Razgledi in razmisleki

Sergij Žadan je letošnji prejemnik glavne nagrade mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Pisatelj, pesnik in glasbenik se je vzpostavil kot pomemben pričevalec o posovjetski družbeni krajini vzhodne Ukrajine, območju, ki sicer v nacionalnem literarnem kanonu ni dobro zastopano. V slovenščino sta prevedena dva njegova romana, Vorošilovgrad in Internat. V prvem je Žadan obravnaval negotovost v luči finančne krize leta 2008, v drugem se je lotil vojne, ki je v Donbasu vzniknila po letu 2014. Slovenijo je obiskal že leta 2018 kot gost festivala Fabula, letos pa na festival Vilenica prihaja v povsem novem kontekstu, izrazito določenem z novo fazo ukrajinsko-ruske vojne. Z njim se je o literaturi, jeziku in vojni pogovarjal Blaž Kavšek. Bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič, tonska realizacija Janez Ahlin, Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

V Galeriji Cankarjevega doma je na ogled razstava Kozmos Kosovel, osrednji razstavni dogodek v Kosovelovem letu, ki »Kosovela ne predstavlja kot oddaljen literarni spomenik, temveč kot izjemno aktualnega misleca, umetnika in vizionarja, ter poskuša odgovoriti na vprašanje, zakaj danes ne zveni staromodno, temveč nelagodno aktualno,« so zapisali v Narodni in univerzitetni knjižnici, ki je bila bistven člen pri pripravi in postavitvi razstave. Kustos je bil namreč mag. Marijan Rupert, vodja Rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva v NUK-u, prostorsko zasnovo pa so oblikovali študenti akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani; pri zvočnih posnetkih interpretacij Kosovelove poezije je sodeloval tudi tretji program, program Ars Radia Slovenija. Razstavo v Cankarjevem domu si bo mogoče ogledati vse do 9. maja prihodnje leto. Tadeja Krečič je v studio povabila kustosa, magistra Marijana Ruperta. Tonska izvedba: Liam Samsa.

V zbirki Antologije Vilenice so pri Društvu slovenskih pisateljev izdali antologijo sodobne poljske književnosti z naslovom Wielki ping-pong . Urednik je poljski pesnik in prevajalec Miłosz Biedrzycki, ki je vanjo uvrstil pesmi in prozne odlomke enaindvajsetih avtorjev in avtoric. Pesmi in prozna besedila, vključene v antologijo, so prevedle Jana Unuk, Katarina Šalamun Biedrzycka in Lara Unuk. Urednika Antologije sodobne poljske književnosti Wielki ping-pong Miłosza Biedrzyckega v studio povabila Staša Grahek. Tonski mojster: Maks Pust

V nekaterih evropskih državah so tradicionalni prispevek, s katerim prebivalci financirajo javne radiotelevizije, odpravili, v drugih so ga ohranili, ponekod pa o spremembi sistema še razpravljajo. Kateri modeli financiranja javnih medijev so v novi medijski krajini najbolj vzdržni? Kaj se zgodi s programom, ko je javnega denarja manj oziroma financiranje ni več predvidljivo, ampak je bolj odvisno od odločitev oblasti? Katere vsebine so pri tem najbolj ranljive – in ali je med njimi tudi kultura? Kakšen je pomen javnih medijev za kulturno produkcijo in poročanje o kulturi ter kaj lahko izgubimo, če se ta vloga zmanjša? O teh vprašanjih smo se pogovarjali s Florence Hartmann, vodjo analitičnega oddelka Evropske radiodifuzne zveze (EBU), in Léo Hermen, medijsko analitičarko EBU in avtorico raziskave o vplivu javnih medijev na kulturo.

Tone Škrjanec je prvo pesniško zbirko Blues zamaha izdal leta 1997, odtlej je objavil še deset pesniških zbirk, zadnjo z naslovom Indigo leta 2023. Leta 2017 je prejel nagrado čaša nesmrtnosti za svoj pesniški opus, leta 2018 pa še Jenkovo in Veronikino nagrado za pesniško zbirko Dihaj. Njegova poezija je prevedena v številne jezike. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko delo. Ob začetku letošnje Vilenice se je v atriju RTV centra Koper / Capodistria s pesnikom Tonetom Škrjancem pogovarjala Irena Urbič. Objavljamo nekoliko skrajšan posnetek pogovora.

Kristina Grozeva in Petar Valčanov sta par tako zasebno kot profesionalno. Dvojec, ki že od začetka filmskega ustvarjanja skupaj piše scenarije za filme in jih skupaj tudi režira, je zaslužen za več mednarodno izjemno uspešnih bolgarskih filmov zadnjih petnajstih let. Z režiserjema se je Petra Meterc pogovarjala na julijskem festivalu v Karlovih Varih, kjer sta predstavljala svoj novi igrani film Črni denar za bele noči. Snemal je Gašper Loborec, prevode sta brala Lidija Hartman in Jure Franko.

V Sarajevu poteka mednarodni filmski festival, ki je eden najpomembnejših festivalov jugovzhodne Evrope. Tam je te dni doživel svetovno premiero novi celovečerni igrani film Izgubljeni sin režiserja in scenarista Darka Štanteta. Leta 2018 je Štante posnel prvenec z naslovom Posledice, v katerem je obravnaval mladostnike na robu; središčna tema novega filma Izgubljeni sin je v širšem pomenu nasilje. Z režiserjem Izgubljenega sina Darkom Štantetom se je pred sarajevsko premiero pogovarjal Aleksander Čobec. Foto: Slovenski filmski center

Na območju gradnje Potniškega centra Ljubljana od začetka aprila potekajo arheološke raziskave, ki so razkrile veliko grobov severnega emonskega grobišča, ki je eno najzanimivejših in najbolje raziskanih rimskih grobišč v Evropi. Raziskave pod vodstvom Mestnega muzeja Ljubljana izvaja ekipa Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano. Več pa v oddaji Razgledi in razmisleki; z dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico in kustosinjo za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana, in Matjažem Jenkom iz Skupine Stik, ki je vodja arheoloških raziskav, se je pogovarjala Staša Grahek. Izjemno najdbo, o kateri sta govorila strokovnjaka, rimski nagrobnik iz nabrežinskega apnenca, izdelan v 1. stoletju našega štetja, so medtem dvignili in prepeljali v Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kot beremo na spletni strani Zavoda, bo nagrobnik po doslej prepoznavnih značilnostih predvidoma sodil med najpomembnejše in najlepše ohranjene tovrstne predmete ne le v zbirki Mestnega muzeja Ljubljana, temveč v celotni dediščini Emone, saj ga odlikujeta izjemno bogato dekorativno oblikovanje in visoka raven kamnoseške izvedbe. Ton in montaža Maks Pust.

Zoran Mušič in zbirka starih indijskih del z dodanim Hiroshigejevim lesorezom je razstava, uvrščena se v sklop Odstiranja Narodne galerije. Gre za enajst del na papirju, ki jih je Zoran Mušič podaril nečakinji Vandi Mušič, ona pa Narodni galeriji. Vse do zdaj kustosi zbirke niso mogli ikonografsko, slogovno ali časovno opredeliti, zato je to prva razstava kakih indijskih del v prostorih Narodne galerije. Tokrat je nastala s pomočjo docentke doktorice Nine Petek s Filozofske fakultete. Razstavo si je mogoče ogledati vse do drugega septembra, predstavljata jo avtorica razstave Kristina Preininger in Tadeja Krečič.

Angola je leta 1975 po dolgotrajnem boju proti portugalski kolonialni oblasti postala neodvisna. V tem procesu je imela pomembno vlogo tudi glasba. Semba, eden osrednjih glasbenih izrazov sodobne Angole, je nastala v urbanem prostoru Luande kot preplet lokalnih tradicij in novih mestnih kultur. V desetletjih pred neodvisnostjo je postala tudi nosilka političnih in identitetnih vprašanj. Na povezavi med glasbo, identiteto in družbeno izkušnjo temelji film Moja semba angolskega režiserja Huga Salvaterra. Film, ki so ga premierno prikazali na festivalu v Rotterdamu, v začetku junija pa na Kino Otoku v Izoli, spremlja mlade prebivalce Luande ter odpira vprašanja dela, družbene neenakosti, marginalizacije in pripadnosti. Med protagonisti je mladi pesnik z albinizmom - ob njem se v filmu razvije pre o izkušnji drugačnosti in družbene izključenosti. Hugo Salvaterra, ki se opredeljuje kot panafriški ustvarjalec, v svojih delih prepleta dokumentarne in igrane prvine ter razmišlja o razmerju med umetnostjo, politiko in vsakdanjim življenjem. Tina Poglajen se je z njim v Izoli pogovarjala o glasbi kot prostoru družbenega izraza, o Luandi kot filmskem prizorišču, o sodobni afriški kinematografiji ter o pogojih filmskega ustvarjanja v okolju, kjer institucionalna podpora kulturi ostaja omejena. Bere Igor Velše, ton in montaža Janez Ahlin.

Film 3 tedne pozneje srbskega režiserja Miroslava Terzića, ki je bil nedavno prikazan in nagrajen na festivalu v Karlovih Varih in na puljskem filmskem festivalu, se posveča medvrstniškemu nasilju. Režiser, ki ga je za film navdihnil resničen dogodek, ob snovanju filma pa se je zgodilo tudi množično streljanje na šoli v Beogradu, pravi, da so mladi junaki v njegovem filmu pravzaprav ogledalo nasilne družbe. Z Miroslavom Terzićem se je v Karlovih Varih pogovarjala Petra Meterc. Bere Jure Franko, ton in montaža Janez Ahlin.

Veliko kulturnih ustvarjalcev te dni pretresa sporočilo ministrstva za kulturo, da naj predvidijo zmanjšanje sredstev za načrtovane dejavnosti. Med njimi so tudi upravičenci, ki imajo z ministrstvom že sklenjene pogodbe, zaradi česar so ogroženi programi, festivali in prireditve. Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc je sporočila, da je razlog pretirana poraba ministrstva v prejšnjem mandatu, nekdanja ministrica Asta Vrečko pa poudarja, da je bil denar zagotovljen in da gre za obračunavanje z nevladnim sektorjem na področju kulture. Koliko bo odpovedi načrtovanih programov? Kaj pomeni tak dopis in kakšne posledice prinaša za dolgoročno načrtovanje na širšem področju kulture? Gostje: Ignacija Fridl Jarc, ministrica za kulturo; Jurij Krpan, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo; Uroš Veber, predsednik Asociacije - društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture.

Prof. dr. Ronnyju Maiku Lederju je uspelo spremeniti mnenje javnosti in odločevalcev o propadanju Naravoslovnega muzeja v Leipzigu. Tako je ustvaril eno zanimivejših zgodb na področju kulture v Evropi. Pred njegovim prihodom je bil muzej predmet razprav o zmanjšanju sredstev in celo o zaprtju. Ronny Maik Leder pa je postopno oblikoval zamisel o preselitvi muzeja v nekdanji podzemni zabaviščni kompleks Bowlingtreff, o njegovih učinkih na širšo skupnost in o zgledu trajnostnega delovanja. Postal je ambasador zamisli, ki so ji kmalu začeli verjeti tudi drugi. Odprtje novega Naravoslovnega muzeja v Leipzigu načrtujejo za leto 2030. O tem, kako mu je uspelo, smo se z njim pogovarjali ob mednarodni konferenci o raziskovanju in ohranjanju kulturne dediščine na Bledu.

Armenska kinematografija ima bogato in burno zgodovino. Nastajala je v senci sovjetske cenzure, v obdobju represije in pregona nekaterih njenih najpomembnejših ustvarjalcev, po razpadu Sovjetske zveze pa se je znašla brez ustrezne infrastrukture in financiranja. Pa vendar imajo Armenci danes izjemno filmsko dediščino, le da zunaj njihove države ostaja skoraj neznana. Ponovnega odkrivanja se je osebno lotila armenska režiserka Tamara Stepanyan, ki živi in ustvarja v Franciji. Njen dokumentarni film Moji armenski duhovi, letos prikazan na Berlinalu, je nastal po smrti njenega očeta Vigena Stepanyana leta 2021; bil je eden najopaznejših armenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Tamara Stepanyan svoj film, ki so ga v začetku junija prikazali na festivalu Kino otok v Izoli, razume kot nadaljevanje pretrganega pogovora z očetom. Pregledala je več kot dvesto armenskih filmov iz sovjetskega obdobja, preučila arhivsko gradivo in cenzorske dosjeje ter tako znova osvetlila svet, ki ga mlajše generacije slabo poznajo, starejše pa pogosto potiskajo v pozabo. Tina Poglajen se je z njo pogovarjala o žalovanju in spominu, o protislovjih sovjetske kinematografije, položaju ustvarjalk v pretežno moški filmski dediščini ter o tem, zakaj je včasih prav pogled od zunaj pogoj za resnično razumevanje lastne zgodovine. Bere Ana Bohte, ton in montaža Janez Ahlin.

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinah je na ogled razstava Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst. Gre za arhitektko in industrijsko oblikovalko Bibo Bertok, ki je v sedemdesetih, pa tudi osemdesetih letih zaznamovala slovensko pohištveno industrijo po načelih funkcionalnosti, oblike, proizvodno – tehnoloških zahtev, tržne uspešnosti in humanosti bivanja »v betonskih celicah spalnih naselij,« kot je sama rekla. Njeni usmerjenosti je sledil tudi veliko bolj poznani oblikovalec Niko Kralj. Razstavo Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst si bo mogoče v Fužinskem gradu ogledati vse do začetka novembra. Za širšo predstavitev oblikovalke Bibe Bertok in razstave je kustosinji Špelo Šubic in Barbaro Predan Tadeja Krečič povabila v studio oddaje Razgledi in razmisleki.

Lobelovi so na videz povsem običajna kanadska družina srednjega razreda: hiša z vrtom, trije otroci in najstarejši sin, ki vsakdanje življenje snema z domačo videokamero. Vse je videti običajno, le da nobeden izmed otrok ne ve, s čim se njihov oče preživlja. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Petra Meterc pogovarja s kanadskim režiserjem Mikom Lobelom, ki je v svojem dokumentarnem filmu Ne hodi gor raziskal skrivnost, s katero je odraščal, in posledice, ki jih je ta imela nanj in na njegovo družino. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

John Smith sodi med ključne predstavnike britanske filmske avantgarde, čeprav sam takšnim oznakam že dolgo nasprotuje. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ustvarja filme in videe, ki so zaznamovali tako eksperimentalni film kot galerijsko umetnost, njegova dela pa danes hranijo in predstavljajo najuglednejše svetovne ustanove sodobne umetnosti. Ob bok avtorjem, kot so Malcolm Le Grice, Lis Rhodes in Michael Snow, ga postavljajo predvsem zaradi izvirnega raziskovanja razmerij med podobo, jezikom in pomenom. Čeprav njegovi filmi pogosto izhajajo iz povsem vsakdanjih prizorov – ulice, hotelske sobe, pogleda skozi okno ali napisa v izložbi –, se iz njih razvijajo duhoviti in hkrati natančni premisleki o zaznavi, jeziku in načinih, kako ustvarjamo pomen. Njegov znameniti film Dekle, ki žveči čigumi danes velja za eno ključnih del britanskega eksperimentalnega filma, med njegove najbolj znane stvaritve pa sodijo tudi Črni stolp, videoesejistični cikel Hotelski dnevniki ter najnovejši celovečerni film Biti John Smith, v katerem z razmislekom o lastnem imenu preplete avtobiografijo, samoironijo in kritičen pogled na sodobni svet. Maja je bil John Smith gost 6. festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X; posvetili so mu retrospektivo in ob tej priložnosti je tudi obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralec Igor Velše, ton in montaža Robert Markoč.

“Kako bi sploh lahko pozabil, ne da bi pri tem izgubil del sebe?” se v romanu Razpad na spomine sprašuje češki pesnik, pisatelj in publicist Marek Torčik. V svojem romanesknem prvencu se vrača v težko otroštvo, zaznamovano z nasiljem, revščino in alkoholizmom ter odnosom z mamo samohranilko, ki se ni zmožna spoprijeti s sinovo homoseksualnostjo. V ospredju je tema spomina, ki razkraja in hkrati oblikuje fragmentarno pripoved. Zakaj meni, da je včasih dobro tudi pozabiti, in zakaj bi se morali truditi razumeti celo fašiste, pa je povedal v pogovoru, ki je nastal ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula.

27. maja 2026 je minilo sto let od smrti Srečka Kosovela v Tomaju. Po pričevanju Kosovelovih ga je malo pred smrtjo obiskala prijateljica Fanica Obid. Spoznala sta se na učiteljišču, potem pa sta si izmenjala številna pisma, ki so zdaj zbrana v knjigi z naslovom Ali vi še kaj pišete? Dopisovanje 1922 – 1926. Izšla je nedavno pri Mladinski knjigi. Urednika zanimive knjige, ki jo dopolnjujejo številne fotografije, faksimile nekaterih strani pisem, razglednic, imensko kazalo in tri spremna besedila Tatjane Rojc ter Zorka in Dušana Jelinčiča, sta uredila Nela Malečkar in Aleš Berger. Pred mikrofon današnje oddaje ju je povabila Tadeja Krečič.

SNG Drama Ljubljana bo vstopila že v tretjo sezono na začasni lokaciji na Litostrojski cesti, medtem pa za prenovo matične stavbe še ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Za geslo nove sezone so si zato izbrali besedo negotovost. Z ravnateljico ljubljanske Drame Ivano Djilas smo se pogovarjali o negotovostih, ki jih prinaša obstala prenova.

Janez Kocijančič, 25-letni mladenič z Gorenjske, se je pred 170 leti podal na smrtno nevarno plovbo proti toku reke Nil. Po več kot treh mesecih je prispel na cilj in se kot mlad duhovnik ustalil v misijonski postaji pri dr. Ignaciju Knobleharju v Kartumu. Njegov podvig so takrat označili za čudež na Nilu. Opisi plovbe pa so danes zgodovinski vir za raziskavo sprememb geografskega prostora južnega Egipta in severnega Sudana. Kocijančič se je v novem okolju naučil arabsko, bil je spreten pri obrtniških delih, zato je kmalu sodeloval pri vodenju misijona. Že po dveh letih pa je umrl zaradi mrzlice. Ob 200-letnici rojstva ga predstavljajo v Gorenjskem muzeju v Prešernovi hiši v Kranju. V Razgledih in razmislekih bomo orisali okoliščine njegovega življenskega podviga.

Pogovor z ameriško režiserko Ivy Meeropol, avtorico dokumentarnega filma Vprašajte E. Jean, ki se posveča karieri in življenju E. Jean Carroll, slovite ameriške kolumnistke, ki je zaradi spolnega napada na sodišču pričala proti Donaldu Trumpu. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Maks Pust.

Devinski grad stoji v občini Devin-Nabrežina v Italiji na strmi pečini nad Tržaškim zalivom, na robu kraške planote. Ob jasnem vremenu ponuja izjemen pogled na Jadransko morje. Zgrajen je bil v drugi polovici 14. stoletja kot nadomestilo starejšega gradu, od katerega so vidne le ruševine. Že več kot 400 let ga poseduje in upravlja ena najstarejših evropskih plemiških rodbin, nemška družina italijanskega porekla Thurn und Taxis. Danes je grad muzej in prostor živahnega dogajanja, koncertov, razstav in drugih kulturnih dogodkov. Zdaj so na ogled postavili še prav posebno zbirko instalacij iz - legokock. Skulpture so realistične. Devinski grad je znan po tem, da je v njem gostoval in napisal svoje znamenite Devinske elegije avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke. Ob stoti obletnici smrti so tudi njega počastili s skulpturo v naravni velikosti.

Animirani film Potovanje regratove lučke japonske režiserke Momoko Seto ima zanimivo izhodišče – štiri regratova semena po katastrofi na Zemlji odnese na drug planet, kjer si začnejo iskati novi dom. Film je narejen v posebni tehniki – uporabili so namreč kombinacijo 3D-računalniške animacije, makro fotografijo in posnetke v časovnih presledkih, s katerimi dobimo vtis pospešenega gibanja. Film je nastal v francosko-belgijski koprodukciji (režiserka živi v Franciji) in je med drugimi prejel nagrado Fipresci na festivalu v Cannesu, pa nagrado Paula Grimaulta na slovitem festivalu animiranega filma v Annecyju. Z režiserko se je srečala Tesa Drev. Prevode bere Sanja Rejc. Ton in montaža Liam Samsa.

V filmski družbeni satiri Zemljo krast, ki ta teden začenja svojo distribucijsko pot po slovenskih kinematografih, spremljamo para staršev in njihovo druženje neki večer ob kozarcu vina – druženje, ki preide v bojevito kresanje mnenj. V enakovrednih vlogah v filmu nastopajo Suzana Krevh, Tines Špik, Lara Maria Vouk in Andraž Jug. Film je bil posnet v dveh dneh in je nastal med drugimi plačanimi projekti. To je sicer že osmi skupni projekt ustvarjalnega tandema Iza Strehar in Žiga Virc (nazadnje smo si lahko ogledali njun arhivski dokumentarec Poletje ’91), pripravljata že nov celovečerni film in nadaljevanko. Film Zemljo krast skozi pogovore, ki smo jim priča, načne zelo resne teme in politična vprašanja, vse skupaj pa prežema satiričen humor, značilen tako za dela Ize Strehar (najbolj je znana po scenariju za film Prasica, slabšalni izraz za žensko) kot za Žigo Virca (Trst je naš, Houston, imamo problem). Pogovarjala se je Tesa Drev Juh, oddajo je posnel Franci Moder.

Gost teoretskega dela programa Festivala literature sveta – Fabula je bil tudi britanski psihoanalitik Darian Leader. Pri založbi Analecta je v prevodu Boštjana Nedoha izšla ena izmed knjig Leaderjevega bogatega opusa Kraja Mone Lize: Kaj nam umetnost preprečuje videti?. To je za zdaj tudi Leaderjevo edino prevedeno delo v slovenščino. V njem se avtor posveča resničnemu zgodovinskemu dogodku. Leta 1911 je iz Louvra, največjega muzeja v Franciji, izginila slavna slika Leonarda da Vincija – Mona Liza. Leaderja je bolj kot sama kraja pritegnil odziv množice – prazno mesto izginule Mone Lize je nenadoma obiskalo več tisoč obiskovalcev več kot prej, ko je slika tam še visela. Ko so Mono Lizo navsezadnje našli in vrnili v muzej, pa so številni začeli dvomiti o njeni avtentičnosti. Čeprav je avtor knjigo prvič izdal že leta 2002, so teme, ki jih odpira, še vedno zanimive za današnji čas, avtor pa jih tudi nadaljuje in razvija v svojih novejših delih. Dariana Leaderja je pred mikrofon povabila Urška Savič. Bere Aleksander Golja, ton in montaža Maks Pust.

Film Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča je svojo pot začel marca na Festivalu dokumentarnega filma, v teh dneh pa si ga lahko ogledamo na rednem sporedu ljubljanskega mestnega kina. Film je miselna in čustvena refleksija o športu, spominu in narodni identiteti. Petkovič v njem raziskuje, kako so se Slovenci začeli dojemati kot narod prek športa, najprej s smučanjem in smučarskimi skoki, pozneje pa tudi z nogometom.

Ena izmed osrednjih literarnih gostij na festivalu Fabula je bila francoska pisateljica Jakuta Alikavazovic, avtorica štirih romanov, izmed katerih ji je že prvi, Corps volatils (Lebdeča telesa), prinesel Goncourtovo nagrado za prvenec. Rodila se je v Parizu leta 1979 mami Bosanki in očetu Črnogorcu in prav staršema sta posvečena zadnja dva romana. Najnovejša knjiga Veliki nikoli več v prevodu Špele Žakelj, ki je ob festivalu izšla pri Beletrini, je avtofiktivni družinski roman o preminuli materi. Hčerka, se pravi, prvoosebna pripovedovalka, jo zares najde in spozna, ko je ni več. Pisateljica Jakuta Alikavazovic je nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu Ljubljani, naslednji dan pa je Tadeja Krečič z njo posnela pogovor. Bere Lidija Hartman, tonska izvedba Franci Moder.

Irski pisatelj Colum McCann sodi med avtorje, ki v svojih delih pogosto posegajo v politično in zgodovinsko kompleksne prostore. Njegov roman Apeirogon, v katerem v resnični zgodbi izraelskega in palestinskega očeta razmišlja o izgubi, nasilju in možnosti dialoga v enem najdolgotrajnejših konfliktov sodobnega sveta, je v neobičajni strukturi 1001 fragmenta izšel leta 2020. Na festivalu Literature sveta – Fabula, ki letos poteka pod geslom »(so)odgovorni«, so ga predstavili v slovenskem prevodu Jerneja Županiča. V kontekstu aktualnih razmer in vojne v Gazi so se ob gostovanju Columa McCanna sicer pojavili pomisleki glede odsotnosti palestinskih avtorjev, avtoric ter vprašanje, ali gostovanje irskega avtorja, ki piše o Palestini in Izraelu, in roman Apeirogon sam prispevata k izenačevanju izrazito asimetrične politične resničnosti. O tem in o vlogi literature v sodobnem svetu, zaznamovanem z geopolitičnimi napetostmi, in v zgodovinsko obremenjeni, politično neenakomerni in medijsko fragmentirani resničnosti se je s Columom McCannom pogovarjala Tina Poglajen. Bere Bernard Stramič. Ton in montaža Damjan Rostan.

Italijanska režiserka Lorena Luciano je posnela dokumentarni film o redovnicah, ki jih je domnevno zlorabil slovenski duhovnik in umetnik Marko Rupnik, z naslovom Nune proti Vatikanu. Nekdanje sestre Skupnosti Loyola pričajo o Rupnikovih manipulacijah in zlorabah, film pa pokaže tudi širše dimenzije zlorab redovnic v Cerkvi in njihovo prikrivanje. Vendar film ni samo kritika Cerkve, ampak tudi poziv vsem verujočim, ki utelešajo vrednote Cerkve, naj se ne bojijo prizadevati si za pravico, saj je pravica najboljša pot do tega, da ustvarijo boljšo Cerkev, je povedala z emmyjem nagrajena režiserka, ki je tudi sama katoličanka. Pred slovensko premiero na Festivalu dokumentarnega filma smo se v oddaji Razgledi in razmisleki z njo pogovarjali o tej poti, na katero se je podala s svojim filmom (Foto: Film2 Productions).

V Ljubljani poteka 28. Festival dokumentarnega filma. Med petimi filmi, ki se potegujejo za nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic, je tudi Ples življenja – novi dokumentarec Siniše Gačića. V njegovem središču je vprašanje pravice do dostojnega prostovoljnega končanja življenja - za to se je borila tudi Alenka Čurin Janžekovič, ki jo je režiser s kamero spremljal zadnjih pet let njenega življenja. O ustvarjanju filma se s Sinišo Gačićem pogovarja Tesa Drev. Zvok in montaža Gašper Loborec.

Dokumentarni film Habibi Hussein se posveča Husseinu Darbiju, zadnjemu kinooperaterju v palestinskem mestu Dženin, ki je bil od malih nog predan filmski umetnosti in delu v projekcijski kabini kot tudi projektu obnove starega dženinskega kina, za katerega so se zavzeli nemški nevladniki. Film tako deluje kot portret starejšega kinooperaterja, hkrati pa pokaže tudi na pasti, v katere se pogosto ujamejo tuje nevladne organizacije, ki v državah kot je Palestina, pogosto - v svojih v osnovi dobronamernih projektih - zapostavijo želje lokalnega prebivalstva. V oddaji se Petra Meterc pogovarja z Alexom Bakrijem, režiserjem filma Habibi Hussein. Bralec Jure Franko, Tehnična izvedba Gašper Loborec. Urednica oddaje Tadeja Krečič.

11. februarja 2026 je umrl Cees Nooteboom, nizozemski pesnik, pisatelj, potopisec, esejist. Bil je eden izmed osrednjih literatov ne le na Nizozemskem, ampak v svetovnem merilu, zadnja leta na vrhu lestvice kandidatov za Nobelovo nagrado. V slovenščini lahko beremo njegove romane Rituali, Naslednja zgodba, Vsi sveti in Raj, izgubljeni. Ta je izšel pred desetimi leti v okviru festivala Fabula založbe Beletrina in Cees Nooteboom je bil eden izmed gostov. Tadeja Krečič Scholten ga je povabila pred mikrofon. Prevod pesmi in pogovora Tadeja Krečič Scholten, bereta Jasna Rodošek in Ambrož Kvartič, tehnična izvedba Vito Plavčak. Produkcija 2016.

Devon Delmar in Jason Jacobs sta južnoafriška režiserja iz Namaqualanda, ki delujeta pod skupnim imenom Kraal. Njuno umetniško ustvarjanje je tesno povezano z lokalno kulturo in pokrajino, pri čemer posebno pozornost namenjata prav odnosom med ljudmi in naravo. Z režiserjema se je Petra Meterc pogovarjala ob nedavnem rotterdamskem filmskem festivalu, kjer je njun film z naslovom Variacije na temo prejel glavno nagrado: rotterdamskega Tigra.

Nehvaležna bitja so četrti celovečerec na Češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omêrzuja. Kot že v Družinskem filmu, je tudi tokrat v središču družina – ločena starša, hčerka s prehransko motnjo in sin, ki se počuti zapostavljenega. Eno od ključnih vlog igra Timon Šturbej, glavno vlogo očeta pa irski igralec Barry Ward, ki je bil pri filmu tudi izvršni producent. Ob premieri filma je pogovor z režiserjem posnela Tesa Drev Juh. V njem Omerzu med drugim govori o občutku brezizhodnosti, ki ga je želel vnesti v film, o tem, kako težko je danes nagovoriti gledalce, pa o posebnem razmerju med otroki in odraslimi v okviru družine, ki otežuje resnično poznavanje drug drugega.

Na ljubljanskih Prulah, ob Karlovški cesti, kjer bo stal novi prizidek Centra Janeza Levca, so arheologi lani odkrili pomembno najdišče. Posebeno pozornost je zbudila grobna jama, ki so jo arheologi našli ob prazgodovinski in poznejši rimski cesti – v njej pa pokojnika v skrčenem položaju. O najdbi iz 1. stoletja pred našim štetjem, ki je zdaj vključena v razstavo Usode neznanca s Prul v zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Tino Žerjal, eno od vodij raziskav in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico in kustosinjo za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana. Oddajo je posnel Robert Markoč.

Od 16. in 24. januarjem je potekal 37. Tržaški filmski festival. Dogodek, ki je osredotočen na srednje- in vzhodnoevropsko filmsko produkcijo, je imel letos močno slovensko udeležbo – glavno nagrado za najboljši celovečerni film je prejela slovenska režiserka Kukla za svoj celovečerni prvenec Fantasy. Tričlanska žirija je o filmu zapisala, da »resničnost in fantazijo prepleta z lahkotnostjo in živahnostjo ter pripoveduje zgodbo, ki prevzame občinstvo. Z natančnostjo, spoštovanjem in empatijo raziskuje, kaj pomeni biti mlada ženska v globoko tradicionalnem okolju«. Posebna rubrika festivala, imenovana Wild roses – Divje vrtnice, ki jo že nekaj let namenjajo režiserkam iz regije, je bila tokrat posvečena slovenskim režiserkam. To je bil prvi velik dogodek v tujini, kjer je bil prikazan sklop ustvarjanja slovenskih režiserk. Nekaj jih je med festivalom pred mikrofon povabila Tesa Drev Juh.

V Pragi rojena pianistka judovskega rodu Alice Herz Sommer je med ljudmi, ki so preživeli holokavst, dočakala najvišjo starost. Rodila se je leta 1903 v Pragi v takratni avstro-ogrski monarhiji; nekaj let po drugi svetovni vojni je iz Češkoslovaške emigrirala v Izrael, potem pa se pri triinosemdesetih letih preselila v Anglijo. Knjigo o njenem življenju, z naslovom 110 let modrosti, je na podlagi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger. Alice Herz Sommer je umrla stara 110 let februarja 2014. Do zadnjega dne je ohranila samostojnost, predvsem pa bistrino uma, humor in kljub bolečim izkušnjam tudi neverjetno navdihujoč pogled na svet in ljudi, ki ga širila okrog sebe. Vabimo vas, da v današnji oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete odlomku iz knjige o življenju Alice Herz Sommer, ki je leta 2014 izšla pri Celjski Mohorjevi družbi v prevodu Miriam Drev. Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.

V oddaji Razgledi in razmisleki se poklanjamo enemu najradikalnejših avtorjev sodobnega filma, nedavno preminulemu madžarskemu režiserju Béli Tarru. Njegovi filmi, znani po izjemno dolgih kadrih, hipnotični črno-beli fotografiji in neizprosnem pogledu na človeško eksistenco, so za vedno preoblikovali predstavo o filmskem času, ritmu in pripovedi. Svoje vtise, spomine in razmisleke bodo z nami delili filmski kritiki, publicisti in programski selektorji, ki bodo osvetlili, zakaj so dela, kot sta sedeminpolurni Satanov tango ter asketski Torinski konj, postali kanonične referenčne točke sodobnega avtorskega filma. Sogovorniki Tine Poglajen: Anja Banko, Ema Kugler, Robert Kuret, Ana Šturm in Denis Valič. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.

Baptiste Janon in Rémi Pons sta skupaj režirala film Mnoga Andrésova življenja, ki ga je navdahnil roman B. Travna; nemško-mehiški pisatelj B. Traven je leta 1920 objavil roman z naslovom Dvokolnica, v katerem spremlja življenje voznika volovskega voza Andrésa Ugaldeja v Mehiki v 20. letih prejšnjega stoletja. Film Mnoga Andrésova življenja pa prikazuje Ugaldejeve sodobnike, voznike tovornjakov v majhnem evropskem prevozniškem podjetju. Z Baptistom Janonom se je pogovarjala Petra Meterc. Bralec Bernard Stramič; ton in montaža Janez Ahlin.

Božični in novoletni prazniki se končujejo, še malo in v življenje se bo vrnila vsakdanjost. Za nekaj minut se bomo vseeno vrnili k praznovanju in novoletnemu koncertu Dunajskih filharmonikov, ki vsako leto pritegne več milijonov poslušalcev in gledalcev k radijskim in televizijskim sprejemnikom. Objavljamo odlomek iz knjige angleškega pisatelja Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (leta 2021 je izšla pri Cankarjevi založbi). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v letih padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa piše o dunajskem glasbenem svetu in enem najznamenitejših svetovnih orkestrov, Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović in Maks Pust.

Helena Koder, scenaristka, režiserka in esejistka je napisala besedilo o prevajalki Radojki Vrančič. Obe ustvarjalki sta se seveda srečevali, saj je Helena Koder ne le velika bralka in poznavalka prevodov Radojke Vrančič, pač pa tudi avtorica dokumentarnega filma z naslovom Magdalenice gospe Radojke Vrančič, enega najboljših v svojem opusu.

Oznaka neodvisni film se praviloma uporablja za avtorska dela, ki so ali preveč amaterska ali preveč eksperimentalna za vključitev v tako imenovani mainstream. A v zadnjem desetletju se stvari korenito spreminjajo. Odkar je Pr’Hostar postal najbolj gledani film v Sloveniji, izraz neodvisni film ne pomeni le obrobja, temveč neodvisna produkcija, torej tista, ki nastane mimo Slovenskega filmskega centra in uveljavljenih produkcijskih hiš, utira pot številnim komercialnim filmom, ki so pritegnili gledalce v kinematografe ali pred zaslone. Nekateri so dosegli mednarodni uspeh, drugi avtorjem odprli vrata do možnosti dela v velikih produkcijah, tretji celo prinesli zaslužek. Oddajo Razgledi in razmisleki je pripravil Igor Harb, nastala je s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v sklopu spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Pogledali bomo v slovenski film leta 2025 in se vprašali, kako raznoliko govori o svetu, v katerem nastaja. Skozi izbor igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med katerimi je posebna pozornost namenjena filmom Kaj ti je deklica, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, Fantasy, avtorica Tina Poglajen raziskuje, komu je danes zaupana filmska perspektiva, kako se spreminja filmski jezik in kako se (če se) rahlja dolgo prevladujoč enoten pogled. Gre za kritični premislek o sodobni filmski produkciji pri nas, ki odpira vprašanja onkraj posameznih filmov. Besedilo Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025 je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Razkošno leto kulture in umetnosti, naslovljeno Evropska prestolnica kulture GO!2025, je zaključeno. Odprlo je spekter širine v umevanju humanističnih pojmovanj in rezino kolača namenilo tudi glasbi v najširšem pomenu te besede. Kakšno glasbeno izkušnjo je ponudil program Evropske prestolnice kulture? Koliko pričakovanj je dejansko uresničil? Kakšen je bil pomen glasbe in kakšna je bila njena vrednost? In slednjič – je bilo v ponudbi izkustvo, ki se bo vtisnilo v zgodovinski spomin? O tej tematiki se je Simona Moličnik pogovarjala z ambasadorjem EPK Alexandrom Gadjievim, z ustvarjalci Rossinijeve opere Potovanje v Reims in s skladateljem nove skladbe za projekt Simfonični gozd / Drevesni orkester Matejem Boninom. Ton in montaža Tone Jurca

Ženski odbor Slovenskega centra PEN od leta 2013 podeljuje literarno nagrado mira; namenjena je ne le literarnemu ustvarjanju, temveč tudi navzočnosti v družbi. Na Slovenskem knjižnem sejmu so v petek razglasili letošnji prejemnici nagrade mira . Med petimi nominirankami sta jo po izboru strokovne žirije prejeli prevajalka Tanja Petrič in filozofinja, pisateljica in pesnica Marija Švajncer. Foto: Nik Erik Neubauer

Petra Meterc se je pogovarjala s Petro Seliškar, režiserko, scenaristko in producentko, avtorico večkrat nagrajenega filma Gora se ne bo premaknila. Petra Seliškar je v gorah Severne Makedonije preživela pet poletij; nastala sta dva filma Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki je namenjen mladim. Ton in montaža Robert Markoč.

Letošnjo 36. izdajo Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe je po dolgem času odprl slovenski film, in sicer Belo se pere na devetdeset režiserja Marka Naberšnika. Posnet je po istoimenski knjižni uspešnici Bronje Žakelj, ki je z režiserjem sodelovala tudi pri pisanju scenarija. Gre za avtoričino osebno zgodbo, ta pa je prepredena z bolečo izgubo bližnjih zaradi bolezni in nesreče, pa s soočanjem s hudo boleznijo v mladosti. Z Markom Naberšnikom, podpisanim pod nekaj največjih slovenskih filmskih uspešnic (med njimi Petelinji zajtrk in Šanghaj), se o njegovem filmu pogovarja Tesa Drev Juh. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten

Josip Pangerc je bil politik, podjetnik, glasbenik, borec za slovensko besedo in štiri mandate nadžupan občine Dolina – v tem času so gradili ceste, šole, vodovodno in električno napeljavo, pripeljal je zdraviliški turizem, vodil vinarsko in sadjarsko zadrugo, ustanovil Hranilnico in posojilnico, pa izobraževalno in pevsko društvo. Zavzemal se je za pravice žensk in rabo slovenskega jezika v uradniških postopkih. Letos mineva sto let od njegove smrti, a kljub vsemu še vedno spada med dokaj neznane osebnosti. Morda se bo to vsaj nekoliko spremenilo, ko bo odprt sodobno zasnovan muzej v njegovi domači hiši. Vse do maja smo si v Narodnem muzeju Slovenije lahko ogledali tudi razstavo s pomenljivim naslovom Pišem vam iz Doline pri Trstu, ki bo dobila še virtualno različico, in konec oktobra so na sedežu Slovenske matice pripravili posvet o njem. Foto (izrez): Naslovnica knjige Josip Pangerc. Plemeniti slovenski rodoljub avtorja Marca Manina (Založba Mladika)

Pogovor Petre Meterc z bosansko pisateljico Lano Bastašić, ki sodi med mednarodno najbolj uveljavljene avtorje svoje generacije. Njen roman Ujemi zajca je prejel nagrado EU za književnost, preveden je v mnoge jezike. V slovenščino ga je prevedla Dijana Matković. Lana Bastašić v prozi in poeziji piše o temah sodobnega nomadstva, travmatičnih osebnih in kolektivnih izkušenj ter krizi identitete. Bere Sanja Rejc. Foto: Maša Seničić.

Na Festivalu slovenskega filma, ki se je končal pred dnevi, je vesno za najboljši celovečerni film prejela režiserka Urška Djukić. Takole piše v utemeljitvi: "Film Kaj ti je, deklica je zaradi izrazitega filmskega jezika, ki gradi na premišljenem prepletanju igre, zvoka in kamere, edinstveno estetsko doživetje. Z vpogledom v eksistencialno kompleksnost najstništva film prepričljivo in skrbno premišljeno razgrne širok spekter večnih tem – od prijateljstva, ljubezni in spolnosti do solidarnosti in izdaje. Empatična perspektiva, na kateri konsistentno gradi film, pri tem razpira prostor za organski soobstoj humorja in resnosti, ljubezni in prezira ter upanja in strahu." Z režiserko Urško Djukić, ki je pred leti soustvarila večkrat nagrajeni animirani film Babičino seksualno življenje, se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: BoBo/Borut Živulović

Razstavo si lahko ogledamo vse do 8. februarja 2026. Gre za prvo postavitev v seriji Predogled, ki zbirko iz muzeja predstavlja kot odprt komentar in ne v klasični kurirani obliki. Tako vidimo na razstavi dokumente, načrte, knjige, časopise, risbe, izjemne fotografije in predmete arhitekta Marjana Šorlija. Letos namreč mineva 110 let odkar se je arhitekt Šorli rodil. Bil je vsestranski ustvarjalec, projektant, urbanist, premišljevalec, predavatelj, publicist, predvsem pa zagovornik in uresničevalec arhitekturnih rešitev po meri človeka, ki naj bi bil povezan z naravnim okoljem in trajnostno naravnan. Razstavo sta pripravila Martina Malešič in Andraž Keršič, pred mikrofon ju je povabila urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

Ob 10. obletnici festivala Kinotrip - mladi za mlade, ki ga izvajajo v Kinodvoru (program zanj soustvarjajo srednješolci, člani filmskega kluba Kinotrip), oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo vlogi kinematografov pri filmski vzgoji. O uspehih preteklih let in o možnostih razvoja na tem področju se Tesa Drev Juh pogovarja z direktorico Kinodvora Metko Dariš in z vodjo festivala in kluba Kinotrip Živo Jurančič. Ton in montaža Franci Moder.

Madžarski pisatelj László Krasznahorkai, ki prejema Nobelovo nagrado za književnost za »presunljiv in vizionarski opus, ki sredi apokaliptične groze potrjuje moč umetnosti«, se je rodil leta 1954. Je avtor več romanov, knjig kratkih zgodb, esejev, pa tudi petih scenarijev za filme, ki jih je režiral Béla Tarr. Že s prvim romanom Satanov tango se je uvrstil med najvidnejše madžarske romanopisce in odtlej dobil številne prestižne nagrade, med njimi tudi mednarodnega bookerja. V slovenščino imamo prevedena njegova romana Satanov tango ter Vojna in vojna pa tudi zbirko kratke proze Svet gre naprej – vse je prevedla Marjanca Mihelič. Leta 2014 je László Krasznahorkai prejel nagrado vilenica. Takrat se je z njim pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: László Krasznahorkai leta 2016 v Kölnu Hpschaefer www.reserv-art.de https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Krasznahorkai-L%C3%A1zl%C3%B3_koen-stadtgarten_031116_2.jpg

Ukrajinska pisateljica in esejistka Tanja Maljarčuk se je rodila leta 1983 v mestu Ivano-Frankivsk, šolala se je v Ukrajini, od leta 2011 pa živi v avstrijski prestolnici. Pri Cankarjevi založbi je v zbirki Moderni klasiki letos izšel njen roman Biografija naključnega čudesa; prevedla sta ga Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej. S Tanjo Maljarčuk se je avgusta, ko je obiskala Ljubljano, pogovarjala Tesa Drev Juh. Bralka Mateja Perpar, ton in montaža Robert Markoč. Foto: BoBo / Žiga Živulović ml.

Na Festivalu migrantskega filma je med celovečernimi dokumentarnimi filmi posebno pozornost pritegnil film Ljubezen ni pomaranča, ki pripoveduje o tem, kako so po razpadu Sovjetske zveze ženske in predvsem matere iz Moldavije množično odhajale na delo v Zahodno Evropo, otroke pa pustile doma pri sorodnikih in se vrnile šele po več letih. Film, ki nas spomni na podobno žalostno zgodbo slovenskih aleksandrink, je delo moldavijske režiserke Otilie Babare.

Ukrajinski pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec Andrij Ljubka je po ruski invaziji leta 2022 opustil pisanje. Zdelo se mu je, da je vse, kar je počel pred vojno, med vojno postalo nekoristno in brez smisla. Zato si je obljubil, da bo nadaljeval po koncu vojne in se posvetil konkretni pomoči. Organiziral je selitve kulturnih ustvarjalcev z območja bojev v mirnejše dele Zakarpatja in zbiral denar za terenska vozila za fronto. Pri tem je bil zelo uspešen. Potem pa je ugotovil, da se vojna še ne bo kmalu končala, pa tudi, da mu ljudje zaupajo, ker je pisatelj. Ljubka živi v mestu Užgorod, ki leži ob meji s Slovaško. Ob njegovem gostovanju na festivalu Mesto knjige v Novi Gorici v sklopu programa Evropske prestolnice kulture smo se z njim pogovarjali o književnosti, vojni in upanju (Na fotografiji je Andriy Ljubka ob obisku Nove Gorice, vir: osebni arhiv).

Bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov je letošnji prejemnik nagrade vilenica. V utemeljitvi med drugim beremo: "Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem." Z Georgijem Gospodinovim se je pogovarjala Staša Grahek. V oddajo sta vključena odlomka iz kratke zgodbe Georgija Gospodinova z naslovom Slepa Vajša iz knjige In druge zgodbe - v prevodu Boruta Omerzela bo kmalu izšla pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki. Bralec: Jure Franko, ton in montaža: Vito Plavčak. Foto Željko Stevanić, IPF

“Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih, jaz pa, zakaj se tja odhaja,” piše Radmila Pétrović, pesnica, ki še ni dopolnila trideset let in je v svoji domovini postala pravi fenomen ter vzor novi generaciji. Samo v Srbiji je bila njena tretja pesniška zbirka Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih, ki je izšla leta 2020, prodana v več kot 12 tisoč izvodih, pri nas pa je pri Cankarjevi založbi izšla letos v prevodu Natalije Milovanović. Zbirko je napisala na delavnici pisanja med študijem ekonomije, dokončala pa jo je že z diplomo v žepu.V njej je želela nagovoriti kolektivne družbene skrivnosti, za katere si je sama želela, da bi o njih brala kot odraščajoče dekle. V Sloveniji je letos gostovala na pesniškem festivalu Dnevi poezije in vina. Foto: Timotej Prelog. (izrez fotografije)

V oddaji gostimo Nikolo Madžirova, makedonskega pesnika, prevajalca in esejista, ki je kot častni gost letos sodeloval na festivalu Dnevi poezije in vina na Ptuju. Pri tem je pri založbi Beletrina izšla tudi njegova pesniška zbirka Šestilo časa z avtorjevo izbrano poezijo, nekaj novimi pesmimi in eseji, ki so nastali v prevodu Namite Subiotto. Pesmi Nikola Madžirova so prevedene v več kot štirideset jezikov, avtor je med drugim tudi prejemnik evropske nagrade za poezijo Hubert Burda, najprestižnejše makedonske pesniške nagrade brata Miladinova, leta 2016 pa je prejel naziv nacionalnega umetnika Republike Severne Makedonije.

Kalaf Epalanga, angolsko-portugalski glasbenik, pesnik, prozaist in kolumnist, je pozornost literarne javnosti pritegnil s svojim romanom Tudi belci znajo plesati, ki ga je opredelil kot glasbeni roman. Izhodišče za pisanje je našel v kuduru, angolskem glasbenem žanru in tipičnem plesu, ki ga spremlja. Imel je željo napisati biografijo kudura. Epalanga je sicer ustanovni član izjemno uspešne glasbene skupine Buraka Som Sistema, ki je na neki način modernizirala žanr kudura in ga ponesla na svetovne odre. Ob glasbi pa – tako v poeziji, prozi kot kolumnah – pogosto piše tudi o Angoli, državi, v kateri se je rodil in iz katere je zbežal zaradi državljanske vojne na Portugalsko, pozneje se je preselil v Nemčijo. »Angolci so moja najljubša tema,« je verz, ki ga lahko preberemo v pesmi Umivanje s piskrom. Tudi sicer iz pesmi, ki jih je ob njegovem gostovanju na Dnevih poezije in vina poslovenila Barbara Juršič, zelo čutimo Angolo. O njegovi poeziji, kuduru, skupini Buraka Som Sistema in romanu Tudi belci znajo plesati sta se ob Epalangovem obisku Slovenije pogovarjala z Majo Žvokelj, ki je pogovor tudi prevedla. Foto: osebni avtorjev arhiv.

Palestinski režiser in umetnik Kamal Aljafari v svoji skoraj dve desetletji trajajoči karieri svoje filmske pripovedi posveča Palestini, njeni zgodovini in kulturi. Na nedavnem filmskem festivalu v Locarnu je bil prikazan njegov novi dokumentarec z naslovom S Hasanom v Gazi, ki je nastal izključno iz arhivskega gradiva. Bere Jure Franko, ton in montaža Jernej Boc.

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

Avgust v švicarskem Locarnu diha v jeziku filma. Med avtorskimi pogledi, ki se letos prvič predstavljajo svetu, je tudi glas slovenske režiserke in scenaristke Kukle. Njen celovečerni prvenec Fantasy, nadaljevanje večkrat nagrajenega kratkega filma Sestre, bo tam premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala. V filmu nastopajo Sarah Al Saleh kot Mihrije, Mina Milovanović kot Sina, Mia Skrbinac kot Jasna in Alina Juhart v naslovni vlogi Fantasy. Zgodba spremlja tri prijateljice na pragu odraslosti, katerih svet zamaje srečanje z mlado transspolno žensko. Film diha skozi glasbo, gradi pripoved v podobah in odpira prostor za bližino, pogum ter vprašanja, ki jih pogosto preglasimo. Ne ponuja zaključkov, temveč prostor za dvom, premik in iskanje – kdo smo, ko ni nikogar, ki bi nas določal, in ali je mogoče živeti zunaj zgodb, ki so nam bile namenjene? Za vizualno podobo skrbi direktor fotografije Lazar Bogdanović, za glasbo Relja Ćupić, za montažo Lukas Miheljak, za zvok Julij Zornik. Scenografija je delo Maje Šavc, kostumografija Damirja Rakovića, maska pa Tinke Prpar. Gašper Stražišar se s Kuklo pogovarja o poti od kratkega do celovečernega filma, o temah identitete in pripadnosti ter o ustvarjalnem procesu, ki je Fantasy popeljal od zamisli do premiere v Locarnu in naprej na mednarodna prizorišča.

Velibor Čolić, bosanski pisatelj, novinar in glasbeni kritik, ki že leta dolgo piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pri nas ga zelo dobro poznamo po romanih Sarajevski omnibus, Priročnik za izgnance, Knjiga odhodov, prav zdaj je pri založbi Goga izšel roman Vojna in dež. Prevedla ga je Ana Barič Moder, tako kot vse druge Čolićeve romane. Avtor je leta 2018 obiskal Slovenijo in takrat ga je pred mikrofon povabila Nina Gostiša. Sam Čolić pravi, da je ob prihodu v Francijo poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre in je preživel samo zaradi francoščine, ki se je je naučil. Dovoli si pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom.

"V ravnici ali v neskončni ravnini je človek vedno na robu in hkrati v središču sveta, ki se zanj odpira na vse strani, edina gotovost je horizont, kjer se stikata brezdanjost in končnost." S temi besedami povzema svoje doživljanje prekmurskih širjav pisatelj Dušan Šarotar. Eno izmed svojih doživljanj. Kajti Šarotar se v svojem ustvarjanju k tem širjavam nenehno vrača in iz njih izhaja ter jih pretaplja v brezmejnost svojih notranjih pokrajin. V Razgledih in razmislekih boste slišali Šarotarjevo razmišljanje z naslovom Pripoved je duša pokrajine. Bereta Dušan Šarotar in Bernard Stramič, glasba Tomaž Rauch, oddajo je uredila Tina Kozin. Produkcija 2019.

Pred osemdesetimi leti se je rodil poljski pesnik Adam Zagajewski. V slovenščini imamo dve njegovi zbirki: Mistika za začetnike in Iskanje sijaja, obe je prevedel Niko Jež. Adam Zagajewski je za svoje ustvarjanje dobil vrsto nagrad, leta 1996 tudi vilenico. Leta 2012 se je s pesnikom pogovarjal Gregor Podlogar. Adam Zagajewski je umrl leta 2021. Bralec Matjaž Romih, ton in montaža Janez Ahlin.

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

Kapka Kassabova je mladost preživela v Bolgariji, pozneje se je s starši preselila na Novo Zelandijo, danes pa živi v Škotskem višavju. Kassabova s svojimi deli zarisuje pozabljene pokrajine in kulturni mozaik regije, ki je pogosto razumljena popreproščeno ali pa je reducirana na klišeje o Balkanu. Z avtorico se je pogovarjala Petra Meterc, tudi prevajalka njenih del. Bere Sanja Rejc, ton in montaža Robert Markoč.

Britanski zgodovinar, pisatelj in profesor Timothy Garton Ash je za novinarsko in pisateljsko delo prejel številne nagrade. Imel je sedemnajst let, ko se je Britanija pridružila Evropski skupnosti, in štiriinšestdeset, ko jo je zapustila, bil je zgovorna priča prelomnih dogodkov zadnjih 50 let. O Evropi nekoč in danes razmišlja tudi v svoji najnovejši knjigi z naslovom Domovina Evropa: osebna zgodovina, ki bo v kratkem pri založbi Mladinska knjiga izšla tudi v slovenščini. Za Razglede in razmisleke smo izbrali poglavje z naslovom Delfi. Prevod Staša Grahek, bere Aleksander Golja, tonska izvedba Mirta Berlan.

Palestinska interdisciplinarna umetnica in filmska ustvarjalka Noor Abed je prejela veliko nagrado 36. grafičnega bienala Ljubljana. Na bienalu sta predstavljeni dve fotografiji iz njenega kratkega filma Noč, ko sva držala med seboj iz leta 2024 in skice. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani so ob odprtju bienala prikazali tudi omenjeni film in Naše pesmi so bile nared za vse prihajajoče vojne, kratki film izpred štirih let. Z Noor Abed, ki preučuje, kako se ideologija uteleša v gibanju v kontekstu družbene koreografije, se je o njenem ustvarjanju pogovarjala Tesa Drev Juh.

Colombe Schneck je študirala je na pariškem Institutu za politične študije in na Univerzi v Parizu II. Sodelovala je z nekaterimi francoskimi televizijskimi mrežami in režirala odmevne dokumentarce, na primer Ženske brez otrok, sumljive ženske iz leta 2014 ter Stari zaljubljenci naslednjega leta. Pisati je začela leta 2007, od takrat je objavila petnajst knjig in zanje prejela prestižne francoske literarne nagrade, nekatere knjige so prevedene v več jezikov. V slovenščini lahko zdaj beremo v prevodu Eve Mahkovic dve noveli v knjigi z naslovom Diptih. Izšla je letos pri založbi No!Press. Pogovarja se Tadeja Krečič, bere Lidija Hartman. Tehnična izvedba Gašper Loborec.

Helen Macdonald je socialna antropologinja po rodu iz Nove Zelandije. Za potrebe svoje doktorske disertacije je petnajst mesecev preživela v indijski zvezni državi Čatisgarh. Raziskovala je tradicionalna verovanja v osrednji Indiji in jezike modernosti ter se poglobila v to, kaj na ravni vsakdanjega življenja verjujejo Indijci in kako se to kaže v njihovem življenju. Bralka Lidija Hartman, tonska mojstrica Mirta Berlan.

Cas Holman je slovita ameriška oblikovalka igrač – zaslovela je z igračo Rigamajig, namenjeno vrtcem –, znana je tudi po svojem inovativnem pristopu k oblikovanju igrišč. V središču njenega razmisleka je vedno potencial igre, saj kot poudarja, otroci za igro ne potrebujejo igrač, če pa jih že imajo, morajo te ponujati čim več prostora domišljiji. Pri njenih kreacijah je v ospredju tudi ideja skupne igre, sodelovanja otrok. Cas Holman razmišlja tudi o tem, kako bi se kot odrasli morali več igrati, pri čemer nima v mislih le računalniških ali športnih iger. Jeseni bo pri založbi Avery izšla njena knjiga, posvečena prav tej temi. O vsem tem v pogovoru, ki ga je z njo posnela Tesa Drev Juh in ga tudi prevedla. Bralka Mateja Perpar, ton in montaža Maks Pust.

Dokumentarni film Propagandist spremlja vzpon in padec nizozemskega filmarja Jana Teunissena, ki je med drugo svetovno vojno postal najpomembnejši človek v nizozemski filmski industriji. Kot vodja filmskega oddelka SS in nizozemske nacistične stranke je postal znan kot filmski "car" in nizozemska "Leni Riefenstahl". Z režiserjem dokumentarca Luukom Bouwmanom se je pogovarjala Petra Meterc. Bere Igor Velše, ton in montaža Franci Moder.

Rezultat nedeljskega referenduma o pokojninah kulturnikov je seštevek več dejavnikov. Vsekakor pa je pokazal, da je mogoče uspešno graditi referendumsko kampanjo na negativni podobi kulturnikov in umetnikov. Kaj se lahko naučimo iz kampanje in rezultatov referenduma? Gosta sta nekdanja predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič in Vinko Möderndorfer.

Italijanski pisatelj in doktor fizike Paolo Giordano je zaslovel že s prvencem Samotnost praštevil, zanj je leta 2008 dobil najuglednejšo italijansko knjižno nagrado strega. V slovenščino imamo prevedenih več Giordanovih knjig, pred kratkim je v prevodu Anite Jadrić izšel roman Tasmanija. Pisatelj je sodeloval na pisateljskem srečanju PEN. Takrat se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ki je pogovor tudi prevedla. Bere Bogdan Kavrečič, ton in montaža Mitja Marsić.

Dvainpetdesetletna mehiška pisateljica Guadalupe Nettel je avtorica več proznih del. V slovenščini imamo zbirki njenih kratkih zgodb: Bodljikave zgodbe in Zakonsko življenje zlatih ribic ter roman Telo, v katerem sem se rodila; nedavno je izšel roman Edinka pri Cankarjevi založbi, pri Beletrini pa v zbirki Literature sveta roman Gostiteljica v prevodu Veronike Rot. Guadalupe Nettel je o temah svojih kratkih zgodb in romanov v pogovoru z Efrénom Ordóñezom povedala: "Že pri dvajsetih letih sem vedela, da me zanima pisanje o anomalijah in izobčencih oziroma posebnežih, bitjih, ki izstopajo iz množice zaradi svojih psihičnih in fizičnih lastnosti; o slepoti, ki ni bila nikoli daleč od mene in je od nekdaj prežala name; o norostih in stvareh, ki jih drugi ne želijo videti." Tudi o tem se je s pisateljico pogovarjala Mojca Medvedšek in pogovor tudi prevedla. Berejo Mateja Perpar, Ana Bohte in Maja Moll. Tonska realizacija Jernej Boc.

Papež Frančišek je v Okrožnici za skupni dom Laudáto si – Hvaljen, moj Gospod zapisal: »V sodobnem času se je uveljavila človekova pretirana osredinjenost nase, antropocentrizem, ki danes - preoblečen - še naprej spodkopava vsakršno omembo skupnega in vsak poskus krepitve socialnih vezi. Zato je prišel čas, ko je treba vnovič opozoriti na resničnost in njene meje, ki po svoje omogočajo zdrav in rodoviten človeški in družbeni napredek. Neustrezna razlaga krščanske antropologije je imela za posledico napačno pojmovanje človekovega razmerja do sveta. … Pravilna razlaga pojmovanja človeka kot gospodarja stvarstva pa pravi, da ga moramo razumeti kot odgovornega upravljavca.« - pronicljiv pogled na žgoče težave sodobnosti… prevod Marija in Peter Pavel Bratina, bereta Maja Moll in Igor Velše, urednica oddaje Tadeja Krečič

Saif ur Rehman Raja , pakistansko-italijanski avtor, ki je marca gostoval na festivalu Fabula, v avtobiografskem prvencu, romanu Hidžra, popisuje svoje odraščanje med dvema kulturama. Kako je, kot sam zapiše v knjigi, če si preveč Pakistanec za Italijane in preveč Italijan za Pakistance? O tem, pa tudi o rasizmu in homofobiji, temah, ki se ju avtor brezkompromisno loteva v romanu, v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki. Bere Bernard Stramič, ton in montaža Maks Pust.

Med 27. marcem in 1. aprilom je v Gradcu potekal jubilejni 25. festival avstrijskega filma Diagonala. Tesa Drev Juh je ob tej priložnosti posnela pogovore s tremi avtorji, ki so svoja nova dela predstavili na festivalu. Florian Pochlatko je posnel film o dekletu, ki je preobčutljivo za ta svet. Ludwig Wüst je v svojem novem filmu želel zaobjeti več tem v povezavi z večnimi vprašanji okrog ljubezni. Rebecca Hirneise pa se je v svojem dokumentarcu soočila s svojo družino in njihovim močnim verovanjem, ki se mu je vse življenje poskušala izogniti. Prevode bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte, zvok in montaža Vladimir Jovanović.

Japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada se je rodila leta 1960 v Tokiu, študirala je rusko književnost. Pri dvaindvajsetih se je preselila v Nemčijo. Leta 1987 je izšla njena prva knjiga, japonsko-nemška zbirka pesmi, leto pozneje pa prvo njeno v nemščini napisano besedilo z naslovom Kje se začenja Evropa. V slovenščini lahko v prevodu Domna Kavčiča beremo njeno zbirko esejev z naslovom Eksofonija ali poti iz materinščine in od nedavna roman Razkropljeni po zemlji. Yoko Tawada je bila gostja letošnjega Festivala Fabula - literature sveta. Z njo se je pogovarjala Staša Grahek. Bralka Mateja Perpar, tonski mojster Robert Markoč.

Sharon Dodua Otoo je britanska pisateljica, publicistka in aktivistka ganskih korenin, ki živi in ustvarja v Nemčiji. Svoj romaneskni prvenec Adina soba je napisala v nemškem jeziku; v njem prepleta zgodbe štirih žensk po imenu Ada: matematičarke in programerke Ade Lovelace na začetku 19. stoletja v Angliji, poljske ujetnice leta 1945 v nacističnem koncentracijskem taborišču, ki je prisiljena v prostitucijo, katere pravo ime je Adelajda, mladenke v 15. stoletju v Zahodni Afriki, ki jo Ada kličejo po vasi, od koder prihaja, in noseče Ganke, ki v sodobnem Berlinu išče stanovanje. Adina soba temelji na kratki zgodbi Herr Gröttrup setzt sich hin, kar bi lahko prevedli kot "G. Gröttrup se usede", za katero je prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Dodua Otoo v svojem pisanju prepleta magični realizem, afrofuturizem, vprašanja identitete, odnosov in opolnomočenja: štirje liki so med seboj neločljivo povezani skozi prostor in čas, zgodbo pa poleg njih pripovedujejo tudi predmeti, ki jih obdajajo: metla, tolkalo, soba, potni list. Adina soba je v prevodu Sare Virk ob Festivalu Fabula, literature sveta, izšla tudi v slovenščini. S pisateljico se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralka Mateja Perpar, ton in montaža Gašper Loborec.

Praslovan ni le naslov ene najbolj znanih skladb Zorana Predina, temveč je tudi naslov novega dokumentarnega filma režiserja Slobodana Maksimovića o ustvarjalni in življenjski poti glasbenika, ki se je pri svojem delu vztrajno opiral na uporniški potencial umetnosti. Film s številnimi posnetki koncertov, dogodkov in drugega gradiva prikaže lok razvoja glasbe Zorana Predina v zadnjih več kot štirih desetletjih – ob njegovi karieri pa tudi spremembe v družbeno-političnem ozračju našega prostora in nekdanje skupne države Jugoslavije. Predinovo ustvarjalno pot prikaže kronološko – od njegovih začetkov ukvarjanja z glasbo v Mariboru do obdobja z novovalovsko skupino Lačni Franz, s katero je pustil pečat na širši jugoslovanski rokovski glasbeni sceni. Film se potem posveti poznejšim Predinovim obdobjem, v katerih je raziskoval različne glasbene zvrsti in sodeloval z glasbeniki, kot je na primer Arsen Dedić. Praslovan je bil premierno prikazan avgusta na Sarajevskem filmskem festivalu, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel nagrado občinstva, preden je prišel na redni spored slovenskih kinematografov, pa se je zavrtel tudi na 27. Festivalu dokumentarnega filma. Z Zoranom Predinom in Slobodanom Maksimovićem se pogovarja Tesa Drev Juh.

Alenka Puhar je novinarka, publicistka, prevajalka, aktivistka za človekove pravice, pisateljica. Še kot študentka primerjalne književnosti in angleščine je prevedla distopični roman 1984 Georga Orwella, ki so ga že večkrat ponatisnili, leta pozneje je napisala knjige Prvotno besedilo življenja o zgodovini otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Peticije, pisma in tihotapski časi ter Slovenski avtoportret skozi karikature. Pa številne biografije ljudi, kot so, na primer Angela Vode, Mira Mihelič, Izidor Cankar, soavtorica je bila pri knjigah o Vitomilu Zupanu, Leonu Štuklju, Mimi Malenšek.... Alenka Puhar je nedavno praznovala osemdeset let. Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.

V Cukrarni v Ljubljani si je do 6. aprila mogoče ogledati razstavo dansko-škotske umetnice Shone Illingworth z naslovom Topologije zračnega prostora. Umetnica, sicer tudi predavateljica na Univerzi v Kentu, v svoji video in zvočni instalaciji tematizira uničujoče učinke vse hitrejšega vojaškega, industrijskega in korporativnega preoblikovanja zračnega prostora in vesolja, kar vpliva na degradacijo okolja in ima hude posledice za človekove pravice. Oddajo je pripravila Tesa Drev Juh.

Igor Bezinović je eden najbolj plodovitih hrvaških režiserjev mlajše generacije. Na februarskem filmskem festivalu v Rotterdamu je za svoj najnovejši igrano-dokumentarni film Fiume o morte!, ki je nastajal več kot deset let in se posveča enemu izmed najbolj nenavadnih obdobij reške zgodovine, prejel glavno nagrado. Več o filmu - tudi na sporedu Festivala dokumentarnega filma - v pogovoru Petre Meterc z režiserjem Bezinovićem.

Tesa Drev Juh se je pogovarjala z Leonom Vidmarjem, avtorjem animiranih filmov, ki je za svoj kratki animirani film Slovo na Festivalu slovenskega filma leta 2016 prejel vesno za najboljšo animacijo. Na letošnjem festivalu Berlinale pa je bil v tekmovalni sekciji Generation Kplus, posvečeni filmom, ki nagovarjajo mlajše občinstvo, predstavljen film Zgodbe iz čarobnega vrta. Zanj je je Leon Vidmar prispeval eno od treh zgodb – te so postavljene v okvirno pripoved filma, ki pa v celoti tematizira smrt.

Med zadnjim festivalom Liffe je Ljubljano obiskala Mirjana Karanović, legendarna igralka jugoslovanskega in srbskega gledališča, filma in televizije in predstavila drugi film, ki ga podpisuje tudi kot režiserka: Mati Mara. V pogovoru s Tino Pogaljen je razmišljala o vlogi žensk v družbi, strahovih, pogumu in neprenehnem raziskovanju. Leta 2016 je filmski svet navdušila z režijskim prvencem Dobra žena. Protagonistka Dobre žene pooseblja naslov filma delno ironično, saj se upre svojemu možu, ki je odgovoren za grozljive zločine med vojno v Bosni in Hercegovini. Podobno deluje naslov filma Mati Mara, ki se začne s pogrebom Marinega edinega sina. Pred ljubljansko premiero je Mirjana Karanović povedala, da se vse življenje otepa tega, da bi njeno življenje postalo rutina – in da si želi, da bi s svojim delom iz rutine potegnila tudi druge ženske svojih let.

Petra Meterc se pogovarja z Novogoričanom Gregorjem Božičem, režiserjem, scenaristom in snemalcem, ki ga poznamo po celovečernem prvencu Zgodbe iz kostanjevih gozdov, nedavno pa se je na 54. filmskem festivalu v Rotterdamu predstavil s kratkim dokumentarno-igranim filmom Navadna hruška, v katerem prek filma svoje raziskovanje sadnih sort na Goriškem razširja na filmsko platno. Z njim smo se pogovarjali tako o njegovem filmskem ustvarjanju kot o raziskovanju sadjarstva in projektu Atlas pozabljenih sadovnjakov, ki bo potekal v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025.

Z letnico 2024 je pri Založništvu Tržaškega tiska izšel vodnik po evropski prestolnici kulture leta 2025 z naslovom Gorica, Nova Gorica – povezani mesti. Napisal ga je Andrea Bellavite, filozof, teolog, novinar, popotnik, trenutno direktor ustanove za zaščito bazilike v Ogleju, prevedla pa ga je Pia Lešnik. Seveda je vodnik nastajal ob misli na obe Gorici, ki sta postali Evropska prestolnica kulture 2025, dobrodošel pa je za vsakogar, ki si želi obiskati ali raziskati Gorico in Novo Gorico. Avtorja Andreo Bellavite in Martino Kafol, urednico pri Založništvu tržaškega tiska, je v studio oddaje Razgledi in razmisleki povabila Tadeja Krečič.

Cilj Evropske filmske akademije, ki so jo konec osemdesetih let ustanovili evropski filmski ustvarjalci z obeh strani železne zavese, je še danes povezovanje in opozarjanje na evropski film in njegove ustvarjalce. Lani je postala predsednica francoska igralka Juliette Binoche . Decembra 2024, dan pred podelitvijo evropskih filmskih nagrad, se je v švicarskem Luzernu srečala z novinarji, med katerimi je bila tudi Ingrid Kovač Brus. Bralka Lucija Grm, tonski mojster Vito Plavčak. Foto: Juliette Binoche, Toronto International Film Festival 2024 - John Sears

Martin Pollack: "Danes moramo povedati vse zgodbe, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, poskusili kakorkoli omiliti." Umrl je Martin Pollack, avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je bil po svojih prednikih po očetovi strani povezan tudi s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščino imamo prevedene njegove knjige Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine, leta 2020 pa je v prevodu Jerneje Jezernik izšla knjiga Ženska brez groba; poročilo o moji teti. V njej je opisal življenjsko zgodbo svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče, kjer je umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ni izvedel veliko, je pa do potankosti dokumentiral zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj Martin Pollack je bil nesporna moralna avtoriteta; za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine je bil večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Ob izidu slovenskega prevoda se je z Martinom Pollackom novembra 2020 pogovarjala Staša Grahek.

Letos bo minilo 30 let od genocida v Srebrenici. Poleti leta 1995, dve leti potem, ko je bila Srebrenica označena kot varno območje Združenih narodov, je v tem majhnem mestu na vzhodu Bosne in Hercegovine bilo ubitih več kot 8.000 bošnjaških moških in dečkov. Kulturno-izobraževalni zavod Muslimanski kulturni center je kot opomnik na ta pretresljiv dogodek pripravil spominski program »8372 živih spominov«. V programu sodelujejo tudi partnerji iz Slovenije ter Bosne in Hercegovine, častna pokroviteljica pa je predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar. Spominski program so sinoči odprli v Cankarjevem domu v Ljubljani z razstavo Vesti, ki niso zbudile vesti. Novinar Ali Žerdin je zanjo izbral časopisne naslovnice in izrezke iz slovenskega, bosanskega in svetovnega tiska, ki so opozarjale na razmere v Bosni pred bližajočo se katastrofo v Srebrenici.

20. januarja mineva sto let odkar se je v Granadi v Nikaragvi rodil Ernesto Cardenal, eden največjih sodobnih pesnikov iz te države, sicer katoliški duhovnik in politik, zagovornik tako imenovane teologije osvoboditve. Objavil je številne pesniške zbirke z različnimi tematikami: ljubezensko, religiozno, eksistencialno, tudi socialno. Ernesto Cardenal je leta 2014 obiskal Ljubljano in takrat se je z njim pogovarjal Andrej Rot ter pripravil oddajo o njem. Razgledi in razmisleki, ki jo ob stoti obletnici Cardenalovega rojstva zdajle znova predvajamo.

Petra Meterc se je pogovarjala z litovsko režiserko Saule Bliuvaite; njen film Strupeno smo si lahko ogledali na Liffu, poleti pa je na 77. filmskem festivalu v Locarnu osvojil veliko nagrado, zlatega leoparda. V igranem filmu, ki je avtoričin celovečerni prvenec, spremljamo najstnici iz ekonomsko opustošenega litovskega mesta, ki upanje za pobeg iz svojega okolja vidita v avdiciji lokalne manekenske šole. Bere Ajda Sokler, ton in montaža Robert Markoč. Foto: https://liffe.si/sl/filmi

Evelina Umek se je rodila pri Svetem Ivanu v Trstu tik pred drugo svetovno vojno. Po diplomi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je delala kot urednica pri različnih revijah in založbah ter na Televiziji Slovenija – tam je bila urednica Otroškega in mladinskega programa, soustvarjala je kultnega Radovednega Tačka. Upokojila se je leta 1995. Napisala je romane Mandrija, Frizerka, Hiša na Krasu, Zlata poroka ali tržaški blues, Sidrišče spomina ter zbirko kratkih zgodb Odtisi v času. Napisala je več knjig za otroke in mlade. V zadnji knjigi P’nče je tematizirala svojo osebno izkušnjo vojne. Z Evelino Umek se je tik pred tem, ko ji je novembra Ženski odbor Slovenskega centra PEN podelil nagrado mira, pogovarjala Staša Grahek. Oddajo je tonsko uredil Gašper Loborec. Foto: BoBo

Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu je bila država v fokusu Hrvaška in eden izmed številnih gostujočih avtorjev in avtoric iz sosednje države je bil tudi pisatelj Damir Karakaš. Zagotovo gre za enega najbolj nagrajevanih in prevajanih sodobnih hrvaških avtorjev, a hkrati tudi enega redkih, ki v ospredje svojega ustvarjanja tako močno postavljajo hrvaško pokrajino Liko. V kratkih romanih, za katere je značilen pretanjen slog, namreč pogosto tematizira surovost okolja in Ličane v različnih zgodovinskih turbulencah. V slovenščini lahko beremo njegova romana Šumenje gozda in Proslava, ki sta v prevodu Jurija Hudolina izšla pri založbi Beletrina. Na Ljubljanskem filmskem festivalu pa je bil na ogled tudi film, nastal po romanu Proslava režiserja Bruna Ankovića, ki je na puljskem festivalu prejel veliko zlato areno. Z Damirjem Karakašem se je pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Igor Velše, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: © C.Stadler/Bwag; CC-BY-SA-4.0

Brazilski režiser Leonardo Mouramateus in portugalski igralec Mauro Soares redno sodelujeta pri ustvarjanju filmov. Združila sta tudi moči pri filmu Greice, ki smo si ga lahko ogledali na festivalu Liffe. V njunem tretjem skupnem celovečercu sta na lahkoten in zabaven način povedala zgodbo o študentki, ki išče svojo pot v življenju, ob tem pa nista spregledala resnejših tem, kot so razmerje med resnico in lažjo, izseljevanje, migracije in dedovanje. Foto: Darja Štravs Tisu za Cankarjev dom Na levi Mauro Soares, na desni Leonardo Mouramateus.