Glasovi svetov

Čeprav je Mao, ki je deželi na oni strani velikega zidu vladal med letoma 1949 in 1976, odgovoren za trpljenje in smrt milijonov Kitajk in Kitajcev, v svoji domovini vendarle velja za nespornega junaka. Zakaj?

9. septembra 1976, pred pol stoletja torej, je v Pekingu umrl Mao Zedong. Komunistični politik, ki se je rodil decembra leta 1893 na podeželju v južni provinci Hunan, se je v kitajsko zgodovino z velikimi pismenkami vpisal najpozneje 1. oktobra leta 1949, ko je na pekinškem Trgu nebeškega miru razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. No, tej, ljudski Kitajski je Mao potem tudi načeloval naslednjih 27 let in bil neposredno odgovoren za osupljiv niz napak, katastrof in zločinov – od zatrtja kampanje stotih cvetov, ki naj bi sicer spodbujala javno izražanje kritičnih mnenj in pripomb, prek t. i. velikega skoka naprej, poizkusa hitre industrializacije dežele na oni strani velikega zidu, poizkusa, ki se je iztekel v naravnost apokaliptično lakoto, do velike kulturne revolucije, med katero so mladi rdeči gardisti z Maovo rdečo knjižico v rokah uničili na tisoče templjev, palač in drugih vidnih simbolov kitajske starodavne civilizacije. Človeška življenja, ki so bila med vsemi temi brutalnimi pretresi izgubljena, lahko štejemo v desetinah milijonov, preživeli pa najbrž še danes živijo z globoko travmatičnimi spomini na Maovih 27 let na oblasti.

In vendar ni dvoma – Mao Zedong je na Kitajskem danes junak. Njegovi portreti in kipi krasijo pisarne in mestne trge od ruske do vietnamske meje, Komunistična partija pa je njegovo zgodovinsko vlogo že pred časom uradno ovrednotila takole: Mao naj bi sicer res bil 30 odstotkov slab, a bil naj bi tudi 70 odstotkov dober. Ob tej partijski igri procentov je kaj lahko zamahniti z roko, češ cenena propaganda oblastnikov, a če to storimo, se slej ko prej prikrajšamo za širše razumevanje novejše kitajske zgodovine, razumevanje, ki bi nam utegnilo še kako priti zdaj, ko je Ljudska republika drugo gospodarstvo sveta in ko očitno tudi že precej uspešno tekmuje z Združenimi državami Amerike za položaj svetovne velesile številka ena.

Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kaj partija pa tudi milijoni navadnih Kitajk in Kitajcev Mao Zedongu štejejo v dobro in zakaj naj bi to dobro vendarle odtehtalo vse trpljenje in vse smrti, za katere je odgovoren? – Odgovor na to zagatno vprašanje nam je pomagala iskati dr. Maja Veselič, sinologinja in predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Foto: propagandni plakat z Maovo podobo, razstavljen v Anrenu v tamkajšnjem Muzeju značk, ur in pečatov iz rdeče dobe (Goran Dekleva)

Ljubljana potrebuje več programov za brezdomne uporabnike in uporabnice drog.

Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani letos obeležujejo 20-letnico delovanja Centra za študij drog in zasvojenosti. Konec junija so ob tej priložnosti pripravili posvet. Srečanje je bilo namenjeno pomembni in aktualni temi zmanjševanja škode na področju uporabe drog in drugih zasvojenosti ter refleksiji preteklosti in izkušenj, ki so nastale na tem področju od devetdesetih let preteklega stoletja dalje, so zapisali v vabilu na posvet. O problematiki drog, zasvojenosti in brezdomstva se bomo v tokratni oddaji pogovarjali s strokovnjakinjama. To sta doktorica Vera Grebenc in doktorica Amra Šabić. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.

Letošnja poletna sezona je bila znova tudi sezona gozdnih požarov in zdi se, da gre za trend, ki postaja vse pogostejši. Konec koncev zdaj že skoraj vsako leto zabeležimo nov globalni temperaturni rekord in vsi kazalniki kažejo, da tudi tokrat ne bo nič drugače.

Kako se torej na vse bolj vročem planetu spreminjajo gozdovi in v kolikšni meri se sploh lahko prilagajajo nenehnemu dvigovanju temperatur? Kakšni bodo čez nekaj let ali desetletij, ko se nam, ob različnih možnih podnebnih scenarijih, obetajo le še mnogo bolj neprijazne razmere? To so vprašanja, na katera bodo v Glasovih svetov odgovarjali klimatologinja mag. Mojca Dolinar, vodja Urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo na Agenciji za okolje; prof. dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter dr. Andreja Nève Repe z Zavoda za gozdove.
Foto: Avgust 2026 v Bohinjski dolini, avtor fotografije Primož Šenk, Zavod za gozdove

Kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot pravicah, s katerimi da je obdarjen sleherni človek, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo?

V začetku julija so Združene države Amerike praznovale 250. obletnico razglasitve neodvisnosti. V primerjavi s kakšno Kitajsko, Etiopijo ali Portugalsko je Amerika seveda zelo mlada država, a to nikakor ne pomeni, da nima pomembne, globalno odmevne pa tudi zagonetnih notranjih protislovij polne zgodovine.

Eden največjih paradoksov te zgodovine pa je slej ko prej tale: kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno, navdahnjeno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot samorazvidnih pravicah, s katerimi da je obdarjeno sleherno človeško bitje, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo? In nadalje: kako je možno, da se država, ki je – nikakor ne neupravičeno – dolgo veljala za nesporen svetilnik svobode in demokracije, v četrt tisočletja še ni uspela otresti toksične družbeno-politične dediščine sužnjelastništva in rasizma?

To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali, ko smo ob koncu junija, nekaj dni pred ameriškim 250. rojstnim dnem torej, pred mikrofonom gostili dr. Ireno Šumi, predavateljico na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki se v znanstveno-raziskovalnem smislu posveča preučevanju antropologije nacionalizma, rasizma in antisemitizma. Košček tega pogovora smo 30. junija sicer že objavili v kontekstu oddaje Intelekta na Prvem, no, v tokratnih Glasovih svetov pa diskusijo z dr. Šumi objavljamo v celoti.

Foto: voditelji gibanja za državljanske pravice med pohodom na Washington avgusta 1963, na katerem je imel Martin Luther King ml. znamenit govor, v katerem je razvil svojo »sanjsko« vizijo prihodnjih medrasnih odnosov v Združenih državah Amerike (Rowland Scherman / Wikipedia, javna last)

Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetu

Odkar so Združene države naHirošimo inNagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih nekaj desetletij strah še otipljivo navzoč, kubanska kriza, ki je svet pahnila na sam rob jedrske vojne, pa je dejansko pripeljala do nekaterih obsežnih sporazumov in omejitev oboroževanja, se zdimo danes kar nekako pomirjeni s tem, da ima vsaj 9 držav na svetu atomsko bombo in da je atomsko orožje prav v vsakem trenutku v pripravljenosti za uporabo. Še več, celo opuščanje težko doseženih sporazumov in napovedi testiranja jedrskega orožja, ki se ravnokar dogajajo, nas ne pretresejo zares. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, zakaj tako težko mislimo atomsko dobo ter kako je atomsko orožje pravzaprav spremenilo naš svet. Gosta v studiu sta znanstveni sodelavec pedagoškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije univerze na Primorskem dr. Igor Bijuklič ter zgodovinar in novinar Dnevnika Gal Krizmanič. Oddajo, ki ste jo že lahko slišali v Intelekti na Prvem, je pripravila Alja Zore.

Foto: Ameriško testiranje jedrskega orožja 1. novembra 1951 v Nevadi, Wikipedija, javna last

Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu.

»Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« pravi znani zdravnik in vplivnež David Zupančič. Infektolog iz Kliničnega centra v Ljubljani ima na družbenem omrežju Instagram več kot 45.000 sledilcev oziroma – v jeziku družbenih omrežij – foloverjev. Stavi na oseben pristop, saj pravi, da mora vplivnež v vsako svojo objavo dati nekaj sebe.

Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. Če nekateri še vedno najraje googlajo, pa drugi že raje uporabljajo ChatGPT. Raziskovalci pa so zaznali še en trend, ki je tako rekoč eksplodiral med pandemijo covida. Zelo je naraslo število tako imenovanih zdravstvenih vplivnežev oziroma zdravstvenih influencerjev. Eksplodiralo pa je tudi število njihovih sledilcev – ljudi, ki informacije o zdravju in boleznih iščejo pri vplivnežih na družbenih omrežjih.

Strokovnjaki opozarjajo, da ima ta trend lahko tako pozitivne kot tudi negativne plati. Več v oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: Raziskovalka in pedagoginja prof. dr. Tanja Kamin (Fakulteta za družbene vede v Ljubljani), filozof in esejist prof. dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta v Kopru) in zdravnik vplivnež David Zupančič (@david.zupancic). Kolega Iztok Konc je tematiko lani jeseni že predstavil poslušalcem našega Prvega programa v oddaji Intelekta; zdaj pa k poslušanju vabi tudi vas – poslušalke in poslušalci programa Ars.

Foto: Slika je simbolična/ Pixabay

Ko so v obdobju med obema svetovnima vojnama klerikalci, liberalci, krščanski socialisti in komunisti iskali vsak svoj odgovor na vprašanje, kaj se pravi biti Slovenec, so pravzaprav že tlakovali pot v državljansko vojno

Šolska učenost pravi: na Slovenskem je med drugo svetovno vojno, med letoma 1941 in 1945 torej, potekala državljanska vojna. To seveda drži, a na nek način bi lahko rekli, da – paradoksalno – to obenem tudi ne drži. Pomislimo: dr. France Bučar, prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta, je menil, da se je državljanska vojna v resnici končala šele spomladi leta 1990, ko se je pač konstituirala naša prva večstrankarska skupščina, medtem ko pesimisti med nami najbrž celo mislijo, da se v resnici sploh nikdar ni nič končalo, da je vročo državljansko vojno kvečjemu zamenjala hladna, ki pa slej ko prej traja še naprej. Morda še bolj nenavadno pa je, da niti trenutka, ko se je državljanska vojna začela, ni mogoče določiti z vso gotovostjo.

Natanko v tem kontekstu veja omeniti, da je pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla razprava Slovenski narod, v kateri njen avtor, dr. Sašo Jerše, predavatelj na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, elokventno zatrjuje, da so bile, metaforično rečeno, puške, s katerimi smo se Slovenke in Slovenci med letoma 41 in 45 streljali, pravzaprav nabite že precej prej. Jerše se v svoji knjigi namreč loteva analize slovenske ideološke krajine v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja in ugotavlja, da so bile opredelitve bistva slovenstva, kakor so jih v obdobju med obema svetovnima vojnama oblikovali klerikalci, liberalci, komunisti in krščanski socialisti, med seboj tako fundamentalno različne, da lahko rečemo, da je duh bratomornega spopada iz stekleničke v resnici ušel, že dolgo preden je enkrat po 6. aprilu 1941, se pravi po napadu sil osi na tedanjo Jugoslavijo, prvi Slovenec na svojega soseda, bližnjika oziroma brata pogledal čez puškino cev.

Zato se velja vprašati, kako so ti nepomirljivo različni diskurzi opredeljevali, kaj se pravi biti Slovenec; vprašati se velja, katere vrednote so ti nacionalni diskurzi postavljali v samo jedro slovenstva in kako si je bilo skozi njihovo prizmo navsezadnje moč predstavljali táko prihodnost našega naroda, ki bi bila zares svetla? – No, prav tega smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Jeršeta.

Foto: detajl s stenske poslikave Zgodovina Slovencev, ki jo je v preddverju Velike dvorane Državnega zbora leta 1958 ustvaril Slavko Pengov (Marko Klinc / arhiv Državnega zbora RS)

Življenje na četrtem največjem otoku na svetu – Madagaskarju - se razvijalo povsem izolirano od preostalega sveta, potem ko se je ta že pred 90 milijoni let ločil od Indije. Prav zato se je tam življenje razvilo po nekoliko drugačnih poteh kot drugod in ustvarilo bogastvo vrst, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu. Velik del jih sploh ne nismo uspeli popisati. Obenem pa je vse to bogastvo danes tudi izredno ogroženo zaradi podnebnih sprememb in posegov v okolje.

Madagaskarju se bomo posvetili v družbi dveh raziskovalcev, ki se že vrsto let vedno znova vračata na ta otok in tam odkrivata nove in nove vrste pajkov. To sta prof. dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in doc. dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.
Foto: Matjaž Bedjanič

Normalizacija sovražnega govora je nevarna

Za sodobno digitalizirano družbo je značilna velika polarizacija pogledov na svet in vse manj strinjanja o tem, kaj so dejstva in kaj so mnenja, kje se konča resnica in začne laž, manipulacija, propaganda in sovraštvo. Kako razumeti inflacijo sovražnega govora in njegovo normalizacijo, če pa raziskave kažejo, da veliko večino ljudi pri nas sovražni govor zelo moti in ga ne podpirajo? Na to in številna druga vprašanja odgovarja monografija Sovražni govor v Sloveniji. Gre za prvo poglobljeno interdisciplinarno študijo sovražnega govora v slovenskem družbenem, pravnem in digitalnem okolju. V oddaji Glasovi svetov smo se pogovarjali z urednico monografije doktorico Veroniko Bajt z Mirovnega inštituta.

O utopističnem mislecu, ki je postal ideološki arhitekt povojne Jugoslavije in bil edini, s katerim je Tito vse do svoje smrti skorajda nepretrgoma delil oblast

Obstajajo ljudje, ki tako močno zaznamujejo zgodovino nekega prostora, da ta ne bi bila enaka brez njih. Pri nas je eden takih prav gotovo Edvard Kardelj, drugi človek socialističneJugoslavije ter pravzaprav edini človek, ki si je z Josipom Brozom Titom vse do svoje smrti skorajda neprenehoma delil oblast ter v dobrem in slabem sooblikoval to nenavadno politično tvorbo, za katero so njeni voditelji po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 počasi iznašli povsem svojo zunanje in notranjepolitično usmeritev. Prav gradnja slednjih je bila največja življenjska okupacija Edvarda Kardelja, ki ga brez dvoma lahko proglasimo za arhitekta samoupravnega socializma, sistema, za katerega je imel velike upe in je menil, da ponuja alternativo tako zahodnemu kapitalizmu kot sovjetskemu državnemu socializmu, skrbel pa je tudi za teoretsko podlago neuvrščenosti, jugoslovanske zunanje politike sodelovanja s tretjim svetom. O kontroverznem slovenskem politiku in teoretiku, ki je imel verjetno kot eden redkih političnih mislecev v zgodovini možnost, da svoje ideje prevaja v prakso, ki pa ga je na koncu globoko razočarala, bomo za tokratne Glasove svetov govorili z zgodovinarjem, akademikom dr. Jožetom Pirjevcem, ki je pri založbi Beletrina nedavno izdal obsežno monografijo z naslovom Kardelj: Socialistični utopist na oblasti.

Foto: Edvarda Kardelj, Wikipedija, javna last

Sovjetski agrarni ekonomist Čajanov je v 20. letih prejšnjega stoletja prepričljivo dokazoval, da ekonomska računica, po kateri se ravnajo majhni kmetje, nikoli ni gladko združljiva s temeljno logiko kapitalizma

Zaradi globoko represivne narave režima, ki ga je v Sovjetski zvezi vzpostavil Stalin, si včasih težko predstavljamo, da so v prvem desetletju ali dveh po oktobrski revoluciji ruski in drugi sovjetski znanstveniki z najrazličnejših področij formulirali kopico prelomnih teorij, ki vse do danes na nek način ostajajo nepresežene. Tako, na primer, še vedno ne moremo razpravljati o romanu, ne da bi upoštevali, kaj je imel o tej zvrsti povedati literarni teoretik Mihail Bahtin, medtem ko so pionirske ideje fizika in raketnega konstruktorja Konstantina Ciolkovskega vdelane v temelje sodobnega raziskovanja vesolja.

No, v ta širši kontekst resnično prebojnih teoretikov iz zgodnjega sovjetskega obdobja lahko slej ko prej umestimo tudi Aleksandra Vasiljeviča Čajanova, agrarnega ekonomista, ki je v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja objavil intrigantno razpravo Organizacija kmečkega gospodarstva, v kateri je med drugim prepričljivo dokazoval, da ekonomska računica, po kateri se ravnajo majhni kmetje, ko gospodarijo na svojih kmetijah, v resnici nikoli ni gladko združljiva s temeljno logiko kapitalizma. Zakaj je to daljnosežen uvid, ki bi ga vsekakor veljalo imelo pred očmi tudi danes, pa je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili agrarnega ekonomista in predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca, ter sociologa dr. Marka Kržana, ki je za založbo Studia humanitatis Čajanova ob koncu lanskega leta prevedel, slovenski izdaji Organizacije kmečkega gospodarstva pa tudi pripisal poglobljeno spremno besedo.

Foto: motiv s poštne znamke iz l. 1961, ki slavi sovjetsko sadjarstvo (Wikipedia, javna domena)

"Trstenjaka je zanimal človek," o njem pove njegov nekdanji sodelavec in sosed prof. Jože Ramovš. "Vsakega, ki je s svojimi stiskami in skrbmi, s svojo življenjsko zgodbo prišel k njemu po nasvet in pomoč, je spoštoval."

Filozof, antropolog, psiholog, teolog, raziskovalec človeka prof. dr.Anton Trstenjak (1906 – 1996) je s svojim razmišljanjem pogosto prehiteval čas. Bil je pionir pozitivne, klinične in pedagoške psihologije v slovenskem prostoru, avtor številnih knjig – med njimi znamenitega dela Človek in sreča (1974) – pa tudi raziskovalec zaznavanja barv, po katerem znanost pozna tako imenovani Trstenjakov zakon.

Ob 120. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti oddajo Glasovi svetov posvečamo življenju in delu dr. Antona Trstenjaka. Uvrščamo ga med največje slovenske mislece, intelektualce in humaniste. Oddaja skozi pripoved njegovega nekdanjega sodelavca prof. dr Jožeta Ramovša odstira podobo človeka, ki je znal združevati znanost, vero in globoko razumevanje človeka. Človeka korenin in človeka prihodnosti.

Foto: Dr. Anton Trstenjak/ arhiv Vestnika

Ena največjih industrij je tehnološka industrija, ki ima posledično tudi enega največjih proračunov za lobiranje v Bruslju.

Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki naj bi ščitila uporabnice in uporabnike pred škodljivimi in nezakonitimi praksami spletnih gigantov. Vendar v Bruslju trenutno pripravljajo spremembe, ki naj bi to regulacijo omilili. Zakaj zdaj te spremembe? Pomembno vlogo pri rahljanju regulacije igra lobiranje, ki ga preiskujejo v organizaciji Corporate Europe Observatory. Pogosto se ukvarja s problematično industrijo, kjer gre za jasen konflikt med interesi javnosti in poslovnim modelom posamezne industrije. Za to uporabljajo javno dostopne informacije, pa tudi metode, ki jih uporablja preiskovalno novinarstvo, kot so dostop do informacij javnega značaja ali intervjuji. Bram Vranken, ki preiskuje, kako tehnološki velikani lobirajo, koliko denarja porabljajo za te namene, koliko tehnoloških lobistov sploh je v Bruslju, se je pred kratkim mudil v Ljubljani, kjer je v Hiši EU v organizaciji Inštituta Danes je nov dan predaval o vplivu korporacij na evropsko politiko, lobiranju ter transparentnosti odločanja v institucijah Evropske unije. Pred predavanjem se je v radijskem studiu z njim pogovarjala Urška Henigman.

Svetovno odmevna knjiga sodobnega ameriškega filozofa Jasona Stanleyja vleče pomenljive vzporednice med historičnim fašizmom 20. stoletja in nacionalističnimi, populističnimi, mačističnimi in avtoritarnimi strankami, ki dajejo ton političnemu življenju na planetu danes

V širokem loku od Argentine do Indije, od Rusije do Brazilije, od Združenih držav do Izraela – da o Evropi ne govorimo – političnemu življenju zdaj že lep čas dajejo osnovni ton nacionalistične, populistične, mačistične, neliberalne in avtoritarne stranke, za katere se zdi, da konec koncev strežejo predvsem interesom oligarhov, lokalnih in globalnih. Nasprotniki teh novih, desno orientiranih političnih sil se sicer ne obotavljajo njihovih voditeljev zmerjati s fašisti, a izraz fašizem je vendarle obtežen s takšno zgodovinsko prtljago, s travmatičnim spominom na dvajseta, trideseta in štirideseta leta 20. stoletja, na tajno policijo, koncentracijska taborišča, zasužnjeno delovno silo, vojno agresijo, genocid in holokavst, da ni čisto jasno, ali so tovrstne diskvalifikacije, tovrstna zmerjanja analitično pertinentna in politično učinkovita ali ne. Bolsonarovi, Modijevi, Trumpovi ali Putinovi podporniki pač lahko vedno opozorijo na že kakšno potezo, po kateri se njihovi voditelji očitno razlikujejo od zgodovinskih fašistov izpred 90 let, in tako otopijo ost očitkov svojih oponentov.

Ta retorična operacija se zdi precej spretna, precej učinkovita, a ob tem le ne gre pozabiti, da si njega dni celo Mussolinijeva in Hitlerjeva ideologija oziroma politična praksa nista bili podobni kot jajce jajcu. Zato si najbrž velja zastaviti tole vprašanje: ali mora neka politika izkazovati točno določen, zaokrožen, končen seznam simptomov, da jo smemo po pravici označiti kot fašistično, ali pa fašizem vendarle obstaja v, pogojno rečeno, različnih barvah, različnih okusih? In če drži to drugo: katere širše poteze so skupne vsem fašizmom – tako tistim iz klavrne zgodovine 20. stoletja kakor, potencialno, tistim, ki na svetovnem političnem odru delujejo danes?

Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Do odgovorov pa smo skušali priti ob listanju po knjigi Kako deluje fašizem, dobrih sedem let stari, globalno odmevni razpravi uglednega ameriškega političnega filozofa Jasona Stanleyja, ki je pred nedavnim pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšla tudi v slovenskem prevodu. Kako natanko ameriški filozof misli fašizem in kako s pomočjo njegove analize misliti našo zdajšnjost, smo preverjali v pogovoru z novinarjem in komentatorjem časopisne hiše Delo, dr. Janezom Markešem, ki je slovenski izdaji Stanleyjeve knjige pripisal spremno besedo.

Foto: zvezni uniformiranci na križišču 34. ulice in avenije Portland v Minneapolisu 7. januarja 2026, ko je med demonstracijami zoper brutalne prakse Zvezne službe za priseljevanje in carino (ICE) v Minnesoti agent J. Ross ubil ameriško državljanko in opazovalko dogajanja Renée Good (Chad Davis / Wikipedia)

40 let od največje jedrske nesreče v svetovni zgodovini se sprašujemo, kakšne so bile njene družbeno-zgodovinske posledice in kako je bilo to nesrečo doživeti iz prve roke

Šestindvajsetega aprila 1986 nekaj pred poldrugo uro ponoči je eksplodiral reaktor černobilske nuklearne elektrarne na ozemlju današnje Ukrajine. Največja jedrska nesreča v zgodovini, od katere te dni mineva 40 let, je v ozračje sprostila 100 do 400-krat več radioaktivnega materiala od atomske bombe, ki so jo Američani odvrgli na Hirošimo, nepovratno je kontaminirala veliko območje v Ukrajini in Belorusiji, zaradi nje so morali preseliti okrog 300 tisoč ljudi, več kot pol milijona ljudi je nesrečo saniralo, številke umrlih zaradi posledic pa se še danes povečujejo. Če bi bili že ti grozljivi učinki dovolj, da bi se černobilska jedrska nesreča vpisala v zgodovino, pa je imel ta dogodek hkrati tudi velike politične in geopolitične posledice, saj je Sovjetski zvezi odvzel tako dobršno mero mednarodnega strahospoštovanja kot tudi notranje legitimnosti, zadnji voditelj Sovjetske zvezeMihail Gorbačov je zato večkrat celo izrazil mnenje, da je bila prav černobilska nesreča ključna za razpad te velike komunistične države, ki se je na katastrofo vsaj v prvi fazi izrazito slabo odzvala. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako je černobilska eksplozija spremenila Sovjetsko zvezo, kako je preoblikovala hladno vojno in svetovni odnos do jedrske energije, pa tudi o tem, kako je bilo to nesrečo dejansko doživeti iz sovjetskih republik, ki so bile najbolj prizadete. Gost v studiu, dr. družboslovnih znanosti, ekonomist in nekdanji diplomat Denis Mancevič namreč ni le poznavalec zgodovine in sedanjosti tega območja, ampak je kot otrok v Belorusiji s svojo družino nesrečo tudi doživel.

Vabljeni tudi k poslušanju oddaje Intelekta Kako je atomska bomba spremenila svet in oddaje Ars humana Sovjetski človek Svetlane Alkesijevič.

foto: Helikopter, ki prši tekočino za dekontaminacijo v bližini černobilskega reaktorja, 13. junij 1986, IAEA Imagebank / USFCRFC, Wikimedia Commons

Nemirni časi včasih porodijo res prelomne ideje. To vsekakor velja za zlato dobo kitajske filozofije, ki je bila obenem čas, ki so ga več stoletij določale nenehne vojne in spopadi. Morda so prav zato klasične kitajske miselne tradicije od konfucionizma do daoizma in moizma v številnih pogledih izrazito pacifistične.

Ko danes pomislimo na Kitajsko, se nam najverjetneje že nariše podoba sodobne velesile. Podoba dežele modernih velemest, neskončnih, v svet odprtih pristanišč in robotiziranih tovarn, ki zmorejo zalagati cel planet z velikimi količinami vsega: od električnih avtomobilov, solarnih panelov, farmacevtskih izdelkov do seveda že pregovorne plastike v vseh mogočih oblikah. Zaradi svoje rastoče teže, ki jo ima tako z gospodarskega, geopolitičnega kot tudi vojaškega vidika, že kar nekaj časa velja za veliko tekmico Združenih držav Amerike. Zgodovina pa nas je že večkrat podučila, da so tovrstna tekmovanja med velesilami večinoma tudi odličen poligon za obsežne spopade in vojne; obenem nam sedanjost že nazorno kaže, da se je obdobje sorazmernega miru in stabilnosti v svetu zaključilo. Kako se bo torej Kitajska odzivala v novih kaotičnih časih, bo seveda zelo pomembno sooblikovalo svet in globalna razmerja moči v prihodnje. A pri tem ni pametno delati zaključkov, kakšni utegnejo biti ti odzivi, ne da bi vsaj v grobem poznali tisto miselno podlago, iz katere se ti premisleki napajajo. In ta podlaga je mnogo bolj razgibana in večplastna, kot si na zahodu običajno predstavljamo.

Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov odpravili v eno najbolj kaotičnih, burnih in z nenehnimi vojnami zaznamovanih obdobij kitajske zgodovine, ki je obenem tudi zlata doba kitajske filozofije. Podali smo se torej v čas, v katerem je nekje med 5. in 3. stoletjem pred našim štetjem vzniknila množica raznolikih idejnih tokov, ki so na različne načine in z različnimi intenzitetami pustili svojo sled v kitajski miselni tradiciji in ki nedvomno kažejo svoj vpliv tudi danes. A res številne med temi miselnimi strujami so bile - morda prav zato, ker so vzniknile sredi nenehnih vojn - izrazito pacifistično intonirane. Naj gre za konfuciansko filozofijo, ki je kasneje skozi večji del kitajske zgodovine tvorila osrednji temelj državne ideologije, ali za daoistično misel, katere vpliv je bil morda manj izpostavljen, a vendarle vseskozi močno prisoten, ali pa konec koncev za dolgo precej pozabljeno in na svoj način radikalno moistično filozofijo, v kateri lahko najdemo kar nekaj vzporednic s krščanstvom; kitajska idejna tradicija nam vsekakor ponuja marsikaj – tako smerokaze, ki nam lahko osvetlijo odločitve in ravnanje Kitajske danes, kot tudi, čisto preprosto, nova plodna izhodišča za razmišljanje o pogojih za mir v današnjih, znova nemirnih časih. Kitajskim tradicionalnim miselnim tokovom in zlasti njihovim pacifističnim poudarkom smo se posvetili v družbi sinologinje in filozofinje prof. dr. Jane Rošker za oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Foto: Žerjavi, ki nosijo srečo, Avtor: cesar Huizong, dinastija Severni Song, 12. stoletje, Wikipedia, javna last

Motivi mitov pogosto segajo v razlago nastanka krajev, mest in skupnosti, pri čemer se ne ustavijo zgolj pri enoznačnih razlagah izvora, temveč razkrivajo njihov dvopolni značaj. Arhetipska matrica, ki legitimira obstoj določene skupnosti, namreč hkrati pripoveduje o njeni notranji povezanosti in o napetostih, antagonizmih ter konfliktih. Ta načela dvojnosti in nasprotij niso omejena le na mitološko pripoved, temveč jih lahko prepoznamo tudi v dejanskem zgodovinskem procesu – v nastajanju, vzponih in propadih državnih tvorb ter v širši družbeni stvarnosti.

Miti in legende seveda ne predstavljajo resničnega poteka zgodovine, hkrati pa ne smemo spregledati problema nezanesljivosti ali pristranskosti samih zgodovinskih pripovedi, zgodovinska naracija namreč izbira le med variacijami najbolj verjetnih potekov zgodovinskih dogodkov. Vendar zgodnja rimska historiografija, zlasti dela prvih piscev, kažejo na odprt in vključujoč odnos do mitoloških zgodb. Ti avtorji mita niso nujno razumeli kot nasprotje zgodovine, temveč kot njen sestavni del. Njihova pripovedna strategija je bila v veliki meri pogojena s kontekstom nastajanja historiografije kot posebnega rimskega žanra, ki je šele oblikoval svoje metode, cilje in meje. V tem okviru se raba mita kaže kot zavestno uporabljeno konstruktivno orodje, s katerim so zgodovinarji osmišljali preteklost, utrjevali identiteto skupnosti ter hkrati reflektirali njene notranje napetosti. Tako miti niso zgolj neresnične zgodbe, ampak pomemben način razumevanja sveta, ki prepleta simbolno, družbeno in zgodovinsko raven ter razkriva globlje strukture človeških skupnosti – tako v preteklosti kot v sedanjosti.

O tem je bilo govora tudi na letošnjem 17. Grošljevem simpoziju:
Mitični in zgodovinski Rim do 2. punske vojne, ki je potekal v sodelovanju Društva za antične in humanistične študije Slovenije ter Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, nanašal pa se je na vsebino monografije o zgodovini Rima Od ustanovitve mesta, delo rimskega zgodovinarja Tita Livija.

sogovornik: sociolog dr. Igor Škamperle, Filozofska fakulteta (Univerza v Ljubljani)

Fotografija: Oltar, posvečen Marsu (božanskemu očetu Romulusa in Remusa) in Veneri (njuni božanski prednici), prikazuje elemente njune legende. Spodaj sta upodobljena bog Tiberinus ("oče Tibere") ter dojenčka dvojčka, ki ju doji volkulja. Na levi sta jastreba in Palatinski grič. (Ostia, danes Palazzo Massimo alle Terme)

Vir: Wikipedia

Pogovor s psihiatrinjo Tino Šubic Metlikovič.

Generalizirana anksiozna motnja je najpogostejša anksiozna motnja – zaznamujejo jo stalna zaskrbljenost, napetost in občutek, da skrbi nikoli ne utihnejo. V oddaji Glasovi svetov predstavljamo zgodbo 30-letne pacientke, ki je zaradi hude tesnobe prvič poiskala pomoč v urgentni psihiatrični ambulanti. Njeno pot zdravljenja in okrevanja pojasnjuje psihiatrinja Tina Šubic Metlikovič iz Psihiatrične bolnišnice Begunje. Kako se motnja razvije, kaj je zanjo značilno, kakšna je najbolj učinkovita terapija in kako si lahko človek sčasoma ponovno uredi življenje?

Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).

Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.

Pomoč v primeru duševne stiske TUKAJ

Nacionalni program duševnega zdravja (MIRA) TUKAJ

Psihiatrična bolnišnica Begunje TUKAJ

Foto: Tina Šubic Metlikovič/ Osebni arhiv Tine Šubic Metlikovič

Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojne

Komaj leto po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da med donedavnimi zavezniki divja nepopustljiv boj za ideološki ter geopolitični vpliv in v spopadu, ki je kmalu dobil ime »hladna vojna« so se Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojimi na drugi strani zdela kot dva povsem drug pred drugim zaprta svetova. V tem času, ko sta obe strani divje producirali propagando in preganjali vse, kar bi lahko razumeli kot privrženost nasprotni ideologiji, je imelo le malo ljudi pogum, voljo in radovednost obiskati drugo stran, kaj šele o njej iskreno razlagati svojim sodržavljanom in tako postavljati pod vprašaj njihove priročne predsodke. No, eden takih, ki se je lotil prav tovrstnega podviga, je naš v Ameriko izseljeni sorojak Louis Adamič, ki se je leta 1949, ko je bila vsaj v očeh Zahoda socialistična Jugoslavija še vedno »za železno zaveso«, odpravil v naše kraje in več kot pol leta preživel na obisku te nenavadne in samosvoje države, ki se je v tistem trenutku, leto po sporu s Stalinom, ravno soočala s spoznanjem, da njeno mesto v novonastalem bipolarnem svetu nikakor ni tako samoumevno, kot se je zdelo še prav nedavno. Adamič se je tako s svojim iskreno radovednim značajem brez ozkih ideoloških predsodkov znašel v naši nekdanji državi v verjetno enem najpomembnejših in najbolj zanimivih trenutkov njene zgodovine. Svoja potovanja in razmisleke, pa tudi množico pogovorov, od tistih z naključnimi državljani pa do tistih z najvišjimi jugoslovanskimi voditelji na čelu s Titom, je tik pred svojo smrtjo popisal v obsežnem delu Orel in korenine, ki je pri založbi Sophia nedavno prvič izšlo v celoti. Kako je Adamič, eden redkih, če ne edini človek, ki je kot nekakšen zunanji opazovalec vstopil v samo sredico Jugoslavije tistega časa, opisal tamkajšnje razmere in voditelje? Ter kakšni so bili po drugi strani njegovi razmisleki o ameriški realnosti tistega časa? V tokratnih Glasovih svetov se na obe strani železne zavese se s pomočjo Adamiča podajamo z dr. Božom Repetom z Oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom, piscem spremne besede k delu, ter enim od sourednikov knjige, dr. Milanom Mrđenovićem iz Oddelka za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko v Novi Gorici. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Louis Adamič in Tito leta 1949

Vabljeni tudi k poslušanju Adamičevega portreta v oddaji Sledi časa: Preobratov polno življenje Louisa Adamiča in oddajo o njegovemu delu Moja Amerika: Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«.

Ali bomo zahodnjaki že v kratkem začeli sanjariti, da bi lahko bivali in ustvarjali v Tokiu, Seulu ali Šanghaju – prav kakor so ljudje z vsega sveta nekoč sanjali o življenju v Parizu in New Yorku?

Ker se svet neverjetno hitro spreminja, si seveda ni prav lahko predstavljati, kako bomo živeli čez nekaj desetletij. Pa vendar se številnim, ki so v zadnjih desetih, petnajstih letih obiskali katero izmed večmilijonskih metropol vzhodne Azije, zdi, da so podobo časov, ki šele prihajajo, pravzaprav že uzrli. Hiperkinetična, propulzivna mesta, kot so Tokio in Osaka, Seul in Pusan, Peking in Šanghaj, Shenzhen in Chonqing, Tajpej in Singapur, namreč preveva naravnost futuristična atmosfera – pa naj gre za gradnjo novih, drzno načrtovanih poslovnih stolpnic, nakupovalnih in zabaviščnih središč, industrijskih parkov, mostov, pristanišč ter stanovanjskih četrti; za širitev in z novimi, pametnimi tehnologijami podprto optimiziranje ključne urbane infrastrukture od kanalizacije prek večnadstropnih avtocest do podzemne železnice; ali, čisto preprosto, za neonsko bleščavo nočnih ulic.

Seveda pa vse to še ne pomeni, da se velemesta vzhodne in jugovzhodne Azije ne soočajo z nekaterimi težavami. Skokovita rast prebivalstva, ki jo spremlja rahljanje tradicionalnih družbenih vezi, prilagajanje urbane krajine vremenskim ekstremom, ki jih s seboj prinaša globalno segrevanje, pa nove oblike dela in proizvodnje, nove oblike potrošnje in zabave, novi življenjski slogi – vse to predstavlja izziv, s katerim se morajo državne in mestne oblasti ter lokalne skupnosti v urbanih metropolah vzdolž pacifiških obal Azije zdaj soočati.

Kako probleme rešujejo in kakšne recepte za urbano življenje v 21. stoletju posredno ponujajo preostalemu svetu, smo ugotavljali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili urbanega sociologa, dr. Blaža Križnika. Naš gost je vrsto let živel v Južni Koreji in delal na tamkajšnjih univerzah, nazadnje na Podiplomski šoli za urbane študije Univerze Hanyang v Seulu, zdaj, po povratku v domovino, pa predava na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, kjer vodi raziskovalni projekt CASIE. V tem kontekstu ga zaposluje vprašanje, kako se običajni meščani in meščanke sodobnih vzhodnoazijskih velemest povezujejo, da bi – tako rekoč od spodaj navzgor – pripomogli k oblikovanju take urbane krajine, ki človeku navsezadnje omogoča zdravo, kreativno in izpolnjujoče življenje.

Foto: večerna panorama Seula (Joon Kyu Park / Wikipedia)

250 let od njegovega rojstva o enem najvplivnejših evropskih politikov zgodnjega 19. stoletja

»Obstajajo desetletja, ko se ne zgodi nič, in obstajajo tedni, ko se zgodijo desetletja.« To misel naj bi, prejkone z mislijo na komunistično revolucijo, nekoč izrekel Lenin. In vendar prav za vsa obdobja velikih zgodovinskih in družbenih sprememb velja, da se zdi čas v njih tako zgoščen, da se v nekaj tednih ali letih lahko zgodijo resnično radikalne spremembe, ki nepovratno preoblikujejo naš svet. Kar nekaj takim zgoščenim premikom je bil razmeroma od blizu priča tudi človek, o katerem bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov. Rojen na Krfu v letu ameriške revolucije in odraščajoč v času, ko se v Britaniji še vedno odvija industrijska, v Franciji pa francoska revolucija, je Ioannis Kapodistrias postal eden bolj vplivnih evropskih politikov svojega časa, najprej kot zunanji minister carske Rusije ter kasneje kot prvi predsednik moderne grške države. Ob 250-letnici rojstva tega vplivnega državnika, katerega predniki so, kot priča njegov priimek, prišli iz naših krajev, tudi sam pa je pol leta preživel na kongresu evropskih velesil v Ljubljani, bomo v naslednji uri govorili o Ioannisu Kapodistriasu ter o burnem obdobju, ki ga je Evropa doživljala ob zaključku osemnajstega in na začetku devetnajstega stoletja, ko so stabilnost starih imperijev na vseh koncih naše celine pretresala porajajoča se nacionalna gibanja in liberalne ideje. Gost v studiu je mladi raziskovalec na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Matic Kristan. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Vabljeni tudi k poslušanju Glasov svetov o zgodovini sodobne Grčije: Grčija med sanjami o antični veličini in pretresi moderne dobe.

foto: Joannis Kapodistrias, Wikipedija, javna last

V času od konca 18. stol. do začetka druge svetovne vojne se je svet sicer nekajkrat obrnil na glavo, ključno moralno sporočilo, ki ga posredujejo izobraževalne institucije na Slovenskem, pa se slej ko prej ni spremenilo

Znani francoski marksistični filozof Louis Althusser se je v zgodovino teoretske misli leta 1970 vpisal s trditvijo, da je šola najpomembnejši ideološki aparat v moderni državi. To, rečeno zelo preprosto, pomeni, da se prav prek izobraževalnega sistema posameznice in posamezniki najbolj temeljito seznanimo ne le z življenjsko koristnimi znanji in veščinami, ampak v šolskih klopeh tudi globoko ponotranjimo dominantna pravila obnašanja in mišljenja, ki omogočajo obstoječemu družbenemu redu z vladajočo elito na čelu in manj pa tudi bolj izkoriščanimi razredi pod njo, da se uspešno obnavlja in krepi. Althusserjeva teza gotovo zveni intrigantno, ampak v kolikšni meri, če jo pač postavimo v konkreten zgodovinski kontekst, tudi drži?

To je vprašanje, ki bo v letošnjem letu precej zaposlovalo sodelavke in sodelavce Slovenskega šolskega muzeja, saj na pomlad pripravljajo znanstveni simpozij, na katerem bodo pretresali vprašanje, kako so se v poldrugem stoletju od Marije Terezije do začetka druge svetovne vojne v slovenski šoli spreminjali svetovnonazorski oziroma vrednostni poudarki, ki so jih učitelji in učiteljice predajali svojim učencem in učenkam. V tem kontekstu pa se zdi posebej pomembno vprašanje, kako sta v habsburški monarhiji oziroma, pozneje, v prvi Jugoslaviji za prevladujoč ideološki pečat, ki naj ga šola vtisne šolajočim, zdaj sodelovali zdaj tekmovali Cerkev in posvetna državna oblast. Kaj torej vidimo, če s tega vidika pretresemo zgodovino izobraževanja na Slovenskem od zadnje četrtine 18. do sredine 20. stoletja, smo v tokratnih Glasovih svetov preverjali v pogovoru z dr. Simonom Malmenvallom zgodovinarjem, teologom in rusistom, predavateljem na ljubljanski Teološki fakulteti ter kustosom v Slovenskem šolskem muzeju.

Foto: poslopje C. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani leta 1915; danes je to Gimnazija Poljane (Wikipedija, javna last)

Ob izidu spisov P. A. Kropotkina, enega ključnih anarhističnih mislecev 19. stoletja, se sprašujemo, kako so si anarhisti predstavljali družbo prihodnosti, v kateri bi človek ne bil suženj ne kapitalu ne državi

Danes si tega sicer ni več enostavno predstavljati, a v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bili anarhisti precej vplivna politična sila na stari celini. Pomembno vlogo so, na primer, igrali v času pariške komune pa ob začetku oktobrske revolucije in med špansko državljansko vojno. Še več; ruski car Aleksander II. pa habsburška cesarica Sisi in ameriški predsednik William McKinley so vsi padli pod streli atentatorjev, ki so se navduševali za anarhistične ideje.

In kaj natanko so te ideje bile? – Eden ključnih anarhističnih mislecev tistega časa je bil ruski plemič in fizični geograf Pjotr Aleksejevič Kropotkin, ki je v enem svojih spisov anarhizem opredelil kot doktrino, ki si prizadeva za popolno osvoboditev človeka izpod jarma kapitala in države. Priznajmo, to se sliši precej socialistično, a kot vemo, sta tako Karl Marx kakor Vladimir Lenin z anarhisti svoj čas ostro polemizirala, Stalin pa je svojo pomoč španski republikanski vladi v pomembni meri celo pogojeval z omejevanjem vpliva anarhistov v proti-pučistični koaliciji, kar je slej ko prej pripomoglo h končni zmagi generala Franca. In ko je bilo španske državljanske vojne leta 1939 konec, je – tako se je vsaj dolgo zdelo – tudi množična privlačnost anarhističnih idej in gibanj trajno zbledela.

Ampak danes, ko se zdi, da sta tako tradicionalni liberalni center kakor levica, gledano globalno, brez pravega kompasa, ko ni videti, da bi znala prepričljivo odgovarjati na to, kar počnejo Trump, Xi, Putin, Musk in drugi silaki našega časa, morda le ne bi bilo odveč, ko bi odpihnili prah, ki se je bil naložil na anarhistične ideje, in pogledali, če lahko tam najdemo kaj pripravnega zase tu in zdaj. Na Slovenskem bi prvi korak v tej smeri utegnili storiti ob Pravičnosti, drobni knjižici, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje. V njej je namreč knjižni urednik, prevajalec in publicist Aleš Učakar zbral in prevedel nekaj spisov že omenjenega Kropotkina.

In kaj nam ti spisi navsezadnje razkrijejo? Kako naj bi, sledeč pač Pjotru Kropotkinu, veljalo organizirati družbeno življenje, da ljudje ne bomo na milost in nemilost prepuščeni kapitalu? Kaj naj bi nadomestilo obstoječe državne institucije, če seveda anarhizma nočemo intelektualno lenobno enačiti s pogrezanjem družbe v kaos? Kaj je z atentati oziroma s političnim nasiljem, ki je v Kropotkinovem času očitno brstelo tudi iz anarhističnih idej? Kaj natanko anarhiste loči od ortodoksnih marksistov? In, nikakor ne nazadnje, koliko anarhizmov pravzaprav obstaja oziroma, drugače rečeno, kako reprezentativni za anarhizem kot tak so Kropotkinovi pogledi in stališča? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Kropotkinovi Pravičnosti pripisal spremno besedo.

Foto: Anita Garbín, šivilja in pripadnica anarhistične milice na barikadi v Barceloni med špansko državljansko vojno, julij 1936 (Antoni Campañà / Wikipedija, javna last)

Lani je minilo 50 let od umora unikatnega umetnika in samosvojega preroškega misleca Piera Paola Pasolinija, ki je v svojih predavanjih in izjemno bogatem in raznovrstnem, "megastrukturnem" opusu – v njem je tudi nedokončan roman Nafta – izpričeval katastrofično in konformistično podobo tedanje Italije in vsega kapitalističnega sveta.

Umetnik in javni intelektualec tako opozarja, da sicer v njem ostajajo klice starega zgodovinskega, tradicionalnega fašizma, vendar je od njega še bolj nevaren moderni, uspavani, hedonistični konzumerizem z utvaro blaginje. Če zgodovinski fašizem predstavlja četa esesovcev, skupina kriminalcev na oblasti, novi fašizem odslikava oblast potrošniške družbe. Torišče fašizma je kapitalizem, pomeščanjena modernost, osiromašena kritičnih zmožnosti, v kateri ljudje v lažnem občutku varnosti – razmejeni od preteklih grozljivih fašističnih ekscesov ali varovani pred odkritimi neofašističnimi izgredi – v pasivnem lagodju potrošništva, samoumevno sprejemajo kapitalistično realnost. 

Tako je tudi njegov zadnji film Salò ali 120 dni Sodome nekakšna jasnovidna napoved sveta, ki ne le ponavlja nacistične brutalnosti, spreminja ljudi v objekte in manipulira z njihovimi telesi, temveč razkriva, kako liberalna družba s svojo lažno toleranco – toleranco, vsiljeno od zgoraj, ne pa izborjeno od spodaj – na absurdno paradoksalen način izvaja hudo represijo. Elitam oblasti potrošniške družbe, tega postzgodovinskega, tehničnega, novega fašizma, je inherentna ideologija moči, ideologija fašizma, v nasprotju s komunistično revolucijo, ki je ideologija (začasno) nemočnih. Zato je v filmu mogoče prepoznati tudi metaforo za neokapitalizem. Pasolini, ki je gojil »ljubezen do realnosti« – realnosti, ki jo kapitalizem radikalno in korenito preoblikuje –, je v svojih javnih nastopih poudarjal nujnost izuma drugačne naprednosti in drugačne svobode, nujnost premisleka o tem, kako misliti in postaviti nove koordinate sveta.

Sogovornik: dr. Miklavž Komelj,poznavalec Pasolinijevega opusa in prevajalec njegovih del.

V njegovem prevodu v slovenščini dobivamo Pasolinijevo dramsko delo Stilna žival in zbirko pesmi Pot ljubezni (Za pesnitev o mojem otroštvu), v kateri so tudi pesmi s spominskimi drobci na Idrijo, kjer je Pasolini preživel del svojega otroštva.

Fotografija: s plakata za film Salò ali 120 dni Sodome (en.wikipedia.org)

Kako so letni časi, poljedelska opravila, religijski kulti in praznovanja, dnevna politika ter širitev imperija vplivali na podobo starorimskega koledarja, katerega dediči smo tudi mi danes?

Kdo se je pravzaprav odločil, da se naše koledarsko leto začne s prvim januarjem in ne nemara s kakim drugim dnem? – Kakor v toliko drugih stvareh, smo sodobniki tudi v tem pogledu zadolženi pri starih Rimljanih. Julij Cezar je bil namreč tisti, ki je – to je bilo leta 46 pred Kristusom – določil, da se bo odtistihmal leto začenjalo s prvim januarjem. A zakaj natanko je sloviti rimski diktator izmed vseh izbral ravno ta datum? In zakaj neki je Cezar dve leti pred smrtjo sploh sklenil, da je dotedanji koledar treba spremeniti oziroma reformirati? Pa tudi: kako se je njegov koledar – v zgodovino se je seveda vpisal kot julijanski – razlikoval od tistega, ki so ga Rimljani uporabljali prej?

Iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja, odgovorov, ki se tičejo dolge in razmeroma zapletene evolucije rimskega koledarja v počasnem teku stoletij od prvih kraljev do pozne republike, smo se posvetili v tokratnih – silvestrskih – Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja, predavatelja antične zgodovine na koprski Fakulteti za humanistične študije ter predstojnika Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, dr. Gregorja Pobežina.

Foto: rekonstrukcija edinega ohranjenega primerka starorimskega, pred-julijanskega koledarja, ki so ga leta 1915 odkrili na steni vile v Anziu (Museo del Teatro romano de Caesaraugusta / Wikipedija)

Psihologinja Ana Kozina pove, da je njeno najljubše prijetno čustvo hvaležnost. Med pogovorom pojasni, zakaj je sicer vsako čustvo pomembno – pozitivno ali negativno; podpreti in krepiti pa moramo zlasti pozitivna čustva.

Praznični decembrski dnevi mnogim predstavljajo velik čustven izziv. »Vsako čustvo je samo po sebi koristno in v redu,« pravi psihologinja prof. dr. Ana Kozina.Raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in predavateljica na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru kljub temu svetuje, naj podpremo in okrepimo zlasti pozitivna oziroma prijetna čustva. Raziskave namreč kažejo, da za ohranjanje duševnega zdravja ni dovolj le odstranjevanje neprijetnih, negativnih čustev. Podrobneje v Glasovih svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. 

Človek je radovedno bitje, ki bo - če mu bo finančno in časovno omogočeno – rad raziskoval bližnje in oddaljene destinacije ter s tem nemalokrat tudi šel na pot spoznavanja sebe. Seveda pa je med razlogi za turistično udejstvovanje tudi odklop od vsakdanjega stresnega življenja. Mesec december ni nobena izjema glede turističnih želja; na vrsto pridejo obiski številnih božičnih sejmov, tisti, ki jih motita mraz in sneg, kolikor ga pač sploh še je, pa imajo tudi možnost potovanj v toplejše kraje. V današnjih Glasovih svetov bomo govorili o trdoživosti turizma, o zaželenih in manj zaželenih destinacijah, o avtentičnosti, o pogosto zlorabljenih besedah v turizmu 'trajnost' in 'butičnost', navsezadnje tudi o tem, ali je turist sam kriv za svoje neodgovorno vedenje ali ga je k temu 'prisilila' destinacija in njeno upravljanje s turističnimi tokovi.

Tokratni gost je dekan in izredni profesor za poslovno-organizacijske znanosti v turizmu na Fakulteti za turistične študije Turistika Primorske univerze Emil Juvan.

Sto let od vselitve v Oražnov dom, ki ga je skupaj z vsem svojim imetjem ljubljanski Medicinski fakulteti zapustil veliki humanist, domoljub, zdravnik in dobrotnik dr. Ivan Oražen.

Če se v Ljubljani sprehodite od Kongresnega trga po Wolfovi ulici do Prešernovega trga in Tromostovja, lahko na eni od stavb opazite napis Oražnov dijaški dom. V njem že 100 let prebivajo študenti in študentke ljubljanske Medicinske fakultete. »Oražnov dom je bil za časa študija zame edina možna streha nad glavo,« pravi kirurg in profesor Stane Repše, ki je v domu prebival med letoma 1961 in 1966. Profesor je eden od treh sogovornikov tokratne oddaje Glasovi svetov o velikem slovenskem humanistu, domoljubu, zdravniku in dobrotniku dr. Ivanu Oražnu ter o njegovi neprecenljivi zapuščini. Dr. Oražen je namreč hišo na Wolfovi ulici v Ljubljani in vse svoje imetje z jasnimi navodili z oporoko zapustil ljubljanski Medicinski fakulteti.

V oddaji Glasovi svetov sodelujejo: prof. dr. Stane Repše, prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec in študent medicine Marcel Primožič. Foto: ODD Mf Ljubljana

Ker je bila ruska revolucija dogodek svetovno-zgodovinskega pomena, je jasno, da ni odmevala le po Evropi, ampak tudi v deželah tretjega sveta. A kakšne družbene, ekonomske in politične perspektive je odpirala tam?

25. oktobra po starem, julijanskem oziroma 7. novembra 1917 po novem, gregorijanskem koledarju je v Sankt Peterburgu prišlo do oborožene vstaje. Nepriljubljena ruska vlada je padla, oblast so prevzeli boljševiki z Leninom na čelu. Začela se je oktobrska revolucija. In še danes bi le težko našli zgodovinarja, ki bi se ne strinjal, da je tu šlo za dogodek svetovnozgodovinskega pomena. Svetovnozgodovinskega, pravijo ti zgodovinarji, a potem se večidel posvečajo vplivu, ki ga je imel Oktober na samo Rusijo in na Evropo, tu in tam se najde še kdo, ki ga zanima, kako so ideje boljševiške revolucije preobrazile družbeno-politično stvarnost na Kitajskem, to pa je, pogojno rečeno, tudi vse. Kakor da je možno svet, ne da bi pri tem veliko izgubili, enačiti s staro celino.

No, prav zato se zdi nadvse dobrodošlo, da so pri Založbi /cf. pred nedavnim izdali knjigo Ruska revolucija : pogled iz tretjega sveta, v kateri skuša njen avtor, zdaj že pokojni gvajanski marksistični historiograf in politični aktivist Walter Rodney premisliti, kaj lahko Oktober pomeni za afriške, latinskoameriške in druge družbe, ki so v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja – prav v času torej, ko je Rodney pripravljal zapiske za univerzitetna predavanja, iz katerih je omenjena knjiga sestavljena – iskale pot iz položaja kolonialne podrejenosti oziroma izkoriščanosti.

Do kakšnih zaključkov pa se je Walter Rodney navsezadnje dokopal? In: ali so njegova razmišljanja relevantna tudi danes, dobrih 30 let po padcu berlinskega zidu? – No, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gorana Vraneševića, ki je slovenskemu prevodu Rodneyjeve razprave – prevodu za katerega je poskrbela Aleksandra Rekar – pripisal spremno besedo.

Foto: od leve proti desni so razvrščene zastave Gane, Gvajane, Kambodže, Mozambika, Angole, Jamajke, Haitija, Sri Lanke, Libije, Tanzanije, Kenije in Somalije (David Peterson, Pixabay)

Pred časom so bile s pomočjo laserskega skeniranja na območju Krasa odkrite monumentalne suhozidne strukture, ki predstavljajo v Evropi še nedokumentirano obliko obsežne prazgodovinske lovske infrastrukture.

Najdba opuščenih, iz kamna zgrajenih ostalin – tudi več kilometrov dolgih pasti – priča, da so tukajšnje človeške skupnosti uprizarjale množične, organizirane in zelo premišljene love na divjad, kar osvetljuje tudi takratno družbeno in družabno življenje. Predstavljamo si lahko, da je bilo zgrajeno prav okrog intenzivnega sezonskega lovskega plenjenja divjih živali, saj je bilo za uspešno izpeljavo akcije potrebno vsakič mobilizirati večjo skupino lovcev iz širšega sorodstva ali več sorodstvenih skupin. Po usmerjanju čred, verjetno kopitarjev, skozi daljše ali krajše kamnite ograde v obliki lijakastih sistemov, ki so vodili do končnih, pogosto prepadnih pasti, v katere so padle ujete živali, je sledilo skupinsko pobijanje plena, temu pa pojedine, praznovanja, festivali in ceremonije.
Čeprav v Evropi ni primerljive najdbe, veliko število odkritij podobnih pasti dokazuje razširjenost te tehnike lova na različnih koncih sveta.

Gost oddaje Glasovi svetov: dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, arheolog, pedagog na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, publicist in skupaj z arheologom dr. Tomažem Fabcem s Centra za preventivno arheologijo Zavoda za kulturno dediščino Slovenije odkritelj kraških prazgodovinskih konstrukcij.

Slika: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik 

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etike

Letos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike.

No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije.

Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander.

Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

V projektu Ultra so na Univerzi v Ljubljani raziskovali, kaj najbolj motivira študente in kaj je ključno, da s predavanj kar največ odnesejo. Tako so v predavanja naravoslovno-tehniških fakultet vnesli metode, ki jih bolje poznamo z nižjih stopenj izobraževanja: od ustvarjalnega giba, igranja vlog do uporabe različnih rekvizitov.

Tako s pomočjo vprašalnikov kot s posebnimi senzorji, ki so beležili fiziološki odziv tako študentov kakor predavateljev, so sproti preverjali, kakšno je njihovo počutje, in ugotavljali, kateri so ključni pogoji za kvalitetno učenje – pa naj gre za zrak v prostoru, uro dneva, zasnovo predavalnice, pedagoški pristop in še marsikaj drugega.
Do kakšnih spoznanj so prišli, so v tokratnih Glasovih svetov pripovedovali prof. dr. Gregor Geršak s Fakultete za elektrotehniko, doc. dr. Vesna Geršak in dr. Mojca Stojan Dolar s Pedagoške fakultete ter izr. prof. dr. Rok Kuhar z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Na fotografiji: študenti FKKT UL, ki s prsti sestavljajo molekule, nosijo pa prstane, ki spremljajo njihovo počutje, vir: Julij Julijan Grajfoner, projekt Ultra

Zahvaljujoč dolgoletnim prizadevanjem škofa Jegliča je leta 1905 vrata odprl Zavod sv. Stanislava, ki je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom omogočil maturo opravljati v slovenščini

Če je slovenščina prišla v osnovno šolo že za časa Marije Terezije, se je v srednji uveljavila pozno in le s težavo. Tako je prva gimnazija, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo, vrata odprla šele leta 1905. To je bil Zavod sv. Stanislava, ki ga je ljubljanska škofija na pobudo tedanjega škofa Antona Bonaventure Jegliča ustanovila v Šentvidu nad Ljubljano. Zapletov polno zgodbo o nastanku te institucije smo obnovili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Simona Malmenvalla, kustosa Slovenskega šolskega muzeja, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja.

Foto: učiteljski zbor Zavoda sv. Stanislava s škofom Jegličem, ki sedi v prvi vrsti, četrti z desne (Wikipedija, javna domena)

V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.

Senožeče, nekdaj živahen trgovski kraj z mitnico ob glavni trgovski poti med srednjo in zahodno Evropo ter Jadranskim morjem, po kateri so stoletja potovali z vprežno živino, konji, vozovi, natovorjeni z najrazličnejšim blagom, so pred časom dobile Muzej tovorništva in prevozništva. Sicer je bila današnja Slovenija od nekdaj križišče prometnih povezav med vzhodom in zahodom Evrope.
V trgovino so bili vpeti tudi kmetje, ki so se precej ukvarjali z neagrarnimi dejavnostmi, s pridelki in izdelki pa niso oskrbovali le lokalne ekonomije, ampak so bili, tudi zaradi sezonskega dela, pripravljeni potovati dlje, kot si navadno predstavljamo.

Gosti: dr. Aleksander Panjek, dekan Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, od koder sta Leonida Ravšelj in dr. Ines Beguš Bavcon, kustosinja v Goriškem muzeju, dr. Nikita Peresin Meden pa s Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici.

Fotografija: Muzej tovorništva in prevozništva, Alen Franetič, BeGR8 Media

Nekateri so jo oklicali kar za kugo 21. stoletja. Pogovor z enim od najvidnejših slovenskih raziskovalcev sladkorne bolezni dr. Andražem Stožerjem.

Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da po svetu že več kot 800 milijonov ljudi trpi zaradi sladkorne bolezni, ki je že zdavnaj dosegla epidemične razsežnosti. Zdravnik, predavatelj in raziskovalec prof. dr. Andraž Stožer v tokratni oddaji Glasovi svetov navkljub temu optimistično pravi, da je sladkorna bolezen obvladljiva ali celo ozdravljiva. Z raziskovalno skupino, ki jo vodi na Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete v Mariboru, se pridružuje tistim strokovnjakom, ki želijo diabetes spoznati in ustaviti že v trebušni slinavki. Kako dr. Stožer vidi razvoj zdravil za sladkorno bolezen; od inzulina do učinkovitega in popularnega semaglutida?

Zakaj se zdi, da so prav ženske idealne nosilke progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike, ki si prizadeva za osvoboditev Kurdistana, razdeljenega med Turčijo, Irak, Iran in Sirijo?

Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda narediti – Turke.

Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 100 let, se za Kurde, ki živijo v Turčiji, razmere niso bistveno spremenile. Četudi danes predstavljajo 18 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva, morda pa tudi več, turške oblasti njihove narodne in jezikovne pravice še naprej sistematično omejujejo in teptajo. Kurdi so na raznarodovalne pritiske odgovorili tudi z oboroženim odporom, tako da se je na jugovzhodu Turčije od konca sedemdesetih let dalje odvijala gverilska vojna omejenega obsega, za katero pa se zdaj zdi, da jo je Ankara dobila.

Vse to v Evropi načeloma sicer vemo, pa zaradi tega vseeno ne izgubljamo spanca. Če pač sploh mislimo na Kurde, ne mislimo toliko na tiste, ki živijo v Turčiji, temveč na one v Iraku in Siriji, dveh drugih državah, ki, mimogrede rečeno, svoje meje dolgujeta evropskemu vmešavanju ob koncu prve svetovne vojne. Obe tamkajšnji kurdski skupnosti sta se namreč za krajši čas znašli v naših večernih poročilih v kontekstu širšega kaosa, ki ga je ameriško neoimperialno lomastenje povzročilo na Bližnjem vzhodu. V tem smislu so na zahodno javnost menda posebej močan vtis naredile pripadnice YPJ, kurdskih ženskih zaščitnih enot, ki so se pred kakim desetletjem s puško v roki zoperstavile divjanju Islamske države. A samooklicanemu kalifatu je – v pomembni meri prav zaradi naporov sirskih Kurdov in Kurdinj – spodletelo, sirska državljanska vojna je prešla v novo fazo, mi pa smo na zagaten položaj 40 milijonskega naroda brez lastne nacionalne države lahko znova lagodno pozabili.

Zoper to amnezijo, zoper to brezbrižnost so sklenili nekaj storiti pri Inštitutu Časopisa za kritiko znanosti in tako so v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc pred nedavnim objavili knjigo Kurdsko žensko gibanje : zgodovina, teorija, praksa, ki jo je napisala kurdska sociologinja, postdoktorska raziskovalka na Oxfordu, Dilar Dirik. A ko beremo njeno razpravo, se zdi, da problemski horizonti, ki jih Dilar Dirik tu razpira, pravzaprav presegajo kurdski boj za narodno samoodločbo. Zakaj bi utegnil boj Kurdinj za oblikovanje kurdske države ponujati model progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike ne samo za Kurdistan ampak kar za ves svet v 21. stoletju, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili socialno antropologinjo, dr. Bejo Protner, sicer raziskovalko na Univerzi na Dunaju, ki je slovenski izdaji Kurdskega ženskega gibanja pripisala spremno besedo.

Foto: borki kurdskih ženskih samozaščitnih enot med napadom turške vojske na Afrin v severozahodni Siriji februarja leta 2018 (Kurdishstruggle / Wikipedija)

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov Ljubljane

V tokratni oddaji smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja.

Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati.

Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Kulturni fokus.

Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)

Kako so v socialistični Jugoslaviji vzpostavili kult Franceta Prešerna in preoblikovali pesnikovo prejšnjo podobo

Verjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Pogovor, ki je bil prvotno predvajan v oddaji Kulturni fokus na Prvem, je pripravila Alja Zore.

Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?

Zdaj, ko je Donald Trump ponovno predsednik Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se politično lahko udejstvuje razmeroma širok krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka?

Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni oddaji spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

Pogovor je bil premierno na sporedu novembra lani v okviru oddaje Intelekta.

Foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.

Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekom

Staroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da so se nekatere staroselske skupine, ki ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju, skoraj brez zadržkov odločile za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja. Zanje so namreč ločnice med umetnim in naravnim bolj zabrisane. Med drugim tako želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi …Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha.

gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije 

fotografija: staroselci amazonskega pragozda

Wikipedia

S kakšnimi vprašanji se je jugoslovanska komunistična partija soočala med obema vojnama in zakaj se zdi, da o njenem delovanju, preden se je na njeno čelo prebil Josip Broz Tito, ne vemo skoraj ničesar?

Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo?

No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na dolgo in široko govoriti o dogajanju v predvojni partiji.

To je ustvarilo precej veliko belo liso v našem poznavanju preteklosti, ki smo jo vsaj v grobem skušali zapolniti v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofon smo namreč povabili dr. Božidarja Jezernika, nekdanjega dolgoletnega predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki prav ta čas zaključuje obsežno, v angleščini pisano študijo, v kateri pretresa burno zgodovino Komunistične partije Jugoslavije od njene ustanovitve aprila leta 1919 pa do propada prve jugoslovanske države aprila 1941.

Foto: Delegati ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije pred hotelom Slavija v Beogradu, april leta 1919 (Wikipedija, javna last)

O zgodovini jugoslovanskih odnosov z evropskimi integracijami

Če si predstavljamo čas, ko smo bili še vključeni v socialistično Jugoslavijo, si težišče takratnih ekonomskih in političnih povezav našega prostora verjetno zamislimo predvsem na Balkanu, preko Gibanja neuvrščenih pa celo v množici afriških in azijskih držav v razvoju. Danes, manj kot 35 let kasneje, je jasno, da se je naš prostor gospodarsko in politično korenito preusmeril, leta 2004 je Slovenija postala članica Evropske unije, z drugimi državami te zveze pa poteka večina našega političnega usklajevanja in ekonomske izmenjave ter celo naše kulturne identifikacije. Trenutek v času, ko naj bi se ta preusmeritev začela odvijati, seveda praviloma vidimo v naši osamosvojitvi. Mnogo redkeje pa se zavedamo, da ta sicer res radikalna sprememba vendarle ni prišla iz nič in da je že sama socialistična Jugoslavija, v njenem okviru pa še posebej Slovenija, že prej gojila intenzivne gospodarske, pa tudi politične stike s predhodnico Evropske unije, Evropsko gospodarsko skupnostjo, ob koncu pa je z njo vodila celo pogajanja, ki niso izključevala niti prihodnje vključitve Jugoslavije v evropske integracije. Prav o teh procesih bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja dr. Jureta Ramšaka z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, ki je temo raziskal v okviru ERC projekta Open borders Project: Cold War Europe Beyond Borders. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Evropa zdaj!, Centralni komite ZK Slovenije, 02.12.1989.

Ko razmišljamo o hladno-vojni Evropi, često razmišljamo o celini dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati. A kako potem pojasniti, da smo v socialističnih časih Slovenci po nakupih redno hodili v Trst?

»Od Szceczina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Ko je Winston Churchill izrekel ta znameniti stavek – to je bilo med govorom, ki ga je britanski politik imel v ameriškem Misuriju marca leta 1946 –, je svet dobil priročno metaforo, s katero je bilo nenadoma moč nadvse elegantno, jedrnato povzeti posledice takrat porajajočega se ideološkega, geopolitičnega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med Združenimi državami ter Sovjetsko zvezo za življenje Evropejk in Evropejcev. A tovrstne, slikovite prispodobe menda nikoli niso brez pomanjkljivosti; bolj ko so namreč retorično učinkovite, večja je verjetnost, da bodo v slepo pego našega razumevanja sveta potisnile vsa tista dejstva, ki se pač ne prilegajo predstavam, ki jih te metafore sicer zbujajo.

Natanko tako je bilo tudi s Churchillovo železno zaveso. Zahvaljujoč njegovi prispodobi se je marsikdo na Slovenskem o hladno-vojni Evropi navadil razmišljati kot o kontinentu dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati … In to kljub temu, da smo prav mi živeli ob meji in z mejo, ki je bila – če se zdaj spomnimo tradicionalnih nakupovalnih izletov v Trst ali Celovec – seveda še kako prehodna. A kako se je lahko premerilo, da je prav v naših krajih železna zavesa postala vsa porozna, vsa luknjičasta? In, seveda, kako so, pogojno rečeno, navadni, majhni, vsakdanji ljudje živeli s to mejo in jo s svojimi življenjskimi praksami tudi so- oziroma preoblikovali?

To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko in zgodovinarja, dr. Urško Strle, raziskovalko na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter njenega sodelavca s slednje institucije, dr. Boruta Klabjana, ki sodelujeta pri mednarodnem znanstvenem projektu Open Borders, se pravi Odprte meje, ki skuša na novo osvetliti, kako so v prostoru med Alpami in Jadranom pravzaprav funkcionirale meje od konca druge svetovne vojne pa do današnjih dni.

Foto: Izmenjava novoletnih voščil na italijansko-jugoslovanskem mejnem prehodu na Fernetičih leta 1956 (avtor fotografije je Mario Magajna, fotografija je shranjena v fondu Primorskega dnevnika; objavljeno z dovoljenjem Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, Trst)

O ljubezni, navezanosti in poželenju s piscem knjige Biologija ljubezni, nevroznanstvenikom Gregorjem Majdičem

Svetovno znana antropologinja Helen Fisher je o ljubezni rekla naslednje: »Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega. Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih; pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.«

Kaj je ljubezen in čemu služi? Kakšna je njena kemija? Zakaj za ljubezen ni ključna privlačnost? Zakaj razhod s partnerjem sproži močno abstinenčno krizo? Kaj o ljubezni lahko sklepamo iz vedenja živali? Kaj pa, če je ljubezen zgolj neke vrste prevara? Na ta in še druga vprašanja odgovarja oddaja Glasovi svetov in njen gost predavatelj in raziskovalec, nevroznanstvenik prof. dr. Gregor Majdič z Univerze v Ljubljani.

Skorajda si danes ne zmoremo zamišljati prihodnosti, ki ne bi bila vsaj črnogleda, če že ne povsem apokaliptična. Na eni strani smo priča vse večji krizi demokracije in novemu razplamtevanju vojn, na drugi grozi velika podnebna in ekološka kriza, ki ji namenjamo vse manj pozornosti. A morda gre v obeh primerih tudi za krizo mišljenja. Nova spoznanja terjajo od nas drugačno delovanje, a teh sprememb očitno še nismo zmožni. Še vedno smo dediči tradicije, ki človeka postavlja na odlikovano mesto.

Kako si odpreti nove poti v vse bolj krhajočem se svetu, ne da bi pri tem uničili dragocenih spoznanj preteklosti, raziskuje francoski filozof Baptiste Morizot v knjigi Neraziskano, ki je izšla pri založbi Krtina. Prevedel jo je Miha Marek, ki je gost tokratnih Glasov svetov.

Foto: Anatomija simbioze umetnice Saše Spačal; avtor fotografije Miha Godec; objavljeno z dovoljenjem umetnice; motiv je uporabljen na naslovnici slovenskega prevoda knjige

O tem, kako se je na našem prostoru od sredine 19. stoletja naprej preoblikoval odnos do samomora ter kako je to vprašanje vpeto v širši kontekst preoblikovanja družbenih vrednot in političnih sistemov

Človeške družbe so se zaradi človekove končne narave od nekdaj soočale s smrtjo. In vendar v njih praviloma posebno in velikokrat tabiuzirano mesto zaseda tista smrt, ki nastopi, kadar si človek odloči sam vzeti življenje. Čeprav gre za izrazito osebno dejanje, pa se to vedno vpenja tudi v širšo družbeno resničnost. V različnih kulturah, kontekstih in časovnih obdobjih se pogled na samomor lahko zelo razlikuje, prav zato pa zgodovina obravnavanja tega dejanja jasno odseva tako vrednote in mišljenje kot tudi strahove in predsodke vsakokratne družbe. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako so na so na našem prostoru na samomor gledali in ga obravnavali od sredine 19. stoletja do konca 20. stoletja. Kako so to dejanje, prej videno kot greh in zločin, začeli obravnavati z bolj zdravstvene in sčasoma tudi družbene perspektive, kako so ga v nekaterih obdobjih tudi politično zlorabljali in kako so o njem poročali v javnosti, bomo govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino, ki na to temo vodi projekt Greh, sramota, simptom: samomor in njegove percepcije na Slovenskem (1850-2000). Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: izsek iz Édouard Manet - Le Suicidé, okrog 1877; Wikipedija, javna last

Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki zagotavljajo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan),
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

Vladavina Marije Terezije v naše kraje ni prinesla samo krompirja in splošne obvezne osnovne šole, ampak je položila tudi temelje moderni državno-upravni administraciji

Čeprav je Avstro-Ogrska razpadla že pred več kot stoletjem, v naši zgodovinski zavesti menda še vedno živo vztraja notranje protisloven spomin na habsburško birokracijo. Uradniki, ki so služili dvojni monarhiji, tako veljajo za sicer obupno toge, stroge in neživljenjske, no, po drugi strani pa naj bi vendarle bili osebno pošteni, nepodkupljivi in torej nepogrešljiv porok reda in družbene stabilnosti v heterogeni državi.

A kdaj natanko je to uradništvo zavzelo osrednje mesto v funkcioniranju habsburške monarhije? Iz katerih družbenih slojev se je kadrovsko popolnjevalo? S kakšnimi osebnimi pričakovanji in ambicijami so ljudje stopali v birokratsko-administrativne službe? Katere so bile ključne ideje in vrednote, ki so habsburške uradnike pri delu vodile?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Dušana Kosa, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je po uredniški plati bdel nad zbornikom Ambicije, karierizem in elite : Materialno-socialne strategije, prakse in komunikacija plemiških elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku, ki je pred nedavnim luč sveta ugledal v elektronski obliki, in zanj prispeval tudi razpravo o deželnoknežjem uradništvu na Kranjskem za časa vladanja Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II..

Foto: Martin van Meytens – Ceremonija na dvor Marije Terezije v Hofburgu leta 1764, izsek (Wikipedija, javna last)

O enem najbolj znanih del politične filozofije, ki že skoraj 400 let vzbuja burne razprave o naravi človeka, družbe in politične oblasti

Čeprav so se skozi čas načini, kako so ljudje organizirali svoje družbe, zelo spreminjali, je dejstvo, da zgodovina človeštva ni zgodovina množice nepovezanih posameznikov, ampak so se ti vedno znova povezovali v večje skupine in se, bolj ali pa manj prostovoljno, podrejali neke vrste oblasti. Toda zakaj naj bi bila politična oblast sploh smiselna? Kako se ta oblast vzpostavi? Kdaj je legitimna? In kaj pravzaprav prinaša podrejenim posameznikom, ki so se v takšni ureditvi vedno primorani odreči nekaterih individualnim željam in potrebam? Ta še danes osnovna vprašanja so tudi v središču enega temeljnih del politične filozofije z naslovom Leviatan ali snov oblika in moč politične skupnosti, cerkvene in civilne, ki ga je na sredini 17. stoletja napisal angleški filozof Thomas Hobbes, v slovenskem prevodu pa je nedavno izšlo pri založbi Krtina. O delu, ki je bilo s svojim zagovorom absolutne oblasti skozi zgodovino predmet mnogih polemik, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s prevajalcem Leviatana in piscem spremne besede dr. Aljošo Kravanja z Oddelka za filozofijo Ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: izsek iz naslovnice prvotne izdaje Leviatana, Wikipedija, javna last

Kljub vsemu rečem življenju da

Psiholog, ki je preživel štiri nacistična koncentracijska taborišča. Theresienstadt oziroma Terezin severno od Prage, Auschwitz Birkenau zahodno od Krakova in Kaufering ter Türkheim zahodno od Münchna: od 1942 do 1945.

To je izkušnja, ki je neizbrisno zaznamovala osebno in poklicno pot enega od velikanov 20. stoletja – nevrologa, psihiatra in psihologa Viktorja Frankla. Brez njega ne bi bilo psihologije, kakršno poznamo danes. Na Dunaju je po Freudu in Adlerju ustanovil tretjo psihoterapevtsko šolo. V zgodovino se je zapisal kot začetnik eksistencialne analize in logoterapije, ki je osredotočena na reševanje človekovih težav in stisk skozi izvirno človeško razsežnost svobode, odgovornosti in volje do smisla. Viktor Frankl je v enem od svojih del napisal, da je prav človekovo iskanje smisla prvobitna življenjska sila.

O življenju in delu izjemnega Viktorja Frankla v oddaji Glasovi svetov s teologom in logoterapevtom Martinom Liscem.

Foto: Prof. dr. Franz Vesely

Življenjski prostor mladih je razdeljen na dve pokrajini, fizični in digitalni prostor, ki pa se stapljata in prepletata. Sodobne tehnologije so za mlade nekaj samoumevnega, v njihova življenja pa začnejo vstopati že zelo zgodaj, saj jih imamo vsi odrasli okrog njih. Iz prebiranja medijskih objav v minulem mesecu se nariše zelo zaskrbljujoča slika mladih – eni so nasilneži, drugi žrtve, imajo različne duševne stiske, ki jih rešujejo z navzven ali navznoter usmerjenim nasiljem, vsi skupaj pa so nevzgojeni, zasvojeni, razvajeni in leni, za to pa so krivi odsotni in nesposobni starši in šolski sistem, ki učiteljem ne omogoča kaznovanja in sankcioniranja. Taka sporočila razberemo iz javnega diskurza. Medijska gonja in moralna panika v zvezi z mladimi že dolgo ni bila tako silovita, svoje je k prestrašenosti in zaskrbljenosti dodala tudi angleška miniserija Adolescenca, ki naslavlja problematične spletne prostore – moškosfero in družbene medije. Kaj se dejansko dogaja z mladimi, kje so težave in kako jih reševati? O tem s prof. dr. Tanjo Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Posvet Družbene potrebe in digitalna pismenost mladih

Mediji mladih

Prvič: Prijateljstvo

Mineva 80 let od smrti ameriškega predsednika, ki je s svojimi socialnimi reformami iz hude krize rešil ameriški kapitalizem, ključno pripomogel k zmagi v drugi svetovni vojni in prej izolacionistične ZDA vzpostavil kot osrednjega akterja svetovne politike in ekonomije

V zgodovini je malo političnih osebnosti, še manj pa demokratično voljenih voditeljev, ki so tako zelo preoblikovali svet, kot ga je ameriški predsednik, od smrti katerega te dni mineva točno 80 let. Franklin Delano Roosevelt ni bil le človek, odločilen za to, da so Združene države, ki so bile v 30. letih preteklega stoletja še vedno močno izolacionistične, v drugi svetovni vojni najprej z oskrbo z orožjem, potem pa tudi neposredno, stopile na stran zaveznikov in pomagale premagati nacistično Nemčijo; ni bil le človek, ki je kljub otroški paralizi, ki ga je prizadela še preden je prvič zasedel predsedniški položaj, postal eden najmočnejših svetovnih voditeljev in edini ameriški predsednik v zgodovini, ki je bil kar štirikrat izvoljen na to funkcijo in jo zasedal vse do smrti; bil je tudi človek, ki je s svojim pogledom na vlogo države v gospodarstvu in družbi vzpostavil to, kar danes razumemo kot moderno ameriško državo in ZDA pretvoril ne samo v svetovno velesilo, ampak v politično tvorbo, ki je kljub svoji individualistični ideologiji vendarle dopuščala nekakšno javno vlogo pri varovanju narave, zamejevanju vpliva velekapitala in uveljavljanju delavskih pravic in zaščite najšibkejših - bil je torej človek, ki je pred slabimi stotimi leti zasnoval tisto malo socialne države, kolikor je ZDA danes premorejo in ki jo trenutna administracija pospešeno razgrajuje. Za nekatere tako rekoč socialist, za druge rešitelj kapitalizma v času hude gospodarske krize, ko je grozil njegov zlom - kdo je bil Franklin Delano Roosevelt in kakšno zgodovinsko vlogo je odigral, se bomo v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali z dr. Kornelijo Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Franklin Delano Roosevelt novembra 1944, Wikimedia, javna last

Vabljeni tudi k poslušanju oddaje Ars humana o Ljudski zgodovini Združenih držav: »Zgodovina, ki ohranja živ spomin na ljudske upore, nudi drugačno razumevanje moči.«

Dolgo smo mislili, da v ZDA republikanska stranka brani interese kapitala, demokratska pa interese delavstva. Pa to res drži?

Dolgo smo mislili, da v ZDA republikanska stranka zastopa interese kapitala, demokratska pa interese delavstva. Če pa se poglobimo v podrobne analize obnašanja ameriških volivk in volivcev v zadnjega pol stoletja, vidimo, da to morda sploh ne drži. Delež delavk in delavcev, ki podpirajo republikance, namreč že od 80. let prejšnjega stoletja sicer počasi, a vztrajno narašča, no, lani pa je Donald Trump – v primerjavi z rezultati volitev leta 2016 oziroma 2020 – svoj delež glasov celo najbolj povečal prav v delavskih soseskah.

Zato se menda lahko vprašamo, zakaj so delavke in delavci v zadnjih desetletjih začeli obračati hrbet demokratom, ki so jim bili zvesti, vse odkar je sredi 30. let 20. stoletja Roosevelt implementiral sveženj socialdemokratskih politik, ki si jih je zgodovina zapomnila pod imenom new deal? So ameriškemu proletariatu republikanci nenadoma začeli ponujati več ali pa so se demokrati sami odrekli socialdemokratskim prvinam v svojem programu? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili Blaža Gselmana, publicista, ki je pred nedavnim pripravil oz. uredil posebno tematsko številko revije Borec, ki je posvečena natanko razrednemu boju v Združenih državah in tamkajšnjim strankarsko-političnim metamorfozam v zadnjega pol stoletja.

Foto: zapuščena tovarna avtomobilskega podjetja Fisher Body v Detroitu leta 2009 (patrickklida / Wikipedia)

Kako različno se pogajajo Rusi, Kitajci in Američani, kakšne so notranje razlike med zahodnimi državami in zakaj so v vse bolj multipolarnem svetu medkulturna pogajanja vedno pomembnejša

Vsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija,Kitajska,Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za Družbene vede. Ob monografij se bomo o tem, kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, pogovarjali z avtorjema knjige, zaslužnim profesorjem, strokovnjakom za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjanom Svetličičem ter dr. Boštjanom Udovičem s Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Pixabay

Zakaj zaupanje v parlamentarno demokracijo povsod po Zahodu upada, sirenski klic avtoritarnih političnih praks pa postaja vse glasnejši? Ali so demokracijo kot táko na slab glas spravile politične stranke?

Ni se več mogoče otresti občutka, da je parlamentarna, strankarska demokracija povsod po Zahodu v globoki krizi. Delež ljudi, ki v širokem loku od San Francisca do Helsinkov še zaupajo družbeno-politični arhitekturi, kakršna se je po drugi svetovni vojni oblikovala na zahodni strani železne zavese, po vsem sodeč upada, medtem ko postaja sirenski klic avtoritarnih političnih praks vse glasnejši. Zakaj natanko?

V Sloveniji, na primer, je skoraj nemogoče sedeti za mizo v baru ali krčmi, ne da bi se ob vrčku piva ali dveh vsi za omizjem navsezadnje ne strinjali, da so politične stranke – ne glede na njihovo načelno ideološko opredeljenost – v resnici združbe posameznikov, ki se sicer pretvarjajo, da zastopajo interese določenega dela političnega telesa, a to le zato, da bi v resnici ti posamezniki lažje zavarovali lastne, privatne interese, da bi lažje sklepali kravje kupčije in skrivaj bogateli. Pa to drži? So politične stranke s svojo nagnjenostjo do sprejemanja gnilih kompromisov, s svojo dojemljivostjo za vsakovrstna lobiranja in s svojo tendenco, da promovirajo kadre, katerih prvenstvena odlika je poslušnost, namesto da bi dajale prednost ljudem z znanjem in integriteto, res tisti ključni dejavnik, ki je spravil predstavniško demokracijo na slab glas, češ da se ni več zmožna učinkovito spopadati z izzivi, ki jih prinaša 21. stoletje – pa naj gre za ekonomijo, ekologijo, geopolitko ali umetno inteligenco?

To je vprašanje, ki je po vsem sodeč zaposlovalo politologinjo dr. Danico Fink Hafner, predavateljico na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ko se je lotila pisanja knjige Party System Changes and Challenges to Democracy : Slovenia in Comparative Perspective, ki je pred nedavnim izšla pri ugledni britanski akademski založbi Palgrave MacMillan. Do kakšnih zaključkov je v svoji razpravi o spremembah strankarskega sistema in izzivih demokraciji, kakor se kažejo s slovenske perspektive, navsezadnje prišla, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Fink Hafner.

Foto: poslopje Državnega zbora v Ljubljani (Goran Dekleva)

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan

Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila.

Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je pred nedavnim izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan.

Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Nežmaha.

foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)

Skozi prizmo zgodovine šolstva na Slovenskem je mogoče brez posebnih težav razbrati celotno slovensko zgodovino v minulem stoletju

Znani francoski marksistični filozof Louis Althusser je njega dni trdil, da je šola najpomembnejši ideološki aparat države. To se pravi, da po Althusserjevem mnenju država izobraževalni sistem uporablja, da bi iz učenk in učencev navsezadnje ustvarila državljanke in državljane po svojem okusu, da bi jim, drugače rečeno, med poukom vcepila ideje, predstave oziroma vrednote, ki bodo iz mladih naredili kolikor marljive in produktivne toliko oblastem poslušne odrasle, ki bodo – za dobro mero – znali živeti v tvornem sožitju z drugimi sodržavljankami in sodržavljani.

Da ta teza slej ko prej ni iz trte izvita, lahko opazimo, če si pogledamo zgodovino šolstva na Slovenskem nekako od konca 19. do sredine 20. stoletja. To je bilo, kot vemo, obdobje globokih družbenih in političnih pretresov oziroma sprememb. Človek, ki se je, denimo, rodil leta 1890 v Trstu, se leta 1925 zaradi fašističnih pritiskov preselil v Maribor, leta 1942 pa pred nacističnimi okupacijskimi oblastmi pobegnil v Ljubljano, kjer je leta 1950 tudi umrl, je v vsega šestih desetletjih skusil življenje v Avstro-Ogrski, v Italiji, Nemčiji in dveh Jugoslavijah, prvi, Karađorđevi, in drugi, socialistični. In prav vsaka izmed teh držav, prav vsak izmed teh politično-ideoloških režimov si je ob svojem času prizadeval ustvariti izobraževalni sistem po svoji meri.

Kako se je torej v hitrem teku let prve polovice 20. stoletja spreminjala šola na slovenskem narodnem ozemlju? Kako so se, na primer, spreminjali jeziki, v katerih se je na Slovenskem poučevalo, kako predmetnik, ki se ga je poučevalo, in kaj nam vse to pove o zgodovinskih preizkušnjah, ki smo jih Slovenci navsezadnje preživeli? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili teologa in zgodovinarja, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti ter kustosa v Slovenskem šolskem muzeju, dr. Simona Malmenvalla.

Foto: poslopje Gimnazije Jurija Vege v Idriji, v katerem je po l. 1901 domovala prva državna srednja šola, v kateri je pouk potekal izključno v slovenščini (Dunja Wedam / Wikipedija)

»Tudi če nočemo, enostavno prilagajamo sebe. Tehnologija se ne prilagaja nam, mi se prilagajamo, svoj način življenja in dela, absolutno,« pravi prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Ob tem profesorica pojasnjuje, da tehnologija sama po sebi ni nič, česar bi se morali bati. Vedeti pa moramo, da je tehnologija umeščena v določene odnose v družbi. Kot pravi, se torej prilagajamo temu, kar tisti, ki imajo nadzor nad tehnologijo, uredijo kot družbeno ekonomski politični sistem.

Pri Založbi FDV je izšla znanstvena monografija z naslovom Digitalizacija dela in življenja. V njej 20 avtoric in avtorjev z različnih zornih kotov pretresa vpliv novih tehnologij na naš svet. O monografiji in ugotovitvah, ki jih predstavi, nam je torej več povedala redna profesorica doktorica Aleksandra Kanjuo Mrčela, sourednica monografije, ki je bila gostja  v tokratni oddaji.

O odklenjenih in odprtih psihiatričnih bolnišnicah - v Trstu in Gorici nobena oseba tudi v najintenzivnejši duševni stiski ni zvezana ali zaprta

Psihiater Franco Basaglia je leta 1961 prestopil prag stare psihiatrične bolnišnice v italijanski Gorici. V njej je v tistem času v bedi životarilo 600 bolnic in bolnikov z duševnimi boleznimi. Prvo dejanje, ki ga je Basaglia storil kot novi direktor bolnišnice, je bilo, da ni odobril fizičnega omejevanja pacientov. Rekel je: »Tega ne bom podpisal! To je proti mojim načelom!« S tem prvim dejanjem je Basaglia prekinil z dotedanjo prakso. V umobolnico je namreč skušal vrniti življenje in paciente enega za drugim prikazati kot ljudi z njim pripadajočim dostojanstvom.

"Franco Basaglia je ikona dezinstitucionalizacije," pravi gost oddaje Glasovi svetov profesor socialnega dela in aktivist na področju dezinstitucionalizacije Vito Flaker. O delu in uspešnih pristopih Franca Basaglie v oddaji govori tudi njegov sodelavec in učenec psihiater Roberto Mezzina iz Trsta.

Francu Basagli, njegovemu delu in revolucionarnim zamislim, so prostor namenili tudi v okviru Evropske prestolnice kulture GO2025 Nova Gorica/ Gorica. Dokazati želijo, da sta norost in razumnost prepletena ter neločljiva drug od drugega. GO!2025 TUKAJ

Kako so v času, tik preden Wattov parni stroj preide v komercialno uporabo in kapitalizem požene v povsem novo dimenzijo, videti evropske družbe? Kakšen je njihov gospodarski ustroj in zakaj razsvetljenski misleci tistega časa vedno več pozornosti namenjajo ekonomskim vprašanjem?

Čeprav je ekonomska dejavnost v takšni ali drugačni obliki že tisočletja nepogrešljiv del človeških družb, se veliki misleci skozi zgodovino večinoma niso podrobneje ukvarjali s tem aspektom naših življenj. Ko ob koncu 18. stoletja izide Bogastvo narodov, najbrž prvo veliko ekonomsko delo, pa njegov avtor Adam Smith nikakor ni več osamljen v svojih razmislekih o gospodarskih vprašanjih, saj ta tudi nasploh začenjajo buriti duhove takratnih mislecev. Prav skozi oči enega od njih, znamenitega škotskega razsvetljenskega filozofa Davida Huma, se bomo v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kakšen pravzaprav je svet 18. stoletja tik pred industrijsko revolucijo, da naenkrat zahteva vedno več premisleka o ekonomskih temah. Zakaj in kako gospodarstvo postaja vedno bolj pomemben del najbolj razvitih evropskih družb tistega časa na čelu z Veliko Britanijo ter kako sploh poteka gospodarska dejavnost preden izum parnega stroja zažene silovit in revolucionaren razvoj industrije, ki kapitalizem ponese na povsem novo raven? Katera vprašanja zaposlujejo takratne mislece in koliko je svet, ki se je rojeval takrat, še vedno svet, ki ga živimo tudi danes? To so nekatera od vprašanj, o katerih se bomo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, piscem spremene besede k izboru iz Humovih Političnih esejev, ki so nedavno izšli pri založbi Studia Humanitatis. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Ladje in naselbina Vzhodnoindijske družbe v Bombaju, slika Samuela Scotta iz leta 1732-1733, Wikipedija, javna last

Lepo vabljeni tudi k poslušanju oddaj, omenjenih v pogovoru: Trgovci in bankirji v srednjem veku ter Adam Smith: zagovornik radikalnega kapitalizma ali socialno usmerjeni humanist?

Kaj bi bilo o zmagoslavjih, polomih in trajnih dosežkih grofov Goriških oziroma Majnhardincev treba vedeti, če hočemo ustrezno razumeti zgodovino slovenskega prostora?

Kadar govorimo o močnih, vplivnih, politično nadvse ambicioznih grofih, ki so v srednjem veku imeli svoja jedrna posestva na današnjih slovenskih tleh, praviloma govorimo o Celjanih. S tem ni sicer ničesar narobe, je pa seveda nemudoma treba dodati, da plemiči iz Savinjske doline le niso edina dinastija, ki v zgodovini našega prostora ustreza zgornjemu opisu. Tu so namreč še Majnhardinci, grofje Goriški, ki so nekako med začetkom 12. in koncem 15. stoletja igrali pomembno vlogo na širokem območju od Bele Krajine na vzhodu do Tirolske na zahodu in pri tem mešali pregovorne štrene tudi oglejskim patriarhom, češkim kraljem in celo mogočnim Habsburžanom.

Pa vendar se zdi, da Goriški v našem kolektivnem zgodovinskem spominu ostajajo nekako odrinjeni na rob, kakor da, gledano scela, niso pretirano pomembno vplivali na usodo naših krajev. Od kod neki taka brezbrižnost? In kaj bi bilo o zmagoslavjih, polomih in trajnih dosežkih te plemiške rodbine treba vedeti, če hočemo ustrezno razumeti zgodovino slovenskega prostora? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, našega osrednjega medievista, akad. prof. dr. Petra Štiha, ki se je v svojem bogatem znanstveno-raziskovalnem delu med drugim posvečal tudi Majnhardincem, svoja tozadevna spoznanja pa strnil v intrigantni monografiji Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem.

foto: grad Gorica, sedež Goriških grofov (Goran Dekleva)

28. januarja 1981 je Svet Evrope s Konvencijo 108 sprejel prvi mednarodni akt o varstvu osebnih podatkov, ki je varstvo osebnih podatkov definiral kot temeljno človekovo pravico. 44 let pozneje, v času tehnofevdalizma, podatkovne ekonomije in družbe nadzora, je pravica do zasebnosti in varovanje osebnih podatkov v digitaliziranem svetu, ki mu vladajo spletni giganti, še vedno razumljena vse manj kot pravica in vse bolj kot oviranje tehnološkega razvoja. Bodo to spremenila kitajska podjetja, kot sta TikTok in DeepSeek? Informacijska pooblaščenka dr. Jelena Virant Burnik je na ta in še druga aktualna vprašanja s področja varovanja osebnih podatkov odgovorila Urški Henigman.

Ob letošnjem evropskem dnevu varstva osebnih podatkov, ki ga torej obeležujemo 28. januarja, Informacijski pooblaščenec izpostavlja tematiko varstva osebnih podatkov otrok in mladoletnih. Z geslom »Varujmo trenutke, ki štejejo!« začenja nov EU projekt PrivacyPRO, projekt za ozaveščanje o odgovorni in varni rabi digitalnih orodij in umetne inteligence. Namenjen je predvsem osnovnošolskim otrokom in učiteljskemu kadru.

Informacijski pooblaščenec

Varujmo trenutke, ki štejejo

Pravljični motivi, nekdaj avtentično inovativni v svojih kulturnih in socialnih okoljih, so se z medkulturnimi prenosi preobražali skozi čas in služili sprotnim, aktualnim, družbenim in političnim ideologijam in kontekstom.

Srčika pravljične snovi je verjetno mit, razvila pa se je lahko tudi iz starih, pradavnih pripovedi in zgodb, epskih zapisov, basni, poetičnih in liričnih podob srednjega veka ... Njene ljudske vsebine tudi že pred formalno uveljavitvijo umetne pravljice, beležijo prisotnost primesi domišljijskih avtorskih dodatkov in odsevajo dejansko družbeno stvarnost, so vir zabave ter sredstvo nadzora, ustrahovanja, discipliniranja in civiliziranja različnih slojev ljudi. Lahko jih razumemo kot reprezentacijo družbenih hierarhih, odnosov med spoli, spolnih vlog, identitet, dominacij in podreditev, v njih se kažejo družbene anomalije in odkloni, subverzivnost in časi prehodov in prelomov ... Imajo moč vzpostavljanja večjih skupnosti, razkažejo rodovne in družinske dinamike, prisotnosti patologij, v obliki kolektivnih mitov podpirajo državotvorne vzgibe. Čeprav so za slovansko pravljično polje relevantni tako antični viri Sredozemlja kot nasploh indoevropska podstat, težko vedno vzdrži splošno razširjeno prepričanje o brezmejnih pravljičnih potencialih v smislu univerzalnosti in nadčasovnosti ... Učijo in vzgajajo otroke in odrasle, vendar imajo njihovi moralni kompasi geografske zamejitve in omejen rok trajanja ... O vsem tem v oddaji Glasovi svetov.

Gostja: dr. Polona Tratnik, akademska slikarja in magistra kiparstva, avtorica monografije V deželi pravljic, K družbenim funkcijam pravljičnih narativov

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta in Inštitut IRRIS

foto: izrez z naslovnice knjige

ilustracija: Roža Piščanec 

Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.

Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje.

No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.«

Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo.

foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)

Bučar je sicer bil trmast človek neodvisnega duha, a nemara je bil, paradoksalno, prav zato tako uspešen, ko je 240 delegatov prve demokratično izvoljene skupščine vodil po nelahki in zaviti poti k sprejetju Ustave

Najbrž ključni pisec slovenske Ustave in prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je bil človek intrigantnih nasprotij. Bil je kristjan in bil je partizan. Bil je član Partije in bil je disident. Bil je ugleden znanstvenik in intelektualec, predavatelj na ljubljanski Pravni fakulteti pa vendar je govoril preprosto, neposredno, brez dlake na jeziku. Bil je uspešen politik pa vendar je veljal za poštenega, kredibilnega človeka, ki misli s svojo glavo in deluje po lastni vesti.

Kako natanko se vsa ta nasprotja navsezadnje sestavijo v presenetljivo skladen pa tudi docela neponovljiv portret resnično velike osebnosti slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Jureta Gašpariča, ki je po uredniški plati bdel nad pripravo zbornika France Bučar med politiko in pravom, ki je – v letu po stoletnici Bučarjevega rojstva in v letu pred desetletnico njegove smrti – izšel pod založniškim okriljem Slovenske matice.

foto: F. Bučar za skupščinskim govorniškim odrom (BoBo / MMC)

Ob delu kanadskega filozofa Josepha Heatha Razsvetljenstvo 2.0: kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja se pogovarjamo s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat

Večkrat lahko slišimo, da je družba, v kateri živimo, dediščina tistega intelektualnega projekta, ki so ga v 18. stoletju zagnali francoski in škotski razsvetljenci. In vendar bi verjetno le malokdo nasprotoval oceni, da smo danes vsaj v zahodnih družbah priča vedno večjemu razkolu v dojemanju resničnosti, ki jo živimo, da smo priča vedno več dvomom o legitimnosti ne le politikov, ki nas vodijo, ampak tudi institucij, na katerih slonijo naše družbe, ter celo znanstvenih spoznanj, ki naj bi nam omogočala načrtovanje prihodnosti in so dolgo veljala za razmeroma zanesljivo avtoriteto, da ne govorimo o vedno večji nestrpnosti in težnjah po utišanju razprav o določenih vprašanjih z ene in druge strani političnega pola. V tovrstnem vzdušju pa seveda ni nenavadno, da naše politično razpravljanje bolj kot razumna debata o najboljših mogočih politikah ter gospodarskih in družbenih ureditvah postaja podobno vedno glasnejšemu in vedno bolj čustveno nabitemu kričanju z vseh strani, v katerem se zdi razsvetljenski projekt razumnega upravljanja družbe kot popolna utopija.

Če del politikov in javnosti ob tem s prstom kaže na družbene medije, populistične politike, vplivneže in teoretike zarot ter prezirljivo vzdihuje nad neukimi in neracionalnimi množicami ter vztrajno izumlja vedno nove rubrike preverjanja dejstev, pa je verjetno že jasno, da to nima večjega učinka in velikokrat le še utrjuje v marsičem pravilno prepričanje, da trenutne elite nimajo razumevanja življenjske izkušnje običajnega človeka. Ob vsem tem se torej postavlja vprašanje, ali je razsvetljenski projekt, na katerem smo utemeljili svoje družbe, v 21. stoletju dokončno iztrošen in moramo nad njim dvigniti roke ter iskati povsem drugačen način sobivanja in političnega upravljanja? Ali pa imajo prav nekateri misleci, ki se jim zdi nujna obuditev razsvetljenskega pristopa in ponovne vpeljave razuma v različne sfere našega družbenega življenja? Ter kako bi bilo to sploh mogoče? To so nekatera od vprašanj, o katerih se bomo ob nedavno prevedenem delu kanadskega filozofa Josepha Heatha Razsvetljenstvo 2.0: kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja pogovarjali s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je besedilu pripisala tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: izsek iz naslovnice knjige Razsvetljenstvo 2.0

Med kolaterlanimi žrtvami terorističnega napada 11. septembra in ameriškega odgovora nanj sta tudi mednarodni pravni red ter deklaracija o temeljnih človekovih pravicah

11. september 2001 je za vselej spremenil svet, so menda že dan pozneje čivkali vsevedni vrabci tega sveta. Drugi pa smo potrebovali malo več časa, da smo doumeli, kako natanko je ta sprememba v resnici videti. No, navsezadnje smo le našli nekaj tesnobo, pravzaprav že kar grozo zbujajočih besed zanjo: od Guantanama do Abu Ghraiba, od preventivnih vojn do tako imenovanega waterboardinga, se pravi mučenja s simuliranjem utapljanja jetnika v vodi. Morda najbolj strašljivo pri vsem skupaj pa je, da se te besede oziroma spremembe, ki jih je 11. september prinesel, danes že zdijo nekako oddaljene, kakor da so se izčrpale oziroma nehale soustvarjati svet, v katerem živimo, spričo česar jih lahko tudi varno pospravimo v zgodovinske učbenike.

Saj po svoje ni težko razumeti, zakaj je tako. Samo pomislimo, v zadnjih petnajstih letih smo doživeli veliko recesijo ter arabsko pomlad, pandemijo covida-19 in vojno v Ukrajini, ti pretresi pa so našo pozornost prej ali slej preusmerili drugam. A samo zato, ker nas zdaj zaposlujejo bolj recentne katastrofe, še ne kaže hiteti s sklepanjem, da je ameriški odgovor na napad na newyorška dvojčka prenehal metati senco v naš današnji čas.

Kakor namreč v svoji knjigi o preventivnem vojskovanju, hegemoniji, moči in rekonceptualizaciji vojne, ki je pod naslovom Preventive Warfare : Hegemony, Power and the Reconceptualization of Warpred nedavnim izšla pri ugledni britanski založbi Palgrave MacMillan, prepričljivo dokazuje dr. Vasja Badalič, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je administracija Georgea Busha mlajšega v svojem boju zoper terorizem pravzaprav položila temelje novega pravnega reda, novih pravil igre, ki se nas seveda še kako tičejo tu in zdaj … Zakaj torej preventivni napad na Irak ali preventivna inkarceracija osumljencev za terorizem ne pripadata sicer nedavni, a že dokončani zgodovini? Na kakšni pravni podlagi te sporne prakse ameriške vlade pravzaprav počivajo? In kaj vse to pomeni za svet, za stabilnost mednarodnih odnosov na eni ter temeljnih človekovih pravic na drugi strani? -- To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Badaliča.

foto: konvoj ameriških marincev med peščenim viharjem, severni Irak leta 2003 (Wikipedija, javna last)

»Računalniki načeloma vse, kar jim poveš, vzamejo dobesedno in se vedno držijo navodil. Tako lahko na podatkih, ki si jih ti izbral, vse dela prav, ko pa to spustiš v resnični svet, pa kar naenkrat dela slabo. Zato je to konstantna bitka. Vedno je treba izboljševati podatke in načine ocenjevanja algoritmov,« pravi Filip Dobranić z Inštituta za novejšo zgodovino, gost tokratne oddaje Glasovi svetov.

Hiter razvoj umetne inteligence predstavlja številne izzive na različnih področjih, zato pri razpravah o tem zato pogosto izpostavljamo nedopustne in tvegane rabe. Seveda pa obstajajo področja, na katerih je tehnološki napredek vsekakor dobrodošel. V Sloveniji še niso izpolnjeni pogoji, ki bi nudili ustrezno podporo sodobnim podatkovno usmerjenim raziskavam na področju digitalne humanistike, kar omejuje tako raziskovalno dejavnost v Sloveniji kot njeno mednarodno prepoznavnost. To bo spremenil interdisciplinarni raziskovalni projekt Digitalna humanistika: viri, orodja in metode, s katerim bodo med drugim izboljšali metode za digitalizacijo kompleksnih zgodovinskih dokumentov. Več v pogovoru s Filipom Dobranićem, ki ga je pripravila Urška Henigman.

Številka uporabnikov pametnega telefona je v svoji kratki zgodovini, saj obstaja manj kot dvajset let, narasla od 0 do 4 milijarde, vendar ta "podaljšek telesa" ne vpliva na stanje družb povsod enako.

Ploščata naprava, ki združuje precejšni fond aplikacij, kot meni norveški socialni antropolog Thomas Hylland Eriksen, ustvarja svet, ki je hkrati manjši in hkrati večji. Prinaša zabavne vsebine in nas dolgočasi, nas informira in poneumlja, z njim je občutek svobode večji, vendar smo veliko bolj nadzorovani. V severni polovici sveta se večinoma osredotočamo na njegove negativne učinke, na globalnem jugu, kjer se ponekod zaradi pametnega telefona družbe hitro spreminjajo, vidijo v njem predvsem prednosti za organizacijo socialnega življenja, nepogrešljivo vlogo pa ima na begunskih poteh in v begunskih taboriščih. V oddaji Glasovi svetov o temGregor Ilaš, sociolog kulture in bibliotekar v Slovenskem etnografskem muzeju.

foto: Wikimedia Commons