Globalna vas

Nina Milevoj je veterinarka, ki se je po doktoratu v Ljubljani pred skoraj petimi leti preselila na Škotsko, v mesto Penicuik. Pravi, da je to tipično britansko mestece v predmestju Edinburgha, živi tik ob gozdu in reki Esk, po naključju pa so njeni sosedje Slovenci. S psičko Rozi radi raziskujeta naravo, turistično tudi poti nastajanja in snemanja Harryja Potterja. Veterinarka pripoveduje še, da so Škoti zelo spoštljivi do živali in deli zgodbe iz ambulante. Od Škotske se kmalu poslavlja, zato deli, kaj bo najbolj pogrešala.

Rok Nežič je po mednarodni maturi na Gimnaziji Bežigrad vpisal študij v tujini, najprej na Univerzi v Cambridgeu, potem na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (UCL). Danes je doktor planetarnih znanosti, zaposlen na observatoriju in v planetariju Armagh na Severnem Irskem. Je komunikator znanosti in astronom, raziskovalno ga zanima znanost sončnega sistema, še posebej kometi. Pravi, da še zlasti prah v repu kometov, saj nam lahko pove več o tem, kako je komet nastal. “Rep kometa je lahko dolg milijone kilometrov, na začetku pa je kepa ledu in prahu, ki je dolga le nekaj kilometrov. Zanimivo, kako iz tako majhne stvari dobimo tako veliko očarljivo stvar!” Pred kratkim ga je doletela tudi čast, da so po njem poimenovali skoraj 11 kilometrov velik asteroid 20560 Nežič.

Neža Pogorevc ni oklevala, ko se ji je ponudila priložnost za podoktorski študij zootehnike in selitev v nemško mesto München. V pogovoru pripoveduje o spoznanjih s področja genetike, o hibridizaciji drežniške koze in alpskega kozoroga ter o trenutnem raziskovanju migracij in udomačitve koz. Na podlagi vzorcev DNK 10.000 let starih kosti in zob raziskuje, kako so se koze iz Turčije in Sredozemlja selile do Evrope. Doktorica znanosti s področja genetike pa opisuje tudi življenje v bavarski prestolnici piva in prizore na javnem prevozu med Oktoberfestom.

Predstavita se kot Valter in Kristina Šuber, v Avstraliji sta Walter in Kristine. Potomca Slovencev sta se spoznala na folklori v Marylandu, se zaljubila in si ustvarila družino. Walter je član Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, pred kratkim pa je prejel priznanje Order of Australia Medal, med drugim tudi za prispevek k jeklarski industriji. Razlagata o svojem življenju na obrobju Sydneyja, promociji slovenstva ter radijski postaji Voice of Slovenian Australians (VOSA) Sydney.

Alexandra Zacharaki je hči Slovenke in Grka, ki sta se spoznala in zaljubila na počitnicah na grškem otoku Rodos. Slovenščina je njen prvi jezik, po trajni selitvi v Atene pa se je naučila grško. Pripoveduje, da je kot šolarka počitnice preživljala v maminem Slovenj Gradcu, kjer se počuti povsem domače. V Atenah živi nasproti olimpijskega stadiona, zaposlena pa je kot osebna asistentka v gradbenem podjetju. Razlaga, kaj vse Atenčani nesejo na mestno plažo in zakaj bi morali turisti pokusiti še kaj drugega kot le gyros, tzatziki in grško solato!

Neža Strenčan je učiteljica razrednega pouka z angleščino, ki se je leta 2022 preselila v Avstralijo, natančneje, v Darwin, glavno mesto Severnega teritorija. Najprej je začela delati na farmi biserov, v neokrnjeni naravi, prežeti s kulturo domorodcev, pozneje pa so jo zaposlili v fundaciji Starlight Children's Foundation. V Darwinu je to pomenilo tudi obiske otrok v staroselskih naseljih, v katerih imajo ponekod hiše z najnovejšimi televizorji, ne pa tudi osnovnih higieničnih pripomočkov, kot je toaletni papir. Poudarja, da so jo ti ljudje marsičesa naučili, najbolj neverjetno pa je njihovo razumevanje in dojemanje narave. “Sedeli smo ob vodi, gospa je položila roko na gladino in rekla: otroci, lahko se kopate, tukaj ni krokodilov. Čutim vibracije, točno vem, kako daleč je krokodil ali želva, ki bo naša večerja.” Danes je Neža Strenčan zaposlena v kulturi kot organizatorka dogodkov, dejavna pa je tudi kot gledališka igralka. Govori tudi o težkih razmerah za staroselce v mestu.

Anja Nsoromma prihaja iz Naklega na Gorenjskem, njena ljubezen do Afrike pa traja že 15 let. Pravi, da je Gana njen dom, tako podeželske Butre kot tudi velemesto Akra. Po izobrazbi je diplomirana rusistka in polonistka, v Sloveniji je bila pivovarka, v Gani pa na mednarodni šoli poučuje angleščino. Pripoveduje, da je okolje naravnost zdravilno za njen deloholizem, da se znajo Ganci ustaviti, ko so utrujeni. Razlaga tudi, kakšni so ganski pogrebi in zakaj imajo nekateri pokojniki krste v obliki steklenice kokakole, ribe ali kakavovega zrna.

Clara Gené Škrabec je kolorektalna kirurginja, ki živi v sami srčiki turistično zelo obremenjene Barcelone. Njena mama je Slovenka, oče Katalonec, zato je odraščala v jezikovno mešani skupnosti. Mama je otroke dosledno učila slovensko, brati so morali slovensko literaturo in pisati celo spise. Danes so ji za to zelo hvaležni, v njeno domačo Ribnico pa se vračajo k babi, ki speče najboljše palačinke. Clara Gené Škrabec pripoveduje o pritisku turizma na katalonsko prestolnico, o dolgih in zahtevnih izmenah v bolnišnici, pa tudi o preživljanju prostega časa med ribolovom in opazovanjem delfinov.

Jutra v Torontu so videti kot mravljišče, avtocesta 401 je ena najbolj prometnih na svetu in ima na nekaterih odsekih tudi 18 pasov. V prometnih konicah je premikajoče se parkirišče, pripoveduje Rok Nemec. V Torontu živi od leta 2018, danes je ponosni dvojni državljan, zaposlen v “slovenski banki” Moya Financial Credit Union. Razlaga, da sta Toronto in domače naselje Sedraž popolni nasprotji, pripoveduje o kampiranju v prostrani divjini in o državnih blagovnih rezervah javorjevega sirupa.

Sabina Jereb in Klemen Sladič sta se pred trinajstimi leti preselila na Novo Zelandijo. Prvotni načrt je bil kolesariti po deželi, potem pa sta se precej spontano odločila, da si poiščeta službi. Klemen se je za nekaj dolarjev oblekel v trgovini z rabljenimi oblačili, potrkal na vrata delodajalca in dobil službo programerja. Sabinina zgodba je bila podobna, v gradbeništvu so jo vprašali, ali lahko začne že jutri. Z otrokoma danes živita v naselju Governors Bay, v bližini mesta Christchurch. Pripovedujeta o njihovem vsakdanu in sproščenih sokrajanih, ki v trgovino pozno zvečer včasih zaidejo kar v spodnjem perilu ali ‘šlafroku’, torej kopalnem plašču.

Miha Perhavec se je po življenju v več državah in potovanju okoli sveta z ženo leta 2019 preselil v kalifornijski San Diego. Tam je s prijateljem Keenanom Corneliusom odprl jiu-juitsu klub Legion American Jiu-Jitsu Gym. Danes ima okoli 500 članov, telovadnico pa pogosto obiščejo mojstri različnih borilnih veščin z vsega sveta. Mojster črnega pasu Miha Perhavec pripoveduje, kakšno je življenje v enem najdražjih mest v ZDA, zakaj sta kljub zdravstvenemu zavarovanju za vsak porod z ženo plačala 8500 dolarjev in zakaj doma, čeprav sta oba Slovenca, govorita angleško.

Gal Mladenović je v enoletnem študijskem premoru v Sloveniji prihranil denar za selitev in študij v mestu Stirling na Škotskem. Prvih pet let je ob delu študiral odnose z javnostmi, zadnji dve leti pa se ukvarja s turizmom. Opisuje barve škotskega višavja, neizprosna dež in veter, ki lomi dežnike in sklanja glave, pa tudi zgodovinski duh strateško pomembnega mesta. O gradovih, dvorcih, spomenikih in naravnih znamenitostih piše tudi na blogu otocan.si. 27-letni turistični vodnik pravi, da je opaziti porast evropskih turistov, ne le zaradi lepot Škotske, tudi zaradi vse bolj vročega Sredozemlja.

Arhitekt Andrej Bernik vsakič znova odkriva Pariz, ki je njegov dom že dve desetletji. Skupaj s partnerjema, eden od njiju je tudi njegov življenjski sopotnik, vodi arhitekturni studio Fieldwork. Posveča se načrtovanju mest prihodnosti, s poudarkom na pomenu zelenja, ki bo ključno za ohlajanje poleti peklensko pregrete prestolnice. Tudi v Sloveniji je pred leti odmeval njihov projekt Terciarni gozd, pariško parkirišče so ozeleneli in spremenili v javni prostor, hibrid med parkom in trgom. Komentira tudi popkulturno prikazovanje Pariza kot romantičnega mesta počasnih užitkov in poudarja, da se croissant (rogljiček) poje takoj, svež, kar s prtička.

Luka Drganc je glavni pilot balona, ki je živel in delal po svetu, zadnjih 18 mesecev pa preživlja v Keniji. Tja ga je “odneslo” delo, balonarski safari. Zbuja se ob tretji uri zjutraj, z ekipo najprej preverijo vremensko napoved in opremo, sprejmejo potnike in se odpravijo proti vzletnemu mestu. Pravi, da je bil od nekdaj odvisen od balonarstva, tudi oče je bil balonar, Luka Drganc pa je komercialni pilot že 20 let. V Keniji večino časa letijo zelo nizko, na višini 10 metrov, da vidijo živali, ki se sicer zlahka skrijejo v visoki travi. Živi v nacionalnem parku Masai Mara, v hiši brez ograje. Pred dnevi je iz svojega doma opazoval 10 “levčkov”, ki so ubili bivola in se z njim prehranjevali.

Milan Greiner že 55 let živi v Švici, oglaša se iz svoje vasi Oberdiessbach. Najprej je bil zaposlen kot šef gradbišča, potem pa spoznal švicarsko Heidi, s katero sta si ustvarila družino in odprla svoje podjetje. Pravi, da ima dve domovini, tudi zato ju v okviru slovenskega društva Kulturni most Švica–Slovenija vestno povezuje. Ker je pobudnik pobratenja občin Lützelflüh in Velike Lašče, bo 9. aprila 2026 v Velike Lašče pripeljal skoraj 50 Švicarjev. Pripoveduje o življenju v Oberdiessbachu, o čevapčičih, ki povezujejo narode, o zborovskem petju in planinarjenju.

Teja Goli pravi, da je že ob prvem turističnem obisku Islandije začutila magičnost otoške države, v kateri zdaj živi. Najprej se je zaljubila v deželo, potem še v Islandca. Je mlada podjetnica, ki se ukvarja z aplikativno improvizacijo, metode improvizacijskega gledališča uporablja na svojih tečajih in delavnicah. Poleti, ko so dnevi daljši oziroma neskončni, pa sede za volan. Je voznica avtobusa do 19 sedežev, po Islandiji vodi skupine turistov kot “driver guide”. Pravi, da je na Islandiji velik poudarek na biohekanju, prebivalci v različnih delih leta uživajo melatonin ali nosijo očala z rdečimi lečami. Zdravniki pa ljudem, ki so zaradi teme depresivni, svetujejo, naj se kopajo v geotermalnih bazenih.

Natalija Mucyo Waldhuber je delegatka Evropske unije za razvojne projekte, ki že peto leto živi in dela v Ruandi. Pravi, da so Ruandci čudoviti ljudje, dežela pa s čistočo in hitrim razvojem upravičuje poimenovanje afriška Švica. V parlamentu prevladujejo ženske, v državi pa je čutiti energijo večinskega mladega prebivalstva. Nekdanja atletinja je tam našla tudi ljubezen, priimek Mucyo pomeni svetlobo, razsvetljenje. Po poroki v Sloveniji so mladoporočenca v domači hiši v mestu Kigali čakali sprejem in poročna darila: veliko riža, krompirja, sadja in pijače. Natalija Mucyo Waldhuber pripoveduje tudi o opazovanju gorskih goril v naravnem okolju.

Špela Bavčar živi ob severnem delu plaže Manly v Sydneyju in je specialistka onkologije za male živali. Njeni pacienti so večinoma psi in mačke, se je pa v Avstraliji srečala tudi z bolj eksotičnimi živalmi, s kuščarji, pticami in kačami, prosili so jo za nasvet pri zdravljenju koale z levkemijo in koale z nosnim tumorjem. Pravi, da bi se lahko od živali naučili marsikaj, predvsem, kako živeti v trenutku, ne pa za jutri. Veterinarka je zaposlena v bolnišnici, v kateri snemajo priljubljeno televizijsko oddajo Bondi Vet, v njej je enkrat nastopila tudi sama. Razlaga, da pozna živalske paciente po imenu, v času praznikov pa prejme številne voščilnice njihovih skrbnikov.

Lovro Bajc z družino živi v kraju Lappeenranta na jugovzhodu Finske. Po profesionalni karieri hokejista se je posvetil trenerstvu in doktorskemu študiju trenerstva v vrhunskem športu. Že ko je prvič stopil iz letala, se je zaljubil v finski način življenja: brez hitenja, brez vročine, z veliko narave in zelenih površin. Pripoveduje, da se na globoko zamrznjenem jezeru pri njih igra hokej, dirkajo celo z avtomobili, njihov neuradni olimpijski šport pa je lovljenje rib. Po desetih letih življenja v deželi tisočerih jezer doma kuhajo slovensko-finsko hrano, Lovro Bajc pa kljub vsemu pogreša popoldanske kave in Alpe.

Žiga Mihelčič je priznani fotograf, ki se zadnja leta posveča predvsem fotografiji interierja. Pravi, da je Dubaj popolno tržišče, saj vsi tekmujejo, kdo bo imel lepšo hišo, bar ali restavracijo. V Dubaju živi že 10 let, razlaga pa predvsem o življenju v zadnjem tednu, ko tudi Združene arabske emirate preletavajo droni in rakete. Doslej so prejeli eno vladno opozorilo, naj se čim več zadržujejo v notranjosti stavb in izogibajo oknom, a pripoveduje, da življenje teče naprej, otroci se igrajo v parkih, šejki pa nakupujejo v trgovskih centrih. Pogovor sva posnela v torek, 3. marca popoldan, spominjal se je tudi minulih noči in ženinega strahu, ko je bila v bližini napadenega luksuznega hotela.

Eva Vrtačnik je magistrica akademska oboistka, ki živi in dela v Københavnu na Danskem. Veliko potuje, zato ima kovček vedno pripravljen, svoj prosti in službeni čas pa ne ločuje tako dobro, kot to počnejo Danci. Pravi, da resnično živijo hygge, zelo radi so v naravi in v parkih, tam praznujejo rojstne dneve in celo poroke. Kopajo se v vseh letnih časih, tudi zdaj, ko zmrzuje. Oboistka pripoveduje, kakšno je življenje v prestolnici Danske, kakšen je tempo življenja vrhunske mlade glasbenice in zakaj jo, čeprav je bila tam že petnajstkrat, še vedno navdušujejo Ferski otoki.

Manca Počivavšek Janhar se je leta 2020 preselila v glavno mesto Belgije, v Bruselj, evropski mehurček, v prestolnico evropske politike. Pravi, da je mesto zelo ambiciozno, velik izziv so dolgi delavniki, ki se zavlečejo v službene dogodke in večerje. Njeno delo je spremljanje evropskih politik in predlogov, zaposlena je v združenju Bundesverband für Öffentliche Dienstleistungen, ki predstavlja nemške javne službe. Zasebno pa spremlja tudi različne pobude, pravi, da je ponosna na državljansko pobudo My Voice My Choice (Moj glas, moja izbira) za varen in dostopen splav. Pripoveduje o življenju v občini Saint-Gilles in poudarja, da je nakup stanovanja ugodnejši kot denimo v Ljubljani, so pa višji stroški hrane, ki je manj kakovostna. To zlasti opaža pri okusu korenja.

Simona Vrečko je po potovanju po Nikaragvi z možem tam želela kupiti hiško, za čas, ko se bo življenje umirilo ali po upokojitvi. Na koncu sta kupila hostel, ki ga vodita že tretje leto, počitnice so postale posel. Hostel Mano a Mano v vasici Las Penitas je Simonin dom oziroma služba v času visoke sezone. Pravi, da so Nikaragovci zelo topli, čustveni in občutljivi ljudje, nič ne gre z ukazovanjem ali na silo. Vsakič, ko se vrne v Slovenijo pa jo prosijo, naj jim prinese sladko prestižno dobrino: čokolado.

Saša Šušteršič je akademska slikarka, ki je leta 2017 pustila poučevanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani in se preselila na otok Réunion. Pred tem si je dopisovala z bodočim možem, Francozom, ki ga je prvič videla na letališču. Spremljal je njena slikarska dela in želel kupiti njeno sliko. Iz ponosa in slovenske trme se je upirala, a sprejela, da ji v zameno za likovno delo kupi letalsko karto. Zaljubila sta se in se pol leta pozneje poročila. Slovenka pripoveduje o življenju na zahodnem delu otoka, o aktivnem vulkanu, umetnosti in odraščanju triletne hčerke.

Neva Lepenik z družino živi v Keniji, ob plaži Diani ob Indijskem oceanu. Leta 2000 je s prijateljem, danes možem Romanom Biondičem, z enosmerno letalsko vozovnico in 10.000 dolarji v žepu odpotovala v Kenijo. Z načrtom: odpreti enega prvih kulturnih kampov in turistom omogočiti vpogled v masajsko kulturo. Pred tem je na potovanju namreč spoznala “očeta” Masaja, ki jo je povabil domov in ohrabril, da odpre kamp. V hribih Loita sta nato Slovenca postavila Maji Moto Eco Camp, s podjetjem Eyes On Africa pa organizirata tudi večdnevne safarije. Gostja govori o tem, zakaj po petindvajsetih letih več ne opazuje levov, temveč ptice v ozadju, zakaj izbere govejo juho pred sicer ljubim karijem in kako doma mešajo tri jezike.

Nika Smiljanič se je pred šestimi leti kot študentka preselila v Anglijo, zdaj je psihoterapevtka v multikulturnem Birminghamu. Dela s klienti, ki imajo postravmatsko stresno motnjo, z vojnimi priseljenci in s samomorilnimi posamezniki. Poudarja, da lahko že en sam pogovor spreobrne človeka, da si ne vzame življenja. Govori tudi o prostem času in življenjskem standardu v drugem največjem angleškem mestu. Cene stanovanj so v večjih mestih astronomske, so pa cene živil v trgovinah nižje kot v Sloveniji.

Žiga Magjar je pred sedmimi leti svoj dom našel v zelenem nemškem mestu Bremen. Zaposlen je v organizaciji Natur Kultur, soustvarja mladinske projekte, mentorira prostovoljce ter organizira mladinske izmenjave in treninge. Medkulturnega razumevanja in sprejemanja se učijo prek teatra, z igro vlog, pogovori in delavnicami. Eden od projektov je tudi Make Music, Not War. Mladi iz držav, ki so sicer v konfliktu, denimo iz Izraela in Palestine, Ukrajine in Rusije, Grčije in Cipra, skupaj ustvarjajo glasbo za mir. V službi, v hiši organizacije, Žiga Magjar občasno skuha tudi kaj slovenskega, pravi, da je Slovenija zdaj njegov drugi dom. Pogreša družino in prijatelje, a so sodelavci postali njegova razširjena družina.

Matjaž Černila je upokojeni naravoslovec, ki je želel preostanek življenja preživeti nekje na toplem, po možnosti v državi z izjemno biotsko raznovrstnostjo. Pred desetimi leti si še ni predstavljal, da bo živel v vasi Mangily, se poročil z domačinko iz ribiškega plemena Vezo in posvojil dva majhna otroka, ki ju je že prej posvojila tudi ona: “Za otroka sem papa, onadva sta moja otroka. Ali sta biološka ali ne, zame nima nobenega pomena, za ženo pa sploh ne.” Koncept družine je na Madagaskarju drugačen, kakor ga poznamo zahodnjaki, prav tako način življenja. Malgaši živijo za tukaj in zdaj, za danes. Za pripravo hrane raje izberejo kurišče kot plinski gorilnik, ne ukvarjajo se s politiko, temveč drug z drugim.

Lara Železnik s partnerjem Gašperjem Koscem in argentinsko dogo Elo živi v ribiškem in surferskem mestu Tofino v Kanadi, na otoku Vancouver. V mestecu ni semaforjev, pozimi ima manj kot 3000 prebivalcev, s turisti pa poleti ta številka naraste na približno 30.000. Obiskovalci prihajajo deskat na vodi, opazovat orke in deževni gozd, zelo blizu so tudi črni medvedi in pume, ki kdaj zaidejo celo v mesto. Dom sta Slovenca našla na 13-metrski ladji. Poleg poznavanja tokov in vetrov Pacifika je velik izziv pranje perila, saj se morata za to odpraviti v mestno pralnico. Prednosti pa so izleti, nekaj ur plovbe stran lahko najdeta “zasebne” naravne vroče vrelce.

Aleš Berlot se je pred šestnajstimi leti s partnerko Urško preselil v Avstralijo, kjer sta si ustvarila družino. Zdaj živijo v mestu Margaret River, v hiši, obdani z gozdom. Sosedu lisice kradejo kokoši, njim pa so poleti kenguruji posmukali vse liste z jablan in hrušk. Aleš Berlot je po stroki strojnik, ki je znanje iz ladjedelništva uporabil v gradnji, postavil hišo za družino in še eno za oddajanje turistom. Prosti čas preživljajo na plaži, Jeseničan igra hokej na rolerjih in zelo pogreša gore. Ko so skupaj, govorijo slovensko in enkrat na teden gledajo slovenske filme. Dogodku seveda rečejo: movie night!

Borut Rubinić je ornitolog in oče treh otrok, ki trenutno večino časa živi in dela v Savdski Arabiji. Zaposlen je v Kraljevi komisiji za zgodovinsko mesto Al-'Ula. Pravi, da imajo Arabci toliko izrazov za puščavo kot eskimi za sneg in da je biotsko presenetljivo raznovrstna. Strokovnjak za ptiče pripoveduje tudi o odnosu Savdijcev do tujcev in žensk. Pravi, da še nikoli ni videl obraza svojih desetih sodelavk, s katerimi redno sodeluje.

Ana Sneeringer je priznana sodobna umetnica, ki je svoj likovni talent odkrila skoraj po naključju. Živela je v Sloveniji, Jordaniji, Franciji, Rusiji, Dominikanski republiki, na Nizozemskem, in v Indiji, z družino pa se je zdaj ustalila v Alabami v ZDA. Povsod se je vključevala v organizacije, ki so povezovale ženske, tudi zato imajo njene ženske figure na licu naslikan krog, ki simbolizira skupnost, povezanost. Pripoveduje o umetniški sceni v domačem mestu Montgomery, o življenju v zvezni državi, kjer je splav prepovedan, pa tudi o šolskem sistemu in strahu, da bi v šoli prišlo do strelskega napada.

Nastja Rajar se je s partnerjem Rokom in s psičko Šnofko po petih letih življenja v avtodomu in potovanja po svetu ustalila na Švedskem. Kupila sta hišo v gozdu, ki jo sama prenavljata. Občudujeta naravo in divjino, na sprehodu srečujeta lose z mladiči, najbližje mestece pa je od njunega doma oddaljeno približno eno uro vožnje. Pred stalno selitvijo na sever sta doživela in preživela tudi švedsko zimo, ki ju je navdušila.

Rok Capuder ima poklicno deformacijo, saj ob ogledu serij in filmov scene vidi kot skupek stiropora in vezanih plošč. Ima kanadsko državljanjstvo, pred kratkim je odprl svojo podjetje in gradi kulise za filmsko industrijo. Za nov film Frankenstein (2025) so prizorišča postavljali kar enajst mesecev, sodeloval je tudi pri filmu Črni telefon 2 (Black Phone 2) in pred leti pri seriji Star Trek. Pravi, da bi stanovanje iz legendarne serije Prijatelji (Friends) postavili v nekaj dneh.

Špela Rapoša ni bila sprejeta na želeni študij v Sloveniji, zato se je pri osemnajstih letih odločila, da gre delat na Škotsko. Tam je bil najprej zaposlena v hotelih in pubih, se zaljubila, doštudirala, zaposlila in ostala. Danes, 21 let pozneje, s svojim partnerjem in mački živi v mestu Kilsyth in je vodja projektov v agenciji Škotske vlade za krožno gospodarstvo in trajnost, Zero Waste Scotland. Tudi njej ni neznana ekološka tesnoba, a se ji zoperstavlja z jogo in ledeno terapijo.

Ponovno se vrača Matej Jager z izkušnjo, ki je za naše podnebno območje (k sreči) nepredstavljivo. Avstralski vzhod - med drugim tudi kraj, v katerem zdaj biva že šest let - je prejšnji teden doletela vrtinčasta ujma, čemur je bilo to območje nazadnje priča pred petdesetimi leti. Vetrovi z močjo od 120 do 160 km/h so odnašali strehe, vihar pa je poplavljal okolico mesta Brisbane in prebivalcem za teden dni izklopil elektriko. Matej je z nami delill, kakšen je občutek, ko pristaneš v središču ciklona Alfreda in vse utihne, kako so se na prihod neurja pripravljali in kakšne so bile kazni za zadrževanje na plaži v pričakovanju naravne katastrofe.

Lenart Voglar je serviser smuči in pomočnik trenerja v kanadski mladinski reprezentanci, s katero devet mesecev v letu preživi tudi po 24 ur na dan. Kako je živeti s svojo smučarsko "družino" in zakaj ga njihove prehrambene navade presenečajo? Kako je pristal na drugi strani luže in zakaj mu je selitev v tuijno že dolgo pomembna?

V Mikroneziji, nekje med Japonsko in Avstralijo, malce severneje od Marijanskega jarka, najglobljega dela našega planeta, obkrožen s stotinami kilometrov Tihega oceana leži otok Gvam. Gre za nepriključeno oz. dislocirano ozemlje Združenih držav Amerike, kjer imajo te vsled strateške lege otoka vojaško oporišče. Naš gost je dr. Blaž Miklavič, znanstvenik z geološkega oddelka tamkajšnje univerze, ki se ukvarja predvsem s pitno vodo oz. raziskovanjem podtalnice v tleh, ki so po sestavi nadvse podobna pokrajinam našega Krasa. V intervjuju pripoveduje o različnih vidikih življenja na "rajskem" otoku: o tajfunih, kavi z rogljičkom za 12 dolarjev, ter dejstvu, da na Gvamu ni ptičev - zato pa toliko več pajkov.

Na prvi pogled idilično življenje v eno najbolj odročnih vasi na Škotskem in s popolno službo kot vodja recepcije luksuznega butičnega hotela, ki ga za počitniško destinacijo izbirajo zvezdniki in zvezdnice, kot sta Jennifer Lawrence in Emma Thompso, je zadnja tri leta živela Tamara Zorc. Vendar ni vse zlato, kar se sveti. V majhnem okolju, v katerem vsak vsakogar pozna in vsak o vsakomer vse ve, se je kar nekaj njenih sodelavcev spopadalo z občutki ujetosti in osamljenosti ob nezmožnosti umika od vsakdanjih skrbi v službi. Mnogi so uteho poiskali v alkoholu, nekateri so razvili hujše oblike duševnih bolezni. Tamara in njen partner, ki je prav tako delal v omenjenem hotelu, zato razmišljata o spremembah svojega življenjskega stila, morda tudi selitvi na kakšen drug konec sveta.

Podajamo se v ene izmed najbolj odročnih predelov planeta. Z zavzetim popotnikom Markom Mikljem podoživljamo najbolj zanimive dele njegove poti po Srednji in Južni Ameriki, na kateri se je pobliže spoznal z več plemenskimi ljudstvi in različnimi posamezniki, npr. šamani, ki živijo daleč onkraj meja t. i. civiliziranega sveta, v džunglah Peruja, Bolivije in Brazilije. V intervjuju, v katerem opisuje svoje izkušnje z bivanjem v divjini brez dostopa do elektrike, pitne vode in zdravniške oskrbe, med drugim pripoveduje o "glasbi džungle", požarih, tarantelah in posebnih obredih.

Igor Kučič pravi, da je tak svetovljan, da bi lahko tudi v Sloveniji živel. Zaenkrat živi še v Avstraliji, kamor se je preselil desetletje nazaj. To je le pet let po tem, ko je Deželo tam spodaj prvič obiskal in se brž navdušil nad vinogradi doline Barossa. S partnerko sta tam oblikovala blagovno znamko slovenskega vina, proizvedenega na avstralskih tleh, prav tako pa je na njegovo pobudo na južnoavstralskem vinogradu prvič posajena rebula. Toda biti vinar v Avstraliji se v marsičem razlikuje od opravljanja vinarske dejavnosti v Sloveniji.

Zgodbo Mateje Pineda bi lahko označili za vse prej kot tipično izseljensko izkušnjo. Unikatna je po zaslugi dejstva, da je Mateja le nekaj let po selitvi v Mehiko popolnoma oslepela. Navdihujoča pa predvsem po zaslugi načina, kako se je s tem spopadala. Je zgodba o ljubezni, srčnosti, solidarnosti in človečnosti; njenih in tistih, ki so jih znali izkazati ljudje v njeni okolici. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kako se ji je uspelo v službi kar leto in pol pretvarjati, da vidi, preden se je vdala v usodo, in ravnateljici povedala, da je slepa. Pa o resnih in manj resnih nevarnostih življenja v Mehiki, kot so kriminal in iz pločnikov zrasla okrasna drevesa.

Matej je eden tistih izseljencev, ki se jih je šele v zrelih letih polotila želja po iskanju priložnosti na tujem. Po spontanem izletu pred 6 leti je "preprosto" ostal tam. V tem času je opravil tečaj angleščine, nato pa pridobil številne certifikate in na koncu še diplomo iz poslovnih ved. Začel je, kot pravi, povsem na začetku oz. na dnu, za kar je potreboval veliko poguma. Zdaj dela v podjetju, ki se ukvarja z deratizacijo in dezinsekcijo (predvsem miši in termitov), prebiva pa v Buccanu, podeželski četrti mesta Logan blizu Brisbana, kjer si skupaj z ženo, petimi konji, dvema psoma, mačko in dvema panjema slovenskih (!) čebel z veseljem delita življenjski prostor tudi s številnimi divjimi živalmi.

Igor Seme je pianist in dolgoletni učitelj klavirja, ki ga je pred 13 leti ljubezen popeljala v Švico. Živi in dela v Zürichu blizu jezera, ki mu – čeprav morda nikoli ne bo zaslužil dovolj, da bi kupil kakšno hišico neposredno ob njem – vsakodnevno daje občutek, da v času službe na neki način dopustuje. V pogovoru pripoveduje o tem, kako vidi Švico in tamkajšnjo kulturo v primerjavi s slovenskim okoljem; med drugim o tem, kako učitelji tam uživajo višji družbeni status, bonton pa že osnovnošolcem narekuje bistveno bolj spoštljivo, a kot zatrjuje, hkrati tudi pristnejšo komunikacijo z učiteljem, kot smo je vajeni pri nas.

Nekdanji tekač, zdaj pa atletski trener Jan Petrač se je leta 2019 preselil na Finsko k svoji partnerki, prav tako atletinji, zdaj pa že nekaj časa tudi svoji varovanki Eveliini Määttänen, s katero sta dotlej dve leti vztrajala v zvezi na daljavo. V intervjuju pripoveduje o svojem (sicer prav nič težavnem) privajanju na novo okolje, o negotovem obdobju po koncu njegove tekmovalne kariere, ki mu je sledilo iskanje službe "praktično kjer koli", ter o pomirjenosti z dejstvom, da tudi danes nima izdelanih načrtov za prihodnost.

Val 202 v prazničnem decembrskem duhu izpolnjuje želje najbolj pridnim nadobudnežem in nadobudnicam, ki sanjajo o tem, da bi delali na radiu. Tokratno Globalno vas je tako (s čisto malo Mitjeve pomoči) posnela radijska debitantka Jona Zamrnik, ki smo jo v etru povezali z enim izmed bolj izkušenih globalnih vaščanov Matejem Maroltom. Ta se je od leta 2015, ko smo ga gostili v oddaji, iz Združenih arabskih emiratov preselil na Florido. S kakšnimi vprašanji je Jona soočila svojega sogovornika, in kaj je ta povedal o posebnostih življenja v zvezni državi, ki tudi znotraj ZDA velja za nekoliko "posebno"?

Nekoč smučarskega skakalca in letalca, potem pa trenerja Matjaža Zupana je po vodenju slovenske reprezentance v enem najuspešnejših obdobij v zgodovini nordijskega smučanja pot vodila v tujino: prebival in delal je v Južni Koreji, Franciji, Rusiji in Bolgariji, zadnja tri leta pa je zaposlen v japonskem klubu, v katerem med drugimi trenira 52-letna legenda in pravzaprav tudi maskota smučarskih skokov/poletov – Noriaki Kasai. V intervjuju pripoveduje o tem, kako se spoprijema z različnimi tradicijami in pristopi k treningu, in o svojem uvrščanju v okolje, ki ga tudi v vsakdanjem zaznamujejo v mnogih pogledih bistveno drugačne kulturne prakse kot pri nas.

Anja Koretič je pesnica in glasbenica, ki jo je pustolovski (in kot priznava, deloma tudi uporniški) duh že kot najstnico popeljal v tujino. Zlasti jo je že ob prvem stiku navdušil portugalski jezik. Očaranost nad njim, pripoveduje, je eden poglavitnih razlogov, zakaj si je pred leti namesto povratne kupila enosmerno letalsko vozovnico za Lizbono. Tam je približno deset let lovila ravnotežje med delom za preživetje (natakarstvo) in ustvarjanjem za dušo (poezija). Priložnosti je nato iskala tudi v Londonu. Tam je spoznala svojega zdajšnjega partnerja, ki prihaja iz Gane, a se je z njim vred razmeroma kmalu povsem naveličala življenja v neizprosnem ritmu britanske prestolnice. Tako sta se pred kratkim skupaj z majhnim otrokom preselila v Slovenijo, ki jo dojemata kot bistveno boljše okolje za mlado družino od tistega na Otoku.

Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.

Gost oddaje je vrhunski džezovski glasbenik in predavatelj na Stony Brook University v New Yorku Žan Tetičkovič, ki ga čez lužo poznajo pod umetniškim imenom Jean John. Za krajši klepet smo ga ujeli med aktualno slovensko turnejo, na kateri se bo med drugim predstavil v Domžalah, Izoli, Celju in v svojem rojstnem kraju na Ptuju. V intervjuju pripoveduje o tempu in zvenu mesta, ki nikoli ne spi, ter tem, kako dišita slovenski in newyorški zrak.

Gosta oddaje sta popotnika in filmska ustvarjalca Aljoša Toplak in Martin Pavunc, ki snemata dokumentarni film o iranski "podtalni" umetniški sceni; produkciji, ki deluje onkraj strogih pravil in omejitev tamkajšnjih klerikalnih oblasti. V intervjuju razlagata o svojih izkušnjah s preganjanimi umetniki, predstavljata pred oblastjo skrite prostore, v katerih se ti zadržujejo in združujejo, ter opisujeta svoje doživljanje nedavnih mednarodnopolitičnih zaostrovanj na Bližnjem vzhodu, ki sta jim bila tokrat drugače kot po navadi, ko novice o tem spremljamo z varne razdalje, priči čisto od blizu. Iz ministrstva so jima ob prvi objavi globalne vasi svetovali, naj nemudoma odstranimo oddajo, vsaj do časa njune vrnitve. Sedaj sta zopet na varnem, v Sloveniji, mi pa pogovor ponovno objavljamo.

Benjamin Rozman Soklič je 33-letni nadzornik varnosti v neprofitnih stanovanjih za socialno ogrožene v Londonu. A pravi, da je njegova služba le način preživetja, medtem ko "se življenje dogaja" povsod drugod. Sam tako velik del časa preživi v Braziliji, kjer se je našel tako v kulturnem oz. zasebnem kot ustvarjalnem smislu. Svoje najboljše prijatelje ima v Salvadorju, pa tudi na Otoku se druži predvsem s kolegi iz Latinske Amerike: pripravlja glasbene, plesne in druge kulturne dogodke, povezane s sambo, med drugim igra v (tudi do) stočlanskem bobnarskem kolektivu, s katerim se udeležuje karnevalov, zadnje čase pa je kot didžej svoj spekter glasbe obogatil še z nekaj novimi južnoafriškimi žanrskimi razsežnostmi. V intervjuju ne potrdi zagotovo, a iz previdnosti tudi ne ovrže ugibanj, da je morda prav to območje sveta naslednje, ki ga bo "posrkalo vase".

Mitja Jakopič je pred dobrimi 13 leti, še pred pojavom prvih aplikacij za zmenke, ki jih poznamo danes, prek spleta spoznal Latvijko, s katero sta si najprej intenzivno dopisovala in se zaljubila. Po približno pol leta se je kljub temu da ga, kot pravi, "severnejši kraji" nikoli niso privlačili, preselil k njej. Službe takrat še ni imel, sta pa s svojimi prihranki v Rigi kupila obnove potrebno stanovanje z dotrajanim ladijskim podom, ki ga je na povelje svoje partnerke obrusil in polakiral, nato pa je ta - menda v njegovi nevednosti - začela oglaševati njegove parketarske storitve na neki spletni strani. Ni trajalo dolgo, da je nekdo storitev dejansko naročil: "Nisem vedel, za kaj gre, delal pa sem se, kot da sem na področju parketarstva najpametnejši," izdaja Mitja o svojih začetkih v obrtništvu, ki se ga je priučil kar sproti.

Neža se je pred nekaj leti preselila k nekdanjemu fantu, o katerem pravi, da je bil "zaveden Vzhodni Berlinčan". Odtlej je dobro spoznala nemško prestolnico ter odkrila in vzljubila mnoge posebnosti, po zaslugi katerih je življenje v njej pisano in pestro. Tako se je odločila tudi po razhodu z omenjenim partnerjem ostati tam. Trenutno je zaposlena na t. i. Zavodu za aktivno različnost, kjer dela z različnimi skupinami priseljencev (največ njenih varovancev je iz Afganistana) in jim pomaga pri vzpostavljanju dialoga z lokalno skupnostjo. V zadnjem času se ukvarja s fotografiranjem; po že končanem študiju v Ljubljani se je zdaj vpisala še na študij fotografije. Ukvarja se tudi z muziciranjem: poje v duetu s prijateljico s Slovaške, pri čemer pravi, da Nemčija (ali konkretno Berlin) ponuja bistveno več možnosti za razne obslužbene dejavnosti kot Slovenija.

Žiga Papež je kronični sladkorni bolnik, ki ne dovoli, da bi mu ta osebna okoliščina krojila način in potek življenja. Z uvrstitvijo na svetovno teniško lestvico ATP je nekoč postal prvi tenisač s sladkorno boleznijo tipa 1, ki mu je kaj takega uspelo. Danes podira nove rekorde: pred nekaj tedni je postal prvi diabetik, ki mu je uspelo s cestnim kolesom premagati 4.000 kilometrov dolgo pot skozi osem evropskih držav vse do Severnega rta - najsevernejše točke Norveške. V intervjuju podoživlja najbolj markantne prigode na svoji poti ter orisuje ozadje vztrajnosti in trme, ki ga ženeta pri teh podvigih, katerih poglaviten cilj je osveščanje širše javnosti o sladkorni bolezni. Poleg tega želi s svojim zgledom opolnomočiti druge diabetike na način, da ti svoje kronične bolezni ne bi nikoli sprejeli kot nepremostljivo oviro pri določenih telesnih aktivnostih, ki jih želijo izvajati, ter k akciji spodbuditi vse morebitne bodoče športnike, ki si zaradi stigme diabetesa v vrhunskem športu o svoji bolezni javno ne upajo govoriti.

Primož Kovačič je geodet, ki se je pred 15 leti skupaj z nekdanjo partnerko, ki je šla tja zaradi dela na nekem projektu, odpravil v Kenijo. Popolnoma brez načrtov in, kot pravi, kot popoln naivnež. Že po nekaj mesecih je spoznal, da ga življenje in delo tam bistveno bolj osebnostno izpolnjujeta, kot bi ga klasično (in dolgočasno) merjenje parcel slovenskih lastnikov, vožnja z avtomobilom na leasing in lagodno bivanje s solidno plačo. Med drugim pripoveduje o svojem umeščanju v novo okolje, o navezovanju stikov z ljudmi iz kenijskih lokalnih skupnosti na podeželju in v prestolnici Nairobi iz resnično vseh družbenih slojev - tudi raznimi kriminalci in "reformiranimi gangsterji" iz revnih barakarskih naselij - s katerimi se je moral povezati na povsem osebni ravni, da je lahko omenjenim skupnostim predstavil dragocenost svojih stokovnih storitev z osveščanjem o tem, na kakšne načine lahko kartiranje določenih naseljenih območij s kar najmanj finančnega vložka pripomore k boljšemu življenju vseh.

Novo sezono oddaje Globalna vas začenjamo v prijateljskem, domačnem tonu. V uvodni epizodi Mitja kliče v angleški Birmingham, kjer bo svoje nekajletno življenjsko poglavje na tujem kmalu sklenil njegov študentski sošolec in prijatelj, skoraj diplomant novinarstva, gastarbajter in "človek brez Facebooka" Bor Zaviršek. V intervjuju pripoveduje o svojem t. i. "kuća-poso" življenjskem slogu, o razpoloženju v megličastem mestu, zaznamovanim z nekoč močno industrijo, ki pa je danes steber modernosti in raznolika paleta kultur, dogajanja in okusov.

Najbolj globalna vas na svetu je zagotovo vsakokratna olimpijska vas. Z našo četrtkovo rubriko se zato tokrat selimo v Pariz; od tam se nam bo oglasil reporter Boštjan Reberšak. O logističnih zapletih, dostopih do dogodkov, prvih vtisih in največjih svetovnih zvezdnikih.

Novinar Robi Poredoš že 27 let prebiva v New Yorku, kjer dela kot dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz Združenih držav. Je odličen poznavalec tamkajšnje politike in dogajanja v družbi. Ko smo ga leta 2014 prvič gostili v oddaji Globalna vas, je tako pripovedoval o izbruhu množičnih protestov zoper policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani. Deset let pozneje opaža, da se napetosti med pripadniki dveh nasprotujočih si političnih polov in tudi drugih družbenih skupin še zaostrujejo. Robi v intervjuju poleg vsakdanjih stvari, ki zaznamujejo življenje čez lužo, pripoveduje o najbolj aktualnih "ameriških vprašanjih" ta hip, kot so denimo prihajajoče predsedniške volitve. Označuje jih za najbolj bizarne doslej. Pa o tem, kako na kakšnem srečanju Slovencev v Ameriki bistveno lažje kot Melanijo srečaš Donalda Trumpa. In o tem, kako je slednji postal (tako) nesramen in napadalen šele po vstopu v politiko.

Martin Marion se je v študentskih letih kalil v Združenih državah Amerike, kjer se je uveljavil kot gledališki igralec, med drugim kot član skupine uprizoritvenih umetnikov Blue Man Group, ki slovi po izvirnih odrskih produkcijah vsestransko ustvarjalnih pripadnikov z značilnimi modroobarvanimi obrazi in telesi. Nekje od preloma tisočletja kombinira življenje v Ameriki, Nemčiji in Sloveniji, kjer ga poznamo zlasti kot filmskega igralca, je namreč prejemnik nagrade vesna za posebne dosežke v filmski produkciji, ki jo je leta 2011 prejel za svoj nastop v filmu Stanje šoka iz leta 2011. Od takrat se udejstvuje tudi kot pesnik, v zadnjih letih pa se posveča predvsem družinskemu življenju in, tako kot se je navadil med epidemijo covida, večinoma ustvarja v zavetju svojega doma.

Anabelle Križnar ima diplomo iz španščine in doktorat iz umetnostne zgodovine. Poleg predavanj in drugih obveznosti, ki jih ima kot profesorica na Fakulteti za likovno umetnost v Sevilli, ob pomoči posebnih znanstvenih tehnik raziskuje stenske poslikave cerkva. V Andaluziji sicer živi že več kot 20 let. V tem času sta se tako Sevilla sploh kot tudi njena soseska, nekoč romsko naselje, ki velja za zibelko flamenka, korenito spremenili: neprimerljivo več je turistov, glasnega uličnega dogajanja, simpatične trgovinice in bare, kamor so rodovi lokalnih prebivalcev hodili po kruh, na kakšno pivo ali grižljaj tradicionalne hrane, zamenjujejo poslovalnice raznih mednarodnih verig in luksuzne restavracije. Anabelle v intervjuju pripoveduje tudi o letošnjem presenetljivo hladnem poletju (zdaj je v Sevilli kar 12 stopinj Celzija manj kot v Ljubljani), o tem, zakaj se Sevillčanov predvsem v predstavah pripadnikov drugih španskih regij drži stigma lenih in zakaj je to prepričanje zmotno, ter o značilnih vsakoletnih običajih v obliki sprevodov in karnevalov, po zaslugi katerih so ulice včasih tako polne, da ne more priti do svojega stanovanja.

Tadej Venta je na Islandijo šel kot nogometaš, tam pa postal nogometni (in pred nedavnim še košarkarski) sodnik. Pred leti pa je med ogledom nekega nogometnega srečanja njegov pogovor s prijateljem na tribuni preslišal lokalni veljak iz enega najbolj znanih geotermalnih vrelcev Modra laguna in mu ponudil službo. Od takrat naprej, čeprav ne več v istem zdravilišču, dela "na bazenu". Če se na Islandiji dokoplješ do državne službe, pravi, to pomeni, da ti je padla sekira v med. Poleg tega, da v delu uživa, in poleg tudi za islandske kriterije lepe plače, mu "skandinavski" 32-urni delovnik omogoča, da se poleg svoje primarne zaposlitve še vedno ukvarja tudi s športom oziroma dodatno dela kot sodnik. V oddaji med drugim pripoveduje o tem, kako ga severni sij nič več ne gane kot včasih, o tem, da se mu zdi, da preostali svet vse preveč mitologizira polarno noč in domnevno depresijo, ki naj bi jo ta povzročala med islandskim prebivalstvom. Po njegovem imajo Islandci precej manj težav z zimsko sivino in temo kot Slovenci. Pa tudi o tem, kako se je kmalu navzel islandske vikinške pokončnosti: spominja se leta 2011, ko so ga po izbruhu vulkana, ki je z oblakom saj močno ohromil evropski zračni promet, zaskrbljeni bližnji klicali iz Slovenije, češ, kaj se dogaja in ali je na varnem ... Sam pa ni vedel, zakaj vsa ta panika. Danes skozi okno svojega domovanja v Keflaviku vidi ognjenik, ki ta hip bruha, pa ga to tako kot vulkanov vajenega lokalnega prebivalstva, čeprav ti pogosto povzročajo infrastrukturno škodo, ne gane preveč.

Karmen je ena prvih slovenskih diplomantk afriških in azijskih študij. Še pred začetkom šolanja na ljubljanski Filozofski fakulteti je nekaj časa v Sloveniji opravljala različna dela in leto dni preživela v Veliki Britaniji, po končanem študiju pa začela intenzivno iskati priložnosti za delo na Japonskem, kjer zdaj živi že 20 let. Točneje v mestu Myoko, ki je že dolgo pobrateno z našim Slovenj Gradcem. To pomeni, da imata vzpostavljene močne povezave, prek katerih potekajo različne oblike kulturne izmenjave: med drugim z medsebojnimi obiski krajanov, tudi srednješolcev, ki tako spoznavajo slovenski oz. japonski svet. Pri tej mednarodni povezavi je sama odigrala pomembno vlogo med svojim delom na občini v Myoku, kjer pa se je po slabih 15 letih dela vsega skupaj vendarle malo naveličala, in pred kratkim odločila, da poskusi z delom v turizmu. Zdaj dela v enem najbolj prestižnih myoških smučarskih središč.

Matija je potomec Slovenca in Avstralke škotsko-irskega porekla, ki sta skupaj sicer le dve leti preživela v Sloveniji, vendar sta svoje otroke vzgajala (tudi) kot Slovence. Svoje otroštvo je preživel na obali Melbourna, prestolnice avstralske zvezne dežele Viktorija, kjer s svojim partnerjem sicer pol-Američanom živi še danes. Po nekaj letih neizpopolnjujočega in dokaj mukotrpnega dela v pravu (kot zastopnik priseljencev je v kmalu obupal nad učinki svojih prizadevanj znotraj rigidnega in tujcem neprijaznega avstralskega sistema),zdaj išče čim več priložnosti za kreativno pisanje, ki ga veseli že od majhnih nog. Neka prijateljica scenaristka ga je odvrnila od ideje, da bi pisal knjige, saj bi s tem le stežka preživel, zato zdaj piše scenarije za filme in televizijske serije. Njegova želja je, da bi vse življenje preživel kot Slovenec, Avstralec, Američan ... pa še kaj - prebivalec sveta, skratka, ki bi se redno selil po različnih koncih planeta in raziskoval različna okolja. Pravi namreč, da so zgodbe, ki se jih lahko prelije na papir in na filmsko platno, vedno zgodbe vseh ljudi, ne samo pripadnikov ene določene kulture.

Mladi par se je v mestece Adliswil blizu Züricha preselil, potem ko so Juretu ponudili službo programerja v tamkajšnji izpostavi enega največjih tehnoloških podjetij na svetu. Danes oba z Ines delata pri tem delodajalcu, o tem je v oddaji zaradi njune zaveze k molčečnosti bolj malo govora. Pripovedujeta pa o svojem doživljanju Švice, presenečenjih, ki sta jih doživela ob selitvi tja in spremembah v načinu življenja, ki jima jih je prineslo novo bivalno okolje.

Po študiju prava je Karin Dodič le tri leta delala v eni tukajšnjih odvetniških družb, potem pa zaplavala v poslovne vode. Že od svojega prvega obiska Argentine pri 13-ih, ko je šla za nekaj mesecev obiskat del svoje družine, jo je Južna Amerika, kot pravi, tako fascinirala, da je vseskozi gojila željo, da bi nekoč živela in delala tam. Tako je že del pripravništva opravila v Ekvadorju, kamor se je nato še vračala, zadnjih nekaj let pa živi v Bogoti, prestolnici Kolumbije, kjer je odprla podjetje s posredniškimi storitvami za čezoceansko poslovanje. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kolikšne dodatne stroške pri uvozu in izvozu surovin iz Kolumbije povzročajo strogi varnostni predpisi, s katerimi lokalnim gverilskim milicam in kriminalnim združbam onemogočajo, da bi pošiljke posameznega blaga izkoristili v tihotapske namene.

Po študiju sodobnega plesa v Salzburgu je Uršo Sekirnik ljubezen privedla do Barcelone. Po dobrih desetih letih življenja tam se namerava zdaj preseliti nazaj v rojstni kraj, tj. Škofjo Loko, iz istega razloga, potem ko je v Španiji spoznala svojega novega partnerja, ki je slučajno Slovenec. Poleg tega ima, kot pravi, tudi velemest nasploh po malem dovolj. Predvsem asfalta ter trušča in hrupa, v katerem se je še v svojih post-študentskih letih počutila zelo svobodno in ki jo je še pred nekaj leti močno fasciniral. Danes pogreša predvsem neokrnjeno naravo in za nas tukaj samoumevni vsakodnevni dostop do nje.

Tatjana Trček Pulišič, profesorica in vodja laboratorija na elitni Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, kjer med drugim raziskuje matične celice, pripoveduje o svoji selitvi v ZDA. Amerika jo je sicer zanimala že od otroštva, dejanski odločitvi za selitev pa je botrovala selitev njenega partnerja (zdaj moža) v New York, kjer je z njim in danes 10-letno hčerko preživela svoja prva leta čez lužo. New York ji kljub nekaterim manj prijetnim vidikom bivanja, kot so ekstremno visoke najemnine in spanje v utesnjujočih garsonjerah, ostaja v toplem spominu.

Declan se je rodil v Londonu. Njegov oče je Irec, ki sicer danes živi na Madžarskem, mati pa Slovenka. Kot najstnik se je predvsem na njeno željo, menda pa tudi njegov starejši brat ni bil proti, preselil v Velike Lašče, kjer je preživel večji del svoje mladosti. V intervjuju pripoveduje o prilagajanju na slovensko okolje. Pravi, da so ga vrstniki načeloma zelo lepo sprejeli, je imel pa kljub temu, da je mati z njim od nekdaj govorila slovensko, kar nekaj težav z jezikom: med drugim so jo enkrat iz šole klicali zaradi njegove predrznosti, češ da noče vikati svojih učiteljic, on pa pojma vikanje sploh še ni poznal. Pa tudi: "Če so me vprašali, kako se pišem, sem jim črkoval svoje ime: D-E-C-L-A-N." Danes ima Declan kar štiri državljanstva, zadnjih osem let pa živi in dela v Montrealu. V njegovem dolgoročnem načrtu je vrnitev v Slovenijo, saj pri sebi z vsakim pretečenim letom bivanja v Kanadi opaža, da mu negovanje vezi z domovino vse več pomeni. O pomembnosti občutka pripadnosti matični kulturi (to je, kot zatrjuje, zanj kljub številnim konkurentkam slovenska) se je menda veliko naučil tudi z opazovanjem socialne bede avtohtonih kanadskih ljudstev, ki po njegovem "propadajo" predvsem po zaslugi dejstva, da skozi dolgoletne boje s kolonialnimi hegemoni niso uspeli ohraniti svojih kultur.

Nekdanji slovenski vrhunski deskar na snegu je to podlago zamenjal za veličastno valovje obale otoške afriške državice, ki ga je očarala že pred leti, ko je tja hodil na priprave. Vse presežke svoje energije pa iz tekmovalnih dejavnosti preusmeril v uresničevanje projekta odprtja restavracije. Rok Flander ni le njen investitor ali lastnik, temveč je vseskozi zraven tudi s svojimi rokami: med drugim je skupaj z lokalnimi mizarji in drugimi obrtniki poskrbel za skoraj vso notranjo opremo, ki temelji na med seboj različnih si unikatnih kosih pohištva, pretežno iz tam pridobljenega lesa, ki so ga v času kolonializma uporabljali pri graditvi. "V življenju se moraš znati ustaviti, šele takrat se pri človeku pokaže njegov pravi jaz," zatrjuje Rok, ki je že med športno kariero (pa nikakor zaradi kakšnega manka vrhunskih uvrstitev na največjih svetovnih tekmovanjih) rad poudarjal, da je zanj tekmovalni vidik dejavnosti sekundarnega pomena in da mora v vsem, kar počne, uživati, sicer tudi rezultatov ni.