Petkova centrifuga

Zgodilo se je ... kljub popolni medijski blokadi, pritlehnim in fizičnim napadom z vseh strani, sejanju strahu, prostaškim žalitvam, grožnjam je konec 14 letne vladavine avtokrata, ki je v spregi s kriminalnimi združbami in somišljeniki ugrabil državo. Zgodovinski uspeh Študentske liste je vseeno veliko presenečenje – pa niti ne zmaga sama, ampak absolutna zmaga z dobrimi 53-imi odstotki glasov. Volitve v Srbiji so bile zgodovinske, prelomne, težko pričakovane volitve v Izraelu pa očitno ne bodo prinesle sprememb, največji poraženec je mir na Bližnjem vzhodu. V deželici na sončni strani Alp tudi vse po starem, premier obračunava vsevprek, z vsemi, ki ne mislijo enako, tudi z rdečo zvezdo, predsednik parlamenta pa je na zemljišču v Kranju, sicer namenjenem pokopališki dejavnosti, zagazil v še eno afero.

Dvakrat za in dvakrat proti. Referendum je razdelil Slovenijo, politika ugriznila v prazen lešnik in uprizorila še en teater absurda, svet pa na steroidih umetne inteligence drvi naprej. V tednu, v katerem je bilo veliko hrupa, a tudi nekaj tišine, si Maja Ratej zastavlja vprašanje, kaj bomo iz vsega tega odnesli v naslednji krog.

Ob vsem kroženju človeške prevzetnosti okoli Sonca je še Donald Trump kdaj videti kot čisto povprečen mucek. Premier Janša kaže napačne slike realnosti, Zoran Stevanović botruje z zanikovalci genocida, minister Rončević bi čez šolo naredil križ. Pahorjanski “nič” na steroidih se izrisuje kot prva žrtev postresničnostne politike po slovensko. So what? Pa kaj?!

Če se samo mrtvi ne bojijo več za življenje, in če Netanjahu med stradanjem Palestincev o Gazi govori o obilju hrane.

Kako si ljudstvo predstavlja oblast, ki vlada že več kot sto dni? Kot utekočinjene številke, ki jih prelivajo iz enega soda v drugega. In ker je večina zaposlenih v sodu javnega sektorja, za katerega oblast ugotavlja, da je prevelik in plesniv, žensk, si zlahka predstavljamo, kako z veseljem se bodo pretočile v operaterke strojev, CNC-programerke, gradbinke, varilke, voznice tovornjakov, skladiščnice in podobno.

Pravijo, da imamo volivke in volivci spomin zlate ribice. Raziskovalci so dokazali, da delamo zlatim ribicam krivico, ker so pametne in imajo dober spomin. V tem tednu se je zgodilo marsikaj, kar ne bi smeli pozabiti.

V tokratnem pregledu o kolesarskih dirkah po Španiji in Franciji ter o smoli. Včasih nas kapljica smole najde hitro in nepričakovano, vsaj v enem primeru pa jo pričakujemo več kot desetletje brez zagotovil, da jo bomo sploh videli. Narava je nepredvidljiva, prav tako človek, katerega prave barve ne morejo prekriti niti sintetična in zdravju škodljiva barvila za fazaniranje.

Na žabi je torej, da jeseni v več referendumih prepozna resno priložnost, da zbere pogum in si s skokom iz lonca morda kupi še nekaj časa, preden jo skrajna desnica (po vsej verjetnosti sklicujoča se na nevidno roko trga) neusmiljeno zabriše nazaj v krop.

Po tednih peklenske vročine in suše je le začelo padati. Padavin je sicer vsaj za zdaj krepko premalo, da bi ublažile katastrofalne posledice. Padalo pa je tudi drugače, z vseh strani, še vedno po predsednici, pa tudi po predsedniku državnega zbora, ki kljub peticiji in napovedanemu referendumu o njegovi razrešitvi »teflonasto« gleda v prihodnost. Ta bo po slovesu naše Milene veliko manj svetla.

Večji del Evrope je v primežu vročine in suše. Je to verjetno že posledica segrevanja našega planeta? Gospodarska škoda bo velika, še posebej v kmetijstvu. Vsaj Sončev mrk smo doživeli, razveselil pa nas je metalec diska Kristjan Čeh z zmago na evropskem prvenstvu.

Ozračje je pregreto. Tudi figurativno. In pregreto ozračje bo pustilo za sabo suše in poplave. Tudi figurativno.

Rumena. To bi bila zagotovo prevladujoča barva tedna. Rumena majica, rumeni ognjeni zublji, rumena izžeta in izsušena pustinja travišč, ki klonijo pod novim vročinskim valom. K rumeni lahko, kakopak, kot vodilno metaforo tedna primaknemo še ogenj. Od tistega, ki ta hip pustoši na toliko delih sveta, do tistega v nas, ki kdaj ugasne in se – kot se za poletje spodobi – znova prižge.

Svetovno nogometno prvenstvo je končano, vojne pa se nadaljujejo in celo stopnjujejo. »Trump je že desetkrat začel in končal napade na Iran in zelo verjetno se bo to nadaljevalo tudi v naslednjih mesecih,« pravi profesor na ekonomski fakulteti Marko Jaklič. Plovne poti se zapirajo, vlade se pripravljajo tudi na najbolj črne scenarije. Medtem se slovenska javnost ukvarja z novimi eskapadami slovenske politike. Meje so padle tako globoko, da dna niti ne vidimo več, ugotavljajo analitiki, ki napovedujejo še eno politično vročo jesen. Državljane čakajo lokalne volitve in štirje referendumi.

Izvedeli bomo, zakaj policisti vsak dan nosijo pištole in zakaj peki tudi v največji poletni vročini sleherni dan zakurijo krušno peč. Pa tudi to, kako državotvorni so slovenski politiki, ko si polena mečejo pod noge ne samo doma, ampak tudi pred tujci. Kako bomo morda namesto druge Švice kmalu postali vsaj polovična Švica?

Sprevod je vse daljši. Trump je snedel rdeči karton, Erdogan podarja revolverje, Grimsu je ostalo sedem prijateljčkov, Golobu senca, Stevanoviću pa mišice. Domače zelenice krvavijo zaradi pretiranega domoljubja, klovni na pogrebu demokracije pa bodo končno odšli na počitnice. Morda celo v gozdove.

Politika na sovraštvo, ko cilj opravičuje sredstva, ideološka zastrupljenost, polarizacije, kulturni boji, kovanje novih in novih zarot, razstava brezsramnega primitivizma ob saramagovski slepoti, ki se zajeda v vse družbene plasti, ustvari vzdušje vsesplošne sumničavosti, ko nihče več ne verjame nikomur.

Trumpovega sporazuma z Iranom tudi njegovi podporniki še pri najboljši voljni ne morejo imenovati zmaga. Vrstijo se opozorila, da se je na Bližnjem vzhodu odprla Pandorina skrinjica, da bi prinesla trajni mir v regiji pa je ob okrepitvi iranskega režima in Benjaminu Netanjahuju, ki ga čakajo volitve, znanstvena fantastika. Bo Izrael vse zaveznike, ki jih ima, zdaj stiskal vse močneje v objem?

V nekih drugih, normalnih časih, če so ti sploh kdaj obstajali, bi se ta teden moral svet ustaviti. To se seveda ni zgodilo. Fifa šteje milijarde ob prvenstvu, ki bo povzročil največ toplogrednih plinov do zdaj. Slovenijo so znova zajela uničujoča neurja, kar bomo reševali s prilagajanjem naravi. Na avtocestah pa se dušimo v zastojih, za kar pa se bo žrtvoval minister. Samo želimo si lahko, da bi enkrat zgradili svet, ki bi se ustavil zaradi fuzbala ali parade ponosa. Da bi sodelovali, si podajali in se družili ter za božjo voljo omogočili vize članom Dubioze, da bi zapeli tudi pod Kipom svobode.

Temperature so poletne, zunaj sije sonce, kot nalašč za aktivnost, druženje in ustvarjanje spominov. Vsake toliko časa se je namreč nujno opomniti, da so bistvene stvari direktno pred nami in ne na ekranih naših elektronskih naprav, od koder prihaja več slabega kot dobrega.

Tokrat smo v centrifugi zavrteli burno politično dogajanje, se postavili v vrsto čakajočih za vpis pri novi ginekologinji v Sežani, z maturantkami in maturanti zaplesali četvorko, podprli naše pogumne čebelarje, ki so se uprli trgovski mafiji, in o tem opranem in ožetem tednu napisali še basen, ki se začne takole: »Dobrodošli, to je naš živalski paradiž, ki mu vlada siva miš …« Vas zanima, kako se basen konča?

V tem tednu sta se srečala verjetno najvplivnejša človeka na svetu, v Sloveniji pa sta se srečevala dva na videz povsem nasprotna politična svetova. In medtem slovenska kultura na Dunaju kljub slovenskemu bojkotu Pesmi Evrovizije ni ostala povsem prezrta.

Nova vlada RS je v zadnjih fazah oblikovanja. Čeprav še ne vemo zagotovo, kdo vse jo bo sestavljal, je slovenskim državljanom že s sprejetjem interventnega t. i. omnibus zakona jasno nakazala, kakšno politiko namerava izvajati in na kakšen način bo to počela. Skozi prizmo najverjetnejše podobe slovenske prihodnosti lahko tudi aktualne dogodke na mednarodnem prizorišču dojemamo drugače, kot smo jih doslej.

Pomlad je prav kičasta, vse cveti, kar pa pri številnih sproža alergije. Tudi na zblaznelem političnem parketu kaže, da skoraj vsi parlamentarci trpijo za alergijo – na nasprotno politično opcijo. Ko na levi vidijo desne, se v njih začnejo nabirati velike gmote sluzi, prav tako kot velja tudi obratno. Četrta izredna seja državnega zbora je zelo nazorno izrisala novo politično realnost popolne ideološke razklanosti. Prava poslastica za ljubitelje srhljivk, boksa, pa tudi manj reguliranih borilnih športov.

"Teksas" v slovenski politiki se nadaljuje. Nova koalicija je izrisana, četrta Janševa vlada pravzaprav sestavljena, pa nas imajo še vedno za norce in nadaljujejo skrivalnice. Še predsednica republike je zmedena. Pa družinski člani morebitnih bodočih ministrov tudi, zato je prvak SDS moral končno javno spregovoriti o potencialnem mandatarstvu. Medtem ko poslanci v državnem zboru na glasovnicah igrajo "tri v vrsto", evropski komisar za energijo napoveduje najhujšo energetsko krizo v zgodovini. 40 let po najhujši jedrski nesreči v zgodovini.

Vsega je preveč. Snovi za učence, informacij za ljudi, dogodkov za Centrifugo. Harlekinke kaosa, vojn, dekretov in izrednih razmer pa se razmnožujejo. Le kakšna je bralna pismenost odraslih? Čas je za pank. Naj bodo režimi, ki prihajajo, kakršni koli. Vsak režim enkrat pade. Pank pa nikoli. Petkovo centrifugo sta zložila tonski mojster Maks Pust in Gašper Andrinek. Komad Glup in mlad je uporabljen z dovoljenjem glasbene skupine Demm.

Ste opazili, da ni več političnih vicev? Verjetno jih ni, ker je politika postala tako absurdna, da je težko ustvariti boljšo šalo od tiste, ki je resnična. Ali povedano nekoliko drugače: ko klovna spustiš v palačo, palača postane cirkus. V Petkovi centrifugi se ne moremo več izogniti konfliktom in vojnim žariščem. Posledice vojn, ki nas obkrožajo in ogrožajo, tudi drago orožje, s katerim rušijo in ubijajo, plačujemo mi, državljanke, državljani, davkoplačevalke, davkoplačevalci, in ne tisti, ki vojne netijo.

V Petkovi centrifugi tokrat o volilnem molku, kričečih zmagah, velikih ambicijah in boju človeštva s samim sabo. Teden je opral Damjan Zorc.

Fekalije vedno pripavajo na površje ob ravno pravem času. Zgodila se nam je prisluškovalna afera, v kateri pomembni posamezniki prostodušno razlagajo delovanje korupcijske hobotnice v državi. In potem se izkaže, da se afera ni zgodila, ampak jo je pri izraelski obveščevalni agenciji naročil nekdo iz Slovenije, vse sledi pa vodijo na Trstenjakovo v Ljubljani.

Ne samo politični nasprotniki Trumpu očitajo, da se v poskusu, da bi preusmeril pozornost z Epsteinovih dosjejev, igra s tretjo svetovno vojno. Vpletenih je vse več držav. Brezpilotnik je v teh dneh poletel tudi proti britanskemu oporišču na Cipru, balistična raketa proti Turčiji. Ob takih dogodkih se sprožajo mehanizmi za preživetje. Medtem pa se podpisujejo pogodbe.

Uradna volilna kampanja se je začela že pred koncem olimpijskih iger v Italiji. Politične igre – tako kot športne – potekajo vsake štiri leta, terjajo veliko priprav, dobro kondicijo in sprožajo močna čustva. A pravila so bistveno manj jasna, prekrški ne pomenijo nujno, da bo tekmovalec izključen, udarci pod pas so dovoljeni, sponzorji in trenerji pa največkrat ostajajo skrbno skriti.

Ne moremo vsi biti zmagovalci, tudi pusta so ta teden sežgali. Če ste na počitnicah, niste veliko zamudili, v glavnem olimpijske medalje in nekaj s tem povezanih solza. A pred nami so zelo zanimivi tedni. Kampanja pred volitvami se je začela, v mednarodni areni pa, kljub ustanovitvi Odbora za mir, miru ne kaže najbolje.

Doze opija, ki nam jih odmerjajo naši športniki na olimpijskih igrah, so v vse manjšo pomoč pri potiskanju grozljive slutnje o tem, da 30. leta v tem stoletju prihajajo predčasno, globoko v podzavest. Izraelski morilski stroj neumorno melje, medtem ko na vzhodu Evrope tudi Rusija stopnjuje napade na civilne tarče v Ukrajini. Pri obeh omenjenih konfliktih - pa še kakšnem - ima prste vmes predsednik ZDA.

Mačka v žaklju nam skušajo prodati na vsakem vogalu, predpustno-predvolilni čas je idealen za norčavce vseh barv. Mahničevci bi imeli urad za deportacije, saj Slovence najbolj skrbijo nenadzorovani migracijski tokovi. Pomembne so tudi interpretacije o strankarskih finančno-medijskih okljukih, mimogrede pa iz konteksta vzamemo in uničimo še kakšnega strokovnjaka. Premier se s pomočjo svojega odvetniškega spin doktorja trudi znebiti KPK virusa. Po svetu ob začetku zimske olimpijade še naprej odmevajo Epsteinovi dosjeji iz omare in Trumpovo generalno direktorovanje svetu in vesolju.

Še slaba dva meseca sta do volitev v Državni zbor in slabe tri tedne do začetka predvolilne kampanje, a se zdi, kot da smo sredi nje. In letošnja bo, vsaj po predsezoni sodeč, brutalna. Kot ne pojenja brutalno ravnanje agentov ICE v Združenih državah Amerike, ki je zasenčilo tudi vse ‘trumpizme’, s katerimi tudi ta teden ni varčeval predsednik Trump.

Tako divjega tedna pa že dolgo ni bilo! Med Trumpovim šovom v Davosu, evropskimi odzivi in domačimi političnimi premiki iščemo, ali se vendarle riše nova hrbtenica demokratičnega sveta.

Tokrat nekaj o najaktualnejših primerih razširjene privlačnosti koncepta moralne prožnosti, tako v velikih mednarodnih zgodbah, kakor tudi v naši, torej vseslovenski, lokalni skupnosti.

V tokratni Centrifugi o črnem in belem. In črnobelem. Tako na globalnem geopolitičnem polju, kot na domačem političnem parketu smo bili priča rokohitrskim potezam, ki so že prve dni januarja pometle s ponovoletno otopelostjo. V slogu besede leta pri mladih 'šest sedem' bi lahko rekli, da ne razumemo ničesar več. Razen tega, da je tu zima, ki pa nas vedno znova preseneti.

Kljub vse slabši bralni pismenosti smo pogumno vstopili, ne samo v volilno, ampak tudi Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Zato bi morda lahko vzeli v roke roman ene prvih slovenskih pisateljic Njeno življenje, v katerem med drugim piše, kako mora ženska v patriarhalni družbi ubogati moškega, kar je žal pogosto aktualno še danes. A če med preštevilnimi, ki ne berejo knjig, nekateri tega ne počnejo z izgovorom pomanjkanja časa, za kar temeljito poskrbi kapitalizem, ki ima raje čips kot misli, bi morda lahko preberali vsaj kakšno pesem. Na primer Evropa umira.

V komentarju iztekajočega se tedna prevprašujemo uspehe aktualne oblasti pri uresničevanju predvolilnih obljub, med katerimi je bila - v kontrast njej predhodni vladi - jasna zaveza o podpori socialno najšibkejšim. Ob tem si na podlagi najmanj enega nedavnega primera izrazitega nespoštovanja te obljube tik pred vstopom v novo leto zastavljamo retorično vprašanje: kam plujemo?

Čeprav bi si v teh dneh želeli, da bi bilo drugače, je okoli nas veliko hrupa. Hrup je povsod. Od strelskega napada v Avstraliji, zimskega dežja in izraelskega obstreljevanja Gaze, do hrupa iz ust voditeljev velesil. Ter hrupa predpraznične histerije, korupcije, ignorance, konformizma in mnenj vseh o vsem. Če kot družba s takšno lahkoto prepovemo glasbo na ulici, ne moremo pa se znebiti pravega hrupa, ki ga povzroča recimo kakršna koli pirotehnika, kako se bomo šele otresli korupcije. Privoščimo si tišino ali pa naj steče glasba. Pa naj bo Dan D ali konec sveta.

V današnji Centrifugi ni Nobelove nagrajenke za mir, ni pižam in kufrov, tudi ni nove medijske kariere nekdanjega šefa računskega sodišča. Ni nadzora bolniških odsotnosti in spora glede veleposlanikov. Prav tako ni Motoristov (to je ime nove češke koalicijske stranke). Je pa večino ostalega. Vključno z ugotovitvijo, da v demokraciji dva neumna glasova štejeta več kot en pameten.

Obglavili so Titov kip v Velenju. Zdi se, da so izgubili glave tudi svetovni politiki, ki kažejo mišice in se igrajo vojno.

V centrifugo smo ujeli nekaj nepozabnih izjav in ocen nedeljskega referenduma, težave oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana, ob katerih opazovalec dobi občutek, da se kopja med javnim in zasebnim lomijo na hrbtih pacientov, kar ni prav. Zgodbo tega tedna pa zaključujemo z mislijo, da bi bil morda svet drugačen, boljši, lepši, če bi več brali.

Tudi podnebne na sfiženem vrhu COP 30 v Braziliji. Tudi geostrateške, zadane v najnovejšem ameriškem predlogu mirovnega sporazuma za končanje vojne v Ukrajini. In če smo prejšnji teden z napovedanim koncem še zadnje slovenske ladje govorili o smrtno ranjeni Sloveniji kot pomorski državi, smo ta teden dočakali še pogreb Slovenije kot alpske, smučarske in nogometne države.

Razmišljanja Slavoja Žižka v delu Nebesa v razsulu, ko se sprašuje, ali današnji globalni svet, razklan med družbene neenakosti, podnebne katastrofe in novo hladno vojno  še premore potencial za radikalno spremembo, so še kako aktualna tudi lokalno.  Smrt Aleša Šutarja in dogodki,  ki so sledili v zadnjih skoraj dveh tednih so razgalili več desetletno pometanje težav pod preprogo in jalovost tako lokalne kot državne politike pri reševanju zahtevnih in kompleksnih težav, kot je reševanje, ne le romske problematike ampak tudi sobivanja v naši državi.

Celotno Slovenijo je pretresel umor v Novem mestu. Ljudje upravičeno zahtevajo drugačno, bolj trdo politiko do kriminala. Dolga leta preveč permisivna politika do romske skupnosti oziroma do kriminalnih elementov v njej - posploševati vendarle ne gre - je pripeljala do tragedije. Se bomo na to, še posebej vlada, pravilno in učinkovito odzvali kot skupnost?

Zavrelo je še na Madagaskarju, izraelsko-palestinsko krhko premirje se kali dobesedno prek trupel, Trump se sestaja z Zelenskim in si telefonira s Putinom. Zvezo Nato navdušuje slovensko orožarstvo, domača politika išče preroditelje, glavna akterja oblačita predvolilne kožuhe in se trudita obvladovati svoje nravi. Božičnici zdaj na račun hiše sledi še popust na gnečo v prometu, ob vseh alternativnih dejstvih pa ostaja neizpodbitno tudi dejstvo, da vse vendarle ni zgolj slabo. Zmagajo lahko tudi dobri odnosi in srčnost.

Poleg Nobelovih nagrad so teden zaznamovala mirovna prizadevanja in pokazala, da si ljudje povsod, od Venezuele do Gaze, želijo podobnih stvari. Kljub podpisu premirja na Bližnjem vzhodu pa je do trajnega miru še dolga pot in le malokdo verjame, da bo ta proces minil brez zapletov. O miru, nemiru in njunih različnih pojavnih oblikah v tokratni Petkovi centrifugi razmišlja Matej Hrastar.

Končno smo le prešli v tako napovedovano vročo politično jesen. Kaj dobrega lahko prinese soočanje različnih mnenj na domačem in svetovnem prizorišču? Kdo sploh ne pride do besede in kaj ne na dnevni red? Ali je manj res več ali bi moralo veljati ravno obratno?

Domača predvolilna sezona že septembra ponuja božična darila, novoslovensko politikantstvo in balkansko kanalizacijo. Liter alpskega mleka je že krepko dražji od litra bencina. Medtem ko se ukvarjamo s praznjenjem domačih kanalov in kanalizacij, svet pada globlje in globlje, spremljanje genocida v živo postaja rutina. Morda pa s korakom nazaj po zgledu Luke Dončića lahko postanemo tudi zmagovalci našega časa.

Ne bom kazal s prstom, odgovornost je moja, so magične besede, ki smo jih ta teden slišali od slovenskih voditeljev - a le športnih. Tudi evropska voditeljica Ursula von der Leyen je priznala, da je Evropa paralizirana in genocidu v Gazi namenila najostrejše besede doslej. Besede anonimnežev na spletu niso tako nedolžne kot se zdi, mi pa se z drsenjem po ekranih pogrezamo v kolektivno demenco.

V tokratni petkovi Centrifugi avtor Igor Bergant išče razloge, zakaj bi moralo prav nam v Sloveniji biti še kako vredno prizadevati si za boljši svet, četudi je zbezljal precej daleč proti norosti. In čeprav k tej norosti znamo tudi sami nekaj prispevati, pa ne le v slabem.

Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.

Trepetamo pred vojno v Ukrajini, lakoto v Sudanu in genocidom v Gazi. Pred tišino ob nasilju na poti do športnega cilja. Pred položnicami. Pred nevihtami in realnostjo. Ampak, kakor pravi pesnik Gojko Božović: “Če nas bičajo isti vetrovi in nas zaliva isti dež, se vprašajmo tudi o vetrovih in udarcih zgodovine, ki si jo delimo in skozi katero bomo v vsakem primeru šli skupaj, ne glede na to, kakšne meje bodo postavili med nas.” Skupaj lahko premagamo tudi trepetanje.

V tednu Perzeidov zarisujemo kontraste: med trenutnim in dolgotrajnim, med usodami, ki v sekundi zgorijo, in tistimi, ki v tišini hirajo tedne. Med inflacijo pogledov in deflacijo uvidov. Kje je meja med tem, kar gledamo, in tem, kar res vidimo, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Maja Ratej.

Tudi v času kislih kumaric, tako kislih, da sta bili oni dan udarni novici vseh slovenskih medijev Šeškov prestop k Manchester Unitedu in Dončičev prihod na reprezentančni trening. Tudi v teh časih je strašljiva ugotovitev, da Slovenija nima več dobrih sosedov. Vsaj ne takih, ki si jih tako zelo zaželimo vsakič, ko zapojemo zadnji verz naše himne. Hrvati nam pretepajo najstnike, Italijani nas zmerjajo s koruptivnimi usranimi Slovani, Avstrijci pa nam za rabo materinščine lahko pokažejo rumeni karton. In smo že tik pred izključitvijo.

Tadej Pogačar je pričakovano rumeno majico varno pripeljal do Pariza, njegovo četrto zmago na Touru je v živo spremljalo veliko Slovencev. Številni so kampirali ob trasi in jo očitno zelo dobro odnesli, predvsem veliko bolje kot udeleženci antifašističnega tabora ob Peršmanovi domačiji, kjer so avstrijski policisti s specialno enoto, helikopterjem in letalniki izvedli obsežno racijo. Zaradi domnevne kršitve glede kampiranja in varstva narave. Mednarodni pritiski na Izrael, tudi zaradi politike stradanja v Gazi, se stopnjujejo, medtem pa je po mnenju madžarskega premierja Orbana Trump Ursulo von der Leyen pojedel za malico in dosegel za Evropsko unijo zelo slab trgovinski dogovor.

Vreme in promet sta najbolj praktično-realni poletni skrbi. Slovenske železnice so kupile največje avtobusno podjetje v državi, čakamo samo še, da združijo moči z Darsom in Petrolom. To bi lahko bila zmagovita slovenska blagovna znamka. V zakulisju najbolj izpostavljenih svetovnih konfliktov tlijo nova žarišča sovraštva. Turčija bi pomagala pri rusko-ukrajinskem premirju, hkrati pa bi imela Ciper. Zavrelo je med Kambodžo in Tajsko, svoje interese uveljavlja tudi Kitajska. Slovensko mirovniško gibanje nadaljuje s pritiski, navkljub vse večjim utopijam. Kaj je bilo in kaj šele bo prav ali narobe, danes ne znajo za dober denar napovedati več niti mariborski vedeževalci.

V Gazi žal še vedno ni premirja. V Sloveniji je bila posebna poslanka ZN za človekove pravice na zasedenih palestinskih ozemljih Francesca Albanese, ki je opozorila na grozljive razmere v Gazi. Te dni je minilo 30 let od strašnega pokola v Srebrenici, ko so srbske paravojaške enote pobile več kot osem tisoč Bošnjakov. Na domačem političnem prizorišču se je predsednik vlade soočil z mnenji ustavnih pravnikov, ki odsvetujejo referendum o obrambnih izdatkih. Bili sta tudi dve neuspešni interpelaciji: notranjega ministra in ministrice za kulturo. Neke vrste politični ritual.

O pripravah evropskih držav in zveze Nato na vojno v času negotovosti, ki jo s svojim lomastenjem v mednarodni politiki povzroča predvsem neizprosno pragmatični predsednik ZDA ob paktiranju s svojim kolegom (in vzornikom) iz Rusije: nekatere države članice podaljšujejo služenje obveznega vojaškega roka in ga širijo tudi na ženske, več tistih, ki mejijo na Rusijo, je sledilo ukrajinskemu zgledu, in odstopilo od ottawskega sporazuma o prepovedi protipehotnih min iz leta 1997.

Nič o koncu šole in počitnicah, zato pa več o slovenskih vrednotah, obrambnih izdatkih in izdatkih na splošno. S ključnim vprašanjem: kaj je bolj patriotsko, da znaš streljati s puško ali pravilno postaviti vejico v stavku?

‘Dve zelo preprosti besedi - brezpogojna predaja. To pomeni, da mi je dovolj. Potem gremo vreči v zrak vse jedrske zadeve, ki so tam’ je sredi tedna svetu sporočil Donald Trump, le nekaj dni za tem, ko je po napadu Izraela na Iran pozival k pogajanjem. Ponavlja se iraški scanarij, ko ena država napade drugo, ker naj bi druga imela orožje, ki naj bi ogrožalo prvo. Ali ga res ima ali ne, pa sploh ni pomembno!

"To, kar se dogaja v družbi, se dogaja tudi v šoli," je povedala učiteljica slovenščine iz Gradca. Živimo v prekucnjenem svetu, v katerem umirajo nedolžni ljudje, ta svet se oborožuje za mir, vnuki žrtev genocida pa pred našimi očmi izvajajo genocid. Zaradi mladih in zaradi prihodnosti je treba reči in udejanjiti: "Zbogom, orožje, zbogom, pesti, nestrpnost in sovraštvo."

Nemški filozof Theodor Adorno, utemeljitelj frankfurtske šole, je trdil, da je napisati pesem po Auschwitzu barbarsko, saj se "prek principa estetske stilizacije nezamisljiva usoda vendarle kaže tako, kot da bi imela kak smisel". Seveda je poezija mogoča v najbolj nemogočih razmerah, ampak dejstvo je, da nas genocid zamaje v temelju naše človeškosti. Da to ni le beseda. Je groza, ki ostane, tudi ko se konča in tudi če je nočemo videti.

Medtem ko ljudje v Ukrajini in Gazi množično umirajo, celo stradajo, imamo doma privilegij razpravljati o morebitnem prostovoljnem končanju življenja, čeprav raziskava Slovensko javno mnenje kaže, da smo Slovenci v glavnem z življenjem zadovoljni. Kako bi ne bili, ko pa se imamo med razpadanjem sveta in vojnami v naši soseščini čas prerekat, ali je pobijanje in načrtno stradanje Palestincev genocid ali ne. Res živimo v privilegiranem okolju, saj si za odločitev o kakšnem privilegiju, denimo pokojninah vrhunskih umetnikov, v tem poblaznelem svetu utegnemo vzeti še čas za referendum. Za povrh pa zganjamo še medijski »rompompom« o drugih sortah privilegijev.

Avstrija je rešila evropsko srce in dušo. Takšni so bili na družbenih omrežjih odzivi na zmago avstrijskega predstavnika na sobotnem tekmovanju za pesem evrovizije. Za las je namreč prehitel izraelsko predstavnico. Istega dne so iz Gaze prihajala sporočila o lakoti in trpljenju civilnega prebivalstva v še eni od izraelskih ofenziv. Nekaj dni kasneje je prva voditeljica ene od evropskih držav v evropskem parlamentu izrekla besedo genocid. To je bila slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Kdo bo reševal evropska srca in duše, če se tako težko dogovorimo, kaj je prav in kaj narobe?

Putina, Zelenskega in Trumpa res ni bilo na carigrajskem diplomatskem plesu, a vendarle se Rusija in Ukrajina po treh letih neposredno pogovarjata o končanju vojne. Kakšna bo cena? Ameriški predsednik svojo ceno postavlja v visokih zneskih, s turneje po bogatih zalivskih državah se vrača z milijardnimi pogodbami v žepu. Pa pri nas? Vsi so zmagovalci referenduma, prešteli so se in štejejo naprej.

Že drugi dan konklava, po četrtem glasovanju, smo dočakali beli dim. Kardinali so za 267. papeža izbrali Roberta Francisa Prevosta. Dolgoletni misijonar, prvi papež iz Združenih držav in drugi, po Frančišku, ki ne prihaja iz Evrope, si je zaželel, da bi pozdrav miru vstopil v vsa srca, dosegel vse ljudi, vse narode, ves svet. Sporočilo miru je bila rdeča nit nagovora Leona XIV., naslednika soimenjaka, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje veljal za spretnega politika, zagovornika delavskih pravic in socialne pravičnosti, ki je znal graditi mostove in iskati prav poti do miru. Ob svetovni politiki, ki ne dela več za javni blagor, ampak podpihuje konflikte, novega papeža, ki so ga ustoličili prav na 80. obletnico konca druge svetovne vojne, čakajo številni izzivi.

Izteka se praznični teden. V jabolko razredne zavesti je zagrizel Gorazd Rečnik "Čeprav so se v nekaterih komercialnih medijih pojavile dezinformacije, da je porcija čevapčičev na Rožniku stala osem evrov, naši zanesljivi viri poročajo, da je delavski razred za to porcijo ob kresu dejansko moral odšteti devet evrov. In medtem ko ljudstvo, ki nima te sreče, da bi se med prazniki nastavljalo soncu na kakšni lepi plaži, odšteva kovance za pivo po štiri in čevapčiče po devet evrov, se svetovne politične elite ukvarjajo z veliko pomembnejšimi vprašanji, kot je reševanje lakote. Raje se ukvarjajo z nadvse pomembnim trgovanjem z orožjem. Svetovni vojaški izdatki so v letu 2024 po podatkih Stockholmskega inštituta za mirovne raziskave dosegli skoraj 2.400 milijard evrov."

V tokratni Centrifugi se bomo v tednu zvonenja spraševali, ali je svetu, kot ga poznamo, dokončno odzvonilo. Ali pa tudi ne?

V upanju na velikonočni čudež pregledamo ustaljene vzorce človeštva. Od Gaze do Sudana, prek drugega tira v politično kampanjo, evforije športa do 124 svetlobnih let oddaljenega planeta. Z zavedanjem Alberta Einsteina o tem, da je usoda človeštva popolnoma odvisna od njegovega moralnega razvoja. Teden komentira Gašper Andrinek. Tonsko opremila Mirta Berlan.

Kaj imajo carinske stopnje s Trumpovo ritjo? Šele ko mu jo je, po njegovih besedah, začel poljubljati ves svet, jih je zamrznil. Ker je najboljši pogajalec. S Kitajsko pa igra carinski pingpong, rezultat je ta hip 145:84. Ljubljanski župan Jankovič, nesojeni predsednik vlade pri nas, pa morda postane premier v Srbiji.

Carinik Trump se je v Rožnem vrtu Bele hiše zdel, kot bi ga generirala umetna inteligenca. Trumpov dan osvobodilne fronte je pozebel naše vrtove, mirni niso niti pingvini. Zanimivo je slišati žvižgače slovenske elite, še bolj spremljati ordiniranje prijateljev Janeza Janše in Zorana Jankovića. Raje moraliziramo, kot da bi premišljeno odpikali nasilje in se zares osvobodili neumnosti.

V centrifugi je Tatjana Pirc zavrtela zgodbe tega tedna o čakanju na mir, oboroževanju za mir, konstruktivnosti, izkoriščanju tujih delavcev, pokojninski in zdravstveni reformi, odpuščanju novinark in novinarjev ter ministricah, ministrih, ki obžalujejo, razumejo stisko in priznavajo, da je to, kar se dogaja, zaskrbljujoče gledati. Po letu 2041 bo vse drugače.

Da korupcija ubija, smo od blizu videli na Balkanu. Nazadnje v makedonskih Kočanih, kjer je v požaru med koncertom v klubu brez uporabnega dovoljenja umrlo 59 mladih ljudi. Še prej v Srbiji, kjer se je zrušil nov nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu in pod seboj pokopal 15 ljudi. Zato ni nič narobe, da so ljudje najbolj občutljivi prav na skorumpirano politično oligarhijo, ki ji za nameček niso tuji populistični slepilni manevri in ji to sporočijo tudi na ulicah in trgih. Kajti ta politična združba postaja v svetu prevladujoča. In medtem ko se ti iracionalni gospodarji usode sveta igračkajo s tretjo svetovno vojno na stari celini, ugotavljamo, da so naši rekordni izdatki za orožje – prenizki.

Doktrina šoka, vladanje z motorno žago, kaos. Tako v zadnjih tednih opisujejo preobrat v politiki Združenih držav Amerike. Nekaj pravil krasnega novega sveta že poznamo. Odločitve sprejema vladar, njegovi sorodniki, poslovni partnerji in zavezniki. Ekonomska moč države šteje, a brez jedrskih konic v skladišču težko dobi prostor za mizo odločevalcev. Nevladne organizacije, kritični mediji in civilna družba so nepotrebni in škodljivi. V takšni novi realnosti se stopnjuje predvolilni boj v Sloveniji. Za zdaj se odvija predvsem med strankami enake politične barve.

Vtis je, da se vsak teden zgodi ogromno povsem novega in nepričakovanega. A stvari se bolj stopnjujejo, kot pa vznikajo na novo. Ob napadu na Ukrajino pred tremi leti, ob vsej kompleksni zgodovini dogodkov, ki so pripeljali do tja, smo lahko slišali tudi, da je napadena ne Evropa, ampak evropska demokracija. Evropske vrednote. Socialna varnost, človekove pravice, pravna država, urejeno šolstvo, zdravstvo – sistemi solidarnosti. Zgodovinarjem prihodnosti vsekakor ne bo lahko iz današnjih časov razbrati smisla in pomena.

V današnjem svetu je težko ločiti zrno od plev, celo dobro od slabega, saj na vsakem koraku naletimo na relativizacije. Če je z resnim obrazom mogoče trditi, da so besede in početje ameriškega predsednika dobrodošel in nujen odgovor na vse mogoče krize, potem lahko z enako gotovostjo rečemo skoraj vse. Tudi zato so v takšnem trenutku potrebni ljudje, ki rečejo bobu bob in ne upognejo hrbta pod vsakim udarcem.

V Petkovi centrifugi popišemo aktualne trende v vse bolj negotovi dinamiki mednarodnih odnosov in v pričakovanju znatnih sprememb v razmerjih moči svetovnih veselil, ki po totalnem avtokratskem prevzemu vojaško najmočnejše države na svetu (ZDA) pretijo svetovnemu miru, opominjamo, da smo velik del dandanašnjega dogajanja že doživeli: tik pred drugo svetovno vojno.

Medtem ko si v Evropi v meglenem vzdušju zaspano manemo oči, se zdi, kot da so ogromna globalna nihala nad našimi glavami v skrajnih pozicijah in tik pred tem, da zanihajo. Kam nas bo neslo, ni znano. Bo kaj priletelo naravnost v nas?

Luka v Lakerse, Janković z Vučićem, Gaza Trumpu. Megalomanski posli, igre in interesi različnih čednosti. Velikokrat spremljamo brutalne dogodke. In ne reagiramo. Zato je prav, da smo kritični in angažirani, ker vendarle ne moremo molčati. Saj življenje ni žajfnica.

Nek relativno znan ameriški politik je nekoč rekel, da veliki dogodki običajno potekajo po podobnih scenarijih: "Najprej začne padati mrak, šele potem pride trdna tema." Ta Centrifuga se ukvarja ravno s tem, kako mračno je trenutno zunaj.

Rudarska nesreča v jami Preloge je pretresla Velenje in Zasavje, kjer so še zadnji obratujoči slovenski rudniki. Včasih je človek, kljub napredku tehnologije, nemočen pred naravnimi silami. Iz sveta je dobra novica vsaj, da premirje v Gazi še vedno drži. Se bo obdržalo, da bo ta izmučen del Palestine dočakal trajni mir? Ves svet pa se sprašuje, kako bo ravnal 45. in 47. predsednik ZDA Donald Trump, ki je prisegel v ponedeljek in s svojimi prvimi ukrepi temeljito spremenil ameriško politiko.

Čuden teden je za nami. Zgodilo se je veliko prelomnega, široko odmevnega, a vse kar se je v njem zgodilo bo svojo vlogo in pomen pokazalo šele v naslednjih tednih in mesecih. Najbolj odmevna je bila tokrat novica o premirju, o miru, ki naj bi po 467 dneh končno zavladal v Gazi. Ko smo nehali upati, se je torej vendarle izkazalo, da optimizem ni vedno in povsod zgolj znamenje naivnosti.

Ker je ogromno ljudi med prazniki pojedlo ogromne količine prehranskih produktov, vključno z raznimi strupi in sladkorjem, je čas za centrifugalno razstrupljanje.

To je zadnja radijska žehta v letu 2024. Namočili smo umazano perilo, ga zmencali, temeljito oprali, odstranili madeže in smrad. Med pranjem smo izvedeli, kaj jezi predsednika vlade in da je notranji minister popikan. Navdušila in ganila nas je mlada junakinja Tinka, ki se je že dvakrat spopadla z rakom. Sporoča nam: "Imejte v mislih, da za vsakim dežjem vedno posije sonce."

Odhajajoči teden nam je spet pokazal prepirljivost našega političnega prizorišča. Vsi se seveda trkajo na prsi, koliko naredijo za našo domovino, kako je vlada slaba, ali kako je opozicija nesposobna, odvisno pač, s katerega brega vpijejo na svoje politične nasprotnike.

Ta teden smo zaznamovali svetovni dan človekovih pravic. Na dan, ko bi morali slaviti ta civilizacijski dosežek, zgrajen spoznanjih najtemačnejše zgodovine, smo se morali soočiti s zavedanjem, da je bila samo v zadnjem letu dni pravica do temeljne človekove pravice – do življenja – odvzeta več deset tisoč otrokom, ženskam in starostnikom. Medtem ko je mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje Benjamina Netanjahuja zaradi vojnih zločinov, človekoljubne organizacije pa celo utemeljujejo, da se v Gazi dogaja genocid, bi poslanec iz največje opozicijske stranke izraelskemu premierju podelil Nobelovo nagrado za mir. Tako drzen in z zdravim razumom skregan predlog morda ne bi smel biti presenetljiv, ko pa šef te iste stranke meni, da je mafija boljša od slovenskega pravosodja. Varovanje človekovih pravic ima pač v duhu našega časa povsem različne pojavne oblike v mislih, besedah in dejanjih.