Zgodbe

V Dragatušu se je del krajanov uprl naselitvi filipinskih delavcev v župnišče, ki pa so jim predstavniki Cerkve stopili v bran. Na Hrvaškem že organizirajo maše v jeziku tagalogu, nevladniki pa so za migrantske delavce iz tretjih držav pripravili poseben priročnik. Medtem ko države zaostrujejo pogoje za tujce, ki jih gospodarstva nujno potrebujejo kot delovno silo, jim pri vključevanju v družbo in uveljavljanju pravic pomagajo nevladne organizacije in tudi Rimskokatoliška cerkev.

Zapiski:

Miha Zanoškar je arhitekt in urbanist iz Slovenj Gradca, ki že 12 let živi in dela na Norveškem. Trenutno je zaposlen na eni od občin v okolici Osla. V kavarni na strehi ene najvišjih stavb v državi se pogovarjamo o skandinavskem pristopu k prostorskemu načrtovanju, razmerah v gradbeništvu in prometu, pa tudi o slovenskem društvu Triglav. Zapiski:

Jo Hesthagen je doma iz norveške gorske pokrajine Lom. Živi in dela v Oslu. Vojaški rok je služil v kraljevi gardi v času pokojnega kralja Haralda. Kraljevsko karizmo ceni, do monarhije pa je zadržan. Pogled na svet je z gora drugačen – delovna etika in tudi trma sta del norveškega značaja, vendar je treba znati tudi uživati. Zapiski:

Novomeščan Ernest Nikolaj Padevski živi v Oslu že deset let, kjer dela kot cenjen pekovski mojster. Po jutranji izmeni nas je popeljal na hrib Ekeberg - na točko nad mestom s čudovitim pogledom na fjord, kjer je slikar Edvard Munch dobil navdih za slavni Krik. Ob razgledu na sodobno arhitekturo, neokrnjeno naravo, skakalnico na Holmenkollnu in unikatne savne v zalivu nam Erni razkriva podrobnosti norveškega vsakdana in ga primerja z življenjem v Sloveniji. Zapiski:

Zagreb je zanimivo mesto tudi zaradi grafitov – tako klasičnih napisov na zidovih kot bolj umetniških poslikav. Pionir tamkajšnje grafitarske scene Krešimir Golubić (Leon GSK) nas vodi po hrvaški prestolnici, kjer imajo tudi posebno street-art ulico. “Proletarci vseh dežel, kdo vam pere nogavice,” pa je še vedno kulten zagrebški grafit.

Zapiski:

Retro je hit tudi na družbenih omrežjih, vendar je večina poskusov ustvarjanja vizualnega časovnega stroja s pomočjo umetne inteligence precej neposrečenih. Projekt Spomenar zagrebškega režiserja Filipa Filkovića je prepričljiva izjema. S spretno režijo, premišljeno uporabo avtorskih materialov in vživetim pripovedovanjem je ustvaril AI video posnetke, ki nas vračajo v čas vaše in naše mladosti. Zapiski:

Na Ravnah na Koroškem je 14 žensk skoraj desetletje šivalo veliki gobelin z nenavadnim motivom motnje na televizijskem zaslonu. Slikarka Katja Felle je upokojenke navdušila za projekt, v katerem so v 11.704 urah šivanja naredile kar tri milijone vbodov ter porabile več kot 15 kilometrov prejic v 50 barvnih odtenkih. V Slovenj Gradcu zdaj začenjajo šivati nov veliki gobelin, katerega motiv je ustvarila umetna inteligenca.

Gobelin so pod mentorstvom Katje Felle šivale: Mira Blodnik (rekordnih 1708 ur), Silva Dover, Marija Veržun, Marija Mravljak, Senija Grenko, Tatjana Pečečnik, Vida Jaušovec, Nada Jakopin, Jožica Mikic, Jelka Lečnik, Romanca Šart, Metka Slivnik in Zvonka Božič. 

Foto: Nika Hölcl

Zapiski:

Postojnčanka Silva Bajc je bila na seminarju v Strunjanu. Pod večer se je sprehodila po zapuščenih solinah in napisala enega najlepših slovenskih komadov. Besedilo je poslala skupini Faraoni, pokojni Enzo Hrovatin pa je verze uglasbil in zapel na Melodijah morja in sonca leta 2001. Solinar ni zmagal, uspešnica “za poroke in pogrebe” je postal šele z leti. Tam, kjer “le galebi krožijo v siju sončnega objema”, je Solinarja posebej za Val 202 zapel Slavko Ivančič. Zapiski:

Leopold I. je ob 70-letnici Vlada Kreslina za Izštekane napisal predzgodbo komada Tista zakartana ura. Srebrna ura, ki jo je Vladov dedek prinesel s soške fronte in jo kasneje zakartal, se je po dolgih letih sicer vrnila h Kreslinovim v Beltince, a kaj se je s to isto uro dogajalo med vojno? Raper iz Gornje Radgone pripoveduje (protivojno) zgodbo, kako “padajo, padajo srca in križi, mladi fantje na Soči, Nadiži.” Zapiski:

Mile Rupčić je zagrebški igralec in kantavtor, ki živi v ZDA. Napisal je zgodbo o svojem hrvaškem dedku, ki je pred stoletjem delal v ameriških rudnikih. Komad je za svojega vzel celo kultni Johnny Štulić, frontman skupine Azra. Pit i to je Amerika tako ostaja praktično edini večji hit legendarne zasedbe jugoslovanskega novega vala, ki ga ni napisal Štulić sam. Njegova hkratna romantizacija in kritika ameriške družbe pa je v času Donalda Trumpa morda še aktualnejša kot ob nastanku pesmi.

Zapiski:

Preporod je mariborska skupina, ki je nastala pred 50 leti. Ime so si nadeli po peči, ki so jo izdelali zaporniki. Svojemu industrijskemu mestu so posvetili komad, v katerem je “reka puna klora” simbol Maribora. Melodija je ljudska, besedilo je napisal pokojni Smiljan Kreže, komad pa obožuje tudi navijaška skupina Viole. Pripovedujejo, igrajo in pojejo: Boris Bobek, Sašo Stojanovič, Darko Čerič in Luka Kreže. Zapiski:

Maša Bogataj (Masharik) je napisala komad o iskanju notranjega miru, iskanju mentalnega zatočišča, kamor se lahko umaknemo pred vrvežem. Ker je Maša tudi potapljačica, si ob navdihu Georgea Harrisona idealno milino in tišino fiktivno zamišlja na dnu morja. Čeprav bi številni tam radi ostali morda celo za zmeraj in obteženi s kamnom, to še zdaleč ni samomorilski komad.

Zapiski:

Urša in Jure Mihevc (Fed Horses) pripovedujeta, igrata in pojeta družinsko zgodbo. Heleni je bilo 17 in nekaj čez, bila je lepa, mlada in rjava. Po 2. svetovni vojni je z Notranjske z očetom bežala v Trst in čez morje v Argentino. Mati jokala je teden dni, ko se je vrnila siva. To je resnična zgodba, zakaj politika ni vredna tvojega imena in kako meje domovine niso meje srca. Zapiski:

Youmna El Sayed je nagrajena palestinska novinarka, ki je delala za različne angleško govoreče medije. Bila je dopisnica Al Jazeere v Gazi, dokler je ni bila pred letom in pol zaradi izraelskih groženj prisiljena zapustiti. Zdaj živi z družino v Kairu. Ob robu konference Zveze evropskih radijskih postaj v Ženevi se je z njo srečala Helena Milinković.

Esad Babačić je kot najstnik delal v nočni izmeni v pekarni. Opazoval je, kako iz peči prihaja kruh, med odmorom pa zapisal: "Kje si zdaj, proleter, kje je zdaj tvoja puška, kje so zdaj tvoje roke, proleter?" Po končani izmeni se je sprehodil skozi Ljubljano, sam pri sebi zapel Proleterja in ga nato začel izvajati s svojim punk bendom Via Ofenziva. To je zgodba o lumpenproletariatu, o občutkih meščanstva ob rženem kruhu z majonezo, pa tudi o zarečenem kruhu, ki ga ne more dovolj speči nobena pekarna.

Zapiski:

Adi Smolar je konec osemdesetih let skozi okno samskega doma sramežljivo opazoval življenje in ustvarjal svoje prve pesmi. Nekega dne je zagledal starejši par, ki se je zaljubljeno držal za roke. V večne verze je ujel “grenko misel, kdo od naju ostal bo sam.” Pesem je prvič zapel izbrani družbi prijateljic svoje takratne šefice za osmi marec. Daleč je za naju pomlad je pretresljiva, a lepa pripoved o ljubezni in minevanju.

Komadi, 1. sezona: 

Pank ni ostal ujet v sedemdesetih. Prav nasprotno: čeprav ga danes pogosto spremlja močna nostalgija po “pravih časih”, po usnju in zadimljenih klubih, njegova moč ni le v spominu, ampak v tem, da se vedno znova vrača v novih oblikah. Novejše zasedbe morda nimajo več istega zgodovinskega trenutka, imajo pa podoben notranji pogon: odpor do družbenih pravil, nezaupanje v avtoritete, potrebo po neposrednosti in glasnosti. Ne gre več nujno za isti zvok, še manj za enako estetiko, a ostaja ista nuja: povedati nekaj brez olepševanja. V zadnji epizodi se poklanjamo domačim pankericam in pankerjem, ki gradijo skupnosti in geslo: naredi sam. *Pank ni mrtev

Sogovorniki: 

Playlista: Pank - Zgodovina neposlušnosti - YouTube

Pank se ni rodil v velikih dvoranah in pod žarometi, ampak v klubih, garažah, skvotih. To niso bili samo prostori – to so bili varni otoki za vse, ki niso imeli kam drugam. Za vse, ki niso sodili nikamor. Prizorišča so panku dala telo. Tam se je glasba prvič srečala z občinstvom. Meja med odrom in publiko je bila zabrisana, pogosto sploh ni obstajala. In prav v tem je bila moč. In tudi pri nas, v Sloveniji, imamo prizorišča, ki niso samo prostori, ampak institucije. Legendarna prizorišča z dolgo tradicijo in kilometrino, kjer so se generacije učile, kaj pomeni biti glasen, drugačen, samosvoj. Prostori, ki so preživeli menjave sistemov, pomanjkanje sredstev in stalne pritiske – pa še vedno stojijo. In še vedno dajejo prostor novim glasovom. V četrti epizodi obiščemo tudi domače pank kolektive in listamo fanzine.

Sogovorniki: 

Playlista:Pank - Zgodovina neposlušnosti - YouTube

Černobil, Sovjetska zveza, 26. april 1986. Ura je 1:23 ponoči. V jedrskem reaktorju pride do parne eksplozije, ki raztrga pokrov in odpre sredico. Sledi še druga, močnejša eksplozija, ki uniči zgornjo zaščitno plast iz jekla in betona. Oblasti nesrečo sprva zamolčijo. Svet zanjo izve šele dva dni pozneje, ko nad Evropo zaznajo povišano radioaktivnost. Radioaktivni oblak zajame velik del celine. Tudi v Sloveniji, približno 1300 kilometrov od Černobila, zavlada negotovost. Meritve pokažejo povišane ravni radioaktivnega joda in cezija. Najhujše posledice pa so čutili — in jih še danes čutijo — prebivalci širšega območja v današnji Ukrajini. S strokovnjaki in poznavalci analiziramo takratno dogajanje ter posledice nesreče po štirih desetletjih, prinašamo pričevanja in arhivske posnetke. Razmišljamo tudi o jedrski energiji — med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom.

Sogovorniki: Dr. Luka Snoj (jedrski fizik, Institut 'Jožef Stefan'), dr. Metoda Dodič Fikfak (Inštitut za medicino dela, prometa in športa), dr. Rafael Martinčič (nekdanji vodja odseka za jedrsko fiziko na IJS), Maja Weiss (režiserka), dr. Mateja Gosar (geologinja, geološki zavod Slovenije), Andrej Velkavrh (meteorolog, Agencija RS za okolje), dr. Robert Brus (gozdar in dendrolog, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani).

Povezave:

Fant, pobratim smrti, 1. del

Fant, pobratim smrti, 2. del

FX: Kaj v resnici sporoča serija Černobil?

Zgodbe iz Černobila: Marjan Jerman, Peter Močnik, Anatolij Rižov

MMC podrobno: 40 let Černobila

Poglavja:

Ko se po strmini spusti zadnji smučar, na Kopah na sneg zapeljejo teptalniki snega. Po nočni smuki urejajo smučišča za prihodnji dan, da lahko zjutraj smučarji zapeljejo po popolnih rebercah. Kako poteka delo v kabini stroja, ki lahko tehta več kot deset ton in kaj gre lahko pri tem narobe?

V ratraku smo tokratno Nočno izmeno preživeli z Urošem Sovdatom.

Kako poteka delo v prostoru, ki deluje 24 ur na dan, kjer ni oken in kjer zlahka izgubimo občutek za čas?

Vodja igralnice Grand Casino Mons Ljubljana Sandi Markovič nas popelje med 200 igralnih avtomatov, igralne mize in nočno ekipo, ki dela od sedmih zvečer do sedmih zjutraj. Kakšna pravila veljajo za goste, kako poteka usposabljanje krupjejev in kaj prinese dvajset let nočnega dela?

Opozorilo: V oddaji govorimo o nočnem delu v igralnici in igrah na srečo. Če tematika v vas sproža neprijetne občutke in stisko, povezano z zasvojenostjo, podporo poiščite pri pristojnih strokovnih službah.

V strogo nadzorovanih prostorih, kamor brez dovoljenja ne sme skoraj nihče, poteka proizvodnja zdravil, ki iz stekleničke potujejo neposredno v žilo pacienta. Aseptična proizvodnja v Leku ne pozna kompromisov – niti podnevi niti ponoči. Vsak gib, vsak dotik in vsak poseg v stroj je natančno predpisan, za napake pa tukaj ni prostora. Kaj pomeni delati v nočni izmeni tam, kjer so delavci največja nevarnost za izdelek, ter kako ohraniti zbranost tudi takrat, ko ura kaže tri zjutraj?

Noč smo preživeli v obratu Viale 1 z vodjo izmene Domnom Vojinovićem in mehanikom Žigo Renkom.

Pank nastane kot odziv na nevzdržno stanje. Gre za držo, način razmišljanja, ki obrodi sadove z novim načinom ustvarjalne samouprave. Fanzini, lastne založbe, lastni koncerti, pisanje lastnih pravil. V preteklih dveh epizodah smo se s pankericami in pankerji sprehodili od izmuzljivega rojstva panka skozi prizorišča, kjer je dobil glas in obliko, do različnih obdobij, v katerih se je vedno znova spreminjal. Pank ni nikoli obstajal samo kot glasba, ampak kot odziv na čas, prostor in razmere. Že od začetka je bil poln protislovij, različnih vplivov in nenehnih mutacij. Tokrat se podamo v šole, galerije, muzeje, pred filmska platna, poletimo celo v Las Vegas.

Playlista:Pank - Zgodovina neposlušnosti - YouTube

Pank ni ostal zaprt v Londonu ali New Yorku niti ni obstal pri enem zvoku ali eni generaciji. Razlil se je po mestih, klubih, kleteh in zapuščenih prostorih ter v vsakem okolju dobil drugačen poudarek. To je zgodba o tem, kako se je iz treh akordov razvilo gibanje, ki je vedno znova našlo nov jezik.

Sogovorniki:

Playlista:Pank - Zgodovina neposlušnosti - YouTube

Ko se železniške postaje zvečer umirijo, se delo za strojevodje tovornih vlakov šele začne. V Zalogu, kjer se trenutno križajo tovorni vlaki, nočne izmene trajajo 12 ur – pogosto z dolgim čakanjem, nepredvidljivimi razmerami in več kot pol kilometra dolgimi kompozicijami. Kako poteka vožnja v temi, kaj pomeni upravljati vlak, težak več kot 1500 ton, in zakaj je v tem poklicu prostora za napake tako malo?

V tovornem vlaku smo tokratno Nočno izmeno preživeli z Matejem Kocjančičem.

Druga polovica sedemdesetih. Svet je utrujen. Vera v prihodnost ni več samoumevna. Obljube prejšnjih desetletij zvenijo prazno, besede oblasti so izgubile težo, občutek varnosti je izpuhtel. Nekje med strahom in cinizmom nastaja potreba po nečem novem. Nastane nekaj surovega, neposrednega. Nekaj, kar ne čaka dovoljenja. To je – pank! V prvi epizodi radijskega dokumentarca se poglobimo v ozadje nastanka panka, obiščemo New York, se pogovarjamo s slovenskimi poznavalci, merimo utrip na še vedno živih pank prizoriščih.

Sogovorniki: 

Playlista:Pank - Zgodovina neposlušnosti - YouTube

V osrčju UKC Ljubljana tudi ponoči neprekinjeno deluje sistem, od katerega so odvisne jutranje vizite, nujni posegi in življenja pacientov. V največjem medicinskem laboratoriju pri nas smo se pridružili tisočim vzorcem krvi in urina ter laboratorijskim strokovnjakom, ki tudi ponoči skrbijo, da so izvidi pravočasni in zanesljivi.

Kaj se tam dogaja med sedmo zvečer in sedmo zjutraj?
Preverjamo pri Franku Studnu in Maši Štebih (KIKKB).

Življenjska zgodba Mehmedalije Alića je zapisana v njegovi avtobiografiji “Nihče” in upodobljena v celovečernem filmu “Rudar”. Skoraj še kot otrok je prišel rudarit v Zasavje, bil izbrisan, v Srebrenici sta bila ubita dva njegova brata, odkril je množično grobišče v Hudi Jami. Po upokojitvi zadnje desetletje živi v bližini Tuzle ter išče svoj mir in drugačno, manj stresno življenje. Z nami je obiskal svojo rojstno vas Grujičići in širše območje Srebrenice, ki ga spominja na čudovito otroštvo in tragično realnost. Mehmedalija Alić razmišlja o miru, solidarnosti, odpuščanju … Zakaj se je vredno boriti in živeti, zakaj ima igrišče, ki ga je zgradil v svoji vasi, smisel, četudi se na njem igra samo en otrok?

Razpoke miru:

Mustafa Nukić je za navijače Olimpije idol, dosegel je nekaj legendarnih golov. Danes 34-letnega nogometaša in ekonomista je mama pred tremi desetletji zadnji trenutek v nahrbtniku odnesla iz krvavih vasi v Bosni in Hercegovini. Doma so bili v Vlasenici, njihovo bližnji sorodniki v Srebrenici. Lani so tam pokopali del posmrtnih ostankov Mustafovega strica. Prek Zagreba je družina prišla v begunski center na ljubljanskem Viču, kjer je Mustafa nekaj let živel skoraj kot v getu. Družina Nukić se je postavila na noge, Mustafa je doštudiral in imel kariero vrhunskega nogometaša. Hvaležen je Sloveniji, da ga je sprejela, navkljub temu, da mu je bilo velikokrat težko in se je počutil odrinjenega. Foto: MMC, alesfevzer.com

Razpoke miru:

Bosna in Hercegovina pod svojim razgibanim površjem skriva razpoke, v katerih so tudi številna rudna bogastva. Zelo znan je rudnik soli v Tuzli, leta 2024 pa so blizu Sarajeva odprli rudnik, ki velja za eno največjih naložb v Bosni in Hercegovini. Mediji so takrat poročali, da naj bi do leta 2050 po nekaterih ocenah izkopali za pet milijard evrov cinka in svinca. Nedolgo tega so na vzhodu Bosne in Hercegovine odkrili tudi litij.

Ampak, kot pravi marsikdo, se za marsikatero investicijo skriva tudi jasna gonja po dobičku, ki ne izbira sredstev. Zato so se v obrambo okolja začeli postavljati posamezniki, ki so jim začeli slediti tudi drugi. Lahko morda skrb za naravo preseže etnonacionalne meje v ljudeh ter zapolni razpoke miru, ki so v Bosni in Hercegovini ostale še od konca vojne pred 30 leti?

Gašper Andrinek in Luka Hvalc sta v seriji Razpoke miru za podkast Zgodbe na Valu 202 odšla v Prijedor in Tuzlo, kjer sta se pogovarjala z angažiranimi mladimi, ki predstavljajo svetle izjeme v boju proti kolektivni naučeni nemoči, ki jo poskušajo razbiti z upanjem v bolj zdravo prihodnost.

Za odziv pišite na: gasper.andrinek@rtvslo.si in luka.hvalc@rtvslo.si

Razpoke miru:

Sarajevo, prestolnica Bosne in Hercegovine. Olimpijsko mesto, ki je prestalo vojno in preživelo eno najdaljših obleganj v vojaški zgodovini. Sarajevčanke in Sarajevčani se različno soočajo s kruto zgodovino. Učiteljica Indira Buljubašić, novinarka Adisa Busuladžić in fotograf Igor Huzbašić nam pripovedujejo svoje zgodbe povezane s Sarajevom, osmišljajo vojno obdobje in razmišljajo o razpokah miru.

Razpoke miru:

Poglavja:

Večina izmed nas je prepričana, da nikoli ne bi mogla pristati v kultu. Toda kot pravijo strokovnjaki, nihče ne vstopi v kult, ampak je vanj načrtno rekrutiran. Obenem sploh v Sloveniji o njih še vedno ne vemo dovolj in smo zato še toliko ranljivejši. Predvsem se ne zavedamo, da ne gre vedno le za materialne zlorabe, ampak tudi duhovne. Pogovarjali smo se s štirimi nekdanjimi člani jogijske šole v Ljubljani, ki je del mednarodne federacije, njen duhovni vodja pa v Parizu čaka na sodni proces zaradi ugrabitev, trgovine z ljudmi in spolnih zlorab. Vsak odrasel človek sprejema svoje odločitve in se sam odloča, komu bo pripadal in čemu se bo posvečal. Vendar pa so tu lahko tudi pasti in manipulacije.

Zapiski:

Vprašanja in odgovori šole Joga neizmernega zdravja in sreče.

Poglavja:

Srebrenica. Mesto v kotanji, ki ga je ustvarila rečica Guber. Nedaleč od slovite reke Drine. Epicenter tektonske razpoke miru, ki je z genocidom nad 8372 Bošnjaki pred 30 leti zarezalo v že tako tragičen in krvav razpad držav nekdanje Jugoslavije. Prvi genocid na evropskih tleh po koncu druge svetovne vojne je pustil v očeh mnogih nepopravljive družbene posledice v mestu, ki je pred vojno slovelo kot uspešno, to naj bi bila četrta najrazvitejša občina v tedanji republiki.

Kakšne so razpoke miru leta 2025, ko so glavni krivci za genocid sicer bili obsojeni, Srebreniški genocid pa je naposled, po nečloveškem trudu predvsem združenja Mater Srebrenice sicer šele leta 2024, dobil tudi svojo resolucijo v Združenih narodih?

Bi lahko lepilo za eno največjih razpok miru na Balkanu našli na nogometni tekmi?

Gašper Andrinek in Luka Hvalc v raziskovalni seriji Razpoke miru odkrivataa zgodbe sobivanja na Balkanu, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče.

Sogovornik:

Zapiski: 

Razpoke miru:

Na izviru reke Une na Hrvaškem, tik ob meji z Bosno in Hercegovino, so lani poleti brez ustreznih dovoljenj začeli graditi manjšo hidroelektrarno. Lokalni prebivalci, večinoma srbske narodnosti, so se nemudoma aktivirali, s protesti so ustavili gradnjo in sprožili širše nadnacionalno ekološko gibanje. Na območju kraja Srb zaradi burne zgodovine in razvojne degradiranosti to nikakor ni samoumevno.

Razpoke miru:

Petrinja je mesto na Hrvaškem. Stoji ob reki Kolpi, tik pred njenim izlivom v Savo. Na širšem območju zgodovinsko-geografske pokrajine Banovina živijo tako Hrvati kot Srbi. Medetnično sobivanje je bilo zaradi politike vedno burno, ob razpadu Jugoslavije je bilo mesto porušeno, ljudje izgnani. Premnogi so v vojni umrli. Ob božiču leta 2020 je Petrinja doživela močan potres. Mesto je bilo ponovno porušeno. Tektonske razpoke so se križale z razpokami miru. Kako živijo pet let pozneje? Kakšni so odnosi med ljudmi? Kako Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost, prihodnost brez kontejnerjev?

Razpoke miru:

Baljvine so kraj v Bosni in Hercegovini, kjer je ob razpadu nekdanje Jugoslavije živelo 1500 ljudi, polovica Srbov in polovica Bošnjakov. Navkljub etnični in verski razdeljenosti, so tudi med državljansko vojno živeli v sožitju in se izognili krvavim konfliktom. Kako jim je uspelo in kakšno je sporočilo iz Baljvin v Bosni in Hercegovini, v državi, ki se zdi še naprej vrelišče za nove in nove spore?

Balkan je tektonsko dejaven prostor. Pogosti so potresi. Na površju nemirnih tal pa pretresi. Razpad nekdanje Jugoslavije so zaznamovali krvavi spopadi med narodi, ki so nekoč sobivali pod isto streho. So tri desetletja po koncu vojn razpoke miru kaj manj globoke? Kako zaceliti še vedno boleče rane, kako povezati razdvojene svetove? In kje iskati veziva, ki lahko utrdijo krhki mir? V raziskovalni seriji Vala 202 “Razpoke miru” odkrivamo zgodbe sobivanja, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče.

Razpoke miru:

Blaž Štefe je osem let živel na Kitajskem, dela v avtomobilski industriji, povezati skuša slovenske in kitajske poslovneže. Pogovarjamo se o carinski vojni ZDA in Kitajske, priložnostih Evropske unije, očitkih o kitajskem kopiranju zahodnih tehnologij. Tudi o modernih avtomobilih in hitrih vlakih. Kitajski poslovni kulturi.

Zapiski:

-Blaž Štefe o kitajski mobilnosti v podkastu Zelena luč.

-APM: Kako deluje kitajska avtomobilska industrija? 

Vuhan ni samo koronavirus. Velemesto ob reki Jangce ima bogato zgodovino, močno industrijo, uporabljajo tudi že umetno inteligenco. Po Vuhanu se vozimo s kolesom, se sprehodimo po ogromnem parku s pogledom na visoke nebotičnike, obiščemo optično dolino. Klepetamo z domačinkami in domačini.

Zapiski:

Søren Pagter je profesor fotografije v danskem Aarhusu. Če nisi zvedav, ne moreš biti dober fotograf, pravi. Dobrega četrt stoletja se ob delu uči. Poučuje tudi po svetu in je član žirij. Na Finskem, Islandiji, v Nepalu, Iranu in drugje. Vesel je, da lahko spremlja mlade, ki razmišljajo, čutijo potrebo, da morajo nekaj spremeniti. Navdihujoče je, ko si v teh časih obdan s takšnimi ljudmi, pravi.

Zapiski:

Preden je Brent Stirton pri zgodnjih dvajsetih začel s fotoreporterskim delom, je nosil vojaško uniformo. Južnoafričan, ki živi v Združenih državah, je obiskal krepko čez polovico držav sveta. Objavlja v največjih svetovnih medijih. Tudi za National Geographic, New York Times, Le Figaro, Der Spiegel. Prejel je več prestižnih nagrad World Press Photo. Svoje delo jemlje kot poslanstvo in z vso resnostjo. Poroča o tistih zgodbah, ki po njegovem mnenju niso deležne dovoljšnje pozornosti. S fotografijami skuša ganiti ljudi, da bi se bolje informirali. Sodeč po odzivih, mu uspeva.

Zapiski:

Ana María Arévalo Gosen je venezuelska fotografinja, ki živi v Madridu. Med drugim je dokumentirala življenje v ženskih zaporih Latinske Amerike in fenomen najstniškega starševstva v Venezueli. Sodeluje tudi s Pulitzerjevim centrom, New York Timesom in National Geographicom. Leta 2016, leto dni po poroki, je soprog Filip zbolel za rakom na modih. Njegovo pot do ozdravitve in njuno življenje je fotodokumentirala. Takrat je zares spoznala, kako delati. Ljudi mora fotografirati z enako ljubeznijo in spoštovanjem, kakor je tudi svojega soproga, pojasnjuje.

Zapiski:

Foto: Antonio Davila

Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza. Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika. Ko se je pred 15 meseci* začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo. Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar. Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne. Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave. To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ves čas vojne je za številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi.

*V zvočnem prispevku je napaka v stavku: "Ko se je pred 15 leti začela vojna, ...". Pravilna informacija je: "Ko se je pred 15 meseci začela vojna, ..." Za napako se opravičujemo.

Sindre Wimberger je spletni razvijalec. Skrbi za digitalizacijo Dunaja. Je "oče" digitalnega asistenta WienBot, ki za izboljšanje dostopnosti informacij uporablja umetno inteligenco. Zakaj je Dunaj tudi digitalna prestolnica, kateri so ključni digitalni projekti in kako se iz pametnega spreminjajo v inovativno mesto.

Povezave do posebnih epizod z Dunaja:

V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Der Spiegla in številnih agencij.

Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – ponuja razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost, intenzivnih izobraževalnih delavnice pa se udeležuje več kot 200 večinoma bolivijskih fotografov.

Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana slovenska umetnica, ki se je v Južno Ameriko z Bleda preselila leta 1982. Umetniški vodja festivala pa je slovenski fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in poodnebni krizi.

Nikos Panagiotou je profesor novinarstva na Aristotelovi univerzi v Solunu, ki je z 80 tisoč študenti največja v Grčiji. Kakšne so posledice ukinitve grške javne radiotelevizije zaradi varčevalnih ukrepov pred desetletjem in zakaj je Grčija na lestvici svobode medijev najslabša med članicami Evropske unije.

Zapiski:

V zadnjem delu serije o SURS-u predstavljamo nekaj podrobnosti o mednarodni vpetosti Statističnega urada Republike Slovenije, ki je sestavni del evropskega statističnega sistema, statističnega sistema Združenih narodov, dejaven pa je tudi v OECD, mednarodnih strokovnih združenjih in v mednarodnih razvojnih projektih.

O tem pripoveduje Barbara Dremelj Ribič, namestnica generalne direktorice SURS-a.

Zapiski:

Foto: SURS

O popisih prebivalstva pripoveduje Tina Žnidaršič iz oddelka za demografske statistike in življenjsko raven, ki se spominja, kako so potekali klasični popisi, opisuje pa tudi dolgoletne priprave SURS-a na uvedbo registrskih popisov, ki v Sloveniji potekajo od leta 2011 naprej. Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz.

Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz.

Zapiski:

Foto: Tina Žnidaršič, osebni arhiv

Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v preteklosti podatke zbiral le s pomočjo terenskih anketarjev, danes pa uporablja še številne druge načine zbiranja.

Laura Šuštar Kožuh, vodja oddelka za sodelovanje s podjetji, in Luka Zupanc, vodja oddelka za anketiranje oseb in gospodinjstev, opisujeta, kako zbirajo podatke, od terenskega in telefonskega anketiranja do spletnih vprašalnikov in najrazličnejših registrov ter drugih podatkovnih virov, tudi zelo sodobnih, ki verjetno predstavljajo prihodnost zbiranja podatkov.

Razlagata še, kako strogo politiko varovanja podatkov imajo na statističnem uradu in dodajata, da so svoje delo tudi med epidemijo covida-19 opravili zelo dobro.

Zapiski:

Foto: SURS

Analiza obiskanosti spletne strani Statističnega urada Republike Slovenije je pokazala, da uporabnike najbolj zanimajo podatki o plačah. Za usklajevanje plač in socialnih transferjev z rastjo cen se uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, ki je od leta 1998 uradna mera inflacije v Sloveniji. Tudi zato so podatki, ki jih SURS zbira, obdeluje in objavlja, tako zelo pomembni.

O spremljanju gibanja cen in inflaciji se pogovarjamo s Klavdijo Škerlak iz oddelka za statistiko cen, ki med drugim opisuje delo opazovalcev cen. Razloži nam, kaj pomeni spletno strganje cen in kako sodelujejo z Eurostatom.

Zapiski:

Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.

Na spletni strani www.stat.si so na primer na voljo videoposnetki, s katerimi na preprost način razlagajo na videz zapletene statistične pojme. O objavljanju podatkov, ki niso sami sebi namen, in o statistični pismenosti pripoveduje Simona Klasinc Rozman, vodja oddelka za odnose z uporabniki.

Zapiski:

Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v osemdesetih letih vodilo dvanajst generalnih direktoric in direktorjev, najdaljši staž pa je imel Tomaž Banovec, ki je statistični urad vodil 22 let. SURS je od ustanovitve leta 1944 do danes sedemkrat zamenjal svoj uradni naziv. Najdaljše in najbolj zapleteno ime je imel urad od leta 1951 do 1953, imenoval se je Republiški zavod za statistiko in evidenco pri Gospodarskem svetu Vlade Ljudske republike Slovenije.

O zgodovini SURS-a pripoveduje Irena Svetin iz oddelka za objavljanje podatkov.

Zapiski:

Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije (SURS), glavni izvajalec in koordinator slovenske državne statistike, je tovarna verodostojnih podatkov. V prvi epizodi nanizanke o statističnem uradu, ki je bil ustanovljen 19. avgusta 1944, nam SURS predstavlja Zala Jakša iz oddelka za odnose z uporabniki.

Zapiski: