Podkast Na robu

Na prve otroke po tem, ko je od decembra lani oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP)omogočena tudi samskim ženskam in ženskam v istospolnih razmerjih, bo treba še počakati najmanj devet oziroma deset mesecev. So pa od 1. januarja na Državno komisijo za OBMP poslali 32 primerov, pri katerih so potrebne darovane gamete, je v novi epizodi podkasta Na robu povedala dr. Nina Jančar, vodja oddelka za oploditev z biomedicinsko pomočjo na Ginekološki kliniki v Ljubljani.

Pogovor vodi Beti Burger

Če se je nekoč, pred tremi ali štirimi desetletji govorilo, da so motnje hranjenja duševne bolezni in bolezni mestnih okolij, je danes jasno, da ima lahko motnje hranjena kdorkoli iz razvitih dežel, je v novi epizodi podkasta Na robu povedala psihiatrinja dr. Karin Sernec, specialistka psihoterapije in psihiatrije, ustanoviteljica enote za zdravljenje motenj hranjenja pri Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.

Prav tako se razbija mit, da motnje hranjenja prizadenejo le ženske. Še vedno je sicer, kot je pojasnila dr. Sernec, med temi, ki jih motnje hranjenja prizadenejo, več žensk, nekje 60 odstotkov v primerjavi z moškimi, ki za motnjami hranjenja zbolijo v 40 odstotkih.

Pogovor vodi Beti Burger

Kako v sodobnih družbah govorimo in razumemo ter prakticiramo ljubezen? Je v tej kaj logike? Ljubimo drugače, kot so nekoč?

Psiholog Dino Manzoni, raziskovalec, zaposlen na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki je bil gost tokratne epizode podkasta Na robu, je v okviru doktorskega študija napisal znanstveno monografijo Logična struktura ljubezni, v kateri se ukvarja tudi s temi vprašanji.

»Izhajal sem iz predpostavke, da psihologija čustev ljubezenskih razmerij ne pojasni zadovoljivo kakor tudi ne psihologija partnerskih odnosov – že sam izraz partnersko razmerje ima po mojem mnenju ekonomski prizvok, ki nakazuje, da sta partnerja v nekakšnem podjetniškem razmerju, v katerem vsak gleda na to, kako uveljavljati svoj interes.«

Kritično med drugim obravnava ravno to psihologijo partnerskih odnosov, ki predstavlja idejo instrumentalistične narave – saj ne govorimo o ljubezenskem, ampak o partnerskem razmerju, da naj bi bila razmerja simetrična, recipročna, skoraj preračunljiva. Nekaj, na čemer je treba »delati, v to vlagati, investirati«.

Več na www.delo.si/podkasti/

Medvrstniško nasilje je tema, ki splošno javnost, pa tudi medije žal zanima večinoma takrat, kadar je že prepozno, ko se zgodi odmeven ali hud primer, kot je bil beograjski ali celjski. A nujno je preventivno ravnanje, sistemske rešitve – ne le posamezne delavnice, je v podkastu Na robu povedala Barbara Stožir Curk, psihologinja v svetovalni službi Osnovne šole Solkan, predsednica sekcije psihologov v vzgoji in izobraževanju Društva psihologov Slovenije.

Pogovor vodi Beti Burger

Četudi delo patologa največ povezujemo z obdukcijami, torej z mrtvimi, pa je patologija veda, ki v veliki meri »dela« za žive. Raziskuje bolezni, njihov potek, v 80 odstotkih dela gre za diagnostiko tumorjev tkiv, nekje 20 odstotkov pa na oddelku obsegajo obdukcije, je v novi epizodi podkasta Na robu pojasnila predstojnica Oddelka za patologijo in citologijo v Splošni bolnišnici Celje specialistka sodne medicine in patologije Simona Šramek Zatler.

Pogovor vodi Beti Burger

V Sloveniji so, ko je govor o prenatalni in natalni oskrbi ter umrljivosti novorojenčkov, rezultati zelo dobri. Predstojnik ljubljanske porodnišnice mag. Gorazd Kavšek, dr. med., je v podkastu Na robu povedal, da je to odraz dobro urejenega sistema, ki deluje že desetletja. Prednost imamo tudi zato, ker smo majhni in povezani, obenem pa meni, da v Sloveniji zaupanje v sistem, vsaj kar se tiče njegovega področja, ostaja visoko.

Pogovor vodi Beti Burger

ADHD je motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo, je nevrorazvojna motnja, ki vpliva na osredotočenost, samokontrolo in uravnavanje ravni aktivnosti. A kot je v podkastu Na robu opozoril Matic Novak, pedagog, ustanovitelj Modrih junakov (Inštitut za razvoj potencialov ADHD), ki ima tudi sam ADHD, sam nerad uporablja besedo »motnja«. Zanika, da bi šlo pri ADHD za pomanjkanje pozornost, temveč da gre za drugačne vrste pozornosti, ki je precej bolj široka. Odprta.

»Naša pozornost se aktivira v drugačnih okoljih in pod drugimi pogoji. Gre za to, da se ves čas borimo s distrakcijami. V tej sobi, v kateri se pogovarjava, je ves čas prisoten šum. Slišim ga ves čas, ne morem ga izklopiti. Potem so še druge stvari, ki ves čas padajo v polje zaznave. Zato se moram ves čas opominjati, ko me neki tak šum pitegne, da se vrnem nazaj v pogovor: da se osredotočim na vprašanje in na odgovor. Zato mislim, da mi nimamo pozornosti premalo, kvečjemu si bi drznil reči, da jo imamo včasih preveč,« je pojasnil.

Pogovor vodi Beti Burger

Po podatkih ministrstva je marca 2026 v Sloveniji v rejništvu živelo 725 otrok oziroma mladih odraslih, rejništvo pa je izvajalo 564 rejnikov. Cilj rejništva praviloma ni posvojitev, temveč zagotovitev stabilnega okolja do vrnitve otroka domov oz. do neke druge trajnejše rešitve. V povprečju so otroci v rejništvu nekje sedem let. Razlogi, da otrok pristane v rejniški družini, je več; od nasilja, zasvojenosti, duševnih stisk ali preprosto nesposobnosti staršev, da vzgajajo otroka.

Kot je v novi epizodi podkasta Na robu povedala Irena Zajc, socialna delavka, ki sicer na CSD ne dela na področju rejništva, je pa sama rejnica trem otrokom, enega od teh je posvojila, »se v zadnjem času zdi, da je vse več zasvojenosti. Težko bi rekla, kateri razlogi so najpogostejši, velikokrat gre za starše, ki svoje starševske vloge preprosto ne morejo izvajati tako, da bi otrok lahko rasel v zdravem okolju in imel pogoje za zdrav osebnostni razvoj«. Kot dodaja, otroci ne bi bili v rejništvu, »če bi bili starši okej«.

Nasilje in alkoholizem v družini sta bila med drugim razloga, da je v rejništvo odšel tudi Dejan Zavec, boksarski prvak, ki je v podkastu spregovoril o tej izkušnji. »V rejništvu sem bil nekje od tretjega, četrtega razreda osnovne šole, pa potem do 18. leta.« Najprej pri 'teti', kot jo poimenuje, ki je imela že svojih pet otrok, nato še pri trenerju«.

Še pred leti je bilo glavno vprašanje zaključnih nalog plagiatorstvo in citiranje virov, danes pa uporaba generativne umetne inteligence in jezikovnih modelov. Če lahko danes seminarske in diplomske naloge napišejo jezikovni modeli, gotovo te danes ne odigrajo tiste vloge, ki so jo nekoč, je v novi epizodi podkasta Na robu povedal Ernest Ženko, profesor kulturne filozofije in vodja Centra za odgovorno umetno inteligenco.

»Te naloge so neke vrste cehovski izpit, način, da dokažemo, da smo na svojem področju kompetentni in da lahko delamo in raziskujemo na njem, to področje poznamo dovolj, kar pomeni, da moramo iti skozi določene procese, ki jih moramo opraviti sami in se nečesa naučiti. Če skozi te procese ne gremo sami in ne dobimo kompetenc, potem je seveda vloga diplomske ali kakršnekoli druge naloge ali izdelka zelo dvomljiva.« Meni, da si tisti, ki je do diplome prišel s temi orodji, diplome ne zasluži.

Pogovor vodi Beti Burger

Spolnost je v družbi še vedno tabu, spolnosti pri ljudeh z oviranostmi pa še večji. V družbi namreč manjka reprezentacija spolnosti pri tej skupini. »Ljudje z oviranostmi so največkrat prikazani kot bodisi tisti, ki so 'ubogi', ali tisti, ki s svojo zgodbo navdihujejo, ki so nekaj posebnega. Manjka pa navadnih zgodb: da preprosto gre za osebe, ki imajo svojo karizmo, humor, prepreke, sram, potrebe, kakršne imamo vsi ljudje,« je v novi epizodi podkasta Na robu, kjer smo spregovorili o spolnosti pri ljudeh z invalidnostjo, povedal psihoterapevt in seksolog Jaka Sotlar.

Tomaž Črnigoj se je pred sedmimi leti ponesrečil pri skoku z jadralnim padalom, ima paraparezo, nepopolno okvaro hrbtenjače. Nesreča se mu je pravzaprav zgodila na vrhuncu libida pri 22 letih. V podkastu Na robu je zaupal, da se je prvi dve leti počutil »precej manj moški«, da ni vedel, kaj pri intimi in seksu sploh še lahko pričakuje v prihodnosti.

Pogovor vodi Beti Burger

Nekdanja olimpijska triatlonka Mateja Šimic in ultramaratonka Anja Deželak o telesu, bolečini, regeneraciji, notranji motivaciji in pritisku rezultatov.

Anja Deželak, rekreativna maratonka, sicer grafična oblikovalka, ki jo mnogi poznajo pod vzdevkom Čipka, je v podkastu Na robu povedala, da si to vprašanje med hudimi napori postavi tudi sama. Njen najdaljši tek doslej je bil sto milj v hrvaški Istri, med drugim se je udeležila tudi ekstremnega triatlona v Avstriji.

Mateja Šimic, nekdanja triatlonka, prva Slovenka na olimpijskem triatlonu (leta 2012 v Londonu), ki je svojo kariero sklenila pred desetimi leti, danes pa je biokemičarka, vodja laboratorija v Slovenski vojski, je povedala, da tovrstnih dvomov praviloma ni bilo: »Ker sem delala s srcem, ker me je osrečevalo. Imeli smo ekipo, s katero smo imeli vedno glavni cilj – denimo olimpijske igre – in ta glavni cilj smo si razdelili na vmesne cilje. Vedno sem se zato v življenju osredotočala na sam proces, če pa se je pojavil dvom, je bil ta ponavadi posledica prevelike fizične utrujenosti«.

Pogovor vodi Beti Burger

Perfekcionizem, ki je del osebnostne strukture, se pogosto v sodobni neoliberalni družbi kaže kot zaželena lastnost: kot disciplina, natančnost, delavnost in visoki standardi. A podoba je lahko zavajajoča, za posameznike, ki se nikoli ne počutijo, da so dovolj dobri, pa zelo obremenjujoča.

Minea Rutar, raziskovalka na mariborski filozofski fakulteti na oddelku za psihologijo in sociologijo, ki se posveča tematiki perfekcionizma, je v podkastu Na robu povedala, da perfekcionizem ni zgolj prizadevanje za dobro opravljeno delo, temveč pojav, ki je tesno povezan z duševno stisko, pretirano samokritičnostjo in strahom pred neuspehom.

Pogovr vodi Beti Burger

V zadnjih letih so tudi v Sloveniji na vrhu lestvic priljubljenih in iskanih knjig pri nas priročniki za samopomoč, knjige, ki govorijo o bolečinah posameznikov. Njihova popularnost je med drugim posledica tega, da tudi založbe v te knjige večkrat investirajo večje marketinške vložke, jih izpostavljajo v vitrinah, prav tako se tudi po družbenih omrežjih vse bolj uveljavlja t. i. therapy talk, govorjenje o pomenu »dela na sebi«, kot je v podkastu Na robu pojasnila zgodovinarka, publicistka in založnica Manca Grgić Renko.

Pogovor vodi Beti Burger

Mlada raziskovalka Tonja Jerele in kulturna antropologinja Tjaša Franko v novi epizodi podkasta Na robu govorita o menstrualni stigmi, bolečini, vplivu trga na ženske telesa in menstrualni odsotnosti.

Menstruacija je naravni fiziološki pojav, ki označuje začetek in konec rodne dobe. Poteka vsak mesec in traja približno od štiri do sedem dni. Ženske krvavimo skupaj nekje šest do sedem let svojega življenja, kljub temu da menstruacija in cikel močno zaznamujeta naše življenje (in življenje drugih), pa o svojih telesih še vedno vemo premalo. »Zaradi dolge zgodovine patriarhalnega zatiranja žensk je še danes eno najbolj prezrtih stanj,« je v podkastu Na robu povedala Tjaša Franko, kulturna antropologinja.

Že samo poimenovanje menstruacije, ki je najbolj nevtralen izraz, z raznimi evfemizmi kaže na to, da je okrog te tematike še vedno prisotna določena stopnja sramu. »Prav s takšnimi izrazi dajemo to v polje molka, tega, o čemer se ne govori na glas. S tem se reproducira sram (sploh pri uporabi besede čišča), obenem pa je v javnosti močno prisoten medicinski diskurz, ki menstruacijo povezuje s higieno, z nečistim,« je pojasnila Tonja Jerele, druga gostja epizode podkasta Na robu, sicer mlada raziskovalka na FDV in podpredsednica Ženskega lobija Slovenije.

Pogovor vodi Beti Burger

Kot družba imamo težave s prekomerno uporabo pametnih telefonov, a si to težko priznamo: tako mladostniki kot tudi odrasli. »Lažje je živeti v nevednosti, ker, ko vidimo naš screen time oz. čas, preživet na zaslonih, ugotovimo, da jih ne uporabljamo le zato, ker jih potrebujemo, ampak so ti prevzeli nadzor nad nami. Velikokrat želimo na telefonu le nekaj preveriti, pa se ujamemo v podrsavanju, da na koncu niti ne vemo več, kaj smo želeli preveriti,« je v tokratni epizodi podkasta Na robu povedala Mija Repenšek, svetovalka na Centru Logout, magistrica partnerskih in družinskih študij.

Pogovor vodi Beti Burger

Postni čas je za vernike priprava na veliko noč. V tem času so zelo priljubljene akcije, kot je 40 dni brez alkohola, ali pa odpovedovanje mesu, mlečnim izdelkom, kavi. Evangeličanska duhovnika Judit Andrejek, ki se je pred dobrimi 12 leti iz Madžarske preselila v Slovenijo, je za podkast Na robu povedala, da je seveda dobro, da se v tem času ljudje odpovedo ali zmanjšajo vnos sladkorja, kave ali uporabo zaslonov, a da ni vprašanje, čemu se odpovedo, ampak zakaj.

Pogovor vodi Beti Burger

Spoznavanje partnerjev se je v primerjavi s preteklostjo precej spremenilo. Od leta 2009, ko se je pojavila prva aplikacija za zmenke grindr, namenjena skupnosti LGBTQ, so se zmenkarije vse bolj začele seliti v digitalno okolje. Vse več parov se danes spozna digitalno, tudi prek aplikacij za zmenke, četudi je dejstvo, kot opozarja doktorica znanosti Anamarija Šiša s FDV, da je težko potegniti ločnico med spoznavanjem s pomočjo digitalnih medijev in spoznavanjem v živo.

Pogovor vodi Beti Burger

Socialna psihologinja dr. Metka Kuhar pravi, da se na staranje danes že gleda kot na napako. In da starejša telesa ne služijo tako dobro kapitalizmu.

Lepotni ideali obstajajo od nekdaj, vendar se spreminjajo in niso univerzalni. Zdi se, da je sodobna družba še bolj obsedena z zunanjo podobo kot nekoč. Deloma k temu prispevajo digitalni mediji, saj je kultura in družba še bolj vizualna in virtualna. »Nekoč smo gledali podobe idealiziranih teles v revijah, kakšnih oglasih, izpostavljenost je bila manjša. Tudi supermodelov je bilo le nekaj,« je poudarila socialna psihologinja Metka Kuhar, ki je bila gostja v podkastu Na robu.

V virtualni digitalni kulturi, v kateri našo pozornost usmerjajo algoritmi, ki preferirajo določene standarde, uniformirane podobe, t. i. ideale, smo temu izpostavljeni ves čas. Oglasni panoji, družbena omrežja, vplivnice in vrstniki, ne nazadnje se ljudje primerjamo tudi z izboljšanimi, 'olepšanimi' oziroma filtriranimi verzijami sebe. Obsedenost z videzom je povezana z družbenimi okoliščinami, ki to precej izrazito spodbujajo. »Na telo se gleda kot na neki predmet, na objekt, ki zahteva stalno pozornost in nadzor ter izboljšave, popravljanje, korigiranje. Telo je nekaj, kar ima vrednost, tudi za naš jaz,« je opozorila sogovornica.

Pogovor vodi Beti Burger

Brez spanja ni življenja. Priporočila kažejo, da naj bi odrasli spali med sedem in devet ur, a zadnje meritve na nacionalni ravni pri nas, ki jih je NIJZ izvedel lani, lažejo, da slabih 40 odstotkov Slovencev ne dosega tega kriterija vsaj sedmih ur (zdravega) spanja.

»Ob tem slabih 40 odstotkov ljudi nima rednega časa oziroma ritma vstajanja, več kot polovica jih navaja, da preko dneva niso spočiti,« je v podkast Na robu povedala strokovnjakinja na tem področju klinična psihologinja dr. Vita Štukovnik. Dodala je, da je prav spočitost oz. občutek osveženosti preko dneva, ki je sicer povezan z različnimi dejavniki, gotovo eden tistih, ki vpliva na kakovost spanja. Podatki so pri mladostnikih še slabši, meritve na nacionalni ravni kažejo, da slovenski srednješolci spijo zelo malo. Med šolskim tednom zgolj vsak peti spi dovolj. Več kot 80 odstotkov slovenskih 15- do 17-letnikov med tednom ne dosega kriterija vsaj devetih ur spanja. In podobno ugotavljajo tudi v zadnjih razredih osnovne šole.

Pogovor vodi Beti Burger

Razlogi, da nekdo pade v revščino, so kompleksni. Eden od pomembnih so družbene neenakosti. Številni otroci se že rodijo v revno okolje. »Ko se znajdete na dnu, se tam kopičijo vse slabe stvari: slabi stanovanjski pogoji, življenje v slabših soseskah, nizko plačilo za delo, nižja izobrazba,« je v podkastu Na robu pojasnila dr. Vesna Leskošek, pred kratkim upokojena profesorica na fakulteti za socialno delo, ki se že desetletja med drugim ukvarja s problematiko revščine.

Podatki sicer kažejo, da ima Slovenija nizko stopnjo tveganja revščine otrok. Podatek za skupino otrok, starih od nič do 17 let, kažejo, da je stopnja tveganja nižja od povprečja stopnje tveganja revščine pri nas, ki je bila leta 2024 13,2-odstotna.

»Otroci so sicer na boljšem, ampak vsak reven otrok šteje – vsak otrok, ki živi v revščini, bi moral za državo predstavljati problem. Za državo, ki si želi biti uspešna, ustvarjalna, inovativna, je pomembno, da je sposobna v svoje ambicije vključiti vse ljudi. Pomembno je, da ujame vsakega otroka, ker je vsak otrok, ki živi v revščini, sposoben prispevati k blaginji, k dobrobiti, če ima priložnost.«

Pogovor vodi Beti Burger

Socialna psihologinja Mirjana Ule opozarja, da ko so ljudje pripravljeni na partnerstvo, je bazen potencialnih partnerjev skoraj izpraznjen.

Število samskih zadnja leta, desetletja narašča. Razlogi za to so večplastni, treba jih je gledati širše – začeti je treba s spremembami, ki so se zgodile v življenjskem poteku, pravi socialna psihologinja Mirjana Ule. »Naše raziskave kažejo, da se ljudje tako za samskost kot tudi za otroke in družino ter druge dejavnosti ne odločajo zelo dolgoročno in zavestno. Odločitve so kratkoročne – do nadaljnjega – in zato niso zelo stabilne,« je povedala v podkastu Na robu.

To pomeni, da dobijo neko službo, a ne vedo, za koliko časa. Imajo partnersko zvezo, a ne vedo, za koliko časa. »Vse odločitve so zaradi fleksibilnosti in fluidnosti negotove, lahko pa jih razumemo tudi kot okoliščine, ki povečajo svobodo: da lahko bolje izbirajo in spreminjajo svoje življenjske sloge in poteke. Za tiste, ki si želijo partnerske zveze, pa je zaradi okoliščin ne morejo vzpostaviti, je samskost na neki način usoda. Za druge – teh je po raziskavi, ki smo jo opravili pred leti, le nekje pet odstotkov – pa je samskost izbira.«

Pogovor vodi Beti Burger

Ana Pavlič, programska direktorica in raziskovalka na Ipesu, je pojasnila, da se žal položaj žensk na podeželju, ki so trojno obremenjene, ne izboljšuje.

Poskusi zmanjšanja temeljnih pravic žensk – reproduktivnih, redefiniranja družinskih politik, populističnih gibanj, ki nasprotujejo enakosti spolov – še bolj občutijo ženske, ki živijo na podeželju, je v podkastu Na robu opozorila Ana Pavlič, programska direktorica in raziskovalka na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov (Ipes).

»Podeželje je namreč območje, kjer ti zelo tradicionalni, celo nasilni, mizogini, seksistični vzorci vedenja, mišljenja in delovanja vztrajajo že najdlje časa in so najbolj trdovratni. Težko jih je spremeniti, saj ženske tam živijo v zelo zaprtih skupnostih, in kljub temu da opravijo ogromno količino dela – ne le vidnega, ampak tudi nevidnega –, ostajajo ekonomsko podrejene in ostajajo v življenju, v katerem njihova vloga ali doprinos ni prepoznan,« opozarja sogovornica.

Ko sicer govorimo o podeželju, je treba poudariti, da pri nas polovica ljudi živi na podeželju, pravzaprav sta pri nas le dve urbani središči: Ljubljana in Maribor. Torej ne govorimo o maloštevilnih skupnostih.

Alpinistki Anja Petek in Patricija Verdev v podkastu Na robu govorita o tem, kako je stati prvi na gori, kjer ni stal še nihče in tudi o tem, da ni smisel iskati potrditve iz okolice.

»Občutek, da nama je uspelo nekaj izjemnega, se še vedno razvija,« je dober mesec po tem, ko je bilo znano, da bosta za prvi pristop na Lalung I v indijski Himalaji z alpinistko Anjo Petek prejeli posebno nagrado zlati cepin za izjemni ženski alpinistični dosežek, v podkastu povedala alpinistka Patricija Verdev.

»Če pogledam občutke v baznem taboru, ko sva prišli dol, se mi zdi, da je bila zgolj slika brez zvoka. Bili sva vsaka pri sebi s svojimi mislimi. Gotovo je bilo veselje, a morda ne tako intenzivno kot nekje, ko si sam doma, v mirnem okolju, ko se zamisliš nad vsem, ko so občutki spet drugačni,« je povedala.

Anja Petek, njena alpinistična dvojica, ki je dejala, da je – še preden je okolica prepoznala, da jima je pri pristopu na 6243 metrov visok Lalung I v indijski Himalaji v alpskem slogu uspelo nekaj izjemnega – sama vedela, da je šlo za izjemen dosežek, je v pojasnila, da je v prvi vrsti pomembno, kako sam vrednotiš nekaj, kar ti je uspelo.

Podkast vodi Beti Burger

O travmah, ki niso nujno nam lastne, ampak so podedovane oz. medgeneracijsko prenesene, se je prvič začelo sistematično razpravljati po drugi svetovni vojni, šlo je za travme, povezane z otroki tistih, ki so preživelih holokavst. Otroci so imeli travmatične simptome, čeprav sami niso bili neposredno izpostavljeni nasilju.

V zadnjih letih pa se o podedovanih družinskih travmah govori več, tudi v kontekstu epigenetike. Deloma je večje zanimanje povezano tudi s tem, da se nekateri bodoči starši zavedajo medgeneracijsko prenesenih travm, ki jih nočejo prenesti na svoje otroke, na svoje potomce.

Izr. prof. dr. Lia Katarina Kompan Erzar, doktorica psihologije, zakonska in družinska terapevtka, je v podkastu Na robu povedala, da je prav slednje – ozaveščanje travm – vezano na to, da 80 let v večjem delu Evrope ni bilo vojne: »Da sta dve generaciji živeli v relativnem miru, kar je pogoj, da sploh začnemo čustvovati«.

Pojasnila je, da so v Sloveniji še vedno medgeneracijsko posredovane travme največkrat vezane na vojno in povojno dogajanje, pa tudi na alkoholizem oz. z njim povezane posledice.

Podkast vodi Beti Burger

Z oblačili ne 'pokrijemo' le svojih teles, z njimi tudi komuniciramo. Po tem, ko smo v Delu pisali o zaostrovanju pravil oblačenja v Italiji, pa tudi o tem, da pri nas enotnih pravil oz. priporočil glede oblačenja v šolah ni, je Lea Pisani, strokovnjakinja za kulturo oblačenja in svetovalka za celovito podobo v podkastu Na robu med drugim povedala, da živimo v demokraciji, kjer se vsakdo lahko obleče, kakor želi.

»Mislim, da ne bo prišlo do prepovedi. Lahko pa gre za priporočila,« je povedala o morebitnih zaostrovanjih pravil oblačenja. Ker ima veliko izkušenj z dijaki in dijakinjami, saj predava v šolah, se je po njenem mnenju raven kulture oblačenja izboljšala. »Imam zelo lepe izkušnje v Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. Zdaj predavam že tretje leto, in letos septembra sem zopet imela predavanje in sem prišla in gledam punce: sem jim rekla,' pa kje so pajkice? Zakaj nimate pajkic? Ne morem verjeti.' Pa so mi odgovorile: 'Ker niso lepe, ker so grde, ker preveč pokažejo.'«

🎙️Pogovor vodi Beti Burger

»Lep slovenski pregovor pravi, da prvega ne pozabiš nikoli, in to je dejansko res,« se spominja Jožica Frigelj svojega prvega šolskega dne kot učiteljica. »Prvega septembra 1982 sem prvič stopila v razred. Drugi razred je bil to, 32 učencev takrat in nikoli več. Pred razred sem stopila samozavestna, ponosna, prepričana, da bom zmogla.«

Dolgoletna učiteljica na Osnovni šoli Ketteja in Murna, ki je lani prejela nagrado za učiteljico leta, že leta 2020 pa tudi državno nagrado za življenjsko delo, se je s prvim septembrom letos upokojila.

#JožicaFrigelj #NaRobu #Dpodkast

🎙️Pogovor vodi Pija Kapitanovič

Selda Sukaj, politologinja in medkulturna prevajalka iz Tirane, ki že več let živi v Celju, v podkastu Na robu opozarja na sistemske in osebne ovire, zaradi katerih Albanci težje uresničujejo željo po vključitvi v slovensko družbo. Med njimi so nepopolna izobrazba zaradi vojn, travmatične izkušnje in tog vizumski režim, ki številnim ženskam onemogoča zaposlitev.

Bonnie Blue (letnik 1998), ustvarjalka na OnlyFans, je ta mesec napovedala, da bo gola in zvezana v stekleni kletki seksala z 2000 moškimi. Sledila je prepoved znotraj platforme, ki je postala sinonim za digitalno spolno delo – in globalna razprava: gre za provokacijo, performans, samoponižanje ali skrajni izraz telesne avtonomije?

Spolno delo se seli iz polja nevidnega – iz specifičnih revij, videoposnetkov, barov, bencinskih črpalk in mestnih četrti – na digitalne kanale, od tam pa na Instagram, v splošne medije in vsakdanji spletni prostor.

»Ker je zdaj bolj vidno, ni več potisnjeno na družbeni rob, temveč postaja del vsakdanjosti. Kjerkoli živimo digitalno, je spolnost prisotna bolj neposredno kot kadarkoli prej,« v podkastu Na robu o spolnem delu v 21. stoletju pojasni Živa Gornik, mlada raziskovalka, ki na terenu preučuje tudi tako imenovano transakcijsko spolnost.

Sociolog Urban Vehovar: »Nismo razvili učinkovitih nadzornih institucij. Policija bi morala biti ključna, pa je pogosto del problema.« Slovenija je formalno demokratična država, a v resnici deluje na krhkih temeljih nezaupanja, apatije in razdrobljenosti.

Sociolog Urban Vehovar v podkastu Na robu razgrne brez olepševanja: »Nismo razvili učinkovitih nadzornih institucij. Policija bi morala biti ključna, pa pogosto ni del rešitve, ampak problema.«

V tem kontekstu ni presenetljivo, da več kot polovica Slovencev ne hodi več na volitve – in da o tem skoraj nihče resno ne govori. Vehovar opozarja, da se zgodovina ne razvija linearno, temveč ciklično, kar je po njegovem ključ do razumevanja današnjega časa: »Zgodovina se ponavlja v ciklih in mislim, da ne smemo misliti, da gre razvoj samo po linearni poti od boljšega k boljšemu. Nikakor ne.«

V obdobju, ko afere z zavajajočimi oznakami, pesticidi in melamin v otroški hrani, in uvoženim mesom dvomljive kakovosti postajajo skoraj nekaj običajnega, se moramo vprašati: komu sploh še lahko zaupamo? In koliko prostega časa in denarja nameniti temu, da izberemo res dobro hrano?

Danes z nami eden največjih strokovnjakov za varnost hrane v Sloveniji – profesor dr. Peter Raspor, ki že desetletja opozarja, da prehranska industrija ni samo vprašanje okusa, temveč tudi vprašanje zdravja, zaupanja in – etike.

»Ko postaneš mama, ne spremeniš samo svojih prioritet. Tvoja celotna percepcija sveta, tvoje telo in tvoja vloga v družbi – vse to dobi novo obliko,« v podkastu Na robu pove mag. psihologije Iris Čelam.

Zahodne družbe so strukturirane tako, da ženska po porodu pogosto ostane sama, brez potrebne podpore. Moški običajno po 14 dneh porodniškega dopusta ponovno odide na delo, kar vodi v osamljenost matere, ki ostane sama z dojenčkom in brez možnosti za pogovor z odraslo osebo.

»Ta izolacija povečuje stres, saj matere nimajo možnosti deliti svojih občutkov ali izkušenj. Kljub temu da so na voljo spletne skupine in forumi, kjer mame delijo nasvete in izkušnje, ostaja čustvena osamljenost velik izziv, saj se pogosto zdi, da ni prostora za izražanje težav, kot so dolgčas ali občutki nemoči.«

Slovenija se, podobno kot mnoge druge države, sooča z različnimi tveganji, ki lahko ogrozijo njene prebivalce, od naravnih nesreč, posledic podnebnih sprememb, kibernetskih napadov do morebitnega vojaškega konflika.

Anica Ferlin, strokovnjakinja na področju civilne obrambe v podkastu Na robu pojasnjuje, kako se Slovenija pripravlja na potencialne katastrofe, vključno s potresi, poplavami, požari in celo vojnimi grožnjami.

Kakšen odnos do dela imamo Slovenci, koliko je ta odnos odvisen od individualnih značilnosti in koliko od splošne družbene klime.

Kakšen odnos do dela imamo Slovenci, koliko je ta odnos odvisen od individualnih značilnosti posameznika in koliko od okolja, v katerem dela – torej od delodajalca in širše, od splošne družbene klime. Znano je – morda stereotipno –, da so določeni narodi, na primer Japonci, med najbolj delavnimi, medtem ko za države južne Evrope velja nasprotno. Je v tem kaj resnice ali ne?

»Severni narodi so praviloma bolj racionalni, njihove miselne in organizacijske strukture so jasne in premišljene. Bolj ko se pomikamo proti jugu, bolj postajajo izraženi čustveni odzivi in spontanost pri delovanju, kar vpliva tudi na način dela. Prav tako ima pomembno vlogo zgodovina. Skozi čas se oblikuje skupinska miselnost. Če pogledamo Evropo, lahko opazimo podobno mentaliteto od Portugalske do Grčije, medtem ko Skandinavci razmišljajo precej drugače,« v podkastuNa robu pravi filozof in psiholog Primož Klemen, vsestransko razmišljujoč posameznik ter soustanovitelj in partner kadrovske agencije Profil, ki se že tri desetletja ukvarja z izborom in selekcijo kadrov, tudi na najvišjih ravneh.

Daniel Fazlić, direktor digitalnega razvoja pri Bloomberg Adria, v podkastu Na robu pojasnjuje, da bo v prihodnosti od 30 do 40 odstotkov ljudi primarno pridobivalo novice prek družbenih omrežij. Platforme, kot sta Meta in Google, ustvarjajo ekosisteme, kjer uporabnikom ni treba zapustiti njihovega okolja, da bi pridobili vse potrebne informacije. Fazlić poudarja, da to predstavlja veliko spremembo za vse medije, saj bodo morali najti način za preživetje v tem novem okolju.

V tokratni epizodi podkasta Na robu je bil gost dr. Aleksander Zadel, klinični psiholog, ki je spregovoril o moškosti in ženskosti, o bioloških vlogah spola in preizpraševanju le-teh v procesu odraščanja ter o vzgoji otrok. #AleksanderZadel #NaRobu #Dpodkast

🎙️Pogovor vodi Pija Kapitanovič

V tokratni epizodi podkasta Na robu raziskujemo vprašanje smisla skozi prizmo Viktorja Frankla in njegove logoterapije. Frankl je preživel holokavst ter svoje izkušnje prelil v revolucionarno terapijo, ki temelji na iskanju smisla tudi v najtežjih okoliščinah. Z nami je Dragoljub Blagojević, specializant logoterapije, ki pojasnjuje, zakaj sreča ni cilj, ampak stranski učinek smisla, kako najti globlji pomen v življenju in zakaj je soočanje s trpljenjem ključno za osebno rast.

🎙️Pogovor vodi Pija Kapitanovič

#narobu #DragoljubBlagojević

V novem podkastu prisluhnite Dejanu Jariču, dr. medicine, ki je holistični zdravnik, transpersonalni psihoterapevt, predavatelj ter trener za osebni in duhovni razvoj.🎧 🎙️Pogovor vodi Pija Kapitanovič #podkast #dpodkast #narobu #DejanJarič

Zgodba mladega duhovnika, ki temelji na notranjem klicu, služenju ljudem in sporočilu božične ponižnosti ter upanja.

V pogovoru s psihoterapevtko Tjašo M. Kos smo razpravljali o večplastnosti decembrskega obdobja; pritiskih in stiskah, ki jih prazniki prinašajo, ter o nerealnih pričakovanjih, ki jih ustvarjajo mediji in družbena omrežja, pa tudi o tem, kako graditi dobre odnose in prioritizirati.

Tokrat raziskujemo vpliv socialnih medijev na samopodobo, priljubljenost androgenega videza ter vlogo homoseksualnosti v svetu mode.

Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka z več kot dvajsetletnimi izkušnjami podrobno pojasnjuje, razliko med narcisi in pishopati in razloži, kako to, da je narcisov vedno več. Govori tudi o tem, da so kot osebnostna struktura psihopati evolucijsko obstali tudi zato, ker jih na določenih mestih v družbi nujno potrebujemo.

Eden izmed največjih izzivov, ki ga prinaša dostopnost pornografije, je njen vpliv na mladostnike. Magistra Nataša Lotrič opozarja, da so mladi danes preplavljeni s pornografsko vsebino, ki jim daje popačene predstave o spolnosti.

Pornografija pogosto prikazuje izkrivljene in nerealistične slike spolnih odnosov, ki lahko mlade naučijo, da je spolnost samo telesna izkušnja brez čustvene povezave.

Dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina, v pogovoru za podkast Na robu poudarja, da so detektorji nasilja, kot so vzgojni zavodi, že prezasedeni in da je pred vrati zavodov stotine otrok, ki kažejo znake psihopatskih motenj. V tem Slovenija ni osamljena, tudi poročila iz drugih držav, kot so Finska, Švedska in Norveška, zaznavajo povečanje nasilja in psihopatskih potez pri otrocih.

Eden izmed najbogatejših Slovencev kritizira sodobne delovne trende, kot so delo od doma in neomejen dopust. Klemen Šešok, lastnik in izvršni direktor podjetja Iskra, je v podkastu Na robu iskreno izrazil tudi svoje stališče glede bogastva in njegove vloge v družbi.

Šešok meni, da krajši delovnik vodi v več osamljenosti in več časa preživetega pred zasloni, kar lahko negativno vpliva na dobrobit ljudi. Čas, ki ga otroci in odrasli preživijo pred zasloni, je zaskrbljujoč, pravi.

Raziskava Gallupa o zavzetosti zaposlenih kaže, da je v Evropi le 13 odstotkov zaposlenih zavzetih, v ZDA pa 33 odstotkov. Še bolj zaskrbljujoče je, da je v Evropi več kot 20 odstotkov zaposlenih aktivno nezavzetih, kar pomeni, da delujejo proti svojim delodajalcem. To stanje duha je po Šešokovem mnenju eden od razlogov, zakaj Evropa gospodarsko ne le da ne blesti ampak tudi vedno bolj zaostaja za svetovnimi voditelji v ključnih tehnologijah, kar je treba spremeniti z večjimi vlaganji. Šešok verjame, da je potrebno poleg drugače miselnosti sprejeti korenite reforme za izboljšanje konkurenčnosti, čeprav to pomeni težke odločitve in prilagoditve.

Življenje z osebami z motnjami v duševnem razvoju je pogosto bolj stresno za njihove starše in sorojence kot za te osebe same. Mateja De Reya, direktorica Zveze Sožitje, je v Delovem podkastu Na robu poudarila, da je najpomembnejša podpora družinam, saj so prav one tiste, ki nosijo največje breme. Te podpore s strani države skoraj ni, oziroma je minimalna. Prav tako je politika inkluzivnosti sicer kot filozofija dobra, vendar lahko škoduje samopodobi otrok.

»Že od rojstva, ko starši izvejo, da njihov otrok ni povsem običajen, se začenjajo soočati z drugačnostjo. To je proces, ki zahteva čas, saj se upa, da se bo stanje izboljšalo,« pravi Del Reya. A se žal ne. Za motnje v duševnem razvoju ni zdravila in upanja, obstaja pa več kot 300 diagnoz. »Šele ko se zavedajo, če karikiram, da ni upanja, da bo njihov otrok vrhunski športnik, se začne faza sprejemanja drugačnosti.«

Kot v Delovem podkastu Na robu pojasnjuje zdravnica Mateja Jandl, vodja strokovne skupine za droge pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), se je v Evropi in Sloveniji razširjenost drog povečala. Pošiljke mamil v Evropo prihajajo predvsem skozi pristanišča, kjer so cariniki v zadnjih letih zasegli rekordne količine. Poleg tega so v državah, kot je Nizozemska, odkrili več laboratorijev za predelavo drog, kar kaže na spremembe v proizvodnji. Na večjo uporabo drog kažejo tudi podatki o vsebnosti drog v odpadnih vodah.

»Ko primerjamo prevalenco uporabe drog v Sloveniji z evropskim povprečjem, je situacija na prvi pogled optimistična – uporaba drog, kot so konoplja, heroin in kokain, je med odraslimi Slovenci manjša od evropskega povprečja. A pod površjem se skriva skrb vzbujajoča resničnost. Podatki NIJZ kažejo, da so slovenski mladostniki med najvišje uvrščenimi v Evropi po uporabi konoplje, kar je še posebej izrazito v starostni skupini od 15 do 17 let.«

Pogovor vodi Pija Kapitanovič.

Zorkova poudarja, da so ljudje, ki so nagnjeni k srčnim boleznim, pogosto tisti, ki živijo pod pritiskom visokih pričakovanj, z malo veselja in topline v svojem življenju.

Kot je poudarila, ni enoznačnega odgovora na vprašanje, kaj povezuje ljudi, ki se soočajo s srčnimi težavami. »Vse in nič,« pravi. So pa značilnosti teh bolnikov pogosto povezane z določenimi življenjskimi vzorci in čustvenimi stanji. »Vsi ljudje imamo enake potrebe po ljubezni, pripadnosti, svobodi, moči, ustvarjalnosti in vsi hrepenimo po presežnem, po lepem in dobrem.«

Pogovor vodi Pija Kapitanovič.

Z Mino Paš, dr. medicine in psihoterapevtko iz DrogArta, o razširjenosti drog med mladimi, novimi načini uporabe drog ter novi paradigmi uporabe drog. Te namreč niso več večinoma uporabljene kot sredstvo za sprostitev, lažjo komunikacijo in povezovanje, ampak zaradi pomiritve, blažitve stisk ter tudi zaradi spodbujanja produktivnosti in kreativnosti. Droge so se iz sfere zabave s tem preselile v sfero dela in dela na sebi. A kot opozarja Mina Paš, je potrebno biti z njimi skrajno previden, kajti nikoli ne veš, kam te bodo odpeljale.

V tokratni epizodi podkasta Na robu gostimo dr. Matjaža Gamsa. Je ugleden strokovnjak na področju umetne inteligence in kognitivnih znanosti ter član številnih domačih in tujih društev ter programskih odborov. Poleg svoje znanstvene kariere ga zanimajo tudi družbeni procesi in njihov razvoj, čeprav o prihodnosti ni pretirano optimističen.

Opozarja na posledice politike odprtih meja, »woke« kulture in različnih skrajnih ideologij. Trdi, da bodo manjši narodi, kot sta slovenski in hrvaški, v naslednjih 100 letih izumrli.

O sodobnih psiholoških in socioloških odklonih z mag. in doktorandom psihologije Markom Floydom Bračičem.

Stroka je v zvezi s preprečevanjem srčno-žilnih in pljučnih bolezni identificirala kajenje kot pomemben dejavnik tveganja in temu prilagodila tudi ukrepe za preprečevanje kajenja. Kot poudarja mag. psihologije in doktorand Mark Floyd Bračič iz Filozofske fakultete v Delovem podkastu Na robu, bi bilo po tem vzoru smiselno identificirati tudi dejavnike tveganja pri depresiji in anksioznosti oziroma vseh duševnih motnjah.

»Ko se pogovarjamo o preventivi na področju duševnega zdravja, se v posameznih državah Evropske unije namenja kar sedem- do dvanajstkrat več sredstev za kurativo v primerjavi s preventivo,« pravi sogovornik. Po njegovem mnenju so preventivne akcije usmerjene zgolj na prepoznavanje diagnoze, kot so anksioznost, depresija, panični napad ... »Tudi to je potrebno, vendar bi morali prepoznati tudi specifične dejavnike tveganja, tako kot pri kajenju, ki ne vpliva le na dihala, ampak tudi na drugih področjih poslabša zdravstveno stanje.« Pomemben dejavnik tveganja za pojav duševnih motenj je po njegovih besedah osamljenost.

V podkastu je bila obravnavana tudi tema, kako se sociološke in psihološke patologije spreminjajo skozi čas. Določene diagnoze, kot je na primer histerija, so popolnoma izginile, druge so se transformirale, tretje pa so se pojavile popolnoma na novo.

Danes, po besedah psihologinje dr. Katje Košir iz oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru, ki je bila gostja Delovega podkasta Na robu, medvrstniškega nasilja ni več kot ga je bilo v preteklosti, ampak smo v zvezi s tem le bolj senzibilni.

Dejan Sotirov je diplomirani zdravstvenik, ustanovitelj in vodja zavoda Mavrični bojevniki, ki pomaga mladim z motnjami. Od leta 2013 zanje organizirajo poletne tabore v naravi in jim pomagajo na poti k samorealizaciji. Že v otroštvu so mu postavili diagnozo motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), ki pa jo je znal obrniti sebi v korist.

Je velik samouk in samoraziskovalec. V zadnjem obdobju se od organiziranja taborov in nevladnega dela, usmerjenega na ADHD, oddaljuje in opozarja tudi na druge fenomene, od medvrstniškega nasilja, povečanje samomorilnosti, depresije in osamljenosti med mladimi.

Simona Šeremet Kalanj iz slovenskega Društva izgubljeni otroci ne trdi, da so vsi otroci živi, zagotovo pa niso vsi mrtvi.

Razkorak kaže na to, da je s šolskim sistemom nekaj hudo narobe, a ne vemo točno kaj.

Pogovor vodi Pija Kapitanovič.

V podkastu Na robu tokrat o sodobnih način oblikovanja partnerstev. O spletnih aplikacijah in ghostanju.

Občutek imajo, da izgubljajo status in moč, skrbijo pa jih tudi migracije.

Samo Rugelj, publicist in založnik, opozarja o nevarnostih pretiravanja z rekreacijo in hujšanjem z zdravilom za diabetes.

Ni pravično, da se naše koncipiranje islama veže le na njih,« opozarja Ela Porić, magistrica kulturologije in religijskih študij iz Muslimanskega kulturnega centra v Ljubljani, ki je bila gostja Delovega podkasta Na robu.

Nadja Furlan Štante, religiologinja in pionirka ekološkega feminizma, poudarja, da je danes, kljub temu da se morda lahko zdi, da žensko in moško sploh ne obstaja več in je zatorej feminizem irelevanten, še toliko bolj pomembno govoriti o enaki prepoznavnosti obeh spolov.

»Kot civilizacija, ki se razvija, bomo morali vprašanje enake prepoznavnosti vseh in vsakogar osmišljati in postavljati vedno na novo. V preteklosti smo se borili, da so volilno pravico dobili vsi moški, ne glede na razred in izobrazbo, potem smo se borili, da so jo dobile še ženske. Danes smo v obdobju, ko ima velika večina držav v formalnopravnih aktih že uzakonjene temelje enakopravnosti, ampak to še ne pomeni, da enakopravnost na papirju pomeni tudi enakopravnost in enako prepoznavanje v vsakodnevnem življenju,« pravi v Delovem podkastu Na robu.

Gostja tokratnega podkasta Na robu je psihiatrinja dr. Breda Jelen Sobočan, ki pojasnjuje, kakšen vpliv imajo pravljice in zgodbe na razvijajoče se otroško zavest in premagovanje inherentnih strahov in tesnobe, ki jih imajo otroci.

Pogovor vodi Pija Kapitanovič.

Gabriel Kavčič, učitelj, vikar in novi tiskovni predstavnik RKC v Sloveniji o tem, da živimo v zelo kompleksnem času.

Pogovor vodi Pija Kapitanovič.

Dr. Marko Pavliha: Če si v opoziciji, se moraš obnašati opozicijsko in biti a priori proti vsemu, kar prihaja iz koalicije, in obratno.

Pred epidemijo je bilo največ podanih diagnoz med mladimi povezanih s prekomerno telesno težo, danes pa prevladujejo težave v duševnem zdravju. A to je le vrh lede gore, kajti, kot pravi v Delovem podkastu Na robu Tatjana Jakovljević, defektologinja in razvojna terapevtka, se simptomatika odstopanja od nevrofizičnega razvoja v vsaki fazi otroškega razvoja izkazuje drugače.

V tokratni epizodi Delovega podcasta Na robu gostimo dr. Olgo Markič, raziskovalko in profesorico na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na filozofski fakulteti, ki se ukvarja s področjem filozofije kognitivnih znanosti, argumentacije, filozofije duha, športa in etike kognitivnih znanosti.