Intelekta

Ali naj gre Slovenija po poti Nemčije, Nizozemske, Kanade ...

Na presenečenje mnogih je v sicer pregovorno zadržani Nemčiji z začetkom aprila (2024) začel veljati zakon o delni legalizaciji konoplje za osebno rabo. Ta omogoča, da jo lahko vsak polnoletni prebivalec povsem legalno kupi ali do tri rastline goji sam doma. Konopljo lahko uporabi tako za samozdravljenje kot tudi za užitek – za tako imenovane rekreativne namene. Če je to storila Nemčija, se mnogi zdaj sprašujejo, ali bi po tej poti morala iti tudi Slovenija.

O tem vprašanju v Intelekti debatirajo:

zdravnica Mateja Jandl (NIJZ)
psihiater doc. dr. Andrej Kastelic (Psihiatrična klinika)
raziskovalka in predavateljica doc. dr. Vera Grebenc (Fakulteta za socialno delo)
pravnica Varja Holec
in Julija Vita Glas (Mladinska zveza Brez izgovora)

V Sloveniji je, tako kot tudi v Nemčiji in drugih državah, konoplja oziroma marihuana ali trava najbolj razširjena prepovedana droga. Pripravlja Iztok Konc.

Konoplja: droga, zdravilo ali posel: https://365.rtvslo.si/arhiv/intelekta/174987378

Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu

Ko so zahodne države po ruskem napadu na Ukrajino pred dvema letoma uvedle obsežne gospodarske sankcije proti Rusiji, smo slišali odločne napovedi, kako bo to rusko gospodarstvo potisnilo na rob propada, tako da si Rusija nikakor ne bo mogla privoščiti nadaljevanja vojne v Ukrajini. In vendar danes pogled na rusko ekonomijo sploh ne sovpada s takratnimi zahodnimi pričakovanji. Rusija je morala sicer res v veliki meri preoblikovati svoje gospodarstvo in ogromen del svojega proračuna namenja vojnim potrebam, ampak police v trgovinah so polne, rubelj je kmalu po začetnih nihanjih postal stabilen, brezposelnost je rekordno nizka, inflacija ni dosegla katastrofalnih razsežnosti, Rusija pa je lani in bo po napovedih tudi letos beležila večjo rast od skupine razvitih držav G7, ki tudi same niso ušle nekaterim negativnim posledicam lastnih ukrepov.

Kakšen je bil torej resničen učinek zahodnih gospodarskih sankcij? Na kakšne načine se jim je Rusija prilagodila oziroma jih obšla? Kako ruskemu gospodarstvu kaže ne le trenutno, ampak tudi na srednji in daljši rok? Ter kaj vsi ti procesi pomenijo ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja v Ukrajini, ampak tudi za oblikovanje novih gospodarskih zavezništev in odvisnosti, ki bodo na svetovno gospodarstvo in politiko verjetno vplivali še dolgo po koncu tega spopada? O vsem tem se bomo v tokratni Intelekti pogovarjali z ekonomistom z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jožetom P. Damijanom ter dobrim poznavalcem postsovjetskega prostora, dr. družboslovnih znanosti, ekonomistom in nekdanjim diplomatom Denisom Mancevičem, nekaj vtisov iz Rusije pa je prispevala tudi naša dopisnica Vlasta Jeseničnik. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Ši Džinping in Vladimir Putin, Wikipedija, javna last

Zemlja se vztrajno segreva in številnim negativnim učinkom podnebnih sprememb se ne da več izogniti. Bi jih bilo mogoče vsaj načrtno upočasniti? Bi morda lahko s podvodnimi pregradami zaščitili ledenike na Antarktiki ali pa s pomočjo delcev žvepla, ki bi jih spustili v atmosfero, odbili del sončeve toplote? To so le nekatere izmed idej, ki so se v zadnjem času porodile v polju tako imenovanega geoinženirina. Ta po eni strani skuša nasloviti nekatere pomembne probleme, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in nam takó pridobiti nekaj časa za razogljičenje, po drugi pa strani pa zbuja nelagodnost in številne zadržke.

O svojih pogledih na geoinženiring in možnih strategijah, so v Intelekti razmišljali meteorolog dr. Žiga Zaplotnik s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani; podnebni znanstvenik dr. Blaž Gasparini z Dunajske univerze, ki raziskuje vpliv oblakov na podnebje in solarni geoinženiring; John Moore, profesor podnebnih sprememb in glaciologije na Laponski univerzi na Finskem, vodja projekta The Seabed Curtain; dr. Bojana Bajželj iz podjetja Supercritical, ki se ukvarja s podporo projektom za razogljičenje in zajem CO2; dr. Nataša Zabukovec Logar s Kemijskega inštituta, ki zavija sodobne materiale za zajem CO2 ter sociolog kulture dr. Primož Krašovec.

Nad staro celino so črni oblaki: Trump poziva Ruse k napadu na članice Nata, ki plačujejo premalo za ameriško zaščito, Macron razmišlja o napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, Putin pa svari pred jedrsko eskalacijo

Zdaj, ko se zdi dovolj verjetno, da bi bil Donald Trump novembra lahko ponovno izvoljen za predsednika, bi se na stari celini najbrž morali začeti spraševati, kaj storiti, če bo januarja 2025 za mizo v Ovalni pisarni znova sedel mož, ki Nato očitno šteje za Ameriki odvečno zavezništvo in ki v Evropski uniji slej ko prej prepoznava možno geopolitično tekmico Združenim državam, katere potenciale bi veljalo preemptivno nevtralizirati.

Vprašanje negotovih čezatlantskih odnosov pa utegne postati še bolj pereče, če se bo pod Trumpom Washington nato še po bratsko pogodil z Moskvo glede Ukrajine. Evropa je z vsestransko pomočjo Kijevu v zadnjih dveh letih namreč pošteno razdražila ruskega medveda, a je pri teh politikah vztrajala, saj se je zanašala, da vse to počne v dovolj trdnem zavezništvu z Združenimi državami. Če pa bosta Bela hiša in Kremelj dosegla dogovor, po katerem se bo Ukrajina ponovno znašla v trdnem ruskem objemu, evropske države pa nenadoma ne bodo mogle več računati na ameriško vojaško zaščito, tedaj se bo dobršen del stare celine znašel med Putinovim kladivom in Trumpovim nakovalom, v skrajno neprijetnem geopolitičnem položaju, skratka. Časa za razmislek, kaj v takem primeru storiti, ni veliko, a kolikor ga je, ga je menda treba izkoristiti zdaj.

Kakšne poteze bi torej morale v naslednjih mesecih ali letu dni povleči evropske vlade? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom v studiu gostili dr. Ljubico Jelušič, nekdanjo obrambno ministrico in predavateljico na Katedri za obramboslovje ljubljanske Fakultete za družbene vede, ter dr. Boštjana Udoviča, ki poučuje na Katedri za mednarodne odnose iste visokošolske ustanove, prek spleta pa sem nam je v diskusiji pridružil še zgodovinar, urednik revije Razpotja in publicist, Luka Lisjak Gabrijelčič.

foto: Leuchtturm81, Pixabay

Zakaj se posameznik aktivira, zapusti varnost ter udobje svojih štirih sten, udobje svojega kavča, se aktivira in se priključi protestirajoči množici

Zakaj se v množici vedemo drugače, kot takrat, ko smo sami? Kaj vpliva na odločitev, da se posameznica ali posameznik aktivira in postane del množice? Ali je za uspeh dovolj, da klikamo po spletu, ali je za spremembo nujno potreben tudi fizični angažma? To so vprašanja oddaje Intelekta. Oče pojma »psihologija množic« je francoski zdravnik, psiholog in mislec Gustave Le Bon, ki je živel med letoma 1841 in 1931. Prepričan je bil, da je množico mogoče z neko naključno idejo podzavestno in brez koherentnega razmisleka pripraviti k herojskim pa tudi h kriminalnim dejanjem.

V oddaji sodelujejo: socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil (Oddelek za psihologijo Filozofska fakulteta Maribor), politolog doc. dr. Marko Hočevar (Katedra za teoretsko analitsko politologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani) in socialni psiholog doc. dr. Žan Lep (Filozofska fakulteta v Ljubljani in Pedagoški inštitut). Intelekto je pripravil Iztok Konc.

Foto: Slovenija, Ljubljana, Demonstracije na Roški; julij 1989/ BoBo

Današnja digitalizirana družba je povsem odvisna od nepregledne množice naprav, ki med seboj komunicirajo in omogočajo, da vsi procesi in vse naše komunikacije potekajo bolj ali manj nemoteno. Temelj, ki to omogoča, so integrirana vezja oziroma, po domače, čipi. Naj gre za najbolj običajno digitalno uro, pralni stroj ali avto, ali pa za pametne telefone, satelite in superračunalnike, takšni ali drugačni čipi so vsepovsod. Toda dostopnost čipov ni samoumevna.

Večina vseh čipov danes in skoraj vsi najnaprednejši so izdelani na Tajvanu. Tajvan pa je vse prej kot varen kraj za proizvodnjo temeljne tehnologije sodobnega sveta. Zaradi navzkrižnih interesov Združenih držav Amerike in Kitajske se prav Tajvan pogosto omenja kot najbolj nevralgična točka za potencialni spopad globalnih razsežnosti. Zapletena zgodbi o čipih, temeljni tehnologiji sodobnega sveta, je v središču tokratne Intelekte, v kateri sodelujejo:
- dr. Saša Bajt z Instituta Desy v Hamburgu, ki je sodelovala pri razvoju ključne tehnologije, na podlagi katere se danes izdelujejo najzmogljivejši sodobni čipi;
- prof. dr. Patricio Bulić s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani;
- sinologinja, vodja Centra za tajvanske študije doc. dr. Saša Istenič Kotar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani;
- prof. dr. Andrej Žemva z Laboratorija za načrtovanje integriranih vezij na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Kaj bi lahko drugi največji južnoameriški državi prinesla izvolitev ekscentričnega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki namerava hudo gospodarsko krizo rešiti z obsežno privatizacijo, krčenjem države in ukinitvijo lokalne valute?

Človek z motorno žago, ki se dere, da bo posekal državne institucije in prepovedal splav, človek, ki rohni proti levičarjem, ki so zanj kar vsi po vrsti komunisti; človek, ki se označuje za anarho-kapitalista, in zagovarja radikalno džunglo prostega trga, državo pa bi skrčil zgolj na vojsko, policijo in sodstvo; človek, ki hoče ukiniti centralno banko in lokalno valuto druge največje države Južne Amerike ter v njej uvesti dolar, svojim sodržavljanom pa popolnoma odkrito in grobo napoveduje šok terapijo - to ni izmišljeni lik norega profesorja, ampak legitimno izvoljeni novi argentinski predsednik Javier Milei, ki je decembra nastopil svoj štiriletni mandat. Kaj torej pričakovati od tega ekstravagantnega voditelja? Kako resno jemlje svoje ideje in kako uspešen je lahko pri dejanski realizaciji politik, ki naj bi po njegovem rešile več kot 200-odstotno letno inflacijo ter hudo zadolženost Argentine? Kaj bodo uvedbe teh politik pomenile za tamkajšnje prebivalstvo, med katerim že tako in tako več kot 40 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine? Kakšne bodo zunanjepolitične posledice predsedovanja Mileia, ki javno prisega zvestobo Izraelu in Združenim državam, Kitajsko in Brazilijo, ki sta njena daleč največja trgovinska partnerja, pa označuje za sovražnika? Ter, nenazadnje - kaj vse je šlo v Argentini narobe v preteklih desetletjih, da ima nekdaj ena najbogatejših držav na svetu danes tako ogromne težave in se je pripravljena prepustiti revolucionarni retoriki samooklicanega anarho-kapitalista? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratni Intelekti govorili z dr. Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem, nekdanjim novinarjem, poslovnežem in politikom, ki že 60 let živi v Braziliji, z novinarjem ter dolgoletnim dopisnikom iz Latinske Amerike Tonetom Hočevarjem ter še enim novinarskim kolegom, ki redno potuje v Južno Ameriko in je bil ravno pred jesenskim volitvami tudi v Argentini, zunanjepolitičnim komentatorjem Branko Sobanom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?

Nobena zgodovinska, še zlasti vojna ali povojna situacija, ni črno-bela. V vseh vojnah se, na eni in na drugi strani, pojavljajo tudi nedolžne žrtve in usoda sleherne izmed njih je tragična. Če teh žrtev ne gre pozabiti in jih popolnoma utopiti v širšem toku zgodovine, pa je ravno tako nevarno skozi njihove zgodbe izkrivljati preteklost in jo izrabljati za politično propagando. Prav to se v zadnjih desetletjih intenzivno dogaja s tem, kar z italijansko besedo za kraška brezna posplošeno imenujemo »fojbe«. Izvensodne usmrtitve nekaj tisoč povečini italijanskih sodelavcev fašističnega režima, ki so se deloma že med, predvsem pa ob koncu druge svetovne vojne zgodile na Primorskem in v Istri - in smo v našem prostoru o njih resnično dolgo molčali - se namreč v čustveno nabiti retoriki italijanskih osrednjih medijev in (ne le desničarskih) politikov brez vsakega zgodovinskega konteksta in obsojanja fašizma prikazujejo kot povsem neizzvan zločin barbarskih komunističnih Slovanov nad blagohotnimi in civiliziranimi Italijani, ki so žrtve krutih Jugoslovanov postali izključno zaradi svoje narodnosti. Podobno je z ezuli: če je bila usoda okrog 200 tisoč Italijanov, ki so se po ocenah zgodovinarjev izselili iz območja, ki je po vojni pripadlo Jugoslaviji, res marsikdaj tragična, se je v italijanski različici spremenila kar v prisilni izgon, ki je pod imenom »eksodus« dobil skorajda biblične razsežnosti.

Kaj se je torej na tem območju v resnici dogajalo v vojnem in povojnem času? Kako lahko to dogajanje vidimo v širšem zgodovinskem kontekstu tega prostora, pa tudi v kontekstu povojnih obračunavanj in preseljevanj, ki so se takrat dogajala drugod po Evropi? Ter kako se je percepcija teh dogodkov skozi nadaljnjo zgodovino spreminjala na obeh straneh meje in zakaj so Italijani ravno v zadnjih desetletjih začeli ob hkratnem zamolčevanju fašističnih zločinov tako veliko govoriti o nečem, kar je prej dolgo ostajalo zgolj v spominih ezulov in med skrajno desnico ob vzhodni italijanski meji? O tovrstnih vprašanjih se bomo nekaj dni pred prihajajočim italijanskim Dnevom spomina na fojbe in izgon Italijanov iz Julijske krajine, Istre in Dalmacije pogovarjali v tokratni Intelekti. Z mano v studiu so trije zgodovinarji, dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je bila tudi članica mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je leta 2000 sprejela skupno poročilo o dogajanju, ki ga bomo obravnavali, dr. Gorazd Bajc z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter sodelavec znanstveno-raziskovalnega središča Koper, italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.«

Če smo kapitalizem in socializem vajeni videti kot dva popolnoma nasprotna pogleda na to, kako bi morala biti urejena naša družba in gospodarstvo, se zdi toliko bolj nenavadno, da obstaja veda, ki je od svojega nastanka na začetku 20. stoletja pronicala v obe največji ideologiji preteklega stoletja, do danes pa je preoblikovala tako rekoč vsa področja naše družbe. V tokratni Intelekti bomo govorili o znanstvenem managementu, ki je na začetku 20. stoletja sprožil široko revolucijo delovnih procesov in po eni strani močno povečal učinkovitost dela, po drugi strani pa s svojim grobim, zelo tehničnim pogledom na človeka, postal navdih za nekatere največje distopične romane preteklega stoletja. O managementu bodo ob delu njegovega utemeljitelja Fredericka Winslowa Taylorja s naslovom Načela znanstvenega managementa,ki je lani izšlo pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, razmišljali filozof, predavatelj na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primož Turk, znanstveni sodelavec Pedagoškega inštituta, komunikolog dr. Igor Bijuklič ter samostojni raziskovalec, politični filozof dr. Andrej Marković. Oddajo, ki ste jo v preteklosti že lahko slišali v Ars humani na 3. programu Radia Slovenija, je pripravila in vodila Alja Zore.

foto: fotografija enega od preizkusov, s katerimi je F. W. Taylor znanstveno raziskoval, kako najbolj učinkovito opravljati posamezna dela v tovarniških procesih

Je voditelj Oktobra in utemeljitelj Sovjetske zveze danes zgodovinsko diskreditirana in idejno presežena figura, ali pa nam lahko, nasprotno, njegova revolucionarna politika pomaga bolje, prodorneje misliti sodobni svet?

V nedeljo, 21. januarja, bo minilo natanko sto let od smrti Vladimirja Iljiča Uljanova Lenina. Da se je voditelj oktobrske revolucije in utemeljitelj sploh prve socialistične države, Sovjetske zveze, vpisal v svetovno zgodovino 20. stoletja kot eden njenih ključnih protagonistov, ni težko razumeti. Toda Sovjetske zveze zdaj že trideset let ni nikjer več. Pravzaprav od padca berlinskega zidu in propada realno obstoječih socializmov tudi množične emancipatorno-revolucionarne politike ni zares nikjer več. In kolikor danes še mislimo na mednarodni komunizem, mislimo predvsem na milijone, ki so zaradi njega umrli. Je Lenin potemtakem zgodovinsko diskreditirana in, za nameček, idejno presežena figura, ki ob dilemah, krizah in katastrofah, s katerimi se soočamo leta 2024, nima relevantnih odgovorov in lahko kvečjemu molči?

Sociolog dr. Rastko Močnik meni, da s počeznimi diskvalifikacijami ne gre po vsej sili hiteti in da se nam Leninovi pogledi na še kako pertinenten način ponujajo v razmislek, vsaj ko gre za delovanje današnjega globalnega kapitalizma, pa za vojno, ki ponovno postaja priljubljeno sredstvo za razreševanje političnih sporov, ter za pravico najrazličnejših ljudstev, ki prav zdaj terjajo ustanovitev svojih samostojnih nacionalnih držav. Kako se torej kaže sodobni svet, če ga pogledamo skozi prizmo Leninove politične teorije in prakse? – To je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Močnikom zaposlovalo v tokratni Intelekti.

Foto: Diego Rivera, Človek, kotrolor vesolja, mural iz leta 1934, detajl, ki prikazuje Lenina (Jaontiveros/Wikipedia)

Od družbenih sprememb in izzivov, ki jih pred nas postavljajo sodobne tehnologije, ter širših družbenih trendov, ki zaznamujejo naš vsakdan in določajo koordinate možnega v prihodnje, do premislekov o tistih ekonomskih in geopolitičnih premikih, ki niso pogosto deležni poglobljene pozornosti, - tokrat sta to Kitajska in Kavkaz -, Intelekta se vedno znova poglablja v teme in fenomene, ki definirajo duha našega časa. V tokratni Intelekti smo vas popeljali skozi utrip leta 2023.

Seveda pa vas vabimo, da prisluhnete celotnim oddajam, odlomke iz katerih prinaša naš letni nabor. Sicer pa med Intelektami najdete še marsikaj zanimivega.

Je ChatGPT človeka odvrgel na smetišče zgodovine?

Digitalna suverenost

Kaj prinaša digitalizacija šolstva?

"Enakost ne pomeni biti podobna moškemu"

Znanost je vzpostavila moderno civilizacijo - zakaj ji ne zaupamo več?

Gentrifikacija pred našim pragom

Kitajska gospodarska kriza in njene globalne posledice

Kavkaški sod smodnika

Debatirajo Matjaž Hanžek, Vesna Leskošek, Srečo Dragoš, Marta Gregorčič in Špela Razpotnik

Izkušnje kažejo, da se z zmagovalci radi družijo vsi. Kaj pa s poraženci? Kako ravnamo z najbolj odrinjenimi, revnimi in ranljivimi? S podatkov razberemo, da se politika v Sloveniji noče odpovedati neoliberalnemu vzorcu, ki širokogrudno nagrajuje najbogatejši sloj. Praznični dan je prava priložnost za pogovor o državi, ki je naš skupen dom – za pogovor o Sloveniji. V Intelekti, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: Matjaž Hanžek, ki je med letoma 2001 in 2007 opravljal delo varuha človekovih pravic; dr. Vesna Leskošek in dr. Srečo Dragoš, oba raziskujeta in predavata na Fakulteti za socialno delo; dr. Marta Gregorčič z Urada za makroekonomske analize in razvoj; in dr. Špela Razpotnik, predavateljica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in sopobudnica projekta za brezdomce Kralji ulice. Foto: Pixabay

Od smrti Edvarda Ravnikarja, osrednjega mojstra slovenske modernistične arhitekture, letos mineva 30 let. Kako je z današnjega vidika videti njegova stavbarska in urbanistična zapuščina?

Letos smo obeležili 30. obletnico smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja in vlada je to leto razglasila za Ravnikarjevo leto. Ta najvidnejši predstavnik slovenske moderne arhitekture, o katerem slovenska laična javnost pravzaprav ne ve kaj dosti, je s svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom usodno zaznamoval naš prostor, pa tudi vsa dogajanja in prelomnice v slovenski arhitekturi, urbanizmu in v veliki meri tudi oblikovanju v drugi polovici 20. stoletja. Pa vendar je vprašanje, kako in koliko smo ga sploh razumeli. Sam je ob neki priložnosti zapisal: »Sprašujemo arhitekta, a odgovor je v njegovem delu. Tega pa ne znamo brati.« Za podrobnejši vpogled, uvide v lik, razmišljanje in delo Edvarda Ravnikarja je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila: Majdo Kregar - arhitektko biroja Ambient, Ravnikarjevo diplomantko in dolgoletno sodelavko, eno od skrbnic Ravnikarjeve dediščine, prof. dr. Aleša Vodopivca - arhitekta, upokojenega profesorja s Fakultete za arhitekturo, tudi diplomanta prof. Ravnikarja, ki jeostal z njim v stiku tudi po končanem študiju in dr. Miloša Kosca - docenta na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in kustosa razstave Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja v MAO (Muzeju za arhitekturo in oblikovanje).

foto: Cankarjev dom v Ljubljani so med letoma 1977 in 1982 zgradili po načrtih Edvarda Ravnikarja (Wikipeija, javna last)

Kako in zakaj so se države odpovedale monopolu nad oboroženo silo ter kaj to pomeni za mednarodne odnose v vse bolj multipolarnem svetu?

Če ne prej, smo ob začetku vojne v Ukrajini vsi postali pozorni na to, da v današnjih oboroženih konfliktih ne nastopajo nujno samo državne vojske, ampak lahko v njih izredno pomembno vlogo odigrajo tudi zasebne vojaške organizacije, kakršna je Wagner. In vendar to ni prvi in še manj osamljen primer. Nenazadnje so plačanci - najbolj znano prek podjetja Blackwater - tako v Afganistanu kot v Iraku na vrhuncu vojn predstavljali več kot polovico ameriških oboroženih sil. Že v 90. letih pa smo bili priča delovanju južnoafriškega podjetja Executive Outcomes v več afriških državah in še bi lahko naštevali. Če so nekaj stoletij zasebne vojske postajale vedno bolj obroben pojav, se torej zdi, da se je od konca hladne vojne trend radikalno obrnil.

Kakšno vlogo zasebne vojaške organizacije v resnici igrajo v sodobnih konfliktih? Kaj to vračanje zasebnih najemniških vojska pomeni za moč držav, ki so nenazadnje svojo sodobno obliko dobile prav z vzpostavitvijo ekskluzivnega monopola nad razpolaganjem s silo? Kako in zakaj so zasebne vojske državam koristne, kje pa jih lahko začnejo ogrožati? Ter kaj vse to pomeni za mednarodne odnose v vedno bolj multipolarnem svetu? To so nekatera od vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v današnji Intelekti. Gosta v studiu sta obramboslovka, nekdanja obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič ter dr. mednarodnih odnosov Boštjan Udovič, oba s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

foto: pripadniki skupine Wagner

Čeprav je Azerbajdžan letos obnovil suverenost nad Gorskim Karabahom, na Kavkazu še naprej diši po vojni, saj se v teh gorah na meji med Evropo in Azijo križajo interesi Rusije, Turčije, Irana, Indije, Kitajske, ZDA in EU

Živimo v obdobju skrajno zaostrenih mednarodnih odnosov. V tem kontekstu ta hip največ medijske pozornosti slej ko prej pripada Bližnjemu vzhodu, na naših pregovornih radarjih sta seveda še naprej tudi Ukrajina in Tajvan, le malokdo pa bi med nevralgične točke, na katerih se utegne odločiti geopolitična usoda sveta v 21. stoletju, najbrž prištel območje Kavkaza. Pa vendar se v teh visokih, le stežka prehodnih gorah, ki ležijo med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, med Evropo in Azijo torej, križajo vitalni strateški interesi Rusije, Turčije in Irana, območje pa je še kako zanimivo tudi za Američane, Indijce, Kitajce ter Evropsko unijo. In ker so odnosi med tamkajšnjimi, etnično heterogenimi državami – med Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo – vsaj zapleteni če ne kratko malo sovražni, bi večje sile v zasledovanju lastnih koristi na Kavkazu najbrž lahko brez večjih težav zakuhale novo vojno, katere pomen bi skoraj zagotovo presegal »zgolj« regionalni okvir.

Natanko v ta kontekst sodi tudi ravnanje Azerbajdžana, ki po nedavnem zmagovitem zaključku tri desetletja trajajoče vojne z etnično armensko skupnostjo iz Gorskega Karabaha – ti ljudje so v strahu za svoja gola življenja pred nekaj meseci zapustili domove svojih prednikov ter en masse pobegnili v Armenijo – zdaj kaže apetite po tem, da bi morda kar prekoračil mednarodno priznane meje Republike Armenije in se tako ozemeljsko neposredno povezal z Nahičevanom, svojo eksklavo, stisnjeno med Turčijo, Iran in jugo-zahod Armenije.

Ali bo torej kavkaški sod sodnika že v kratkem razneslo? Kdo bi od tega utegnil imeti koristi? Pa tudi: kako se geopolitična prerivanja na Kavkazu vklapljajo v širšo sliko zagatnih mednarodnih odnosov? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, predavatelja na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca, pa izvrstnega poznavalca post-sovjetskega prostora, nekdanjega Delovega dopisnika iz Moskve, Branka Sobana, ter zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, dr. Tomaža Gerdena.

foto: Nasina satelitska slika Kavkaza, posneta junija 2001 (Wikipedia, javna last)

Le še dober teden nas loči od prvega rojstnega dne aplikacije ChatGPT in v tem sorazmerno kratkem času so tehnologije t. i. generativne umetne inteligence pretresle svet in odprle ali poglobile številna daljnosežna vprašanja, kot so denimo: v kolikšni meri bodo zmogljivosti nove tehnologije nadomestile človeške delavce in posledično še pospešile naraščanje neenakosti? Bodo utrdile in povečale predsodke in diskriminacijo, ki je v družbah že prisotna in je bila posledično tudi vpisana v podatke, na katerih so se modeli učili? Kaj pomeni tovrstna tehnologija v rokah peščice zasebnih korporacij? Pojavlja pa se tudi vprašanje, ali bo umetna inteligenca dosegla točko, ko bo v vseh vidikih pametnejša od ljudi?

Paleta zelo različnih in kompleksnih vprašanj, ki se tu porajajo, lahko že sama po sebi predstavlja neprehoden gozd, v katerem se zlahka izgubimo, izgubi pa se kaj lahko tudi pozitivni potencial nove tehnologije. Nekaterim ključnim dilemam, ki jih preskok v zmogljivostih ključne tehnologije 21. stoletja postavlja pred nas, smo se posvetili v Intelekti. Gosta sta prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani in dr. Maja Bogataj Jančič, direktorica Inštituta za odprte podatke in intelektualno lastnino ODIPI, vodja projekta Šola Generativna AI in pravo, ki v sodelovanju Instituta Odipi, Fakultete za računalništvo in informatiko in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani trenutno poteka na slednji.

Foto: vizija prihodnosti, kot si jo zamišlja generativni model Dall-E

Prva mednarodna konferenca o digitalni suverenosti DISCO Slovenija

Konec oktobra je v Ljubljani potekala konferenca DISCO, ki je združila tako tuje kot tudi domače govorce in govorke, strokovnjakinje in strokovnjake ter goste iz prakse, ki so preizpraševali prevladujoče poglede na tehnološki napredek in se pogovarjali o tem, kako razviti boljše tehnologije za vse. Pred naš mikrofon smo povabili tri sogovornice. Kako o digitalni suverenosti razmišlja pravnica iz Poljske, ki se bojuje proti spletnim gigantom, raziskovalka iz Združenega kraljestva, ki presprašuje etično rabo tehnologij umetne inteligence, in študentka političnih ved, ki je egiptovsko revolucijo na Trgu Tahrir opazovala s svoje otroške sobe? Dorota Anna Glowacka, dr. Eleanor Drage in Alia ElKattan so se o svojem delu in digitalni suverenosti pogovarjale z Urško Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.

Panoptykon Foundation

The Good Robot

Survival of the best fit

Gender Shades

Technochauvinism

Artificial Uninteligence: How Computers Misuderstand the World

Meredith Broussard

Coded Bias

Social Warming

Kdo neki so ljudje, ki se odločijo za tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? In kaj jih na naši književnosti privlači, da pri prevajanju navsezadnje vztrajajo leta in leta?

Slovenija bo kot častna gostja letošnjega frankfurtskega knjižnega sejma skušala prepričati urednike in založnike z vsega sveta, da so naši pesniki in pisateljice, naši esejisti in filozofinje še kako vredni pozornega branja. Iz te moke pa dolgoročno seveda ne bo kruha, če slovenskih knjig ne bodo v angleščino, nemščino, španščino, kitajščino, hindi ter druge velike in majhne jezike tega sveta navsezadnje prelili prizadevni prevajalci.

A kdo neki so tujci, ki se odločijo za tako temeljito, tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? Kaj jih pravzaprav motivira, ko se morajo soočati z vsemi tistimi skloni, spoli, števili, nestalnimi naglasnimi mesti in drugimi težavnimi posebnostmi slovenskega jezika? Katere tematske in stilistične specifike, katere odlike naše književnosti jih posebej privlačijo? In kaj lahko naredimo mi, da jim bo prevajalsko delo šlo čim lažje od rok?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili enega prevajalca in tri prevajalke – Američana Thomasa McDonalda, Makedonko Dragano Evtimovo, Poljakinjo Marleno Gruda ter Romunko Alino Popescu –, ki si prizadevajo, da bi dober glas o naši literaturi resnično segel v deveto vas.

Z njimi smo se lahko pogovarjali iz oči v oči, ker so bili med letošnjim letom gostje Sovretovega kabineta na Dolu pri Hrastniku, umetniške rezidence, nad katero v programskem smislu bdi Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Zato smo v goste povabili še predsednico DSKP, Tanjo Petrič, da bi nam povedala kaj več o tem, kako podpreti tiho, potrpežljivo delo prevajalk in prevajalcev, brez katerih promocija v Frankfurtu najbrž ne bo obrodila nobenih pravih sadov.

foto: inspire-studio/Pixabay

Alojz Ihan, Alenka Zupančič, Marina Dermastia in Tomaž Zwitter o dvomu in kritičnem razumu

Zadnja tri leta so nam govorili, naj zaupamo v znanost in izsledke raziskav. Govorili so, naj zaupamo in verjamemo poznavalcem, strokovnjakom, znanstvenikom. Vendar; ali ni prav dvom bistvo znanosti? Ali ni kritični razum tisto, kar najbolj krasi inteligentnega človeka? Vprašanja, ki odpirajo širše dileme. Ali moramo zaupati v znanost? Ali lahko verjamemo znanstvenicam in znanstvenikom? V Intelekti razmišljajo: zdravnik Alojz Ihan, filozofinja Alenka Zupančič, biologinja Marina Dermastia in astrofizik Tomaž Zwitter. Vsi so doktorji znanosti, ugledni predavatelji, vsi pišejo in objavljajo. Na debato v studio Prvega jih je povabil Iztok Konc.

Foto, od leve proti desni in od spodaj navzdol:

Vse fotografije so na Wikipediji objavljene kot javna last, z izjemo naslednjih: al-Hvarizmi (Wikipedija, Davide Mauro), de Saussure (Wikipedija, Frank-Henri Jullien), Tu (Wikipedija, Bengt Nyman), Franklin (Wikipedija, MRC Laboratory of Molecular Biology), Charpentier (Wikipedija, Bianca Fioretti), Doudna (Wikipedija, Cmichel67), Goodall (Wikipedija, Muhammad Mahdi Karim), Rubin (Wikipedija, NOIRLab), Lévi-Strauss (Wikipedija, UNESCO), Fibonacci (Wikipedija, Hans-Peter Postel), Mirzakhani (Wikipedija, Maryeraud9),

Kritike, da na področju uporabe konoplje v Sloveniji že leta in desetletja zaostajamo za drugimi državami, so vedno glasnejše. Nekatere so upravičene, druge ne

Prav od začetka letošnjega leta se v naši državi za zdravljenje lahko dobi kapljice, ki vsebujejo CBD in THC. Nemška vlada je šla še korak dlje, saj so sprejeli predlog za legalizacijo konoplje tudi za rekreativne namene. Vsaka odrasla oseba v gospodinjstvu bo smela gojiti tri rastline za tako imenovano domačo pridelavo. Kaj na vse to pravi dr. Lumir Hanuš ki je eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje? »Konoplja ne pozdravi vsakič, ne pozdravi vseh, ne pozdravi vsake bolezni in ne pozdravi vseh stopenj bolezni. Torej ne verjemite tistemu, kar piše na spletu; ne gre za čudežno zdravilo.«

V tokratni Intelekti sodelujejo: kemik prof. dr. Lumir Hanuš, pravnik Peter Homberg, biokemičarka prof. dr. Tamara Lah Turnšek, inženir živilske tehnologije asist. dr. Roman Štukelj in farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj. Z vsemi se je ob robu Mednarodne konference o poslovanju s konopljo – ICBC na Bledu pogovarjal Iztok Konc.

V Sloveniji kanabinoidi zdaj na zdravniški recept

Dr. Hanuš: Rad imam droge, a samo za znanost

Učinek podnebnih sprememb v obliki ekstremnih vremenskih katastrof smo to poletje zelo nazorno občutili in skoraj povsod po svetu njihova frekvenca, naj gre za poplave, orkane, suše, požare ali vročinske rekorde naglo narašča. A zelo verjetno je, da smo šele pri uvodnih dejanjih mnogo bolj brutalne podnebne predstave v bližnji prihodnosti. Pomemben del odgovorov, zakaj je temu tako, se skriva v oceanih. Ti so v preteklosti absorbirali večji del presežne toplote in znaten del naših izpustov ogljikovega dioksida in se pri tem tudi občutno segreli. S tem in ob vse hitrejšem taljenju ledu na polih pa se spreminja tudi njihova dinamika; z daljnosežni posledicami za ves svet. V današnji Intelekti se bomo posvetili nekaterim vidikom kompleksnega dogajanja v svetovnih morjih in oceanih. Na naše kraje najbolj neposredno vplivata vse toplejša severni Atlantik in Sredozemsko morje. Še hitreje in po aktualnih opozorilih znanstvenikov s še bolj alarmantnimi posledicami za svet se segreva Južni ocean, ki obdaja Antarktiko in vse hitreje načenja tamkajšnji ledeni oklep. Za piko na i pa je - po sedmih letih - znova sezona močnega El Nina, cikličnega pojava v Tihem oceanu, ki značilno požene temperaturne trende navzgor ter temeljito preobrne in zaostri vremenske vzorce marsikod po svetu.

Kaj torej napoveduje aktualno dogajanje v oceanih in v kako neznane vode glede prihodnje podnebne dinamike pravzaprav pljujemo, bosta osvetlila klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje in oceanograf dr. Matjaž Ličer, prav tako z ARSO in z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo.

Ko je Kitajska konec lanskega leta po večletnem strogem zapiranju gospodarstva zaradi epidemije koronavirusa spremenila svojo politiko in državo ponovno odprla, so ekonomisti po vsem svetu pričakovali visok skok ekonomske rasti drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar iz Pekinga prihajajo manj spodbudne novice: hude težave kitajskih nepremičninskih gigantov in gradbenega sektorja, upad izvoza, skromna domača poraba, manj zanimanja tujih investitorjev, grozeča deflacija in velika brezposelnost mladih. Kaj se torej dogaja z gospodarstvom azijske velesile, ki že zaradi svoje velikosti neobhodno vpliva tudi na celotno svetovno ekonomsko sliko? Gre za resne gospodarske težave ali pa so ocene Zahoda, ki je Kitajski že večkrat napovedoval skorajšnji kolaps, tudi tokrat pretirane? Kateri so ekonomski, družbeni in geopolitični vzroki za upočasnjevanje gospodarstva države, ki je dolga desetletja rastlo z vrtoglavo hitrostjo? Ter kaj vse to pomeni za kitajsko družbeno-politično stabilnost ter nenazadnje tudi legitimnost kitajske komunistične partije?

O teh in drugih vprašanjih sta v Intelekti razmišljala sinologinja dr. Maja Veselič z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter ekonomist dr. Matevž Rašković, izredni profesor mednarodnega poslovanja in strategije na Tehnološki univerzi v novozelandskem Aucklandu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.

Evropska unija je z novo zakonodajo o digitalnih storitvah določila nova pravila za 19 zelo velikih spletnih platform. Te bodo morale omejiti ciljano oglaševanje, zbiranje in hranjenje podatkov, uporabnice in uporabnike pa ščititi pred dezinformacijami, nezakonitimi vsebinami in drugimi družbenimi tveganji. Podjetjem nova pravila nalagajo tudi oceno sistemskih tveganj njihovih izdelkov, večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, zakonodaja pa še posebej ščiti najbolj ranljive in prepoveduje ciljano oglaševanje mladoletnicam in mladoletnikom. Od velikih platform zahteva večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, uporabnice in uporabniki facebooka in instagrama denimo, se bodo lahko odločali o tem, čigave objave bodo videli in v kakšnem vrstnem redu – izbrali bodo lahko kronološko časovnico in vidnost objav tistih ljudi in profilov, ki jim dejansko sledijo.

O težavah s podatkovno ekonomijo in regulacijo spletnih platform govorimo veliko vsakič znova, ko se razkrijejo takšne in drugačne škodljive prakse. Kako torej usmeriti prihodnji razvoj tehnolologije, da nam bo pomagal predvsem rešiti ključne težave, ki jih imamo z demokracijo, zagotavljanjem človekovih pravic in svoboščin, neoliberalnim kapitalističnim sistemom, patriarhatom in podnebnimi spremembami? Še posebej, ker se ne strinjamo več o tem, kaj sploh so težave, kaj šele, da bi se lahko pogovarjali o tem, kako jih reševati? Zanimive razmisleke o vsem tem z zornega kota digitalne suverenosti ponujajo antropologinja Eva Vrtačič, docentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, heker Filip Dobranić in komunikolog Tadej Štrok, vsi z Inštituta za druga vprašanja Danes je nov dan.

Kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih danes razvija teologija, kaže svet 21. stoletja – od podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini?

Georg Wilhelm Friedrich Hegel, veliki nemški filozof prve polovice 19. stoletja, je trdil, da obstajajo tri discipline, tri ključne poti, po katerih si človek utira pot do spoznanja oziroma do vednosti. To naj bi bile: umetnost, teologija in filozofija. No, danes, skoraj 200 let po Heglovi smrti, omikana javnost brez večjih težav spremlja, kaj se godi novega v širokem polju umetnosti, od poezije do televizijskih serij, od baleta do konceptualnih likovnih instalacij. Tudi sodobna filozofija z imeni kot so Rancière, Sloterdijk ali Žižek najbrž ostaja v očišču pozornosti intelektualcev vseh barv, ozadij in specializacij.

Kaj pa teologija? Katera vprašanja, kateri problemi razgibavajo sodobno teološko misel? Kako današnji teologi in teologinje odgovarjajo na najrazličnejše krize, ki pretresajo naš svet? – Vtis je, da bomo med ljudmi, ki se sicer ponašajo z zgledno splošno razgledanostjo, danes le stežka našli sogovornika, ki bi nam lahko zadovoljivo odgovoril na tovrstna vprašanja.

Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih razvija sodobna teologija, navsezadnje kažejo zagatne razmere – od, na primer, podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini –, v katerih smo se v 21. stoletju vsi skupaj znašli. Pri tem so nam bili v pomoč trije sodelavci Teološke fakultete Univerze v Ljubljani: teolog in filolog asist. mag. Jan Dominik Bogataj pa rusist, zgodovinar in teolog doc. dr. Simon Malmenvall ter filozof prof. dr. Bojan Žalec.

Foto: oltar v helsinški cerkvi Temppeliaukio, detajl (Goran Dekleva)

Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.

Gosta Intelekte sta raziskovalka dr. Floriana Coppola, ki je metodo razvila, ter prof. dr. Matija Strlič, vodja Laboratorija za dediščinsko znanost na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, v okviru katerega je raziskava potekala.

Prvo vprašanje: Ali ima otrok lahko tri starše – gene treh staršev? In drugo vprašanje: Ali zarodek lahko nastane brez ženske in moške spolne celice – torej brez jajčeca in brez spermija?

Sledimo dvema novicama. V Združenem kraljestvu se je (najverjetneje že aprila letos) rodil prvi otrok z dednim materialom treh staršev. Prav tako v Združenem kraljestvu so raziskovalci ustvarili umetne človeške zarodke iz matičnih celic; ti zarodki so nastali brez združitve semenčic z jajčeci.

Kako je to mogoče, bomo v Intelekti pojasnili s pomočjo mlade raziskovalke asist. Ane Marije Peterlin (MF Ljubljana), genetičarke doc. dr. Luce Lovrečič (UKC Ljubljana) in s pomočjo specialista transfuzijske medicine prof. dr. Primoža Rožmana (ZTM). Odgovorili bodo na številna vprašanja. Zakaj so tovrstni postopki in študije potrebni? Kaj se iz njih lahko naučimo? Kaj pa pomisleki in svarila? Ali so upravičena opozorila, da znanost s tem prehiteva pravne in etične norme? K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: DrKontogianniIVF/ PublicDomain 

Bodo čez nekaj let učenci imeli ešolsko torbo in bodo brali le z zaslonov? Bodo v vrtcu digitalni kotički? Bodo učenci dobili še en obvezni predmet? Kakšno digitalizacijo, ki jo obljublja reforma šolstva, sploh zagovarja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje? Pomislekov in odprtih vprašanj je veliko, saj strokovnjaki opozarjajo na negativne učinke pretirane uporabe zaslonov, na razlike med branjem z zaslonov in s papirja ter na vplivanje tehnologije na avtonomijo učiteljev. Kako v šole in v učni proces torej uvajati moderno tehnologijo, kako zvišati digitalne kompetence učiteljev in digitalno pismenost mladih ter na kaj pri procesu digitalizacije ne smemo pozabiti? To so vprašanja, ki si jih zastavljamo v tokratni Intelekti.

Gosti: dr. Igor Pesek, vodja Službe za digitalizacijo izobraževanja na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje; izr. prof. dr. Damijan Štefanc z oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; dr. Igor Ž. Žagar, direktor Pedagoškega inštituta, redni profesor retorike in argumentacije; in ravnatelj OŠ Hruševec Robert Gajšek.

Kako se bo živelo v našem drugem največjem mestu, če bodo zaradi krpanja luknje v občinskem proračunu tamkajšnji socialni, kulturni, športni in mladinski programi ostali brez ključnih sredstev? Pa tudi: zakaj se zdi v Sloveniji vselej najlažje varčevati prav pri sociali in kulturi?

V Mariboru se soočajo z zaskrbljujočim, približno 27 milijonov evrov težkim primanjkljajem v občinskem proračunu, spričo česar so mestne oblasti najprej napovedale drastično krčenje sredstev, ki jih namenjajo področjem sociale, mladih, športa in kulture, no, zdaj pa slišimo, da denar nekega dne sicer bodo izplačali, a slej ko prej šele takrat, ko bo proračunska luknja zakrpana. Nič kaj pomirjujoče napovedi, skratka.

Kaj vse to pomeni za življenje v drugem največjem mestu v naši državi? Kako bo prizadeta ključna infrastruktura, ki ljudem omogoča, da polno izživijo svoja življenja? Bo urbani vrvež v štajerski prestolnici kratko malo ugasnil? Je pričakovati pospešen beg možganov iz mesta ob Dravi? In kaj lahko v teh razmerah storijo Mariborčanke in Mariborčani, ki jim ni vseeno, kaj se godi z njihovim mestom? Kako prebivalke in prebivalci sploh vidijo srednje- oziroma dolgoročni razvoj svojega mesta, če naj se le to ne spremeni v nekakšno spalno predmestje Gradca?

To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili: filozofinjo, raziskovalko na področju socialnih in solidarnostnih ekonomij ter predavateljico na Doba fakulteti, dr. Karolino Babič, pa Urško Breznik, direktorico Pekarne Magdalenske mreže, ene najbolj propulzivnih nevladnih organizacij s področja umetnosti, kulture in mladine v Mariboru, ter dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, sicer strokovnjaka za antropologijo urbanih okolij.

foto: Glavni trg, Maribor (Goran Dekleva)

Ob 300. obletnici rojstva velikega škotskega razsvetljenskega misleca, očeta sodobne ekonomije in moralnega filozofa se sprašujemo, ali je bil Smith res zagovornik neusmiljene logike prostih trgov, za kakršnega so ga razglasili kasnejši privrženci deregulacije in umika države iz gospodarstva?

Ta mesec mineva 300 let od rojstva Adama Smitha, enega najbolj vplivnih mislecev v zgodovini, filozofa, začetnika ekonomske znanosti in za svoj čas radikalnega zagovornika kapitalizma in prostih trgov, ki je v marsičem popolnoma obrnil na glavo pogled na to, kako delujejo družbe in gospodarstva, njegove - bolje ali slabše razumljene teze - pa mnogi ekonomisti uporabljajo še danes. V tokratni Intelekti se bomo spraševali, v čem je bila misel Adama Smitha tako revolucionarna; kaj je slavni propagator prostih trgov sploh zares verjel in kako so kasnejši ekonomisti njegovo misel popačili; kako gre vse to skupaj z njegovo moralno filozofijo ter kako se nam njegove ideje kažejo v luči večstoletne zgodovine kapitalizma, ki smo ji bili priča od izida Smithovega znamenitega dela Bogastvo narodov. Gostje v studiu so predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak ter predavatelj na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Aljoša Kravanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Tehnološki preskok, ki ga predstavljajo veliki jezikovni modeli, kot je ChatGPT, in druge oblike generativne umetne inteligence, bo imel daljnosežne in izjemno globoke učinke na celotno družbo. Glede tega se strokovnjaki strinjajo. Kakšni konkretno ti učinki bodo, je mnogo manj jasno. Nedvomno se bo cela paleta t. i. intelektualnih poklicev temeljito spremenila, veliko jih bo tudi izginilo. Zagotovo so se povečale tudi možnosti za manipulacijo in zlorabe, pa tudi za nadaljnjo fragmentacijo družbe in razslojevanje. Pričakujemo pa lahko tudi učinke, ki se jih v naprej ne da napovedovati.

Kako torej uporabljati in regulirati tehnologijo, ki se razvija hitreje, kot jo lahko dohajamo, je bilo v središču razprave, v kateri so sodelovali: dr. Maja Bogataj Jančič, vodja Inštituta za odprte podatke in intelektualno lastnino ODIPI in sopredsedujoča delovni skupini za upravljanje podatkov pri Global Partnership on Artificial Inteligence; dr. Nina Cvar, raziskovalka na Fakulteti za elektrotehniko in docentka na oddelku za sociologijo kulture Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; filozof, sociolog kulture, heker in še kaj Filip Dobranić z Inštituta Danes je nov dan ter prof. dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Medtem ko številni na današnji levici dela klasične literature »popravljajo« skladno s svojimi ideološkimi senzibilnostmi, pa mnogi na desnici knjige, ki jih motijo, kratko malo mečejo iz knjižnic

Na jeziku ni ničesar statičnega, ničesar stalnega. Pomenski obsegi izrazov se z rabo pač nenehno širijo in ožijo, dopolnjujejo in premeščajo, spričo česar se lahko besede, ki so se zdele povsem nedolžne še ljudem, ki so živeli pred vsega nekaj desetletji, nam danes upirajo kot skrajno problematične, celo žaljive. Drži pa, seveda, tudi obratno.

Nemara so prav pod vtisom tega spoznanja v številnih zahodnih založbah sklenili pregledati klasična besedila evro-ameriškega literarnega kanona, ki jih zdaj pripravljajo za ponatis, in jih prilagoditi oziroma popraviti tako, da bodo bolje ustrezala našim današnjim ideološkim senzibilnostim. V ta namen je v zadnjih letih v založniški industriji vzbrstel poklic tako imenovane občutljivostne bralke oziroma občutljivostnega bralca (če tako poslovenimo angleški izraz sensitivity reader), čigar naloga je detektirati in predrugačiti vse tiste formulacije, ki so jih avtorji in avtorice nekdaj uporabljali brez posebnih pomislekov, medtem ko nas danes vsaj motijo, če ne že kar bolijo.

Ko pa so pri založbi Puffin pred nekaj meseci na ta način – se pravi z občutljivostnimi očali – pregledali dela znamenitega britanskega pisatelja mladinske književnosti Roalda Dahla in se lotili popravljanja ter prilagajanja njegove literature duhu naše sodobnosti, se je oglasilo veliko glasov, ki so izrazili resne pomisleke ob takšnem početju. Kritiki namreč trdijo, da gre tu vsaj za pretiravanje s politično korektnostjo – če ne kar že za orwellovsko gesto potvarjanja dokumentov preteklosti za potrebe velikih bratov sedanjosti.

Kdo ima torej prav? Ali smemo posegati v dela, ki so bila napisana pred tisočletji, stoletji ali celo samo desetletji, zato da bi jih prilagodili potrebam, okusom, vrednotam in predstavam našega lastnega časa – kakor so, na primer, francoski revolucionarji Louvre spremenili iz kraljevske palače v muzej –, ali pa bi bilo tu vendarle pametneje zavzeti drugačno držo, tako, ki pač vztraja na tem, da je preteklost tuja dežela, kjer tuji ljudje počno nam tuje stvari in je to treba absolutno spoštovati? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili književno prevajalko Tino Mahkota pa kritičarko in pisateljico Anjo Radaljac ter pesnico in urednico Anjo Zag Golob.

foto: Goran Dekleva

S sogovorniki o vprašanjih povezanih s pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter

V Evropi je do zdaj le peščica držav dokončno zakonsko uredila področje evtanazije oziroma pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Drugače pa je z razpravo o tem. Ta namreč teče v številnih državah, tudi v Sloveniji.

Pri nas so jo v zadnjih mesecih med drugim spodbudili naslednji dogodki: sredi marca je v Švici umrla gospa Alenka Čurin Janžekovič, ki se je borila za uzakonitev evtanazije kot pravice do dostojne smrti v Sloveniji. Od rojstva je živela z neozdravljivo boleznijo, zaradi katere je trpela hude bolečine. Ker je bolezen napredovala, se je odločila za prostovoljno smrt. Konec aprila je slovensko Združenje za dostojno starost Srebrna nit začelo z zbiranjem podpisov za Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V začetku maja je Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko o predlogu zakona izdala stališče, v katerem ocenjuje, da zakon spremlja visoko etično tveganje. Komisija zakona ne podpira in mu soglasno nasprotuje. Prejšnji teden pa je po dolgotrajni pravni bitki pravico do evtanazije in pomoči pri končanju življenja uzakonil portugalski parlament.

V Intelekti tokrat o evtanaziji. Povabilu k sodelovanju so se odzvali: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter. Oddajo je pripravil Iztok Konc.

Predlog Zakona

Stališče Komisije

Pogovarjanje s stroji je pred slabimi petimi meseci stopilo na povsem novo raven in s tem se je vse spremenilo. Ljudje so osupljivi nivo komunikacije, ki ga je zdaj zmožna umetna inteligenca, nemudoma opazili; število uporabnikov aplikacije ChatGPT je podrlo vse rekorde: milijon v petih dneh, sto milijonov v štirih mesecih. Stavki, ki jih ustvarja ta tip umetne inteligence, so tako prepričljivi, da jih je težko ločiti od tistih, ki jih napišemo ljudje. Nemudoma so se pojavila opozorila, da gre za tehnologijo, ki bo globoko pretresla družbo. Za celo vrsto opravil, ki so se namreč še včeraj zdela v izključni domeni človeka, smo zdaj skorajda odveč. Kako velika revolucija se je pravzaprav zgodila in kako jo utegnemo občutiti v praksi, je vprašanje v fokusu tokratne Intelekte.

Gostje oddaje so: strokovnjaka s področja umetne inteligence prof. dr. Marko Robnik Šikonja in prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter filozof prof. dr. Andrej Ule in sociolog doc. dr. Primož Krašovec s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Foto: ustvarila umetna inteligenca, aplikacija Photoleap

Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?

Spoznanja sodobne fizike razmeroma jasno nakazujejo možnost, da poleg našega obstajajo še druga, vzporedna vesolja, in da torej živimo v nekakšnem večvesolju oziroma multiverzumu. Po teh hipotezah bi stvarnost utegnila sestavljati cela množica kozmosov, ki se bodisi ravnajo po čisto drugačnih fizikalnih zakonih od teh, ki jih poznamo iz našega vesolja, bodisi po istih zakonih – le da se od našega vedno znova cepijo in gre tam zgodovina po bolj ali manj drugačnih poteh. Teh idej doslej še ni bilo mogoče eksperimentalno ne potrditi ne ovreči in vprašanje je, ali bo to sploh kdaj zares mogoče, so jih pa zdaj navdušeno pograbili tam, kjer se pač nikomur ni treba truditi z znanstvenimi dokazi – v Hollywoodu. Med drugim so jih uporabili ustvarjalci nadvse popularnega filma Vse povsod naenkrat, ki je pred nedavnim prejel tudi najprestižnejšega izmed oskarjev – tistega za najboljši film. In čeprav lahko rečemo, da hollywoodska akademija le redko nagrajuje umetniško najbolj polno realizirana dela, se ne moremo pretvarjati, da ameriška tovarna sanj nima občutka za zeitgeist, se pravi za želje, upanja, strahove in vrednote, ki – vsaj na Zahodu če ne že po vsem svetu – razgibavajo družbeno življenje in navsezadnje določajo koordinate tega, kaj se nam zdi možno, kaj zaželeno, kaj nujno in kaj nemogoče.

Prav zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, od kod opazen porast zanimanja za koncept večvesolja v sodobni industriji zabave? Zakaj nas ta ideja nenadoma tako zelo privlači? Je to nemara zato, ker smo nepoboljšljivi eskapisti in hočemo od môre svojih življenj na vsak način pobegniti v kakšno prijaznejše vesolje, v katerem alternativne različice nas samih živijo uspešnejša, bolj lagodna življenja? Ali pač zato, ker si hočemo dokazati, da se je pred štirimi desetletji Margaret Thatcher vendarle motila, ko je zatrdila, da kratko malo ni alternative družbeno-ekonomskemu sistemu, ki ga je sama zagovarjala in za katerega se danes zdi, da nas nezadržno poganja proti planetarnemu ekološkemu in societalnemu zlomu? Je, skratka, film o večvesolju film o tem, kako se iz sanj prebuditi – ali o tem, kako se vanje le še globlje pogrezniti? – Odgovor so nam pomagali iskati književni urednik dr. Aljoša Harlamov pa sociolog dr. Primož Krašovec ter filozofinja dr. Jela Krečič.

foto: geralt/Pixabay

Pred tremi leti se je zgodilo nepredstavljivo. Svet se je ustavil, države so ena za drugo uvedle stroga zaprtja, karantene, šolo in delo na daljavo. Družbeno in družabno življenje se je iz resničnega sveta preselilo za zaslone, kar je vplivalo tudi na intimna in partnerska življenja ljudi in hkrati razkrilo, da imajo različne družbe in kulture različne odnose do intimnosti, partnerstva, spolnosti in seksualnosti. V tokratni Intelekti raziskujemo vpliv kulture na človeško intimnost in seksualnost. Na Kongresu Evropskega združenja za spolno medicino, ki je letos prvič po izbruhu covidu potekal v živo, smo se pred mesecem dni v Rotterdamu pogovarjali z različnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki seksologije in spolne medicine. V tokratni oddaji boste slišali tri strokovnjakainje, ki se vsaka s svojega zornega kota soočajo s težavami, ki jih povzroča nezmožnost različnih kultur in religijskih tradicij, da bi iskreno, odprto in na znanosti utemeljeno govorile o človekovi seksualnosti. Pogovori z njimi bodo izhodišče za pojasnila o spolnosti in seksulnosti z religiološkega in socialno psihološkega zornega kota. Vabljeni k poslušanju.

BBC o zločinih iz sovraštva

dr. Shalini Andrews

Sandrine Atallah

Chantelle Otten

ESSM

prof. dr. Aleš Črnič

prof. dr. Metka Kuhar

Evolucija užitka

"Kljub drugačnemu prepričanju finance danes niso največji problem slovenskega zdravstva," pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča. "Res pa žal ne živimo v nebesih."

Neverjeten, a resničen, je podatek, da prebivalke in prebivalci Slovenije že zdaj direktno iz svojega žepa – tako rekoč iz svoje denarnice za zdravstvo vsako leto plačamo kar pol milijarde evrov. Tej vrtoglavi vsoti moramo prišteti še štiri milijarde in pol iz obveznega ter dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da za delovanje zdravstvenega sistema, in to brez investicij, letno namenimo kar pet milijard evrov. »Kljub drugačnemu prepričanju finance trenutno niso največji problem slovenskega zdravstva,« pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča, strokovnjakinja na področju ekonomike javnega sektorja in zdravstva. Izpostavlja nevarnost razrasta vzporednega, pogovorno rečemo kar zasebnega zdravstva, počasno uvajanje sprememb v javnem zdravstvu in tudi počasno definiranje košarice, ki jo zagotavlja obvezno zavarovanje. »Res pa žal ne živimo v nebesih,« dodaja.

V tokratni Intelekti želimo osvetliti nekaj ekonomskih zakonitosti delovanja zdravstva. Z nami bodo prof. dr. Petra Došenović Bonča (Ekonomska fakulteta v Ljubljani) in novinar Matej Zwitter (Center za preiskovalno novinarstvo Oštro). Svojo izkušnjo z nizozemskim sistemom bo opisala Tina Batistuta, o avstrijskem zdravstvu bo poročal zdravnik Gorazd Kovač, o ameriškem pa naš dopisnik Andrej Stopar. K sodelovanju jih je povabil Iztok Konc. Foto: BoBo

Ob mednarodnem prazniku žensk, smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o pomenu enakosti v družbi. Voditeljica Tita Mayer je v oddaji gostila zgodovinarko in raziskovalko dr. Manco G. Renko, asistentko ter zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele in direktorico Zavoda Maska Aljo Lobnik. Gostje so spregovorile o aktualnih problemih, s katerimi se soočajo ženske v vsej njihovi raznolikosti. Problematiko neenakosti so poskušale umestiti v širši družbeni kontekst in misliti morebitne poti k bolj napredni in vključujoči družbi prihodnosti.

Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril

Mož, ki je prišel na ta svet 18. decembra 1878 v gruzijskem Goriju kot Josif Visarionovič Džugašvili in ga 5. marca pred natanko 70 leti zapustil kot Stalin, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj pomembnih, strašljivih in enigmatičnih osebnosti 20. stoletja. Po Leninovi smrti leta 1924 je, kot vemo, prevzel vodenje Sovjetske zveze, ki jo je nato povedel do zmage v drugi svetovni vojni in iz nje napravil nesporno velesilo, obenem pa je seveda vzpostavil brutalno policijsko državo, sprožil lakoto bibličnih razsežnosti ter na milijone nedolžnih poslal na morišča in v gulage.

Ker je bila mera slehernega njegovega početja, metaforično rečeno, titanska, ker je z usodami ne le posameznikov temveč kar celih družbenih razredov, milijonskih narodov in pomembnih držav rokoval, kakor rokuje šahist s figurami na igralni plošči, se ljudje z vsega sveta niti v sedmih desetletjih po njegovi smrti nismo naveličali zastavljati si vprašanj, kot so: je bil Stalin sadist; je bil sociopat; je bil paranoik? – Vtis je, skratka, da bi pečat, ki ga je pustil na svetovni zgodovini, najraje razložili skozi prizmo njegove individualne psihologije oziroma psihopatologije. A če ravnamo tako, se nam slej ko prej izmuznejo kaka druga vprašanja, ki jih najbrž ne bi smeli prezreti ... Na primer: je Stalinova brutalnost pravzaprav kar najgloblja resnica revolucij nasploh in marksizma posebej? Kako je lahko človek, ki je bil kot mladenič goreče zavezan odpravi avtokracije, navsezadnje sam postal avtokrat? Bi bilo mogoče modernizirati sovjetsko industrijo in kmetijstvo tudi brez množične uporabe prisilnega dela in kolektivizacije? Čému so služili veliki teror, čistke in montirani procesi? Kakšno je bilo Stalinovo vodenje sovjetske zunanje politike v letih pred, med in po drugi svetovni vojni? Je spretno poveljeval rdeči armadi med njenim spopadom z Wehrmachtom? Kako sta se pod vplivom Stalinovih politik dolgoročno spremenili ruska družba in kultura? Ali njegova senca – pa čeprav je berlinski zid padel že pred dobrimi tremi desetletji – pada tudi v naš čas in ga še vedno določa?

Nekaj teh vprašanj smo odprli tudi v tokratni Intelekti, ko se nismo toliko spraševali, kdo je bil Josif Stalin, temveč raje, kakšni sta bili država in družba, ki ju je ustvaril? Drugače rečeno: Stalin nas ni toliko zanimal kot človek, ampak bolj kot zgodovinski fenomen. Pri tem sta nam pomagala sociolog, dr. Marko Kržan, ki je za založbo Sophia nedavno tudi prevedel intrigantno razpravo V Stalinovi ekipi avstralsko-ameriške zgodovinarke Sheile Fitzpatrick, ter dr. Blaž Podlesnik, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava rusko kulturno zgodovino.

Fotografije (od leve proti desni in od zgoraj navzdol):
- Mladi Stalin, ki je tedaj še uporabljal psevdonim Koba, na policijski fotografiji ob aretaciji leta 1902
- Stalin med sibirskim izgnanstvom leta 1915
- Stalinova partijska članska izkaznica (št. 000002) iz leta 1936
- Stalin z redom rdečega prapora na prsih leta 1921
- Z Rooseveltom in Churchillom med teheransko konferenco leta 1943
- Ob Leninu septembra 1922, ko je voditelj oktobrske revolucije že močno bolehal
- Z Joachimom von Ribbentropom ob podpisu pakta z nacistično Nemčijo avgusta 1939
- Stalin na teheranski konferenci novembra 1943
- Na cesti z vodilnim boljševikoma A. Rikovom in L. Kamenjvom leta 1925 (oba sta bila pozneje žrtvi velike čistke)
- Javno slavje, ki so ga ob Stalinovi 70-letnici pripravili kitajski komunisti
- Stalin v družbi V. Molotova, K. Vorošilova in N. Ježova na volitvah leta 1937 (prva dva sta Stalina preživela, tretji, ki je operativno vodil veliki teror, je v čistkah nazadnje izginil tudi sam)
- Z Mao Zedongom v Moskvi na slavju ob 71. rojstnem dnevu
- Žalni sprevod ob Stalinovi smrti leta 1953 v vzhodnonemškem Dresdnu
Vse fotografije: Wikipedia (javna last); kolaž: Prvi program

O trajnostnem razvoju, kulturni in biološki raznolikosti ter nujnih alternativah za 21. stoletje

V zadnjih letih se vse več poudarja potrebo po trajnostnem razvoju, s katerim naj bi naslovili problem podnebnih sprememb in pretiranega izčrpavanja naravnih virov. Toda trajnost lahko razumemo precej različno in se je tudi lotevamo na različne načine, v praksi pa rezultati pogosto tudi zgrešijo zastavljene cilje. Sodobna antropologija lahko s svojim uvidom v raznolikost človeštva in kultur ponudi zanimive perspektive, kako se tega orjaškega problema plodno lotiti.

Iskanju odgovorov na kompleksne probleme današnjega časa se je posvetila tudi mednarodna večdisciplinarna konferenca z naslovom Razsrediščenje trajnosti: K lokalnim rešitvam globalnih okoljskih problemov, ki je v začetku februarja potekala v Ljubljani v organizaciji Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in raziskovalne mreže Common Ground. Med osrednjimi govorci sta bila tudi svetovno uveljavljena antropologa: Britanka Veronica Strang in Norvežan Thomas Hylland Eriksen, ki se vsak na svoj način posvečata alternativnim pristopom po svetu, ki skušajo človeško civilizacijo postaviti na bolj trajnostne temelje.

Foto: Pixabay

Padec berlinskega zidu je vsaj za nekaj desetletij prinesel absolutno prevlado zahodnih držav na svetovnem geopolitičnem odru. Če smo se na zahodu ob tem potapljali v zmagoslaven občutek konca zgodovine, pa tovrstna politično-ekonomska ureditev sveta marsikomu ne ustreza tako zelo. Ne le Kitajski, državi, ki se je s skokovito gospodarsko rastjo zadnjih desetletij izkazala za največjo tekmico Združenih držav in želi imeti temu sorazmerno več vpliva v svetovni ureditvi, ampak tudi številnim drugim manj razvitim državam, ki v tem unipolarnem okolju ne vidijo najboljših pogojev za svoj razvoj. Ni torej presenetljivo, da se nekatere tako imenovane države globalnega juga skušajo na različne načine organizirati tudi mimo prevladujočih zahodnih institucij. V tokratni Intelekti se bomo posvečali morda najbolj odmevnemu izmed teh poizkusov, platformi, poimenovani BRICS, ki povezuje največje države v razvoju - Brazilijo, Indijo in Kitajsko - ter Rusijo in kasneje pridruženo, gospodarsko veliko šibkejšo Južno Afriko. Kako učinkovita in pomembna je zares ta povezava, katere članice imajo sicer skupno več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in več kot četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda? Ali BRICS s svojo investicijsko banko članicam prinaša otipljive ekonomske koristi ali so pomembnejše politične implikacije tega povezovanja? Ter kako se vse to spreminja v luči vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij, ki jo spremljajo? Gostje so politologa, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc in znanstvena sodelavka centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jana Arbeiter ter ekonomist Davor Vuchkovski, asistent na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Zakaj je potrebno negovati tudi kolektivni spomin na boleča in travmatična poglavja naše kulturno-zgodovinske dediščine in kako to kar najbolje storiti?

Česa se spominjamo, ko se spominjamo preteklosti? Uspehov, zmag, triumfov? – Gotovo. Toda življenje, kot še predobro vemo, pomembno zaznamujejo tudi zmote, porazi, tragedije in katastrofe. A teh se – tako se vsaj zdi – v splošnem spominjamo precej bolj obotavljivo. Pa tudi če v javni prostor že umestimo kak spomenik ali odkrijemo komemorativno ploščo, ki naj bi služila kot opomnik na trpljenje generacij, ki so šle pred nami, nikakor ni nujno, da bomo dovolj pozornosti namenili premisleku, kaj natanko naj bi to ali ono obeležje skušalo obvarovati pred pozabo. Kolikokrat se, denimo, vprašamo, ko nas pot pripelje mimo kakšnega kužnega znamenja, kaj je kuga dejansko pomenila za naše prednike v 17. stoletju? In kolikokrat nam v tihi kontemplaciji zastane korak, ko naletimo na kakšnega izmed spotikavcev, tistih drobnih, v pločnike vgrajenih kovinskih ploščic, ki širom po Evropi označujejo kraje, kjer so pred drugo svetovno vojno živeli Judje, ki so potem potonili v črni luknji holokavsta? Vtis je, skratka, da bi se hoteli, ko se spominjamo preteklosti, spominjati zelo selektivno.

Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako poskrbeti, da naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin ne bo manjkav, popreproščen, enodimenzionalen oziroma, drugače rečeno, kako poskrbeti, da bodo tudi tiste temnejše, bolj problematične plati naše zgodovinske dediščine ustrezno dopolnjevale predstave, ki jih sicer imamo o tem, od kod pravzaprav prihajamo, kdo smo in kam gremo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagale iskati naše gostje: dr. Sonja Bezjak, direktorica Muzeja norosti na Tratah, pa mag. Marina Gradišnik, muzejska svetovalka v Muzeju Ribnica, ter Vilja Lukan s podiplomske šole ZRC SAZU, ki se znanstveno-raziskovalno posveča preučevanju ljubeljske podružnice zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen.

foto: koncentracijsko taborišče Ljubelj (Wikipedia, javna last)

Mladi se bodo pozitivno razvijali, ko bodo njihove prednosti usklajene z viri v njihovem okolju. Tako bodo pokazatelji pozitivnega razvoja mladih, ki se kažejo v njihovih kompetentnosti, značaju, samozavesti, skrbi in povezanosti z okoljem, bolj verjetni, tvegano ali težavno vedenje pa bosta manj pogosta. Takšno prepričanje zagovarja perspektiva pozitivnega razvoja mladih, ki prinaša ne le teoretski okvir njihovega preučevanja, temveč tudi raziskave mladih in okolja, v katerem živijo. Več o pozitivnem razvoju mladih in o raziskavi Pedagoškega inštituta, ki je bila izvedena v obdobju ukrepov proti širitvi covida 19, izvemo v Intelekti.

Tajnost podatkov in pestra paleta finančnih instrumentov, pogosto na meji ali onkraj legalnosti, so ključ do odtekanja bogastva na račune peščice.

Nič se ni v desetletjih intenzivne globalizacije tako intenzivno globaliziralo kot finančni tokovi. Sočasno so se vzpostavili tudi najrazličnejši finančni mehanizmi, ki tako multinacionalkam kot premožnim zasebnikom omogočajo, da svoje premoženje in dobičke skrijejo pred očmi domačih držav in da, posledično, svoje davke 'optimizirajo', včasih pa se jim tudi povsem izognejo. Po ocenah na leto na globalni ravni v javnih blagajnah tako umanjka vsaj 483 milijard dolarjev, za Slovenijo je ta številka prek 300 milijonov evrov.
Ključno vlogo pri tem igrajo davčne oaze, države z zelo nizko ali nično davčno stopnjo, ki ponujajo svojim strankam iz tujine zelo pestre finančne prijeme na čelu z visoko stopnjo tajnosti, ki spremlja finančne posle. Kako izredne razsežnosti ima ta pojav, vemo predvsem zaradi številnih novinarskih razkritij, ki so razgalila razsežnost in vseprisotnost tovrstnih finančnih prijemov.
Koliko se je torej na tej podlagi v zadnjih letih spremenilo in kakšno mesto v delovanju sodobnega kapitalizma pravzaprav zavzemajo davčne oaze, preverjamo v Intelekti, v kateri sta sogovornici preiskovalna novinarka Anuška Delić, ustanoviteljica in odgovorna urednica Oštra, Centra za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji, in Maruša Babnik, generalna sekretarka nevladne organizacije Transperancy International Slovenia.

Foto: Pixabay/javiercalvoparapar

Razprava z zdravniki: Neno Kopčavar Guček, Matejem Cimermanom, Markom Nočem in Primožem Rožmanom. Ali zdravniki še lahko delujejo po Hipokratovi prisegi in v dobro pacientov? *Kam greš slovenska medicina?

»Zdravstvo je obtičalo v socializmu.« »Veljaki bodo na operacije hodili v tujino.« V oddaji Intelekta smo besedo dali štirim vrhunskim zdravnikom: Neni Kopčavar Guček, Mateju Cimermanu, Marku Noču in Primožu Rožmanu. Slovenci smo bili vedno ponosni na dosežke naših zdravnikov in medicine. Veljalo je, da smo v Sloveniji, ko prestopimo prag zdravstvenih ustanov, v dobrih rokah; da smo deležni najboljšega zdravljenja. Kaj pa danes? Ali v trenutnih kriznih in kaotičnih razmerah, ki vladajo v slovenskem zdravstvu, še lahko govorimo o ustrezni in optimalni skrbi za bolnike ter o novih medicinskih dosežkih? Ali zdravniki še lahko delujejo po Hipokratovi prisegi in v dobro pacientov?

Sodelujejo: družinska zdravnica dr. Nena Kopčavar Guček, travmatolog dr. Matej Cimerman, kardiolog in intenzivist dr. Marko Noč, transfuziolog dr. Primož Rožman. Na pogovor jih je povabil Iztok Konc. Foto: BoBo

Ali se misli očeta indijske neodvisnosti o politiki, zasidrani v iskanju resnice, pa o nenasilnem odporu in državljanski nepokorščini lahko kosajo z brutalnimi družbenimi in geopolitičnimi realnostmi našega časa?

Leto 2022 mineva v znamenju nasilja. Putin je ruski vojski ukazal napad na Ukrajino, oblasti v Iranu izvajajo javne usmrtitve protestnikov, napetosti na severu Kosova se bližajo vrelišču. Poleg tega ne bi smeli pozabiti, da so se oboroženi konflikti v Siriji, Jemnu in Kongu z večjo ali manjšo intenzivnostjo nadaljevali tudi letos, da je oblast talibov v Afganistanu iz dneva v dan bolj brutalna, da vladi Združenih držav Amerike in Ljudske republike Kitajske še naprej izpopolnjujeta spletni nadzor nad svojimi državljani, nadzor, na katerega bi bil najbrž ponosen celo Orwellov veliki brat. Še bolj demoralizirajoče pa je, da nihče ne ve, kako bi pravzaprav presekali ta gordijski vozel, kako bi izstopili iz začaranega kroga nasilja, lakote, teptanja človekovih pravic in njegovega dostojanstva.

V tem položaju idejno-politične dezorientacije bi se morda lahko po navdih obrnili k Mahatmi Gandhiju, ki je leta 1947, pred natanko tri četrt stoletja torej, popeljal Indijo iz kolonialne odvisnosti. Čeprav je bila Podcelina dolgo dragulj v kroni britanskega imperija, čeprav so Angleži obvladali taktiko divide et impera in imeli na voljo še arzenal drugih, manj nežnih prijemov za nadaljnje izkoriščanje svoje ključne kolonije, se je prav okoli Gandhijevih idej vzpostavilo množično gibanje, ki je, upoštevaje okoliščine, z zelo majhnim številom žrtev uspelo Pakistanu, Indiji in Bangladešu zagotoviti neodvisnost.

Kakšne so torej te ideje? Kakšno je njihovo filozofsko in religiozno ozadje? In ali so še uporabne v novih okoliščinah, ki jih je ustvarilo 21. stoletje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofe in predavatelje na dveh fakultetah Univerze v Ljubljani, na Filozofski in Pedagoški, dr. Janeza Kreka pa dr. Nino Petek in dr. Andreja Uleta ter Antona Rozmana iz Teozofskega društva Slovenije. Naši štirje gosti so namreč pod uredniškim vodstvom dr. Petek sodelovali pri nastajanju intrigantnega zbornika Zapuščina miru in resnice : Študije o življenju in delu Mahatme Gandhija, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi Univerze v Ljubljani.

foto: Gandhi ob kolovratu v poznih 20. letih 20. stoletja (Wikipedia, javna last)

Zadnji dve leti so bile kriptovalute v ospredju pozornosti predvsem zaradi vrtoglavih donosov. Danes se zdi, da se je kripto svet znašel sredi hude zime.

Vrednosti kriptovalut že mesece vztrajno padajo. Zlom ene največjih kripto borz FTX novembra letos je te negativne trende še dodatno okrepil. Okrepil pa je tudi glasove, ki napovedujejo nič manj kot zaton te panoge in izpostavljajo, da kaj več od energetsko potratnih špekulacij kriptovalute tako ali tako niso prinesle.
Toda na drugi strani so tisti, ki menijo, da blockchain oziroma tehnologija veriženja blokov, na kateri temeljijo tudi kriptovalute, svojega pravega potenciala sploh še ni pokazala. Infrastruktura, ki omogoča, da je vsaka transakcija jasno zabeležena in se je ne da spremeniti, vendarle ponuja relevantno alternativo zasnovi današnjega spleta, ki ga v pretežni meri obvladuje peščica digitalnih gigantov, ki imajo edini v rokah vse sledi naših digitalnih življenj.
Kaj torej ponuja tako imenovani Web 3, kje se skrivajo njegovi pravi potenciali in kje tičijo pasti, sta v tokratni Intelekti razmišljala pravnica Anja Blaj, predsednica Blockchain Thinktanka Slovenija in Felix Stalder, profesor digitalne kulture in teorije spleta na Univerzi v Zürichu.

Družbeni mediji želijo čim več naše pozornost, zato nas njihovi algoritmi ciljajo s personaliziranimi vsebinami, ne glede na to, kdo jih objavlja in ali so resnične. Takšna podatkovna ekonomija je polarizirala uporabnice in uporabnike in še olajšala propagando, ki je dosegla povsem nove razsežnosti med vojno v Ukrajini. Kakšne laži širi Rusija, koga cilja in kako se spopasti z informacijsko vojno v digitalnem okolju? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Emir Zulejhić, raskrinkavanje.ba

SEE Check

Tetiana Matychak

notmywar.eu

Sofiia Kuhut 

Brave new media forum

Ob stoletnici smrti velikega francoskega pisatelja preverjamo, kako s pomočjo magdalenice, pomočene v lipov čaj, razveljaviti čas in prelisičiti smrt?

Marcel Proust se je rodil 10. julija leta 1871. Pripadal je premožni in ugledni meščanski družini, ki je sodila v najvišje plasti tedanje francoske družbe. Že kot otrok je bolehal za astmo in šibko zdravje ga je spremljalo tudi v odraslost. Kljub temu je v mladih letih zagnano obiskoval meščanske in aristokratske salone in ker si ni, zanašajoč se pač na družinsko bogastvo, nikoli poiskal službe, je v očeh sodobnikov obveljal za nekoliko puhloglavega snoba, iz katerega menda nikoli ne bo nič. Ta vtis so le še podkrepile njegove prve literarne objave, ki so bile hudo povprečne. Ko pa sta mu med letoma 1903 in 1905 umrla starša, na katera je bil močno navezan, se je v Proustovem življenju zgodila velikanska sprememba. Nenadoma se je namreč umaknil iz družabnega življenja, se zaprl v svoje pariško stanovanje in se izključno posvetil pisanju. Ustvarjal je večidel ponoči, čez dan pa spal in v tem ritmu je kakih 15 let – vse do smrti zaradi pljučnice, 18. novembra 1922 – pisal svoje osrednje delo, ciklus sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa, ki po splošni sodbi velja za eno največjih, najpomembnejših umetnin 20. stoletja.

Najbrž pa je treba priznati, da je Iskanje tudi eno tistih literarnih del, ki danes zbujajo kar največ strahospoštovanja. Pa tu še zdaleč ne gre le za dolžino, čeprav, kajpada, prebrati sedem knjig nikakor ni mačji kašelj. Gre tudi za to, da Proustovemu pisanju manjka tiste napetosti, zaradi katere sodobni bralke in bralci praviloma hočemo za vsako ceno priti do konca strani, jo obrniti in pogledati, kaj se zgodi potem. Pisatelj svojo pripoved pač začenja s stavkom »Dolgo sem hodil zgodaj spat,« s stavkom torej, ki je tako nenavadno spokojen in krotek, ki mu tako decidirano manjka slehernega dramatičnega naboja, da romanu niti v nadaljevanju – pa četudi se besedilo navsezadnje raztegne čez 4500 strani – ne uspe povedati zgodbe, ki bi bila prav posebej usodna ali vsaj polna nepričakovanih preobratov in zasukov.

S čim – če ne z zgodbo, ki bi nas v napetosti držala na samem robu pregovornega stola – je torej Proust prepričal tako poklicne kakor ljubiteljske bralke in bralce? In kaj je v njegovem pisanju tako izjemnega, tako prelomnega, da nas še danes – polno stoletje po avtorjevi smrti – v gimnazijah učijo, da brez Prousta in njegovega pisanja kratko malo ni ne modernega romana ne, širše gledano, literature 20. stoletja? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v današnji Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Filozofske fakultete: komparativistko dr. Vaneso Matajc ter dva francista, dr. Katarino Marinčič in dr. Primoža Viteza.

foto: Marcel Proust okoli leta 1895 (Wikipedia, javna last)

Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Po tragični smrti Mahse Amini, ki je 16. septembra letos umrla zato, ker ji je izpod naglavne rute gledal pramen las, v Iranu že sedmi teden potekajo protesti proti tamkajšnjemu režimu Islamske republike. O tem kakšen je položaj žensk v Iranu, kako so skozi zgodovino potekali upori proti režimu islamske države, o patriarhatu in zatiranju žensk ter o vlogi islama in drugih religij pri nadzoru nad ženskimi telesi smo govorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in izr. prof. dr. Anjo Zalta s Filozofske fakultete v Ljubljani.

O smislu življenja razmišljajo novinarka Darja Korez Korenčan, zdravnik Samo Zver in psihoterapevt Martin Lisec

»Smisel življenje ja, da tisto, kar želiš sam zase, delaš tudi za druge,« na vprašanje o smislu življenja odgovori zdravnik Samo Zver. Doktor Zver vodi oddelek, na katerem zdravijo bolnice in bolnike z najtežjimi krvnimi boleznimi. Sam pa že več let živi s Parkinsonovo boleznijo.

Novinarka Darja Korez Korenčan je dolgoletna urednica in avtorica v kulturnem uredništvu Televizije Slovenija. Zaradi težkega covida se je v intenzivni enoti kar šestnajst dni borila za življenje. »Človek se mora vsak dan veseliti nekih drobnih stvari.«

»Življenje ima smisel v vsakem trenutku,« pravi teolog in logoterapevt Martin Lisec. Logoterapija je, po Freudovi in Adlerjevi, tretja dunajska šola psihoterapije, ki jo je utemeljil nevrolog in psihiater Viktor Frankl. Ta uči, da smisel življenja nosimo v sebi, njegovo odkrivanje pa je individualna naloga vsakogar.

Foto: Miran Juršič in RTVSLO

V Sloveniji je v osnovni šoli četrtina učencev prepoznanih za nadarjene. Je to preveč?

Po definiciji so to učenci s posebnimi učnimi potrebami, a delo mentorjev in učiteljev z njimi še vedno ni ovrednoteno, nevladne organizacije, ki najboljše pripravljajo na tekmovanja na najvišji mednarodni ravni, pa niso prepoznane za enakovrednega partnerja pri delu z nadarjenimi. Poleg tega se v družbi še vedno pojavljajo tudi stereotipna prepričanja, da so to piflarji, grebatorji, elita, ne pa bodoči nosilci družbenega razvoja in napredka. O pomenu dela z nadarjenimi in izzivi na tem področju, ki jih ni malo, je tekla beseda v tokratni Intelekti. Gosti: prof. dr. Mojca Jurišević, redna profesorica na pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in predstojnica Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti, ki deluje na tej fakulteti, dr. Fani Nolimal, področna podsekretarka za področje osnovne šole na Zavodu RS za šolstvo, Jožef Školč, glavni tajnik Zveze za tehnično kulturo Slovenije, in Marjeta Vene, koordinatorka za delo z nadarjenimi učenci v svetovalni službi OŠ Orehek Kranj.

Z Mladenom Dolarjem, Vlasto Jalušič in Rastkom Močnikom o podobnostih in razlikah med zgodovinskim fašizmom izpred stoletja ter današnjo populistično-avtoritarno desnico

V tokratni Intelekti smo si za izhodišče vzeli eno bolj klavrnih okroglih obletnic, ki jih obeležujemo letos. Natanko pred stoletjem, jeseni leta 1922, je namreč Benito Mussolini po tako imenovanem pohodu na Rim postal predsednik italijanske vlade, s čimer je prvikrat v zgodovini kaka država dobila fašistično oblast.
Ker pa menda Slovenci nasploh in Primorci prav posebej še vedno vsaj malo pomnimo, kaj je to pomenilo za nas, za Evropo in svet, oddaje nismo izključno posvetili pretresanju nepojmljivo brutalnega dogajanja med letoma 1922 in 1945, ampak smo se tudi spraševali, ali je s porazom sil osi v drugi svetovni vojni fašizem resnično odšel na smetišče zgodovine, ali pa imajo vendarle prav vsi tisti glasovi – precej jih je sicer na levici, vendar pa jih ne manjka niti v liberalnem centru in na tradicionalni desnici –, ki trdijo, da smo bili v zadnjem desetletju ali še malo več priča ponovnemu vzponu ideologij, političnih gibanj, voditeljev in tehnik vladanja, ki se vsaj spogledujejo s črnosrajčništvom – če ne še kaj hujšega.
Je torej desni, avtoritarni populizem, ki ga lahko danes opazujemo v precej širokem loku od Brazilije in Združenih držav prek Francije, Italije, Švedske, Madžarske in Poljske vse tja do Turčije in Rusije, pravzaprav nekakšen fašizem 2.0? Ali pa je vendarle treba reči, da imamo v tem primeru opravka z dejansko novo politiko in si, če jo na hitro opišemo z besedo fašizem, pravzaprav naredimo medvedjo uslugo, saj nas stari koncept po svoje oslepi za vse tisto, kar je v teh avtoritarnih politikah resnično novega, pogojenega pač z vsemi tistimi družbenimi, ekonomskimi, tehnološkimi in kulturnimi razmerami, ki jih ni bilo nikjer leta 1922, so pa povsod leta 2022?
Odgovor smo iskali v oddaji, v kateri so sodelovali filozof dr. Mladen Dolar pa politologinja dr. Vlasta Jalušič in sociolog dr. Rastko Močnik.

foto: udeleženci skrajno desnega zborovanja v Charlottesvillu v Združenih državah Amerike avgusta 2017 (Anthony Crider / Wikimedia Commons)

Poslanke in poslanci bodo danes odločali o spremembah družinskega zakonika, ki predvideva za vse pare, raznospolne in istospolne, enake možnosti. Prejšnji teden pa sta se v Ljubljani zvrstila dva shoda, katerih udeleženke in udeleženci nasprotujejo tako izenačenju pravic istospolnih parov in ustavno zagotovljenim reproduktivnim pravicam žensk. O tovrstnih populističnih "anti-gender" gibanjih, ki so transnacionalna in so se v zadnjih letih v Evropi močno okrepila, o njihovih ciljih, posledicah in vplivu na ustroj demokratične družbe, bomo govorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer bo gostila prof. dr. Darjo Zaviršek in prof. dr. Romana Kuharja.

Septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, ki je letos potekal pod sloganom »Pogovarjajmo se o užitku«. Svetovna zdravstvena organizacija namreč prepoznava, da je za spolno zdravje in splošno dobro počutje pomembno zadovoljujoče spolno življenje. Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč zahteva pozitiven in spoštljiv pristop k spolnosti in spolnim odnosom in omogoča prijetne in varne seksualne izkušnje, brez prisile, diskriminacije in nasilja. O soglasju, tehnologiji, sekstanju, spletnih zmenkarijah in spolnih praksah mladih v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.

V sodobnem času se soočamo s številnimi problemi, obsežne krize se naglo množijo. Od tega, kako uspešno in na kakšne načine jih bomo naslavljali, bo odvisna kvaliteta življenja v prihodnje.

Nedvomno gre tu za vprašanja, ki še prav izrazito zadevajo in nagovarjajo mlade, a obenem se neredko zdi, da mladih politika kot prostor uveljavljanja takšnih in drugačnih družbenih rešitev, ne zanima kaj dosti, na volitve jih pride le peščica. A vsaj od množičnih podnebnih protestov mladih po svetu od leta 2018 naprej je postalo jasno, da mladim še zdaleč ni vseeno, v katero smer svet vodijo aktualne politike, in da se tudi zmorejo in znajo organizirati v tolikšnem obsegu in na način, da jih ni moč več spregledati oziroma njihovih argumentov zavreči kot neutemeljenih ali celo naivnih. Kako torej mladi vidijo politično participacijo v sodobnih demokracijah in kje zaznavajo ključne vzvode za družbene in politične spremembe? Gosta Intelekte sta politologa izr. prof. dr. Marinko Banjac in asist. dr. Tomaž Pušnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, tudi sourednika zbornika Založbe FDV Politična participacija mladih onkraj volitev.

Ali tujcem, ki prihajajo živet in delat v Slovenijo, znamo ponuditi ustrezna orodja za učenje, s pomočjo katerih bi hitro, a še vedno kvalitetno osvojili jezik in se tako polno vključili v naš družbeno-kulturni prostor?

Čeprav je slovenski jezik pregovorno majhen in za njim tudi ne stoji kaka gospodarsko posebej močna ali kulturno vplivna država, to vseeno ne pomeni, da v 21. stoletju ne obstaja presenetljivo veliko ljudi, ki se ga bodisi želijo bodisi morajo naučiti. Najprej so tu tisti radovedni študentje slavistike s celega sveta, ki jih bolj kakor k ruščini ali poljščini vleče k malo znanemu, eksotičnemu jeziku izpod Alp. Potem so tu seveda vsi tisti, ki sta jih v Slovenijo pripeljala ali iskanje poslovnih priložnosti ali ljubezen. No, levji delež pa slej ko prej predstavljajo ljudje, ki pred podnebnimi spremembami, revščino, lakoto in vojno bežijo v Evropsko unijo ter po spletu različnih okoliščin navsezadnje končajo med nami. Tako je bilo že z bosanskimi in hrvaškimi begunci v devetdesetih, tako je bilo s tistim prgiščem sirskih beguncem, ki smo jim ponudili azil pred sedmimi leti, tako je tudi v septembru leta 2022, ko v naše osnovne šole prvikrat množično vstopajo ukrajinski učenke in učenci. In če pomislimo, kakšne so razmere po svetu danes, je verjeti, da bo število ljudi, ki se bodo učili slovensko, le še naraščalo.

Pa jim v Sloveniji sploh znamo ponuditi pravih orodij, se pravi jezikovnih tečajev, učbenikov in spletnih aplikacij, s katerimi bi se čim hitreje in čim temeljiteje naučili slovenščine ter se tako lažje vključili v naš družbeno-kulturni prostor? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili strokovnjake, ki se tako znanstveno-raziskovalno kakor povsem praktično, pedagoško oziroma andragoško ubadajo s poučevanjem slovenščine kot drugega in tujega jezika. To so bili: dr. Nataša Pirih Svetina z Oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete pa dr. Ina Ferbežar, dr. Mihaela Knez, Jana Kete Matičič in dr. Marko Stabej s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: učbeniki slovenskega kezika za tujce (Goran Dekleva)

V kolikšni meri se svet res deglobalizira, koliko pa globalizacija dobiva samo drugačen ekonomski, politični in ideološki značaj ter kako bi to lahko vplivalo na ustroj svetovnega gospodarstva v vse bolj multipolarnem svetu? Poovitev oddaje z avgusta 2022.

Pogosto govorimo o tem, kako je svet vedno bolj povezan, vsaj pretekla desetletja smo ogromno poslušali tudi o nujnosti liberalizacije trgov in vse večjega pretoka blaga, delovne sile, tehnologije in informacij, proizvodni procesi pa so se od preloma tisočletja razprostrli dobesedno čez vse celine sveta. Če je bila ta pospešena globalizacija vsaj na Zahodu dolgo videna kot takorekoč nujen zgodovinski proces, ki vsem prinaša samo napredek, pa smo se po drugi strani začeli v zadnjih letih vse bolj zavedati, da vedno večja povezanost sveta ni nujno enosmeren proces. Zmaga Donalda Trumpa v Združenih državah in trgovinska vojna s Kitajsko, Brexit, manjšanje moči mednarodnih institucij, kot je Svetovna trgovinska organizacija, ter nenazadnje pretrganje dobavnih verig zaradi epidemije koronavirusa in obsežne sankcije ob vojni v Ukrajini: to je le nekaj dogodkov, ki opozarjajo, da smo – kljub temu da se globalizacija na marsikaterem področju nadaljuje in smo ljudje na mnoge načine vedno bolj povezani – vsaj v politično-ekonomskem smislu priča kar nekaj procesom deglobalizacije, pa tudi povsem drugačnemu odnosu do tega vse od hladne vojne tako močno propagiranega pojma. Ko na Zahodu ne le nacionalistični, ampak tudi liberalni politiki vse več govorijo o selitvah industrije domov in uvedbah carin, se torej zdi smiselno natančneje osvetliti ta premik v miselnosti, ki je, kot se zdi, zajel celoten zahodni politični in ekonomski prostor. Kako in zakaj je prišlo do te spremembe, v kolikšni meri se svet res deglobalizira, koliko pa globalizacija dobiva samo drugačen ekonomski, politični in ideološki značaj ter kako bi to lahko vplivalo na ustroj svetovnega gospodarstva? O tovrstnih vprašanjih bodo v tokratni Intelekti razmišljali dva predavatelja na ljubljanski Ekonomski fakulteti, dr. Bogomir Kovač in dr. Jože P. Damijan ter zgodovinar in odgovorni urednik Radia Študent Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Pixabay

Po konservativnih ocenah vsak deseti človek trpi za anksioznimi motnjami, anksioznost pa sodi med najpogostejše psihološke težave tudi v obdobju šolanja. Tako kot vsako duševno stisko jo je zato dobro čim prej prepoznati in reševati, saj lahko to čustveno stanje s subjektivno izkušnjo strahu in napetosti posamezniku, ki ga doživlja, prinese številne posledice. V Intelekti smo govorili o tesnobi: kdaj strah in občutki tesnobe postanejo težava? Kaj sploh je anksioznost, katere vrste anksioznih motenj poznamo? Zakaj do te motnje prihaja, se pri otrocih in mladih kaže drugače kot pri odraslih? Kakšni so simptomi in kako lahko pomagamo posamezniku, ki jo občuti? Vsa ta znanja prinaša v Avstraliji razvit program Cool Kids, program za premagovanje anksioznosti, ki se že izvaja v Sloveniji. Več o vsem tem sta v Intelekti povedala psihologinja mag. Tadeja Batagelj, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, in klinični psiholog dr. Peter Janjuševič iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, tudi vodja programa CoolKids v Sloveniji.

V zadnjih desetletjih prihaja do prelomnih sprememb v razumevanju starševstva. Številne mednarodne raziskave kažejo, da je vez med očetom in otrokom enako pomembna ter da so očetje povsem enako pomembni za skrb in dober razvoj otroka kot matere. Slednje v praksi dokazujejo nordijske države, kjer je tudi sicer enakost spolov, po različnih indeksih merjenja, največja na svetu. Tudi v Sloveniji se vloge moških kot očetov počasi spreminjajo. Vedno več očetov se aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Novinarka in voditeljica Tita Mayer je k pogovoru o spremembah sodobnega očetovstva povabila dr. Živo Humer in mag. Mojco Frelih z Mirovnega inštituta.

https://www.mirovni-institut.si/

https://www.mirovni-institut.si/sodelavci/ziva-humer/

https://www.mirovni-institut.si/sodelavci/mojca-frelih/

https://www.mirovni-institut.si/projekti/podporno-delovno-okolje-za-moske-pri-usklajevanju-dela-in-skrbstvenih-odgovornosti-mic/

https://www.mirovni-institut.si/projekti/ocka-v-akciji/

https://ockavakciji.eu/

https://www.men-in-care.eu/

Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora?

Napad na Ukrajino, ki ga je 24. februarja v zgodnjih jutranjih urah ukazal predsednik Putin, je brez dvoma dogodek svetovno-zgodovinskega pomena, v senci katerega se bo v političnem, varnostnem in gospodarskem smislu slej ko prej izrisala povsem drugačna podoba našega planeta. Pa vendar se je težko znebiti vtisa, da se v Sloveniji v zadnjih mesecih ubadamo predvsem z vprašanjem, kaj krvavo dogajanje v Ukrajini pomeni za nas same in, morda, še za Evropsko unijo, medtem ko le malo pozornosti namenjamo vprašanju, kako vojna v vzhodni Evropi spreminja odnose v vzhodni Aziji.

To morda ni presenetljivo, je pa precej kratkovidno. Kolikor je namreč že nekaj časa očitno, da bodo zgodovino 21. stoletja v pomembni meri pisali ne le voditelji v Washingtonu, Moskvi ali Bruslju, temveč tudi tisti v Pekingu, New Delhiju, Tokiu, Seulu in Džakarti, toliko je tudi jasno, da si v resnici ne moremo privoščiti ignorirati vprašanja, kako se zaradi ruske invazije in njenega poteka zdaj spreminjajo srednje- pa tudi dolgoročni zunanjepolitični interesi in prioritete Kitajske, Indije ali Japonske in kako utegnejo te spremembe povratno vplivati na cel svet. No, to belo liso na zemljevidu našega razumevanja sodobnega sveta smo skušali vsaj v najbolj grobih potezah zapolniti v tokratni oddaji, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: sinologinjo, dr. Majo Veselič, in japonologa, dr. Luko Culiberga. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: go, znamenita vzhodnoazijska strateška namizna igra (OrcaTec/Pixabay)

Šesto veliko izumiraje je med vsemi krizami današnjega časa najpomembnejša in najbolj spregledana.

Od kolapsa žuželčjih populacij na zaščitenih območjih Evrope do napovedi, da se utegne Amazonski pragozd še v tem stoletju spremeniti v savano; hitrost, s katero se danes manifestirajo posledice najrazličnejših človekovih posegov v okolje, nakazujejo, da smo nevarno blizu točki preloma, ko naglega upadanja biodiverzitete ne bo več mogoče zaustaviti.

O nevarnem krhanju ekosistemov so v Intelekti razmišljali biologi dr. Irena Maček, dr. Rudi Verovnik in dr. Al Vrezec.

Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Ali inteligentnost podedujemo? Kaj pa čustvena inteligentnost?

Inteligentnost je psihološki konstrukt, pravi psiholog Valentin Bucik. Ob tem predavatelj in raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani opozarja, da gre za družbeno prav gotovo zelo občutljivo temo. Še bolj drzno je njegovo mnenje, ko pravi, da IQ – inteligenčni količnik ni nobena ikona in ga je zato treba detronizirati.

V tednu, ko se je v ljubljanskem Cankarjevem domu začelo letošnje največje srečanje evropskih psihologinj in psihologov, v Intelekti govorimo o inteligentnosti. Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Kdo je genij? Ali inteligentnost podedujemo? Ali je vsak človek inteligenten? Kaj pa čustvena inteligentnost?

Sodelujejo: prof. dr. Valentin Bucik in doc. dr. Boštjan Bajec (oba Filozofska fakulteta v Ljubljani) ter psiholog Iztok Žilavec. Pripravil Iztok Konc.

Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja.

Meje v glavi, meje jezika, meje znanega, dovoljenega, pa geografske meje, meje skupnosti, kulture, državne meje, meje planeta. Meje so nedvomno zelo raznotere. Kako jih v določenem zgodovinskem trenutku razumemo, kje jih postavljamo in kakšen je naš odnos do njih, v pomembni meri oblikuje tako naš svet danes kot tudi to, kakšne prihodnosti si znamo zamišljati.

Kako nas meje določajo in kakšne so meje, ki nas danes obkrožajo so v Intelekti razmišljali zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se je mejam posvetila tudi v sveži knjigi Ženske in meje med preteklostjo in koronavirusom ter antropologa izr. prof. dr. Miha Kozorog s Filozofske fakultete UL in ZRC SAZU ter doc. dr. Tatiana Bajuk Senčar z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ter Nove univerze, ki sta o meja pisala v knjigi Meje. Antropološki uvidi.

Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru.

Ko se oziramo v človeško zgodovino, polno rivalstev in vojn, se pogosto dogaja, da se znajdemo pred množico precej različnih interpretacij tega, zakaj je neka država postala močnejša od druge ali pa kaj je povzročilo vzpon ali padec posamezne velesile. Če je to do neke mere gotovo posledica dejstva, da je dejansko moč posameznih držav izjemno težko ocenjevati in meriti, pa se zdi, da razlike v interpretaciji vendarle segajo tudi globlje in se dotikajo vprašanja, o čem pravzaprav sploh govorimo, ko govorimo o geopolitični moči držav. Gre na koncu v mednarodnih odnosih le za golo silo, za število tankov, raket in podmornic? Kako pomembna je gospodarska, pa ideološka in politična moč države, konec koncev njen kulturni vpliv? Kako  na zunanjepolitično moč vplivajo notranje politične in socialne razmere v državah, način ustroja njihovih institucij? In nenazadnje: koliko so načini, kako države merijo svojo moč, pogojeni z vsakokratnim zgodovinskim kontekstom ter kje smo v tem oziru danes? Nekaj razmislekov o teh vprašanjih so za tokratno Intelekto prispevali državni sekretar za nacionalno in zunanjo varnost ter dolgoletni diplomat dr. Andrej Benedejčič, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter predavatelj na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede dr. Boštjan Udovič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.

O mejah dovoljenega v komediji, o kulturi izbrisa, o univerzalnem smešnem in čemu smeh sploh zares služi

Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojim humorjem. So danes meje do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smemo reči, da ne bi koga užalili! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.

Covid, opičje koze, hepatitis, zika, hiv, ptičja gripa, denga ...

Če pozornost usmerimo le v zadnji dve leti: pandemija covida-19, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. "Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom."

Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odmaknjenih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ).

Nekemične zasvojenosti so vse pomembnejši javnozdravstveni problem

Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo, igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (Re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiškain so jih pri Aksiomi izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema.

Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Janis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakor koli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti.

Nacionalni inštitut za javno zdravje je ta mesec pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki, povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe različnih digitalnih tehnologij. Prvi prelom se je zgodil, kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov.

Več ko imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak, pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najranljivejši mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni čezmernim rabam.

Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covida-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso proizvodi, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti.

Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v Združenih državah in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s preučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je ta hip na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro uveljavile in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali? Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.

Smo pri odločanju res avtonomni in svobodni, ali pa nam naše izbire pravzaprav vsilijo drugi dejavniki – od nevrofiziološkega ustroja naših teles do vrednot, ki prevladujejo v družbi, v kateri živimo?

Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve?

Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot?

To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposluje pa tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta pred nedavnim za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa se v studiu pridružujeta še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti.

"Posilstvo je še vedno prepedeno s sramom, krivdo in molkom, storilci pa računajo na to, da bodo žrtve molčale"

Mediji vse pogosteje poročajo o zastrašujočem vojnem spolnem nasilju, ki ga ruski vojaki izvajajo nad ženskami in deklicami v Ukrajini. Po navedbah ukrajinskega urada za človekove pravice, vsak dan prejmejo na stotine prijav posilstev in drugega spolnega nasilja, ob tem pa skupaj s številnimi civilnimi organizacijami opozarjajo, da gre pri številu prijav najverjetneje le za vrh ledene gore. O tem zakaj vojaki posiljujejo ženske in deklice, zakaj je posilstvo pravzaprav vojno orožje in vojna taktika, bomo govorili v tokratni oddaji Intelekta. Gostji red. prof. dr. Darjo Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodjo mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu ter raziskovalko dr. Neno Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM, kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja,  je pred mikrofon povabila Tita Mayer.