Kdo smo?

Na prehodu v novi vek se je v nemških deželah začelo širiti reformacijsko gibanje, ki je zahtevalo korenite spremembe v Katoliški cerkvi in veri. Reformacija se je še pred Trubarjem širila tudi v naših krajih, pravi razmah pa je res dosegla prav s Primožem Trubarjem in njegovimi sodobniki. Avtor ponovitve oddaje je Ivan Merljak, gost pa je kulturni in literarni zgodovinar doc. dr. Jonatan Vinkler.

Radio, eno najpomembnejših odkritij v zgodovini komunikacije, že od nastanka širi informacije in kulturne vsebine. Postopoma je postajal priljubljen način obveščanja, izobraževanja in zabave, ljudem je namreč omogočal poslušanje novic, glasbe, športnih prenosov, poučnih pogovorov, literarnih oddaj ter radijskih iger. Danes javni radiji po svetu postajajo izjemno dragocen medij, saj hitro obveščajo javnost, izobražujejo poslušalce, v primeru slovenski javnih radijskih programov pa tudi ohranjajo in širi slovensko kulturo ter slovenski jezik. Radio Slovenija, edini javni radio pri nas, deluje v okviru javnega zavoda RTV Slovenija in opravlja javno službo z namenom zagotavljanja kulturnih, socialnih in demokratičnih potreb državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, pa tudi pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki živijo na ozemlju Slovenije. Podobno za svoji manjšini v okviru javne RTV skrbita italijanski RAI in avstrijski ORF. V pogovoru, ki nastaja vsak mesec v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat pozornost usmerjamo k pomenu in vlogi slovenskih javnih radijskih programov v našem skupnem kulturnem prostoru. Sodelujejo: Mirko Štular, direktor Radia Slovenija, Alexander Mak, urednik slovenskega programa ORF Celovec, in Martina Repinc, odgovorna urednica slovenskih programov na deželnem sedežu RAI za Furlanijo-Julijsko krajino.

Kuge spremljajo človeka že tisočletja. Natančneje zanje vemo od antičnih časov naprej, ko so v rimskem imperiju na različne načine zapisovali dogodke. Bolj znane pa so kuge ob koncu srednjega in na začetku novega veka. S primerjavo podnebnih razmer in ravnanja človeka znanstveniki lahko razberejo modele nastanka kuge (ponovitev).

Bloški voli so bili posebnost slovenskega živinorejskega izročila. Bili so zanesljiva, vztrajna in močna delovna živina na polju in v gozdu, pomemben vir zaslužka za bloške kmete in izvrsten vir mesa. No, zadnje predvsem za mestno gosposko. S prihodom traktorjev so izginili in že tri desetletja ni več niti enega bloškega vola. Propadel je tudi donosni posel z njimi.

Slovenija ima zelo veliko orgel glede na velikost in število prebivalcev. Kar približno 1100 jih je, to nas uvršča v sam svetovni vrh. Ker smo ozemlje na prepihu, je pri nas pri orglah kot cerkvenem in tudi posvetnem glasbilu čutiti vplive Sredozemlja in germanskega sveta. A k vsemu smo dodali tudi veliko svojega. Prisluhnite ponovitvi oddaje o orglah na Slovenskem.

Te dni se spet žolčno razpravlja o tem, kakšno šolstvo naj bi imeli. Je boljša devetletka ali osemletka kot nekoč? Ni naša naloga, da bi polemizirali o tem, je pa dobra priložnost, da ponovimo oddajo o šolstvu na Slovenskem. Začetki segajo že v antiko, prve formalne oblike pa so nastale v srednjem veku. Tedaj se je začel nezadržen razvoj šolstva, v katerem so stoletja uporabljali latinščino, potem pa nemščino. Slovenščina je sprva sodila le v elementarne oblike šolstva, sredi 19. stoletja pa smo Slovenci dobili prave slovenske ljudske šole in na začetku 20. stoletja tudi gimnazije.

Na državni praznik priključitve Primorske k matični domovini objavljamo oddajo o času, ko usoda Primorske še ni bila dokončno določena. Praznik zaznamuje uveljavitev Pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, dogajanje v letih pred tem pa razkriva, kako negotovo in razdeljeno je bilo življenje ob novi meji. Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, vendar se na Primorskem z njenim koncem še niso končali negotovost, razmejevanja in življenje pod različnimi oblastmi. Pokrajino so 1. maja osvobodili partizani IX. korpusa ter zasedli Trst in Gorico, po sporazumu z Anglo-Američani pa so se morali iz obeh mest umakniti. Razmejitev je začrtala tako imenovana Morganova linija, ki je nekaj slovenskih vasi in krajev ob Gorici pustila v coni A pod zavezniško upravo, medtem ko je bila cona B pod nadzorom jugoslovanskih oblasti. (Poslušali boste ponovitev.)

Tokrat bomo govorili o Furmanstvu na Slovenskem, ali po naše prevozništvu s težkimi vozovi in konji na različno dolgih poteh. Slovenci smo kot furmani prevažali tovor z Dunaja do morja in nasprotno, pa tudi na krajše razdalje, ponavadi iz naših gozdov hlode, drva in žagane deske. To še zlasti velja za primorske furmane, ki so tovorili les z Nanosa in Trnovskega gozda do žag in naprej v Gorico in Trst. Furmanstvo je povozila cenejša in zmogljivejša železnica, od česar si ni nikdar opomoglo.

Južna železnica je ime za dobrih 577 kilometrov dolgo železniško povezavo med Dunajem in Trstom. Zgrajena je bila sredi 19. stoletja, polovica čez slovensko ozemlje. V poldrugem stoletju je preživela dve veliki vojni in eno manjšo in kar sedem oblik državnih oblasti: Avstrijo, SHS, Kraljevino Jugoslavijo, nemško in italijansko, SFRJ in samostojno Slovenijo. Danes teče čez ozemlja treh držav, vendar, žal, brez neposredne povezave (ponovitev).

V pesmi in prozi Majda Mihalič Tomaštova opisuje težke in tudi vesele trenutke življenja v primorski vasi Ocizla od nonotov in non do danes.

Sebastian Kneipp je med Slovenci dobro znan in v prejšnjih generacijah so ga mnogi vzeli nekako za svojega, kakor da bi bil Slovenec, eden izmed nas, čeprav je bil po rodu z Bavarske. Deloval je proti koncu 19.stoletja, ko so bili naši kraji pod Avstro-Ogrsko monarhijo in s svojimi metodami knajpanja, kot danes pravimo, pomagal mnogim ljudem, ki si dragih zdravnikov niso mogli privoščiti. Toda Kneipp je poleg svoje vodne terapije poudarjal še štiri druge stebre svojega nauka, ki naj bi ljudem zagotovili zdravje (ponovitev).

O najhujši kugi v Gorici in na Goriškem vemo veliko po zaslugi zapisov goriškega baročnega pisca, kronista, ilustratorja, poligrafa, pesnika in duhovnika Ivana Marija Marušiča, ki je na Travniku sredi Gorice popisoval resničnost svojega mesta, tudi potek kuge (ponovitev).

Na vrh slemena nad reko Reko v Brkinih že stoletja meri čas idilična vasica Suhorje. Od tu sega pogled na vse štiri strani neba, prepišnost burje in vseh drugih vetrov pa ne ovira ponosnih domačinov, ki si predano prizadevajo ohranjati bogato kulturno dediščino. Med kamnitimi zidovi ozkih ulic deluje Vaško društvo Suhorje, ki že desetletje pripravlja prireditve z naslovom Jožefovo in Velika noč na Suhorju. Letošnjo deseto prireditev smo obiskali tudi z našim mikrofonom (ponovitev).

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo (ponovitev).

Arboretum v Volčjem potoku je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina s pomembno noto slovenstva. Te dni so lahko obiskovalci silšali orkester rastlin, ki pojejo svojo simfonijo narave, čeprav nezaznavno za naše čute. Oddajo smo posneli v božičnem času, ko so številne raznobarvne lučke v parku pričarale čarobnost (ponovitev).

V drugi polovici 18. stoletja, še zlasti pa prvi polovici 19., so prebivalce vasi pod Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, od Naklega do Trojan in na jugu do Ljubljane ustrahovali rokovnjači. Kdo so bili in kaj so počeli? (Ponovitev.)

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Po navadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman pričakujemo, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav tako, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci (ponovitev).

Jakob Aljaž se je kot duhovnik, narodni buditelj, planinec in tudi glasbenik zavedal simbolnega pomena, ki ga je v burnih časih narodovega prebujenja imel Triglav, očak naroda. V času Jakoba Aljaža so že izoblikovani evropski narodi začeli neizprosno tekmo za svojo uveljavitev tudi v gorah, pogosto na račun drugih. Večina slovenskega prebivalstva je bila kmečko z razmeroma majhno ekonomsko močjo. Imeli pa smo srečo, da je bilo med mladimi intelektualci, ki so po večini študirali na Dunaju, veliko izredno narodno zavednih. Eden takih je bil Jakob Aljaž. Odkupil je vrh Triglava in nanj postavil stolp in tako za vedno urdil slovenski značaj Julijskih Alp (ponovitev).

Te dni se spominjamo dogodkov pred 35 leti, ko smo ubranili samostojnost Slovenije. Zato danes ponavljamo oddajo o tem, kako so letala nekdanje JLA med vojno za Slovenijo večkrat napadla našo mrežo RTV oddajnikov, da bi utišala poročanje o agresiji na mlado državo. Oddajo smo posneli pred skoraj desetetjem z nekdanjemi sodelavci, elektrotehniki in inženirji, ki so na oddajnikih RTV Slovenija v nenehni nevarnosti za svoja življenja skrbeli, da smo slišali in videli resnico o vojni za Slovenijo.

Konec minulega tedna je minilo 35 let od simbolnega, a zgodovinskega dogodka, ko je skupina 21 članov Gorske reševalne službe v Mojstrani in posebnega voda Teritorialne obrambe ob podpori Letalske enote tedanje slovenske milice ob Aljaževem stolpu na Triglavu razvila slovensko narodno zastavo, trobojnico. Dogodek so posneli tedanji urednik fotografije pri časopisu Delo Joco Znidaršič, fotograf Slovenskih novic Mirko Kunšič in snemalec Televizije Slovenije Janez Kališnik. Razvitje slovenske zastave ob Aljaževem stolpu je bila tudi zaveza, da bomo svojo samostojnost branili in - ubranili (ponovitev).

Konec maja je minilo 35 let od začetka osamosvojitvene vojne, vojne za Slovenijo. Danes ponavljamo oddajo o dogodkih v Pekrah pri Mariboru, kjer je tedanja slovenska Teritorialna obramba v svojem 710. učnem centru urila prvo generacijo slovenskih nabornikov. 23. maja leta 1991 so oklepniki JLA obkolili učni center v Pekrah in poveljniki so zahtevali izročitev enote, ki je prej zajela in priprla njihova izvidnika, a ju kmalu izpustila. Teritorialci pa niso popustili, zato je JLA nameravala napotiti vojaške okrepitve in zavzeti učni center, vendar so se temu uprli ljudje z živim zidom ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Konec minulega tedna smo se spomnili obletnice Prve majniške deklaracije iz 30.maja 1917, prve od dveh, s katerima smo Slovenci začrtali pot v samostojnost. Slovenci smo narod, ki si je moral svojo samostojnost in državo izbojevati sam s svojim pogumom in enotnostjo. Toda to smo dosegli šele po dolgi kalvariji neenotnosti, politične nezrelosti in naivnosti. Prvo deklaracijo, o kateri bomo govorili v današnji ponovitvi oddaje, je v državnem zboru na Dunaju prebral tedanji slovenski poslanec, dr. Anton Korošec. Zgodovinsko gledano ni obrodila sadov, saj je kratkotrajna državna tvorba SHS, ki je bila brez stvarne moči, po mesecu dni postala lahek plen srbske krone. Sogovornik v oddaji je zgodovinar prof.dr. Janko Prunk.

Čarovniški procesi niso srednjeveški pojav in delo Katoliške cerkve, ampak so se razmahnili na začetku novega veka kot institucionalno nasilje državnih oblasti in kar dvesto let sejali strah na podeželju in v mestih. Žrtve niso bile samo ženske, ampak tudi moški. Oboji so bili z mučenjem prisiljeni priznati, česar niso storili. Procese je v habsburški monarhiji dokončno prepovedala razsvetljena cesarica Marija Terezija, toda duh je ostal. Le kako si je mogoče drugače razlagati stalinistične, udbaške in druge montirane procese z izsiljenim priznanjem? Smo mar danes imuni na te pojave? (Ponovitev oddaje.)

Kakor vse na svetu so se skozi zgodovino spreminjali načini in postopki volitev tistih, ki naj bi vodili ljudstvo in pozneje narod. Prav tako splošna volilna pravica za vse odrasle ne glede na spol ni bila samoumevna in se je bilo treba zanjo boriti. Slovenski predniki so že pred tisočletjem volili svoje kneze. Pozneje, po razpadu Karantanije, nismo bili poleg do pomladi narodov sredi 19.stoletja. No, po prvi vojni smo volili malce po balkansko, pozneje samoupravno... Danes pa smo pred volitvami sprti kot drugod v zahodni demokraciji.

Vaške zbiralnice mleka so samo še nostalgija nekega časa, ki se ne more več vrniti. Nekoč pa so prinašale skromen denar kmečkim gospodinjam ter dvigovale njihovo samozavest. Bile so tudi shajališče, prostor za izmenjavo lokalnih novic, čenč in stališč (ponovitev).

V dneh na prelomu aprila v maj se spominjamo zadnjih bojev pred koncem druge svetovne vojne, ki so zagotovili, da je danes Primorska del Slovenije. Tokrat ponavljamo oddajo o letalskih napadih zavezniških letalskih sil na nemške postojanke na Colu, v Idriji in v drugih krajih na obrobju Trnovskega gozda. Cilj teh napadov je bil pomagati borcem 9. Korpusa narodno-osvobodilne vojske, ki so Primorsko branili pred umikajočo se vojsko 100 tisoč mož Nemcev, četnikov, Kozakov in drugih nemških podanikov na zahod.

Dan se je prebudil in zasijalo je sonce. Toplo in prijetno je postalo, kakor bi narava hotela umiti in izbrisati trpljenje preteklih petih let. “Svoboda!” je glasna misel, še hitrejša kot vihar, preletela Evropo. In nenavadna tišina je oznanila: “Nikjer nobenega ni!” Okupator je v naglici zbežal … Le na Koroškem je še govorilo orožje … (ponovitev).

Slovensko letalstvo ima pestro zgodovino. Od pionirskih letalskih dosežkov do presežkov sodobne izdelave letal. V stotih letih od Edvarda Rusjana in njegovih letal Eda do Panthere Iva Boscarola in njegove konstruktorske ekipe, ki v svetu nima prave primerjave, se je zvrstilo na desetine jadralnih in motornih letal slovenskih konstruktorjev, med njimi Stanka Bloudka, Antona Kuhlja, Borisa Cijana in drugih. Prav tako smo lahko ponosni na predvojne delavnice in obrate ter tudi na povojne tovarne za izdelavo letal Libis in Elan. Pika na i pa je ajdovsko podjetje Pipistrel s svojimi naprednimi in vizionarskimi letali, ki v letalstvu podirajo meje mogočega. Oddajo smo pred desetletjem posneli kot oddajo dokumentarno-feljtonskega uredništva o velikem razvojnem koraku, ki ga je naredilo letalstvo na Slovenskem v preteklih stotih letih.

Od srednjega veka naprej govorimo o nošah na Slovenskem, o narodni noši pa šele od druge polovice 19. stoletja, po pomladi narodov. V socializmu narodne noše niso spodbujali, nov razvoj priljubljenosti pa je opaziti po osamosvojitvi (ponovitev).

Na vrh slemena nad reko Reko v Brkinih že stoletja meri čas idilična vasica Suhorje. Od tu sega pogled na vse štiri strani neba, prepišnost burje in vseh drugih vetrov pa ne ovira ponosnih domačinov, ki si predano prizadevajo ohranjati bogato kulturno dediščino. Med kamnitimi zidovi ozkih ulic deluje Vaško društvo Suhorje, ki že desetletje pripravlja prireditve z naslovom Jožefovo in Velika noč na Suhorju. Letošnjo deseto prireditev smo obiskali tudi z našim mikrofonom.

Velikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Hkrati druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi. Kruh, šunka, hren in pirhi so obvezni sestavni del košare jedi, ki jih nosijo k velikonočnem žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa je veliko tudi lokalnih posebnosti (ponovitev).

Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu (ponovitev).

Te dni se v Škofji Loki spet pripravljajo na uprizoritev Škofjeloškega pasijona, ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini. Danes ponavljamo oddajo, ki smo jo o Škofjeloškem pasijonu posneli pred nekaj leti, ko so ga obnovili po daljšem obdobju. Škofjeloški pasijon je napisal pater Romuald oziroma Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici in je hkrati najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga iz baročnega obdobja. Od leta 2016 je Škofjeloški pasijon, Processio locopolitana, vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Arboretum je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina, ki je bila po vojni v precejšnji meri spregledana, čeprav ima v zgodovini pomembno noto slovenstva. V oddaji Kdo smo ponavljamo zvočno pripoved o Arboretumu v Volčjem potoku, ki smo jo posneli v božičnem času, ko so čarobnost pričarale številne raznobarvne lučke, ki so krasile park.

O prvi svetovni vojni je bilo že veliko napisanega in povedanega, tudi o sami fronti, a skoraj nič o dagajanju v zaledju. V tej luči je zgovoren primer Črnega Vrha nad Idrijo, kraja in tedanje občine, ki jo je vojna iz razmeroma bogatega življenja pod Avstro-Ogrsko na prelomu stoletja pahnila v hudo pomanjkanje ter na koncu še v naročje fašistične Italije in ločila od matičnega naroda (ponovitev).

Slovenci nismo veliki rejci drobnice v svetovnem pogledu, a imamo kar nekaj avtohtonih pasem ovc, ki so prilagojene na življenje v zelo raznovrstni slovenski pokrajini. Predniki so gojili ovce za meso, mleko in tudi zaradi runa, iz katerega so pridobivali volno za oblačila. Veščina priprave in uporabe volne je pomemben del naše dediščine. Oddaja Kdo smo pod drobnogled jemlje tradicijo volne na Idrijskem in Cerkljanskem. (ponovitev)

V ospredju oddaje so Višnjanski miti, pravzaprav resnicah, ki so takšne in drugačne, odvisne od tega, kako jih pogledaš. Višnja Gora je eno starejših slovenskih mest, če sodimo po mestnih pravicah, ki jim jih je podelil sam presvitli cesar Friderik III. in to še preden so odkrili Ameriko in se je začel nov vek. Zaradi mestnih pavic so imeli Višnjani svojo sodno oblast in gauge za najhujše nepridiprave. In zakaj so priklenili polža in se spravili nad kozjo senco? Na to vprašanje odgovarja oddaja, ki jo je Ivan Meljak pripravil leta 2023.

Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu (ponovitev)?

Morje je Slovence zaznamovalo dolga stoletja. Dajalo jim je hrano, delo in lepoto bivanja. V zgodovini je skrajni sever Jadrana sodil pod različne državne uprave in tudi meje slovenskega morja so se v skladu s tem spreminjale. Danes si Tržaškega zaliva ne moremo zamisliti brez sodelovanja treh držav ob njem. Kot del Tržaškega zaliva je slovensko morje občutljiv ekosistem (ponovitev).

Območje Cerknice je prav poseben svet: preplet lepote, miru, nenehnega spreminjanja, presihanja in nastajanja jezera, coprnic in domišljije, zato očara vsakega obiskovalca (ponovitev oddaje).

Narava se že sramežljivo prebuja in začel se bo nov krog življenja, zato ponavljamo oddajo o velikem sistemu, bogatem z vodo, ki mu pravimo Ljubljansko barje. Tu je bilo živahno rastlinsko in živalsko življenje že v pradavnini, v bakreni dobi pa so obrobje tedaj še jezera naselili koliščarji (ponovitev).

Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi …To se je Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manj izrazit. Pregledali bomo Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novonastalo kraljevino na Balkanu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

V 108. letu starosti se je pred dnevi poslovila Emilija Soklič, filmska delavka, inženirka in inovatorka elektrotehnike, tudi Badjurova nagrajenka za življenjsko delo. Rodila se je leta 1918 in ko je imela sto let, jo je pred mikrofon povabil Ivan Merljak ter posnel pričujoči pogovor. Leta 2023 je bila Emilija Soklič v središču pozornosti našega 3. programa, Programa Ars Radia Slovenija, saj nam je podarila izjemno dragocenost: trak Rudija Omote s posnetkom zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora iz leta 1941 pred kulturnim molkom. Foto: Rado Likon.

Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti dotedanjo skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23. decembra leta 1990 in izid razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990.

Čarobnost božičnega časa tradicionalno pričarajo številne raznobarvne lučke, ki jih ovijemo okrog dreves po domovih in vrtovih. Tudi mesta kar tekmujejo v okrasitvi, a z okrasitvijo parka v Arboretumu v Volčjem potoku se je težko kosati. Sprehod med lučkami smo izkoristili za pogovor o zgodovini in vlogi Arboretuma, ki je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina.

Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto (ponovitev).

Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto (ponovitev).

Je december čas obdarovanja ali predvsem norenja in nakupovalne evforije? Je res vesel mesec ali prinaša tudi žalost, osamo in skrbi? (Ponovitev oddaje.)

Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).

V teh temačnih jesenskih dneh ponavljamo oddajo o očem skriti energiji – o elektriki in elektrifikaciji Slovenije. Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica in tako rekoč za vedno pregnala temo z naših domov. Kmalu so z elektiko tudi poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omerežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti.

Danes ponavljamo oddajo o prvem slovenskem nemem celovečernem filmu, posnetem in premierno predvajanem leta 1931 v Ljubljani. Za snemanje so se nadušili in zbrali denar navdušeni alpinisti, člani Turistovskega kluba Skala, ki so si pred vojno prizadevali popularizirati gorništvo na Slovenskem. Ker je bil nem, je med projekcijo za glasbeno spremljavo poskrbel orkester, kot je bilo tedaj v navadi. Na 35- milimetrski filmski trak ga je posnel, montiral in režiral vsestranski Janko Ravnik, glasbenik in izkušen fotograf.

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Ponavadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman je pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci.

Človek že vso svojo zgodovino za prenašanje manjših bremen, na primer pridelkov, uporablja roke in košare. Te so morale biti čim lažje, da je lahko prenašalec nesel več vsebine. In, kdo ve, kdaj so se rodili lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino. Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine. Leto nastanka: 2020.

Začetki šolstva pri nas segajo že v antiko, prve formalne oblike pa so se pojavile v srednjem veku. Tedaj se je začel nezadržen razvoj šolstva; stoletja so ga izvajali v latinščini, pozneje pa v nemščini. Slovenščino so sprva uporabljali le v elementarnih oblikah šolstva, sredi 19. stoletja pa smo dobili prave slovenske ljudske šole in na začetku 20. stoletja tudi gimnazije (ponovitev oddaje).

Ilirske province so bile sicer kratko obdobje francoske zasedbe južnega dela slovenskega ozemlja v okviru osvajalskih načrtov francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, da bi zasedel Evropo. Čeprav so Francozi v Ilirskih provincah uvajali meščanske novosti, med ljudstvom niso bili priljubljeni. Ljudje so s prekinitvijo povezave Dunaj–Trst izgubili delo, številnim fantom pa so nadeli francosko vojaško suknjo in jih poslali na fronto v Rusijo (ponovitev).

Kontrabant oz. tihotapljenje za lastne potrebe, kakršno je prevladovalo po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je tedaj vladalo pri nas. Tudi avtor oddaje je nekdanji obmejni kontrabantar (ponovitev).

Te dni so gobe po obdobju deževja hitro začele rasti ... Vsakdo katero pozna, vsaj jurčka ali lisičko ... Marsikdo jih nabira, števlni pa se jih še vedno bojijo. Le nekateri pa vedo, da so med njimi tudi zdravilne gobe, ki jim pravijo medicinske, in je njihov učinek mogoče tudi znanstveno dokazati. (Ponovitev.)

Slovenci smo lahko ponosni na že pokojnega patra Simona Ašiča, ki je bil največji slovenski zeliščar, cenjen doma in tudi v tujini. V stiškem cistercijanskem samostano je pripravljal čaje, čajne mešanice in sadne kise, s katermi je pomagal mnogim, ki so iskali naravno pomoč za svoje tegobe. Nedavno so prenovili tudi stiško zeliščno lekarno, ki nadaljuje tradicijo patra Simona Ašiča.

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo (ponovitev).

Tokratno epizodo oddaje Kdo smo je avtor Ivan Meljak poimenoval V besede zapisan čas Majde Mihalič Tomaštove. V svojih pesmih in prozi Majda Mihalič Tomaštova namreč opisuje težke, pa tudi vesele trenutke življenja v primorski vasi Ocizla od nonotov in non do danes (ponovitev).

Sebastian Kneipp je med Slovenci dobro znan in v prejšnjih generacijah so ga mnogi vzeli nekako za svojega, kakor da bi bil Slovenec, eden izmed nas, čeprav je bil po rodu z Bavarske. Deloval je proti koncu 19.stoletja, ko so bili naši kraji pod Avstro-Ogrsko monarhijo in s svojimi metodami knajpanja, kot danes pravimo, pomagal mnogim ljudem, ki si dragih zdravnikov niso mogli privoščiti. Toda Kneipp je poleg svoje vodne terapije poudarjal še štiri druge stebre svojega nauka, ki naj bi ljudem zagotovili zdravje.

Nova Gorica se ponaša z nazivom mesto vrtnic. A ta je pravzaprav posledica tega, da so vrtnico sprejeli v grb mladega mesta, ki je nastalo po drugi svetovni vojni. Vrtnice so bile na Goriškem že veliko prej in so imele na začetku 20. stoletja tudi komercialen pomen. Danes so bolj v ponos in občudovanje, hkrati pa odkrivamo tudi njihov terapevtski in kulinarični pomen (ponovitev).

O najhujši kugi v Gorici in na Goriškem vemo veliko po zaslugi zapisov goriškega baročnega pisca, kronista, ilustratorja, poligrafa, pesnika in duhovnika Ivana Marija Marušiča, ki je na Travniku sredi Gorice popisoval resničnost svojega mesta, tudi potek kuge.

Za obdobje med obema vojnama, ko je bila Primorska pod Italijo in je trpela pod hudim fašističnim raznarodovalnim pritiskom, je značilen tudi tako imenovani »Fenomen Toneta Kralja«, slikarja, ki je v mnogih sakralnih objektih angažirano poslikal slovensko etnično mejo v času, v katerem je živel. Bil je že predvojni antifašist in domoljub in politično angažiran slikar, a doma v Sloveniji po vojni namerno prezrt in potisnjen na obrobje slikarskega dogajanja. Čeprav iz Zagorice na Dobrempolju je svoj slikarski opus posvetil Primorski, kjer ga štejejo za svojega, primorskega domoljuba (ponovitev).

Ena pomembnejših znamenitosti Goriške je tudi podoba svetogorske Matere božje. Tokrat ponavljamo oddajo o dramatičnem begunstvu znamenite slike kronane svetogorske Marije z detetom med drugo svetovno vojno in o političnih zapletih za vrntev slike na Sv. Goro nad Novo Gorico. Oddajo je avtor Ivan Merljak posnel leta 2008, v njej pa govorijo tudi tedaj še živeči akterji, ki so bili vključeni v reševanje slike pred fašisti.

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil deseti, zadnji goriški nadškof slovenskega rodu ter hkrati ilirski metropolit. S svojim delom je zaznamoval konec 19. stoletja, prvo svetovno vojno vihro in prvo desetletje fašizma, ki je poskušal uničiti Slovence na Primorskem. Nadškof Sedej je morda najzaslužnejši za to, da so Slovenci pod fašistično Italijo ohranili slovenstvo, jezik, pisavo in kulturo ter se obdržali kot narod (ponovitev).

Slovenci na Primorskem so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu in vzdržali raznarodovalen pritisk tudi zato, ker so jih – ob odsotnosti posvetne inteligence – vodili slovenski duhovniki. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali kulturo. Duhovnike je povezovala sprva javna, potem pa tajna organizacija Zbor svečenikov svetega Pavla. Avtor oddaje je Ivan Merljak (ponovitev).

V oddaji bomo opisali tragične usode tistih, ki so v zlasti prvem desetletju po vojni skušali prek zahodne slovenske meje pri Gorici prebežati na Zahod, a so padli pod streli jugoslovanskih graničarjev (ponovitev).

Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, vendar ne na Primorskem. Pokrajino so 1. maja osvobodili paritzani IX. korpusa in zasedli Trst in Gorico, po sporazumu z Anglo-Američani pa so se morali umakniti iz obeh mest. Razmejitev so začrtali s tako imenovano Morganovo linijo, ki pa je nekaj slovenskih vasi in krajev ob Gorici pustila v coni A pod zavezniško upravo na zahodu razmejitvene črte. Tu je bilo življenje do priključitve v letu 1947 popolnoma drugačno od življenja v coni B, ki je bilo pod nadzorom jugoslovanskih oblasti. (Ponovitev.)

Kontrabant za lastne potrebe, kakršen je prevladoval po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je tedaj vladalo pri nas. Tudi avtor oddaje je nekdanji obmejni kontrabantar.

Oddaja Kdo smo je tokrat namenjena Zbirki kmečkih pogonskih strojev in orodij v Gorenjih Novakih, Visoko nad Cerknim. Tu ima Silvo Čemažar muzej delujočih kmečkih pogonskih strojev iz prešnjega stoletja. Vse stroje je obnovil, da ropočejo prav tako veselo kot pred stotimi leti.

Tokratno epizodo oddaje Kdo smo je avtor Ivan Meljak poimenoval V besede zapisan čas Majde Mihalič Tomaštove. V svojih pesmih in prozi Majda Mihalič Tomaštova namreč opisuje težke, pa tudi vesele trenutke življenja v primorski vasi Ocizla od nonotov in non do danes.

Velika planina je planšarski raj, najhitreje dosegljiv iz Ljubljane. Že pogled nanjo vabi, zato je v lepem vremenu na njej nepregledna vrsta pohodnikov in turistov. To res prinaša dobiček, a žal uničuje svetost pastirskega življenja, kolikor ga nista že odnesla čas in modernizacija (ponovitev).

V drugi polovici 18. stoletja, še zlasti pa prvo polovico 19. stoletja, so prebivalce vasi pod Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, od Naklega do Trojan in na jugu do Ljubljane ustrahovali rokovnjači. Kdo so bili in kaj so počeli? (ponovitev)

Epidemije so zaznamovale vso človeško zgodovino in zaradi nepoučenosti so jih ljudje pogosto imenovali - kuga. Mnoge so tudi bile dejansko epidemije kuge, četudi različnega izvora, različnega bolezenskega poteka in smrtnosti. Epidemije so pokosile več kot tretjino prebivalstva; najhujša kuga, imenovana črna smrt, pa je konec srednjega veka pomorila celo do 60 odstotkov prebivalstva Evrope. Na Goriškem je bila najhujša kuga pozneje, leta 1682. O njej vemo veliko po zaslugi zapisov goriškega baročnega pisca, kronista, ilustratorja, poligrafa, pesnika in duhovnika Ivana Marija Marušiča, ki je na Travniku sredi Gorice popisoval resničnost svojega mesta, tudi potek kuge. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Kuge spremljajo človeka že tisočletja. Natančneje zanje vemo iz antičnih časov naprej, ko so v rimskem imperiju na različne načine zapisovali dogodke. Bolj znane pa so kuge ob koncu srednjega in na začetku novega veka. S primerjavo podnebnih razmer in ravnanj človeka znanstveniki lahko razberejo določene modele nastanka kuge (ponovitev).

Vsi poznamo Bohinjsko in Blejsko jezero, a poleg teh jih je še veliko, ne samo alpskega ledeniškega ali tektonskega izvora, marveč tudi kraških presihajočih, kar je pomebna posebnost naše domovine, ter barij, ki so nekoč bila jezera. Veliko imamo tudi akumulacijskih in rudniških jezer, ki so nastala po opustitvi rudarjenja (ponovitev).

Kolonstvo kot posebno obliko pravnih lastniško-najemnih odnosov poznajo v Brdih že od razvitega srednjega veka naprej. V nasprotju s tlačanstvom je kolonstvo veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z lastnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je v stoletjih nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi (ponovitev).

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je naš, slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo.

Območje Cerknice je prav poseben svet: preplet lepote, miru, nenehnega spreminjanja, presihanja in nastajanja jezera, coprnic in domišljije, zato očara vsakega obiskovalca. Kakšen vtis je območje pustilo na avtorja oddaje Ivana Merljaka, lahko izveste v tokratni oddaji Kdo smo. Premierno smo jo predvajali lani.

Slovenci smo ponosni na marsikatero jed, za katero čutimo, da je naša, kot pravimo. Toda v srednjeveropskem prostoru že stoletja delujejo močni medsebojni vplivi na področju prehranjevanja, zato so si marsikatere jedi v osnovi podobne. Pa vendar je nekaj povsem naših.

Vlikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Kruh, šunka, hren in pirhi so sestavni del košare jedi, ki se nosijo k velikonočnemu žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa so pogosto tudi lokalne posebnosti ... Druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi (ponovitev).

Pred cvetno nedeljo ponavljamo oddajo o velikonočnici in cvetnih običajih na Slovenskem. Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu.

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil deseti, zadnji goriški nadškof slovenskega rodu ter hkrati ilirski metropolit. S svojim delom je zaznamoval konec 19. stoletja, prvo svetovno vojno vihro in prvo desetletje fašizma, ki je poskušal uničiti Slovence na Primorskem. Nadškof Sedej je morda najzaslužnejši za to, da so Slovenci pod fašistično Italijo ohranili slovenstvo, jezik, pisavo in kulturo in se obdržali kot narod.

Ena pomembnejših znamenitosti Goriške je tudi podoba svetogorske Matere božje. Tokrat ponavljamo oddajo o dramatičnem begunstvu znamenite slike kronane svetogorske Marije z detetom med drugo svetovno vojno in o političnih zapletih za vrntev slike na Sv. Goro nad Novo Gorico. Oddajo je avtor Ivan Merljak posnel leta 2008, v njej pa govorijo tudi tedaj še živeči akterji, ki so bili vključeni v reševanje slike pred fašisti.

Reka Ljubljanica je zanimiva z več vidikov - od geološko geografskih, saj je tako rekoč sestavljena iz šestih ponikalnic širokega kraškega zaledja, do zgodovinsko antropoloških. V reki in ob njej so našli toliko arheoloških ostankov, da lahko arheologi iz njih spoznavajo, kako živahno je bilo življenje že pred tisočletji. Leto nastanka: 2023.

Le redki vedo, da imamo na Slovenskem enega redkih mojstrov strojenja kož, krzna in usnja, ki to obvladajo po starih postopkih, in edinega izdelovalca pergamenta ter umetniških izdelkov iz njih, Marjana Petača iz Goričan pri Medvodah. Marjanovi pergamenti so uvrščeni v svetovno kulturno dediščino v muzeju v Los Angelesu (ponovitev).

V oddaji bomo opisali tragične usode tistih, ki so v zlasti prvem desetletju po vojni skušali prek zahodne slovenske meje pri Gorici prebežati na Zahod, a so padli pod streli jugoslovanskih graničarjev.

Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, samo ne na Primorskem. Pokrajino so 1. maja osvobodili paritzani IX. korpusa in zasedli Trst in Gorico, vendar so se morali po sporazumu z Anglo-Američani umakniti iz obeh mest. Razmejitev so začrtali s tako imenovano Morganovo linijo, ki pa je nekaj slovenskih vasi in krajev ob Gorici pustila v coni A pod zavezniško upravo na zahodu razmejitvene črte. Tu je bilo življenje do priključitve v letu 1947 povsem drugačno od življenja v coni B, ki je bilo pod nadzorom jugoslovanskih oblasti.

Za obdobje med obema vojnama, ko je bila Primorska pod Italijo in je trpela pod hudim fašističnim raznarodovalnim pritiskom, je značilen tudi tako imenovani »Fenomen Toneta Kralja«, slikarja, ki je v mnogih sakralnih objektih angažirano poslikal slovensko etnično mejo v času, v katerem je živel. Bil je že predvojni antifašist in domoljub in politično angažiran slikar, a doma v Sloveniji po vojni namerno prezrt in potisnjen na obrobje slikarskega dogajanja. Čeprav iz Zagorice na Dobrempolju je svoj slikarski opus posvetil Primorski, kjer ga štejejo za svojega, primorskega domoljuba (ponovitev).

V okviru praznovanj obeh Goric kot skupnem evropskem mestu kulture je prav, da se spomnimo časov, ko odnosi med tremi narodi širšega goriškega prostora, med Furlani, Italijani in Slovenci, niso bili dobri. S pripojitvijo Primorske k Italiji po prvi svetovni vojni in nastopu fašizma se je začel hud raznarodovalen pritisk na Slovence, tudi s pravim nasiljem nad narodnozavednimi posamezniki. Prvi so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu slovenski katoliški duhovniki iz Goriške nadškofije, ki so bili povezani v sprva javno, nato pa tajno organizacijo Zbor svečenikov svetega Pavla. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali slovensko kulturo in prav zaradi njih so Slovenci zdržali potujčevanje, se naučili pisati in brati po slovensko, saj ni bilo več učiteljev in posvetne inteligence Ob 50. obletnici priključitve Primorske k Sloveniji je Zbor svečenikov svetega Pavla, leta 1997 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja.

Nova Gorica se ponaša z nazivom mesto vrtnic. A ta je pravzaprav posledica tega, da so vrtnico sprejeli v grb mladega mesta, ki je nastalo po drugi svetovni vojni. Vrtnice so bile na Goriškem že veliko prej in so imele na začetku 20. stoletja tudi komercialen pomen. Danes so bolj v ponos in občudovanje, hkrati pa odkrivamo tudi njihov terapevtski in kulinarični pomen (ponovitev).

Kontrabant za lastne potrebe, kakršen je prevladoval po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je bilo tedaj v Jugoslaviji. Avtor oddaje, tudi sam nekdanji obmejni kontrabantar, je Ivan Merljak.

Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstroogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah.

Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi … To se je nam Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manjši. A danes bomo pregledali Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novo nastalo kraljevino na Balkanu (ponovitev).

Danes začenjamo cikel oddaj, ki so posvečena obema Goricama kot letošnji skupni Evropski prestolnici kulture. V njih bomo govorili o času, ko še ni bilo meje, o vojnah in vmesnem obdobju fašističnega raznarodovanja, pa tudi meji, ki je ločevala Slovence ter o povojni razdelitvi, ki je botrovala ideji o ustanovitvi Nove Gorice. Danes je na sporedu prav ta tema o nastanku Nove Gorice.

Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23. decembra leta 1990 in rezultat razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990 (ponovitev).

V srednjem in novem veku je bilo na naših tleh kar precej plemičev. A o njih povprečen Slovenec ne ve veliko, saj po vojni v času socializma niso bili čislani, marveč preganjani, kolikor jih je še ostalo. Zato se o plemstvu na Slovenskem tudi nismo nič ali pa le zelo skromno in povsem netočno učili. Toda ali smo Slovenci imeli svoje plemstvo ali samo plemstvo na naših tleh?

Je mesec december čas obdarovanja, ali predvsem norenja in nakupovalne evforije? Je res vesel mesec, ali prinaša tudi žalost, osamo in skrbi?