karl Hren, direktor Celovške Mohorjeve.

Filozofi so se skozi zgodovino načeloma ukvarjali z velikimi temami, v zadnjih nekaj desetletjih pa so močneje v ospredje stopila tudi razmišljanja o razmerjih človeka do nečloveškega, živali, politike, kulture in Drugega. Kako ob tem razmišljati o napetosti med človeškim in nečloveškim? To je možno tudi skozi prizmo Drugosti – prizmo koncepta, ki se je zgodovinsko in kulturno oblikoval v nasprotju do človeškega. Če se je človeško vzpostavljalo kot objektivno, naravno in normativno, je ideja drugosti zajela deviantnost, pošatnost in živalskost. Ob tem pa velja še izpostaviti, da smo dandanes vsepovsod obdani s podobami nečloveškega, saj le-te bivajo na primer v svetovih filma, fantazijske literature, video iger in vizualnih umetnosti. Te podobe so postale tako razširjene, da oblikujejo celotne žanre in kategorije mišljenja znotraj le-teh. O tem po končani mednarodni filozofski konferenci Nečloveško, prečloveško: o živalih, pošastih in drugih Drugih, ki je ponudila izhodišča za pogovor, razmišljajo dr. Marisa Žele, Vesna Liponik, dr. Rok Benčin. Foto: del grafične podobe mednarodne filozofske konference Nečloveško, prečloveško: o živalih, pošastih in drugih Drugih

V znamenitem gledališču Dolby v Los Angelesu so že 97. podelili oskarje. Slavil je neodvisni film Anora, pripoved o spolni delavki, ki se zaplete s sinom ruskega oligarha, s petimi zmagami, vključno z oskarji za najboljši film, glavno igralko (Mikey Madison), režijo, izvirni scenarij in montažo (Sean Baker). Za glavno moško vlogo je oskarja dobil Adrien Brody za Brutalista, v stranskih vlogah pa Kieran Culkin (Resnična bolečina) in Zoe Saldaña za Emilio Pérez. Za najboljši prirejeni scenarij so nagradili Petra Straughana za papeški triler Konklave. Oskarja za najboljšo fotografijo je prejel film Brutalist, ki je slavil tudi v kategoriji najboljše glasbene podlage in večer tako sklenil s tremi oskarji. Hrvaški kratki film Mož ki ni mogel molčati, pri katerem je kot manjšinska koproducentka sodelovala tudi Slovenija, je tokrat ostal praznih rok. O zmagovalcih, poražencih in predvsem letošnjih filmih pa z gosti, filmskimi kritiki Teso Drev Juh, Muanisom Sinanovićem in Robertom Kuretom.

24. oktobra 2024 so v Mestnem muzeju Ljubljana odprli razstavo Prostori gibanja – 40 let LGBT skupnosti v Ljubljani. Več o razstavi in preteklosti, sodobnosti in možnih prihodnostih te skupnosti povesta pisateljica Suzana Tratnik, s Corrine Brenko soavtorica razstave, in sociolog dr. Roman Kuhar v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite oddaje in razstave, ki je na ogled do vključno 23. marca 2025.

Razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju in ki vsebuje okoli 130 predmetov predvsem iz Kitajske, odpira vprašanja nastanka te zanimive zbirke in vprašanja umetnostnega trga v Pekingu na začetku 20. stoletja, prikazuje pa tudi zgodbo družine Skušek in rekonstruira njihovo življenje, vpeto med natlačene predmete v več stanovanjih v Ljubljani. Ivan Skušek (1877–1947), avstro-ogrski mornariški oficir, je namreč med bivanjem na Kitajskem med letoma 1914 in 1920 kupoval starine na živahnem trgu z umetninami. V Pekingu je spoznal tudi Japonko Tsuneko Kondō Kawase (1893–1963) in se z njo poročil, ta pa se je pozneje v Ljubljani, ko se ji je večkrat prikazala Marija, preimenovala v Marijo Skušek. Zgodba številnih predmetov iz te zbirke je tako zgodba Ivana in Marije Skušek in hkrati tudi zgodba kultur ter umetnosti Vzhodne Azije. V pogovoru predstavljamo tako razstavo kot tudi zgodbo omenjenih zakoncev. Sodelujeta soavtorici razstave dr. Helena Motoh z Znanstveno raziskovalnega središča Koper in prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Fotografija je posneta na razstavi Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, njen avtor je Gregor Podlogar.

"Posebna odlika improvizacije je, da je najbolj razširjena praksa med vsemi glasbenimi dejavnostmi in da je obenem najmanj priznana in razumljena. Čeprav je danes navzoča na vsakem področju glasbe, ni o njej skoraj nobenih informacij." To sta prva stavka, ki ju je v uvodu k delu z naslovom Improvizacija: njena narava in praksa v glasbi zapisal Derek Bailey (1930–2005), eden najvplivnejših in najdrznejših eksperimentalnih kitaristov. V pogovoru, ki je nastal leta 2010, pretresamo pomen te glasbene prakse in predstavljamo omenjeno delo britanskega glasbenika, ki je pri nas izšlo istega leta kot pogovor. V njem sodelujeta prevajalec dela Ičo Vidmar in glasbenik urednik Luka Zagoričnik. Foto: Zajem naslovnice slovenske izdaje knjige Improvizacija: njena narava in praksa v glasbi (LUD Šerpa, 2010)

Bliža se obletnica smrti pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (11. november 1821 – 9. februar. 1881), ki ga še vedno berejo nove in nove generacije, preučujejo pa ga tudi številni literarni zgodovinarji in zgodovinarke, ena od njih je dr. Ljudmila Ivanovna Saraskina (1947). Z njo smo se pogovarjali o njeni odmevni biografiji s preprostim naslovom Dostojevski (LUD Literatura, 2021), ki velja za eno najboljših, in o proučevanju tega velikega ruskega pisatelja, o takratnem družbenem kontekstu, o filmskih upodobitvah nekaterih ruskih del in še čem. Foto: Wikipedija

Letos mineva sto štirideset let od rojstva ameriškega pesnika Ezre Pounda (1885–1972), ki je ne le spremenil poezijo 20. stoletja, temveč tudi precej vplival na mnoge pesnike in pesnice po drugi svetovni vojni po vsem svetu. Njegovo glavno delo, mogočna pesnitev, izvirno naslovljena The Cantos, še danes buri akademske duhove. Pound se je tej pesnitvi posvečal več desetletji, integralna verzija, objavljena leta 1970 in naslovljena The Cantos of Ezra Pound, pa vsebuje 117 spevov. Avtor jo je skozi leta objavljal po delih, kot delo v nastajanju. Tako je leta 1948 v samostojni knjigi izdal enajst spevov s skupnim naslovom Pizanski Cantos. Knjigo zdaj lahko beremo tudi v prevodu Miklavža Komelja. Obsežna izdaja s številnimi opombami in obsežno spremno besedo je leta 2024 izšla pri Slovenski matici. Ob Poundovem jubileju in izidu te knjige s prevajalcem predstavljamo tega kontroverznega modernista in njegovo ustvarjanje. Foto: Wikipedija

Filmi, ki jim danes rečemo eksperimentalni, so pri nas dolgo nastajali zunaj okvirov uradne filmske produkcije, izpod prstov ljubiteljskih ustvarjalcev in ustvarjalk. Dolgo so jih odpisovali kot "amaterske", v zadnjih letih pa ugotavljamo, da vendarle sestavljajo vznemirljiv korpus povsem izvirnih podob in avtohtonih avtorskih pristopov. Matevž Jerman, filmski režiser in kurator, sicer programski vodja festivala FeKK, in prav tako režiser in kustos Jurij Meden, vodja filmskega programa pri Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju, sta svojo raziskavo na področju eksperimentalnega filma delno strnila v dokumentarni film Ali je bilo kaj avantgardnega?, ki je v distribuciji Slovenske kinoteke, videti pa ga je mogoče tudi v kinodvoranah Art kino mreže po Sloveniji. Gosta v pogovoru poudarjata, da gre za kratko in predvsem nepopolno zgodovino slovenskega eksperimentalnega filma in da se odkrivanje teh filmov, ki se včasih skrivajo v še nepreiskanih kotičkih najrazličnejših arhivov v Sloveniji in tujini ali pa celo v rokah grabežljivih zasebnih zbirateljev, šele začenja. Foto: Slovenska kinoteka

Pisati pomeni angažirati se, pomeni, kot je še poudarjal Jean-Paul Sartre (1905–1980), zahtevati svobodo. Letos mineva sto dvajset let od rojstva tega kontroverznega filozofa, dramatika, prozaista in političnega aktivista. Sartre ni bil le eden najpomembnejših francoskih intelektualcev dvajsetega stoletja, temveč tudi eden ključnih predstavnikov filozofije eksistencializma. Na splošno pa je za Sartrovo ustvarjanje značilno, da je bila pri njem filozofija neločljivo povezana z literaturo, in obratno. Napisal je nekaj romanov, kot so Gnus, V zrelih letih, Odlog, Smrt v duši, danes je znan tudi po dramskih delih, kot so Zaprta vrata, Muhe, Nepokopani mrtveci, nekoliko manj pa po avtobiografiji z naslovom Besede in esejih, kot so Eksistencializem je vrsta humanizma, Kaj je literatura? ter Mit in stvarnost gledališča. Sartru je bila leta 1964 podeljena Nobelova nagrada za književnost, ki pa jo je iz moralnih razlogov zavrnil, češ da je vedno zavračal uradne časti in da, kot je izpostavil, "pisatelj ne bi smel dovoliti, da iz njega naredijo institucijo". Njegovo delo je vplivalo na vrsto literatov, sociologov, filozofov, pa tudi na literarne teoretike. V pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2005, razmišljamo o pomenu in aktualnosti njegovega dela. Sodelujejo literarni zgodovinar dr. Janko Kos, filozof dr. Valentin Kalan in literarni kritik Urban Vovk. Foto: Wikipedija

Vstop Tomaža Šalamuna (4. julij 1941 – 27. december 2014) v slovenski literarni prostor s pesniško zbirko Poker (samozaložba, 1966) je pomenil enega največjih pesniških prelomov pri nas po drugi svetovni vojni. Ta izjemen erudit, ki je bil po izobrazbi umetnostni zgodovinar, je nekaj časa deloval v sklopu skupine OHO in ustvaril tudi nekaj likovnih del. Ampak Šalamun je večino svojega življenja posvetil pisanju poezije, saj je nenehno pesnil in tako ustvaril preko petdeset samostojnih pesniških zbirk, nekatere so izšle po njegovi smrti leta 2014. Ob deseti obletnici njegove smrti se z gosti pogovarjamo, kaj je značilno za njegovo zgodnjo in kaj za njegovo pozno poezijo, kakšen je njegov pesniški jezik, kako pomembni vlogi sta imeli zanj Amerika in Mehika ter zakaj se sploh še vračati k branju njegove poezije. Sodelujejo dr. Irena Novak Popov, Tibor Hrs Pandur in Miha Maurič. Foto: Gregor Podlogar

Kako pomembne so slovenske kulturne organizacije v Avstriji in Italiji, kakšna je njihova vloga v lokalnih okoljih in kaj sploh predstavljajo znotraj skupnega slovenskega kulturnega prostora? O tem v pogovoru, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars z Radia Trst A in slovenskim programom ORF Celovec. Sodelujejo: iz tržaškega studia Maja Humar in Miloš Čotar, iz celovškega studia Zalka Kelih-Olip in Mitja Rovšek ter iz ljubljanskega studia Janez Stergar. Foto: Pixabay