V steni

Igor Jenčič je doktor fizikalnih znanosti. Je strokovnjak za jedrsko energijo, zaposlen na Institutu Jožef Stefan. S smučanjem se je srečal kot otrok, leta 1977 pa je opravil svoj prvi turni smuk. Teh se je do danes nabralo preko tisoč. Konec 90-ih je napisal Veliki turnosmučarski vodnik, s podnaslovom Od Snežnika do Velikega Kleka, ki je do danes doživel več ponatisov. V njem je zajel večino najpomembnejših turnosmučarskih ciljev v Sloveniji in v bližnji okolici Zahodnih Julijcev, avstrijskih deželah Koroški, Štajerski, Salzburški in Vzhodni Tirolski.  Igorju je turna smuka vseživljenjska strast. Skozi aktivna turnosmučarska desetletja je presmučal številne strmine po vsej Evropi, kot tudi po drugih področjih sveta. Veliko večino svoj tur opravi z ženo Barbaro. Tokrat z nami V steni, pravi turni smučarski poznavalec, kreativni in znanstveni, Igor Jenčič.

Teme, ki smo jih obdelali:

Gregor Šegel je član slovenske reprezentance v tekmovalnem lednem plezanju. V zadnjih dveh tekmovalnih sezonah se je večkrat uvrstil v finale kontinentalnega pokala, februarja letos pa se je v angleškem Sanderlandu zavihtel na sam vrh zmagovalnega odra v težavnosti.  Kot najstnik se je ukvarjal s tekom, tudi z ultramaratoni, z agilitijem, ob koncu najstniških let pa je zašel v alpinistične vode. Veliko svojega plezalnega fokusa je namenil ravno plezanju zaledenelih slapov, leta 2021 pa se je začel ukvarjati s tekmovalnem ledenim plezanjem in hitro pokazal zagnanost in veliko željo po napredovanju.  Kot mlad alpinist je že plezal v Patagoniji in Himalaji. Inženir metalurgije in materialov po poklicu, zaposlen v koroškem podjetju MPI reciklaža, se po inženirsko loteva tudi treningov, ukvarja pa se tudi z razvojem plezalne opreme.  V tokratni epizodi, z nami V steni, energični, metodični in vedno nasmejani Gregor Šegel.

Teme, ki smo jih obdelali:

  Izseki: »Tudi če govorimo o »drajtuliščih«, torej plezanju zunaj, je zelo podobno. Če misliš biti konkurenčen na tekmah, se moraš pač enim stvarem odpovedati. Če ti sedaj hočeš, ok, letos bom pa res šel na vse tekme, potem moraš v to tudi vse vložiti. Ne moreš potem kompenzirati, pa reči, sedaj bom pa hodil še v hribe, pa še v »drajtulišča« in poskusil tam čim težjo smer splezati. Zato ker dni je pač le toliko v letu in v sezoni, ti jih moraš pa izkoristiti. Regeneracija pa je tudi pomembna.« 

»Jaz sem vedno želel v Himalajo. Zdi se mi, da vsak malce bolj perspektiven tečajnik, najprej bereš knjige, gledaš revije in si želiš v Himalajo. To ti je kot neka taka zadnja stopnička … Kot tečajnik si rečeš, ko bom pa res dober, bom pa tja tudi lahko šel!«»Potem sem pač vedel, tiste skoke smo toliko trenirali, da sem vedel … Če preveč razmišljaš, ni dobro, a ne? Moraš iti! Vedel sem, da sem dovolj močan, sem stresel roke, pa sem šel in sem ga zadel, zadržal in dejansko sem vpel vrh. Izkazalo se je, da sem bil relativno hiter in takrat, ko sem tisti vrh vpel, sem vedel, da sem naredil dober rezultat. Vedel sem, da sem bil hiter in močan, zelo zadovoljen sem bil s svojim nastopom.«

»Ja za nekaj se tako moraš odločiti, a ne? Konec koncev, če se za nekaj odločiš, je bolje, da to počneš 100% ali pa vsaj nekako s srcem. Če se odločiš za nekaj, je jasno, da se moraš čemu odreči!« »Boljše je zadnje tri treninge spustiti,  se dobro tehnično pripraviti na tekmo, premisliti kaj potrebuješ in si nabrusiti kline, kakor da prideš na tekmo, padeš, ne vem, zaradi neke take neumnosti, ker nisi nabrusil kline. Ali pa da si klino brusil en večer pred tekmo, pa dobro, to je še ok, npr. isti dan kakor je tekma in zaradi tega nisi bil pozoren na nekaj drugega. Ko ti prideš na tekmo, se moraš samo na to sfokusirati. Ti si tam, da boš tisto smer splezal in ti takrat opazuješ smer, dobro, v finalu si pač v izolaciji. Ti imaš doma čas, da se pripraviš na tekmo, tehnično. Ne pa potem na tekmi, potem je bolje, da sploh nisi šel!«

»Z Markom sva na odpravi tudi malo govorila. Pa je rekel, dej ti izkoristi ta himalajski zanos, tako jaz zdaj temu rečem, to energijo. Ko sem prišel nazaj, sva se s punco odselila v Polzelo. To je bilo najlažje obdobje za to narediti. Če bi takrat čakal, bi bilo potem težje. Takrat sem pa res si rekel, jaz sem se sedaj vrnil, dejva poiskat, pojdiva na svoje!«

Turistovski klub Skala je bil gorniški klub, ustanovljen 2. februarja 1921. Avantgardna ekskluzivna gorniška skupina je nastala kot posledica razkola v SPD, ki se je v obdobju po prvi svetovni vojni zavzemal predvsem za obnovo planinskih postojank, medtem ko je mlada generacija stremela k plezanju, zimskemu alpinizmu, smučanju ter ostalim sovpadajočim dejavnostim. Člani Skale so težili k ljubezni do narave, idealizmu, načelnosti, tovarištvu ter k pogumu v stenah, neustrašnosti, železni volji in vzdržljivosti. Imeli so svojo reševalno moštvo, organizirali so prve odprave, se ukvarjali z vzgojo, veliko poudarka pa so namenjali ukvarjanju s fotografijo, filmom, glasbo in pisanjem. V 20-ih in 30-ih letih so Skalaši načrtno preplezali številne glavne slovenske stene in grebene. 2.sv. vojna je njihove aktivnosti prekinila, po vojni pa so nekdanji člani Skale nosili pomembno vlogi v Planinski zvezi Slovenije kot naslednici Slovenskega planinskega društva. Dr. Peter Mikša je alpinist in zgodovinar, zaposlen na oddelku za zgodovino FF v Ljubljani kot izredni profesor. Je avtor številne strokovne literature in eden največjih poznavalcev slovenske planinske in alpinistične zgodovine. Z nami v Steni tokrat Dr. Mikša o pomembnem obdobju, o izredni generaciji Slovenk in Slovencev ter njihove zapuščine, ki so svojimi aktivnostmi v gorah in visokimi etičnimi standardi postavili trdne temelje povojnemu in sodobnemu planinstvu, gorništvu in alpinizmu. Dr. Mikša in Skalaši.

Teme, ki smo jih obdelali:

2:36  Dr. Peter Mikša.7:00  Zanimanje za alpinistično zgodovino v mladih letiih.8:50  Resnejše ukvarjanje z zgodovino na Filozofski fakulteti (FF). 13:55 Nastanek knjige Zgodovina Slovenskega alpinizma v soavtorstvu z Urbanom Golobom.20:45 Zanimanje za raziskave o zgodovini alpinizma se na FF povečuje.22:15  Pomen planinstva, gorništva in alpinizma v Sloveniji.26:00  »Trden kakor Skala.« Knjiga o Skalaših dr. Mikše in uni. dipl. umet. zgod. Elizabete Gradnik.30:45  Ideja o filmu o Skalaših (Viharnik z roba, 100 let Skalašev).31:43  Generacije Skalašev so močno vplivali na povojno in sodobno planinstvo, gorništvo in alpinizem.34:15  Dogajanje v Sloveniji v vertikalah gora pred Skalaši. 36:17  Pomen prelomnih obdobij v zgodovini in družbeni pretres ob začetku ter koncu 1.sv. vojne.38:10  Obdobje po 1.sv. vojni in obnavljanje planinske infrastrukture.39:08  Ustanovitev prvega slovenskega alpinističnega kluba – Turistovski klub Skala (TKS).40:24  Izrazi veleturist, gorništvo in alpinizem. Kdaj in kako se pojavijo?42:00  Okoliščine ob ustanovitvi TKS.46:00  Neformalne plezalne skupine pred ustanovitvijo TKS.47:58  Kriteriji za vstop v TKS so bili visoki!50:35  Dejavnost Skalašev poleg udejstvovanja v gorah.53:50  Visoka etična načela Skalašev.55:24  Vloga, pomen in zapuščina Klemeta Juga. 1:00:32  Vpliv in pomen Henrika Tume ter Juliusa Kugyja.1:03:35  Fenomen Pavle Jesih in Mire Marko Debelakove. 1:06:15  Direktna smer v Špiku in pomen smeri ob nastanku.1:08:06  Skalaška smer v Steni.1:12:33  Smučanje se razvija s Skalaši.1:14:48  Skalaši začnejo z alpinističnimi šolami.1:17:37  Vladimir Kajzelj in njegov (turno) smučarski podvig.1:19:30  Ukvarjali so se tudi s sankaštvom in začeli so hoditi na odprave. 1:23:00  Zgodba Pavle Jesihove kot podjetnice in zgodba Mire Marko ob dogovorjeni poroki.1:26:00  Skalaši do bili dejavni tudi pri pisanju.1:28:10  Možnosti za raziskovanja na temo Skalašev je ogromno.1:30:00  Alpinistke in alpinisti so imeli v tistih časih status zvezdnikov.1:33:00  Nesreča Pavle Jesih ji prinese novo, po vojni tudi trpko zgodbo.1:36:25  Skalaši so bili dejavni tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah.1:38:50  2. sv. vojna in vpliv na Skalaše in vnovični izbruh energije v gorah. 1:41:45  Zakaj Skala po vojni ne deluje več?1:44:42  Zakaj država po vojni tako propagira šport, tudi planinstvo?1:48:30  Zapuščina Skalašev je enormna.

Izseki:

»Vedno imamo tako, eni prelomi pridejo in ključna za Skalo je 1. sv. vojna. Torej, 1. sv. vojna. To je grozljivo, vse vojne so grozljivka in v zgodovini ponavljamo tisto zgodbo: historiam magistrae vitae … učiteljica življenja Nič se ne naučimo iz tega! Skačemo v ene in iste stvari, ampak pustimo sedaj te detajle. Leto 18', vsaka težka situacija, ko se sprosti, prinese izbruh energije. Če si predstavljamo?« »1. sv. vojna je tudi v Julijskih Alpah pustila eno veliko uničenih koč in slovensko planinsko društvo se odloči seveda, da najprej, da lahko zaženeš planinstvo, moraš obnoviti infrastrukturo: poti, koče ... To traja, ne? Traja nekaj let, mladi bi plezali. Si predstavljamo? Se jezijo in se kregajo med seboj. In skupina, predvsem mlajših fantov, leta 1921, ustanovi prvi alpinistični klub pri nas. Turistovski klub Skala.« »Vsak od teh filmov ima eno pomembno navezavo na slovenski prostor. Prva, »V kraljestvu Zlatoroga« in »Triglavske strmine« je vezan na Triglav oz. na gorski svet, kar nakazuje pomembnost tega Slovencem. Ta prvi pravi zvočni celo večerni film »Na svoji zemlji«, v bistvu se dogaja v Baški grapi. Torej, v prostoru, ki je bil med obema vojnama italijanski. Torej, ta simbolika krajine je pomembna.« »Ko Jug pade leta 24', letos bo 100 let, ko pade v liniji današnjega Jugovega stebra. To bi bila tretja smer v Steni! Do takrat sta samo Slovenska in Nemška smer. Predstavljajmo si ta čas. In on (Jug) reče »dajmo, plezajmo prvenstvene smeri«. Slovenci smo majhen narod po številu, lahko pa smo veliki po dejanjih! In on potegne. Vedno je tako, vedno imaš ene vzore, ki pa so potem ključni za nek razvoj.« »Ogromno jih pade, človek bi si mislil, da bo to zavrlo slovenski alpinizem. Podobna zgodba kot po 1. sv. vojni. Konec 2. sv. vojne prinese izbruh energije. V bistvu mlada generacija, ki je mogoče delno vezana samo na Skalaše, imamo Režaka, … imamo nekaj alpinistov, ki potegnejo … Čop kot legenda, ampak ne pleza več, ki na nek način vzgajajo… Spet, pride neka nova generacija, ki pa v dveh treh letih doseže in preseže vse kar so Skalaši naredili prej. Ampak seveda, tega ne bi mogli, če ne bi bilo Skalašev.«

Žarko se je z gorami srečal v otroštvu, s plezanjem v srednji šoli in med študijem psihologije na Univerzi v Ljubljani. 1978 je postal alpinist, opravil več kot 300 alp. vzponov, 20 prvenstvenih in bil na 11 alp. odpravah. Leta 1981 je postal član gorske reševalne službe, več kot 20 let je bil načelnik postaje GRS Tolmin, kjer je prisostvoval na več kot 930 reševalnih akcijah.

Kot psiholog je služboval v srednji šoli, kjer se je nedavno upokojil. Kot izkušeni strokovnjak nudi psihološko pomoč gorskim reševalcem in svojcem ponesrečencev ob hudih nesrečah, bil pa je tudi vodja državne ekipe za psihološko pomoč Civilne zaščite, ki se aktivira na poziv v primeru večjih naravnih ali drugih nesreč.

Žarku pomeni prostovoljstvo  življenjsko pot. Skozi svoje mnogoletno delovanje kot psiholog in gorski reševalec, tudi kot vodja številnih taborov za mladino in družine ter drugo, nesebično in strokovno pomaga ljudem, mnogokrat ljudem v stiski. Za svoje delo je že prejel več častnih priznanj, doma in na tujem.

Tokrat z nami v steni dolgoletni humanitarni prostovoljec, človek z resnično velikim srcem, Žarko Trušnovec. 

Teme, ki smo jih obdelali:

3:05  Žarkov stik z gorami in s plezanjem. 4:54  Žarkove odprave v Južno Ameriko. 6:57  Študij psihologije in vključitev v Gorsko reševalno službo (GRS). 8:58  Odnos ljudi do smrti dandanes? 12:48  Kako se s smrtjo soočajo otroci?15:06  GRS je bila v osnovi ustanovljena za reševanje v gorah, danes pa pokriva tudi druga področja.18:05  GRS Tolmin in njeno delovanje.21:30  Problematika iskalnih akcij.25:14  Vodja državne ekipe za psihološko pomoč Civilne zaščite.27:21  Soočanje s stresom?28:40  Kako je prišlo do nudenja psihološke pomoči pripadnikom reševalnih služb?32:45  Zakaj so psihološke težave stigmatizirane in tabu tema?36:06  Nudenje psihološke pomoči svojcem udeležencev nesreč.37:14  Če pride do travmatične izkušnje, kako hitro naj pride do psihološke pomoči?39:18  Tri stopnje soočanja s hudo travma ično izkušnjo in proces žalovanja.42:58  Izkušnja z nesreče na Okrešlju?44:35  Ali se proces žalovanja sploh kdaj zaključi?48:41  Ali se človek (gorski reševalec) lahko navadi najtežjih situacij?51:05  Kdo so lahko osebe, ki pomagajo v težkih izkušnjah?52:52  Če gre človek ven v naravo bo problem lažje rešljiv!54:50  Predelavanje težkih stresnih situacij zahteva svoj čas, srčnost in razumevanje.58:37  Biti Gorski reševalec je način življenja.1:00:52  Razumevanje in podpora države gorskim reševalcem?1:02:36  Delo psihologa v osnovni šoli.1:04:24  Predajanje znanja preko izkušnje je zelo pomembno.1:06:22  Ali je šolski sistem dovolj ustrezen in prilagojen otrokom za soočanje z sodobnimi izzivi časa?1:11:55  Če ni izkušnje tudi vedenja in znanja ne more biti, vsaj ne na dovolj visoki ravni.1:15:00  Otrokom manjka skupnega spontanega druženja v naravi!1:17:52  Ali smo kot družba zreli za določene spremembe, ki bi izboljšalo psihološko zdravje otrok?1:22:05  Prostovoljstvo kot način življenja.

Izseki:

»Med drugim sem se vprašal, pa a smo se kdaj o tem sploh pogovarjali? In sem ugotovil, da v štirih letih študija psihologije, o temi smrti nismo slišali niti stavka. Pred kratkim sem predaval bodočim vodnikom reševalnih psov in je bila tam tudi kolegica, malo mlajša psihologinja in sem jo pred vsemi vprašal: »ali ima prav?« in mi je gladko odgovorila: » v času študija o tem nisem slišala nič!«

»Predvsem je to problem odraslih, a ne? Ne smemo se bati otrokom povedati resnice, pravzaprav smo dolžni povedati resnico! Pač, njim primerno! Ja kaj bo pa potem, ko bo kaj vprašal? Ja, odgovoriš na tisto kar bo vprašal! Z realnimi, stvarnimi dejstvi!«

»Ja, to je strah! Saj je en tak rek, če se človek boji smrti, se ne more veselit življenja! In to je dejstvo!«

»Gorska reševalna služba je bila najprej ustanovljena za reševanje v gorah, ampak v tem predgorju se je v zadnjih dveh desetletjih zgodilo veliko veliko novega. Začelo se je s soteskanjem, letenje s padali, še prej z zmaji, sedaj v zadnjem času gorsko kolesarjenje. Večino reševanj predstavljajo že tujci in se je število nesreč enormno povečalo.«

»Da se opravi pač razbremenilni pogovor, če je potrebno tudi večkrat, tako da stvari predelajo čim bolj neposredno po intervenciji. Vedeti moramo to, taki dogodki so stresni in puščajo posledice. Stres ima tako kumulativno naravo in če se nalaga, se lahko tudi slabše konča.«

»Če bomo prebrali karkoli o posttravmatski stresni motnji, bodo med drugim zagotovo te štiri stvari. Slabo spanje, grozne sanje, izogibanje mestu nesreče in prisilne misli. »Ne morem nehati misliti na to, a ne!?« Moja reakcija je bila v vseh primerih enaka. To samo pomeni, da je s tabo vse vredu! Če te smrt sočloveka prizadene, si dober človek. S tabo ni nič narobe. Stres je normalen odziv na nenormalno situacijo! To nima nobene veze s psihiatrijo. V psihiatrijo spadajo ljudje, ki v normalni situaciji ne morejo funkcionirati.«

»To pomeni, da je ta problem danes bistveno večji kot je bil včasih, ker tega vedenja o minljivosti, o smrti ni. O temu se ne govori, to je tabu tema! Hkrati pa to kaže, da je še vedno veliko tega mačizma. »Kaj bo to nam? Mi spijemo gajbo pira, pa zmoremo vse. Vesel sem, da se je na tem področju klima spremenila.«

»Moramo vedet, da takrat, ko je nekdo v stiski, potrebuje poslušalca. In to si lahko med sabo tudi razdelimo, danes bom šel jaz, jutri boš šel ti. Ker s tem največ pomagamo! Saj on bo govoril eno in isto, ampak očitno more zadostikrat povedat, da preide potem v naslednjo fazo žalovanja.«

»Je pa čisto jasno, kadar imaš nek problem, pa se samo s tistim problemom ukvarjaš, ne boš prišel nikamor. Če pa vzameš superge, pa trenirko in greš na 10 kilometrov, bo problem lažje rešljiv, če ne greš pa na 20 kilometrov, pa bo še lažje!«

»Če ti nekomu nameščaš kompresijsko obvezo, pa ga takole malo stisneš, ga zaboli. Seveda boli! A veš kako boli šele tisto, kar si ti prej sošolcu naredil. Ali pa kako boli punco, ki si ji rekel, da je bajsa?«

»Izkušnje! Kaj se pravzaprav dogaja z razvojem možganov? Povečevati se more število povezav. To se pa ne more zgoditi s klikanjem na tipke, ampak gibanje, druženje, socialni stiki.«

Kazimir Drašlar, za prijatelje Mikec, je letošnji (2023) prejemnik priznanja za življenjsko delo na področju alpinizma. Bil je eden vodilnih alpinistov iz 60. let prejšnjega stoletja. 1961 je z Alešem Kunaverjem prvi preplezal mogočno triglavsko Sfingo. Opravil je številne težke ponovitve doma in v tujini, s soplezalci je raziskoval gore Svalbarda. Leta 1968 je stopil na neosvojeni vrh Lunko v afganistanskem Hindukušu, naslednjega leta pa je stal na vrhu Anapurne II, kar je bil prvi z vrhom okronan uspeh Slovenije v Himalaji.

Po odpravarstvu ga je odneslo v znanstvene vode, kjer je na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani postal predstojnik katedre za fiziologijo živali in predavatelj pri več dodiplomskih in podiplomskih predmetih. A v Himalajo se je na trekinge vračal celo življenje.

Mikec največ časa preživi v okviru družine ali prijateljev, najraje v njemu tako ljubi naravi. Še vedno se ukvarja z jamarstvom, lokostrelstvom, izdeluje nože, rad predava, sicer pa je Mikec večletni predsednik združenja alpinistov veteranov v okviru Komisije za alpinizem pri PZS.

Z nami V steni tokrat »večni mladenič«, ki pravi, »da človek v življenju potrebuje srečo, da ima srečo«, evergreenovski, Kazimir Drašlar – Mikec.

Teme, ki smo jih obdelali:

3:00  Kdo so alpinisti veterani?6:14  Zakaj (veterani) ne pišejo več knjig?10:02  Festival alpinizma oktobra 2023 v Ospu in alpinisti veterani.11:08  Kako se spušča po vrvi s pomočjo Dulferjevega sedeža? 13:20  Belačeva (Marjan Keršič - Belač) plezalna tehnika. 17:06  Generacija alpinist in alpinistov med obema vojnama in vpliv na kasnejše generacije. 19:50  Mikčevi plezalni začetki pri Kunarjevih. 24:30  Generacija alpinistk in alpinistov na AO Matica konec 50-ih let. 26:37  Mikčev Dru v navezi z Alešom Kunaverjem. 34:18  Kdo bo prvi čez triglavsko Sfingo? 38:54  Prvi vzpon čez Sfingo (smer Kunaver – Drašlar leta 1961). 44:30  Praženje slanine na sveči in branje španskih romanc. 47:05  Odmevi po prvem vzponu v Sfingi? 50:26  Plezalni izleti v Centralne in Zahodne Alpe so bile odprava. 52:52  Prva odprava na Spitsbergen, Svalbard. 56:50  Afganistanski Hindukuš in prvi pristop na Lunko. 1:02:02  Po tej odpravi se je samozavest slovenskih alpinistov dvignila! 1:07:02  Takrat smo plezali v alpskem slogu, samo temu nismo tako rekli. 1:09:35  Zakaj nam je uspelo na tej odpravi?1:11:34  3. YAHO odprava v Nepal na Annapurna IV in Annapurno II in njen pomen.1:19:26  Zdravnik Jože Andlovic in njegova veličina.1:24:29  Po Annapurni II je bil čas za druge življenjske Annapurne.1:27:19  Kraljevina Mustang v Nepalu in sprejem pri kraljici.1:29:53  »Če niste videli okolice Kangčendzenge, niste videli nič!«1:33:48  Predstojnik na katedri za fiziologiji živali na Biotehniška fakulteti Univerze v Ljubljani.1:37:50  Znanstvenik Mikec, fiziološki procesi in vpliv nadmorske višine na organizem.1:41:34  Pri raziskovanju višinske fiziologije so pomembne zgodbe posameznikov.1:44:00  Ugotovitve o višini britanskih odprav na Everest leta 1922 in 1924.1:48:25  Pionirski časi so bili res avanturistični.1:52:03  Razlike med nekoč in danes?1:54:00  Nekoč smo se družili drugače.1:57:45  »Dober alpinist je star alpinist!«2:03:27  »Biti alpinist je biti kr' fajn!«2:05:55  Določene zgodbe morajo »ostati doma« v ozkih krogih.2:11:00  Z določenimi ljudmi se enostavno ujameš.2:13:05  Slovenija je dežela najboljših alpinistov nasvetu.

Izseki:

»Me je (Stane Kersnik) položil na trebuh in mi z jodom premazal rit. Zelo sem stiskal zobe. Potem je nad mano modroval. Je rekel: »Veš fant, madona si dober. To sedaj, ni boljšega. To je kar za pohvalit. Samo zapomni si nekaj, najboljši si. Ampak, ko boš sam mislil, da si dober, si mrtev!«

 »Mi smo dobili Anapurno, ne kot vrh, ki smo si ga želeli, ampak: »take it or leave it.« Original je bil Kangbačen ali pa še karkoli drugega. To so nam dali, mi si nismo mogli izmišljevati, kakor si danes slovenski alpinisti danes lahko izmišljujejo, z vsem renomejem.«

»Če nam te mlajše generacije kaj zavidajo tako kot mi, seveda tem generacijam mi zavidamo širino ali pa odprtost Sveta, nam te generacije zavidajo naš partnerski in prijateljski odnos.«

»Ko vidiš ljudi, ki pridejo na Vršič, potem pa odidejo s tega Vršiča, potem ko so dobili eno dozo prijateljstva, so za eno leto mlajši. To so pač stvari, ki so v tistem še vedno prisotne romantiku, ki ga je v vsakem alpinistu nekaj, kljub tistim najbolj zadrtim.«

»So določene zgodbe in določeni pogovori, ki so dovoljeni samo v alpinistični klapi in je zelo neresno, če pripoveduješ o stvareh, ki jih ostali ne morejo razumet izven kroga ljudi, ki jih razumejo.«

»Mene vedno spomni tisti začetni stavek od Gregorina v knjigi V borbi z goro. Genialni stavek je v tem, da vsak od nas ima globoko v srcu eno skrinjico, v kateri skriva pravzaprav svoja čustva in zgodbe, ki bi jih tuj svet umazal, ker jih ne razume.«

Urh je začel plezati v začetku 90' let. Začel je s športnim plezanjem, kmalu pa se je našel v balvaniranju. Tekmoval je v težavnosti, kasneje v balvanih, kjer je postal tudi državni prvak, solidne rezultate je dosegal tudi na tekmah svetovnega pokala v balvaniranju.

V skali je splezal legendarno smer Za staro kolo in majhnega psa v Mišji peči z oceno 8c+, plezanje balvanov pa je postala njegova življenjska strast. Je eden najuspešnejših slovenskih balvanskih plezalcev v naravi, avtor številnih težkih prvenstvenih linij, mnoge so še danes brez ponovitve. Je prvi Slovenec, ki je splezal balvanski problem z oceno FB 8c.

Urh je trener športnega in balvanskega plezanja, bil pa je tudi več let v trenerskem teamu slovenske športnoplezalne reprezentance. Danes trenira tako tekmovalce na najvišji ravni, kot številne zagnane rekreativce.

Je soustanovitelj balvanskega centra v Ljubljani, kjer ga bomo srečali kot trenerja ali postavljavca smeri ali pa bo treniral za svoje plezalne projekte, ki mu jih ne zmanjka.

Z nami v steni tokrat balvanski guru, legenda balvanskega plezanja, mojster krimpanja, vedno nasmejani Urh Čehovin.

Teme, ki smo jih obdelali:

2:07   Plezanje je lahko za vsakogar.4:15   Zakaj balvaniranje?7:30   Kaj je balvansko plezanje?11:42  Balvanirati sam ali z družbo?13:35  Kakšne so možnosti za balvaniranje v naravi v Sloveniji?17:10  Kje je najboljše balvaniranje v Evropi?19:22  Ocenjevanje težavnosti pri balvanskem plezanju? 21:40  Urh je prvi Slovenec, ki je splezal balvan težavnosti Fb 8c.24:45  Za staro kolo in majhnega psa, 8c+, Urhova najtežja športnoplezalna smer.26:30  Urhova tekmovalna pot.30:15  Danes mi je pomembno, da balvanski problem preplezam lepo.32:40  Včasih sami sebi povzročimo pritisk, zaradi katerega smo lahko kasneje razočarani. 36:17  Empatija je vedno pomembna.39:00  S plezanjem človek tudi življenjsko raste.42:30  Kje pridobivati trenersko znanje in dodano vrednost o balvanskem plezanju?44:45  Kakšne so nove generacije najboljših balvanskih plezalcev?46:19  Razlika pri balvanskem plezanju v naravi ali na tekmah?52:50  Razlika med rekreativci in tekmovalci?54:26  Skupnost balvanskih plezalcev v Sloveniji?58:52  Mikro okolja okoli balvanov v naravi imajo posebno energijo.1:00:05  Popularni balvani v tujini so vedno oblegani.1:02:33  Kreativnost pri trenerskem delu. 1:06:40  Kreativnost pri postavljanju balvanskih problemov. 1:10:08  »Top« postavljavcev smeri pri balvanih ni veliko.1:13:36  V enem samem gibu pri plezanju je lahko celo vesolje. 1:19:48  Čar plezanja in vseživljenjska možnost plezanja.1:22:50  Poskusite trenirati in se učiti plezanja s trenerjem.1:27:48  Pri plezanju se je potrebni imeti fajn!1:29:06  Kaj dela Urh Čehovin danes?

Luka je odrastel v družini, kjer sta bila šport in obisk gora že v otroštvu nekaj vsakdanjega. Na Triglavu je stal že pri sedmih letih. V OŠ je začel kolesariti in kmalu postal član mladinskih in članskih vrst. 

V času študija je kolo zamenjal za tekaške superege in se resneje posvetil gorskemu teku. Ljubezen do gora in športa je združil v številnih formalnih in neformalnih gorsko tekaških tekmovanjih, kjer še vedno redno posega po najvišjih mestih.

V zadnjem obdobju je Luka prva športna disciplina tekmovalno turno smučanje, kjer je eden vodilnih članov slovenske tekmovalne turno smučarske reprezentance. Reprezentanca ima pred seboj jasen in odločen cilj, udeležba na prihajajočih zimskih olimpijskih igrah v Milanu in Torinu leta 2026.

Z nami v steni tokrat odločni, nasmejani, ambiciozni in energični Luka Kovačič.

Teme, ki smo jih obdelali:

2:03  Stereotip tekmovalnih turnih smučarjev. 2:52  Kaj je tekmovalno turno smučanje (TTS)? 4:37  Mednarodna organizacija TTS. 6:10  Kateri sta olimpijski disciplini? 9:57  Kako sta se izbrali ti dve disciplini? 13:13  Katere so še ostale tekmovalne discipline? 14:48  Tekme Grande course formata. 18:35  Na tekmah je poskrbljeno za plazovno in siceršnjo varnost. 22:22  Kako je s tekmami v Sloveniji? 23:35  Katere so najmočnejše nacije v tekmovalni karavani? 25:00  Na tekmovanjih so tudi starostne kategorije. 25:22  Slovenska reprezentanca in slovenska skupnost v TTS. 28:15  Kako v Sloveniji sledijo svetovnem vrhu? 31:50  Dodatni specialni treningi v TTS? 33:15  Pomen psihološke priprave. 35:22  Specialna oprema za TTS. 38:15  Opremo je potrebno znati ustrezno uporabljati, a to še ni dovolj za zadostno varnost! 42:57  Plazovna oprema na tekmovanjih? 44:17  Uporaba vrvi na ledeniških tekmah? 46:08  Lukova športna evolucija od mladih nog do TTS. 50:32  Projekt »hitre« povezave 5 najvišjih vrhov Slovenije. 53:55  Nejc Kuhar, Lukov mentor in gorski vzdržljivostni športnik. 55:20  Kako potekajo treningi za TTS tekom celega leta? 58:20  Kako je umestitev športa na olimpijske športa vplivalo na tekmovalno turno smučarsko skupnost? 1:00:38 Kako se lahko danes mladi seznanijo s TTS? 1:03:25 Lepote in privlačnost turnega smučanja. 1:05:02 Pričakovanja slovenske reprezentance v TTS na prihajajočih zimskih olimpijskih igrah leta 2026. 1:08:58 Z uvrstitvijo športa na olimpijske igre je celotna gorniška skupnost dosegla »mini zmago«. 1:11:35 Tudi alpinizem je bil nekoč del olimpijskih športov.

Marija Štremfelj je bila vrhunska alpinistka več kot 30 let. Od Andov do El Capitana, od zmag na športnih plezalnih tekmovanjih do 7c+ v skali, od prvih ženskih in zimskih ponovitvah v domačih gorah do največjih alpskih sten.

Marija je stala na vrhu kar štirih osemtisočakov. Poleg Broad Peaka, Čo Oja, Dhaulagirija je bila šele 13. ženska na vrhu Everesta, skupaj z Andrejem sta bila prvi zakonski par na vrhu najvišje gore Sveta. 

Če so gore Marijina življenjska strast, je družina njeno poslanstvo. Ob redni službi, kjer je bila do upokojitve profesorica biologije na gimnaziji, so bili trije otroci, mož in širša družina s prijatelji, vedno njena življenjska prioriteta.

Letošnjo jesen sta z Andrejem v 88 dneh prehodila »Veliko himalajsko pot«, 1600km dolgo avanturistično pot od V do Z Nepala, kjer sta se naužila lepot in magičnosti nepalske himalajske pokrajine in ljudi.

Mnogo tega, skupaj z življenjskimi modrosti, v tokratni epizodi našega podkasta, rahločutna, neposredna, vedno nasmejana, prva dama slovenskega ženskega himalajizma, izjemna Marija Štremfelj.

Teme, ki smo jih obdelali:

3:00   Kako sva se lotila Velike himalajske poti (Great Himalaya trail)?

7:38   Kako je videti Velika himalajska pot?

11:43  Vtisi in spomini s popotovanja.

14:10  Logistični izzivi in preizkusi te poti?

19:43  Pomen doživetja lastne izkušnje na takšni avanturi.

22:54  Pretirana pričakovanja lahko zagrenijo veliko lepih trenutkov v življenju.

26:05  Kakovost življenja je zelo odvisna od stopnje optimizma.

29:00  Potrebno se je prepustiti in zaupati!

33:00  Najin Everest.

35:38  Ohranjanje življenjske igrivosti, zaupanje in odpuščanje.

42:05  Družina je najpomembnejša.

45:40  Odnosi so pomembni in zahtevajo zrelega človeka.

48:35  Kako gore vplivajo na naše vrednote?

52:38  Doživetja in izkušnje v gorah se zasidrajo v človekovo nezavednost.

55:56  Ko prideš do roba, se zaveš, da moraš nekaj ukreniti!

57:14  Strahov je več vrst.

58:35  Klic gora mora priti od vsakega posameznika od znotraj.

1:00:41 Izkušnja smrti ni nikoli lahka.

1:09:23  »Cilji so sami prišli nasproti, ni bilo toliko pričakovanj.«

1:12:05  Gore so moja/najina/naša pot.

1:15:40  Leta 86' je Marija edina ženska na sicer številčni odpravi v Pakistanu.

1:17:07  Povsem ženska odprava na Pik Komunizma leta 82'.

1:19:20  Poklic učiteljice v povezavi z gorami in program MEPI.

1:22:52  Učitelj tudi neverbalno predaja tisto kar nosi v sebi.

1:25:50  Na vrhu gore smo šele na pol poti.

1:28:00  Gore človeka streznijo, da je le majhen del narave.

1:32:02  Verjeti in zaupati, da bo vse dobro, je pomembno!

1:36:15  Gore so lahko odlične učiteljice, če jim znamo prisluhniti.

1:41:23  Gibanje v skali mi je najlepše.

1:42:58  Lepote in dobra energija božičnega obdobja se morajo raztegniti na celo leto.

Novinar, pisatelj, kolumnist. Tadej je zagotovo eden najplodnejših slovenskih pisateljev zadnjega obdobja. Z likom kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse in njegove ekipe se je dodobra usidral med slovenske bralce in prodrl tudi na televizijske zaslone.

Njegov knjižni opus je zavidljiv, pisateljska širina pa še toliko bolj, saj poleg kriminalnih romanov piše tudi biografije, znan je po odličnih intervjujih in kolumnah, napisal je tudi kolesarski vodnik. Bil je tudi urednik in idejni vodja legendarne revije Grif, revije, za katero je še mnogim gorskim in plezalskim navdušencem žal, da ne obstaja več.

Podobno kot njegov junak Taras, je bil tudi Tadej kar nekaj let popolnoma predan alpinizmu. Bil je vrhunski alpinist, s kopico odličnih vzponov doma in po svetu. V alpinistični skupnosti je znan po svoji neizmerni vztrajnosti pri doseganju svojega cilja. Kako se je pa npr. loteval Loške stene ali Eigerja, pa bi moral danes v poduk slišati prav vsak alpinist.

Teme, ki smo jih obdelali:

3:28   Zadnja Tadejeva knjiga je (med gorniki) še posebej popularna.

4:45   Lokacija dogajanja v knjigi je pomembna.

6:20   V Krmi je začel plezati.

8:15   Taras je tudi alpinist, kot Tadej.

10:33  Taras je »car«, a dela tudi napake. 

13:05  Kako ohraniti lastnosti likov, da ne pride do kakšne napake?

14:50  Kje Tadej ustvarja – piše?

16:39  Pisanje (kriminalk) je garanje!

17:30  Pri pisanju potreboval strokovne sodelavce.

19:12  Za osnovno idejo knjige potrebuje nek impulz.

22:00  Morebitne kritike ob vsaki knjigi najprej prebere Tadejeva žena.

23:30  Koliko ljudi v Sloveniji živi od pisanja knjig?

24:04  Kako se je rodila revija Grif?

28:45  (Revijo Grif) bi brali, ne bi je pa plačali.

30:50  Kdaj Tadej začne plezati?

33:30  Pred plezanjem je bil prvi šport nogomet.

35:22  Pred pisanjem Tadej delal kot športni novinar na RTV SLO.

36:28  Prva odprava v Nepal – Hiunchuli 1994.

38:47  Spomini na odpravo Dhaulagiri 1998.

41:10  Ski Everest 2000 z Davom Karničarjem.

44:40  PO Everestu Tadej napiše prvo svojo knjigo.

48:10  Kako vztrajen je Tadej, je dokazal v Eigerju, kjer je plezal 8x!

53:45  Alpinizem na srečo ni samo šport!

55:30  Z Elo ljuba Loška stena z okolico.

57:40  Po Everestu je sledil Vzhodni Jannu.

59:50  »Nepal me je očaral in se mi usedel v srce!«

1:01:05  Kaj pomeni plezanje Tadeju danes?

1:04:55  O smislu alpinizma se je potrebno spraševati.

1:06:25  Kako je Taras dobil svoje ime?

1:08:42  Tudi Tarasu alpinizem pomeni veliko.

1:10:08  Ideja o kolesarskem vodniku.

1:14:35  Unikaten vodnik na področju cestnega kolesarstva.

1:17:40  Kolesarstvo je pomembna Tadejeva aktivnost.

1:20:19  Koliko je pri pisanju pomemben talent in koliko vaja, ki dela mojstra?

1:24:35  Alpinistična literatura in talent pisanja?

1:27:09  Zakaj alpinisti ne pišejo več kot so nekoč?

1:30:03  Kakšno moč imajo dandanes knjige?

1:33:53 »Še to splezam, potem pa knjigo napišem.« Kaj svetuje Tadej?

1:35:25 »Knjige nas učijo o morali!«

1:36:47  O čem piše Tadej te dni?

Izseki:

»Jaz sem rabil na nek način frustriranega človeka. Frustriran junak je neskončno bolj zanimiv kot npr. nekdo, ki nima nobenih težav v življenju. Jaz sem temu svojemu Tarasu obesil pač to, da se je ukvarjal z alpinizmom, da je bil zelo zagret alpinist ter je moral nehati zaradi zunanje prisile. Zaradi otrok, žene in vsega tega. Jaz sicer nikoli v življenju nisem nehal, ampak si pa znam predstavljati, kako bi mi bilo pri srcu, če bi me nekdo poskušal prisiliti v to, tako da sem mu obesil kar precejšnjo dozo frustracije.«

»Ko sem bil v Nemčiji na frankfurtskem sejmu, me je nemški novinar predstavil, da sem edini slovenski pisatelj, ki živim od pisanja. Ne vem, kdo mu je to zaupal. Ne vem, ker se veliko ne družim s drugimi pisatelji, tako da, pojma nimam!«

»Pri plezanju mi je bila strašno všeč ta skupnost. Mi smo se vsi tikali. Jaz sem tikal Toneta Škarjo, ki je takrat bil kar precej starejši od mene. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi ga vikal. Tudi Tarasov odnos do vikanja je popisan. Zdaj, ko pridem v PCL, me vsak vika in moram priznati, da mi gre to najbolj na živce.«

»Ves čas je deževalo. En dan, ko je pa zjutraj majčkeno nehalo, smo pa šli pod steno, jo splezali in ko smo sestopali, je spet deževalo. Ampak takrat se spomnim tistega občutka, ko smo prišli na vrh, vsi dvomi, so se razblinili in jaz sem takrat vedel, da hočem preostanek svojega življenja to početi.«

»Na srečo alpinizem ni samo šport, je neki več. Z glavo je mogoče pomagati tudi tam, kjer mišice odpovejo.«

»Jaz bi že zdavnaj pustil alpinizem, če ne bi dejansko užival v njem. Letos, ravno po tej (smeri) Humar – Škarja sem ugotovil, da mi je dejansko to všeč.«

»Spomnim se, ko sva s pokojnim Miho Valičem prišla v Gornji Ig, takrat nekje na začetku njegovega plezanja in mojega, sem ga vprašal: »Kok si pa kaj splezal?« Pa je rekel: »Nekih 7a+ največ.« Jaz sem takrat že 7c-je… Potem sem pa rekel: »Koliko si pa sajtnu (splezal na pogled)?«

»Isto!«  Jaz takrat še nisem 7a+. Ampak pri pisanju so pa vloge kar naenkrat v mojo korist, da lažje kot drugi napišem nekaj, kar je berljivo. Tako da sem doživel, da sem nekje tudi talentiran.«

»V otroštvu, v osnovni in srednji šoli, sem veliko bral. Z enim takim neprijetnim občutkom, da sproti pozabljam. Da težko karkoli povem o knjigi, ki sem jo prebral, zato ker se niti naslovov ne spomnim. Ampak potem, ko sem pa pisal in ko pišem,  ugotavljam, da ves ta besedni zaklad, ti stavki, besede, ki sem mislil, da sem jih že izgubil,  prihajajo ven od nekod. Tako da, če bi kdo rad postal pisatelj, je skoraj nujno, da je prej bralec.«

Dušica Kunaver, profesorica angleščine in ruščine v pokoju. Po različnih šolah še danes predava o slovenskem ljudskem izročilu, o tehnikah učenja in o angleščini. Je izredno ustvarjalna pisateljica, saj njen knjižni opus danes obsega že več kot 70 del.

Nedavno je v sodelovanju s številnimi alpinisti napisala knjigo z naslovom: Himalajski vodja, od Sfinge do Sfinge. Knjiga prinaša zgodbe o bari sabu, himalajskemu vodji, ki se je s prijatelji v pionirskem obdobju vstopanja v himalajske stene zapisal v svetovno zgodovino alpinizma. Knjiga govori o njenem pokojnem možu, vrhunskemu alpinistu, vizionarju, konstruktorju, predavatelju v petih jezikih, dolgoletnemu načelniku KOTG pri PZS, družinskemu človeku, vsestranskemu in izjemnemu, Alešu Kunaverju.

Pred leti je Danilo Cedilnik - Den o Alešu zapisal: Aleš je sleherni trenutek svojega življenja posvetil goram. V njih je plezal, smučal, fotografiral, filmal. O njih je predaval, pisal, snoval in vodil velike odprave, mojstril mladi rod alpinistov in šolal Šerpe za premagovanje največjih težav v stenah. Zraven tega je bil eden izmed vodilnih mož v velikem industrijskem podjetju. Svoji družini je z lastnimi rokami zgradil hišo.

V tokratni epizodi našega podcasta, izjemno ustvarjalna in rahločutna, Dušica Kunaver, ki nam s svojimi zgodbami obudi spomin na velikega in nepozabnega Aleša Kunaverja.

Teme, ki smo jih obdelali:

3:00  Dušica Kunaver, aktivna upokojenka.

4:19  Dušičin oče je bil Maistrov borec.

6:33  Dogodki in dejanja morajo biti zapisani!

8:33  Povojni časi – to so bili drugi časi.

11:58  Dušica in Aleš sta se spoznala v Tamarju.

14:48  Z družino v gore.

17:15  Alešev oče – Pavel Kunaver (Drenovec).

18:58  Slovenci smo gorski narod.

21:58  Aleš je eden vodilnih alpinistov v prvih povojnih časih.

24:25  Tekma za zimski Čopov steber.

30:05  Odprava Trisul - cela država je dihala za »naše Himalajce«.

39:16  Aleš in Zoran (Jerin) gresta na raziskovalno odpravo - vzhodno od Katmanduja

45:00  Prvi vzpon v zadnji triglavski uganki - Sfingi.

48:55  Kaj vse je počel Aleš Kunaver poleg plezanja?

52:38  Odprava v Hindukuš (Afganistan).

59:00  Odprava Anapurna II in IV.

1:01:18  Rodi se ideja o nepalski šoli za gorske vodnike.

1:04:33  Na poti nazaj z Anapurne jih je sprejel sam Maršal Tito.

1:06:24  Makalu, hindujske boginje in bogovi ter prvi slovenski 8000ak.

1:10:44  Višinski rekord brez dodatnega kisika na Makaluju 1972.

1:12:22  Primerjava britanske (Everest) in jugoslovanske odprave (Makalu) leta 1972.

1:14:45  Med našim Makalujem 72' in Makalujem 75' so bile tam še tri tuje odprave.

1:17:33  Zbiranje moštva za Makalu, 75 kandidatov za 15 mest.

1:20:05  Odmevi po uspehu na Makaluju.

1:22:27  Ideji o šoli za gorske vodnike in Everesta zorita.

1:23:45  Šola v Manangu; utopično, vizionarsko, uresničljivo in uresničeno.

1:28:22  Uspeh na Everestu in zloglasna južna stena Lotseja.

1:32:25  Steno Lotseja so preplezali.

1:38:25  Lotse je pa uspel tudi Aleša utruditi.

1:42:00  Manaslu 84' – Alešev zadnji Nepal.

1:46:30  Tri (štiri) generacije Kunaverjev.

1:48:20  Aleševih 23 let med prvim vzponom  v Sfingi in zadnjim poletom proti Sfingi.

1:52:05  Pisati o Alešu je bila moja dolžnost.

Izseki:

»Najini otroci niso nikoli zaspali, dokler ni oče prišel. Pa je bil recimo na PZS na sejah, pa v službi… ampak, potem pa večerna pravljica in gori doli, tako da, ko je bil doma, je bil pa res doma!«

»Tako kot moj oče, neverjeten domoljub je bil. Kolikrat si slišal od njega, majhen narod smo, zato moramo narediti nekaj velikega. On je res z besedami velikokrat rekel, Jugoslavija mora prideti v svetovni vrh (alpinizma) in je to sanjal že takrat. Poglejte, to je bilo vse tako začetniško, tu ni nobene primerjave, Angleži so bili v Himalaji sredi 19. stoletja, 100 let so imeli oni za to, ko so naši začeli sanjati o Himalaji.«

»Je pritekel domov iz službe, Čehi so v steni, vse je letelo … Zmetal nahrbtnik, ampak to je bila bitka. Čehi so bili že dva dni v steni, ko so naši šele zvedeli. In potem je drvel kot nor! Tekma v Steni! To sem tudi jaz in kakor je Aleš rekel, Triglav je bil pa toliko fer, da je prekinil tekmo in njim je slabo vreme poslal.«

»Lahko rečem, da si je on izbral Lotse in si ga dal za življenjski cilj, ne samo svoj, slovenskega alpinizma. In to takrat, ko pojem himalajska stena 8000 ni bila še prisotna v alpinističnem slovarju.«

»Na tem Hindukušu so si svoj tip odprave razvili, to se pravi, moštvo, ki med sabo sodeluje. Ni važno kdo bo na vrh prišel, samo da bo eden prišel. To pa je taka kvaliteta. Ko sem z Alešem hodila po tistih kofetkih po predavanjih, tujci so ta moštveni duh res občudovali. Moštveni duh je bila pa odlika naših odprav«.

»Hindukuš je bilo Aleševa vajeniško vodstvo. To se moraš navaditi, kaj je vodja. In takrat je Aleš izoblikoval tako ostro načelo, ki ga nikoli ni prestopil. Naloga vodje je spraviti prijatelje na vrh, ne pa svoje želje izpolnjevati. On je sanjal, da bi enkrat v življenju na vrhu, pa se je dvakrat umaknil.«

»Zraven sem stala, ko je tak kup papirja dal Škarji. Res, potem je Škarja zelo uspešno vodil odpravo, Aleš se je pa potem čisto cel posvetil šoli. To se ne da povedati, koliko tisoče ur je bilo potrebno, da je na koncu Sveta v tisti dolini pod Anapurno zrasla ta šola.«

»Vse spoštovanje slovenskim alpinistom. Morda bi bilo potrebno to raziskati, a je kdaj na svetu bila mednarodna pomoč, da bi 40 let trajala. 40 let! Brezplačno, s samimi prostovoljci, z vrhunskimi strokovnjaki, zdravniki, pa da bi, kako bi rekli, spremenili gospodarstvo ene države. To so bili kitchen boysi, ki so nosili prtljago. Sedaj so vodniki z mednarodnimi licencami, pa lastniki turističnih agencij …«

»On je 19 let mislil na to. 1962 je prvič videl to steno, 1981 je bila odprava. On je ure in ure molče sedel doma. No, saj sedaj je ta slika v muzeju v Mojstrani. Je imel tako povečano sliko, on je tiho gledal v steno (Lotseja).«

»Ja res, Lotse. Jaz vam povem, držal je žlico v rokah, pa je dremal. Tako globoko utrujenost je imel. Na rdeči luči na semaforju je rekel zbudi me, ko bo zelena. Pa je zadremal za pol minute. Ena globoka utrujenost je to bila!«

»Potem se jima je pa cepin pokvaril, pa jima ga je nesel gor, cepin, pa obrnil korak navzdol. Pa sem mu še rekla… je rekel: »veš, kako sem si želel na vrh«. Pa sem mu rekla: »da si se obrnil je večje dejanje kot vrh«. In je rekel: »Težje«!

Dušana Škodiča poznamo kot izvrstnega pisca zlasti preko prispevkov v Planinskem vestniku. Napisal pa je tudi že pet knjig povezanih s planinsko tematiko.

V koronskih časih se je dokopal do arhiva kranjske sekcije nemško avstrijskega planinskega društva v katerem je odkril pomembno, nam še neznano gradivo. Vsa spoznanja in ugotovitve je strnil v nedavno izdani knjigi Triglav je naš, kjer našo preteklo planinsko in alpinistično zgodovino razsvetljuje v novi luči.

Z nami v steni, raziskovalno pustolovski in zgodovinsko radovedni, Dušan Škodič.

Teme, ki smo jih obdelali:

Če so slovenske planinske poti krvožilni sistem, gore skelet in mišičje, so planinske koče vitalni organi slovenskega planinskega telesa. Srce smo ljudje!

Eden takih srčnih ljudi je zagotovo Tomo Drolec, večletni oskrbnik doma na Smrekovcu. Tomo razume svoje delo oskrbnika koče, morda celo kot poslanstvo in že vrsto let skrbi, da se v njegovi koči obiskovalci počutijo kot doma in da je planinski dan zaradi obiska koče še za odtenek lepši in popolnejši.

Sicer tudi alpinist, doma s Kamnika, je že od malih nog povezan z gorami. Med drugim je bil eden prvih soplezalcev in najboljših prijateljev pokojnega legendarnega alpinista Tomaža Humarja, katerega je med drugim spremljal na njegovih podvigih tudi na Dhaulagirju in na Nanga Parbatu.

Tomo, tudi član GRS Črna na Koroškem, je še vedno zelo povezan z gorami, zlasti mu je blizu turna smuka.

Toma lahko spoznate v živo na koči na Smrekovcu. Zelo vas bo vesel!

V tokratni epizodi #16, je z nami V steni predani oskrbnik, hribovsko vsestransko aktivni, gorski romantik, Tomo Drolec.

Teme, ki smo jih obdelali:

Dom na Smrekovcu.

Poti na Smrekovec.

Kako Tomo prevzame delo oskrbnika – najemnika?

Zgodovina doma.

Kje se dom na Smrekovcu nahaja?

Kako poteka delo oskrbnika?

Smrekovški pisker, pice in ostale dobrote?

Kakšni so obiskovalci na domu?

Tomo Drolec – kamniški alpinist.

Prvi soplezalec Tomaža Humarja.

Tomov stik z alpinizmom in članstvo v GRS.

Tomaževo povabilo na odpravo – Dhaulagiri 1999.

Potek odprave Tomaža Humarja v J steno Dhaulagirija.

Vloga Toma na odpravi.

Zapleti in dogajanje na odpravi.

Odhod z Dhaulagirija.

Kdo je bil Tomaž Humar?

Odprava Nanga Parbat.

“Važne so zgodbe” – ena s Tomažem s Triglava.

Kaj vse dela oskrbnik na koči?

Zakaj imajo določena PD težave dobiti oskrbnike za svoje koče?

Kaj mu največ pomeni pri delu oskrbnika?

Kako danes ljudje dojemamo gore?

Pričakovanja ljudi v gorah.

Kako se reče joti po angleško?

Razlike med “organiziranimi” in ostalini planinci?

Kaj pričakovati, če želim prvič prenočiti na koči?

Veseljačenje na kočah?

Planinski bonton v kočah?

Penzijo bom dočakal kot oskrbnik!

Podpora PZS oskrbnikom ali najemnikom koč?

Smrekovec, kot turnosmučarska destinacija?

Zakaj so danes planine in gore ljudem pomembne?

Kako preveriti, ali je koča odprta in ali so planinske poti poškodovane?

Kako in kje priti na Smrekovec?

Monika se je rodila v Argentini. V stik z gorami je prišla preko očeta Borisa, ki je bil alpinist. Med drugim je preplezal kultno prvenstveno smer Mosoraška, v kanjonu NP Paklenice na Hrvaškem.

Kot mladostnica še v Argentini je veliko surfala, s plezanjem se je seznanila, ko se je leta 1994 preselila v Slovenijo. Zelo hitro je začela veliko in dobro plezati. Predvsem je bilo blizu skalno alpinistično plezanje.

Po domačih gorah so na vrsto so prišli tudi Dolomiti, centralne Alpe ter odprave. Teh se je skupaj skozi alpinistično pot nabralo 19.

Leta 2004 je s Tino di Batisto splezala na vrh Fitz Roya. Prvi vzpon povsem ženske naveze na vrh tega slavnega patagonskega vršaca.

Leto kasneje je s Tanjo Grmovšek splezala na vrh Cerro Torreja. Tudi to je bil prvi vzpon povsem ženske naveze na vrh divjega in težavnega Cerro Torreja.

Monika se je s soplezalkama s tem dvema povsem ženskima vzponoma na vrhova slavnih in morda najpomembnejših patagonskih vršacev postavila suvereno ob bok mešanim in predvsem moškim navezam.

Monika vodi podjetje, kjer se ukvarjajo z višinskimi deli. Izbrala si je življenjsko pot, ki ji omogoča način življenja po svoji meri.

Monika je mama hčerki Alenki ter sinovoma Gregorju in Marku. Tudi dandanes rada zahaja v gorski svet in še vedno pleza!

V tokratni epizodi #15 je z nami V steni, močna in vztrajna, vsestranska, otrokom in družini predana, večno mlada, Monika Kambič.

 Teme, ki smo jih obdelali:

3:30 Bariloche v Argentini.

5:40 Stik s plezanjem ob selitvi v Slovenijo.

8:50 Aktivnost planinskega društva v Barilochah.

10:40 Monikina plezalska zagnanost.

12:40 Prva odprava v seriji številnih (19).

14:15 Naveza z Jasno Bratanič.

17:40 Rodi se ideja o prvem ženskem vzponu na Cerro Torre.

18:40 Monikin plezalski razvoj.

19:50 Monikin oče – Boris Kambič, tudi alpinist.

22:00 Prva odprava v Patagonijo.

26:00 Prvič na Fitz Royu in sklep o ženskem vzponu na Fitz Roy.

26:50 Ženska odprava v Patagonijo.

29:15 Poskus v Casarottovem stebru.

35:50 Prva ženska naveza na Fitz Roy-u s Tino di Batisto.

39:20 Na vrsto pride odprava Cerro Torre.

42:30 »Kompresorjeva smer« na Cerro Torre.

45:45 Prva ženska naveza na Cerro Torre s Tanjo Grmovšek.

50:55 Odmevnost, cilji in ideje po Cerro Torre-ju.

54:19 Zakaj ženska naveza?

56:40 Položaj žensk v alpinizmu.

58:40 Vse je v glavi!

1:01:00 Materinstvo in alpinizem.

1:07:35 Ženske v alpinizmu danes.

1:12:35 (Slovensko) dogajanje v Patagoniji dandanes.

1:14:25 Monikini skriti kotički miru.

1:18:40 Mladi, manjka vam avanture!

1:20:50 Ponosna mama.

1:24:15 Monikino plezanje danes.

V #14. epizodi našega podcasta V steni je z nami družinski človek, vrhunski podjetnik in gospodarstvenik, izjemen alpinist, predan Korošec, človek, ki si upa sanjati in sanje tudi uresničevati, izjemno vsestransko sposobni in izkušeni, Andrej Gradišnik.

Andrej se je z gorami srečal še preden je dobro shodil, saj ga je oče nosil v nahrbtniku na številnih družinskih izletih v gore. Pri petih letih je že stal na vrhu Triglava.

Kot najstnik je začel plezati, postal alpinist in alpinistični inštruktor. Preplezal je številne težavne smeri doma in v tujini.

Dvakrat je preplezal steno Gran Joras, poleti Walkerjev steber in pozimi Mrtvaški prt. Plezal je v bolivijskih Andih, v gorah Tjanšana. Stal je na vrhu sedemtisočaka Satopanth v Garvalski Himalaji, bil je tudi član odprave na Gangapurno v Nepalu.

Zaradi družine in službene kariere je resnejši alpinizem dal na stran za nekaj časa, po dobrih dveh desetletjih pa se je znova srečal z njim. Preplezal je več težkih smeri, med drugim tudi težko smer v pogorju Ak Su v Kirgiziji ter  težko smer v steni Fitz Roy-a v argentinski Patagoniji.

Sledil je vrh osemtisočaka Broad Peak-a s prijatelji alpinisti s Koroške ter spomladi 2023 vrh Everesta, najvišji vrh našega planeta. Sanje, ki jih je dolgo nosil v sebi, sanje, ki jih je udejanil in uresničil.

Andrej še zdaleč ni zgolj alpinist. Na prvem mestu je družinski človek, poročen z ženo Katjo, svojo resnično boljšo polovico in oče, dvema, danes že odraslima otrokoma.

Andrej  je tudi podjetnik. Vrsto let je bil direktor največjega koroškega podjetja Metal Ravne, kjer proizvajajo orodna in specializirana jekla z nekaj sto zaposlenimi. Za svoje podjetniško delo in gospodarske uspehe je prejel številna prestižna priznanja.

Teme, ki smo jih obdelali:

S hribi se je srečal v otroštvu, pri 30. je začel plezati. Postal je alpinist, veliko je plezal poleti in pozimi. Zlasti ga je pritegnilo ledno plezanje, preplezal je številne zahtevne zaledenele slapove in kombinirane smeri. Plezal je širom Evrope, v J. Ameriki, v Afriki in v Aziji.

Udeleževal se je tudi tekem lednega plezanja, katere je tudi začel sam prirejati. Postale je tudi mednarodni sodnik tekmovalnega lednega plezanja.

Kot otroka so ga zanimali tehnologija, zlasti elektro inženiring. V osnovni šoli je npr. izdeloval rakete, pri 16. je naredil motorno kolo na etanol. Že v 80. je razvijal prvo idejo o električnem vozilu.

Študiral je na strojni fakulteti, mehansko inženirstvo.

Leta 1981 se je poročil z Jasno, svojo dolgoletno življenjsko, plezalno in tudi poslovno sopotnico. Skupaj imata dve hčeri, Majo in Julijo.

Svojo inovatorsko žilico je združil s poslovno idejo in ustanovil ter vodil uspešno podjetje povezano z mobilnostjo. 2006 je predelal prvi avto v električnega. Od takrat so sledile še številne predelave avtomobilov v električne prototipe.

2012 sta z Jasno ustanovila inštitut Metron, namenjen trajnostni mobilnosti in iskanju inovativnih rešitev na področju energetike. Je eden največjih strokovnjakov na tem področju v Sloveniji in za svoje delo ter dosežke je prejel številna priznanja. Danes se v podjetju ukvarjajo primarno s postavljanjem avtomobilskih električnih polnilnic.

Andrej se je s svojimi vozili udeleževal tudi relijev električnih avtomobilov, leta 2013 je zmagal na reliju Monte Carlo. 2015 je s svojim električnim avtomobilom dosegel neuradni svetovni rekord s svojim električnim avtomobilom,  saj sta z Jasno  prevozila 826 km z enim polnjenjem baterije avtomobila.

Kljub bogati strokovni in poslovni karieri pa so gore in plezanje vseskozi pomemben del njegovega življenja.

V tokratni #13 epizodi našega podcasta V steni, pionir elektro mobilnosti v Sloveniji, resnični ambasador trajnostnega razvoja, goram in družini predani, inovartorski, vizionarski, Andrej Pečjak.

Teme, ki smo jih obdelali:

3:40 Ledno plezanje mu je oprlo oči!

5:50 Kdaj se je Andrej srečal s plezanjem?

8:45 Kdaj se je Andrej srečal s planinstvom in gorami?

10:35 Vpis in članstvo v AO Domžale.

13:10 Poznanstvo s Pavletom Kozjekom.

16:25 Dogodek, ki je vplival, da sta se z Jasno več let lahko ukvarjala zgolj z alpinizmom

20:00 Stik z ledenim plezanjem.

24:00 Kako so takrat trenirali za tekme v tekmovanju ledenega plezanja?

26:00 Prvo plezališče za plezanje s cepini.

26:50 Prve tekme pri nas za ledeno plezanje.

29:05 Zanimanje za tehniko in tehnologijo že kot otrok.

33:15 »Drejček  in trije Marsovčki«, Andrejev oče in vpliv na Andreja.

35.30 Problem ljudi pri tehnološki tranziciji je v prihodnosti.

39:40 Energetska transformacija.

42:55 Kako se lotiti lastne mobilosti - problematika?

51:00 Zakaj se ljudje ne soočimo z nujno resničnostjo energetske tranzicije?

55:22 Miti elektro mobilnosti?

58:55 Prehod v elektro mobilnost?

1:00:35 Zakaj »imaš krompir«?

1:03:55 Mit št.2 - baterija je dolgo polna?

1:07:00 Mit št.3  - električni avtomobili so dragi?

1:11.00 Kaj bo prineslo leto 2035?

1: 13:00 Zakaj se je začel ukvarjati z električnimi avtomobili?

1:19:15 Kaj delajo na inštitutu Metron?

1:21:20 Andrej je delal tudi svojo alpinistično opremo.

1:22:40 Andrej – eden izmed pionirjev avtomobilne elektrifikacije.

1:23:50 Evropo bo doletela (ekonomska) kriza!

1:29 Vpliv in vloga Andrejeve žene Jasne.

1:33:50 Elektro reli

1:40:00 Alpinizem nama je dal veliko!

Tomo Česen je ena najpomembnejših osebnosti slovenskega alpinizma v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Njegovi alpinistični vzponi so bili izvenserijski, tako z vidika težavnosti kot z vidika načina plezanja. Večino svojih najpomembnejših alpinističnih vzponov je preprosto opravil sam. Za mnoge so bili njegovi vzponi pred časom, za mnoge pa tudi sporni in okoli njih se je dvigovalo kar nekaj prahu.

A Tomo ni bil zgolj alpinist. Zelo hitro je spoznal privlačnost in pomen prostega plezanja. Zaradi njegovih številnih plezalnih izletov v Francijo in zaradi številnih poznanstev v tujini je s prve roke spoznal razvoj, pravzaprav razcvet prostega plezanja po Evropi. Najprej v alpskih stenah, potem pa v plezališčih, ko se je rodila samostojna plezalna disciplina – športno plezanje. Veliko videnega in spoznanega je prenesel domov v Slovenijo.

Preplezal je športnoplezalne smeri do težavnosti 8b, soliral je smer z oceno 8a.

Tomo je bil eden prvih, ki je imel doma svojo plezalno steno. Zelo zgodaj je spoznal in uresničeval pomen resnega treninga za dvig ravni plezanja.

Leta 88' je v Ospu organiziral prvo slovensko tekmo v športnem plezanju, sledile so še številne.

Tudi sam je nekajkrat tekmoval. Postlal je postavljavec smeri z mednarodno licenco. Postal je tudi trener. 7 let je treniral Martino Čufar, ki je kot prva slovenska v seriji številnih naredila preboj v sam svetovni vrh tekmovalnega športnega plezanja.

Leta 96' je bil glavni organizator in vodja prve kranjske tekme za svetovni pokal v težavnosti. Slovenska tekma, ki vse do danes drži Slovenijo v vrhu peščice držav, ki imajo privilegij, da gostijo tekme za svetovni pokal v ŠP. Je eden pomembnejših sodelavcev pri selitvi kranjske tekme za SP v Koper, kjer se je sam plezalni dogodek dvignil še na višjo raven.

Tomo je bil v 90. tudi selektor slovenske mladinske, kasneje tudi članske športnoplezalne reprezentance.

Bil je ključni člen pri ustanovitvi KŠP pri PZS, leta 95' je prevzel njeno večletno vodenje. Danes je zaposlen na PZS kot strokovni sodelavec KŠP.

Tomo še danes veliko pleza.

V tokratni epizodi #12 našega podcasta V steni, arhitekt slovenskega tekmovalnega športnega plezanja in KŠP pri PZS, oče kranjske tekme za SP, visoko funkcionalen, plezalno neutruden, neizmerno sposoben, Tomo Česen.

Teme, ki smo jih obdelali:

4:00  Tekma svetovnega pokala v težavnosti v Kopru.

7:35 Začetki prostega plezanja v Sloveniji.

11:00 Koliko je bilo v 80-ih plezalnih vrtcev?

12:00 Kako se je takrat prosto plezanje razširilo po sloveniji?

12:35 Kdaj so se pojavili - specialisti - športni plezalci?

16:30 Tomotova domača umetna stena ena prvih v Sloveniji.

19:00 Začetki treningov za športno (prosto) plezanje.

25:05 Prva tekma v športnem plezanju v Ospu.

29:30 Športno plezalna tekma v Bohinju.

33:30 Prve tekme v tujini

36:00 (Tomotovo) soliranje športno plezalnih smeri.

42:00 Pomen psihičnega fokusa na tekmah.

45:00 Začetek kranjske tekme v športnem plezanju.

48:00 Kako je prišlo do stene in tekme v Kranju?

52:00 Vzdušje na krajnski tekmi.

55:30 Razvoj in pomen državnega prvenstva v Sloveniji.

57:40 Pomen stika mladih plezalcev z najboljšimi plezalci?

1:1:40 Kdaj in zakaj se je ustanovila komisija za športno plezanje pri PZS.

1:6:25 Kdaj naj otroci začnejo ("resno") trenirati?

1:11:50 Na kaj naj bodo pozorni starši, ko imajo otroke v plezalnih klubih?

1:16:00 V kakšni "kondiciji" so danes športno plezalne tekme v Sloveniji?

1:19:00 Ali je športno plezanje v Sloveniji še vedno v porastu?

1:21:50 Ali je v Sloveniji za rekreativce dovolj tečajev za športno plezanje?

1:24:00 Kako začeti s športnim plezanjem?

1:29:00 Kako bo izgledala tekma v Kopru?

1:32:45 Kakšna je razlika med kranjsko in koprsko tekmo?

1:35:20 Razlika med tekmo leta Osp 88' in tekmo Koper 23'?

1:36:20 Ali je danes športno plezanje enakopraven šport v družini "glavnih" slovenskih športov?

1:39:30 Kakšen bo razvoj športnega plezanja v bodoče?

1:45:00 Kdaj bodo na olimpijskih igrah 3 samostojne športno plezalne discipline?

1:46:40 Kakšen potencial ima hitrostno plezanje v Sloveniji?

1:50:40 Kaj plezanje pomeni Tomu Česnu danes?

V epizodi #11 našega podcasta V steni gostujemo Klavdija Mlekuža, člana prvotne sestave legendarnih Mojstranških veveric, skupine gorskih reševalcev in vrhunskih alpinistov z Mojstrane in Dovjega, ki so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja prispevali velik del k razvoju in uspehom slovenskega alpinizma in himalajizma.

Kot je Klavdij živel, kot še živi, tako se tudi razgovori v naši tokratni epizodi.

Klavdij je prve stike z gorami doživel na Bovškem, kot pastir na planinah. Življenjska pot ga je pripeljala v Mojstrano, kjer je na pragu velikanov julijskih Alp vstopil v svet alpske vertikale. Še preden je postal vrhunski alpinist, je že bil gorski reševalec.

Svet gora ga je potegnil v svoj tok, zlasti gora Stenar ga je zaznamovala. Tam je doživel prvi stik s pravim plezanjem, prva smer z oceno šest, preplezana najtežja smer, dve prvenstveni in prva reševalna akcija.

A glavnino vrhunskih vzponov je opravil v Dolomitih, zlasti v Treh Cinah in v pogorju nad Chamonixem. Z vrhunskimi vzponi si je prislužil vstopnico za Himalajo, ki ga je kot mnogokaterega začarala.

Kaj vse je Klavdij doživel v življenju? Ogromno in še več. Tudi ko ga je življenjski ritem odvrnil od vrhunskega alpinizma je globoko ostal povezan z gorami. Tako polno in energetsko kot je njegovo barvito življenje, tako doživljajsko in energično Klavdij pripoveduje svoje zgodbe z gora.

V današnji epizodi nas Klavdij popelje v svoje hribovske začetke na planine nad Bovškim. V stene nad Mojstrano v 60. letih, v življenje, delovanje in plezanje Mojstranških veveric doma in v tujini, na tako željeno himalajsko odpravo. Na številne vzpone, reševalne akcije in ostale prigode, ki jih je ustvarjal in doživel.

V tokratni epizodi #10 našega podcasta visoko energetski, vedno zelo strokoven in dosleden, izjemen in multiaktivni, Tadej Debevec. 

Tadej je začel zahajati v gore v mladih letih, ko se je vpisal v šolski planinski krožek. Kasneje se je srečal s plezanjem in z alpinizmom, ki sta postala pomemben del njegovega življenja. Je član AO Rašica v Ljubljani, kjer je tudi spoznal svojo življenjsko sopotnico Minco, s katero imata 3 otroke.

Tadej je zaključil fakulteto za šport. Izšolal se je za gorskega vodnika z mednarodno licenco IFMGA, postal je član GRS Ljubljana.

Leta 2011 je doktoriral na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana na temo učinkov višinske vadbe na fiziološke adaptacije in športno sposobnost.

Poleg strokovnega raziskovalnega poklicnega dela Tadej zelo dobro pozna področje gorskega vodništva ter vseh ostalih oblik vodniškega udejstvovanja. Pozna področje komercialnega vodenja in njeno aktualno problematiko.

V tokratni epizodi sva obdelala sledeče teme:

V tokratni epizodi #9 našega podcasta gostimo Natalijo Gros Kunaver. 

Natalija je začela s športnim plezanjem pri 10 letih. Po začetnih učnih plezalnih letih je v že mladinski konkurenci postala mladinska svetovna prvakinja in to kar trikrat. Leta 2001 je prestopila v članske vrste in si takoj priplezala 5. mesto v težavnosti. Leto kasneje je posegla po drugem mestu, leta 2004 pa je dosegla prvo zmago in postala evropska podprvakinja v težavnosti. Leta 2006 je začela tekmovati v balvanih in že naslednje leto 2x zmagala ter zmagala v skupnem seštevku v kombinaciji in bila tretja v skupnem seštevku v balvanih. Leta 2008 je postala evropska prvakinja v balvanih in v kombinaciji.

Natalija je rada plezala tudi v skali. Preplezala je številne težke smeri, leta 2008 svojo najtežjo, z oceno 8c+, šele kot četrta ženska kadarkoli.

Tekmovalne uspehe je nizala vse do leta 2011, ko je zaključila svojo bogato in zelo uspešno športno kariero.

V tokratni epizodi sva obdelala sledeče teme:

V tokratni epizodi #8 našega podcasta gostimo Jožeta Draba. 

Ljubezen do gora mu je privzgojil oče, s katerim je že pri 12 letih prehodil Slovensko planinsko pot, ikonično vezno pot od Maribora do Debelega rtiča. V mladostniških letih je začel tudi plezati in se udeleževati orientacijskih tekmovanj. Postal je planinski vodnik PZS.

Jožetu so gore postale življenjske sopotnice. V skoraj 40 letih planinskega vodništva je opravil preko 1000 vodniških tur. Vodi tako odrasle kot otroke. Za slednje je na šolah, kjer je služboval in kjer službuje, kot učitelj fizike in tehnike, organiziral planinske krožke, preko katerih je mladino planinsko vzgajal in usposabljal ter jim predstavljal lepote, vznemirljivost in tudi realnost gorskega sveta.

V tokratni epizodi sva obdelala sledeče teme:

V tokratni epizodi #7 našega podcasta, Aleš Česen in Luka Stražar. Dva izmed redkih slovenskih alpinistov, ki že vrsto let zehajta predvsem v najvišje gore našega planeta. Njuna alpinistična seznama preplezanih smeri doma v tujini, zlasti pa odpravarskih dosežkov, ju uvrščata med sodobno svetovno alpinistično elito zadnjih let. 

Vabljeni k poslušanju, v tokratno alpinistično epizodo, z vrhunskima, neposrednima in iskrenima, Alešom in Luko.

Teme, ki smo jih obdelali:

V tokratni epizodi #6 našega podcasta, ena in edina, izven serijska Janja Garnbret.

Janjo Garnbret pozna ves plezalni svet. Od kar si je priplezala zlato olimpijsko medaljo, jo pozna tudi vsaka Slovenka in vsak Slovenec, ki ga vsaj malo zanima šport. V svetovni športno plezalni skupnosti je Janja s  svojimi dosežki redefinirala pridevnik najuspešnejša. Za statistiko je postala najuspešnejša športna plezalka vseh časov. V Sloveniji je ponesla prepoznavnost plezalnih tekmovalnih disciplin skorajda na raven najpopularnejših slovenskih športov.

Teme, ki smo jih predebatirali:

O avanturah in iluzijah, o pomenu gora za človeka, o sistemskih pomanjkljivostih, predvsem pa o varnosti ali nevarnosti v gorah, o novih trendih človekovega udejstvovanja v gorah, tudi o anomalijah in neumnostih, še o marsičem, v tokratni epizodi #5 našega podcasta, alpinista, izkušena aktivna gorska reševalca ter človeka, katerih gore so življenjske sopotnice že od malih nog, zgovorna, pozitivno kritična, polna izkušenj, Klemen Belhar in Matjaž Šerkezi.

Teme, ki smo jih predebatirali:

V epizodi #4 našega podcasta gostimo dr. Uroša Perka. Nadarjenega športnega plezalca, ki je zablestel v mladinskih tekmovalnih vodah in zaznamoval skalno športno plezanje tistega časa. Preplezal je številne najtežje športno plezalne smeri, med prvimi Slovenci je premagal magično mejo 9a, ki je dosegljiva le redkim.

V epizodi se dotakneva naslednjih tematik:

V epizodi #3 našega podcasta gostimo Janeza Dovžana, legendarnega alpinista in gorskega  reševalca z Dovjega.

Janez si je prisotnost v neformalni skupini Mojstranških veverice zaslužil z izjemnimi domačimi in dolomitskimi vzponi, a piko na i za članstvo je bila udeležba na prvi slovenski odpravi v kalifornijske Yosemite, davnega leta 1973, kjer je z veveričjim soplezalcem, z Miho Smolejem, preplezal slavni steni El Capitan in Half Dom.

V epizodi se dotakneva naslednjih tematik:

V epizodi #2 gostim vsestranskega plezalca iz Velenja, trenerja športnega plezanja in aktualnega selektorja slov. šport. plez. reprezentance. Človek, ki res pozna športno plezanje z vseh vidikov, v globino, z vidika trenerstva, organizacije, vodenja in seveda tudi preko plezanja samega. Mnogo tega nam podrobno razkrije s prve roke v tokratni epizodi našega podcasta.

V epizodi se dotakneva naslednjih tematik:

V epizodi #1 gostim vrhunskega alpinista z več kot petdesetletnimi alpinističnimi izkušnjami, Andreja Štremflja.  Andrej že na pogled ustreza nekakšnemu liku arhetipskega alpinista. Siva brada, iskrive oči, močan glas, izdelane in pronicljive misli. Za alpinistično podobo pa se pravzaprav skriva tudi mehka duša človeka, ki mu žena Marija, otroci, vnuki in družina nasploh pomenijo več kot gore same. Andrejev plezalni življenjepis je obsežen in izjemen. Neponovljiv. Andrej je skromen človek. Zagotovo pa taki niso njegovi alpinistični vzponi, kot tudi njegove misli in pogledi na alpinistični dogajanje. Mnogo teh deli z nami, v Steni, Andrej Štremfelj, velik alpinist in velik človek.

V epizodi se dotakneva naslednjih tematik:

V epizodi #0 vam povem, zakaj so močne in motivacijske zgodbe iz sveta alpinizma in gorništva pomembnejše kot kdajkoli prej. To je nekakšen uvodnik v naše prihodnje epizode, ki bodo najprej prihajale v vaše domove enkrat mesečno, kasneje upam, da tudi pogosteje.