Sobotno branje

Georgi Gospodinov, eden najbolj priznanih sodobnih bolgarskih pisateljev, avtor svetovne uspešnice Časovno zaklonišče – slovenski bralci ga poznajo tudi po delih Naravni roman, Fizika žalosti in In druge zgodbe – je avtor v slovenščino nedavno prevedenega dela Vrtnar in smrt, ki je izšel pri Beletrini. V odličnem prevodu Boruta Omerzela beremo pisateljevo osebno zgodbo o umirajočem očetu, ki se počasi razpira v pripoved o minevanju, neizogibni smrti, ohranjanju spomina in moči pripovedi. Namesto kolektivnega junaka sta v njenem središču portret očeta in podoba njegovega vrta, ki postaja prostor spomina, življenja in slovesa. Iz spominskih fragmentov, pripovedi, anekdot in doživetij je nastala mogočna zgodba o tesni in ljubeči povezanosti med očetom in sinom, pa tudi o izgubi najpomembnejše osebe, ki je zaznamovala avtorjevo otroštvo. Knjiga, v kateri se avtor navezuje na številne kulturne, filozofske in literarne reference in njihove avtorje (Borges, Mann, Sontag …), je predvsem ganljiv poklon življenju, spominu in odnosu, ki ga smrt ne more izbrisati. Gospodinov s prepletanjem žalosti, nežnosti, svetlobe in humorja pokaže, kako lahko človeka ohranimo živega prav skozi zgodbe, ki jih pripovedujemo o njem. Čeprav gre za zelo osebno, humorno in poetično prozo, roman diha tudi ozračje nekdanje socialistične Bolgarije in ponuja podobo življenja generacije moških, rojenih v štiridesetih letih.

Sogovornik: prevajalec Borut Omerzel 

Izbor pesmi sodobne kitajske pesnice Dai Weine prinaša zanimiv vpogled v sodobno pesniško ustvarjanje na Kitajskem, saj gre za eno vidnejših predstavnic mlajše generacije.

Dai Weina pravi, da je zanjo »pisanje poezije kot duhovna gimnastika, zadeva tako intelekt kot duha in vsebuje nekaj šamanskega, nekaj, kar spominja na čarovništvo. Poezija priča o intenzivnosti človeškega obstoja.«
Katja Kolšek, ki je pesmi prevedla, dodaja, da je njena poezija Dai Weine zelo zabavno in tudi inteligentno branje, polno duhovitih nesmislov, jezikovnih iger in nadrealističnih podob.

Prevajalec in pisatelj, ki je pred petimi leti za svoj prvenec prejel tudi kresnika, se zdaj vrača z zgodovinskim romanom, ki prikazuje intelektualni in emocionalni utrip v krogih visokega slovenskega meščanstva tik pred izbruhom 2. svetovne vojne

Boruta Kraševca smo bralke in bralci dolgo poznali predvsem kot mojstrskega, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčanega prevajalca iz ruske književnosti. Potem pa je pred kakimi šestimi leti razširil – kot se reče – polje boja in presedlal med romanopisce. Celo zelo uspešne romanopisce, saj je za Agni, svoj prvenec navsezadnje prejel tudi kresnika.

A če se zgodba, ki jo spremljamo v Agni, odvija v naši zdajšnjosti, je Dan spomina, pisateljev drugi roman, ki je letos spomladi izšel pri založbi LUD Šerpa, postavljen v preteklost. Kraševec nas tu namreč odpelje v čas med junijem 1938 in julijem 1939, v čas tesnobnega zatišja pred viharjem druge svetovne vojne, torej.

Pri tem nas, se zdi, vabi k premisleku o podobnostih in vzporednicah med tesnobnim letom 1938, ki je bilo leto vojn od Španije na zahodu do Kitajske na vzhodu, in tesnobnim letom 2026, ki je znova leto vojn – od Ukrajine na severu do Jemna na jugu. In vendar vojna oziroma slutnja prihajajoče, še večje, še bolj uničujoče vojne ni osrednja tema pričujočega Kraševčevega romana, temveč mu daje le nekakšen okvir, nekakšno vseprežemajočo atmosfero, medtem ko so čisto v ospredju pisateljeve pozornosti druge stvari, druge teme, druga vprašanja. Katera? – Natanko to smo v pogovoru z avtorjem Dneva spomina preverjali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Goran Dekleva

Jean-Baptiste Andrea v romanu Čuvar njene skrivnosti, ki je izšel pri Založbi Mladinska knjiga, pripoveduje zgodbo o ostarelem kiparju Michelangelu »Mimu« Vitalianiju, ki se v opatiji Sacra di San Michele na razgledni vzpetini, kamor se je zatekel pred 40 leti, v zadnjih urah spominja svojega nenavadnega, revnega in bogatega, slavnega in pozabljenega življenja. Preden se poslovi od tega sveta, je pripravljen izdati tudi strogo varovano skrivnost, zavito v nerazložljivo mističen kip, zaklenjen v temo, nedaleč od njegove celice.

V središču zgodbe je njegovo vseživljenjsko prijateljstvo z Violo Orsini, svobodomiselno, nadvse ostroumno in prodorno plemkinjo, ki ga kljub družbenim razlikam in njegovi pritlikavosti ves čas podpira ter spodbuja pri uresničevanju njegovih sanj. Iz knjižnice tihotapi knjige in mu jih na skrivaj prinaša, on pa ji kot človek z izjemnim talentom vrača s svojimi dih jemajočimi umetninami. Njuni burni življenji, prepleteni z zaobljubami, v lepoti brezmejne, divje in nepredvidljive narave prežemata ustvarjalna strast in raziskovalni duh. Zloba, ljubosumje, družinske spletke in politični pretresi v Italiji v prvi polovici 20. stoletja, tudi obdobje fašizma, ju nemalokrat oddaljijo, potisnejo v agonijo in trpljenje. Gre za monumentalen, nadvse presunljiv roman francoskega pisatelja, scenarista in režiserja, ki je leta 2023 zanj prejel Goncourtovo nagrado in po katerem nastaja tudi film. Delo je mojstrsko prevedla Janina Kos.

V južnokorejskem mestu Sokčo, nedaleč od najbolj zastražene meje na svetu, mlado dekle, ki dela v nekoliko razpadajočem hotelu, spozna francoskega striparja, ki išče navdih za svojo naslednjo zgodbo.

Zima v Sokču je prvenec francosko-švicarsko-korejske pisateljice Elise Shua Dusapin, ki je do zdaj izdala že štiri romane. A že s prvim, ki je v francoščini izšel pred desetimi leti, je pritegnila veliko pozornosti in pohval kritikov. V romanu skozi precizen in izčiščen jezik izriše dileme, ki spremljajo odraščanje in iskanje sebe ter soočanje z lastnimi pričakovanji in pričakovanji drugih.
Roman je v prevodu Suzane Koncut izšel pri založbi Goga.

Albanska pisateljica in filozofinja skozi zgodbo o svoji babici razmišlja o tem, kako ohraniti osebno dostojanstvo sredi vrtinca zgodovinskih pretresov, od razpada Osmanskega cesarstva do vzpona albanskega komunističnega režima

Veliki zgodovinski dogodki nikoli niso le abstraktni premiki, o katerih beremo v učbenikih, ampak vedno radikalno pretresejo življenja ljudi, ki se znajdejo v njihovih vrtincih in morajo v njih sprejemati odločitve, ki ne bodo odločale le o poteku njihovega življenja, ampak tudi o tem, koliko dostojanstva in pokončnosti bodo ohranili. V tokratnem Sobotnem branju se bomo skupaj z albansko-britansko pisateljico in profesorico političnih znanosti in filozofije Leo Ypi podali po sledeh njene babice Leman, ki je bila priča razpadu Osmanskega imperija, nastanku nacionalnih držav na njegovih tleh, Italijanki okupaciji Albanije, tamkajšnjemu komunističnemu odporu in revoluciji med drugo svetovno vojno, nato pa še nadzoru režima Enverja Hoxhe. Drugo leposlovno delo Lee Ypi nam je pomagala predstaviti prevajalka romana Sanda Šukarov. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Alja Zore

Osrednji roman velemojstra češke književnosti 20. stoletja, v katerem se organsko prepletajo, dopolnjujejo in uravnotežujejo politično-kritična, filozofsko-eksistencialna in ljubezensko-erotična komponenta

Milan Kundera, ki se je rodil leta 1929 v Brnu, umrl pa pred tremi leti v Parizu, je brez dvoma eden največjih čeških pisateljev vseh časov. Tako visoko na pobočje tamkajšnjega literarnega Parnasa se je v pomembni meri povzpel po zaslugi romana Neznosna lahkost bivanja, prave pravcate klasike svetovne književnosti druge polovice 20. stoletja, ki jo je napisal in objavil v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji, kamor se je že sredi sedemdesetih zatekel pred družbeno-politično represijo na Češkoslovaškem, ki je pač sledila sovjetskemu zatrtju tako imenovane praške pomladi avgusta 1968.

Prav intervencija sil varšavskega pakta v pisateljevi domovini predstavlja tudi pomemben dejavnik, ki zapleta usode junakinj in junakov v Neznosni lahkosti bivanja, a reči, da je problemsko-sporočilni horizont tega romana bistveno določen s Kunderovo kritično analizo sovjetskega imperija oziroma realno obstoječega socializma, bi vendarle bilo napačno. Kundera si namreč s svojim ustvarjanjem povsem očitno ne želi prislužiti si oznake »politično angažiran pisatelj« in tisto, kar ga v Neskončni lahkosti bivanja zanima, so prvenstveno zagatna eksistencialna vprašanja tiste vrste, ki mučijo ljudi, ne glede na to, v kakšnem družbeno-političnem sistemu že živijo.

A tu je spet treba biti previden; Neznosna lahkost bivanja, ki je pod založniškim okriljem Mladinske knjige pred nedavnim doživela že svoj peti natis v slovenščini, namreč ni samo filozofski roman, ampak bi ga bilo prav tako moč označiti za ljubezenskega ali celo erotičnega … Kako se torej politično-kritična, filozofsko-eksistencialna in ljubezensko-erotična komponenta v tem delu prepletajo, dopolnjujejo in uravnotežujejo, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju; naš gost pred mikrofonom je bil Kunderov slovenski prevajalec, Jaroslav Skrušný.

Foto: Goran Dekleva

Razprava, v kateri francoska filozofinja premišljuje, kako po zmagi antifašistične koalicije v 2. svetovni vojni v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarski fašizem nikoli več ne vrnil med nas

Kar je bil Edvard Kocbek v Sloveniji, je bila – bi po svoje lahko rekli – Simone Weil v Franciji. Filozofinja, ki se je rodila v dobro stoječo, sekularno judovsko družino leta 1909, umrla pa zaradi izčrpanosti pri vsega štiriintridesetih, avgusta leta 1943, je namreč v svojem delu na izviren način prepletala in spajala krščanski misticizem in levičarsko, heterodoksno marksistično misel. Idejno bleščeč takega združevanja elementov iz različnih miselnih tradicij najdemo v Zakoreninjenosti, razpravi, ki jo je Weil napisala na vrhuncu druge svetovne vojne in v kateri je premišljevala, kako po zmagi v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarska fašistična ideologija nikoli več ne vrnila med nas. Je pa na tem mestu vsekakor treba reči, da Zakoreninjenost nikakor ni zanimiva le kot dokument nekega zgodovinskega časa in njegovih partikularnih aspiracij in strahov, temveč se tudi nam danes na široko ponuja v aktualno, izzivalno pa tudi up prebujajoče branje. Zakaj je tako, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru s Sašo Jerele, ki je Zakoreninjenost za založbo Družina pred nedavnim prevedla v slovenščino.

Foto: Goran Dekleva

Najnovejši roman Harukija Murakamija Mesto in njegovo negotovo obzidje bralca znova popelje na krhko mejo med resničnostjo in domišljijo, kjer se notranji svetovi umaknejo za obzidje, da bi ustvarili zavetje pred bolečino in pozabili na travmatične izkušnje.

Tridelna monumentalna pripoved, zasnovana na avtorjevi zgodnji kratki zgodbi iz leta 1980, h kateri se je vedno znova vračal in jo razvijal (čeprav se je od teme in njenih številnih podob, povezanih z njo, dokončno poslovil, saj je letos v japonščini prvič izdal roman, v katerem je nosilna protagonistka ženska), jo nato najprej prevetril in prenovil z izdajo novele Konec sveta in zakrknjena dežela čudes, ki pa ni bila prevedena v slovenščino. Pred tremi leti je z dvema dodanima deloma in novimi poglavji motiviko razširil v subtilno refleksijo spomina, izgube in hrepenenja. Avtor nakaže, kako z gradnjo lastnih miselnih labirintov in z varovalnimi obzidji postopoma izgubljamo stik z resničnim življenjem.

V središču romana je skrivnostno mesto, obdano z obzidjem, kjer človek ostane sam, odtujen in čustveno izoliran. V oklepu ga drži živ spomin na sanjsko izkušnjo čiste mladostne ljubezni, po kakršni hrepeni tudi v srednjih letih življenja, išče svoj pravi jaz in bega med sanjami in resničnostjo. Murakami s prepoznavno mirnostjo prepleta vsakdanje z nenavadnim ter ustvarja svet, za katerega se ne sprašuje, ali je fantazijski ali resničen, saj je njun soobstoj samoumevno dejstvo. Mesto in njegovo negotovo obzidje je literarni prostor, v katerem se resničnost razrahlja in notranje pokrajine dobijo svojo obliko – meditativen in premišljen roman o tem, kako živimo z izgubo in bolečino, ter kako si zaradi njiju ustvarjamo svetove, da bi ju lažje prenesli in preživeli.

Iz japonščine je knjigo, ki je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedel Domen Kavčič, uredila pa jo jeDarja Marinšek. 

Hipnotično delo bosansko-ameriškega pisatelja govori o izgnanstvih, ki trajajo cela življenja in se raztezajo čez več celin

Ko čez desetletja ali stoletja pišemo zgodovinske knjige, se preteklost zdi kot urejeno in logično zaporedje dogodkov. Čeprav vemo, da so vojne in revolucije močno zarezale v življenja ljudi in velikokrat popolnoma spremenile naše družbe, si le težko zamislimo, kako je bilo kaos vseh teh zgodovinskih pretresov dejansko živeti. V tokratnem Sobotnem branju se bomo posvetili delu, ki pred nami na zelo neobičajen način zariše prav to. Hipnotično spisan zgodovinski roman Aleksandra Hemona Svet in vse v njem namreč pred nami pričara hkrati sanjski in hkrati brutalno materialen svet sefardskega juda Rafaela Pinta, ki ga je vrtinec zgodovine povlekel iz avstro-ogrskega Sarajeva, skozi vzhodno fronto, v kaos ruske revolucije, nato pa čez evrazijska prostranstva vse do Šanghaja, kjer je doživel še japonsko invazijo na Kitajsko. Gostja je prevajalka besedila Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Dokumentarno intoniran roman, v katerem sodobni francoski pisatelj izriše pretresljiv portret kurdske pevke, ki že enajst let ždi v turškem zaporu zaradi »strašnega zločina« – petja tradicionalnih kurdskih pesmi

Pri založbi Sophia je pred nedavnim izšel angažiran, dokumentarno intoniran pa hkrati občuteno izpisan roman Nûdem Durak (Na svoji zemlji), v katerem sodobni francoski pisatelj Joseph Andras, popisuje usodo naslovne »junakinje«, ki so jo leta 2015 turške oblasti obsodile na kar 19-letno zaporno kazen. Njen zločin? – Če vprašate turško sodišče: terorizem. In kaj natanko je storila? – Pela je. S svojo zasedbo je prepevala tradicionalne kurdske pesmi.

Toda: zakaj Nûdem Durak meni, da pot v pravičnejšo prihodnost, v kateri ne bo izključevanja ne na narodni ne na spolni osnovi, vodi natanko prek petja kurdskih pesmi in zakaj se turška država njenega glasu tako zelo boji? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jasmino Žgank, ki je Andrasov roman prevedla.

Foto: Goran Dekleva

Spomini velikega nemškega režiserja se berejo kot kak pustolovski roman, obenem pa postavljajo spomenik presežni lepoti in ekstatični resnici, ki se lahko razkrijeta samo na filmskem platnu

Veliko ljudi se v poznih letih sicer loti pisanja svojih spominov, a se ob branju potem dovolj pogosto pokaže, da njihova življenja nemara le niso bila tako zanimiva, razgibana, napeta ali protislovna, da bi jih bilo po vsej sili treba popisati v knjigi. No, ta pomislek oziroma zadržek, ki se na načelni ravni lahko drži avtobiografskega pisanja, pa ne velja za Wernerja Herzoga, enega največjih živečih umetnikov na svetu, ki je svoje življenje leta 2022 popisal v knjigi Vsak zase in Bog proti vsem, knjigi, ki je pod založniškim okriljem Beletrine zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Ob branju spominov danes 83-letnega nemškega režiserja, ki se je podpisal pod take filmske mojstrovine, kot so Aguirre, srd božji pa Fitzcarraldo ter Jama pozabljenih sanj, se namreč ni mogoče znebiti vtisa, da je véliki cineast vseskozi živel skrajno intenzivno, da, drugače rečeno, v svojem življenju ni vrgel stran niti enega samega dneva, niti ene same ure. Ko se je torej lotil pisanja spominov, Herzogu nikakor ni manjkalo snovi. A kako natanko je vse prigode, nezgode, zmagoslavja in poraze, ki jih je zabeležil na svoji razgibani življenjski poti, razgrnil pred očmi radovednih bralk in bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Naglič, ki je Herzogove spomine prevedla v slovenski jezik.

Foto. Goran Dekleva

Znanstvenofantastični roman, ki skozi oči prišleka iz oddaljenega planeta nastavlja ogledalo naši družbi

Nekega dne je na Zemlji pristal mož iz oddaljenega planeta, z nalogo, da tu zgradi vesoljsko plovilo, s katerim bo lahko k nam prepeljal preživele člane svoje civilizacije, ki jim na njihovem planetu zmanjkuje osnovnih virov za preživetje. Če vam zgodba zveni znano, ste si bržkone nekoč ogledali kultni znanstveno-fantastični film Mož, ki je padel na Zemljo, v katerem je 50 let nazaj nezemljana odigral sam David Bowie. Veliko manj verjetno pa je, da ste kdaj prijeli v roko knjižno predlogo tega filma, ki je bila dolgo v senci filmske priredbe. V tokratnem Sobotnem branju nam bo Tevisev znanstveno-fantastični roman Mož, ki je padel na Zemljo, ki je nedavno izšel pri založbi LUD Literatura, pomagal predstaviti prevajalec in pesnik Tone Škrjanec. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Starorimska pesnitev, ki obsega kakih 12 tisoč verzov, velja za eno najpomembnejših, najvplivnejših del v vsej zgodovini zahodne književnosti

Pred nedavnim je pri Slovenski matici izšel tretji zvezek Metamorfozvelikega starorimskega pesnika Publija Ovidija Nazona. Gre za zvezek, ki prinaša sedmo, osmo in deveto knjigo oziroma, rečeno s sodobnejšim besednjakom, sedmi, osmi in deveti spev te epske pesnitve. To pa pomeni, da je Ovidijeva prevajalka, s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana klasična filologinja Barbara Šega Čeh, zdaj, po dobrih 15 letih dela, približno na dveh tretjinah osupljivo ambicioznega, osupljivo zahtevnega projekta, kako v slovenščino preliti kar 12 tisoč verzov dolgo latinsko pesnitev.

A zakaj neki naj bi bili bralke in bralci na izid te knjige pozorni, ko pa prevajalski napor Barbare Šega Čeh očitno sploh še ni pri kraju? – Zato ker Metamorfoze predstavljajo enega izmed temeljev, na katerih je postavljena veličastna zgradba evro-ameriške književnosti. No, ta odgovor pa pred nas slej ko prej postavi novo vprašanje: ali je Ovidijeva pesnitev nekaj marmornatega in monumentalnega, nekaj, kar sicer moremo občudovati na načelni ravni, a nas vendarle pušča hladnega, ali pa Metamorfoze, nasprotno, še naprej pripadajo tistemu segmentu zahodnega kanona, ki bije živo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Barbaro Šega Čeh.

Foto: Goran Dekleva

Trgovina z ljudmi skozi oči otroka, ki je hkrati žrtev in storilec

Nelegalne množične migracije in trgovina z ljudmi, ki je tesno prepletena z njimi, so snov romana Še turškega pisatelja Hakana Gündaya, ki je navdih zanjo dobil v resničnem dogodku. Zgodbo pripoveduje deček Gaza, katerega oče pri devetih letih vzame za pomočnika pri svojem poslu – tihotapljenju ljudi. Skozi njegove oči in odraščanje ter verigo travmatičnih dogodkom roman Še ponuja vpogled tako v vzgibe posameznikov kot v dinamiko odnosov med ljudmi, ki vedno znova povzročajo trpljenje v eni najbolj množičnih in vztrajnih humanitarnih katastrof današnjega časa.

Tokrat se bomo ob spominih Al Pacina, slovitega igralca, ki danes praznuje 86. rojstni dan, podali na pot njegovega otroštva. Spremljali bomo njegovo odraščanje, prve korake v gledališču, kjer odkrije svojo strast do igre, in nato prehod v film, kjer ga svet počasi prepoznava — vse do prelomne vloge v Botru, ki ga izstreli med največje. Kultni igralec je odraščal v Bronxu, kjer bi lahko kmalu zašel na kriva pota, vendar ga je nekaj zadrževalo. Filmi, ki jih je gledal z mamo, so bili odločilni, da je od življenja želel več. Dobil je oskarja, štiri zlate globuse, dva tonyja, dva emmyja, ugledno nagrado obie ... Postal je Michael Corleone in Tony Montana.

Knjigo je prevedel Jure Šešet
Sogovornica: urednica Tjaša Lešnik (knjižna zbirka Žametna Beletrina)

Zadnja pesniška zbirka, ki jo je zaživa še pripravila bržčas najbolj priljubljena ameriška pesnica zadnjih desetletij, se bere kot nekakšna sklepna izjava nazora, kot strnitev umetničinih ključnih življenjskih uvidov

Kdor meni, da se poeziji velja izogibati v širokem loku, saj da je kratko malo pretežka, preveč zapletena, da bi jo običajni bralke in bralci lahko razumeli, se slej ko prej še ni srečal s pesništvom Mary Oliver. Ameriška avtorica, ki se je rodila leta 1935 v Ohiu, večji del življenja preživela v Massachusettsu, umrla pa pred sedmimi leti na Floridi, je s svojimi več kot tridesetimi zbirkami namreč prepričala kritike v Združenih državah in za svoje pisanje prejela vse tamkajšnje najuglednejše nagrade s Pulitzerjevo na čelu, obenem pa je v zadnjem desetletju ali dveh svojega življenja veljala tudi za prodajno daleč najbolj uspešno ameriško pesnico. Uspelo ji je, drugače rečeno, očarati ravno tiste izmuzljive, težko dosegljive običajne bralke in bralce – ne da bi morala za to žrtvovati izrazno pretanjenost ali miselno globino lastne poezije. In kako natanko se je Mary Oliver to posrečilo? – Odgovor smo ob svetovnem dnevu poezije iskali v Sobotnem branju, ko smo listali po Sreči, zadnji zbirki, ki jo je pesnica zaživa še pripravila za objavo, in ki je pod založniškim okriljem Mladinske knjige pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela naša tokratna gostja, Jana Unuk.

Foto: Goran Dekleva

Joanna Elmy, bolgarska pisateljica mlajše generacije, je svoj prvenec umestila v kraje in države, ki jih dobro pozna in v katerih tudi preživi največ časa, saj živi med svojo domovino in Združenimi državami Amerike. Že danes velja za eno najbolj prepoznavnih mladih pisateljskih imen, ne le v Bolgariji, kjer je leta 2022 prejela najprestižnejšo bolgarsko nagrado za vzhajajočo literaturo. Njen prvenec Narejeni iz krivde žanje uspehe tudi drugod, saj je bil njen roman o treh ženskah iz iste družine, ki pripadajo različnim generacijam, doslej preveden v najmanj petnajst jezikov. Zgodbe, teme in motivi, ki se spletajo v romanu, ne potekajo linearno, temveč se počasi gradijo v celoto, čeprav obrisi strukture na začetku še niso povsem jasni. Knjiga prinaša marsikaj, kar je bilo v preteklih desetletjih potisnjeno v ozadje velikih zgodb o Evropi in svetu ter pozabljeno v času bolgarske tranzicije, medtem ko jih Elmy zelo neposredno osvetljuje.

Sogovornik: prevajalec knjige Borut Omerzel

Kako je razmišljal morda največji ruski pisatelj, kakšen je bil njegov značaj, kakšne so bile njegove slabosti in kakšne njegove življenjske ambicije, morda najlažje razberemo prav iz njegove pisemske zapuščine

Nikakršnega dvoma ni, da je Fjodor Mihajlovič Dostojevski ustvaril enega najpomembnejših, intelektualno in emocionalno najbolj izzivalnih opusov v zgodovini ne le ruske ampak kar svetovne književnosti. Romane, kot so Zločin in kazen, Idiot, Besiter Bratje Karamazovi, je pač vedno znova mogoče jemati v roke in skupaj z njihovimi junaki in junakinjami nihati med upom in obupom, med znanstvenim racionalizmom in pravoslavnim misticizmom, med voljo do moči in močjo krotkosti, blagosti, nesebičnosti. Romani Dostojevskega so, drugače rečeno, kar najbolj obvezno domače branje.

Kaj pa druga besedila iz pisateljeve zapuščine? Njegovi eseji, na primer, pa njegovi časopisni članki in njegova pisma – kako zelo nujno je brati te stvari? – Vprašanje je postalo posebej aktualno zdaj, ko je pod založniškim okriljem Celjske Mohorjeve družbe izšel izbor iz pisemske korespondence Dostojevskega … Je to knjiga, ki je namenjena le največjim zaljubljencem v Dostojevskega, medtem ko jo lahko drugi – še posebej če se doslej še nismo pregrizli čez osrednja dela iz opusa ruskega pisatelja – mirne duše prihranimo za kdaj pozneje ali celo povsem spregledamo? Ali pa so, nasprotno, Izbrana pisma Dostojevskega v idejnem in estetskem smislu polnokrvno čtivo, ki nam bo širilo horizonte in nas, za nameček, še kratkočasilo, razveseljevalo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusistko in komparativistko dr. Uršo Zabukovec, ki je pisma, ki so zdaj pred nami, izbrala, prevedla in jim pripisala spremno besedo.

Foto: Goran Dekleva

Avtobiografski roman v verzih nas popelje v svet tovarniškega delavca, v katerem se nemogoče delovne razmere prepletajo s humorjem, lucidnimi razmisleki o življenju in petjem francoskih šansonov

Francoski pisatelj Joseph Ponthus nas v romanu Za tekočim trakom: Zapiski iz tovarne popelje v svet bretanske živilske industrije 21. stoletja, ki ga nato z zaskrbljenostjo in občudovanjem, sočutjem in jezo, smehom in žalostjo spremljamo skozi celo vrsto prostih verzov, polnih resnično težkih delovnih razmer, majhnih gest delavskega odpora in solidarnosti, nepremičnih urinih kazalcev in francoskih šansonov, ki vsaj na trenutke premagajo brezupnost položaja. To resnično nenavadno besedilo, ki je nedavno izšlo pri Cankarjevi založbi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka besedila Saša Jerele. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Alja Zore

"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več." Elif Shafak

V romanu Po nebu tečejo rekepotuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega …

Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti.

Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu.

Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka.

Sogovornica: Andreja Udovč, Založba Sanje
Prevedla: Maja Ropret

Romaneskni prvenec pisateljice, ki je pred nekaj leti opozorila nase z mojstrskimi kratkimi zgodbami, spretno pretresa velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med individualnim in kolektivnim

Ajda Bračič, arhitektka in pisateljica, je leta 2022 z izvrstno kratkoprozno zbirko Leteči ljudje na mah osvojila slovenske bralke in bralke in zanjo potem prejela še dve ugledni priznanji – kritiško sito za naj knjigo leta po izboru slovenskih literarnih kritikov in kritičark ter nagrado Maruše Krese za najboljšo zbirko kratkih zgodb. Tako najbrž ni presenetljivo, da se je bralska javnost vse odtlej s precejšnjim zanimanjem spraševala, kaj bo naslednje delo, ki bo na naše knjižne police dospelo iz pisateljske delavnice Ajde Bračič. No, čakanja in spraševanja je bilo proti koncu lanskega leta naposled konec, saj je pod založniškim okriljem LUD Literatura luč sveta ugledal pisateljičin prvi roman, Kresničevje. Gre za ambiciozno delo, ki pretresa velika vprašanja, velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med tem, kar je individualno, in tem, kar je kolektivno. Kakšen pa je zgodbeni okvir, znotraj katerega pisateljica potem preigrava ta kompleksna vprašanja? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ajdo Bračič.

Foto: Goran Dekleva

Pesniška zbirka, za katero je njena avtorica prejela eno od letošnjih nagrad Prešernovega sklada, je podkletena s premišljevanjem o tem, čemu neki poezijo sploh brati in pisati

Med letošnjimi prejemniki in prejemnicami nagrade Prešernovega sklada je tudi pesnica in prevajalka Ana Pepelnik, ki prestižno priznanje prejme za zbirki to se ne pove (LUD Literatura, 2023) – za to delo je sicer predlani že prejela tudi kritiško sito, nagrado za »naj« leposlovno knjigo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov – ter V drevo (LUD Šerpa, 2025). O slednji so pri Upravnem odboru Prešernovega sklada zapisali tole: »Čeprav bi se bilo nemalokrat, kakor pravi naslov zbirke, bolj vabljivo kot boriti se s človeškostjo, spremeniti v drevo, je prav poezija Ane Pepelnik urjenje v tem, kako zdržati: s pesmijo, z jezikom, s svetom – in s seboj.« Kako je to urjenje v resnici videti, kako novopečena lavreatka ustvarja, kako razume poezijo in kaj nam s svojimi pesmimi pravzaprav želi sporočiti, smo v preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ano Pepelnik.

Foto: Goran Dekleva

Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si mislili

Če bi človek sedel za volan avtomobila v Ljubljani in se odpeljal v Talin, prestolnico Estonije, bi za to pot menda porabil več kot 20 ur čiste vožnje. In jezik, ki ga ljudje tam govorijo, sploh ni, kakor slovenščina, indoevropski, ampak sodi – skupaj s finščino, madžarščino in še nekaterimi zahodno-sibirskimi jeziki – v tako imenovano uralsko jezikovno družino. Vse to seveda lahko hitro ustvari vtis, da se Estonija nahaja precej daleč stran od nas, da je malodane na drugem koncu sveta.

Toda Julija Potrč Šavli, naša prva in še vedno edina književna prevajalka iz estonščine, od minule jeseni pa tudi prejemnica Sovretove nagrade – to prestižno priznanje je prejela za svoj prevod Duše ob cesti, kratkoprozne zbirke sodobnega estonskega pisatelja Urmasa Vadija, ki je izšla pri založbi LUD Literatura –, opozarja, da se ta geografsko-lingvistična oddaljenost najmanjše izmed baltskih republik od nas nikakor ne prevaja v nekakšno kulturno tujost. V čem natanko pa sta si Estonija in Slovenija podobni? – Prav to je vprašanje, ki smo ga v pogovoru z Julijo Potrč Šavli pa ob hkratnem listanju po Vadijevi Duši ob cesti zasledovali v tokratnem Sobotnem branju …

Foto: Goran Dekleva

»Vešče so knjiga, ob kateri ti vzdrgeta srce. In se kot vranja perut iz globoko zakopane črnine zgane pradavni spomin na čarovnico v nas. Moč ni sramota.«

Tako o tridelno zasnovani knjigi, skozi katero spremljamo nemile usode treh žensk, ki v sebi nosijo pradavne moči, posredovane po sorodstvenih vezeh, pravi urednica knjige in avtorica spremne besede Andreja Udovč.
Poseben način zbliževanja z naravo, ki je tudi zdravilen, se od prednic prenaša vse od leta 1619, ko deklico Altho bremeni obsodba za smrt kmeta, ki so ga poteptale krave. V razkošju dvorca leta 1942 živi zelo izolirano življenje deklica Violet, ki (skoraj) na skrivaj raziskuje svet drobnih živali, vse bolj pa jo zanima tudi skrivnostna materina usoda. Štiristo let pozneje, ko se z zatohlim vaškim okoljem bori Altha, iz londonskega stanovanja, v katerega je ujeta, pred nasilnim partnerjem zbeži Kate …
Sicer pa je lani minilo 600 let od umora – najverjetneje utopitve – Veronike Deseniške, ki je bila prav tako obsojena čarovniškega delovanja. Knjiga je izšla pri Založbi Sanje, prevedlajo jePolona Glavan.

Ena najbolj kontroverznih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, se skoraj 60 let po nastanku kaže kot nadvse aktualna in pronicljiva analiza tiste zaplankane in bojazljive mentalitete, ki ničesar ne ljubi bolj od uravnilovke, homogenosti in brezpogojne pripadnosti domačemu plemenu

Človek bi si mislil, da knjiga, ki ima že v naslovu tako zastrašujočo besedo, kot je »filozofija«, ne more računati na prav številno bralstvo. Toda Filozofija majhnega kraja, ki jo je leta 1969 objavil srbski pisec Radomir Konstantinović, lani pa je pri založbi Beletrina, zahvaljujoč prevajalskim naporom Đurđe Strsoglavec, izšla še v slovenščini, že vse od izida buri duhove in sproža precej žolčne polemike, v katere se še zdaleč ne zapletajo le filozofi in filozofinje. V Srbiji, na primer, velja za eno najbolj kontroverznih in subverzivnih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, in ne manjka bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da tamkajšnje novejše zgodovine s Slobodanom Miloševićem na čelu sploh ni mogoče razumeti, ne da bi razumeli, kaj je Radomir Konstantinović že ob koncu 60. let napisal v Filozofiji majhnega kraja. Je pa k temu treba dodati, da problemski horizonti, ki se ob tem delu odpirajo, slej ko prej niso zamejeni z mejami Srbije oziroma srbstva. Hrvaški književnik Rade Jarak, na primer, meni, da je to, kar se je na prehodu iz 20. v 21. stoletje dogajalo v hrvaški kulturi in hrvaški družbi, pravzaprav že opisal oz. napovedal Konstantinović v svoji Filozofiji majhnega kraja.

O čem torej govori Filozofija majhnega kraja? Kaj natanko je ta majhni kraj, ki ga skuša Konstantinović tu opredeliti? Kako je mogoče, da se v njegovi analizi še danes, skoraj šest desetletij pozneje, prepoznavajo bralke in bralci z različnih koncev nekdanje Jugoslavije? Ali Filozofija majhnega kraja lahko nagovori tudi nas v Sloveniji, ki smo se sicer že pred dolgimi leti navadili o sebi samovšečno misliti, da smo vendarle bistveno drugačni – nekako boljši – od drugih južnoslovanskih narodov? – V iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do novinarke in literarne kritičarke Hane Samec Sekereš, ki je o Filozofiji majhnega kraja pred nedavnim pronicljivo pisala za revijo Literatura.

Foto: Goran Dekleva

France Prešeren ni le naš največji pesnik; po novem je tudi glavni junak najnovejše slovenske kriminalke.

Na domačem knjižnem trgu smo dobili novo kriminalko, ki se dogaja v slovenskem okolju. A tokrat moramo iti po časovni premici nazaj v 19. stoletje, natančneje v poletje leta 1835, kjer v drugačnih okoliščinah spremljamo Franceta Prešerna.

Poleg občasnega urejanja pravnih zadev, popivanja s prijatelji in kulturniki tistega časa ter ustvarjanja Krsta pri Savici naš največji pesnik v knjigi Dohtar in Povodni mož (Založba Goga) preiskuje še umor neke ženske. Avtor – literarni kritik in nekdanji urednik – Aljoša Harlamov v to zgodovinsko kriminalko vpleta še satiro in parodijo ter oriše takratne družbene razmere, ko ideja o jezikovni oz. nacionalni identiteti ni bila samoumevna, se je pa začela prebujati.

Avtobiografski roman, v katerem se bosansko-francoski pisatelj prvič zares sooči s svojo izkušnjo vojne ob razpadu Jugoslavije

»Sreča je pogosto samo odsotnost nesreče.« Tako se glasi ena od misli, ki se vedno znova priplazijo v besedila bosansko-francoskega pisatelja Veliborja Čolića, še prav posebej pa zaznamuje njegov zadnji roman, Vojna in dež. V tem resnično neposrednem avtobiografskem delu se namreč pisatelj prvič sooči s svojo izkušnjo bojevanja v vojni ob razpadu Jugoslavije in dezertiranja iz nje, izkušnjo, ki jo je do zdaj v svojem pisanju vedno postavljal na stran. Mojstrsko spisan roman pa pred nami ne zariše le resnično nefiltrirane podobe vojne - v kateri trditev, da je sreča samo odsotnost nesreče, pridobi zelo stvarne in otipljive obrise - ampak delo deluje tudi kot neke vrste popotovanje po procesu soočenja s tem travmatičnim dogodkom, soočenja, polnega ne le bolečih spominov, ampak tudi premislekov o človeškem življenju nasploh. O romanu Vojna in dež, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, smo se za tokratno sobotno branje pogovarjali s prevajalko Ano Barič Moder. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Vabljeni tudi k poslušanju Sobotnega branja o prejšnjem romanu iz Čolićeve trilogije o izgnanstvu: Knjiga odhodov.

O univerzalnosti hoje, o tem prvinskem gibanju, ki je bliže kot športu meditativnemu razmisleku, pišejo številni avtorji v svojih knjigah. Da hoja, kot gibanje, spravi v pogon različne dele in funkcije možganov, je znana in večna modrost. Sproža spomine, razmisleke in čustva, vodi pa tudi v rešitve in odrešitve.

Jurij Hudolin se je peš odpravil po Istri in nastal je potopis z naslovom Ti pa kar greš v bitko za pomlad in podnaslovom Pešimbus po Istri.

Taras Birsa – najbolj poznan fiktivni kriminalist v Sloveniji – se je vrnil že s sedmim primerom.

Brezno pisatelja Tadej Goloba. Dogajanje romana, ki je izšel pri založbi Goga, tokrat zavije v jugovzhodno Slovenijo, na Kočevsko. Birsa se s svojo zvesto ekipo – Tino, Brajcem in Ostercem – vprašuje, ali in kako je truplo iz leta 2025 povezano z letom 1945. Tina Lamovšek vas vabi k poslušanju tokratnega Sobotnega branja.

Čeprav Georgi Gospodinov, ki velja za enega izmed pomembnih stebrov sodobne bolgarske literature, saj je njegovo ime dodobra uveljavljeno doma in v mednarodnem prostoru, izhaja iz doživljanj in preizkušenj družbenih in zgodovinskih epizod nekdanje in sedanje Bolgarije, jih bralci zlahka prepoznamo kot naše, univerzalne izkušnje.

Enaindvajset kratkoproznih besedil v Evropi in drugod zelo branega in priznanega bolgarskega pisatelja, predstavlja začetek avtorjevega proznega pisanja. Slovenskemu bralcu so doslej veliko bolj znana romaneskna dela, kot sta Fizika žalosti in z nagrado booker in nagrado strega nagrajen roman Časovno zaklonišče. Pretihotapljen humus literarnega tovora je pisatelj zmešal že na gojišču izbranih fragmentov svoje poezije. Zbirka je v izvirniku izšla istega leta kot druga izdaja Naravnega romana – to je leta 2001 – v njej pa razodeva zakrito in nevidno iz vsakdanjega negotovega življenja človeka.

Sogovornik: prevajalec Borut Omerzel

Veliki indijski ep Mahabharata je brez dvoma eno velikih besedil svetovne literarne zakladnice, v katerem se skozi bogastvo zgodb prepletajo filozofski, etični, religijski, estetski in sploh življenjski uvidi, spoznanja in iskanja stare indijske civilizacije.

Med mnoštvom zgodb, ki jih vsebuje ta, v svetovnem merilu daleč najobsežnejši ep, po svoji literarni dovršenosti izstopa ljubezenska zgodba z naslovom Nala in Damajanti. Iz sanskrta jo je prevedel dr. Luka Repanšek, dvojezična izdaja je izšla pri založbi Sanje.

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletja

Ljubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Imeigrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu.

Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police.

Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne?

Foto: Goran Dekleva

Prva knjiga iz globalno odmevnega, sedem-delnega niza romanov, ki pripovedujejo zgodbo o Tari, francoski knjigarnarki, ki se je brez razvidnega razloga zataknila v času, saj se ji iz dneva v dan ponavlja 18. november.

V zadnjih letih smo se bralke in bralci z vsega sveta – tudi iz Slovenije – navadili sodobno književnost, ki prihaja iz nordijskih dežel, asociativno povezovati predvsem z literarno zvrstjo kriminalke. Jo Nesbø, Camilla Läckberg, Stieg Larsson in drugi so nas pač osvojili s svojimi zapeljivo mrakobnimi, moralno sivimi detektivkami, ki skušajo pokazati, kaj se v resnici dogaja v podpodju na videz urejenih, dobro delujočih, razsvetljenih skandinavskih družb.

Seveda pa to še ne pomeni, da se morajo nordijski avtorji in avtorice, če si želijo prodreti na globalni knjižni trg, za vsako ceno oprijeti prav kriminalk. Nikakor ne; obstajajo pač tudi drugi literarni žanri, druge poti do uspeha. In po eni od teh je po letu 2020, ko je luč sveta ugledal prvi del njene načrtovane in ta čas še vedno ne do kraja dokončane romaneskne septologije, naslovljene O prostornini časa, zelo odločno stopila danes 63-letna pisateljica Solvej Balle, ki je bralke in bralce navdušila najprej doma, na Danskem, potem širom po Skandinaviji, no, letos, ko je bila nominirana še za prestižnega mednarodnega bookerja, pa pravzaprav že povsod po svetu; tudi pri nas, kjer je pod založniškim okriljem Mladinske knjige ob začetku poletja izšel prvi del iz serije O prostornini časa.

Naslov, ki ga je danska pisateljica poiskala svoji septologiji, je brez najmanjšega dvoma intriganten, mamljiv, a kakšna je zgodba, ki se za njim skriva? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Solvej Balle, Darka Čudna.

Foto: Goran Dekleva

Roman Čakajoč na Bojanglesa je francoski pisatelj Olivier Bourdeaut napisal v nekaj tednih, potem ko je izgubil službo in nestrpno čakal na objavo in morebiten uspeh veliko zajetnejšega, do zdaj še neizdanega dela.

Tako je roman, za vsebino katerega bi težko rekli, da se ukvarja s človeško zmernostjo, premišljenostjo, preudarnostjo, umirjenostjo in treznostjo, skromnostjo in varčnostjo, na splošno odlikami kreposti, zdravih navad in duševne stabilnosti, postal pisateljev mednarodno priznan prvenec, namesto romana, s katerim se je mučil veliko dlje, kot s pričujočim. Potem ko je v različnih medijih doslej doživel že nekaj priredb – tudi filmska je med njimi – , je za prevod v slovenščino poskrbela Daša Pelikan Prek, v zbirki Ginko pa ga je izdalo Književno društvo Hiša poezije. Čeprav dogajanje v knjigi zaznamujejo zabavljaška ekstravaganca, razsipništvo, lahkoživost premožne francoske družabne smetane, pa se zgodba ukvarja predvsem z družino odraščajočega otroka, ki pa, čeprav mu starša namenjata precej naklonjenosti in ljubezni, s svojimi potrebami ni v središču pozornosti, ampak se, tudi ko gre za zabavo in ples, vse vrti okrog mamine duševne bolezni in njenega nepredvidljivega vedenja. Ples mame in očeta ter pesem Mr. Bojangles, ki jo poje Nina Simone, zaznamujeta veliko dogodkovnih plati romana; o doživljanjih posebnih situacij in emocionalni vpletenosti v trenutke čudaške vsakdanjosti vsak s svojimi pogledi pričata oče in sin …

Nadja Dobnikje urednica zbirke Ginko, ki je izpostavila še več mogočih pogledov na roman Čakajoč na Bojanglesa. 

Dolgo pozabljeno delo dolgo neznanega avtorja, ki se je pač skril za psevdonimom, se ponuja v precej mučno branje, ki pa se zdaj, približno 90 let po nastanku, vseeno kaže kot eden najboljših, slogovno najbolj virtuoznih ruskih romanov 20. stoletja

Z osrednjimi romani in ključnimi pisatelji ruske literature, še zlasti tistimi, ki so ustvarjali v drugi polovici 19. ter prvi polovici 20. stoletja, smo na Slovenskem razmeroma dobro seznanjeni. Prav zato je bil nedavni izid knjige z nenavadnim, provokativnim naslovom Roman s kokainom, knjige, ki jo je, kot je moč razbrati z naslovnice, napisal pri nas docela neznani M. Agejev, luč sveta pa je v ruskem izvirniku ugledala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, precejšnje presenečenje. Od kod neki se je nenadoma vzelo to delo in treščilo na naše knjižne police? Kako to, da ne za avtorja ne za knjigo še nikoli nismo slišali? In, ne nazadnje, o čem neki Roman s kokainom govori in kako to počne, da se je priznani pisatelj in prevajalec Borut Kraševec odločil zadevo prevesti za založbo Literarno-umetniškega društva Šerpa? – To so bila zagonetna vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Boruta Kraševca.

Foto: Goran Dekleva

Nenavaden potopis, ki razkriva, da je oddaljene dežele južne Azije od indijskega Radžastana do indonezijskega Balija mogoče spoznavati tudi s pomočjo brskanja po tamkajšnjih knjigarnah in bukvarnah

Pred nedavnim je pri založbi UMco izšla knjiga Besedi na sledi : lovljenje knjig v Južni Aziji. Gre za intriganten potopis, v katerem naš priznani pisatelj in knjižni urednik Andrej Blatnik razkriva, kako je oddaljene dežele južne Azije mogoče spoznavati tudi s pomočjo brskanja po tamkajšnjih knjigarnah in bukvarnah. Ideja se vsaj na prvi pogled lahko zdi nekako kontraintuitivna – kaj ni vendar želja po tem, da bi na lastne oči videli naravna čudesa in kulturno-zgodovinske znamenitosti, tisti ključni dejavnik, zaradi katerega nas srbijo pete?

Še zdaleč ne! Razlogov, zakaj se podati na pot, je slej ko prej toliko, kolikor je popotnic in popotnikov. In kot v Besedi na sledi nekje zapiše Blatnik, pravzaprav ne manjka vandrovcev, ki potujejo prav zaradi knjig, zaradi literature. Vse lepo in prav; ni si namreč težko predstavljati, da bi se kak popotnik, kaka popotnica rada odpravila po stopinjah svojih najljubših avtorjev in avtoric. Ampak rdeča nit Blatnikovih potovanj, o katerih piše v Besedi na sledi, niso književniki – temveč obiskovanje knjigarn, antikvariatov in bukvarn v širokem loku od indijskega Radžastana do indonezijskega Balija. Ker nas je zanimalo, kakšne perspektive se popotniku odprejo na tako zastavljeni poti, smo Andreja Blatnika povabili pred mikrofon tokratnega Sobotnega branja.

Foto: Goran Dekleva

Nas bo umetna inteligenca povsem prekosila in morda celo nadomestila? Čilski pisatelj Benjamin Labatut se tega izrazito sodobnega vprašanja loti skozi zgodbo Johna von Neumanna, enega verjetno najbolj genialnih, a tudi kontroverznih znanstvenikov 20. stoletja, očeta teorije iger in inženirja prvega računalnika, znanega po kratici Maniac.

A manijak je bil očitno tudi von Neumann, njegovo zgodbo spremljamo skozi oči številnih ljudi, ki so ga osebno poznali in vsak s svoje perspektive odpira različne plasti tako von Neumanna samega, kot tudi kompleksnega znanstvenega in zgodovinskega dogajanja, ki pelje od pretresov kvantne fizike in vzpona fašizma do vzpona umetne inteligence in dilem današnjega trenutka.
O romanu Maniac, ki je izšel pri založbi Mladinska knjiga, sta v Sobotnem branju spregovorila Vesna Velkovrh Bukilica, ki je delo prevedla, in profesor računalniške matematike na fakulteti za matematiko in fiziko UL dr. Ljupčo Todorovski.

Richard Flanagan je avstralski oziroma tasmanski pisatelj. Slovenskemu bralstvu je dobro znan.

Spoznali smo ga prek romanov Plosk ene dlani, Smrt rečnega vodnika in Neznana teroristka, ter tudi romana Ozka pot globoko do severa, za katerega je prejel ugledno Bookerjevo nagrado. Naj omenimo tudi, da je poročen s potomko slovenskih emigrantov.

Njegovo najnovejše delo Sedmo vprašanje ni klasičen avtobiografski roman, saj vpleta širše dimenzije razmišljanj o družinskih koreninah, skrivnostih in vplivih na življenje posameznika, pa tudi razmišljanja o širših družbeno-zgodovinskih okoliščinah, ki hote ali nehote prav tako imajo svoje posledice in svoj vpliv.

Knjiga z naslovom Edinka je roman, v katerem v glavnih in stranskih zgodbah in pripovedih spoznavamo sodobno življenje žensk, intelektualk in umetnic, ki imajo z materinstvom, zaradi bolezni otrok ali težavnega življenja sploh, večinoma zelo travmatične izkušnje.

Tako mehiška pisateljica Guadalupe Nettel razgrne cel niz mogočih pogledov na mit materinstva, ga razplasti, argumentira, brani tako legitimnost zavračanja materinstva kot odločitev žensk, ki se zanj odločajo. Knjigo, ki je bila tudi za prevajanje čustveno zahtevna, je poslovenila Veronika Rot.

Na nekem otoku stvari izginjajo in ljudje hitro pozabijo, da so sploh obstajale. Tiste, ki ne pozabljajo, išče tajna policija.

V romanu Tiha kristalizacija japonska pisateljica Yoko Ogawa izpiše nenavadno in večplastno zgodbo, postavljeno v distopičen in zlagoma vse bolj absurden svet. Izgine lahko karkoli: najbolj drobni predmeti, jedi, ptice, poklici, letni časi. Ko se ti izgini množijo, življenje v vse bolj praznem svetu, z vse bolj luknjičavimi srci od ljudi terja vse radikalnejše prilagoditve. V Tihi kristalizaciji so vprašanja spomina in pozabe, represije in odpora nedvomno v ospredju, a se nam pokažejo skozi precej nepričakovane, sveže perspektive.
Slovenski prevod romana Tiha kristalizacija Yoko Ogawa je izšel pri LUD Literatura, iz japonščine ga je prevedel Domen Kavčič, ki je delo v Sobotnem branju tudi predstavil.

Osrednji roman velikega francoskega realista pripoveduje zgodbo o razgradnji tradicionalnih družinskih vezi v kontekstu industrijske revolucije, ki je Francijo pretresla v prvi tretjini 19. stoletja

Literarna zgodovina šteje Očeta Goriota za osrednji roman Honoréja de Balzaca. Ta pa seveda že dolgo velja za nespornega klasika ne le francoske ampak kar svetovne književnosti. A, priznajmo, leta 2025 ne manjka dvomljivih, kritičnih glasov, ki opozarjajo, da je koncept železnega kanona svetovne literature pravzaprav hudo vprašljiv, nemara celo škodljiv, da je tam pač vse preveč prostora za knjige, ki so jih napisali mrtvi, beli, heteroseksualni moški, in komaj kaj ali celo prav nič za dela, ki so jih ustvarili vsi drugi.

Zato se moramo zdaj, ko je pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšel nov slovenski prevod Očeta Goriota – zanj je poskrbela priznana, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana prevajalka Saša Jerele –, menda najprej vprašati, ali je Balzac resnično vreden oznake »klasik«, oznake, ki slej ko prej pomeni, da si pozabe njegove literature kratko malo ne moremo privoščiti? – Po odgovor smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili k pisateljici in predavateljici francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, Katarini Marinčič, ki je novi izdaji Očeta Goriota pripisala spremno besedo.

Foto: Goran Dekleva

V spominih na svoja mlada leta pionir slovenske sinologije razkriva, kako mu je njegova zgodnja ljubezen do odkrivanja novih svetov – bodisi prek potovanj bodisi prek učenja jezikov – zlagoma tlakovala pot na Kitajsko

Ko se je Slovenija osamosvojila, so naše oblasti začele razmišljati, kako bi tudi v polju šolstva oziroma izobraževanja nedvoumno pokazali, da je naša država odprta, kozmopolitska, usmerjena v svet in prihodnost. Dobro rešitev je ponudila Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je predlagala ustanovitev čisto novega oddelka, na katerem bi se mlade generacije lahko seznanile z nekaterimi največjimi državami, jeziki in kulturami na svetu, ki pa so bile z našega gledišča takrat še videti precej oddaljene in eksotične. Ta predlog je bil navsezadnje sprejet in tako je leta 1995 z delom začel Oddelek za azijske študije, kjer danes poučujejo japonologijo, sinologijo in koreanistiko.

Odločitev, da hočemo v Sloveniji sistematično krepiti povezave z vzhodnoazijskim prostorom, je bila gotovo na mestu, saj je zdaj povsem jasno, da bodo Kitajska, Japonska in Južna Koreja, zahvaljujoč pač svoji izjemni gospodarski moči, z velikimi črkami pisale zgodovino 21. stoletja. A te daljnovidne odločitve bi slej ko prej ne bilo mogoče sprejeti, ko bi takrat že ne imeli treh vrhunskih strokovnjakov, ki so bili pripravljeni dati na razpolago vse svoje znanje, vso svojo energijo. To so bili seveda prvi predavatelji na novem oddelku: japonolog dr. Andrej Bekeš ter sinologa dr. Jana S. Rošker in dr. Mitja Saje, ki so se bili japonščine oziroma kitajščine naučili na lastno pest že precej prej, mimo razmeroma enostavnih, dobro uhojenih poti, ki so jih po logiki stvari ponujale institucije slovenskega oziroma jugoslovanskega izobraževalnega sistema.

In prav tu se postavi zanimivo vprašanje: v čem natanko je bila zakoreninjena uka žeja, ki je te tri pionirje slovenskih azijskih študij pravzaprav vodila tako daleč onkraj naših meja, dokler niso navsezadnje prišli na kraje, kjer so se lahko naučili japonščine oziroma kitajščine? In to, za nameček, v svetu, ki še ni poznal interneta, ki z našega današnjega zornega kota torej sploh še ni bil zares globaliziran? – No, vsaj kar se tiče prof. Sajeta, si zdaj lahko ustvarimo nekakšen odgovor na to vprašanje, saj je napisal in pri založbi Miš objavil knjigo spominov na svoja otroška in mladeniška leta, na tisto obdobje torej, ko se je v njem pojavila in sčasoma tudi razbohotila želja po odkrivanju oddaljenih svetov. Ker pa je Saje sinolog, je seveda vsaj malo nenavadno, da v naslovu, ki ga je poiskal svojim spominom, ni omenil Kitajske, ampak je knjigo nekoliko zagonetno raje naslovil Vse se je začelo v Afriki. Zakaj? – Odgovor smo v pogovoru z Mitjo Sajetom iskali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Goran Dekleva

Če so najbolj zagonetne zločine, ki so se zgodili med platnicami slovenskih kriminalk, doslej razreševali predvsem inšpektorji, je s prvencem Maše Jelušič očitno nastopil čas za inšpektorico, Katjušo Jakopič

Med knjigami, ki se kar najbolj priležejo v senci poletnega obmorskega gozdička, so gotovo kriminalke. Pa, seveda, ne le tiste, pod katere se podpisujejo svetovno odmevni mojstri à la Agatha Christie, Jo Nesbø, Georges Simenon, Boris Akunin ali Raymond Chandler, ampak vse bolj tudi domači avtorji in avtorice. Tako smo v tokratnem Sobotnem branju predstavili prvenec avtorice Maše Jelušič, intrigantno kriminalko z naslovom Profesor je končno mrtev, o kateri je publicist Marcel Štefančič jr. zapisal: »Maša Jelušič piše tako, kot morilci morijo. Preprosto, elegantno, ekspeditivno in nazorno.« Kaj se torej skriva med platnicami romana? O tem smo se pogovarjali z avtorico, ki je svojo kriminalko objavila pri založbi Goga.

Foto: Darja Groznik

Nova svetovna zgodovina Kulturno-civilizacijsko dogajanje je povezano s temeljnimi človeškimi vprašanji o obstoju in delovanju sveta, vprašalnica "zakaj" je gonilo človekovih radovednih prizadevanj, njegovega ustvarjanja pomenov, smislov in inovacij, ki so si jih kulture delile med seboj.

Kultura– knjiga o novi svetovni zgodovini, ki jo je napisal nemški literarni kritik, filozof in zgodovinar Martin Puchner, je vznemirljiva pripoved o davnih in nedavnih interakcijah ter medkulturnem mešanju, stapljanju, prežemanju, povezavah, izmenjavah, izposojanju, posnemanju ter medgeneracijskih prenosih informacij in mutacij, ki so oblikovale živo organsko tvorbo večnega preoblikovanja. Velika zgodba kulturnih dosežkov civilizacij namreč ni statičen muzejski predmet, ampak neustavljivo potovanje, neskončen preplet porajanja in izginevanja, soodvisnih rasti in usihanja, nepredvidenih selitev v vse smeri.

V tem zamotanem klobčiču iz nepretrgane pajčevine Puchner ne igra na strune opevanja dosežkov zahodnega kulturnega kanona in ne razpravlja o vrhuncih kultur, ne meri jih in ne preverja njihove izvirnosti, pristnosti ali neokrnjenosti, ne razsoja o prilaščanju in krajah kulturnih elementov, izrazov in oblik, saj si brezčasne kulture in umetnosti ni mogoče lastiti … Kulturo razume kot skupno zakladnico človeštva, ki jo izposojevalci za samosvojo uporabo vedno znova predajamo naprej v prihodnost.

O knjigi več Špela Vodopivec,ki jo je poslovenila.

Sklepni del romaneskne trilogije o Thomasu Cromwellu, pretkanem ministru Henrika VIII., nas še enkrat več postavi v središče političnih intrig in nasilja, ki so zaznamovali življenje na angleškem dvoru sredi 16. stoletja

Ugledna britanska pisateljica Hilary Mantel se je v zadnjem obdobju svojega življenja intenzivno posvečala pisanju o Thomasu Cromwellu, sicer nizko na družbeni lestvici rojenem, a nenavadno zmožnem ministru razvpitega angleškega kralja Henrika VIII., tistega, ki je imel kar šest žena. Cromwellovo zgodbo je navsezadnje razgrnila v treh romanih. To so Wolf Hall, Pripeljite obtožence ter Zrcalo in luč in zahvaljujoč prevajalskim naporom Dušanke Zabukovec lahko zdaj vse tri prebiramo tudi v slovenščini.

A kaj je britansko avtorico sploh pritegnilo h Cromwellu? Kaj takega je, drugače rečeno, ta mož storil, da si je navsezadnje prislužil pravo pravcato romaneskno trilogijo? – Ko beremo pričujoče romane, se zdi, da Hilary Mantel misli, da je prav Cromwell človek, ki je povlekel nekaj odločilnih potez, ki so Anglijo in, širše, Evropo pomagale iz srednjega veka povleči v novo, moderno dobo, v kateri – vsaj kar se tiče funkcioniranja države oziroma delovanja oblasti – križ in modra kri štejeta manj od cekina in individualnega talenta.

Če to drži, tedaj lahko mirno rečemo, da je bil Cromwell velikan zgodovine ... A zakaj potem vsi poznamo Henrika in njegove žene, Cromwell pa ostaja bolj ali manj neznan? – Odgovor se nemara skriva v tem, kako se je njegova zgodba končala. In kako se je končala? – No, prav o tem govori roman Zrcalo in luč, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, mi pa smo zgodbo, ki jo spremljamo med platnicami te knjigami, v tokratnem Sobotnem branju pretresali v pogovoru z Dušanko Zabukovec.

Foto: Goran Dekleva

Novelistična zbirka, za katero je njena avtorica prejela tudi nagrado kritiško sito, bralkam in bralcem ne ponuja toliko priročnih odgovorov, kolikor jim zastavlja kompleksna, zavratna vprašanja o sodobnem svetu

Ana Svetel je na slovensko literarno sceno stopila leta 2015 s pesniško zbirko Lepo in prav. Potem je izdala še eno knjigo poezije, Marmor, ter zbirko kratkih zgodb Dobra družba, no, prav ob koncu lanskega leta pa so pri založbi Beletrina luč sveta ugledale Steklene stene, v katerih je avtorica zbrala pet sicer kratkoproznih, a po obsegu vendarle občutno daljših – recimo torej: novelističnih – besedil. In natanko za te novele je potem sredi maja prejela kritiško sito, nagrado, ki jo društvo slovenskih literarnih kritikov zdaj že dobro desetletje podeljuje za najboljše leposlovno delo minulega leta.

Če je torej s Steklenimi stenami Ana Svetel navdušila celo tako muhasto in izbirčno bralsko publiko, kot so naši kritiki in kritičarke, tedaj si njeno novelistično pisanje najbrž velja pogledati nekoliko pobliže. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z avtorico med drugim preverjali, kaj jo je pravzaprav napeljalo k odločitvi, da se preizkusi v pisanju novel? Kakšni so junaki in junakinje, ki jo v ustvarjalnem smislu privlačijo? Zakaj so konci njenih novel pogosto odprti in nedorečeni?

Foto: Goran Dekleva

Tokratno oddajo Sobotno branje namenjamo poeziji, grškemu pesniku Nikiforosu Vrettakosu, ki je z zgodnjimi verzi v literaturo vstopil kot otrok, potem pa je s svojo poezijo beležil dogodke 20. stoletja, človeško tragedijo, ki so jo povzročile predvsem vojne.

S pesmimi je Vrettakos slikal naravo in z njimi gradil metafizične svetove in neprestano nagovarjal človeka. Čeprav pesmi posveča vsem bitjem in je v liričnem središču tudi ljubezen, pa je do nerazumnega sveta tudi kritičen, kar zavije v metaforiko in simboliko. Prevod njegovih izbranih pesmi, ki so izšle v knjigi Moja zbirka, s podnaslovom Pesmi, 1933−1991, je opravila dr. Dragica Fabjan Andritsakos.

Stripovska biografija znamenitega filmskega režiserja, ki se je nad filmom najverjetneje navdušil prav med bivanjem v Sloveniji

Fritz Lang je slovit filmski režiser, čigar filmi, kot sta denimo znanstveno-fantastični Metropolis in psihološko napeti M - mesto išče morilca, so se vpisali v filmski kanon ter s svojim neverjetnim suspenzom in mračnimi podobami človekove narave zaznamovali svetovno nemo in zvočno kinematografijo. Kot mnogi veliki umetniki, pa Lang ni zanimiv le zaradi svojih filmov, ampak je v marsičem filmsko tudi njegovo življenje, polno vzponov in padcev, obarvanih tako z njegovim burnim značajem kot z dramatičnimi zgodovinskimi pretresi 20. stoletja. Ta Langova razburkana življenjska in ustvarjalna pot je nedavno našla mesto tudi v biografiji v stripu z naslovom Fritz Lang: Ljutomer-Berlin-Hollywood, ki je izšla v sodelovanju ZRC Sazu in Grossmanovega festivala, za tokratno Sobotno branje pa nam jo bo pomagal predstaviti avtor besedila in risbe tega biografskega stripa, Zoran Smiljanić. Oddajo je pripravila Alja Zore.

V romanu Doba supernove si kitajski pisatelj Liu Cixin zamisli usodni dogodek, ki obsodi na smrt vse, ki so starejši od 13 let.

Kitajski avtor znanstvene fantastike Liu Cixin je na zahodu najbolj brani sodobni kitajski pisatelj. Zaslovel je z romanom Problem treh teles, po katerem so pri Netflixu lani posneli serijo. V omenjenem romanu, ki je prvi del trilogije Spominjanje Zemljine preteklosti, si Liu Cixin zamisli zanimiv nov pristop k temi apokaliptične grožnje obstoju človeštva, ki je nemudoma pritegnil pozornost širokega kroga bralcev. Tema apokalipse ga, na precej drugačen način, zanima tudi v Dobi supernove. Roman, ki je sicer izšel pred dobrima dvema desetletjema, je v današnjem času velikih političnih pretresov presenetljivo aktualen.
Doba supernove je izšla pri založbi Sophia. Iz kitajščine ga je prevedel Andrej Stopar, spremno besedo je napisal Miroslav Griško.

Z romanom Milenij v Beogradu se pred bralci v 47 poglavjih razvija organizem mesta, ki so mu nekoč nadeli imena, kot so Rajsko naselje, Hiša vojn za vero in Vrata vojn

Vladimir Pištalo, eden najbolj priznanih povojnih srbskih pripovednikov, ki je študijsko kar nekaj let prebival v Združenih državah Amerike, v katerih je predaval tudi tamkajšnjo zgodovino, na zgodovinskodokumentarni podlagi izrisuje biografijo mesta in ji dodaja mitske, fantazijske in sanjske vsebine. Prvoosebni pripovedovalec tako s kroniko mesta, zaznamovano s konci različnih obdobij, objavlja nekakšen dnevnik kolektivnih in individualnih usod. Čeprav med njimi iščemo portrete resničnih ljudi, so ti zabrisani v  meglene podobe duhov dvojnikov, vseeno pa se za nekaterimi liki skrivajo poteze znanih posameznikov in sledi avtobiografskih motivov iz pisateljevega življenja. Brezkompromisna zgodba o času in prostoru, konkretnem družbenem in političnem dogajanju, prijateljstvih, ljubeznih in vojni – tu in tam zelo duhovita – je razpeta od Titove smrti leta 1980 do leta 2000, ko je delo v izvirniku izšlo. Avtorja, sicer direktorja Narodne knjižnice Srbije, ki ga v naši krajini literarnih prevodov poznamo predvsem po romaneskni literarni biografiji Tesla, portret med maskami in noveli Aleksandrida, zanima predvsem raziskovanje in pisanje na področju avtogeografije.

Roman je prevedla Đurđa Strsoglavec.

Novela nemškega nobelovca si za snov sicer jemlje čisto konkreten dogodek z Mannovega letovanja v Italiji sredi 20. let 20. stoletja, a pisatelj ta pripetljaj literarno obdela tako, da se besedilo navsezadnje bere kot zgodnje svarilo zoper fašizem

Nemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas dobro poznamo, saj se zdi, kot da imamo vsa njegova resnično pomembna dela – pa naj gre za Smrt v Benetkah, za Čarobno goro ali za Doktorja Faustusa – že dolgo na voljo v slovenskem prevodu. Zato se zdaj, ko je na naše knjižne police prispela še Mannova daljša novela Mario in čarodej – v samostojni knjižici je v prevodu Sare Virk izšla pri založbi Goga –, implicitno vsiljuje misel, da to delo, če ga pač vse doslej nismo mogli brati v slovenščini, po umetniški plati najbrž že ne more biti prav posebej izstopajoče.

A to, kot opozarja komparativistka dr. Seta Knop, ki je Gogini izdaji pripisala spremno besedo, preprosto ne drži; kot pravi naša sogovornica, je Mario in čarodej pravzaprav eno Mannovih ključnih kratkoproznih besedil, ki se s problemi, ki jih v tekstu odpira, tudi lepo prilega našemu današnjemu tesnobnemu, mučnemu času. O čem torej v Mariu in čarodeju Mann piše in zakaj bi bilo prav, ko bi novelo vzeli v roke, smo v pogovoru s Seto Knop preverjali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Goran Dekleva

Kaj pa če so subjektivno intonirane religiozne pesmi, ki jih je svetnica pisala v 12. stoletju, morale počakati skoraj 900 let, da bi jih v roke vzeli bralke in bralci, ki jih naposled lahko razumejo v njihovi sporočilni polnosti?

Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda Hildegarda iz Bingna, ki je živela v 12. stoletju, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih, nenavadnih in vplivnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Napisala je več pomembnih knjig s področij medicine in botanike. Bila je dovršena skladateljica sakralne vokalne glasbe. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki jih je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter vplivnih delih na teološko izviren način komentirala, spričo česar jo je papež Benedikt XVI. jeseni leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 33 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali.

Pa to še ni vse; Hildegarda iz Bingna je bila tudi navdahnjena pesnica, avtorica globoko občutene, poudarjeno subjektivne religiozne lirike. In prav njene pesmi lahko zdaj prebiramo v Simfoniji, dvojezični, latinsko-slovenski izdaji, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem KUD Logos. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju pred mikrofon povabili komparativista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Alena Širco, ki je Hildegardino poezijo prevedel in ji pripisal spremno besedo, da bi preverili, kako se je svetnica, ko je pisala pesmi, naslanjala na krščansko duhovno tradicijo, kako je to isto tradicijo z nepričakovanimi novostmi in avtorskimi uvidi preoblikovala, pa tudi koliko težav bomo sodobni bralci in bralke pravzaprav imeli, če se bomo hoteli polnokrvno srečati s temi, zdaj že skoraj 900 let starimi besedili?

Foto: Goran Dekleva

Kratkoprozna zbirka klasika sodobne svetovne književnosti bralkam in bralcem v izbrušenem slogu predstavi življenje v Mozambiku, kakršno je, ne da bi podlegla cenenemu eksotizmu ali afektiranemu folklorizmu

Letos mineva 50 let, odkar se je Mozambik otresel portugalskega kolonialnega jarma in razglasil neodvisnost. Ob tej priložnosti smo se v tokratnem Sobotnem branju odpravili na literarno potovanje v jugovzhodno Afriko, da bi si pobliže ogledali 800 tisoč kvadratnih kilometrov veliko deželo ob Indijskem oceanu, kjer živi kakih 34 milijonov ljudi. To smo storili s pomočjo Znočenih glasov, kratkoprozne zbirke, ki jo je spisal in leta 1986 objavil Mia Couto, ki velja za osrednje ime sodobne mozambiške književnosti in enega največjih stilistov, ki danes ustvarjajo v portugalskem jeziku. Kako je skozi prizmo Coutovega pisanja torej videti življenje v Mozambiku, smo preverjali v pogovoru s Katjo Zakrajšek, ki je Znočene glasove prevedla za založbo LUD Literatura in jim pripisala spremno besedo.

Foto: Goran Dekleva

Kakšen je portret jugoslovanskega voditelja, ki ga je v svoji biografiji izrisala ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu?

V nedeljo 6. aprila 1941 je okoli pete ure zjutraj Nemčija brez vojne napovedi silovito bombardirala Beograd. Druga svetovna vojna, ki je takrat sicer divjala že kako leto in pol, je tako zajela tudi Jugoslavijo in se, kot vemo, s porazom nacizma končala štiri leta pozneje. K zmagi antifašistične koalicije so seveda prispevali tudi jugoslovanski partizani, ki jim je poveljeval Tito, edini vrhovni poveljnik kake protihitlerjevske vojske, ki je ves čas spopadov ostal na vojnem območju.

A zakaj danes govoriti o Titu? – Enega izmed boljših odgovor najbrž ponuja Marie-Janine Calic, ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu, v svoji knjigi Tito, večni partizan, ki je v prevodu Majde Deutsch zdaj izšla pri Cankarjevi založbi. Kako je torej od blizu videti Titov portret, kakršnega je Calic v svoji biografiji jugoslovanskega voditelja navsezadnje izrisala, smo dan pred 84. obletnico nemškega napada na Beograd v pogovoru z zgodovinarjem ddr. Ivanom Rihtaričem preverjali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Darja Groznik

Otroci so v sodobnih družinah središče sveta, verjetno bolj kot kadar koli prej; tudi sodobne družbe so veliko preložile na ramena družin ...

Če so oboji, otroci in starši, zbegani, potem bo vse rešila brezpogojna ljubezen, predvsem starševska, je slišati ponavljajočo se mantro, potem ko starševska predanost in bolj ali manj dosledna vzgoja, tudi požrtvovalnost, obnemorejo ... Prav roman z naslovom Kako ljubiti hčerko razkriva pasti za starše, ki preveč ljubijo, za mamo, ki se povsem zlije s svojo občudovano hčerko. Odnos se vse bolj trga, vse do takrat, ko mlada, komaj odrasla hči zapusti gnezdo in izgine. Zakaj? Knjigo je napisala izraelska pisateljica Hila Blum, iz nemščine jo je prevedla Kristina Jurkovič.

Pripoved o švicarsko-ameriški slikarki in borki za pravice severnoameriških staroselcev, ki pa se ne bere kot klasični zgodovinski oziroma biografski roman

Sodobni švicarski pisatelj Alex Capus – francosko zvenečemu priimku navkljub ustvarja v nemščini – je avtor, ki ga slovenski bralci in bralke že razmeroma dobro poznamo, saj smo, zahvaljujoč prevajalskim naporom Mojce Kranjc, v zadnjem desetletju ali malo več na svoje knjižne police dobili kar štiri njegove romane. Najprej je do nas dospelo delo Léon in Louise pa potem Švindler, špijonka in človek z bombo, nato Popotovanje v soju zvezd in čisto na koncu – to je bilo pred kakim mesecem ali dvema – še Susanna, ki je tudi sicer Capusov najnovejši roman. Vse te knjige so izšle pri Cankarjevi založbi in prav vse bi – vsaj na prvi pogled – lahko opredelili za zgodovinske romane. A Mojca Kranjc opozarja, da je na tej oznaki pravzaprav nekaj problematičnega, nekaj zavajajočega. Kdor namreč po Capusovih delih poseže v pričakovanju, da mu bodo ti romani prvenstveno služili kot nekakšna literarna ilustracija k učbeniku zgodovine, bo slej ko prej razočaran. Kot namreč še pripominja Capusova prevajalka, pisatelj snov za svoje romane sicer res poišče v zgodovinskih arhivih, a iz nje navsezadnje ustvari polnokrvno literaturo. A kako natanko mu to uspe? – Odgovor smo v pogovoru z Mojco Kranjc iskali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Goran Dekleva

Roman To objokovano telo - v izvirniku je izšel leta 2018 - je tretji del trilogije, ki je nastajala od leta 1988. V njem je pisateljica drobce avtofikcije, ki ni prvoosebna, pač pa je zgodba podana kot nekakšna samorefleksija z razdalje (z vidika drugoosebne pripovedovalke), vdelala predvsem v lik, ki ni v ospredju, čeprav so določene izkušnje prve zimbabvejske pisateljice, ki je izdala knjigo v angleškem jeziku, vpisane v podobo protagonistke romana.

Ta se ukvarja predvsem s tem, kako osmisliti življenje v družbi neenakih možnosti, kako s končano visoko izobrazbo ubežati revnemu življenju vaške periferije, obogateti, zlesti iz depresivnih epizod, upleniti bogatega moža, postati uspešna v očeh svojih sorodnikov, se izviti iz zavisti do drugih, se otresti sramote, ker ni uspelo poseganje po sanjah obljubljenega življenja ... Njena spoznanja o družbi, lastni vrednosti in statusu, odnosih moški - ženska, beli - temnopolti, jo pahnejo v pesimizem in obup ... A smisel zanjo, ki je obtičala v okoliščinah, predvidenih za mlajše ženske, vseeno obstaja. Nenazadnje se na lastnih nogah, v prenesenem pomenu sicer, obdržijo tudi invalidni ljudje in prizadete osebe iz časov bojev za neodvisnost in svobodo, iz časov vojne, okrog katere je zgrajen skoraj ves njihov identitetni svet ...

Knjigo, ki je izšla pri Založbi Goga, je prevedel Andrej E. Skubic.

Trije teksti francoske nobelovke, v katerih umetnica tematizira svoje otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji ter razčlenjuje kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj svoje družine

V Modernih klasikih, elitni knjižni ediciji Cankarjeve založbe, so pod lapidarnim skupnim naslovom Tri besedila pred nedavnim izdali tri besedila Annie Ernaux, danes 84-letne francoske pisateljice, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Ti trije kratki teksti - gre za Mesto, za Neko žensko ter Sram - se med platnicami ene same knjige sicer niso znašli po naključju ali na silo, saj vendar vsi trije tematizirajo avtoričino otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji, vsi trije prinašajo portrete pisateljičinih staršev, vsi trije razčlenjujejo kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj družine Duchesne, kakor se je pač Ernaux pisala pred poroko.

Zato se, ko v roke jemljemo Tri besedila, malodane sama po sebi vsiljuje misel, da smo po zaslugi prevajalskih naporov Suzane Koncut v roke pravzaprav dobili nekakšno avtobiografijo. Toda dr. Manca G. Renko, zgodovinarka, esejistka in publicistka, ki je Trem besedilom pripisala spremno besedo, pravi, da ta misel kratko malo ni na mestu. Če torej Ernaux ne z Mestom ne z Neko žensko ne s Sramom ni spisala avtobiografije ali spominov, tedaj se seveda lahko vprašamo, kaj je s temi tremi besedili v resnici ustvarila? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Manco G. Renko.

foto: Goran Dekleva

Letos se v Evropski prestolnici kulture združujeta obe obmejni mesti, staro in novo, italijansko in slovensko. Podobno kot nekdaj, ko ljudje meja še niso poznali.

V romanu s šestimi poglavji avtorica pogled usmeri v Adamovo rebro Gorice - s tem poimenovanjem Mateja Gomboc označuje dogajanje v novo nastajajočem obmejnem mestu, ki raste poleg starega zgodovinekega jedra -,  z biblijsko metaforiko (avtorica v uvodnem posvetilu piše, da bi bil takšen lahko tudi naslov romana) pa pisateljica najbrž podčrtuje tudi izstopajoče dekliške in ženske glasove v romanu.

Gorica (knjigo je izdala Miš Založba) je naslov knjige, ki je obveljal. Lani je bila v ožjem izboru za Cankarjevo nagrado, v letošnje šolskem letu pa jo berejo tudi dijaki prvih letnikov, ki se udeležujejo tekmovanja za Cankarjevo nagrado. Pisateljica se je poglobljeno lotila raziskovanja preteklosti, usod ljudi, ki so bili kmalu po koncudrugesvetovne vojne odrezani od svojega rodnega mesta, čeprav so pričakovali drugačno rešitev. Gorica je pripadla Italiji, Slovenci na tej strani pa so ostali brez zemlje, imetja, njim ljubih ljudi …

Esejistična zbirka, ki prepričljivo dokazuje, da ni na drobnih, na prvi pogled le malo pomembnih vsakdanjostih, iz katerih so stkana naša življenja, ničesar obrobnega, saj nam, če jih le znamo ugledati s pravega zornega kota, lahko tlakujejo pot v polnejšo obliko bivanja

Anja Zag Golob je brez dvoma eno ključnih imen današnje slovenske poezije. A po petih pesniških zbirkah – od katerih sta druga in tretja po vrsti prejeli tudi prestižno Jenkovo nagrado – je očitno nastopil čas za spremembo, za tisto, čemur bi s pomočjo sodobnega francoskega romanopisca Michela Houellebcqua najbrž lahko rekli razširitev področja boja. Tako je pesnica proti koncu lanskega leta v samozaložbi izdala svoje prvo prozno delo, zbirko enajstih esejev, ki jih je zbrala pod skupnim naslovom Poskus vsakdanjosti.

V teh besedilih – sama jih imenuje prosti spisi – se Anja Zag Golob giblje po precej širokem, heterogenem tematskem polju … Tu se, na primer, posveča glasbi kultne beograjske rockovske skupine EKV, tam piše o filmografiji slovitega poljskega cineasta Krzysztofa Kieślowskega, spet drugje v precep jemlje počasni, rafinirani užitek ob pitju čaja, no, v nemara najbolj ganljivem izmed pričujočih esejev pa spiše kolikor nežno toliko vzneseno hvalnico restani rpici, se pravi praženemu krompirju.

In vendar ta tematska raznolikost ne učinkuje pogubno sredobežno; prav nasprotno. Poskus vsakdanjosti se pač bere kot tesno prepletena, organska celota, ki je bistveno več kot le seštevek svojih sestavnih delov. In kako neki esejistki to uspe? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Anjo Zag Golob.

foto: Goran Dekleva

Roman, ki je južnokorejsko pisateljico pred osmimi leti izstrelil med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakoval pot njeni letošnji Nobelovi nagradi

Letošnja Nobelova nagrada za književnost je šla v roke 54-letne južnokorejske pisateljice Han Kang, ki je švedske akademike prepričala, kot so zapisali, z intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razgalja krhkost človeške eksistence. In kar velja za opus Han Kang nasploh, menda še prav posebej velja za roman Vegetarijanka, ki je v izvirniku izšel leta 2007, devet let pozneje pa je pisateljica zanj dobila mednarodnega Bookerja, dandanes najbrž najbolj prestižno nagrado za v angleščino na sveže preveden roman. To priznanje je Han Kang nemudoma izstrelilo med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakovalo pot njeni Nobelovi nagradi.

Nič čudnega, skratka, če imamo izmed vseh del, pod katere se je južnokorejska avtorica doslej podpisala, v slovenščini na voljo prav Vegetarijanko, ki jo je za Mladinsko knjigo – ne sicer neposredno iz korejščine, ampak prek španščine – leta 2021 v slovenščino prevedla Urša Zabukovec. A kakšno zgodbo pravzaprav spremljamo v Vegetarijanki? O čem neki Han Kang tu piše? In kako težko je sodobnemu evropskemu bralcu vstopiti v literaturo, ki je nastala v kulturno tako oddaljenem kontekstu, kot je korejski? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prof. dr. Byoung Yoong Kanga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava korejsko književnost.

foto: Goran Dekleva

Bosansko-ameriški pisatelj skozi zgodbo svojih staršev zarisuje življenjsko izkušnjo celih generacij ljudi, ki so odraščali v socialistični Jugoslaviji

»Resnična zgodovina se vedno odvija na osebni ravni«, nekje v romanu Moji starši zapiše bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon. In vendar - ali pa morda prav zato - se to njegovo delo, v osnovi osredotočeno na življenjsko zgodbo njegovih staršev, bere skorajda kot neke vrste emocionalni zemljevid celih generacij s področja nekdanje Jugoslavije, generacij, ki so doživele vzpon socialistične družbe, njen vrhunec in njen končni razpad, obeležen s krvavo vojno, ki je mnoge - med drugim tudi Hemonove starše - pregnala v izseljenstvo. Knjigo, polno tudi v našem prostoru še vedno marsikomu znanih spominov, hrane, glasbe in čustev, ki je nedavno izšla pri založbi Goga, nam bo za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Vabljeni, da prisluhnete tudi oddaji o Hemonovem romanu Tole ni zate, ki smo ga v Sobotnem branju predstavili pred enim letom: Aleksandar Hemon: Tole ni zate

Silmarillion je epska predzgodba Gospodarja prstanov, ki govori o začetku sveta, rojstvu vilincev, o njihovem boju proti prvemu temnemu gospodarju.

Angleškega pisatelja in izumitelja fantazijskega žanra J.R.R. Tolkiena skorajda ni potrebno posebno predstavljati. Verjetno ni človeka, ki ne bi vsaj slišal za Hobita in Gospodarja prstanov. A davno preden je v znamenitem romanu Gospodar prstanov strašni Sauron grozil, da bo ves svet prekril s temo, je prvi temni gospodar Morgoth prišel izjemno blizu uresničenju takšnega načrta in Sauron je bil tedaj le njegov služabnik. Silmarillion je epska predzgodba Gospodarja prstanov, ki govori o začetku sveta, o rojstvu vilincev, o njihovem boju proti temnemu gospodarju, da bi si povrnili dragocene dragulje, ki jih je ukradel, o prihodu ljudi in škratov in njihovih usodah. Silmarillion nazorno prikaže, kako neverjetno dovršen in domišljen je svet, v katerem živijo Tolkienovi junaki, svet, ki se po svoji kompleksnosti lahko meri z mitološkimi svetovi starih civilizacij. A tu gre vendarle za delo enega samega človeka.
Silmarillion je prevedel Sergej Hvala, ki je gost oddaje Sobotno branje. Delo je izšlo pri založbi Mladinska knjiga.