Intelekta

Novinarka, urednica, pisateljica. Feministka. Prva slovenska avtorica, ki ji je uspelo stopiti v naš literarni kanon. Zakaj jo torej še vedno poznamo slabše od njenih generacijskih kolegov, Cankarja in Župančiča?

Skoraj natanko pred stoletjem – bilo je 21. novembra 1926 – je v Zagrebu umrla Zofka Kveder. Bila je ena najzgodnejših pa tudi najbolj izpostavljenih bork za pravice žensk na Slovenskem. Bila je časopisna novinarka in urednica in bila je, kajpada, mojstrska pisateljica. S svojimi dramskimi deli, z romani in predvsem s črticami je leta 2005, ko so jo naposled sprejeli v obravnavo v kontekstu temeljne, znanstveno-kritične edicije Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, kot sploh prva avtorica vstopila v samo srce slovenskega literarnega kanona. In vendar se zdi, da Zofka Kveder za veliko bralk in bralcev še vedno ostaja precejšnja neznanka, k čemur svoje slej ko prej precej prispeva dejstvo, da v kontekstu srednješolskega pouka književnosti njeno ustvarjanje še danes ostaja le skromno osvetljeno.

Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav zamujamo, če Zofke Kveder ne beremo. Vprašali smo se tudi, katere pravzaprav so zapreke, ki stojijo med nami in njeno literaturo, med njeno literaturo in širokim javnim pripoznanjem, no, čisto ob koncu pa smo se zaposlili še z vprašanjem, kje pravzaprav iskati tisto pot, po kateri bi sodobna bralec in bralka utegnila kar najlažje vstopiti v opus Zofke Kveder. Pri vsem tem sta nam pomagali literarni zgodovinarki dr. Katja Mihurko, predavateljica slovenske književnosti na novogoriški Fakulteti za humanistiko, ki je kot urednica za objavo pripravila pet zvezkov Zbranega dela Zofke Kveder, ter dr. Alenka Jensterle Doležal, predavateljica slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Karlove univerzi v Pragi in avtorica več znanstvenih monografij, v katerih obravnava literaturo slovenske moderne in vlogo, ki so jo v tem času igrale književnice.

Foto: Zofka Kveder v dvajsetih letih 20. stoletja (Wikipedija, javna domena)

Ameriške poznovečerne pogovorne oddaje se bodo po Trumpu soočile s krizo identitete

Ameriške poznovečerne pogovorne oddaje – v angleščini jim pravijo late night talk shows – imajo v tamkajšnji medijski in kulturni krajini velik pomen. V zadnjih letih pa se zdi, da se vsebina seli iz oddaje. Znano je namreč, da ameriški predsednik Donald Trump redno tako ali drugače javno obračunava z drugače mislečimi. Očitno niso izjema niti tovrstne pogovorne oddaje, v katerih je politična satira stalnica že več desetletij. V današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, o tem, v kakšnem medijskem prostoru delujejo in kako ga tudi soustvarjajo ameriške poznovečerne pogovorne oddaje v – to ni nepomembno – obdobju Trumpovega predsedovanja.

Sogovorniki:

-Bill Carter, ki je za New York Times več desetletij poročal o televiziji, 26 let pa je bil glavni televizijski dopisnik časnika, je napisal dve knjižni uspešnici na temo poznovečernih pogovornih oddaj: The Late Shift, v kateri je opisal boj med Jayem Lenom in Davidom Lettermanom za nasledstvo Johnnyja Carsona v oddaji The Tonight Show, po knjigi pa so posneli tudi film za HBO, in knjigo The War for Late Night, v kateri je dokumentiral spor na televizijski mreži NBC, v katerega sta bila vpletena Conan O’Brien in Jay Leno. Bil je izvršni producent in voditelj dokumentarne podkast serije CNN The Story of Late Night. Je tudi urednik pri spletnem mediju LateNighter, ki se posveča poznovečerni televiziji

-Stephen J. Farnsworth, zaslužni profesor politologije in mednarodnih odnosov na Univerzi Mary Washington, je avtor ali soavtor devetih knjig o predsedniški funkciji, množičnih medijih, javnem mnenju in novinarstvu. V knjigi iz leta 2023, Late-Night in Washington, se osredotoča na to, kako so poznovečerne komične vsebine obravnavale takratnega predsednika Joeja Bidna. V knjigi, ki jo je izdal 4 leta prej, Late Night with Trump, pa analizirajo, kako se je politični humor v teh oddajah odzval na Trumpovo predsedovanje.

-Politični komentator, podkaster, radijec in bloger Aljaž Pengov Bitenc

-Redni profesor na Katedri za novinarstvo in namestnik na Fakulteti za družbene vede dr. Igor Vobič

Foto: Pixabay (tiburi)

Nevroznanstveniki o skrivnostih možganov.

Kako nastane spomin? Kje v možganih se rodijo misli? Kdaj so se v evoluciji pojavili kognitivni procesi? Človeški možgani tehtajo približno kilogram in pol, sestavlja pa jih okoli 86 milijard nevronov. Kako se njihovo delovanje povezuje v procese, ki nam omogočajo zaznavanje, spominjanje, učenje, ustvarjanje? V Intelekti z nevroznanstveniki razmišljamo, kako delujejo možgani in kako raziskave optogenetike, povezane z letošnjo Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino, odpirajo nove možnosti za preučevanje živčnih celic in možganskih omrežij. Kaj o skrivnostih možganov že vemo? In česa še ne?

Sodelujejo: zdravnica in nevroznanstvenica prof. dr. Maja Bresjanac z Medicinske fakultete v Ljubljani, psiholog in kognitivni nevroznanstvenik prof. dr. Grega Repovš z ljubljanske Filozofske fakultete ter biolog in nevroznanstvenik prof. dr. Marko Kreft z Biotehniške fakultete v Ljubljani.

Foto: Slike je simbolična/ GlobalUppal - Pixabay

Kako na oni strani Velikega zidu zasebno podjetniško pobudo usmerjajo s premišljenim državnim planiranjem

Ob misli na državno planiranje ima marsikdo še vedno pred očmi karikirano podobo sovjetskeih birokrataov s svinčnikom v rokah, ki v zatohlih pisarnah narekujejo točne količine izkopov rudnin ali obseg industrijske proizvodnje in diktirajo cene. Prav togost in neučinkovitost tega sistema je po razpadu Sovjetske zveze nenazadnje obveljala kot eden glavnih argumentov za to, da smo naZahodu v preteklih desetletjih vse večji delež naših gospodarstev prepustili prostemu trgu. In vendar skokovit vzpon Ljudske republike Kitajske dokazuje, da obsežno državno planiranje nikakor ni nujno neučinkovito in da lahko poteka tudi popolnoma drugače. Kakšno vlogo ima država v kitajski ekonomiji in kaj moramo torej imeti v mislih, ko govorimo o državnem usmerjanju gospodarstva v 21. stoletju? V času, ko se tudi v zahodne države vse bolj vrača zavedanje, da prosti trgi ne bodo kar sami poskrbeli za vse in se ponovno oziramo k aktivnejšim industrijskim politikam, se bomo o kitajskem modelu ekonomskega planiranja - ki, kot vemo, še kako vključuje tudi kapitalistično logiko trgov in konkurenčnosti - pogovarjali s sinologinjo dr. Majo Veselič ter politologom in filozofom dr. Sašom Furlanom, obema z ljubljanske Filozofske fakultete.

foto: 50-megavatna stolpna sončna elektrarna na tekočo sol v mestu Hami v kitajski regiji Xinjiang, Wikipedija (Csp.guru)

Razvoj umetne inteligence potiska zmogljivosti te tehnologije v doslej neslutene višave in, kot je postalo nadvse očitno letos poleti, zmogljivosti današnjih modelov oziroma t. i. agentov umetne inteligence presenetijo tudi njihove razvijalce. Očitno je namreč postalo, da lahko v določenih pogojih ti agenti delujejo proti eksplicitnim navodilom računalničarjev in na lastno pest poiščejo (prepovedane) bližnjice za dosego svojega cilja.

Zgodba se je začela poleti z informacijo o vdoru testnih modelov podjetja OpenAI v strežnike podjetja HuggingFace, do danes pa so v javnost prišle informacije o celi paleti vdorov v strežnike različnih javnih institucij po svetu, od vlad, univerz itd.
Kakšno je pravzaprav tehnološko ozadje tega dogajanja, kako so lahko modeli umetne inteligence začeli delovati tako zelo v nasprotju s pričakovanim, se samoorganizirali, začeli delovati kot skupina, ob tem pa so se posamezni UI agenti celo 'žrtvovali' za dobrobit tega ad hoc kolektiva. Na kakšen način se lahko kot družba in posamezniki soočimo s tovrstnimi, nepričakovanimi učinki razvoja te tehnologije, koliko smo na ravni idej in imaginacije kos tehnologiji, ki nam je v številnih vidikih bolj podobna, kot nam je udobno priznati, in kje bi bilo dobro potegniti distinkcijo med tehnološko podlago in našim impulzom, da bi jo pretirano antropomorfizirali.
Na pogovoru, ki smo ga ob 30 letnici oddaje Intelekta pripravili v živo v okviru Avdiofestivala, so o tem razmišljali strokovnjak s področja umetne inteligence: prof. dr. Matej Kristan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, sociologinja prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov ter kulturologinja izr. prof. dr. Natalija Majsova s katedre za kulturologijo, obe s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Mediji, novinarstvo in javna komunikacija so v minulih letih doživeli izjemne spremembe.

Dragocen vir, ki se ga že vrsto let s pridom črpa in izkorišča v digitalni podatkovni ekonomiji pozornosti, so čustva. Medijske vsebine se zato spreminjajo v medijske produkte, s katerimi se personalizirano cilja ljudi, ti pa so vse manj državljanke in državljani in vse bolj le še potrošnice in porošniki, ki konzumirajo takšno in drugačno novinarstvo, glede na osebne preference in prepričanja. So mediji in novinarstvo sploh še četrta veja oblasti in kakšna je v času afektivne vladnosti prihodnost demokracije?

Afektivni mediji

Birgit Sauer

Afektivna vladnost

Kaj YouTube ustvarjalci prinašajo ali odnašajo Holivudu?

***Intelekta ima 30 let! Pridite poslušat okroglo mizo o nepredvidljivi umetni inteligenci. Kje? Ljubljanska Cukrarna. Kdaj? Ponedeljek, 28. 9. 2026 ob 19.10. Prevzem brezplačnih vstopnic tu

Ne glede na to, ali ste poleti obiskali kinodvorane ali ne, smo prepričani, da ste slišali, videli ali prebrali kaj o Odisêji ali Spidermanu. Prav posebno pozornost pa sta pritegnila tudi filma Obsedenost in Backrooms: Brez izhoda. A bolj kot z vsebino, se zdi, s(m)o se ukvarjali s tem, kdo je stal za kamero: namreč, oba – Kane Parsons in Curry Barker – sta začela pri YouTubu. Nekateri tuji filmski kritiki in poznavalci celo omenjajo tresenje pod temelji Hollywooda zaradi mladega ustvarjalnega pogona, ki prihaja iz sveta YouTuba, ne pa klasične filmske šole. Pa je to res?

Gosti_je:

-Ana Jurc, MMC-jeva filmska kritičarka

-Luka Marčetić, režiser, scenarist in igralec, najbolj znan po serijah Dan ljubezni in V dvoje ter najbolj gledanem slovenskem filmu Pr'Hostar

-Simon Popek, programski direktor festivala Liffe

Foto: Pixabay (Antonio_Cansino)

Ema, Tomo, Mevludin in Amna. Vsi so vojno videli od blizu. Ukrajina, Bosna in Hercegovina, Gaza.

»Bilo je neznosno. Pomislila sem, da bi bilo morda bolje, če bi umrla.« Tako se Amna spominja trenutkov po napadu, v katerem je v Gazi izgubila levo nogo. Danes, pri 21 letih, živi in študira v Italiji. Za njo so zdravljenje v Gazi in Egiptu ter rehabilitacija v Sloveniji. Pred njo je življenje, ki ga skuša in mora začeti znova.

V oddaji Intelekta se skozi njeno zgodbo in skozi pripoved kirurga slovenskih korenin Toma Potokarja, ki je v Gazi že večkrat zdravil ranjence, profesorja in psihiatra Mevludina Hasanovića iz Bosne in Hercegovine ter skozi opažanja psihologinje in humanitarke Eme Randl, ki v Ukrajini vodi projekt psihosocialne pomoči Slovenske filantropije, odpirajo vprašanja o tem, kaj vojna naredi človeku. O strahu, izgubi, nemoči, preživetju in o življenju po travmatičnih izkušnjah – v Gazi, Bosni in Hercegovini ter Ukrajini.

Foto: Slike so simbolične. Kijev (Reuters), Srebrenica (BoBo), Naserjeva bolnišnica Gaza (MSF)

O vedno bolj pogosti uporabi tržnih mehanizmov pri varovanju okolja - od visokih parkirnin do ogljičnih kuponov in ekosistemskih storitev

Ko so države v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začenjale sistematično varovati okolje, so to počele predvsem z neposrednimi zakonskimi prepovedmi. Ko se je izkazalo, da določene kemikalije uničujejo ozonski plašč ali zastrupljajo naravo, so jih z mednarodnimi sporazumi preprosto prepovedale. Nekaj desetletij kasneje se pri zaščiti narave vse bolj zanašamo na tržne mehanizme. To lahko opazimo na različnih ravneh: od vsakdanjega omejevanja avtomobilov v nacionalnih parkih z visokimi parkirninami, do sistemskega trgovanja z ogljičnimi kuponi, kjer onesnaževanje ni prepovedano, ampak ima svojo ceno. V teoriji pa smo šli še dlje – naravo danes pogosto vrednotimo skozi tako imenovane »ekosistemske storitve«. Nastajanje kisika ali tvorbo tal tako na primer skušamo povsem denarno ovrednotiti in prav ta finančna ocena naj bi nas nazadnje prepričala, naj obvarujemo naravo.

To pa seveda odpira celo vrsto vprašanj. Kako je narava, ki je v osnovi skupno dobro, postalo tržno blago, ki si ga lahko privoščijo užiti le tisti, ki imajo dovolj denarja? Zakaj varovanje narave vedno bolj izvajamo prek mehanizma cen in se zanašamo na trg, da nas bo odvrnil od onesnaževanja? Je finančni argument res edini, ki ga kot družba še razumemo? In po drugi strani - ker je ekonomija neizpodbitno pomemben del našega blagostanja in tudi geopolitične tekme - ali si lahko drugačno razmišljanje sploh privoščimo? In ali ni navsezadnje monetizacija narave, kljub vsem pastem, še vedno boljša kot nič, če v praksi zmanjšuje njeno izkoriščanje? O vsem tem bomo v današnji intelekti govorili z okoljskim ekonomistom dr. Jonasom Sonnenscheinom iz okoljevarstvene organizacije Umanotera, makroekonomistom Bojanom Radejem iz Slovenskega društva evalvatorjev, politologom dr. Matejem Klaričem ter biologom dr. Ivanom Kosom s Katedre za ekologijo in varstvo okolja na ljubljanski Biotehnični fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Vabljeni na Intelekto v živo na Avdiofestival 28. septembra v ljubljanski Cukrarni ob 19h uri. Govorili bomo o nepredvidljivosti umetne inteligence.

foto: Pixabay

Zakaj se tudi po 2700 letih vnetega branja še zdaleč nismo naveličali zgodb o mitoloških junakih stare Grčije od Ahila, Brizejde in Hektorja do Odiseja, Telemaha in Penelope?

Britanski filmski režiser Christopher Nolan je s svojo ambiciozno predelavo Odisejeto poletje cel svet pripravil do tega, da smo se pogovarjali o Homerju. In imeli smo o čem govoriti! Začetnik grške literature je namreč sila enigmatična figura. Ne vemo, kdaj točno se je rodil, ne vemo, kako točno je živel in kje je umrl, ne vemo niti, ali je čisto zares napisal tako Iliadokot Odisejo. Vemo pa, da brez teh dveh pesnitev kratko malo ni zahodne književnosti oziroma, mutatis mutandis, zahodne civilizacije. In razločno tudi slutimo, da niti po 2700 letih vnetega branja Homerjevih mojstrsko upovedanih zgodb v interpretativnem smislu še zdaleč nismo izčrpali. Zakaj je tako, smo skušali dognati v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, klasičnega filologa dr. Davida Movrina in filozofa dr. Blaža Zabela, ter mag. Jeleno Isak Kres, klasično filologinjo, ki nas je pred šestimi leti oskrbela z novim prevodom ključnih devetih spevov Homerjeve Iliade.

Foto: rimska kopija helenističnega doprsnega kipa Homerja iz 2. stol.pr. n. št. (Mike Peel / Wikipedija)

Po epidemiji covida med mladimi pogostejše injiciranje heroina.

Prestolnica se je v minulih desetletjih zelo spremenila, nihče ji več ne more očitati zaspanosti ali pomanjkanja razvoja. Vendar je začrtana smer v minulih letih premalo pozornosti in sredstev namenila za podporo in pomoč najranljivejših skupin ljudi. Droge in brezdomstvo nista nova pojava, več kot očitno pa določene širše družbeno politične okoliščine vplivajo na večjo vidnost brezdomnih uporabnikov in uporabnic drog. Med njimi je vse več mladih, tudi mladoletnih. Zakaj se je to zgodilo in kako ta problem reševati? O tem v tokratni oddaji, vsak s svojega zornega kota so problematiko razložile doktorica Vera Grebenc in doktorica Amra Šabić s Centra za študij drog in zasvojenosti na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, Hana Košan, predsednica društva Kralji ulice, Pavla Zabret, strokovna delavka v dnevnem centru za mlade uporabnike in uporabnice substanc med 15 in 26 let pri združenju Drogart in Borut Bah, predsednik društva Stigma.

Kako globoko hierahične strukture prežemajo naše družbe, kako so se spreminjale skozi zgodovino vse od monarhij do modernih birokratskih držav ter kakšen odnos imeti do tega neenoznačnega pojava?

Ko pomislimo na družbene in politične hierarhije, imamo ljudje verjetno zelo različne čustvene odzive. Marsikoga misel na razvrstive po položajih in nadrejenosti enih funkcij drugim pomirja kot jasno zasnovana in morda tudi edina mogoča struktura, s katero lahko upravljamo ne le svojo državo, ampak tudi množico njenih podsistemov, društev in podjetij. Mnogi, po drugi strani, ob misli na hierarhije začutijo nelagodje ter takoj pomislijo na zlorabo moči in se sprašujejo ali je sploh humano, da se ljudje, ki bi morali biti v osnovi enakopravni, razvrščamo v hierarhične lestvice in imamo oblast eni nad drugimi. Spet treti si mislijo, da je s hierarhijami vse v redu, dokler so ljudje po njih pravično razporejeni in imajo enake možnosti za to, da se prebijejo na vrh kakšne od naših družbenih lestvic. Nekje v prostoru med temi premisleki se bo odvila današnja Intelekta. Kako močno hierarhije prežemajo naše družbe, kako se je to skozi zgodovino spreminjalo, ali so vse hierarhije enake in kakšen odnos sploh imeti do tega neenoznačnega pojava, se bomo spraševali s filozofom dr. Aljošo Kravanja z ljubljanske Filozofske fakultete, publicistom in zgodovinarjem, urednikom revije Razpotja Luko Lisjakom Gabrijelčičem ter asistentsko na Inštitutu za novejšo zgodovino Sašo Hajzler. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Wikipedija, javna last

Moškosfera je spletna diskurzivna skupnost, ki promovira vračanje tradicionalnih vrednot, tako imenovano pravo moškost, sovraštvo do žensk, migrantov, LGBTIQ+ skupnosti in religijskih manjšin.

Ekonomija pozornosti omogoča ciljanje s sporočili, zato spletni giganti z algoritmi določajo, kakšne vsebine se bodo prikazovale na zaslonih uporabnic in uporanikov glede na njihove osebne podatke, kot so na primer lokacija, starost in spol. Tako jih najdlje zadržijo pred zasloni, kot kažejo raziskave in kot razkrivajo žvižgačke in žvižgači, pa podjetja izberejo profit pred varnostjo uporabnic in uporabnikov. Rezultat je polarizirana in radikalizirana družba, saj pozornost še posebej dobro pritegnejo skrajne in sovražne objave, ki so povod za neskončne prepire o tem, kdo govori resnico in kdo laže, kdo je nasilnež in kdo žrtev, kaj je svoboda govora in kaj sovražni govor, kje se konča demokracija in začne diktatura.

Tako spletni kot fizični prostor sta danes resnični svet. Kar se dogaja v enem, se preliva v drugega in obratno. V tokratni oddaji nas bo zanimalo, kako so se skrajne spletne diskurzivne skupnosti iz temnih kotičkov interneta prebile na časovnice družbenih medijev in nato na naslovnice osrednjih medijev, ali sovražne izjave ljudi na pozicijah moči vplivajo na širše razumevanje dinamike nasilja, kakšno vlogo pri tem igra sovražni govor in kako se laži počasi a vztrajno spreminjajo v resnico?

Moškosfera je spletna skupnost, ki temelji predvsem na sovraštvu do žensk. Razširila se je po vsem svetu, sestavljajo pa jo različne spletne diskurzivne skupnosti, ki jim je skupno prepričanje, da je moškost v sodobnem svetu v krizi, za kar so krive politike, ki omogočajo enakopravnost žensk, dovoljujejo migracije, prepovedujejo diskriminacijo in zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic. Veliko vplivnežev zato deluje na področju fitnesa, kripto zaslužkov in svetovanja o osvajanju. Ob tem promovirajo zatekanje k manipulativnim in nasilnim ravnanjem, s katerimi si podredijo in nadvladajo najprej ženske, potem pa tudi vse druge, da dokažejo svojo večvrednost in s tem potrdijo svojo »pravo« moško spolno identiteto. Te ideje se po svetu intenzivno prepletajo s skrajno desnico in vzponom neonacističnih idej in akterjev. O vsem tem v tokratni oddaji:

Katerina Krulisova

Šarka Kolmaševa

Katja Zabukovec Kerin

Veronika Bajt

Robert Tekavec 

Društvo za nenasilno komunikacijo

Kate Manne

Pred petdeset tisoč leti so Zemljo poseljevale vsaj tri različne vrste rodu homo. Danes smo tu samo še mi.

V dolgi zgodovini razvoja vrste homo sapiens je naš obstoj večkrat visel na nitki, o čemer pričajo tako imenovana genetska ozka grla, vpisana v našo DNK. V našem genskem zapisu so tudi sledi srečanj naših prednikov z drugimi predstavniki rodu homo, z neandertalci, ki so poseljevali Evropo in osrednjo Azijo, ter novoodkritimi denisovci, ki so živeli v vzhodni Aziji. Spoznanje, da so denisovci sploh obstajali, je prineslo šele odkritje leta 2010, ki je temeljito spremenilo razumevanje evolucije človeka.
A če je bilo širjenje homo sapiensa po svetu tako učinkovito, pa je po drugi strani trajalo zelo dolgo, precej več kot sto tisoč let, da so se naši predniki sploh odpravili iz Afrike.
Na vprašanje, zakaj je bilo temu tako, še nimamo jasnih odgovorov. A tisto, kar danes vemo o razvoju naše vrste in o poti, ki nas je pripeljala iz dolge kamene dobe, vsekakor kaže na to, kako lahko imajo relativno drobne spremembe zelo daljnosežne posledice.
Evoluciji homo sapiensa smo se posvetili v tokratni Intelekti v družbi prof. dr. Petre Golja, ki na ljubljanski Biotehniški fakulteti med drugim predava evolucijo človeka, ter arheologa in antropologa dr. Manuela Willa z Univerze v Tübingenu v Nemčiji.
Foto: Roke v jami Pettakere, 50 000 pr.n.št., Sulawesi, Indonezija , vir: Wikipedia, javna last, izrez

Zakaj je bilo Američanov, katerih upravičenost do življenja, svobode in zasledovanja sreče je bila v resnici spoštovana, v zgodovini manj od vseh onih, ki teh pravic niso videli drugje kot le na papirju?

Ko so se Američani pred 250 leti uprli britanski kroni, so svojo odločitev za osamosvojitev filozofsko utemeljili v Deklaraciji o neodvisnosti, kjer so med drugim zapisali, da smo vsi ljudje enakopravni in da ima prav vsakdo pravico do življenja, svobode ter zasledovanja sreče. To je gotovo smela, revolucionarna misel, ki že dolgo razgibava borce za svobodo, enakost in bratstvo po vsem svetu. Nerodno pa je, da Američanom samim potem ni uspelo ustvariti družbe, ki bi bila zares na ravni idealov, izraženih v Deklaraciji. Zakaj neki ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili kulturologa dr. Blaža Kosovela pa antropologinjo dr. Ireno Šumi ter politologa dr. Blaža Vrečka Ilca.

Foto: kip Svobode v newyorškem pristanišču (Don Ramey Logan / Wikipedia)

Svoboda govora, individualizem, potrošništvo kot način življenja in domnevna svoboda, ki s tem pride, tehnološki napredek, filmski način upovedovanja zgodb, kavbojke, hitra hrana, globalna glasbena industrija. Ne da bi omenila državo, sem prepričana, da je večina pomislila na Združene države Amerike. Da je ta globalna velesila vstopila v podzavest in življenje velike večine prebivalcev tega sveta, je posledica večdesetletne sposobnosti prepričevanja z uporabo mehke moči: zaželene cilje v mednarodnih odnosih je dosegla s privlačnostjo in prepričevanjem, predvsem pa brez uporabe prisile ali groženj. Oddajo je pripravila Tina Lamovšek.

Sogovorniki:
-profesor politologije dr. Tomaž Deželan, predstojnik Katedre za analizo politik in javno upravo ter koordinator doktorskega študija Ameriške študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
-izr. prof. dr. Mirt Komel z Oddelka za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
-prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani

Foto: Treptower (Pixabay)

Zdravstvo v ZDA funkcionira kot gospodarska dejavnost.

Združene države Amerike za zdravstvo namenijo največ denarja na svetu. Kar 18 odstotkov svojega bruto domačega proizvoda (Slovenija približno 9 odstotkov, Nemčija 12). Kljub temu je bilo leta 2024 brez zdravstvenega zavarovanja v ZDA približno 27 milijonov ljudi, na desetine milijonov drugih pa si je zdravljenje zaradi visokih stroškov le težko privoščilo. Kako deluje sistem, ki premika meje sodobne medicine, hkrati pa številne prebivalce in prebivalke pušča brez osnove in optimalne zdravstvene oskrbe?

O ameriškem zdravstvu, njegovih prednostih, pomanjkljivostih in o primerjavi s slovenskim sistemom v Intelekti razmišljajo: diplomirani zdravstvenik in reševalec asist. Andrej Fink (MSHS ZDA, UKC Ljubljana) , zdravstvena ekonomistka prof. dr. Petra Došenović Bonča (Ekonomska fakulteta v Ljubljani), pravnik doc. dr. Luka Mišič (Pravna fakulteta v Ljubljani) in strokovnjak za javno zdravje prof. dr. Tit Albreht (NIJZ).

Združene države Amerike letos zaznamuje 250 let od podpisa Deklaracije o neodvisnosti, zato ji namenjamo tokratno in še nekaj naslednjih Intelekt.

Druga oddaja: Mehka moč ZDA: Ko je nadčlovek ameriški Superman ... TUKAJ

Tretja oddaj: Imerializem po ameriško TUKAJ

Četrta oddaja: Življenje, svoboda, zsledovanje sreče ... in rasizem v zgodovini ZDA TUKAJ

Foto: Fotografija z ulic New Yorka ZDA je simbolična/ Pixabay

Kako vseprisotnost angleškega jezika v naših vsakdanjih življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa tudi na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet?

V zadnjih mesecih je bilo mogoče slišati kar nekaj ogorčenih pritožb ljudi, ki so med sprehajanjem po ljubljanskih ulicah opazili, da številne prodajalne, restavracije in kavarne potencialnih strank ne nagovarjajo več z napisi v slovenščini – temveč v angleščini. To seveda ni v skladu z zakonom o javni rabi slovenskega jezika, spričo česar potem tudi ni težko razumeti javnega ogorčenja, ki se je dvignilo. Se pa obenem vendarle ni mogoče otresti vtisa, da je problem, na katerega trčimo ob napisih v središču Ljubljane, naravnost minoren v primerjavi z nekim drugim, prav tako z angleščino povezanim trendom, ki ga sicer lahko opazimo v vsakodnevni komunikaciji med govorkami in pisci slovenščine.

Pomislimo: dandanes se številni ne dogovarjamo več s prijatelji, da bi skupaj pojedli kosilo, ampak si raje mesedžiramo s frendi za lanč. Podobno se ob večerih ne sproščamo več pred televizijo, ampak čiliramo pred tivijem. In ker nas med delom na računalniku tudi ne priganjajo več neživljenjsko kratki roki za oddajo projektov, temveč za kompom lovimo krejzi dedlajne, se menda lahko vprašamo, ali sredi anglofonega medijskega morja, v katerega smo na temeljito globaliziranem planetu pač potopljeni, sploh še znamo slovensko? Oziroma, rečeno nekoliko manj dramatično pa hkrati najbrž tudi bolj natančno, vprašamo se lahko, kako vseprisotnost angleščine v naših življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa celo na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet?

Prav to je vprašanje, ki smo ga pretresli oziroma – kot radi rečemo v današnjem, ne nujno najbolj estetskem novoreku – naslovili v tokratni Intelekti. Razmišljati o metamorfozah sodobne slovenščine so nam pomagali dve strokovnjakinji in dva strokovnjaka s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. To so: jezikoslovec in predavatelj na Oddelku za slovenistiko, dr. Marko Stabej, pa mlada raziskovalka na istem oddelku, Ina Poteko, potem prevajalka in komparativistka z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, dr. Seta Knop, ter, ne nazadnje, sociolog kulture in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije, dr. Luka Culiberg.

Foto: kolaž je sestavljen iz podob, ki jih je na spletni strani Pixabay objavil David Peterson

Pred 40 leti smo v Sloveniji zabeležili prvi primer AIDS-a, bolezni, ki jo povzroča virus HIV.

Bolezen je bila takrat smrtonosna, oseba je umrla hitro, običajno v obdobju od enega do šestih mesecev. Sprva se je HIV razširil med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, in intravenoznimi uživalci drog, prvi primeri so bili tudi pri ljudeh, ki so s transfuzijo prejeli okuženo kri. Učinkovita zdravila so prišla šele desetletje pozneje, v veliki meri tudi po zaslugi aktivistk in aktivistov, ki so v Združenih državah Amerike zahtevali informacije o virusu, oblikovali sporočila o tem, kako se zaščititi pred okužbo, hkrati so tudi glasno pozivali k raziskovanju in razvoju zdravil. HIV/AIDS je po svetu podiral tabuje in predsodke, saj je bil za preprečitev širjenja okužbe nujen pogovor o spolnosti in drogah. Ljudem je bilo namreč treba razložiti, kako se virus prenaša. Okužba z virusom HIV danes ni več smrtonosna, saj obstajajo učinkovita zdravila in dobra preventiva, kljub temu pa letno po svetu zaradi AIDS-a umre 600 tisoč ljudi. Več kot 40 milijonov ljudi živi z virusom HIV, polovica v podsaharski Afriki. 30 milijonov okuženih prejema zdravila, 10 milijonov pa ne. Slovenija je država z najnižjim številom okužb v Evropi in v svetu. V tokratni oddaji Intelekta o vsem tem z gosti. To so Miran Šolinc (Škuc), prim. Evita Leskovšek (Nacionalni inštitut za javno zdravje) in Sebastjan Sitar (Legebitra).

Gonoreja in sifilis v Evropi

Aids po jugoslovansko? : začetni odziv na AIDS v Sloveniji in Jugoslaviji (1984-1987)

Se bo o vojaških napadih vse bolj samostojno odločala umetna inteligenca? In kako nove zmogljivosti te tehnologije spreminjajo tako vojskovanje kot zagotavljanje miru.

V začetku letošnjega leta je spor med podjetjem Anthropic, enim izmed vodilnih ameriških podjetij na področju umetne inteligence, in ameriškim obrambnim oziroma zdaj vojnim ministrom Petom Hegsethom zelo nazorno osvetlil razsežnosti uporabe umetne inteligence za vojne namene ter smeri, v katere se danes usmerja njen razvoj in integracijo. Vztrajanje podjetja Anthropic pri varovalkah, da se njihov model umetne inteligence Claude, ki trenutno velja za najzmogljivejšega na trgu, ne sme uporabiti za nadzorovanje Američanov ter za razvoj avtonomnega orožja, se je namreč izkazalo za nepremostljivo oviro. V tolikšni meri celo, da je Pentagon Anthropic označil za tveganje za dobavne verige, kar je oznaka, ki je bila do zdaj rezervirana za tuja podjetja s tesnimi vezmi z ZDA sovražnimi državami. Še včeraj edini izbrani ponudnik velikih jezikovnih modelov za ameriško administracijo je tako čez noč dobil popolno prepoved sodelovanja z ameriško vlado in z vsemi podjetji, ki z njo sodelujejo. Vsekakor gre za presenetljiv precedens, iz katerega pa lahko jasno razberemo, da je pri razmišljanju o mejah uporabe umetne inteligence v vojni kot tudi pri nadzoru ljudi širše prišlo do pomembnega obrata. Med drugim je postalo očitno, da polno avtonomna orožja niso več potencialna nevarnost oziroma stranpot, ampak vse bolj primarna vizija vojn prihodnosti.
Seveda intenzivnejša integracija umetne inteligence za potrebe ameriške vojske poteka že vrsto let. V okviru projekta Maven je na tem področju s Pentagonom sprva – od leta 2017 – sodelovalo podjetje Google, od 2020 pa je vodilni ponudnik tovrstnih storitev podjetje Palantir. Vmes se je zgodila revolucija generativne umetne inteligence, ki je izrazito poenostavila uporabo te tehnologije in odprla vrata za njeno široko integracijo v najrazličnejših smereh, tudi seveda za razne vojaške aplikacije. Ta pospešek se danes nazorno kaže marsikje po svetu, poleg ZDA izrazito tudi na Kitajskem, v Rusiji, Ukrajini, Izraelu in tako naprej. A s široko dostopnostjo zmogljivih modelov umetne inteligence se poleg vojaško tradicionalno močnih držav zdaj povsem nove možnosti za napredne oblike napadov odpirajo tudi manjšim igralcem z najrazličnejšimi ambicijami in nameni, kar utegne v pomembni meri premešati karte moči in razmerij v že tako vse manj stabilnem svetu. Kaj pomeni nova doba umetne inteligence skozi optiko vojaške tehnologije, načrtovanja napadov in zagotavljanja miru, bo v središču današnje Intelekte. Gostje v studiu so obramboslovec prof. dr. Iztok Prezelj s fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; strokovnjak za umetno inteligenco prof. dr. Matej Kristan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter načelnik sektorja za razvoj zmogljivosti Slovenske vojske polkovnik Jernej Peternel.
Foto: Pixabay/Vilkasss

Ni ostalo zgolj pri zdravljenju sladkorne bolezni in debelosti ter pri hujšanju. Semaglutid in ostala zdravila vse bolj segajo tudi na področja, kjer jih nismo pričakovali. Študije odpirajo možnosti njihove uporabe pri obvladovanju Alzheimerjeve bolezni in odvisnosti od alkohola.

Semaglutid in druga zdravilne učinkovine iz skupine agonistov GLP-1 so v zadnjih letih močno zaznamovala zdravljenje sladkorne bolezni in debelosti. A njihov potencial se morda tu ne konča. Raziskovalci si zastavljajo vprašanje, ali lahko ta zdravila vplivajo tudi na možgane: upočasnijo Alzheimerjevo bolezen in pomagajo pri zdravljenju odvisnosti? Kaj kažejo najnovejše raziskave in kje so meje teh obetov?

V oddaji Intelekta o tem govorijo prof. dr. Jens Juul Holst, eden od odkriteljev hormona GLP-1 (Univerza v Københavnu), nevrologinja prof. dr. Milica Gregorič Kramberger (UKC Ljubljana), psihiatrinja asist. dr. Mirjana Radovanović (Psihiatrična klinika Ljubljana) in kirurg Gregor Kunst (Splošna bolnišnica Slovenj Gradec).

Foto: Simboličen prikaz človeka s prekomerno telesno težo in prikaz strukture semaglutida (agonist GLP-1), ki je zdravilna učinkovina v nekaterih novih zdravilih za sladkorno bolezen in zdravljenje debelosti/ Pixabay, WikiCommons

Semaglutid in GLP-1: preboj v zdravljenju debelosti kot ga vidi patofiziolog TUKAJ

Razširjen seznam možnih neželenih učinkov semaglutida in nekaterih drugih agonistov GLP-1 ter za povzetek glavnih značilnosti teh zdravil. Centralna baza zdravil TUKAJ

Na platformah, kot je Polymarket, se danes lahko stavi na marsikaj. Kdaj bo odprta Hormuška ožina, kdo bo v slovenski vladi, kolikokrat bo jutri tvitnil Trump? Vse od vremena, športnih stav, do vojaških napadov je danes lahko zapakirano kot finančni instrument in potencialni vir zaslužka.

Današnji čas nam je menda prinesel nov način napovedovanja prihodnosti – tako imenovane napovedne trge (v angl. prediction markets). Tako je se imenujejo, ker naj bi z visoko natančnostjo napovedovali prihodnje trende oziroma dogodke. Gre za platforme, med katerimi sta danes najbolj poznani Polymarket in Kalshi, ki uporabnikom omogočajo, da svoj denar vložijo oziroma stavijo na podlagi tega, kakšen prihodnji razplet najrazličnejših dogodkov pričakujejo. In če se izbira izkaže za pravilno, lahko s tem zaslužijo kar precej denarja.

Tako je nek Francoz zaslužil več kot 85 milijonov evrov, ko je stavil na zmago Donalda Trumpa na ameriških volitvah, ameriški vojak pa dobrih 400 000 dolarjev, ko je stavil na zajetje nekdanjega venezuelskega predsednika Nicolása Madura. No, slednjega zdaj obtožnica bremeni zlorabe zaupnih informacij.

Platforme za trgovanje z dogodki vsekakor ponujajo pester nabor dogodkov, na katere lahko stavite: od datumov vojaških napadov, gibanja cen nafte, prek števila tvitov ameriškega predsednika do tega, kakšno bo vreme, in povsem običajnih športnih stav.

Kako so stave postale neke vrste finančni instrument, zakaj naj bi zaradi svoje napovedne moči predstavljale neke vrste informacijski mehanizem in kaj nam ta sodobni pojav prinaša, so v Intelekti razmišljali izvršni direktor Modre zavarovalnice Primož Cencelj, strokovnjak za tehnologije veriženja blokov oziroma blockchain izr. prof. Muhamed Turkanović s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru in komunikologinja s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem prof. dr. Sandra Bašić Hrvatin.
Foto: Pixabay/blickpixel

Naj bo država le tihi opazovalec trga ali arhitekt družbene blaginje? O fascinantnem delu največjega ekonomista 20. stoletja, ki je poskušal obrzdati ekscese kapitalizma svojega časa in s tem preprečiti nove svetovne vojne, se pogovarjamo točno 80 let od Keynesove smrti.

Čeprav nobenega človeškega spoznanja ne moremo pripisati samo enemu človeku, ampak vsakdo gradi na temelju vsega znanja, ki smo ga nakopičili skozi zgodovino, je vendarle res, da se v človeški zgodovini pojavljajo posamezniki, ki s svojimi vpogledi resnično preoblikujejo naš svet in odprejo polja, ki so bila prej težko predstavljiva. Eden od teh je tudi John Maynard Keynes, britanski ekonomist in mislec, ki je ne le razprl povsem nove dimenzije razumevanja svetovne in nacionalne ekonomije, ampak si je pravzaprav v marsičem sploh prvi zamislil moderno državo, ki lahko ali celo mora aktivno delovati znotraj gospodarstva - moderno državo, ki nadzoruje obtok denarja in obrestne mere, ki skrbi za celo vrsto družbenih podsistemov, ki lahko odločno ukrepa v času krize, gradi potrebno infrastrukturo in uravnava trg, kadar ta ne uspe delovati v dobro družbe. V središču današnje Intelekte bo prav ta fascinantni mislec, ki ga po eni strani zaznamuje humanističen idealizem, v skladu s katerim si je pred slabim stoletjem celo predstavljal, da bomo danes delali le še 15 ur na teden in prosti čas posvečali svojim bližnjim in duhovnemu ter kulturnemu razvoju - po drugi strani pa ga zaznamujejo zelo praktični predlogi, ki so jih v takšni ali drugačni obliki že za časa njegovega življenja prevzele mnoge zahodne države, ki so se dokazali tudi v prvi in drugi svetovni vojni, njihovo učinkovitost pa so vse težje kritizirali celo njegovi ideološki nasprotniki. Keynesa in njegovo misel nam bodo 80 let od njegove smrti pomagali predstaviti dr. ekonomskih znanosti in dr. zgodovine Neven Borak, zaslužni profesor dr. Maks Tajnikar in dr. Aleksandar Kešeljević z ljubljanske ekonomske fakultete ter dr. Aljoša Kravanja z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: John Maynard Keynes leta 1929, Wikimedia Commons

Ali bodo posledice uporabe brezpilotnih letalnikov ter drugih avtonomnih vozil in plovil na bojnih poljih 21. stoletja res primerljive, kot je slišati, s posledicami vpeljave smodnika v vojne spopade v 14. stoletju?

Bolj ko opazujemo vojni v Ukrajini in Iranu, bolj očitno postaja, da so tako imenovani robotski troti oziroma droni – se pravi brezpilotni letalniki pa tudi avtonomna kopenska in celo podvodna vozila – postali ključno novo orožje na bojiščih 21. stoletja. V tem smislu se zdi precej pomenljiva nedavna izjava belgijskega obrambnega ministra Thea Franckna, ki je daljnosežnost posledic uporabe dronov na bojnih poljih sodobnega sveta primerjal z učinki, ki jih je na evropsko vojskovanje imela vpeljava smodnika med stoletno vojno v 14. stoletju. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako se natanko pod vplivom robotskih trotov spreminjajo parametri vojskovanja tako na operativno-taktični kakor na strateški ravni.

Med drugim nas je zanimalo, za kaj vse se ta orožja uporabljajo, kako težko oziroma lahko jih je izdelovati, koliko njihova proizvodnja pravzaprav stane in, nikakor ne nazadnje, kako se zaradi njih spreminjajo razmerja moči med vojskami? Je, drugače rečeno, oborožena sila, ki premore najbolj zmogljiva in sofisticirana orožja, orožja, ki praviloma niso prav poceni, a ne zna obenem dobro uporabljati dronov, še v zanesljivi prednosti pred na papirju sicer šibkejšim nasprotnikom, ki pa je vojskovanja z avtonomnimi vozili in letali že vešč? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dvema obramboslovkama in dvema obramboslovcema s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani – z dr. Majo Garb, dr. Ljubico Jelušič, dr. Erikom Kopačem in dr. Miho Šlebirjem.

Foto: ukrajinska vojaka aprila 2024 pripravljata brezpilotni letalnik tipa Vampir za uporabo (Wikipedija / Armijainform)

Sociologija ugotavlja, da spolne vloge in spolne norme vedno izhajajo iz neke konkretne družbeno ekonomske politične ureditve. Ta je v zadnjih desetletjih v zahodnih družbah oziroma na globalnem severu ali pa v liberalnih demokracijah doživljala velike spremembe.

Drugo polovico 20. stoletja je med drugim zaznamovala povojna obnova, razkol na vzhodni komunistični in zahodni kapitalistični blok, razvoj znanosti in tehnologije, pospešena urbanizacija, množičen vstop žensk na trg delovne sile, podaljševanje izobraževanja, razvoj cepiv za smrtonosne otroške bolezni, dostopnost zanesljive kontracepcije, sekularizacija in razvoj koncepta človekovih pravic. Skoraj štiri desetletja po padcu berlinskega zidu in koncu zgodovine, se spet dojajajo izjemne družbene spremembe, ki opa jih spremlja vse glasnejši diskurz o krizi moškosti. Ali to drži, je moškost res v krizi? Kaj pomenijo pozivi k vrnitvi v normalnost in k naravnim spolnim vlogam? Kakšne so v praksi vloge, ki jih v družbi zasedajo moški in ženske in kako na njih vpliva trenutna družbeno ekonomsko politična ureditev ter negotovosti, ki so prisotne na vseh področjih življenj? To bomo raziskovali v tokratni oddaji Intelekta, nekoliko več pozornosti bomo namenili spremembam očetovstva.

Urška Henigman je odgovore poiskala pri treh sogovornicah. Dr. Majda Hrženjak raziskuje na Mirovnem inštitututu, prof. dr. Alenka Švab in prof. dr. Janja Vuga Beršnak pa na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Kako pomembno je za Združene države, da se večina svetovne nafte prodaja in kupuje v ameriških dolarjih, in ali je status dolarja kot svetovne rezervne valute v vse bolj multipolarnem svetu ogrožen?

Iran se je na nedavne napade ameriške in izraelske vojske med drugim odzval tudi z zaprtjem strateško izjemno pomembe Hormuške ožine, skozi katero je še do pred kratkim potovalo več kot 20 milijonov sodov nafte dnevno oziroma kar petina svetovne naftne porabe. Vendar je Teheran kmalu začel razmišljati, da bi prehod skozi ožino selektivno dovoljeval nesovražnim ladjam, ki bi tranzitne takse in trgovanje z energenti poravnavale v kitajskih juanih, ne pa v ameriških dolarjih, v katerih sicer poteka velika večina svetovne trgovine z nafto. Ta strateška poteza Teherana pa ne deluje zgolj kot varnostni ukrep za zaščito lastnih prihodkov pred zahodnimi sankcijami, temveč pomeni tudi napad na geopolitični status dolarja. S prisilnim uvajanjem juana v samo osrčje svetovne energetske poti bi lahko namreč Iran poskusil spodkopati prevlado tako imenovanega petrodolarja, ki je nedvomno eden od temeljev ameriškega globalnega finančnega vpliva. Kaj torej sploh so petrodolarji, zakaj je za Združene države Amerike tako pomembno, da se nafta že pol stoletja kupuje in prodaja v njihovi valuti, kdaj se je ta sistem vzpostavil in kako bi se svet spremenil, če nastopi njegov konec, ki se zdi ob vedno šibkejšem in vse manj verodostojnem ravnanju Zahoda iz leta v leto in iz konflikta v konflikt bolj mogoč? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo bančnika in ekonomista, dolgoletnega direktorja Slovenske investicijske banke Sibila Svilana, zgodovinarja in novinarja Dnevnika Gala Krizmaniča ter dr. Josipa Lučeva z zagrebške Fakultete za politične vede. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: iranska naftna rafinerija Bandar Abbas, ki se nahaja prav v bližini Horuške ožine, Wikipedija

Vabljeni tudi k poslušanju Intelekte o začetkih vzpostavitve dolarja kot rezervne valute:Brettonwoodski sistem ali kako se je svet začel vrteti okrog ameriškega dolarja.

Umetnost vojne mojstra Suna, znanega tudi pod imenom Sunzi, je klasično besedilo starodavne kitajske vojaške strategije, ki ohranja svojo vrednost tudi v današnjem času.

Nastalo je pred skoraj dvema tisočletjema in pol. To je bilo obdobje, ko so kitajski kulturni prostor skozi dolga stoletja definirale nenehne vojne, intrige in spletke med številnimi tekmujočimi državami, obenem pa ta čas velja za zlato obdobje kitajske misli. Umetnost vojne je v marsičem paradoksalen tekst, sočasno zagovarja najpodlejšo prevaro, če le-ta vodi k zmagi, ter se obenem vztrajno vrača k pozivom k miru.
V današnjem času, ko vse kaže, da spremljamo konec mednarodnopravnega sistema, ki je po drugi svetovni vojni zagotavljal sorazmerno stabilnost odnosov med državami po svetu, in se zdijo še včeraj trdna zavezništva vse bolj vprašljiva, vojne pa vse pogostejše, se ne zdi povsem odveč, če si nekoliko podrobneje pogledamo spoznanja mojstra Suna in druge lekcije iz obdobja vojskujočih držav ter preverimo, kako so današnji rivalstva videti skozi lekcije izpred dveh tisočletij in pol. Gostji v intelekti sta sinologinji prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik ter doc. dr. Maja Veselič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Foto: Glineni vojščaki iz grobnice prvega cesarja, ki je z združitvijo celotnega kitajskega kulturnega prostora zaključil obdobje vojskujočih se držav, vir: Wikipedia, By kevinmcgill from Den Bosch

Filmi, dokumentarci, televizijske serije, podkasti, literatura. Ni ga medija, v katerem se ne bi pojavljala ena najbolj - za nekatere navdihujoča, za druge strašljiva - figura sodobnega časa – serijski morilec. Naj gre za medijsko, popkulturno ali literarno reprezentacijo, nas zanima ta ekstrem človeštva: kaj ga žene? Zakaj je postal pošast? Kako izbira žrtev? Kako ga bodo oziroma so ga ujeli? Statistično gledano, so serijski umori redki, medijsko gledano, pa nemalokrat zapolnjujejo prostor in čas ter seveda vse kotičke naše domišljije. Pri tem nas ne zanima kriminal kot dejanje, temveč gre tudi za potrebo po pripovedovanju zgodb o zlu. V oddaji Intelekta o tem, kako mediji in pop kultura konstruirajo naše zaznavanje o serijskih morilcih in zakaj so tako priljubljen narativni element, ki pritegne pozornost.

Gosti:
- doc. dr. Eva Vrtačič z oddelka za kulturologijo in centra za metodologijo in informatiko na Fakulteti za družbene vede (z dr. Karmen Šterk je napisala monografijo Serijska kultura, popularni morilec: serijski morilec v popularni kulturi),
- filozofinja in raziskovalka na Univerzi v Ljubljani dr. Jela Krečič,
-literarni zgodovinar, kritik, pisatelj in voditelj podkasta OBOD, v katerem s sovoditelji analizira žanrske vsebine, dr. Aljoša Harlamov.

Foto: sir Anthony Hopkins kot Hannibal Lecter v filmu Ko jagenjčki obmolknejo iz leta 1991 (Wikipedia, poštena uporaba)

Leta 2024 – podatki za leto 2025 še niso znani – so zdravniki v Sloveniji predpisali že več kot 1.817.000 škatlic antidepresivov.

V Sloveniji po ocenah strokovnjakov približno 7 odstotkov prebivalcev redno jemlje antidepresive. Za primerjavo – v Združenih državah Amerike že 11 odstotkov. V tokratni oddaji Intelekta raziskujemo, kako antidepresivi delujejo, kakšne izkušnje imajo ljudje z dolgotrajnim zdravljenjem in s kakšnimi izzivi se soočajo, ko pride čas za opuščanje zdravil. Osvetlili bomo tako osebne zgodbe kot strokovne poglede: od uporabnika, ki z nami deli svojo izkušnjo, do psihiatra, farmacevtke in klinične psihologinje, ki razložijo prednosti terapije z antidepresivi, neželene učinke in tveganja, ki jih prinese opuščanje terapije.

Sodelujejo: 47-letni Ljubljančan (uporabnik dnevnega centra ŠENT), prof. dr. Lucija Peterlin Mašič (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani), klinična psihologinja Aleksandra Meško in psihiater Marko Saje (Psihiatrična klinika Ljubljana).

Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.

Pomoč v primeru duševne stiske TUKAJ

Nacionalni program duševnega zdravja (MIRA) TUKAJ

Društvo ŠENT TUKAJ

Psihiatrična klinika Ljubljana TUKAJ

Foto: Slika je simbolična/ Pixabay, jarmoluk, free to use

Kaj dejansko pomenijo stotine milijard dolarjev, ki si jih lastijo najbogatejši, ter kako je prišlo do tega, da ima danes Elon Musk toliko premoženja, da bi moral povprečni ameriški delavec zanj varčevati celotno plačo kar 14 milijonov let?

Ob vseh medijskih podobah multimilijarderjev in njihovega razkošnega načina življenja je danes vsakomur jasno, da na svetu obstajajo posamezniki, ki zaradi svojega bogastva živijo življenja, ki so od naših oddaljena svetlobna leta. In vendar vse unikatne obleke, torbice in nakit, graščine z bazeni, zasebna letala, megalomanske poletne hišice na zasebnih otokih in bombastična poročna slavja, ki se bleščijo s fotografij novic pod rubriko »znani«, niti približno ne zarisujejo resnično vesoljskih dimenzij premoženja, ki si ga danes lastijo najbogatejši. Še več, če se ozremo na številke ocen njihovega premoženja, nam hitro postane jasno, da so čutno dojemljivi izrazi njihovega bogastva le drobtinica vsega, kar si ti ljudje dejansko lastijo. Kako si torej predstavljati okrog 850 milijard dolarjev najbogatejšega zemljana Elona Muska, dobrih 250 milijard dolarjev Larrya Pagea ali še vedno krepko čez 200 milijard Sergeya Brina, Marka Zuckerberga,Jeffa Bezosa in Larrya Ellisona? Koliko so te sicer hitro spreminjajoče se številke, ki valujejo v skladu s spreminjanjem borznih vrednosti podjetij, sploh nekaj, kar smo si zmožni zamisliti? Ter kako smo prispeli do situacije, v kateri ima 12 najbogatejših enako premoženja kot revnejša polovica človeštva in lahko s svojim bogastvom ne le kupijo prav vse, kar si morejo zamisliti, ampak uveljavljajo tudi svojo politično moč ter krojijo naša življenja? To so nekatera od vprašanj, ki se jim posvečamo v tokratni Intelekti. Gostje so dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak, docent na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo dr. Tej Gonza ter kognitivni znanstvenik dr. Florian Klauser. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Najbogatejši zemljan Elon Musk v Ovalni pisarni v Beli hiši, Wikipedija, javna last

Leta 2024 je bilo v Evropsko unijo uvoženih približno 4,6 milijarde izdelkov nizke vrednosti, je lani objavila Evropska komisija. To je dvakrat toliko kot leta 2023 in več kot trikrat toliko kot leta 2022. Od teh 12 milijonov paketov na dan jih je bilo več kot 90 odstotkov iz Kitajske. Med paketi prednjačijo tisti s spletnih platform Temu in Shein. Ravno agresivno in intenzivno oglaševanje in bizarno nizke cene so pripomogli k temu, da večina ljudi Temu pozna, čeprav pri tem spletnem trgovcu sploh ni nakupovala. Ljudje se kar naenkrat odpravljajo na množičen lov za cenenimi izdelki in svoje najdbe tudi ponosno delijo. Kje drugje kot na družbenih omrežjih. Ko plen postanejo ultrapoceni izdelki, vprašanje kakovosti niti ni več pomembno. Današnje potrošništvo je na točki, ki je že davno presegla temeljno človeško nujo in potrebo. Nakupujemo preprosto zato, ker lahko, ne zato, ker nekaj potrebujemo. Ko se je svet v času koronavirusne bolezni preselil na splet, je tudi to postala naša prevladujoča nakupovalna izkušnja. Računalniki, predvsem pa naši prenosni telefoni, so postali hitra vstopna točka v svet potrošništva. Naj bodo to ciljno usmerjeni oglasi, objave prijateljev ali celo vplivnežev, ki svojim sledilcem predvsem v videu prikažejo veliko količino nakupljenih izdelkov, ki jih – tako pravijo oni – preprosto moramo imeti. Se nam dogaja tako imenovana temu-izacija potrošništva, ko količina izpodriva kakovost?

Gosti:
-kulturolog, urednik in raziskovalec dr. Blaž Kosovel
-docentka dr. Zhonghui Ding z ljubljanske Ekonomske fakultete
-socialni psiholog dr. Žan Lep z ljubljanske Filozofske fakultete in Pedagoškega inštituta

Zdi se, da se bo, če se seveda že ni, klubu nespornih svetovnih velesil 21. stoletja – torej ZDA, Kitajski in Rusiji – vsak hip pridružila še Indija

Indija je od leta 2023 država z največ prebivalci na svetu. Ponaša se s petim največjim gospodarstvom, ki, zahvaljujoč predvsem razmahu storitvenih, farmacevtskih in visokotehnoloških industrij, zdaj že lep čas raste s skoraj 7-odstotno letno stopnjo. Obenem se zdi vlada v New Delhiju diplomatsko sila spretna, saj uspešno zasleduje lastno, avtonomno zunanjo politiko. Čeprav je članica Šanghajske skupine za sodelovanje in BRICS-a, dveh mednarodnih organizacij, v katerih ima najbrž največjo težo beseda Kitajske, z Združenimi državami vendarle uspešno sodeluje v kontekstu t. i. Quada, štirilateralne varnostne povezave, ki vključuje še Japonsko in Avstralijo. Prav pred nedavnim je, kot vemo, podpisala tudi prostotrgovinski sporazum z EU, od Rusije pa navkljub negodovanju Bruslja in Washingtona še naprej kupuje poceni energente in vojaške tehnologije. In ko smo že pri orožju: po ocenah strokovnjakov Indija premore slabih 200 jedrskih konic.

Ali vse to pomeni, da jo že moramo postaviti ob bok Združenim državam Amerike, Ljudski republiki Kitajski in Ruski federaciji? Ali pa Indija vendarle še ni čisto prava velesila 21. stoletja? In če ni – kaj pravzaprav ovira njen vstop v klub najmočnejših? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekdanjo veleposlanico Republike Slovenije v Indiji, Darjo Bavdaž Kuret, pa ekonomista Saša Šmigića, strokovnjaka za kitajske in indijske trge pri družbi Generali Investments, ter našega radijskega kolega, poznavalca mednarodnih odnosov, dr. Tomaža Gerdena.

Foto: Skorge / Pixabay

Kaj se zgodi, ko za bolezen, s katero se rodi otrok, ni zdravila?

Ko se je pred petimi leti rodil deček Urban, zdravila za njegovo redko gensko bolezen ni bilo. Njegova mama Špela se je v želji po pomoči svojemu otroku in vsem drugim otrokom z isto boleznijo povezala z zdravniki, raziskovalci in strokovnjaki iz vsega sveta, da bi razvili novo zdravilo, ki bi Urbanovo bolezen pozdravilo, izboljšalo ali vsaj ustavilo. Uspelo ji je! Iz osebne stiske je nastal projekt, ki je privedel do razvoja zdravila Urbagen — enega redkih na svetu, razvitih brez sodelovanja velike farmacevtske družbe. Zgodba o pogumu, sodelovanju in vprašanju, kako danes nastajajo zdravila za redke bolezni, je zgodba tokratne Intelekte. Foto: UKC Ljubljana

Sodelujejo: Urbanova mama dr. Špela Miroševič (Fundacija CTNNB 1), njegov nevrolog prof. dr. Damjan Osredkar (Pediatrična klinika Ljubljana), vodja raziskovalne skupine, ki je razvila samo zdravilo, prof. dr. Leszek Lisowski (CMRI Sydney) in raziskovalec, ki se je projektu pridružil že na samem začetku, dr. Duško Lainšček (Kemijski inštitut Ljubljana). 

Fundacija CTNNB 1 TUKAJ

Foto: Deček Urban po prejemu zdravila/ UKC Ljubljana

O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in Kitajske

Evropska unija, ki je v osnovi nastala kot gospodarska skupnost zahodnoevropskih držav, nedvomno ni ena tistih političnih tvorb, ki bi se razvile v goreči želji njenih prebivalcev po vzpostavitvi suverenosti evropskega kontinenta, ki je bil v tistem času tako in tako v veliki meri razdeljen na vplivni sferi Združenih držav in Sovjetske zveze. Zato morda ni nenavadno, da iz Bruslja tudi več kot pol stoletja za tem, že v 21. stoletju, ni bilo slišati veliko razmislekov o evropski avtonomiji od svetovnih velesil, pa naj je šlo za gospodarsko in energetsko odvisnost od Kitajske in Rusije ali pa za tehnološko, gospodarsko, tako rekoč popolno vojaško in v veliki meri tudi politično-strateško odvisnost od Združenih držav.
In vendar so v preteklih nekaj letih spričo političnih premikov na vseh celinah tudi evropski voditelji morali začeti razmišljati o tem, kakšno vlogo lahko Evropa sploh igra v svetu velesil, ki so ji vedno manj samoumevno naklonjene in od katerih je odvisna na tako rekoč vseh področjih. Če je razmislek o strateški avtonomiji skozi vojno v Ukrajini in vedno manj rožnate odnose z ZDA nenazadnje le prišel v ospredje razmislekov v Bruslju, pa to seveda še ne pomeni, da je ta avtonomija na dosegu roke. Kakšnim miselnim premikom smo priča in koliko so želje po vojaški, gospodarski, tehnološki in politični suverenosti sploh uresničljive v evropskih državah, ki imajo vsaka svoje partikularne gospodarske in politične interese, ki so tehnološko marsikje v zaostanku, ki so dolga leta zanemarjale aktivno industrijsko politiko, ki v evropski komisiji nimajo najbolj učinkovitega in še manj legitimnega vodstva in imajo na svojih tleh na tisoče ameriških vojakov? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa in politologa dr. Sašo Furlana z ljubljanske Filozofske fakultete ter dr. političnih znanosti Jašo Veselinoviča, podoktorskega raziskovalca na Svobodni univerzi Amsterdam. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Pixabay

Popularna kultura se v svojem bistvu navezuje na trende, prakse, prepričanje in izdelke, kot so glasba, film, moda, družbena omrežja, ki si jih kot družba delimo, jih uporabljamo, saj so masovno na razpolago. Odražajo stanje prostora in časa, s popularno kulturo pa poskušamo tudi sami sebe umestiti v družbo, v kateri živimo. Nedvomno se tudi skozi njeno prizmo oblikujejo – predvsem v mladosti in zgodnji odraslosti – naša osebnost, tudi naš okus, naše prijateljstvo, naš pogled na svet in razumevanje tega. In če je popkulturo prejšnjih desetletij zaznamovala neka monokultura (pomislimo na 80-a, 90-a, leta in leta okoli 2000), je vprašanje, kakšna je pop kultura sedanjosti, veliko bolj kompleksno.

Gosti:
-Zgodovinarka, urednica, založnica in avtorica dr. Manca G. Renko
-Urednica filmskega programa na TV Slovenija in voditeljica oddaje Televizorka Ivana Novak
-Kulturolog dr. Peter Stankovič, FDV

Foto: prizor s koncerta Taylor Swift v Minneapolisu l. 2023 (Michael Hicks, Wikipedija)

Glede na obseg finančnih sredstev, ki se zlivajo na področje generativne umetne inteligence, vsaj v ZDA, se skoraj zdi, kot da na svetu ni ostalo nič drugega. Veliko lahko tudi slišimo o tem, da ima generativna umetna inteligenca, torej tehnologija, ki zdaj posega na področja dejavnosti, ki so bila tradicionalno v domeni človeka, izreden transformativni potencial. A kakšne transformativne spremembe naj bi pravzaprav prinesla? In v čem se te, kolikor sploh se, morda bistveno razlikujejo od pretresov, ki so jih družbam prinesle tehnološke revolucije v preteklosti?

Kaj torej na eni strani tako intenzivno zgoščanje investicij v en sam sektor pravzaprav pomeni in kako utegne vse skupaj pravzaprav predrugačiti družbo in naš način življenja?
Gosta v Intelekti sta ekonomist in strokovnjak za umetno inteligenco pri NLB dr. Aleš Gorišek in sociolog kulture izr. prof. dr. Primož Krašovec s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Sonce na Zemljo pošlje vsakodnevno dovolj energije, da bi z njo lahko pokrili vse potrebe človeštva po njej in še mnogo več. A kljub temu je danes povsem očitno, da se tovrstna 'energetska enačba' - vsaj za zdaj - nikakor ne izide v obojestransko zadovoljstvo človeštva in planeta.

Morda pa bi se lahko naslonili na že stoletje in več stare ideje Hermana Potočnika Noordunga in Nikole Tesle ter prestregli potrebno energijo, ki prihaja s Sonca, kar v Zemljini orbiti? Nad atmosfero je fotonov mnogo več kot na površju, oblakov tam ni in paneli bi načeloma lahko zbirali energijo 24 ur na dan ter jo pošiljali na izbrano lokacijo na Zemlji. O tem resno razmišljajo pri Nasi in v drugih vesoljskih agencijah, vse več je tudi ambicioznih podjetij, ki stavijo na to, da so prav orbitalne elektrarne tisti pravi odgovor na dilemo brezogljične prihodnosti skupaj z obiljem električne energije.
Kje je danes na tem področju meja med fantastiko in realno možnim, v Intelekti razmišljajo dr. Uroš Kerin, direktor Elektroinštituta Milana Vidmarja, izr. prof. dr. Marko Jošt s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani.
Foto: umetniška upodobitev prenosa energije z orbite na Zemljo, projekt Solaris, ESA

Prehranska podpora in prehranska terapija morata biti skrbno premišljeni, slediti morata strokovnim smernicam in temeljiti na posameznikovih izvidih.

V zadnjih desetletjih je prišlo do novih spoznanj o presnovnih procesih in tudi o vlogi ustrezne klinične prehrane. Številne študije so pokazale, da lahko neprimerna ali nezadostna prehrana povzroči razvoj nekaterih bolezni, podaljša okrevanje, poslabša izid zdravljenja, ali celo poveča smrtnost bolnic in bolnikov. Slovenski podatki kažejo, da je podhranjen skoraj vsak tretji bolnik. Grozijo mu kaheksija, sarkopenija in sarkopenična debelost. Zato mora biti deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane namreč dokazano izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost.

Več v Intelekti. Sodelujejo: strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut Ljubljana), družinska zdravnica doc. dr. Milena Blaž Kovač (Zdravstveni dom Ljubljana) in magistrica klinične dietetike Nadja Righetti (Bolnišnica Sežana).

Iniciativa Nutrition day (dan prehranske vizite) TUKAJ

Dr. Nada Rotovnik Kozjek v oddaji Ultrazvok: »Bolnik, ki ne jé, zlasti bolnik, ki mu ne dovolimo jesti, ima slabši izid zdravljenja.«TUKAJ 

Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetu

Odkar so Združene države pred 80 leti na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih nekaj desetletij strah še otipljivo navzoč, kubanska raketna kriza, ki je svet pahnila na sam rob jedrske vojne, pa je dejansko pripeljala do nekaterih obsežnih sporazumov in omejitev oboroževanja, se zdimo danes kar nekako pomirjeni s tem, da ima vsaj 9 držav na svetu atomsko bombo in da je atomsko orožje prav v vsakem trenutku v pripravljenosti za uporabo. Še več, celo opuščanje težko doseženih sporazumov in napovedi testiranja jedrskega orožja, ki se ravnokar dogajajo, nas ne pretresejo zares. V tokratni Intelekti se bomo pogovarjali o tem, zakaj tako težko mislimo atomsko dobo ter kako je atomsko orožje pravzaprav spremenilo naš svet. Gosta v studiu sta znanstveni sodelavec pedagoškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije univerze na Primorskem dr. Igor Bijuklič ter zgodovinar in novinar Dnevnika Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Ameriško testiranje jedrskega orožja 1. novembra 1951 v Nevadi

Ko se geopolitični odnosi krhajo, razmerja moči preoblikujejo in se ne moremo več zanesti na pravila mednarodnega delovanja, bi si razumljivo vsakdo želel, da je kar najbolj neodvisen od drugih. A takšna samozadostnost, če je sploh dosegljiva, ima svoje ceno. Medtem ko ZDA prepovedujejo izvoz čipov na Kitajsko, ji ta vrača s prepovedjo izvoza kritičnih surovin - redkih zemelj. Kaj nam torej zgodbi dveh nujnih sestavnih delov vse sodobne tehnologije lahko povesta o dejanski ceni tehnološke neodvisnosti?

Tokratna Intelekta je nastala na podlagi dveh starejših, a s posodobljenimi podatki. V njej lahko slišite prof. dr. Spomenko Kobe z Inštituta Jožef Stefan, prof. dr. Patricia Bulića s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, dr. Heleno Motoh z znanstvenoraziskovalnega središča Koper, dr. Sašo Bajt z Instituta Desy v Hamburgu, doc. dr. Sašo Istenič Kotar s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter prof. dr. Andreja Žemvo s fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Čipi – strateška surovina v viharju geopolitike

Redke zemlje med zelenimi tehnologijami in kitajskim monopolom

Javnost težko pride do podatka o izvoru sestavin za določeno zdravilo. Na katerih področjih imata Kitajska in Indija že tako rekoč monopol?

V farmacevtski industriji se vrti veliko denarja – posel je posel. Leta 2023 so tako farmacevtska podjetja in njihovi partnerji na globalni ravni zabeležili več kot 1.600 milijard ameriških dolarjev prihodka. Za primerjavo: to je približno toliko, kot je znašal celoletni bruto domači proizvod Avstralije, Španije ali Mehike. V želji po optimizaciji proizvodnje in maksimiranju dobička farmacevtske družbe zdravil ne proizvajajo več na eni sami lokaciji, ampak svoje priložnosti iščejo na globalnem trgu. Pogosto se zgodi, da zdravilo, preden pride do bolnice ali bolnika v Evropi ali ZDA, prepotuje polovico sveta. Nemška profesorica Ulrike Holzgrabe ocenjuje, da se približno 70 odstotkov aktivnih sestavin proizvede na Kitajskem in v Indiji, približno 25 v Evropi, preostalih 5 odstotkov pa v ZDA.

Kakšno tveganje predstavlja ta izpostavljenost in odvisnost od Kitajske in Indije za največja zahodna farmacevtska podjetja in ne nazadnje tudi za zahodne države same? Ali zato vedno pogosteje prihaja do motenj v preskrbi z zdravili? Kje so največja ozka grla? Kakšno vlogo ima pri tem dobiček? Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: prof. dr. Ulrike Holzgrabe (Univerza v Würzburgu), direktor oskrbe Miha Bahar (Lek, Sandoz) in prof. dr. Rok Dreu (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Foto: BoBo

Ali se v mednarodni politiki 21. stoletja vlade res lahko zanašajo samo še na izsiljevanja in grožnje z uporabo sile – ali pa je druge države vendarle mogoče prepričevati tudi z znanstvenimi in umetnostnimi dosežki ter smelimi idejami?

Četudi še nikoli niste bili v Združenih državah, najbrž dobro veste, kaj bi vam rekli tamkajšnji policisti, če bi vas slučajno prijeli – povedali bi vam, da ste aretirani, da imate pravico molčati in da imate pravico do odvetnika. To veste, ker ste si skozi leta ogledali kopico ameriških filmov in televizijskih serij. Pa veste, kaj bi vam v enakem položaju rekli kitajski, ruski, francoski, nemški ali, zakaj pa ne, slovenski policisti? Ne?

No, če je tako, tedaj lahko rečemo, da so ameriške kriminalke izvrstno opravile svoje delo in vam približale ameriški vsakdanjik, ameriške vrednote, ameriško kulturo. In domnevati je mogoče, da smo Združenim državam, kadar lomastijo po svetovnem odru in kršijo mednarodno pravo, táko ravnanje marsikje po svetu lažje in hitreje pripravljeni spregledati ali ga opravičiti, ker nas v naših vsakdanjih življenjih pač preplavljajo ameriški filmi in glasba, ker občudujemo prebojnost ameriških vesoljskih in digitalnih tehnologij, ker zagrizeno spremljamo športne tekme v tamkajšnjih profesionalnih ligah. Temu politologi in raziskovalci mednarodnih odnosov menda rečejo mehka moč. In Združenim državam je ne primanjkuje. Ali pač?

Zunanja politika druge Trumpove administracije namreč v pomembni meri temelji na grobih grožnjah najstarejšim in najbolj zvestim zaveznicam in tako se postavlja vprašanje, ali filmi in glasba res še lahko amortizirajo tesnobo ob ameriških ozemeljskih pretenzijah po Grenlandiji in Kanadi, ali res še lahko ublažijo ogorčenje ob izsiljevalskih carinah? Pa ne le to; bolj ko se namreč Trumpova administracija – tak je vsaj vtis – požvižga na ugled Združenih držav, bolj ostro se postavlja vprašanje, ali lahko ta trend izkoristijo v poglavitni ameriški tekmici in Kitajsko predstavijo kot tisočletno velesilo, ki ima svetu marsikaj ponuditi – od globoke Konfucijeve filozofske misli prek slastnih mandžurskih cmočkov do osupljivih zmogljivosti futurističnih maglev železnic? In kaj je v takih okoliščinah z mehko močjo drugih akterjev globalne politike od Rusije in Indije do Evropske unije?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo dr. Heleno Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper ter politologe dr. Danico Fink Hafner, dr. Ano Bojinović Fenko in dr. Jureta Požgana s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Foto kolaž:
- Konfucij (Wikipedija, javna last)
- Michael Jordan na ploetnih v Barceloni leta 1992 (Wikipedija, gapvenezia)
- Panorama Šanghaja (Wikipedija, xiquinhosilva)
- Hamburger (Wikipedija, hongreddotbrewhouse)
- Bob Dylan, Nobelova nagrada za književnost l. 2016 (Wikipedija, Chris Hakkens)
- Tradicionalni mandžurski cmočki »jiaozi« (Wikipedija, Emcc83)
- Bela hiša (Wikipedija, Zach Rudisin)
- Maglev vlak v Šanghaju (Wikipedija, chainwit.)
- Kip svobode v New Yorku (Wikipedija, AskALotI)
- Buzz Aldrin na Luni, 20. julij 1969 (Wikipedija, Neil Armstrong)
- Veliki kitajski zid pri Jinshanlingu (Wikipedija, Jakub Hałun)
- Hollywood, Los Angeles (Wikipedija, Thomas Wolf)
- Mo Yan, Nobelova nagrada za književnost l. 2012 (Wikipedija, Johannes Kolfhaus)
- Prizor z otvoritve poletnih OI v Pekingu l. 2008 (Wikipedija, Tim Hipps)
- Panorama New Yorka (Wikipedija, King of Hearts)
- Promocijski plakat za kitajsko video-igrico Black Myth Wukong (Wikipedija, DatBot)

Upravljanje naprav zgolj z mislimi, branje misli ali vsaj razpoloženj, telepatija. Možnosti, ki se odpirajo z možganskimi vmesniki oziroma s čipi, ki lahko dogajanje v naših možganih povežejo z digitalnimi napravami, napovedujejo prihodnost, ki je obenem srhljiva in vznemirljiva.

Če je moral pokojni znanstvenik Stephen Hawking komunicirati z računalnikom s pomočjo mukotrpnega trzanja obrazne mišice, danes narašča število ljudi, katerih misli možganski vmesnik neposredno prevaja v strojno generiran govor ali pa s pomočjo tovrstnih čipov s svojimi mislimi upravljajo pametne naprave in brskajo po spletnih vsebinah. Izredno obetavne možnosti se z uporabo vmesnikov odpirajo pri vrsti nevroloških bolezni, za rehabilitacijo gibanja po nesreči ali možganski kapi, pri uporabi protetičnih udov in še v številnih drugih primerih.
A vmesniki človek-stroj odpirajo še celo paleto drugačnih možnosti, ki z zdravljenjem resnih bolezni nimajo veliko skupnega. V veliki večini primerov tudi ni potrebno, da bi čipe vstavljali v možgane. Pametni tatuji, nalepke, pametne zapestnice, prstani ali konec koncev že dodobra udomačene pametne ure lahko signale našega telesa na različne načine merijo, spremljajo, in, če so tako zasnovane, celo povratno vplivajo nanje. Čeprav je dejansko branje misli, vsaj za zdaj, še povsem zunaj dosega, pa so naša razpoloženja, raven stresa, sproščenosti ali pozornosti že zelo jasno razvidna.
Kakšne možnosti se odpirajo z vmesniki človek-računalnik oziroma človek-stroj, kako pravzaprav se bere in prevaja možganske signale in kakšne nove dileme se tu odpirajo, v današnji Intelekti pojasnjujejo: prof. dr. Aleš Holobar, vodja laboratorija za sistemsko programsko opremo na fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Tanja Botić in dr. Matej Kramberger, oba prav tako s fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Ciaran McGeady s Kraljevega koledža v Londonu (Imperial College London) ter prof. dr. Gregor Geršak s fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Evropska unija želi z Aktom o umetni inteligenci spodbuditi zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne človekove pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Nova zakonodaja naj bi v celoti začela veljati prihodnje leto.

Kje je Slovenija na poti regulacije, kaj pomeni za regulacijo iniciativa »Stop-the-Clock«? Kateri sistemi umetne inteligence države že uporabljajo in zakaj bi potrebovali register umetne inteligence? Kako avtomatizacija vpliva na življenja ljudi in ali je visokotehnološki kapitalizem združljiv z demokracijo in varovanjem človekovih pravic?

Odgovore smo iskali v tokratni oddaji Intelekta, kjer so se nam pridružili Jasmina Ploštajner z Inštituta Danes je nov dan, Darja Petric Štrbenk z Ministrstva za digitalno preobrazbo, izr. prof. dr. Ana Sobočan s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani in politolog doc. dr. Blaž Vrečko Ilc s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

»Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« pravi znani zdravnik in vplivnež David Zupančič. Infektolog iz Kliničnega centra v Ljubljani ima na družbenem omrežju Instagram več kot 40.000 sledilcev oziroma – v jeziku družbenih omrežij – foloverjev. Stavi na oseben pristop, saj pravi, da mora vplivnež v vsako svojo objavo dati nekaj sebe.

Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. Če nekateri še vedno najraje googlajo, pa drugi že raje uporabljajo ChatGPT. Raziskovalci pa so zaznali še en trend, ki je tako rekoč eksplodiral med pandemijo covida. Zelo je naraslo število tako imenovanih zdravstvenih vplivnežev oziroma zdravstvenih influencerjev. Eksplodiralo pa je tudi število njihovih sledilcev – ljudi, ki informacije o zdravju in boleznih iščejo pri vplivnežih na družbenih omrežjih.

Strokovnjaki opozarjajo, da ima ta trend lahko tako pozitivne kot tudi negativne plati. Več v oddaji Intelekta. Sodelujejo: Raziskovalka in pedagoginja prof. dr. Tanja Kamin (Fakulteta za družbene vede v Ljubljani), filozof in esejist prof. dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta v Kopru) in zdravnik vplivnež David Zupančič (@david.zupancic).

Zakaj bodo potrebne spremembe poklicne mature? Bodo prinesle višje standarde znanja študirajočih, bolj pravičen izobraževalni sistem, bo študentov, ki ne dokončajo študija, manj kot zdaj? Ali pa se bo znižala dostopnost terciarnega izobraževanja, povečala nepravičnost v slovenskem šolskem prostoru in znižal standard znanja v gimnazijah? Kako se slovenska izobrazbena struktura ujema s trgom dela in potrebami zaposlovalcev? Se v Sloveniji sploh še splača študirati? Odgovore smo iskali v oddaji Intelekta.

Gosti: dr. Danijela Makovec Radovan, predsednica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, dr. Tjaša Redek, profesorica na Fakulteti za ekonomijo Univerze v Ljubljani, dr. Marjan Šimenc, profesor na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, in dr. Darko Zupanc, vodja sektorja za raziskave in razvoj na Državnem izpitnem centru.

foto: MMC (BoBo/Žiga Živulović ml.)

Danes se o umetni inteligenci govori večinoma kot o revolucionarni tehnologiji, ki bo tako rekoč spremenila svet. Med drugim naj bi nam pomagala reševati tudi posledice podnebnih sprememb in degradacije okolja.

Koliko resnice je v tovrstnih napovedih in kje so pasti njene uporabe? Kje vse se uporablja in kaj se razvija? Bomo z njeno pomočjo lahko dejansko zmanjšali naš ogljični in okoljski odtis ali pa bo njena visoka poraba električne energije temeljni problem le še povečala.
O tem so razmišljali gostje tokratne Intelekte: prof. dr. Sašo Džeroski, vodja odseka za Tehnologije znanja na Institutu "Jožef Stefan"; prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici in član Podnebnega sveta, posvetovalnega organa vlade; izr. prof. dr. Nataša Atanasova s fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani ter doc. dr. Vida Groznik s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Foto:Pixabay

Kako je mogoče, da pripadniki današnjih izkoriščanih družbenih razredov še niso oblikovali široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese?

Vsi smo že slišali podatke o grotesknem premoženju najbogatejših, o vrtoglavih milijardah, ki so si jih v zadnjih nekaj desetletjih prigrabili Elon Musk, Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in drugi. Hkrati se – in tudi to ni skrivnost – močno povečuje število ljudi, katerih realne plače stagnirajo ali celo nazadujejo, njihova možnost dostopa do služb za nedoločen čas, do stanovanjskega trga, do javnega zdravstva, javnega šolstva, zdrave prehrane in kulturnih dobrin pa postaja vse bolj omejena, vse bolj negotova.

Iz te družbeno-ekonomske stiske, v kateri so se znašli milijoni ponižanih in razžaljenih, je na Zahodu v zadnjem obdobju vzniknilo več precej glasnih, političnih gibanj – v tem smislu lahko govorimo o newyorškem gibanju »Zavzemimo Wall Street«, o rumenih jopičih v Franciji in najbrž tudi o množicah s Trumpovih predvolilnih zborovanj –, a zdi se, da naprezanja takó angažiranih ljudi niso obrodila omembe vrednih sadov. Ekonomska neenakost pač še naprej narašča, prekarizacija in pavperizacija se širita, bogastvo in politična moč najbogatejšega odstotka – ali celo samo najbogatejšega promila – pa rasteta v nebo.

Kako to pojasniti? Kako je mogoče, da pripadniki in pripadnice izkoriščanih družbenih razredov ne zmorejo oblikovati široke družbeno-politične koalicije, ki bi v parlamentih, na delovnih mestih, na spletu in na ulici zastopala njihove interese? Še več: kako je možno, da se računalniški inženirji, delavke v tekstilni industriji, kmetje in umetnice pogosto bolj bojijo drug drugega kakor pa vseh tistih, ki načrtujejo in implementirajo izkoriščevalske politike, ki so nas vse skupaj privedle v očitno zagaten družbeno-ekonomski položaj? Kako je možno, da se centrifugalna moč raznolikih etničnih, religioznih, spolnih in kulturnih identitet izkoriščanih ljudi zdi močnejša od centripetalne moči njihovih skupnih socio-ekonomskih interesov?

Je nemara eden od razlogov ta, da živimo v »post-hladnovojnem« svetu, ki ni le pozabil na idejo razredne solidarnosti, ampak kratko malo ne ve več, kaj je to družbeni razred in kako razredna strukturiranost družbe navsezadnje vpliva na naša življenja? – Če to vsaj malo drži, potem se najbrž velja vprašati, kaj je to družbeni razred, koliko družbenih razredov pravzaprav je in, ne nazadnje, kam se je izgubila politika, ki bi danes gradila na razrednih interesih izkoriščanih? Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva sociologa, dr. Marka Kržana in dr. Jožeta Vogrinca.

Foto: prizor s protesta, ki je v okviru gibanja »Zavzemimo Wall Street« potekal oktobra 2011 na ljubljanskem Kongresnem trgu (Yerpo / Wikipedia)

V britanskem časopisu Guardian so se vprašali, če se je zlata doba turizma končala. Ali je treba zapleteno razmerje med tistimi, ki želijo obiskati najbolj zanimive kraje na svetu, in tistimi, ki v njih živijo, postaviti na novo?

Veliko Slovencev poleti še vedno najbolj vleče na morje, na Jadran, na Hrvaško. To potrjujejo tudi rezultati najnovejše raziskave družbe Valicon. Na Hrvaškem je, ali še bo, poletni dopust preživela kar polovica Slovenk in Slovencev; 8 odstotkov v Italiji, 5 v Grčiji; 21 odstotkov Slovenk in Slovencev bo dopustovalo v Sloveniji. 15 odstotkov prebivalk in prebivalcev pa letos na dopust ne bo odšlo.

V tokratni Intelekti vam v poslušanje in razmislek ponujamo nekaj spominov na dopust, počitnice in potovanja, na taka, kot so bila nekoč. Govorili bomo o turizmu danes, za katerega se zdi, da ga bodo prenatrpanost, draginja, vojne in naravne katastrofe, pokopali. Kakšna pa bo, če sploh, torej prihodnost turizma?

Sodelujejo: analitičarka Ana Jemec Špik (Slovenska turistična organizacija), politologinja prof. dr. Marjetka Rangus (Fakulteta za turizem Univerze v Mariboru), »sanjač slovenskega turizma« Dominik S. Černjak (Turistična zveza Slovenije) in etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka doc. dr. Jasna Fakin Bajec (ZRC SAZU in Fakulteta za Humanistiko Univerze v Novi Gorici).

Zakisljevanje oceanov je preseglo kritično planetarno mejo. To pomeni, da so oceani najmanj za 20 odstotkov bolj kisli kot v predindustrijski dobi, še mnogo slabše pa je stanje na Arktiki in okoli Antarktike. To tudi pomeni, da smo prekoračili že sedmo od devetih planetarnih kritičnih mej, znotraj katerih lahko Zemlja zagotavlja varne pogoje za življenje, kakršnega poznamo.

Najbolj so ogroženi koralni grebeni, ki jih že tako ali tako uničujejo pretoplo morje in vročinski valovi. Zaradi bolj kisle vode zdaj tudi korale vse težje gradijo svoja ogrodja, ta postajajo bolj krhka in ranljiva. Toda najmočnejše je zakisljevanje v hladnejših predelih oceanov. Prekisla voda uničuje ličinke ostrig in rakovic ter načenja lupine in s tem odpornost pomembnega dela zooplanktona. S tem se maje pomemben člen v prehranjevalni verigi, od katerega so odvisne številne vrste.
»V zadnjih 300 milijonih letih ni bilo tako hitrih sprememb pogojev za življenje, kot se odvijajo danes,« pravi oceanska biologinja dr. Nina Bednaršek, raziskovalka na Institutu Jožef Stefan in na Oregonski državni univerzi, ena od avtoric raziskave, ki je pokazala, kako močno je že zakisljevanje in kako občutno so se zato spremenili pogoji za življenje. Soavtor raziskave dr. Richard Feely z Laboratorija za pacifiško morsko okolje v Seattlu pri ameriški Agenciji za oceane in atmosfero NOAA, ki že petdeset let raziskuje zakisljevanje in kemijo oceanov, pa opozarja, da bi se lahko do konca stoletja kislost povečala od 30 pa vse do 150 odstotkov, odvisno pač od količine CO₂, ki ga bomo še spustili v ozračje.

Avtor kultne televizijske serije Twin Peaks in nič manj razvpitih filmov, kot so Modri žamet, Divji v srcu in Mulholland Drive, je v očeh številnih veljal za največjega mojstra sedme umetnosti našega časa

Včasih se zdi, kakor da je biti kritičen do filmov, ki prihajajo iz Hollywooda, malodane stvar minimalnega osebnega samospoštovanja resnih cinefilov, kajne. A vsake tolikokrat se pojavi kak režiser, ki celo sredi ameriške tovarne cukrenih sanj in cenene zabave vendarle ustvari filme, v katerih tudi najbolj izbirčni gledalke in gledalci hitro prepoznajo čisto pravo, emocionalno in intelektualno izzivalno, nemara že kar sublimno umetnost. Eden takih je bil skoraj gotovo David Lynch, ki se je poslovil letos januarja v 79. letu starosti.

V štirih desetletjih, med letoma 1977 in 2017, je posnel deset filmov, med katerimi gre menda posebej izpostaviti Modri žamet pa Divje v srcu in Mullholland Drive, ter tri sezone kultne televizijske nadaljevanke Twin Peaks, za ta opus pa je – poleg številih nominacij – med drugim prejel zlato palmo v Cannesu, častnega zlatega leva v Benetkah in oskarja za življenjsko delo. Še več; britanski časopis Guardian ga je že pred slabima dvema desetletjema razglasil za največjega režiserja našega časa, legendarna filmska kritičarka Pauline Kael ga je označila za prvega resnično popularnega nadrealista, režiserski kolega Martin Scorsese pa je ob njegovi smrti zapisal, da je Lynch na veliko platno spravil resnično nezaslišane podobe, take, ki jih pred tem še ni videlo človeško oko.

Če je tako, tedaj se najbrž velja vprašati, s čim natanko se je David Lynch pravzaprav zavihtel na sam vrh filmskega Parnasa? Velja se, drugače rečeno, vprašati, kaj nam njegovi filmi pripovedujejo in kako to počno? – Prav tega smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega in filmskega kritika Roberta Kureta pa filozofa, sociologa, pisatelja in predavatelja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Mirta Komela, ter kulturologinjo, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak.

Foto kolaž:
- David Lynch na festivalu v Cannesu leta 2017 (Georges Biard, Wikipedija)
- Plakat za film Eraserhead, 1977 (Libra Films, Wikipedija)
- Plakat za film Človek slon, 1980 (Paramount Pictires, Wikipedija)
- Plakat za film Dune, 1984 (Universal Pivture, Wikipedija)
- Plakat za film Modri žamet, 1986 (De Laurentiis Entertainment Group, Wikipedija)
- Plakat za film Divji v srcu, 1990 (The Samuel Goldwyn Company, Wikipedija)
- Kader iz uvodne špice za prvi dve sezoni televizijske serije Twin Peaks, 1990-91 (ABC, Wikipedija)
- Plakat za film Twin Peaks : Ogenj hodi z mano (New Line Cinema, Wikipedija)
- Plakat za film Izgubljena cesta, 1997 (October Films, Wikipedija)
- Plakat za film Resnična zgodba, 1999 (Buena Vista Pictures, Wikipedija)
- Plakat za film Mulholland Drive, 2001 (Universal Pictires, Wikipedija)
- Plakat za film Notranje zadeve, 2006 (Absurda / 518 Media, Wikipedija)
- Plakat za tretjo sezono televizijske serije Twin Peaks, 2017 (Showtime, Wikipedija)

Ko je Donald Trump na začetku aprila skoraj celotnemu svetu napovedal obsežne carine, je Kitajska, za razliko od marsikatere druge države, vsaj na zunaj ohranila popolnoma mirno kri in s svojimi povračilnimi ukrepi jasno pokazala, da se Združenim državam ne bo pustila izsiljevati. Ob tem pa se seveda postavlja vprašanje, kaj je Kitajski - ki jo imamo včasih še vedno za tovarno sveta, močno odvisno od izvoza - omogočilo tako trdno pozicijo ter kakšna pravzaprav je kitajska ekonomsko-politična strategija v vedno bolj zaostreni trgovinski vojni, ki je prejkone tudi vojna za svetovno geopolitično prevlado.

Kako je Kitajska pripravljena na radikalno znižanje trgovine z Združenimi državami, kaj so močne in kaj šibke točke njenega položaja v mednarodni ekonomiji in svetovnih dobavnih verigah, kako v oziru na geopolitične razmere preoblikuje svoje gospodarstvo in kakšne prednosti ali slabosti ji pri odzivu na novo ekonomsko realnost daje njen politično-ekonomski sistem? Ter nenazadnje, kaj vse to pomeni za življenjski standard Kitajcev in notranjepolitični položaj kitajske komunistične partije? Na tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali odgovoriti sinologinja dr. Maja Veselič z ljubljanske filozofske fakultete, politolog dr. Josip Lučev z zagrebške Fakultete za politične vede, ki se je z nami povezal iz Zagreba, ter ekonomist Sašo Šmigić, ki upravlja naložbe za kitajski in indijski trg pri Generali Investments. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Wikipedija, javna last

Umetna inteligenca velja za tehnologijo, ki bo definirala 21. stoletje. Predvidena vlaganja vanjo v naslednjih nekaj letih gredo globalno gledano v bilijone dolarjev. Ob tem se bo občutno povečala tudi poraba elektrike, po ocenah IEA za štirikrat v le petih letih.

Novi podatkovni centri se tako vse bolj načrtujejo skupaj s lastnim virom energije, od jedrskih elektrarn do polj vetrnic.

Zakaj je sodobna umetna inteligenca tako lačna energije, koliko energije terja eno vprašanje ChatGPT-ju in kaj se pravzaprav dogaja v sodobnih podatkovnih centrih, preverjamo v tokratni Intelekti, v kateri sodelujejo prof. dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici ter izr. prof. dr. Iztok Lebar Bajec, prof. dr. Uroš Lotrič in prof. dr. Patricio Bulić s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Dr. Špela Šalamon: Recimo, da se bomo "zombi" apokalipsi izognili. Novega koronavirusa sicer ne bomo eradicirali, vendar ne bomo smeli pustiti, da se prosto širi.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se je z novim koronavirusom SARS-CoV-2 po svetu okužilo več kot 775 milijonov ljudi. Samo v Sloveniji smo potrdili več kot 1.350.000 primerov; nekateri so se z novim koronavirusom okužili enkrat, drugi dvakrat, trikrat, ali celo še večkrat.

V središču Intelekte je tokrat dolgi covid in njegove posledice na zdravje ljudi. Sogovorniki in sogovornice bodo govorili o izsledkih raziskav, ki so ključni za boj proti tej zahrbtni bolezni, in tudi o zdravstvenih težavah, stiskah ter ovirah, ki jih doživljajo oboleli in njihovi bližnji. Od hude utrujenosti in stalnih bolečin, do vrtoglavice in izgube spomina. Stroka ocenjuje, da za dolgim covidom trpi do 30 odstotkov vseh tistih, ki so preboleli okužbo z novim koronavirusom.

Sodelujejo: Bojan Ambrožič (Ljubno, Slovenija) in Adrian Hillier (Oxford, Združeno Kraljestvo) – oba sta obolela za dolgim covidom, zdravnica prof. dr. Marta Kisiel (Medicinska fakulteta Univerze v Uppsali, Švedska), zdravnica dr. Špela Šalamon (Deželna bolnišnica LKH Zgornje Štajerske, Leoben, Avstrija) in Suzi Zumpe (Angleška narodna opera, London, Združeno kraljestvo).

Intervju z dr. Špelo Šalamon TUKAJ

Blog Bojana Ambrožiča TUKAJ

Intelekta o švedskem "liberalnem" pristopu proti covidu TUKAJ

Podkast Pet let pozneje TUKAJ

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeli

Vedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo.

Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu.

Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

80 let od konca druge svetovne vojne govorimo o mednarodnem denarnem sistemu, s katerim so zahodne države na čelu z ZDA oblikovale pravila povojnega kapitalizma in institucionalizirale ameriško ekonomsko hegemonijo

Dobro vemo, da so prav s koncem druge svetovne vojne, od katerega te dni mineva 80 let, Združene države resnično začele igrati vlogo osrednje svetovne geopolitične sile. Tega pa ni omogočila samo njihova vojaška premoč, ampak tudi dejstvo, da so z uveljavitvijo dolarja kot svetovne rezervne valute ZDA dokončno zamenjale Veliko Britanijo na mestu najbolj vplivnega gospodarstva na svetu. V času, ko so spričo sprememb, s katerimi utegne Donald Trump temeljito premešati delovanje svetovne ekonomije, naše oči še bolj kot sicer uperjene čez Atlantik, se bomo v Intelekti posvetili temu, kako se je gospodarska prevlada ZDA in ameriškega dolarja sploh vzpostavila. Vrnili se bomo torej na sredino 40. let preteklega stoletja, ko so voditelji zavezniških držav oblikovali tako imenovani brettonwoodski sistem, mednarodno denarno ureditev, ki je po eni strani omogočila povojno okrevanje in gospodarsko rast tudi državam poraženkam, po drugi strani pa ZDA postavila v samo središče svetovnega gospodarstva in njeno vojaško zmago prevedla tudi v institucionalno ekonomsko in finančno moč. O tem, kako so si zahodni voditelji še v času druge svetovne vojne zamislili mednarodna denarna pravila povojnega sveta, kakšni razmisleki in interesi so jih pri tem gnali, kaj je ta sistem prinesel različnim delom sveta in kakšna je njegova dediščina danes, pol stoletja po razpadu Brettonwoodskega sistema in v odsotnosti novega dogovora te vrste, nam bodo pomagali razmišljati dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Neven Borak, dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in ekonomist dr. Urban Sušnik z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Pixabay

Bolj ko postajajo mednarodni odnosi negotovi in napeti, bolj so pomembne na videz obrobne podrobnosti, ki lahko odločijo, v katero smer se bodo odvila pogajanja

Vsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za družbene vede. Kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, sta predstavila zaslužni profesor, strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjan Svetličič ter dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Pogovor je bil prvotno predvajan v oddaji Glasovi svetov na programu Ars.

foto: Pogovori kitajske in ameriške delegacije na vrhu G20 v Buenos Airesu leta 2018, Wikipedija, javna last

Fosilizirani ostanki bujnih gozdov na Antarktiki iz časov, ko so na planetu vladali dinozavri, nazorno pričajo o tem, koliko toplejša je bila Zemlja pred davnimi časi. Po drugi strani pa so zadnjih 2 in pol milijona let večinoma prevladovale dolge ledene dobe, s kratkimi vmesnimi toplejšimi obdobji, v kakršnem živimo zadnjih 12 000 let.

Kaj je podnebno tehtnico nagnilo zdaj v eno, zdaj v drugo smer? Kakšne ekstremne dogodke lahko razberemo v geološkem zapisu planeta? Kaj nam konec koncev ta oddaljena preteklost lahko pove o dogajanju danes? Gosta tokratne Intelekte sta klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Foto: Zemlja v času zadnje ledene dobi, umetniška upodobitev, Wikipedia

Nove droge, novi izzivi

V Sloveniji se je letos v vzorcu heroina pojavil izjemno nevaren sintetični opioid fentanil, ki je 50-krat močnejši od heroina in zato vzrok za predoziranja in smrti. Strah pred fentanilom v Evropski uniji je velik, v Združenih državah Amerike in v Kanadi je namreč povzročil hudo zdravstveno krizo. Kako smo na pojav te smrtonosne droge pripravljeni v Sloveniji, kakšne so še druge nove psihoaktivne snovi pri nas ter kdo in kje danes uporablja tako nove kot stare psihoaktivne snovi?

Odgovore na ta vprašanja in opis primerov zastrupitev, obravnave bolnikov in toksikološko analizo novih psihoaktivnih snovi je ponudil posvet z naslovom Nove droge, novi izzivi, Toksikologija 2025, ki sta ga organizirala Sekcija za klinično toksikologijo Slovenskega zdravniškega društva in Center za klinično toksikologijo in farmakologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Nekaj zanimivih poudarkov boste slišali v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Javnega življenja niso ustavili.

Švedska se je boja proti novemu koronavirusu in covidu lotila s strategijo, ki je bila drugačna od večine drugih evropskih držav. Brez strogega lockdowna in policijske ure, brez zapovedane uporabe zaščitnih mask, brez zapiranja osnovnih šol. Namesto na prepovedi so stavili na priporočila. Prav zato je bil tako imenovani švedski model obvladovanja pandemije novega koronavirusa za mnoge najbolj učinkovit način boja proti covidu. Pa je temu res tako? Kaj se je dogajalo Švedskem? Ali je bil Švedski pristop bolj primeren?

Sogovorniki intelekte so bili v takratno dogajanje na Švedskem aktivno vpleteni. To so »oče« švedske strategije, infektolog in med epidemijo prvi državni epidemiolog dr. Anders Tegnell, članica tako imenovane skupine dvaindvajsetih virologinja dr. Lena Einhorn, ki je v javnem pismu izrazila odmevno kritiko in zaskrbljenost nad načinom švedskega boja proti covidu, in ekonomist dr. Joakim Sonnegard, sekretar neodvisne komisije, ki je ocenila ravnanje švedske politike in stroke v prvih dveh letih pandemije. V oddaji so izpostavili prednosti in slabosti tako imenovanega švedskega modela boja proti covidu.

Oddaja je nastala kot del projekta Pet let pozneje.Sodelujoči: Lena Einhorn, Joakim Sonnegord, Anders Tegnell, Blaž Oder in Luka Smajila. Maja Moll, Renato Horvat in Matej Rus, ki so brali prevode. Za tehnično izvedbo so poskrbeli: Janez Ahlin, Jernej Boc, Damjan Rostan in David Lap. Pripravil Iztok Konc.

Foto: MMC RTV/ Kaja Sajovic

Daljši intervju z dr. Tegnellom TUKAJ 

Podkast "Pet let pozneje" TUKAJ

Človeška spolnost je močna sila. Je zapletena in skrivnostna, verjetno se tudi zato toliko ukvarjamo z njo. Lahko je sila, ki zbližuje, lahko pa je tudi uničevalna. Družba je na področju spolnosti v zadnjih desetletjih doživela velikanske spremembe. Danes v spolnosti skoraj ni več omejitev, pogosto jo dojemamo kot potrošniško dobrino, saj živimo v svetu, v katerem seks prodaja skoraj vse. Spolnost lahko v določenih primerih začne povzročati težave, lahko ima celo hude posledice. Naraščajo namreč zasvojenosti s seksualnostjo, tudi z internetnim seksom oziroma pornografijo, ki je zaradi digitalne dostopnosti vseprisotna .

Eden od največjih paradoksov pornografije se kaže v stiski, ki jo doživljajo v spolnosti predvsem mladostniki. V preteklosti so pornografske revije in posnetke uporabljali za raziskovanje spolnosti, pripravo ali zmanjšanje napetosti pred resničnim spolnim odnosom z drugim človekom in kot vir vzburjenja. Danes pornografija ne predstavlja vira spodbude k spolnim odnosom s partnerjem, ampak prej oviro, saj se ob resničnih partnerjih ne vzburijo tako, kot to lahko dosežejo s pornografijo.
Raziskava Ministrstva za zdravje na Japonskem je pokazala, da velikega števila mladih fantov, starih med 16 in 19 let, seks z resničnimi ženskami ne zanima več ali pa do njega čutijo celo odpor. Število takih moških je od leta 2008 do 2010 naraslo s 17, 5 na 36,1 odstotka. Podobno pomanjkanje zanimanja za seks z drugo osebo so v isti raziskavi izrazili tudi starejši moški in ženske.
Kako na področju spolnosti postaviti mejo med zdravim oziroma običajnim, normalnim na eni strani in patološkim na drugi? Je ta meja enaka za vse ljudi? Gre za bolezensko stanje ali le vedenjsko težavo? Je spolno izražanje vedno stvar izbire? Kako opredeliti stanje, ko oseba izgubi nadzor nad svojim seksualnim vedenjem in z njim nadaljuje kljub negativnim posledicam?
O vsem tem v svoji knjigi Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi piše Peter Topić, psihoterapevt, ki je specialistični študij na področju zasvojenosti s seksualnostjo in travm zaključil na mednarodnem inštitutu IITAP (International Institute for Trauma and Addiction Professionals) pri svetovno priznanem strokovnjaku dr. Patricku Carnesu v Londonu in ZDA in tako postal prvi Slovenec in peti Evropejec z uglednim nazivom CSAT (Certified Sex Addiction Therapist). Danes  je gost Intelekte, ob njem pa tudi gostja, partnerska in spolna terapevtka Špela Gornik.

Foto:Mig Gilbert, Wikipedia

Kako se je skozi zgodovino oblikoval ameriški izrazito skeptičen pogled na vlogo države v družbi in gospodarstvu ter zakaj v Evropi na to gledamo drugače?

Vse odkar je Donald Trump pred približno dvema mesecema ponovno postal ameriški predsednik, lahko spremljamo celo vrsto ukrepov, ki močno krčijo in spodkopavajo ameriško državno birokracijo oziroma vrsto državnih podsistemov, ki skrbijo za najrazličnejša polja ameriške družbe in gospodarstva, od pokojninskega sistema pa do državne vremenske službe. Če se površnemu opazovalcu lahko zdi, da gre pri tem početju za povsem individualne kaprice nekaterih vplivnih ljudi v administraciji, pa nekoliko bolj podroben pogled v ameriški politični diskurz hitro pokaže, da se te ideje nikakor niso pojavile čez noč, ampak je skepticizem do javnih sistemov že dolgo globoko zasidran v ameriški politični kulturi, ameriško pojmovanje države in njenih nalog ter pristojnosti pa je v marsikaterem oziru precej drugačno od tistega, ki se je oblikovalo na evropski celini, kjer kot razmeroma samoumevno razumemo, da država skrbi za celo vrsto stvari, od zdravstvenih in socialnih sistemov, pa do šolstva in okoljskih regulacij ter celo lastništva osnovne infrastrukture. Kako sta se ta dva precej različna pogleda na vlogo države v družbi in gospodarstvu skozi zgodovino oblikovala in razvijala, katere so glavne razlike med njima ter kaj eden ali drugi koncept lahko pomeni za funkcioniranje moderne države v današnjem času, se bomo spraševali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dr. Bogomirja Kovača z ljubljanske Ekonomske fakultete, politologa dr. Igorja Lukšiča s Fakultete za družbene vede ter kulturologa dr. Blaža Kosovela. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: izsek iz preambule ustave Združenih držav

Zgodnje vesolje je bilo precej drugačno, kot smo si še včeraj zamišljali. Zvezde in galaksije so bile večje in svetlejše, nastajati pa so začele mnogo prej, kot smo domnevali. Že v središčih najzgodnejših galaksij najdemo tudi orjaške črne luknje, kar povsem spreminja naše razumevanje, kako so ti nenavadni pojavi nastajali. Ob določenih pogojih je mogoče opazovati posamezne zvezdne kopice, torej večje skupke zvezd znotraj mlade galaksije, kot je na primer galaksija, imenovana Roj kresničk, ki jo raziskuje prof. dr. Maruša Bradač. Opaziti je mogoče celo eno samo posamezno zvezdo, kot je primer zvezde Eärendil. Vsa ta nova odkritja in z njimi kup svežih ugank je prinesel vesoljski teleskop Jamesa Webba, naslednik legendarnega Hubbla.

Kakšna spoznanja se nam zdaj s tem odpirajo, preverjamo v tokratni Intelekti. Gosta sta astrofizika prof. dr. Maruša Bradač in prof. dr. Tomaž Zwitter s fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Foto: Galaksija Roj kresničk je na Webbovi fotografiji razpotegnjena črta na sredini posnetka. Nastala je približno 600 milijonov let po velikem poku. Tako jo razpotegne gravitacijsko lečenje.
Vir: NASA, ESA, CSA, STScI, Chris Willott (NRC-Canada), Lamiya Mowla (Wellesley College), Kartheik Iyer (Columbia)

Ob 40. obletnici izvolitve Gorbačova na položaj generalnega sekretarja sovjetske komunistične partije skušamo opredeliti njegovo vlogo v svetovni zgodovini

11. marca 1985 je na čelo sovjetske partije in države stopil tedaj 54-letni Mihail Sergejevič Gorbačov. V Kremlju je sicer zdržal vsega 6 let in pol, a kakšnih šest let in pol je to bilo! Perestrojka in glasnost, jedrska nesreča v Černobilu in jedrski detant z Združenimi državami, združitev Nemčije in razpad Sovjetske zveze … Ob 40. obletnici prihoda Gorbačova na oblast smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav opredeliti njegovo vlogo v svetovni zgodovini? Je bil eden največjih junakov 20. stoletja, humanist, ki je razgradil železno zaveso in po mirni poti končal hladno vojno, ali pa je bil, nasprotno, nepoboljšljiv naivnež, ki je za prazen nič spodkopal temelje ruske geopolitične moči? – Odgovore so nam pomagali iskati dr. Tomaž Gerden, Miha Lampreht in Branko Soban, trije novinarji torej, ki so tako rekoč v živo spremljali in za nas v Sloveniji komentirali poteze, ki jih je, ko je bil na oblasti, Gorbačov vlekel.

Foto: Mihail S. Gorbačov oktobra 1991 (Lev L. Medvedev / Wikipedia)

Digitalne platforme so predmet številnih analiz, ki poskušajo razložiti, kako delujejo in kakšne so posledice tega delovanja. Algoritmi družbenih medijev določene vsebine naredijo vidnejše, druge pa nevidne. Od nekdaj že velja, da komunikatorja ne plačaš le za to, da kaj pove, ampak tudi, da ostane tiho. O čem molčijo tehnofevdalci, kako nas spreminja ekonomija pozornosti in v katero smer se obrača družba? Nekaj odgovor v tokratni oddaji Intelekta.

Si programska posodobitev?

Digitalizacija dela in življenja

Kako si v Pekingu predstavljajo dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence?

Od začetka drugega Trumpovega predsednikovanja je sicer minilo vsega mesec dni, a to je čisto dovolj dolgo obdobje, da smo lahko razbrali, kakšno zunanjo politiko nameravajo zdaj voditi Združene države – transakcijsko politiko, ki je utemeljena na logiki moči, politiko, ki v odnosih med državami pač utrjuje zakon džungle. Da Putinova Rusija razmišlja podobno, smo se lahko prepričali pred skoraj natanko tremi leti, ko se je začela vojna v Ukrajini.

Zato se velja vprašati, ali tako razmišlja tudi tretja velika sila 21. stoletja, Ljudska republika Kitajska, ali pa imajo oblastniki v Pekingu vendarle kakšno drugačno vizijo, na drugačnih, po možnosti manj krutih principih utemeljen sistem mednarodnih odnosov, ki bi ga zdaj lahko ponudili svetu? Kako si, še drugače rečeno, Kitajska predstavlja dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi, ki jih v širokem razponu od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence prinaša bližnja prihodnost?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri sinologinje, predavateljice na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: soustanoviteljico oddelka red. prof. dr. Jano Rošker pa doc. dr. Sašo Istenič Kotar ter doc. dr. Majo Veselič.

foto: AmazingArtWork / Pixabay

Kako sploh deluje »venture« oziroma tvegani kapital, kdaj je nastal in kako se spreminjal v zadnjih desetletjih, kakšna je njegova vloga v svetu, zakaj je tako močno skoncentriran v Združenih državah Amerike in koliko je to sploh pomembno tako za tehnološki razvoj kot za gospodarsko rast evropske celine v prihodnosti?

Verjetno je do danes že tako rekoč vsakdo slišal besedno zvezo »tvegani kapital«. In če ste slučajno med tistimi, ki se jim ta ni vtisnila v spomin, nedvomno poznate in morda celo dnevno uporabljate izdelke cele množice podjetij, ki so nastala prav s pomočjo te vrste financiranja, ki se je pred pol stoletja pod imenom »venture capital« rodilo v Silicijevi dolini v Kaliforniji. Vse od našega brskanja po spletu pa do internetnega naročanja izdelkov, da ne govorimo o celi vrsti naprav, na katerih do teh storitev dostopamo, je namreč nastalo z velikimi, včasih kar megalomanskimi vložki tveganega kapitala in v zadnjih desetletjih po pospešenem postopku zraslo v resnično gigantska podjetja ter povzročilo močno dominacijo ameriških produktov predvsem v tehnološkem sektorju. Tudi v luči geopolitičnih sprememb, ki nam jasno kažejo, da evropsko-ameriško zavezništvo ni nujno tako trdno, kot se je zdelo, bomo torej v današnji Intelekti skušali nekoliko osvetliti fenomen tveganega kapitala: kapitala, ki je pripravljen vložiti včasih velikanske zneske v projekte, ki še ne delajo dobička in morda sploh niso nič drugega kot začetna zamisel, ter upa, da bo čez nekaj let lahko čisto majhen odstotek teh »startupov« oziroma zagonskih podjetij prodal za visoke večkratnike svojega vložka; kapitala, ki denar vloži v podjetja, ki jim banke ne bi namenile niti kredita, in igra na to, da bo v množici spodletelih investicij stavil vsaj na kakšen zmagovalni podjem, ki je uvidel prihodnji tehnološki in družbeni razvoj sveta; kapitala, ki je odigral ključno vlogo pri nastanku podjetjih najbogatejših zemljanov; ter nenazadnje kapitala, katerega skladi so do danes privabili že toliko vlagateljev, da lahko upravljajo tudi z desetinami milijardami premoženj oziroma - da si lahko to lažje predstavljamo - večkratniki slovenskega državnega proračuna. Pri zarisovanju tega fenomena nam bodo v tokratni Intelekti pomagali dolgoletni upravljalec premoženja in partner slovenskega sklada tveganega kapitala Tivoli Ventures Andraž Grahek, podjetnik, soustanovitelj enega prvih uspešnih slovenskih zagonskih podjetij Zemanta, zdaj pa tudi vlagatelj v zagonska podjetja Boštjan Špetič ter zgodovinar in novinar Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Pixabay

Do sredine leta 2024 je bilo po vsem svetu uporabljenih 13 milijard in pol odmerkov cepiva proti covidu. Največji delež gre mRNK cepivoma družb Pfizer in Moderna.

Letos mineva pet let od izbruha pandemije novega koronavirusa SARS-CoV-2. Ta je terjal že več kot 7 milijonov življenj, samo v Sloveniji je zaradi covida umrlo približno 7.000 prebivalcev. Stroka je enotna – smrti bi bilo še več, če ne bi hitro razvili učinkovitih mRNK cepiv.

Kljub temu zlasti na družbenih omrežjih nekatera vprašanja vedno znova kljubujejo znanosti: Ali so bila mRNK cepiva dovolj preizkušena, ali je bil del človeštva zgolj del velikega cepilnega eksperimenta, ki je farmacevtskima družbama Pfizer in Moderna samo do leta 2023 prinesel več kot 100 milijard evrov? Zakaj smo v Sloveniji več odmerkov zavrgli, kot porabili? Kakšna je prihodnost mRNK cepiv?

Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: infektologinja dr. Bojana Beović, specialistka javnega zdravja dr Marta Grgič Vitek in sintezni biolog dr. Roman Jerala.

V sodobni digitalizirani družbi je druženje v spletnih prostorih prek različnih zaslonskih tehnologij del vsakdanjega življenja. Vendar nove aplikacije in naprave ne omogočajo le druženja z ljudmi iz fizičnega sveta, temveč tudi druženje z vplivnicami in vplivneži, znanimi iz sveta športa, zabave in politike, pa tudi s klepetalnimi roboti, ki jih poganja generativna umetna inteligenca. Kakšna je reprezentacija prijateljstva na družbenih medijih? Kako podatkovna ekonomija vpliva na te najtesnejše in najgloblje stike? Ali se v globoko polariziranem in radikaliziranem svetu krhajo pristni medosebni odnosi? Kje je torej danes še mesto za pravo prijateljstvo?

O tem se je Urška Henigman pogovarjala s sogovornicami, ki so to tematiko predstavile vsaka s svojega zornega kota. Raziskovalka Katja Koren Ošljak s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je govorila o rezultatih raziskav Medijski repertoarji mladih in Digitalna zrelost mladih, pomen in vlogo prijateljstva pri vplivnicah in vplivnežih je razložila komunikatorka znanosti s Fakultete za računalništvo Univerze v Ljubljani Tinca Lukan, zgodovinarka dr.Manca G. Renko je predstavila reprezentacije prijateljstva v korespondencah, ki jih je našla v zgodovinskih arhivih, red. prof. dr.Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani nam je pojasnila, kakšno vlogo igra prijateljstvo v različnih življenjskih obdobjih in ali lahko sega prek meja družbenih razredov, psihologinja izr. prof. dr.Ana Kozina s Pedagoškega inštituta pa je izpostavila, da se otroci in mladi sočutja, empatije in prijateljstva učijo tudi prek odnosa, ki ga z njimi vzpostavi in ohranja učiteljica ali učitelj.

Eternal you - Nesmrtni ti

Zdaj, ko se, zahvaljujoč vzponu generativne umetne inteligence, zdi, da so stroji človeka presegli, se krepi vtis, da moramo o svetu in svojem novem, obrobnem mestu v njem začeti razmišljati drugače. Toda: kako?

V znameniti Sofoklejevi tragediji o Antigoni lahko preberemo tele privzdignjene besede: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti / in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. […] Govor je iznašel in misel, / begotno kot veter, in smisel / za red in zakone v državi, / in toplo zavetje / pred mrazom neznosnim, / pred ploho nevšečno dežjá. / Vedno izhod si poišče, / nikdár ne zaide v zadrego, / le sredstva, da bi smrti utekel, / ne najde. A iz stiske bolezni / težko ozdravljivih / le našel je pot.« In čeprav je od časov, ko so nastajale starogrške drame, minilo že kakih 2500 let, nas vzneseni sentiment, ki prežema navedeni odlomek, povečini še kar nagovarja.

Saj drži, da smo v vmesnem času zagrešili nekaj genocidov, da smo se zapletli v nekaj globalnih vojn, da smo planet prignali na rob ekološkega kolapsa in da so, ne nazadnje, znanstveniki od Kopernika do Darwina prepričljivo dokazali, da nas noben božji načrt ni postavil na kak posebej visok piedestal, pa vendar ljudje o homo sapinesu še vedno najraje razmišljamo kot o nesporni kroni stvarstva in najbolj zanesljivem merilu vseh stvari. A zdaj, ko se pred našimi očmi odvija prava pravcata znanstveno-tehnološka revolucija – pa naj gre za generativno umetno inteligenco, za genski inženiring ali za kvantne računalnike –, se vendarle krepi vtis, da nam je krona naposled – in nepovratno tako – padla z glave in da moramo torej o svetu in svojem, slej ko prej obrobnem mestu v njem začeti razmišljati radikalno drugače. Toda: kako?

Eno izmed možnosti menda ponujajo tiste intelektualne tradicije, ki jih je mogoče opredeliti s krovnim pojmom »antihumanizem« in že dolgo polemizirajo s stališči, ki jih je sicer tako elokventno ubesedil Sofoklej. A kaj natanko antihumanizem ponuja namesto vere v človekov neomejeni potencial in kako naj bi nam antihumanistična perspektiva mogla pomagati preživeti 21. stoletje, ki ga, kot kaže, usodno zaznamuje medsebojno prepletanje krize etabliranih družbeno-političnih institucij, ekološke katastrofe in znanstveno-tehnološke revolucije?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili Roberta Bobniča, asistenta na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa dr. Natalijo Majsovo, izredno profesorico na istem oddelku, ter dr. Primoža Krašovca, docenta na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

foto: Leonardo Da Vinci – Vitruvijev človek, 1490, črnilo na papirju, izsek (Wikipedija, javna last)

Korporacija Meta, pod okrilje katere sodijo digitalne platforme Facebook, Instagram, WhatsApp (tri izmed štirih po številu uporabnikov največjih spletnih platform), je pred tednom dni ukinila preverjanje dejstev na svojih platformah v Združenih državah Amerike. Gre za pomenljiv obrat in jasen signal, da se opušča aktivna prizadevanja za zmanjševanje širjenja dezinformacij, zavajanj in laži na socialnih omrežjih.

Zadnje desetletje je – vsaj od afere s Cambridge Analytico naprej – na različne načine nazorno pokazalo, da so številne vsebine, ki se najbolj viralno in tudi ciljano širijo po spletu, izrazito škodljive, tako za posameznike in posameznice kot za družbo v celoti; za našo zmožnost, med drugim, da se kvalitetno informiramo o dogajanju in na tej podlagi sprejemamo svoje odločitve, tudi politične. V prvi vrsti so žvižgači razkrivali, da platforme prek svojih algoritmov spodbujajo vsebine, s katerimi bi čim dlje zadržale uporabnike na omrežjih, ne glede na potencialno spornost vsebin, in zavračajo mehanizme, ki bi njihovo širjenje vsaj nekoliko omejili.

Sledil je pritisk, tudi v obliki zakonodaje, kot je v Evropski uniji Akt o digitalnih storitvah, da morajo tehnološki velikani, ki so med najbogatejšimi podjetji na svetu, z različnimi pristopi aktivno zmanjševati količino problematičnih vsebin na svojih platformah. Med drugim s preverjanjem dejstev. In prav to se zdaj ukinja.

Če sodimo že po izjavi šefa Mete, Marka Zuckerberga, se s tem podjetje zgolj vrača k svojim koreninam. Nobena skrivnost sicer ni, da je ta odločitev neposredni odgovor na vrnitev Donalda Trumpa na čelo ZDA, ki je moderiranju vsebin in preverjanju dejstev, ki je njega samega redno postavljalo na laž, pač izrazito nenaklonjen. Meta in številna druga podjetja se zdaj prilagajajo novi politični realnosti, to pa bo imelo daljnosežne posledice.

Kaj se torej obeta v digitalnem prostoru in pri pogojih za objektivno poročanje in preverjanje dejstev, za profesionalno novinarsko delo? Na kakšne načine bodo te spremembe zadele Evropo, kaj pomenijo za demokracijo in kakšne strategije bi bile v teh spremenjenih pogojih smiselne, to bodo teme v središču tokratne Intelekte. Gostje v studiu danes so prof. dr. Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ustanoviteljica in odgovorna urednica centra za preiskovalno novinarstvo Oštro Anuška Delić, doc. dr. Jernej Kaluža s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in dr. Aleš Mendiževec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU.

Kvantni računalniki bodo kos nalogam, ki jim niti najzmogljivejši superračunalniki niso. Med drugim bi kaj zlahka strli enkripcijo, ki danes ščiti naše digitalne podatke. Prav zato se zdaj zelo intenzivno, tudi pri nas, razvija kvantne komunikacije, ki bi bile varne pred tovrstnimi vdori.

Možnosti, ki se bodo odprle z zmogljivostmi kvantnih računalnikov in z drugimi kvantnimi tehnologijami, bodo temeljito poglobile naše razumevanje dogajanja na nano nivoju, na ravni molekul in atomov torej, ter s tem prinesle izreden pospešek na številnih področjih; od razvoja zdravil do novih materialov. Prav zato govorimo kar o drugi kvantni revoluciji. O drugi pa zato, ker je že samo odkritje principov kvante mehanike pred sto leti prineslo ne samo novo razumevanje, kako deluje vesolje na najmanjšem nivoju, ampak je to znanje tudi nujni sestavni del cele palete danes samoumevnih tehnologij; od računalniških mikročipov, GPS-ja, sončnih celic, laserjev, slikanja z magnetno resonanco in številnih drugih.
Kaj dejansko prinaša druga kvantna revolucija in kaj vse se razvija pri nas, so v tokratni Intelekti osvetlili prof. dr. Anton Ramšak s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta "Jožef Stefan", prof. dr. Dragan Mihailović, vodja odseka za kompleksne snovi na IJS in Nanocentra, dr. Zala Lenarčič z odseka za teoretično fiziko IJS ter izr. prof. dr. Lev Vidmar z IJS in Fakultete za matematiko in fiziko UL.

Svetle in temne plati sreče. Katere osebnostne lastnosti so najboljša kombinacija za srečo v življenju? Zakaj zahodne potrošniške družbe od ljudi zahtevajo, da so srečni? Kaj sreča sploh je?

Po zadnjih podatkih evropskega statističnega urada živimo v Sloveniji srečni ljudje. Po sreči smo namreč na drugem mestu: takoj za Finci, skupaj z Belgijci, Avstrijci in Romuni. Tako raziskava. Kaj pa pravijo naključni mimoidoči na ljubljanskih ulicah in strokovnjaki, s katerimi smo govorili? Sodelujejo: psihologinja prof. dr. Andreja Avsec, filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl in nevroznanstvenik prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

Raziskovalce zanima, kako je občutek sreče odvisen od človekovega spola, starosti, religioznosti, izobrazbe. Zanima jih, katere osebnostne lastnosti so najboljša kombinacija za srečo v življenju. Znanstveniki že razumejo, kako se sreča odseva v možganih. Sreča pa ima tudi svojo temno plat. Izpostavimo industrijo sreče in prisiljeno srečo, ki vodi do različnih konfliktov. Foto: Pixabay, cc

Znanstvena monografija »Psihologija subjektivnega blagostanja: znanstvena spoznanja o sreči« TUKAJ

Kako dejansko poteka mednarodno razvojno sodelovanje, kakršno se je razvilo od 2. svetovne vojne naprej, na kakšne načine države skozenj uveljavljajo svoje geopolitične in ekonomske interese ter kako se v tem razlikuje delovanje držav globalnega Severa in globalnega Juga

Ob prazničnih dneh, ki so pred vrati, se bo najbrž marsikdo spomnil tudi na tiste, ki živijo v pomanjkanju, in ne bo obdaroval le svojih bližnjih, ampak bo pomoč namenil tudi ranljivim v širši skupnosti. Če je tovrstna humanitarna dejavnost verjetno že od nekdaj del človeške zgodovine in tudi del mnogih religij in vrednostnih sistemov, pa je širši svetovni ustroj humanitarne in tudi razvojne pomoči – organizem, ki ga sestavlja vrsta mednarodnih institucij, pa nevladnih organizacij in nenazadnje nacionalnih razvojnih agencij – v resnici nekaj, kar je nastalo šele v modernem svetu. Čeprav lahko tudi posamezniki redno participiramo v akcijah pomoči ljudem na drugih kontinentih, zahodne države in tudi druge velesile, kot je denimo Kitajska, pa del svojega proračuna stalno namenjajo za humanitarno in razvojno pomoč, pa v resnici le malo vemo o tem, kako ti sistemi zares delujejo ter s kakšnimi težavami se spopadajo organizacije, ki ga sestavljajo. Še več, naše predstave o mednarodni humanitarni in razvojni pomoči segajo vse od idealizacij njene dobrohotnosti do cinizma in skepse glede dejanskih rezultatov tovrstnih projektov. Pri vsem tem pa seveda ne moremo mimo vprašanja, zakaj države sploh namenjajo denar in energijo za tovrstno pomoč po svetu in kaj imajo v prostoru mednarodnih odnosov - kjer se stvari praviloma ne odvijajo iz čiste ljubezni, ampak iz koristi - od tega? To so nekatere od tem, o katerih bomo govorili v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo znanstveno sodelavko Centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jano Arbeiter, ter politologinjo dr. Katjo Žvan Elliott in antropologinjo Anušo Pisanec, obe z Direktorata za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, ki sta v preteklosti delovali tudi na terenu, predvsem v nekaterih afriških državah. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Pixabay