Evropa osebno

22-letni Argentinec Ignacio Farah Bečaj je odraščal v Garínu blizu Buenos Airesa, vendar je bila Slovenija vedno del njegove družinske zgodbe. Njegovi predniki po mamini strani so po drugi svetovni vojni iz Trebnjega in z Blok odšli v Argentino, Ignacia pa je v Slovenijo pripeljala radovednost o lastnih koreninah. Kljub temu, da slovensko skoraj ne govori, pravi, da se tukaj počuti nenavadno domače.

Pri devetih letih je zapustil Afganistan, pri desetih je v Iranu že delal po 16 ur na dan, pri petnajstih pa se je na poti proti Evropi ločil od mame in mlajšega brata. Danes je 23-letni Sharif dijak srednje šole v Ljubljani in pravi, da se po letih skrbi za preživetje končno spet počuti kot otrok. Njegovo življenje se je popolnoma spremenilo v begunskem taborišču na Lezbosu, ko je spoznal slovenskega zobozdravnika.

Tokrat smo v Posočju, na Šentviški planoti. Tja nismo šli z vlakom, čeprav je tam "Železniška postaja Péčine". Ta napis krasi hišo Škota Richarda Nivena. To je neverjetna življenjska zgodba človeka, ki je kot otrok sanjal o parnih lokomotivah, postal strojevodja hitrih vlakov, z motorjem prepotoval svet in se nazadnje ustalil v Sloveniji, kjer ima bogato zbirko malih in velikih lokomotiv.

Pravi, da ima dva doma, že petindvajset let živi v Sloveniji, sicer pa prihaja iz ruske republike Dagestan. Dzhamilyat Abdulkhalikova je ginekologinja, v Slovenijo je prišla pred 25 leti na študij medicine. Razlaga o otroštvu v Rusiji, kjer sta starša vedno skrbela, da niso živeli v pomanjkanju, kjer je bila skupnost najpomembnejša in kjer jo še zdaj na letališču pričakajo celo nekdanji sošolci. Slovenija ji je sicer tudi dala veliko, tu je dobila službo, si ustvarila družino in - kot pravi - obvlada slovenski jezik že do te mere, da v njem sanja. In dodaja, da: “je tvoj jezik tisti, v katerem šteješ denar. In jaz ga večinoma štejem v slovenščini.”

Kaj pomeni preseliti se v državo, za katero še pred nekaj leti nisi bil prepričan, če je Slovenija ali Slovaška? Agnieszka Mravinec je zaradi ljubezni zapustila Poljsko, v Sloveniji pa našla nov dom in novo službo. Že po pol leta je znala osnove slovenščine, ob tem je odkrila čar dvojine, se naučila belokranjskega narečja, doživela nekaj zelo zabavnih jezikovnih nesporazumov in ugotovila, da se Slovenci poslavljamo precej drugače kot Poljaki. Danes pravi, da je doma v obeh državah. Zato na tekmah med Slovenijo in Poljsko vedno zmaga.

Mahnoor Jamil prihaja iz pakistanske prestolnice Islamabad, že nekaj mesecev pa je pri nas mlada raziskovalka na Inštitutu Jožef Štefan. Ukvarja se s kibernetsko varnostjo in umetno inteligenco. Pravi, da se v Ljubljani počuti kot doma, čeprav pogreša družino in prijatelje, pa tudi začimbe. Pri nas uporabljamo včasih zgolj dve, sol in poper, v Pakistanu pa za posamezno jed kombinacijo tudi petnajstih začimb. Opaža, da je zato postala občutljivejša za pekoče okuse, ko se je nazadnje vrnila v domači Islamabad, se ji je vse zdelo pretirano pekoče. Bližnji so ji rekli, da se je poevropila!

Bil je ulični umetnik. Za mimoidoče je na evropskih trgih igral piščal, ali pa postal živi kip. Danes Argentinec Guillermo Daniel Escalante Rodríguez vodi lončarske delavnice v sklopu Slovenskega etnografskega muzeja. Slovenijo je pred petnajstimi leti izbral za svoj dom. Tukaj je ostal tudi zaradi Prešernovega trga; navdušen je namreč nad tem, da ga ne krasi vojskovodja na konju, temveč največji slovenski pesnik in njegova muza. To veliko pove o državi in o vrednotah ljudi, ki tam živijo.

V tokratni Evropi osebno bomo spoznali 18-letnega plesalca Dana Lužarja, ki se je rodil v Ljubljani, a odraščal v Kanadi. Pred kratkim se je z družino vrnil v Slovenijo, kjer se je vpisal na plesno akademijo. Dan Lužar se s plesom se ukvarja že štirinajst let. Sanja tudi o tem, da bi nekoč plesal na vseh mogočih odrih, tudi na križarki.

Cristina dos Santos Caserman se je zaljubila v Slovenca in se pred dvajsetimi leti preselila v našo državo. Jezika se je učila s pomočjo knjig in člankov v časopisu, tu opravila maturo in doštudirala predšolsko vzgojo. Nekaj, kar je v Braziliji, če nimaš veliko denarja, skorajda nedostopno. Visoka izobrazba. Spregovorila je o ločevanju med revnimi in bogatimi, kot se spominja iz svojega otroštva, rasizmu, o tem, da so v vrtce in šole poleg hrane in pijače morali nositi še toaletni papir, pa o tem, da je delala, odkar pomni.

Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2015 pri nas delovno aktivnih 46 Filipincev, lani, deset let kasneje, pa kar 955. Med njimi je tudi April Rose Vizintin, ki jo je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Dom si je ustvarila v Novi Gorici, kjer dela kot prodajalka. Je mama dveh hčerk in poročena z zamejskim Slovencem.

Preveč lepega in zanimivega je v življenju, da bi ga povsem namenila le eni dejavnosti. Takrat članica ruske mladinske reprezentance je zato opustila tek na smučeh, zavila v novinarstvo, po izkjučitvi s fakultete ob delu študirala geodezijo, zdaj pa v slovenskem podjetju dela kot gradbena inženirka. Žana Andrejeva z veliko zidarsko žlico zajema življenje. Pretekla je številne ultramaratone, v Andori vmes premagala za dva Everesta in pol višine, rada ima dolge pohode, denimo v Himalaji, veslanje med otoki po Jadranu, najraje pa turno smuča. Med epidemijo je poprijela še za kitaro, danes pa ljubiteljsko igra v zasedbi, katere ime ustreza njenemu spoprijemanju z izzivi vsakdana: Bomo že.

Ko mu boste prisluhnili, ne boste verjeli, da govori Kolumbijec, ki je šele pred šestimi leti prišel v Slovenijo. Njegova slovenščina je namreč brezhibna. Andres Cepeda je anesteziolog, ljubitelj narave in žuželk ter strasten opazovalec vesolja, ki si tja gor želi tudi odpotovati kot del odprave. Obožuje krvavice in kislo zelje z ocvirki, pogreša pa tropsko sadje. V pogovoru pove, kako se je znašel v Sloveniji, kakšne so prednosti življenja v mali državi sredi Evrope in zakaj tako rad opravlja svoj poklic.

Kenta Yamamoto, japonski baletni prvak, že več kot desetletje ustvarja v ansamblu SNG Ljubljana. Kot otrok je raje igral nogomet, balet pa je pravzaprav spoznal po naključju, ko je odšel na trening s svojo sestro. Baletna pot je mladega nadarjenega baletnika že pri desetih letih peljala na Kitajsko, potem pa vse do Kraljeve baletne šole v Londonu, kjer je uporniški najstnik odkrival tudi življenje izven plesnih dvoran. Danes svoje izkušnje in znanje kot mentor in učitelj predaja mladim.

Rizwan Zahoor je iz Islamabada v Slovenijo prišel zaradi doktorata, ostal pa zaradi življenja, ki si ga je tukaj ustvaril. Danes kot raziskovalec dela na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, z družino živi v Ljubljani, Slovenijo pa je postala njegova nova domovina. Njegova pot do sem ni bila preprosta – od urejanja dokumentov prek Kitajske do prvih zadreg s slovenščino. Začela pa se je nekega dne, ko je v Pakistanu vklopil televizijo in prvič spremljal tekmo smučanja.

Tokratna Evropa osebno je malce drugačna. Spoznali bomo Francozinjo, ki že sedem let živi v Sloveniji. Je stop-motion animatorka za risanke in filme, sodelovala pa je tudi pri ustvarjanju ikonične risanke Bacek Jon. Hkrati bomo spoznali tudi njen najljubši hobi – šport, za katerega večina sploh ne ve, da obstaja, kaj šele, da imamo tudi slovensko ekipo: Roller Derby Ljubljana. Mojca Jevšek je ekipo in Francozinjo Julio oziroma Del, kot se glasi njen roller derby vzdevek, obiskala na treningu.

Jurij Spitzen je Ljubljančan že dve leti in pol. Sin Rusa in Ukrajinke, ki je živel razpet med domovinama staršev, je bil že pred začetkom ruske agresije odločen, da se bo preselil nekam v Evropo, vojna vihra je namero samo pospešila. Z ženo Ukrajinko in hčerko Slovenije niso izbrali naključno, na prihod v našo deželo se je Jurij pripravljal tudi z učenjem slovenščine. In to ob pomoči risank in filmov. Znanje našega jezika mu pride zelo prav, saj je lastnik družinske pekarnice »Mama peče«, mama je njegova žena, pekovka in slaščičarka, on, pravnik po izobrazbi, pa je njen asistent in prodajalec. Čeprav si želi, da bi v Ukrajini čim prej zavladal mir, pa ne čaka na vrnitev, ampak bi rad v Sloveniji ostal za vedno.

Naš tokratni gost se je v Slovenijo – z neskončno birokratskimi ovirami – preselil iz Nigerije. To, da se je na razpis za službo na Inštitutu za anatomijo prijavil v času kovida, tudi ni pomagalo. Chiedozie Kenneth Ugwoke je doktor medicine in asistent na Inštitutu za anatomijo.

Igor Gombač že skoraj 30 let živi v Cortini d'Ampezzo. V Dolomite se je preselil iz Trsta, navdušuje ga narava, vsak prosti trenutek skuša preživeti v hribih. Pravi, da so igre prinesle veliko dobre volje in tudi nekaj kaosa. Njegov najljubši dogodek z iger pa ni povezan z zimskim športnikom.

Sreča v nesreči je smučarskega tekača Valerija Gontarja pred štirimi leti iz Rusije pripeljala v Slovenijo. Tu dela in hkrati trenira ter poskuša doseči čim boljše rezultate na tekmovanjih. Slovenijo je vzljubil, želi si, da bi tudi ona vzljubila njega.

26-letna Ginevra Montenovo iz Rima trenutno opravlja delo prostovoljke v Mladinskem centru - Epicentru Piran. V Slovenijo je prišla prek programa Evropske solidarnostne enote, ki mladim, ki živijo v Evropi in državah, ki sodelujejo v programu Erasmus Plus, pomaga razviti občutek solidarnosti s sodelovanjem v individualnih ali skupinskih projektih. Diplomirala je iz sodobne književnosti, magistrirala iz novinarstva in komunikacije. S tem se kot ustvarjalka vsebin za družbene medije in specialistka za komunikacije tudi ukvarja večino svoje dosedanje poklicne poti. Čeprav je že veliko prepotovala, jo je slovenska Istra očarala in popolnoma prevzela, je povedala Mateji Brežan.

Od sončnega Rodosa do zasnežene Štajerske. 27-letni Odisseas Shtylla, rojen v Grčiji albanskim staršem, danes v Sloveniji gradi nov vsakdan. V pogovoru se spominja otroštva na otoku, kjer so dnevi minevali med plažo in kolesi, ter govori o življenju, ki so ga vedno zaznamovali različni jeziki. Slovenščina je že njegov četrti. Kako je grško musako in tzatziki zamenjal za govejo juho in krompir ter kako sta grško sproščenost in ples nadomestila slovenski red in čistoča? Foto: Na fotografiji sta Odisseas in njegov prvi snežak.

Elizabeth Griffin je Američanka, ki od leta 1993 živi na Opčinah. Domuje v stari železničarski stavbi ob opuščeni progi, po kateri je nekoč vozil tudi Orient Express. Angleščino poučuje na slovenskih šolah in s pretanjeno, neobremenjeno distanco opazuje odnose med dvema narodoma na Kraškem robu. Slovence in Italijane spoznava tudi med vrtnarjenjem; na blokovskem dvorišču je uredila tudi gredico v spomin na pokojnega očeta, ki jo je ob pomoči svojih učencev poimenovala "tihi dom".

Francesca Delacio živi na španskem otoku Majorka. Tam je vrsto let šivala tradicionalne kostume za eno najbolj znanih folklornih skupin s stoletno tradicijo. Tesno pa je povezana tudi s Slovenijo, saj je več kot dve desetletji nekaj mesecev na leto preživljala v dolini Dragonje.

Yukio Mori prihaja iz Tokia na Japonskem, a njegov drugi dom je postala Murska Sobota. Prihodnje leto bo praznoval 90 let. Je podjetnik, prodajalec vina, ljubitelj kulinarike, poznavalec svetovne politike, glasbenik in človek, ki je svoje življenje posvetil povezovanju Japonske in Slovenije. Z njim smo obiskali tradicionalni Miklavžev sejem v Murski Soboti in se pogovarjali o njegovih podjetniških podvigih, o prekmurskih specialitetah, kulturi, jeziku in domačinih.

Živela je ob reki, za katero pravi, da je široka kakor morje. Vajena je bila vožnje mimo brezmejnih poljan rumenih sončnic. Njen pogled je na modrem nebu večkrat uzrl nepregledne jate žerjavov. Mesto Dnipro, ki je pred vojno štelo blizu milijon prebivalcev, je bila primorana zamenjati za gorenjsko vasico Moškrin, kjer vse prebivalce pozna po imenu. Upokojena ukrajinska učiteljica Vita Šnurova v svoji hvaležnosti in skromnosti pravi, da se počuti, kakor da bi živela v švicarskem sanatoriju. Toda želja, da bi se nekoč lahko vrnila domov, še vedno tli.

Odpravljamo se na potovanje od Makedonije do Slovenije z Galino Branko, tokratno gostjo oddaje Evropa osebno. Z nami bo delila svojo zgodbo; od makedonskih ritmov in babičinih skrivnih receptov, do radosti, ki ji pomagajo, da se počuti doma, kjerkoli že je. Kako je postala ‘prava Slovenka’ in kako se s pomočjo prijateljev uči jezika, a hkrati ohranja stik s svojim domom, sončnimi zahodi na Ohridskem jezeru in pristnimi makedonskimi tradicijami?

Lovelyn Dušanič je Filipinka, ki že 2 leti neprekinjeno živi v Sloveniji. Kot otrok si je želela pomagati skupnosti, zato je bila njena prva želja postati županja. Danes dela kot zdravstvena delavka v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah. Odločitev, da se z možem, ki je Slovenec, preseli v Slovenijo, je bila zanjo hkrati najlažja in najtežja. Najlažja zato, ker je vedela, da ga ljubi, in ker ji je Slovenija res všeč. Najtežja pa zato, ker se ni mogla izogniti stereotipu, da se Filipinke poročijo in preselijo v tujino zaradi denarja.

Če ste ljubitelji azijske hrane, ste se po vse verjetnosti že kdaj ustavili v njegovi restavraciji na Miklošičevi ulici v Ljubljani. V Sloveniji živi že več kot 13 let, a njegovi začetki niso bili rožnati. Po letih izkoriščevalskih služb je odprl svojo restavracijo in postal sam svoj šef. Babu je med domačini znan kot najbolj nasmejan kuhar, ki ne postreže le z vrhunsko hrano. Svoje stranke namreč uči, da je ljubezen do dela pomembnejša od denarja in da vsakodnevne izzive lažje rešimo, če se jih lotimo z nasmeškom.

Milena Zupanc je v Sloveniji dva meseca. Sem je prišla na prakso. Je medicinska sestra, potomka Slovencev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v Argentino. Poudarja, da je življenje v Buenos Airesu lepo, a da je pogosto tudi nevarno, v Sloveniji pa se počuti dobro in varno. Prakso opravlja na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in razlaga, da bi se lahko argentinski zdravstveni sistem kaj naučil od našega. Ima pet bratov, vsi še živijo doma s starši. Od rojstva dalje govorijo slovensko in gojijo slovenske vrednote. Rada ima Slovenijo in če bi ji tukaj ponudili službo, bi o tem dobro premislila.

Američanka Tamara Giles-Vernick je raziskovalka, medicinska antropologinja, afrikanistka, zgodovinarka, ki se je po študiju odpravila v Srednjeafriško republiko preučevat gorile in šimpanze. Danes dela na francoskem Pasteurjevem inštitutu v Parizu. Ukvarja se z raziskovanjem prenosa bolezni z živali na človeka in obratno ter zdravstvenih posledic zdravstvenih kriz za ranljive skupine. V Evropi osebno nam bo opisala tudi, kako je bežati pred razjarjeno gorilo.

Japonci obožujejo Evropo, ker je polna starih stavb. Na Japonskem jih zaradi pogostih potresov skorajda ni, pravi Čiaki Šimizu iz Tokia. Večkrat nagrajeno multidisciplinarno japonsko umetnico je pri nas zelo navdušil Jože Plečnik. V Ljubljani pa se, že odkar je prišla, počuti zelo domače. Predvsem zaradi prijaznih ljudi, pa tudi zaradi ljubljanskega zmaja.

Ksenija Juvan devet let živi v Sloveniji. Prihaja iz ruskega mesta Toljati, ki mu pravijo tudi ruski Detroit, saj se je tam razvila ruska avtomobilska industrija. V Rusiji sicer ne živi že od leta 2002, prepotovala je svet - Nemčija, Kitajska, Dubaj, nato pa našla ljubezen ravno v Sloveniji. O Slovencih pravi, da ne razume, zakaj se vedno tako radi primerjamo z drugimi, ceni pa našo skrb za zdravje, dobro prehrano in varno okolje. Pravi, da je največji stereotip o Rusih ta, da že za zajtrk pijejo vodko.

Vlad Todoran prihaja iz majhnega mesta v Transilvaniji, nedaleč od legendarnega gradu, kjer naj bi nekoč prebival vampir Drakula. Danes je novinar na romunski nacionalni televiziji. V njegovem najnovejšem dokumentarnem filmu je več tednov spremljal romunske ovčje nomade – pastirje, ki ohranjajo stoletja staro prakso transhumanțe, sezonske selitve čred skozi stotine kilometrov Karpatov. Z Vladom smo se pogovarjali o romunski kulturni dediščini, pa tudi o stanju novinarstva ter javnih medijev v Romuniji.

Rad ima štruklje, presenečen je nad tem, da v Sloveniji še vedno poslujemo z gotovino, hkrati pa je navdušen nad našo naravo, lokalno hrano in prijaznostjo ljudi. Aaron Arnold je ameriški študent, ki se je pred osmimi meseci preselil v Slovenijo in se nad njo tako navdušil, da si želi ostati tudi po študiju. Všeč mu je bolj umirjen življenjski slog, daljši poletni dopusti, o katerih lahko v ZDA le sanjajo, saj da je tam bolj značilno pehanje za denarjem in zasledovanje tako imenovane "korporativne Amerike". O naši državi govori v samih presežnikih, zato ni nič nenavadnega, da ga v Evropi osebno gostimo prav na rojstni dan Slovenije.

Indre Simanaitienė je nekdanja BBC-jevka, ki se je po letih bivanja v Združenem kraljestvu vrnila domov - v Litvo. Državo je zapustila, ker je bila lačna novih izkušenj v tujini, ko pa se je želela v Londonu tudi ustaliti, je ugotovila, da so morda pogoji za življenje boljši v Litvi in glavnem mestu Vilni. Opaža, da se tudi veliko njenih prijateljev vrača domov, predvsem zaradi dostopnosti stanovanj, družinskih vezi ter dobrega okolja za skrb in vzgojo otrok. “Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.”

Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.

Zadnjo marčevsko soboto se je v Posočju začela ribolovna sezona. Prav Soča, muharjenje in narava nasploh so Laurensa Bubendorferja iz Avstrije že kot majhnega dečka tako začarali, da si je od vedno želel preselili v dolino Soče. In tukaj je že dobrih osem let. Dolini Soče se je pred nekaj leti poklonil tudi z večkrat nagrajenim dokumentarnim filmom Smaragdni raj. Poleg fotografije in snemanja se ukvarja z ribiškim vodenjem, predvsem pa živi svoje otroške sanje. Že jeseni je na ribolov na Bovško popeljal Marišo Bizjak.

Odraščal je v enem največjih mest v Južni Ameriki, v São Paulu, zdaj že dvanajst let živi v Ljubljani. Predstavljamo vam Cuco Valiukeviciusa, glasbenega producenta, strastnega kuharja ter ljubitelja piva in življenja. Nekatere slovenske besede mu še vedno delajo preglavice, recimo "Gospodarsko razstavišče", vendar jezik po več kot desetih letih življenja v Sloveniji obvlada. V pogovoru tudi o odločitvi za selitev v Ljubljano, o njegovem producentskem delu in večjezični družini.

Melinda Liu je novinarka, ki že od leta 1980 živi v Pekingu. Dela za ameriški tednik Newsweek. Pojasni bliskovit vzpon Kitajske in razloge za optimizem navkljub slabšim gospodarskim kazalcem. Zakaj Kitajci sramežljivo občudujejo Elona Muska in kako bi z Donaldom Trumpom lahko celo sklenili trgovinski sporazum.

Kaj imata skupnega španska in arabska kultura? Vsi radi glasno govorimo in zdi se, da ima najbolj prav tisti, ki se najbolj “dere”. Povezuje nas smisel za humor, ki ga ohranjamo tudi v najtežjih trenutkih. In vse se vrti okoli hrane in družine, pravi andaluzijska novinarka Natalia Sancha, ki je specializirana za poročanje o Bližnjem vzhodu. To regijo je vzljubila skozi jezik, arabščino. K učenju arabščine pa sta jo spodbudila arabska dediščina Andaluzije in del otroštva, ki ga je z družino preživela v Alžiriji. Danes živi med Španijo, Sirijo in Libanonom in si med drugim prizadeva za to, da v Evropi arabskega sveta ne bi videli le skozi nikab in terorizem, ker je, pravi, veliko več. Foto: Alexis Haulot

Maria Alejandra Rubio Rojas je v Slovenijo prišla pred slabim letom in pol, in sicer na doktorski študij na Mednarodno podiplomsko šolo Jožefa Stefana. Kot antropologinja sodeluje pri projektu, ki se ukvarja z razmerami za kolesarjenje v mestih, in tudi Bogota, glavno mesto Kolumbije, od koder je doma, je tako kot Ljubljana zelo kolesarsko mesto. Je pa tudi plezalka in filmska ustvarjalka, njen dokumentarni film Bojevnice je bil prikazan na letošnjem Festivalu gorniškega filma. Če je niste spoznali tam, jo boste v Evropi osebno.

Romi v Romuniji so druga največja etnična skupnost. Uradno jih je le dobrih 3%, ocenjujejo pa, da je romskega porekla kar okoli 10% ali okoli 2 milijona Romunov. Romi so začeli naseljevati Vlaško in Moldavijo v 14. stoletju, kjer so bili vse od svojega prihoda zasužnjeni. Suženjstvo v Romuniji so ukinili šele leta 1884, a so bili Romi preganjani ali vsaj potisnjeni na rob družbe vse do preloma tisočletja. Integracija Romov v romunsko družbo je proces, ki v Romunij poteka že vse od božične revolucije leta 1989. Zelo počasi, a poteka. Del tega proces je tudi romunska pravoslavna cerkev, ki uradno v svoje vrste do nedavnega ni sprejemala Romov. Dokler niso v duhovniški poklic februarja 2009, točno 153 let po uveljavitvi zakona, ki je končal suženjstvo Romov v Romuniji, posvetili prvega Roma, našega današnjega gosta v Evropi Osebno, Daniela Gango.

Juta Harako je Japonec, ki je pri 35 letih prvič obiskal Evropo. V oddaji razloži, nad čim je v avstrijski prestolnici, kjer je preživel mesec dni, najbolj začuden in česa pri Evropejcih ne razume. Deli pa tudi zgodbo o tem, kako je rešil življenje svoji mami in kako mu je to pomagalo najti življenjsko poslanstvo.

Tessniem Kadiri je mlada 23-letna novinarka iz Nemčije. A njen videz, polt temnejšega odtenka in gosti črni kodrasti lasje, pripovedujejo, da njene korenine presegajo evropske. Njena starša prihajata iz Maroka, kjer je kot otrok preživela dolga poletja. Spominja se toplih noči, preživetih z glasnimi tetami in strici, ki so si med seboj ure in ure pripovedovali zgodbe. In seveda hrane, polne okusov, začimb in brav. V pogovoru z Nežo Borkovič govorita tudi o Evropskem (ne)sprejemanju drugačnosti, njeni odločitvi, da vsakodnevno ne nosi hijaba in obogatitvi, ki jo je v njeno življenje prinesel preplet dveh diametralnih kultur.

Randy Bresnik je astronavt slovenskih korenin. V vesolju je preživel skoraj 150 dni; med prvo misijo se mu je rodila hčerka, tako da je njeno rojstvo zamudil, druga misija, ki je trajala pet mesecev, pa mu je dala vpogled v to, kakšno je življenje v vesolju. Kako se prhajo, kako trenirajo mišice, kako gredo na stranišče, kaj je bilo najboljše, kar je jedel v vesolju, kaj najslabše in ali v vesolju boli križ?

Chu Chai Chu je zgodnje otroštvo preživela v jami na robu puščave Gobi. Pred 800 leti je njen prednik dobil od vladarja goro in vas. Postali so znani kot »jezni ljudi«. Življenje v puščavi je bilo trdo, a hkrati prepleteno z magijo. Živeli so z volkovi in jih častili, saj znajo stopiti skupaj za dosego skupnih ciljev.

Raoul Wijsma je pevec in pisec pesmi, ki ga na Slovenijo veže globoka vez, lepa in žalostna. Prvič je prišel sem, v Prlekijo, kot najstnik in od takrat se vrača. Zadnja leta skupaj s svojo glasbeno skupino Raoul & the Wisemen. Njihov zadnji projekt je bil povezan z zgodbo o povodnem možu, ki jo je zapisal že Valvazor, po njej pa balado napisal tudi Prešeren. Zakaj ima rad sezname, kje vidi razlike med Slovenijo in rodno Nizozemsko in kdo je bil vztrajnejši, oče ali mama, da mu je ime Raoul?

Mesec november je posvečen ozaveščanju o raku pri moških. V naši zadnji novembrski oddaji Evrope osebno smo vam predstavili zgodbo Američana Seana Swarnerja, ki se je kar dvakrat spopadel z boleznijo, danes pa s svojimi dosežki navdihuje milijone po svetu.

Ricardo Frugoli je profesor z doktoratom iz gastronomije, ki zase pravi, da je aktivist proti lakoti. V Braziliji je pred petimi leti vzpostavil mrežo, ki pripravlja tople obroke za brezdomne in vse tiste, ki si obroka ne morejo privoščiti. Za projekt je prejel prestižno nagrado Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo "Food Hero" . V Ljubljani se mudi že tretjič, po njegovih besedah pa gre za eno najlepših mest v Evropi, kamor se zelo rad vrača. Menda tudi zaradi hrane, ki je izjemna.

Jovana Antović pet let živi v Sloveniji in je zdaj, kot pravi, postala prava Slovenka, saj si je kupila kolo. Opaža, da smo Slovenci zelo športen narod, ob nedeljah se zdi, kot da je Ljubljano preplavila kakšna bolezen, saj ni nikjer nikogar, ker so vsi v naravi. Pravi, da je največji stereotip o Srbih, ki ne drži, ta, da so nacionalisti. Sama je najboljši dokaz, da ni tako. Njen mož je rojen v Sarajevu, ima slovensko državljanstvo, živi v Sloveniji, zaradi želje po pridobitvi slovenskega državljanstva se Jovana zdaj odpoveduje svojemu srbskemu. Jovana je tokratna protretiranka, ki svoje življenje in selitev v Slovenijo razlaga v odlični slovenščini.

Najljubši besedi Chrisa Russlla sta pajzl in katastrofa. V njegovem življenju se prepletajo poklic bariste in odločitve, ki so vodile v prodajo vsega, kar je imel, in to dvakrat! Iz Montane ga je v Maribor pripeljala ljubezen življenja, on pa je v naše največje mesto ob Dravi pripeljal strast do kave in glasbe. V pogovoru ob tem še o kulturi pitja kave, finančnem zlomu zaradi zloma noge, pa o slovenščini, glasbi in družbeni klimi.

Novinarka Chiyo Robertson s škotsko-japonskimi koreninami je več kot dve desetletji delala za BBC. Pred dvema letoma ga je tudi zapustila, danes pa s svojim znanjem pomaga mladim in marginaliziranim skupinam, na primer zapornikom, ki jih uči pripovedovanja zgodb, komuniciranja z zunanjim svetom in veslanja. Pravi, da je najbolj izpolnjujoče zanjo, da znanje predaja ljudem, ki ga verjetno najbolj potrebujejo. S Kajo Ravnak se pogovarjata o pisanem Tokiu, kjer je preživela svoje otroštvo, veslanju po londonski Temzi in učenju novinarstva v Afriki.

Ad Fluvium Frigidum je večdnevni festival poznoantične kulture, ki je poleti potekal v Ajdovščini. Naslanja na izročilo slovite rimske bitke pri Mrzli reki, ki se je zgodila v bližini utrdbe Castre in velja za prelomen dogodek v svetovni zgodovini. Sam festival je združil več kot 100 ljubiteljev uprizarjanja rimskega življenja iz kar desetih držav, tudi iz Bolgarije, ki ima bogato rimsko dediščino, a precej reven odnos do nje. Na avtobusu navdušencev iz Sofije je bil tudi Joan Krustev, pri katerem se je strast do rimske zgodovine vžgala ob knjigah in videoigricah. Z njim bi se lahko pogovarjali v več jezikih, tudi v slovenščini bi šlo, a ostali smo pri angleščini, o kateri pravi, da je danes v EU nekakšna lingua franca, tako kot je bila v Rimskem imperiju latinščina.

Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.

Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.

"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.

Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.

Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.

Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.

Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.

Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.

Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.

Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja