Kdo smo?

Postavljanje gančkega majoša je več kot stoletni običaj v Gančanih v Prekmurju v spomin na prednike, ki so z dvigovanjem mlaja, imenovanega majoš, na dan pred prvim majem izražali upor zoper madžarsko oblast in hkrati opozarjali na svojo narodno identiteto. Običaj se je ohranil vse do danes, ko je Prekmurje del slovenskega ozemlja. (Ponovitev.)

Na začetku aprila letos je Evropska komisija 17. cistercijanskim samostanom v šestih evropskih državah, v Nemčiji, Franciji, Avstriji, na Poljskem, Češkem in v Sloveniji, dodelila znak evropske dediščine. To pomeni, da so cistercijanski samostani kot nadnacionalno pomembni objekti uvrščeni v skupno evropsko dediščino. Iz Slovenije sta si ta naziv pridobila Cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem in nekdanji cistercijanski samostan Marijin studenec v Kostanjevici na Krki. Cistercijanski samostan Stična je najstarejši na naših tleh. Samostan že skoraj devet stoletij kljubuje viharnim časom, ki so divjali čez našo deželo, in ves čas so bili menihi vpeti med molitvijo in delom na polju, zato so bili samooskrbni in so vse za življenje pridelali sami (ponovitev).

V aprilu so v Postojni proslavili 200 let organizirane jamarske vodniške službe. Davnega leta 1824, torej v času Prešernove mladosti, je bila kot prva na vsem svetu prav tu v Postojni organizirana vodniška služba in od tedaj lahko štejemo začetek jamarskega turizma pri nas in v svetu. V dveh stoletjih si je naravne čudese Podzemnega sveta ogledalo že več kot 42 milijonov obiskovalcev z vsega sveta. Prav je, da se spomnimo tega jubileja, zato danes ponavljamo oddajo o Postojnski jami, ki je z do zdaj odkritimi dvoranami in rovi ena največjih v Evropi in svetu in je dostopna vsem obiskovalcem. Skozi več milijnov let je jamo ustvarila ponikalnica, reka Pivka, ki se pod zemljo združi s ponikalnico Rak in skupaj prideta na površje kot Unica. Voda je z razstapljanjem apnenca skozi tisočetja ustvarila prečudovite kapnike, stebre, zavese in številne druge skulpture, kakršne človek ne zmore.

Slovenci je stoletja sodimo med pomembnejše čebelarske narode na vsem svetu. V času razsvetljenstva je čebelar Anton Janša postal prvi učitelj čebelarstva na Dunaju in v vsem tedanjem cesarstvu. Stoletje pozneje pa je družina Rošič z gradu Podsmreka pri Višnji Gori razpošiljala kranjske čebele – kranjski sivko – po vsem svetu (ponovitev).

Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektiko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omerežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti (ponovitev).

Velikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Hkrati druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi. Kruh, šunka, hren in pirhi so obvezni sestavni del košare jedi, ki jih nosijo k velikonočnem žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa je veliko tudi lokalnih posebnosti.

Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu.

Bela Krajina, deželica tam prek Gorjancev, je zaradi relativne geografske odmaknjenosti od osrednje Slovenije tudi med Slovenci premalo znana. Pa vendar ima bogato zgodovino in nekatere značilnosti prostora in ljudi, ki jo naseljujejo (ponovitev).

Planšarstvo je kot posebna oblika kmečkega življenja v planinah med toplim delom leta značilno za vse alpske dežele. Pri nas je bilo najbolj razvito v bohinjskih planinah, kjer so od konca 19. stoletja poznali zadružni, srenjski način paše ter izdelave masla, skute in sirov. Danes taka oblika planšarstva zamira. Ponovitev oddaje.

Območje Cerknice je prav poseben čarni svet: preplet lepote, miru, večnega spreminjanja, presihanja jezera, coprnic in domišljije...

Lani je minilo 90 let od odprtja prvega pravega travnatega civilnega letališča v Ljubljani na obsežni ravnini med Mostami in Poljem. Ljubljančani in vsi Slovenci smo bili nanj zelo ponosni, saj je pomenilo novo okno v svet, za tiste čase zelo moderno in napredno. A razvoj letalstva je šel po vojni z neslutenimi koraki naprej in že tri desetletja potem smo morali zgraditi novo, veliko večje letališče Brnik s trdo pristajalno stezo, ki je lahko sprejala težka sodobna letala. Več o prvem civilnem letališču, ki ga je Ljubljana dobila v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa v oddaji Kdo smo. Naš sogovornik je dr. Blaž Vurnik. Foto: Mestni muzej Ljubljana, MGML.

Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu (ponovitev)?

Narava se spet prebuja in začenja nov krog večnega življenja. To lepo vidimo tudi na Ljubljanskem barju, velikem mokrišču na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Tu je bilo živahno rastlinsko in živalsko življenje že v pradavnini, v bakreni dobi pa so obrobje tedaj še jezera naselili koliščarji (ponovitev).

Na obrobju Ljubljanskega barja, ki je bilo pred tisočletji veliko predalpsko jezero, so zrasla kolišča kot varna in funkcionalna bivališča tedanjih ljudi, koliščarjev. Kdo so bili koliščarji in kako so živeli? Ponovitev oddaje.

Človek že vso svojo zgodovino za prenašanje manjših bremen, na primer pridelkov, uporablja roke in košare. Te so morale biti čim lažje in čim čvrstejše, da je lahko prenašalec v njih nesel več vsebine. Kdo ve, kdaj so nastali lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino. Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine. (Ponovitev.)

Karel Destovnik - Kajuh je v zavesti Slovencev – partizanski pesnik. To je le del resnice, saj je kot mlad pesnik pisal predvsem lirične, čustvene pesmi in poleg njih tudi take s socialno vsebino. Le nekaj pesmi je napisal kot partizan, vodja kulturniške skupine 14. divizije, med njimi tudi njeno himno. Njegove vsebinsko bogate pesmi so radi uglasbili mnogi slovenski skladatelji, tudi iz povojne generacije. Kajuha v glasbi nam v oddaji razkriva muzikolog dr. Fran Križnar, pisec monografije o njem (ponovitev oddaje).

Kuge spremljajo človeka že tisočletja. Natančneje zanje vemo iz antičnih časov naprej, ko so v rimskem imperiju na različne načine zapisovali dogodke. Bolj znane pa so kuge ob koncu srednjega in na začetku novega veka. S primerjavo podnebnih razmer in ravnanj človeka znanstveniki lahko razberejo določene modele nastanka kuge (ponovitev).

Krajinski park Sečoveljske soline nikogar na pusti ravnodušnega, ne glede na letni čas. Pozorni obiskovalec zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju (ponovitev).

Zgodovina krščanstva na Slovenskem je starejša od naše slovenske navzočnosti na tem ozemlju. Sega namreč že v rimski čas. Po prihodu naših prednikov se je kmalu začelo pokristjanjevanje, ki je zajemalo in prilagodilo tudi mnoge elemente identitete prišlekov (ponovitev).

Cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem je najstarejši samostan na naših tleh. Skoraj devet stoletij kljubuje viharnim časom, ki so divjali skozi deželo in ves čas so bili menihi vpeti med molitvijo in delom na polju, zato so bili ves čas samooskrbni in so vse za življenje pridelali sami.

Kroparski kovači so od poznega srednjega veka naprej, ko se je začelo razvijati fužinarstvo in kovaštvo, na kilometer dolgi poti skozi Kropo postavili kar 55 vodnih koles, ki so gnala mehove fužin in vígenjc. Obrt je pridobivala pomen vse do konca prve svetovne vojne. Nato je iz nje nastala kovaška industrija, obrt pa se je spremenila v - umetno kovaštvo (ponovitev).

V drugi polovici 18.stoletja, še zlasti pa celo prvo polovico 19.stoletja so prebivalce vasi pod Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, od Naklega do Trojan in na jugu do Ljubljane ustrahovali rokovnjači. Kdo so to bili in kaj so počeli? (ponovitev)

Velika planina je planšarski raj najhitreje dosegljiv iz Ljubljane. Že pogled nanjo vabi, zato je v lepem vremenu na njej nepregledna vrsta pohodnikov in turistov. To res prinaša dobiček, a žal uničuje svetost pastirskega življenja, kar nista že odnesla čas in modernizacij.

Zaradi posebnosti slovenskega prostora pri nas ni velikih razlik med mesti in vasmi in te se še zmanjšujejo. Pa vendar nas zgodovina uči, da ne smemo mešati pojmov meščani in meščanstvo. To določa način ravnanja, razmišljanja in zavedanja meščanov od zadnjih stoletij tja do druge svetovne vojne (ponovitev).

Planšarstvo je kot posebna oblika kmečkega življenja v planinah med toplim delom leta značilno za vse alpske dežele. Pri nas je bilo najbolj razvito v bohinjskih planinah, kjer so od konca 19. stoletja poznali zadružni, srenjski način paše ter izdelave masla, skute in sirov. Danes taka oblika planšarstva zamira ...

Življenje okoli nas se nenehno spreminja, sprejema novo in pozablja staro. Človek s svojo dejavnostjo pa ves čas spreminja prostor in naravo. Po navadi nezavedno, pa vendar tudi fizične sprememebe v prostoru vplivajo na naše, človeško dojemanje prostora. To lepo vidimo ob primeru Idrije, mesta, ki ga je pet stoletij spreminjal rudnik živega srebra, zdaj pa ga spreminja to, da rudnika ni več (ponovitev).

Idrija je imela nekoč zaradi rudnika živega srebra posebno vlogo v habsburškem cesarstvu. Vanjo se je stekal šolan kader iz drugih, neslovenskih delov monarhije, zato je bil pretežni del meščanstva kar nekaj stoletij nemško govoreč. V 19. stoletju pa se je tudi tam prebudila slovenska narodna zavest. Več o meščanstvu v Idriji pa v pogovoru z Ivanom Merljakom predstavlja Mirjam Gnezda Bogataj iz Mestnega muzeja Idrija.

Predstavljamo zgodovinske temelje Slovencev ter posameznike, ki so prispevali k osamosvojitvi naše domovine.

Ljubljansko barje je bilo pred tisočletji veliko predalpsko jezero. Na njegovem obrobju so tedaj nastajala kolišča kot varna in funkcionalna bivališča tedanjih ljudi - koliščarjev. V tokratni epizodi oddaje Kdo smo nas je zanimalo, kdo so bili in kako so živeli (ponovitev oddaje).

Višnja Gora je eno starejših slovenskih mest, če sodimo po mestnih pravicah, ki jim jih je podelil sam presvitli cesar Friderik III. in to še preden so odkrili Ameriko in se je začel novi vek. Zaradi tega so imeli Višnjani svojo sodno oblast in gauge za najhujše nepridiprave. In zakaj so priklenili polža? Prisluhnite v ponovitvi oddaje.

Na stiku dveh svetov, brkinskega in kraškega, je kraj Rodik. Nad njim sta hriba Čuk in Ajdovščina; na prvem je prebival lintver, na drugem pa ajdi. Vsaj tako pravijo rodiške prav'ce. Veliko prigod pa je bilo tudi v jamah kraškega, spodnjega dela vasi in polja (ponovitev).

Na Gori je zima dolga osem mesecev, druge štiri mesece pa zebe, pravijo domačini na tej kraški planoti nad Ajdovščino. In v dolgih zimskih dneh so si v preteklosti pripovedovali »pravce« o tem in onem in jih prenašali iz roda v rod (ponovitev).

Ponovitve oddaj o mitih na Slovenskem nadaljujemo v Zgornjem Posočju. Tam so se rojevali številni miti, ki so si jih ljudje pripovedovali v dolgih zimskih večerih, ko so se greli ob domačem ognju. Že razmeroma zgodaj so jih začeli tudi zapisovati. Pripovedovalce zgodb na Tolminskem lahko srečamo še danes.

V alpskem svetu, kjer je življenje lepo, a težje kot v ravnini, je veliko mitov in legend. To velja tudi za naš svet pod Triglavom. Danes ponavljamo oddajo o Mitih in legendah triglavskega pogorja, ki jih načrtno zbirajo v Triglavskem narodnem parku.

V tokratni oddaji Kdo smo ob 60-letnici Tretjega programa Radia Slovenija, programa ARS, bomo predstavili uredništvo glasbenih oddaj. Tudi v njem so delali in še dalajo pomembni slovenski glasbeni ustvarjalci, muzikologi in kritiki. Dolga leta sta bila naša redna sodelavca tudi skladatelj prof. Pavel Mihelčič, ki kljub upokojitvi še vedno pripravlja svojo redno tedensko glasbeno oddajo, ter muzikolog in kritik dr. Franc Križnar.

Ob 60. obletnici 3. programa Radia Slovenija - programa Ars bomo predstavili novinarja in urednika dveh zvrsti oddaj v govornem delu uredništva za kulturo programa Ars, in sicer že upokojeno Majo Žel Nolda s področja vizualne umetnosti in Vlada Motnikarja, ki je strokovnjak za književnost.

V oddaji Kdo smo ob 60-letnici Tretjega programa Radia Slovenija – programa ARS predstavljamo dva že upokojena novinarja in urednika uredništva za kulturo programa ARS, in sicer literata Andreja Arka in Marjana Strojana. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Oddajo Kdo smo tokrat namenjamo predstavitvi uredništva za religije in verstva. To je tretja iz serije oddaj ob 60-letnici Tretjega programa Radia Slovenija - programa ARS. O tem, kakšen je pomen verskih vsebin na ARS-u, bodo govorili urednik uredništva dr. Tomaž Gerden, urednica Nataša Lang in nekdanji urednik Boštjan Debevec, ki je pred leti prvi urejal in vodil oddaje o verstvih in duhovnosti sploh.

V drugi oddaji iz serije oddaj ob 60-letnici tretjega programa Radia Slovenija – programa Ars bomo predstavili pomembna ustvarjalca radiofonskih zapisov uredništva za radijsko igro, dramaturga Pavla Lúžana in radijskega režiserja Igorja Likarja, oba predana besedi in zvoku s pretanjenim posluhom za radiofonsko izražanje.

Začenjamo niz pogovorov, ki smo jih v okviru oddaj KDO SMO namenili 60. obletnici tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. V njih bomo predstavili delo posameznih uredništev, ki zaokrožujejo Ars kot program s posluhom za kulturo in človeka v njej. V prvi oddaji predstavljamo radijskega režiserja , dolgoletnega urednika igranega programa ter zaslužnega profesorja Akademije za radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani Aleša Jana.

Na Gori je je zima dolga osem mesecev, druge štiri mesece pa zebe, pravijo domačini na tej kraški planoti nad Ajdovščino. In v dolgih zimskih dneh so si v preteklosti pripovedovali »pravce« o tem in onem in jih prenašali iz roda v rod (ponovitev).

Na stiku dveh svetov, brkinskega in kraškega, je kraj Rodik. Nad njim sta hriba Čuk in Ajdovščina; na prvem je prebival Lintver, na drugem pa Ajdi. Vsaj tako pravijo rodiške prav'ce. Veliko prigod pa je bilo tudi v jamah kraškega, spodnjega dela vasi in polja (ponovitev).

V Zgornjem Posočju so se rojevali številni miti, ki so si jih ljudje pripovedovali v dolgih zimskih večerih, ko so se greli ob domačem ognju. Že zgodaj so jih tudi začeli zapisovati. Pripovedovalce zgodb na Tolminskem lahko srečamo še danes.

V drugi oddaji o mitih in legendah na Slovenskem smo preverjali zgodbe iz Kamnika in drugih krajev pod Kamniškimi Alpami (ponovitev).

Slovenci nismo veliki rejci drobnice v svetovnem pogledu, a imamo kar nekaj avtohtonih pasem ovc, ki so prilagojene na življenje v zelo raznoliki slovenski pokrajini. Predniki so gojili ovce za meso, mleko in tudi zaradi runa, iz katerega so pridobivali volno za oblačila. Veščina priprave in uporabe volne je pomemben del naše dediščine.

So miti samo plod domišljije, želja in poenostavljenih predstav o življenju, svetu in vesolju? Zakaj se enaki mitološki motivi pojavljajo na različnih koncih sveta, čeprav v vsebinskih različicah? Ali je v mitih vendarle prastaro izročilo večne resnice? (ponovitev oddaje)

Življenje okoli nas se nenehno spreminja, sprejema novo in pozablja staro. Človek s svojo dejavnostjo pa ves čas spreminja prostor in naravo. Po navadi nezavedno, pa vendar tudi fizične sprememebe v prostoru vplivajo na naše, človeško dojemanje prostora. To lepo vidimo ob primeru Idrije, mesta, ki ga je pet stoletij spreminjal rudnik živega srebra, zdaj pa ga spreminja to, da rudnika ni več.

Idrija je imela zaradi rudnika živega srebra posebno vlogo v habsburškem cesarstvu. Vanjo se je stekal šolan kader iz drugih, neslovenskih delov monarhije, zato je bil pretežni del meščanstva kar nekaj stoletij nemško govoreč. A v 19. stoletju se tudi tam prebudi slovenska narodna zavest.

Zaradi posebnosti slovenskega prostora pri nas ni velikih razlik med mesti in vasmi in te se še zmanjšujejo. Pa vendar nas zgodovina uči, da ne smemo mešati pojmov meščani in meščanstvo. To določa način ravnanja, razmišljanja in zavedanja meščanov od zadnjih stoletij tja do druge svetovne vojne.

Slovenci smo ponosni na marsikatero jed, za katero čutimo, da je naša, kot pravimo. Toda v srednjeeveropskem prostoru že stoletja delujejo močni medsebojni vplivi na področju prehranjevanja, zato so si marsikatere jedi v osnovi podobne. Pa vendar je nekaj povsem naših (ponovitev oddaje).

Višnja Gora je eno starejših slovenskih mest, če sodimo po mestnih pravicah, ki jim jih je podelil sam presvitli cesar Friderik III. in to še preden so odkrili Ameriko in se je začel nov vek. Zaradi tega so imeli Višnjani svojo sodno oblast in gauge za najhujše nepridiprave. In zakaj so priklenili polža?

Bliža se obletnica konca druge svetovne vojne. Zato ponavljamo oddajo o letalskih napadih zavezniških letalskih sil tik pred koncem druge svetovne vojne na nemške postojanke na Colu, v Idriji in drugih krajih na obrobju Trnovskega gozda. Cilj teh napadov je bil pomagati borcem 9. korpusa, ki so Primorsko branili pred umikajočo se vojsko več kot 100 tisoč Nemcev, četnikov, Kozakov in drugih nemških podanikov na zahod.

Pekrski dogodki iz leta 1991 so bili uvertura v vojno za samostojnost Slovenije. V pripravah na samostojnost je Slovenija vzpostavila dve učni središči za slovenske vojaške obveznike, in sicer na Igu in v Pekrah pri Mariboru. JLA je zahtevala zaprtje učnih centrov, Slovenija pa je to zavrnila, zato je tedanja armada iskala izgovor za posredovanje. In 23. maja 1991 zjutraj je JLA z oklepnimi vozili obkolila učno središče. A vdor vanj so preprečili Mariborčani, ki so se z golimi telesi uprli jugoslovanski vojski. Generalmajor dr. Alojz Šteiner je preučeval dokumente, zapise in pričevanja in odkril, da je imela JLA podroben načrt delovanja, da bi izzvala nemire in našla povod za oborožen poseg.

Slovenci že stoletja sodimo med pomembnejše čebelarske narode na vsem svetu. V času razsvetljenstva je čebelar Anton Janša postal prvi učitelj čebelarstva na Dunaju in v vsem tedanjem cesarstvu. Stoletje pozneje pa je družina Rošič z gradu Podsmreka pri Višnji Gori razpošiljala kranjske čebele – kranjsko sivko – po vsem svetu.

Začetki pokristjanjevanja Slovencev segajo v čas kmalu po prihodu naših prednikov v podalpski prostor naše sedanje domovine. S propadom Zahodnega rimskega cesarstva in s prevlado Frankov v osrednji Evropi pa se začneta močna valova pokristjanjevanja iz Salzburga in Ogleja. Stoletje pozneje prevzameta pobudo slovanska apostola sveta brata Ciril in Metod, ki prinašata slovanskim ljudstvom, v določeni meri tudi našemu, blagovest v domačem, vsem razumljivem jeziku.

Zgodovina krščanstva na Slovenskem je starejša od naše, slovenske navzočnosti na tem prostoru. Sega namreč že v rimski čas. Po prihodu naših prednikov se je kmalu začelo pokristjanjevanje, ki je zajemalo in prilagodilo tudi mnoge elemente identitete prišlekov.

Romanja so med Slovenci že stoletja zelo priljubljena. Resnici na ljubo nimamo velikih mednarodnih romarskih središč, kot so Lurd, Fatima ali Kompostelj, a smo med vsemi zahodnoevropskimi narodi verjetno najbolj goreči privrženci romanj ali božjepotnih potovanj. Zato so osrednja slovenska romarska svetišča Brezje, Sveta Gora nad Gorico, Ptujska Gora in druga, vselej dobro obiskana. Ali lahko govorimo o pravi romarski kulturi?

Na stiku dveh svetov, brkinskega in kraškega je kraj Rodik. Nad njim sta hriba Čuk in Ajdovščina; na prvem je prebival Lintver, na drugem pa Ajdi. Vsaj tako pravijo rodiške pravce. Veliko prigod pa je bilo tudi v jamah kraškega, spodnjega dela vasi in polja.

Na Gori, kraški planoti nad Ajdovščino, je zima dolga osem mesecev, druge štiri mesece pa zebe, pravijo domačini. In v dolgih zimskih dneh so si v preteklosti pripovedovali »pravce« o tem in onem ter jih prenašali iz roda v rod.

Bela Krajina je zaradi geografske odmaknjenosti tudi med Slovenci premalo znana. Pa vendar ima bogato zgodovino in nekatere značilnosti prostora in ljudi, ki jo naseljujejo.

Pred 300 leti, ko slovensko čebelarstvo z Antonom Janšo dobi primat v tedanji habsburški monarhiji, se začnejo na Gorenjskem in Koroškem pojavljati poslikane panjske končnice na panjih, imenovanih kranjiči. Največji razmah doseže to svojevrstno ljudsko slikarstvo v 19. stoletju, na prelomu v 20. stoletje pa počasi zamre. Danes je ohranjenih še kakih 3.000 izvorno poslikanih panjskih končnic. A končnice poslikujemo tudi danes.

Gradež je prav posebna vas pri Turjaku južno od Ljubljane, kjer deluje skupna tradicionalna vaška sušilnica sadja. Toda sušilnica je prostor, kjer se domačini družijo, pogovarjajo in hkrati ohranjanjo stare običaje (ponovitev).

Ljubljansko barje je bilo pred tisočletji veliko predalpsko jezero. Na njegovem obrobju so tedaj nastajala kolišča kot varna in funkcionalna bivališča tedanjih ljudi - koliščarjev. V tokratni epizodi oddaje Kdo smo nas je zanimalo, kdo so bili in kako so živeli.

Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu?

Ob strmih bregovih hudournika Kroparica se stiskajo zgodovinsko in arhitekturno zanimive hiše nekdanjih kroparskih kovačev. Ti so od poznega srednjega veka naprej, ko se je začelo razvijati fužinarstvo in kovaštvo, na kilometer dolgi poti skozi Kropo postavili kar 55 vodnih koles, ki so gnala mehove fužin in vígenjc. Obrt je pridobivala pomen vse do konca prve svetovne vojne. Potem se je spremenila v kovaško industrijo, nekateri pa so se začeli ukvarjati z umetnim kovaštvom. (Ponovitev.)

Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23.decembra leta 1990 in rezultat razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990 (ponovitev).

V pričakovanju božiča danes ponavljamo oddajo o jaslicah na Slovenskem. Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva spremljajo že generacije Slovencev in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice in urejeni prostor okoli svete družine. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so vpete v kulturo naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto.

Ilirske province so bile sicer kratko obdobje francoske zasedbe južnega dela slovenskega ozemlja v okviru osvajalskih načrtov francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, da bi zasedel Evropo. Čeprav so Francozi v Ilirskih provincah uvajali meščanske novosti, med ljudstvom niso bili priljubljeni. Ljudje so s prekinitvijo povezave Dunaj–Trst izgubili delo, številnim fantom pa so nadeli francosko vojaško suknjo in jih poslali na fronto v Rusijo.

V preteklih dneh se je poslovil ugledni slovenski fotograf Joco Žnidaršič, dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo, ki je v svoj objektiv ujel številne najpomembnejše dogodke prelomnih časov za Slovenijo na začetku devetdesetih let 20. stoletja. Z njim in drugimi akterji smo pred nekaj leti posneli oddajo »Zastava samostojnosti na sveti gori Slovencev«. V pripravah na slovesno razglasitev samostojnosti je pri osrednjem dnevniku Delo vzniknila pobuda, da bi na očaku Triglavu razvili slovensko trobojnico, pri čemer je sodeloval prav Joco Žnidaršič. V oddaji, ki jo danes ponavljamo, so on in člani Gorske reševalne postaje Mojstrana obujali spomin na ta dogodek, ki je tedaj pomenil zavezo Slovencev, da bomo svojo samostojnost branili in jo tudi ubranili.

V Zgornjem Posočju so se v rojevali številni miti, ki so si jih ljudje pripovedovali v dolgih zimskih večerih, ko so se greli ob domačem ognju. Že razmeroma zgodaj so jih začeli tudi zapisovati. Pripovedovalce zgodb na Tolminskem pa lahko srečamo še danes.

V alpskem svetu, v katerem je življenje lepo, a težje kot v ravnini, je veliko mitov in legend. To velja tudi za naš svet pod Triglavom. Mite in legende triglavskega pogorja načrtno zbirajo v Triglavskem narodnem parku.

V drugi polovici 18. stoletja, še zlasti pa celo prvo polovico 19. stoletja so prebivalce vasi pod Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, od Naklega do Trojan in na jugu do Ljubljane ustrahovali rokovnjači. Kdo so to bili in kaj so počeli?

Suhorobarstvo je najstarejša uradna oblika direktne prodaje od vrat do vrat na svetu. Triindvajsetega oktobra 1492 je tedanji rimsko-nemški cesar Friderik III. Habsburški podpisal privilegij, imenovan Krošnjarski patent, ki je dal pravico trgovanja ljudem na širšem kočevsko-ribniškem območju z domačimi izdelki brez plačila davka, in sicer po vsem tedanjem cesarstvu. Sogovornika v oddaji sta etnologinja Polona Rigler Grm in rešetar Andrej Mihelič. Ponovitev oddaje.

Redkokateri izum v zgodovini je sprožil tolikšen odziv po vsej zemeljski obli kot iznajdba premičnih ulitih črk. To je pred dobrimi 500 leti omogočilo nastanek tiska, ki se je nato nenehno razvijal in posodabljal ter dosegel neslutene razsežnosti z milijardami knjig in drugih tiskovin po vsem svetu. Kdaj in kako smo se Slovenci vključili v črno umetnost, kot od vsega začetka pravijo tisku? Ponovitev oddaje.

Ob besedi pratika marsikdo med mladimi zamahne z roko, češ kaj bi z njo v sedanjem času elektronskih meritev in napovedovanj vremena. A pratika s svojimi izreki na podlagi opazovanj in izkušenj v minulih skoraj treh stoletjih ni opisovala samo vremena in ga povezovala z godovanjem svetnikov. Bila je prinašalec omike med preproste ljudi, jih seznanjala z novostmi, jim svetovala, kako ravnati in jim utrjevala smisel za lepo slovensko besedo (ponovitev).

Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektriko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omrežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neverjetnih možnosti. O zgodovini elektrifikacije Slovenije v ponovitvi oddaje.

Slovenija je po številu vodotokov ena najbogateljših držav v Evropi, kljub temu pa danes nobena izmed slovenskih rek ni več prava transportna plovna pot, saj jim to preprečujejo elektrarne in nizka višina vode, pa tudi potrebe ni več po taki obliki prometa. O vodnem režimu danes, pa tudi o čolnarstvu nekoč več v oddaji Kdo smo, ki smo jo posneli leta 2019. Sogovornika sta kustosinja dr. Tina Šuštaršic in hidrograf Mitja Bricelj.

Žrtve čarovniških procesov na ozemlju današnje Slovenije niso bile samo ženske, ampak tudi moški. Oboji so bili s krutim mučenjem prisiljeni priznati, česar niso storili. Čeprav je razsvetljena cesarica Marija Terezija dokončno prepovedala čarovniške procese v Habsburški monarhiji, pa je duh ostal. Gost oddaje, ki je bila posneta leta 2019, je zgodovinar prof. dr. Matevž Košir, ki je preučeval čarovniške procese na Slovenskem. Teh je bilo največ na Štajerskem, Notranjskem in Dolenjskem.

V drugi oddaji o mitih in legendah na Slovenskem preverjamo zgodbe iz krajev pod Kamniškimi Alpami.

Tokrat začenjamo prvo od več oddaj o mitih in legandah na Slovenskem. So miti samo plod domišljije, želja in poenostavljenih predstav o življenju, svetu in vesolju? Zakaj se enaki mitološki motivi pojavljajo na različnih koncih sveta, čeprav v vsebinskih različicah? Ali je v mitih vendarle prastaro izročilo večne resnice?

Gradež je prav posebna vas blizu Turjaka južno od Ljubljane, kjer deluje skupna tradicionalna vaška sušilnica sadja. V njej prizadevni člani Društva za ohranjanje dediščine sušijo jabolka, hruške, slive in drugo sadje. Sušilnica je prostor, kjer se domačini družijo in pogovorijo. Hkrati je sušenje sadja dejavnost, ki povezuje ljudi pri ohranjanju starih običajev. Te vsako leto sredi septembra predstavijo na prazniku suhega sadja, ki privabi obiskovalce od vsepovsod.

Plemiška rodbina Auerspergov, grofov Turjaških, je ena najstarejših na naših tleh. Tokrat ponavljamo oddajo o njih, ki so tudi ena najbolj razširjenih s številnimi plemiškimi družinami po gradovih na tedanjem Kranjskem. Zaradi svojih zaslug za dunajski dvor je bila ena veja Auerspergov povišana celo v kneze in vojvode.

V Sloveniji je jezer in jezerc veliko. Vsi poznamo Bohinjsko in Blejsko jezero, a poleg teh jih je še veliko, ne samo alpskega ledeniškega ali tektonskega izvora, marveč tudi kraških presihajočih, kar je pomembna posebnost naše domovine in barij, ki so nekoč bila jezera. No, veliko imamo tudi akumulacijskih in rudniških jezer, ki so nastala po opustitvi rudarjenja (ponovitev).

Romanja so med Slovenci zelo priljubljena; že stoletja. Danes ponavljamo oddajo Mejniki identitete o njih. Slovenci res nimamo velikih mednarodnih romarskih središč, kot so Lurd, Fatima in Kompostelj, a smo med vsemi zahodnimi narodi verjetno najbolj goreči privrženci romanj ali božjepotnih potovanj. Zato so osrednja slovenska romarska svetišča Brezje, Sveta Gora nad Gorico, Ptujska gora in druga vselej dobro obiskana. Ali lahko govorimo o pravi romarski kulturi?

Pozorni obiskovalec Krajinskega parka Sečoveljske soline zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju (ponovitev).

Konec avgusta leta 1931 smo v Ljubljani doživeli premiero prvega slovenskega filma. Bil je nem, a z glasbeno spremljavo orkestra, kakor je bilo tedaj v navadi. Danes ponavljamo oddajo o tem, kako so ga posneli mladi navdušeni alpinisti, člani Turistovskega kluba Skala, ki si je prizadeval popularizirati gorništvo na Slovenskem. Na 35-milimetrski filmski trak ga je posnel, zmontiral in režiral vsestranski Janko Ravnik, glasbenik in izkušen fotograf.

Od srednjega veka naprej govorimo o nošah na Slovenskem, o narodni noši pa šele od druge polovice 19. stoletja, po pomladi narodov. V socializmu narodne noše niso spodbujali, nov razvoj priljubljenosti pa je opaziti po osamosvojitvi.

Poslikane panjske končnice so slovenska posebnost. Pred 300 leti, ko je slovensko čebelarstvo z Antonom Janšo dobilo primat v tedanji habsburški monarhiji, so začeli na Gorenjskem in Koroškem poslikovati panjske končnice na panjih kranjičih. Največji razmah je to svojevrstno ljudsko slikarstvo doseglo v 19. stoletju, na prelomu v 20. stoletje pa je počasi zamrlo. Danes je ohranjenih še kakšnih 3.000 izvorno poslikanih panjskih končnic. A končnice poslikujemo tudi danes (ponovitev).

Kolonat kot vir preživetja. Kolonstvo kot posebno obliko pravnih lastniško-najemnih odnosov poznajo v Brdih že od razvitega srednjega veka naprej. Za razliko od tlačanstva je kolonstvo veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z lastnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je skozi stoletja nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi (ponovitev).

Tako dišeče in vijolične nikjer drugje ni! Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstro-Ogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so pošiljali v Benetke, Trst in na Reko, prek Bohinjske proge pa tudi na cesarski Dunaj. Z razpadom cesarstva in novimi mejami je posel začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah (ponovitev).

Postojnska jama je z do zdaj odkritimi dvoranami in rovi ena največjih v Evropi in na svetu, ki je dostopna vsem obiskovalcem, ne samo jamarjem. V več milijonih let jo je ustvarila ponikalnica, reka Pivka, ki se pod zemljo združi s ponikalnico Rak in skupaj prideta na površje kot Unica. Voda je z raztapljanjem apnenca v tisočletjih ustvarila prečudovite kapnike, stebre, zavese in številne druge skulpture, kakršnih človek ne zmore. Prav te lepote so ponesle sloves Postojnske jame v svet in v dobrih dvesto letih jo je obiskalo več kot 40 milijonov ljudi (ponovitev).

Slovenija je v svetu znana kot država, ki ima zelo veliko orgel glede na velikost in število prebivalcev. Kar okrog 1.100 jih je, kar nas uvršča v sam svetovni vrh. Kot ozemlje na prepihu je tudi pri orglah kot cerkvenem in tudi posvetnem glasbilu čutiti vplive Sredozemlja in germanskega sveta. A k vsemu smo dodali tudi veliko svojega (ponovitev).

V okviru oddaj o posebnostih in lepotah kraškega sveta smo pred dvema letoma posneli oddajo o fenomenu Cerkniškega polja. Danes jo ponavljamo. Ljudje ob njem so že tisočletja navajeni na večno spreminjanje pokrajine, saj polje večkrat na leto prekrije jezero, potem pa presahne. Ali pa tudi ne. Odvisno od količine padavin. Presihanje in nastajanje jezera poljedelcev ob njem ne skrbi, saj so se s svojim načinom pridelovanje prilagodili nenehnim spremembam in izkoristili prednost jezera in suhega polja.