Ana Štular (2007) je slovenska pesnica in avtorica pesniške zbirke Jaz in jaz in jaz in jaz …. V svojem pisanju raziskuje identiteto, notranje glasove in doživljanje sveta skozi sodoben, igriv jezik. Poleg poezije je ustvarila tudi strip Muha enodnevnica, s katerim razširja svoj izraz v vizualno pripoved. Je dijakinja četrtega letnika umetniške gimnazije v Ljubljani, kjer se ukvarja s sodobnim plesom, spogleduje pa se s študijem režije. Eho ustvarja Tanja Matijašević.

Pino Pograjc,  študent anglistike in primerjalne književnosti na magistrski stopnji na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Rojen leta 1997, odraščal je v Kamniku, kjer je na tekmovanjih v slam poeziji prvič bral svoje pesmi pred občinstvom in nekajkrat zmagal. Leta 2022 je postal del selekcijske ekipe za Festival LGBT Filma v Ljubljani. Istega leta je založba Črna skrinjica izdala njegov pesniški prvenec Trgetanje, za katerega je dobil nagrado za najboljši literarni prvenec, ki se podeli v sklopu Slovenskega knjižnega sejma. Leta 2023 se je pridružil mednarodnemu pesniškemu projektu POT-VOT (Poezija sodobnosti –  glasovi prihodnosti), s katerim bodo sodobni pesnice in pesniki obiskovali srednje šole. Njegova pesem »burleska« je bila za zbornik Rukopisi prevedena v srbščino. Lidija Dimkovska je izbor njegovih pesmi prevedla v makedonščino za platformo Blesok. Anamarija Šporčič je njegovo poezijo vključila v svoje predavanje o slovenski LGBT+ literaturi na St. Mary's College of Maryland.Dr. Borut Škodlar ga je septembra 2023 povabil kot govorca na mednarodni konferenci Contemplative Traditions and Psychotherapy, kjer je v pogovoru s z dr. Škodlarjem govoril o poeziji kot načinu osmišljanja psihotičnih izkušenj. 

Fabjan, Sara. Zaroletano. Ljubljana, LUD Literatura 2023.

Telesa in drugi časovni stroji

Naš inštitut

Ponavljanja

Pesmi so izseki iz podkasta Literarni glasovi.

Leta 1992 rojena magistrica kognitivnih znanosti in doktorska študentka psihologije poezijo že vrsto let objavlja v različnih literarnih revijah. Priporočam njen pesniški prvenec Zaroletano.

Pia Prezelj (1995) je pisateljica, prevajalka in novinarka kulturne redakcije časopisa Delo. Za svoje novinarsko delo je kot debitantka leta prejela nagrado pes čuvaj/watchdog 2022, ki jo podarja Društvo novinarjev Slovenije. Leta 2018 je izšel njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin (Cankarjeva založba). Roman Težka voda je njen literarni prvenec.

Prezelj, Pia. Težka voda. Novo mesto : Goga, 2023.

V svetu, ki ga naseljujejo Ida, Marta, Tone in Lojze, na vrtovih gnijejo paradižniki, na nočnih omaricah ždijo nagačeni zajci, krave pa je treba slej kot prej ustreliti med oči. Nič čudnega, če na blatni zemlji komu usodno spodrsne ali pa mu glavo spešta kakšno drevo; Gospod vendarle daje in jemlje, povrh vsega pa še odpušča. 
V romanu Težka voda, svojstveni anatomiji krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti, se drobci iz življenja starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavljajo v okrušeno celoto. Ta v ekspresivnem, dovršenem slogu razkriva predvsem bridko resnico o prepletenosti življenj znotraj manjše vaške skupnosti, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti.  (Maja Šučur)

Vesna Liponik je pesnica rojena v decembru,

kakopak, kot vse legendice tega sveta. Njena

zbirko Roko razje  Škuc (Zbirka Lambda), 2019

je nujno čtivo za vse ljubitelje_ice

poezije. 

Ivana Maksić (1984) autorka je knjiga poezije:

Kćeri zar ne vidiš da gorim (2020),

La mia paura di essere schiava (2014),

Izvan komunikacije (2013),

O telo tvori me (2011).

Piše poeziju, crtice i eseje. Prevodi i predaje engleski jezik.

KĆERI, ZAR NE VIDIŠ DA GORIM

tog dana, evo, ginu konji
svi jahači moji kroz maglu, kopljima

kroz vodu, krv, šumu, vatru,
vatra, vatro, gorim, rekli su

ivana, rekli su, ona, ta, žena, ja
na ivici, do kraja, uvek kroz tajne

vira, vihora, čizme su stradale,
talas je pucao, nikada, znaš,

goniči robova iz prošlog života
nisu ustuknuli, kćeri, vatra,

plamičci se kotrljaju, plivaj,
idi dalje od mene, preplivaj

svе bure, budi leden grumen uglja,
budi nevidljivi dijamant,

samo ne vuci prtljage incestuoznih
sinova za sobom, ne govori mnogo,

preobrazi se, preobrati, stišaj sve

ne i vatru, vatrom budi, gori, ne traži
merdevine, izbegavaj sahrane, ne nosi

cipele, dalje od svake bolesničke sobe,
ne obaziri se na moral,

ti, daleki prijatelju,

ne nosi belo, nemoj, nikada,
kao prkos ostani, hrid, cvet nara

ne maši nikome, ni meni, ni izdaleka,
ne maši, preziri rastanke,

ne pružaj šake pri pozdravu,
ne uzgajaj metak u dlanu,

ne lomi strele, neka ih, u mesu,
drugi ih ne vide

ne grli kad ostavljaš
drugi ne vide

ne osmišljavaj odlaske i boli
drugi ne vide

kćeri, vatro, moja nisi, beži
samo nestani, drugi ne vide,

samo nestani

Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik. Kot  igralec/plesalec je nastopal v gledališču Glej, PTL-ju, Kino Šiška,  Klubu Tiffany in v English student theatre. Kot pevec je sodeloval s  pevskimi zbori Sankofa, Beegesus, APZ Maribor, APZ Tone Tomšič. Poezijo objavlja v Poetikonu, Dialogih, Mentorju, Literaturi in Apokalipsi. Sodeluje na pesniških slamih in gostuje po Sloveniji s pesniško monodramo Realizem je rezerviran za klovne. Je  zmagovalec Pesniške olimpijade 2018, uvrstil pa se je tudi v finale  Pesniškega turnirja 2019. Je prejemnik štipendije za perspektivnega  ustvarjalca na področju leposlovja pri Javni agenciji za knjigo 2019.  Njegove pesmi so bili objavljene na Hrvaškem, Madžarskem, v Grčiji,  Afriki, Rusiji in na Kitajskem. V sklopu festivala Slovenski dnevi  knjige je organiziral enega izmed prvih LGBT literarnih večerov v  Mariboru z naslovom Mlada slovenska lezbična in gejevska literatura s Suzano Tratnik. Izdal je pesniško zbirko Točka preloma (2019). V letu 2019 je postavil razstave Brstenje, Stičišča in Visok polet s teboj, kjer se je ukvarjal s prostorsko postavitvijo poezije. Je urednih spletne platforme Stigma. 

SNJEŽANA VRAČAR MIHELAČ 

se je rodila v Pulju, poleg tega pa je študirala in živela v Zagrebu, na Plitviških jezerih in v Ljubljani. Urejala je revije, piše marketinške tekste, avtorska besedila in prevaja. Pesmi je objavljala v zinu Pošast, na portalu Strane, Kvaka, reviji Fantom slobode, v okviru literarnih delavnic, ki jih je organiziral SKC Danilo Kiš iz Ljubljane in pod mentorstvom Lidije Dimkovske, so bila njena dela objavljena v večjezičnem jeziku zbirka Biće bolje / Bo že. Rokopis Visoke vode je pohvalil ocenjevalni odbor literarne nagrade Drago Gervais za leto 2019, v okviru foruma Literarni petek in natečaja Zagreb - Beseda in slika pa je bila nagrajena njena kratka zgodba Trepta.

Acqua alta

Sporo umiranje, Zemljovid mladosti

Petra Koršič, pesnica, literarna kritičarka, urednica, lektorica, avtorica pogovorno-bralnega cikla Na pesniškem tandemu, ki ga četrto leto izvaja v Trubarjevi hiši literature, dvanajsto leto pa Literaturo v živo, ki jo je zasnovala pri LUD Literatura (antolo-gijska branja Prevod na oknu, Kritika do nacga, Zaodrje na odru, sinergijski cikel Ad hoc glasbena improvizacija in slika interpre-tirata poezijo ter Razpravljanja). Piše poezijo, ki jo objavlja v literarnih revijah in na nacionalnem radiu. Bila je finalistka Pesniškega turnirja 2013, v zadnjih štirih letih gostja festivalov Lirikonfest, Brda contemporary music festival, Sanje v Medani, Mlade rime, Fare voci v Italiji. »Ustvarjati je zame dvigovati se nad partikularnost vsakdana in z odgovornostjo pisati prav o njem, danes in tu. 

Kritike objavila tudi v reviji Literatura, Književnih listih, Čitalnici, Študjozu, razmišljanja v Mentorju, Življenju na dotik, Briškem časniku, na portalu Vrabec Anarhist. Uredila in lektorirala več leposlovnih knjig (LUD Literatura – zbirka Prišleki; LUD Šerpa; Cankarjeva založba; Mladinska knjiga; Založba Pivec), spisala recenzije oz. knjigi na pot (Marcellu Potoccu, Alešu Mustarju, Petri Zupančič, Petri Kolmančič, Alenki Jovanovski, Urošu Zupanu …).

Izdala je pesniški zbirki:

Furlanka je dvignila krilo, 2017

Bog z mano, 2019 

Travnik

Žrtve smo, ne dokler mislimo in čutimo,

da smo, ampak dokler se polaščamo

privilegiranega položaja, tičimo, skrčeni

vase, in gradimo svoj mogočni ščit,

napuh. Kroglica smo, ki se vedno znova

izstreli in kroži po spiralni cevi, vzpenja se,

a sila lastne težnosti jo spet vrača na dno,

ko popusti vzvodna moč. Zrak veje zunaj,

a skozi cevi ne dospe. Vsak dotik

je le navidezen skozi steklene stene.

Vidimo in zaznavamo, vendar smo si

sami prikrajšali možnost, da bi doživeli

veter, ki podobno kakor kroglice v cevi

zunaj dviga liste s tal, da poletijo,

zaplešejo nad tlemi in se spet spuščajo.

Kako zadržati mehkobo, ko v dlaneh

pobožam tvoje oči in jih poljubljam

na veke, kako razširiti trenutek, ko

najina kazalca stiskata trepalnico in

čakava naključje, na kateri blazinici

bo ostala. Kako izpisati pričakovanje,

kdaj se bo med plesom tvoja dlan

spet usedla v mojo in bova tako letela

čez deželo žrtev, zbitih k tlom. Šele

ko zapišem, postane resnično. Šele

ko se zavem, da sem spet v ringu

s strahom, se osvobodim vloge.

Potem občutim, da v ušesih ne žvečim

pepela, ampak so moja usta prostor,

kjer leti in poseda metulj, ki ga boža

tvoj jezik – rad bi obletel travnik.

Odkar sem v sebi, je moje telo krog.

Veronika Razpotnik (1997) je po izobrazbi in spolni usmerjenosti  bi-okemičarka.  Že dolgo si želi  napisati srečno pesem, 

a ji do zdaj še ni uspelo. Poje v zboru, na urah  solo petja ali pod tušem in v družbi mačk uživa bolj kot v družbi ljudi.

Veronika deluje, ustvarja se izraža tudi kot ena izmed psevdopoetov.

ne hodi po Janezu

za betonskimi stebri izginjajo  
sprehajalci psov zaljubljenci in tekači
nekdo je ponoči upodobil moža s televizije
in mu narisal hitlerske brke
pada vlada
preberem pod mostom
in se vsakokrat oziram navzgor  
pa ne vidim ničesar
razen ptičjih kakcev
ki se jim je treba občasno izogniti
nad menoj drdrajo vagoni
za katere si vsakokrat želim
da bi zgazili čim manj ljudi
prosim ne se fuknit pod vlak
pa čeprav so te oglobili
ker se nisi držal brkatih ukazov
in že pred tem nisi imel za najemnino
poleg napisa
Ne hodi čez progo
je smrtno nevarno
bi moralo pisati
¡No pasarán!
ampak ne
to na pločniku tečnari grafit
nesrečnega moža s televizije  
ki očitno ne mara  
biti pohojen

Naslovi pesmi: Zadnje sklonište, Pljačka, Moje prijateljice, Potrag za tvojim manama. bere: Nora Verde

Nora Verde (lit. pesvdonim) je pisateljica, pesnica, novinarka. Sodeluje z vrsto hrvaških in regionalnih medijev in  portalov, ki se ukvarjajo s feminizmom, neodvisno kulturo, mediji in človekovimi pravicami. Živi in dela v Zagrebu. Njena prva samostojna prozna knjiga Posudi mi smajl(Posodi mi smajl) je izžla konec leta 2010 pri založbi Meandar. Njen drugi roman Do isteka zaliha (Do taprodaje zalog)pa leta 2013 pri založbi Sandorf in je prevedeno v slovenščino (Suzana Tratnik, Litera, 2016), njena poezija pa je bila objavljena v antologiji  Brez besed ji sledim:  sodobna evropska lezbična poezija(Škuc-Lambda, 2016). V omenjeni knjigi najdete tudi prevod pesmi Potraga za tvoj manama.

V slovenskem jeziku jo lahko berete tudi na portalu DISENZ. 

Suzana Tratnik (1963, Murska Sobota). Diplomirala je iz sociologije na  Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na  Institutum Studiorum Humanitatis. Živi in dela v Ljubljani kot  pisateljica, prevajalka in publicistka. Je soustanoviteljica lezbične  skupine LL v Ljubljani leta 1987 in sodelavka Festivala LGBT filma.  Objavila je sedem kratkroproznih zbirk, pet romanov, otroško slikanico, radijsko igro, dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi ter memoare Lezbični aktivizem po korakih (2013). Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo, leta  2017 nagrado Novo mesto short za kratko prozo in leta 2018 nagrado  desetnica za najboljši mladinski roman. Njene knjige in kratke zgodbe so  prevedene v več kot dvajset jezikov, sama pa je prevedla več knjig  britanske in ameriške proze in strokovne literature.

Odlomek je prebrala iz svojega zadnjega romana Pontonski most (2020). 

glasbena podlaga:AlexisOrtizSofieldfromPixabay

mi-ne-kdaj mi-ne-kje bere: Špela Setničar 

Špela Setničar skozi izgovorjene besede najraje išče svoj izraz. / Literarna komparativistka, improvizatorka in spikerka na Radiu Študent. 

Tanja Matijašević ustvarja narečno poezijo s katero zahaja v nenarečne teme. 

Medobčinska albezn

Me zamerka en kiflc,

k čofotam po Jadranu,

naper vame puško,

kt lovc na Balkanu.

"Gospod, kar počasi, '

zameketam v mehkmo tonu,

čeprov voham u luft,

daj svoboda v zatonu.

" Nč počas!", kiflc vztraja

pa stop bl prot men,

"kozu j z gorskega kraja."

se šopir, prou učen.

Se zrajtam od šuba,

da čoveku ni dar,

zastopt

da žwalem ni meja vladar.

Pa de gre za počutke,

kukob to objasniwa,

da sm se u Izolsko ribo

Gorenska koza zalbiwa.

Pesem je pesnik Iztok Osojnik prebral na delavnici Od knjige do radijske igre v organizaciji KUD Polica Dubova 

(projekt Migracije v resničnosti)  09. novembera 2019.  

Iztok Osojnik, slovenski umetnik in komparativist, * 27. julij 1951, Ljubljana.

produkcija: Slovanka Vida, 2020