Nedeljska reportaža

V ekosistemih imajo izjemno pomembno vlogo ptice roparice. Kot vrhnji plenilci prispevajo k ohranjanju naravnega ravnovesja, hkrati pa so tudi občutljivi bioindikatorji stanja okolja, v katerem živimo. Veterinarska pomoč in zaščita ptic roparic je eden od ključnih delov projekta Interreg AVIATOR – Preživetje in prilagajanje ptic plenilk s pomočjo poglobljenega poznavanja, zdravljenja ter primernega ozaveščanja ljudi«, ki ga izvajajo na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani v partnerstvu z ljubljanskim živalskim vrtom ter Prirodoslovnim muzejem Slovenije. Gre za mednarodno sodelovanje različnih ustanov v podonavski regiji, ki ga vodijo v Znanstvenem inštitutu za veterinarstvo v Beogradu. Petra Medved je v današnji Nedeljski reportaži obiskala Kliniko za ptice, male sesalce in plazilce Veterinarske fakultete v Ljubljani, na kateri poleg naštetih vrst živali zdravijo tudi prostoživeče živali, najpogosteje ptice. Tudi ob pomoči projekta AVIATOR so od začetka projekta aprila lani sprejeli in veterinarsko oskrbeli 173 ptic roparic. Na fotografiji mladi kragulj (Accipiter gentilis), arhiv fotografij Klinike za ptice, male sesalce in plazilce VF UL.

Obiskali smo Vodomčev gaj, urejeno in ograjeno območje življenjskih prostorov mnogih rastlinskih in živalskih vrst. Med drugim je to raj za ptice in "bencinska črpalka" za ptice selivke na njihovih selitvenih poteh prek zemeljske oble. Tam je zato tudi ornitološka postaja, kjer ornitologi obročkajo ptice. Sicer pa ta "učilnica na prostem" leži na naravoslovni učni poti Po sledeh vodomca, ki je dolga 5.200 metrov in nas pelje do zanimivih in zelo različnih postojank: od Vodomčevega gaja, izvira Podlomščice, Županove jame do Tabora nad Cerovim.

Lapidariji so zbirke različnih kamnitih spomenikov, z napisi ali brez njih. Pomembno pa je, da imajo arheološko, zgodovinsko, umetnostno ali kulturno vrednost. Ime muzejske zbirke lapidarij izvira iz latinske beseda lapis – kamen. Vsi slovenski muzeji imajo v okviru svojih zbirk manjše ali večje lapidarije. Največji je na dvorišču ob stavbi Narodnega muzeja Slovenije, kjer je okoli 200 spomenikov z rimskimi latinskimi napisi. Med večjimi lapidariji je še nekropola v Šempetru v Savinjski dolini, lapidarij v Celju, na Ptuju in v Novem mestu.

Domačija največjega slovenskega epskega pesnika Antona Aškerca – letos je minilo 170 let od njegovega rojstva – na Senožetah nad Rimskimi Toplicami je posebnost. Ne le, da se omenja že sredi 13. stoletja, čeprav je Aškerčev rod v letu francoske revolucije tja zanesel Matija Aškerc. Skozi stoletja je ohranila svoj prvotni značaj, ostala v družinbskih okvirih in ohranila tradicionalne kmetijskeg dejavnosti tega prostora. Za vse to so zaslužni daljni pesnikovi sorodniki, ki z namajhnim trudom s tradicijo izvirno bogatijo naš čas. Foto: Stane Kocutar

12 dni, več kot 10 kavnih posesti in prav toliko različnih družinskih in podjetniških zgodb. Zgodb o preživetju in iznajdljivosti na eni ter sodobni inovativnosti na drugi strani. Strast pridelovalcev izbrane kave v Kolumbiji združuje vse našteto. Darja Pograjc se je z ekipo iz slovenskega podjetja, ki uvaža, praži in streže izbrano kavo, odpravila na »potovanje k izvoru«. To je pot, ki jo opravijo pražarji, vodje kavarn in baristi, ko obiščejo državo pridelovalko, da bi spoznali celoten proces – od semena do skodelice. Kolumbijo so obiskali konec maja, ko tam poteka glavno obiranje kavnih češenj in nastala je Nedeljska reportaža.

Festival Spider je prav poseben plesni festival. Vsako leto konec junija se ljubljanski park Tivoli prelevi v tridnevno plesno prizorišče. Festival radikalnih teles se je letos odvil že petnajstič po vrsti, od 24. do 26. junija. Od srede do petka se je v Plečnikovem avditoriju in bližnji okolici zvrstilo več dogodkov s področja sodobnega plesa in performativnih umetnosti. Nastopilo je več kot 80 umetnic in umetnikov iz več kot petnajstih držav pod krovno temo Ne vemo, česa ne vemo. Reportažo z zadnjega dne festivala je pripravil Miha Žorž.

Delitev Slovenije na podeželsko in mestno je sicer nepopularna, nekoliko izključujoča, a vendar še kako živa. Praviloma je podeželska Slovenija manj prisotna v medijih, ima svoje, nekoliko skrivnostne rituale in stereotipno velja, da je bolj naklonjena tradicionalnim vrednotam. Čeprav bi pričakovali nasprotno, se prepad med obema skupnostnma še poglablja. Eden izmed največjih izzivov podeželja je, kako na zemlji obdržati mladino. Bleščava mesta je mamljiva, zato smo v preteklih desetletjih opazovali boleč proces staranja podeželja, kar pa se, kot kažejo podatki, kljub vsemu nekoliko umirja. Vse več mladih razume življenje na podeželju, kmetovanje in stik z zemljo kot primerjalno prednost. Enkrat letno se podeželska mladina dobi na veliki in tradicionalni prireditvi, ki se imenuje »Državne kmečke igre!« Obiskal jih je Marko Radmilovič. Oddaja je repriza.

Imate v svoji omari svileno oblačilo? Ste se morda vprašali, kako je nastalo in zakaj je tako prijetno na otip? Vas zanima, kako svilogojka splete svileno nit? Kakšna je bila zgodovina svilogojstva pri nas in zakaj je danes pomembno obujanje te dejavnosti ter zakaj je ključno, da so izdelki iz svile v celoti pridelani in predelani v Sloveniji? Vse to bomo raziskovali v današnji Nedeljski reportaži. Pogovarjali smo se z ustanoviteljico Inštituta za svilogojstvo in svilarstvo pri nas z doktorico Rebeko Lucijano Berčič in bili na obisku pri ljubiteljski svilogojki in svilarki Alberti Rožanec iz osrednje slovenske regije. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Za marsikoga predstavlja vročina kar velik izziv. No, s tem nimajo težav umetnostni drsalci, ki se udeležujejo Mednarodnega drsalnega kampa Ljubljana - Zalog, ki ga že 8. leto zapored prireja Drsalno-kotalkarski klub Stanko Bloudek. V Dvorano Zalog, kjer led junija pripravijo le za ta tabor, se je med tednom odpravila tudi ekipa Prvega. In medtem ko so bile zunaj temperature okoli 30 stopinj Celzija, se je Dvorana Zalog, ki jo v zimskih mesecih vsi poznamo kot drsališče, 15. junija ponovno spremenila v ledeno dvorano, zato je bilo v njej ta teden prijetno in ne prevroče vzdušje. Veliko je bilo mogoče le pričakovanje umetnostnih drsalk in drsalcev, za katere so taki tabori nadvse dobrodošli in koristni – pomenijo namreč začetek in pripravo na novo sezono.

V Ljubljani je od 26. maja na ogled jubilejni 20. mednarodni festival svetlobe Svetlobna gverila. Na več lokacijah glavnega mesta bo festival, ki tokrat v ospredje postavlja raznolikosti, potekal vse do 20. junija. Festival se raziskovanja raznolikosti sicer loteva na različnih ravneh in prestopa ustaljene okvirje medija svetlobe. V sklopu festivala so organizatorji tudi letos pripravili javna in brezplačna kolesarska vodenja po prizoriščih Svetlobne gverile. Za Nedeljsko reportažo se je prvega med njimi udeležil Miha Žorž.

Travnik je življenjsko okolje, v katerem med rastlinami prevladujejo trave in zelišča, med živalmi pa žuželke. Na travniku pa so tudi rože. Predstavljajo 15 % slovenskega ozemlja. Prave naravne travnike, ki niso odvisni od človekovega vzdrževanja, najdemo pri nas predvsem nad gozdno mejo. Druge travnike človek vzdržuje s .košnjo, ki jo izvede enkrat ali dvakrat letno, v zadnjih letih pa je to bolj pogosto. Travniki v nižinah so nastali zaradi krčenja gozda. Če travnik ne kosimo več, pa je ta prepuščen zaraščanju.

Laserji so naprave, ki proizvajajo svetlobo, in so neke vrst svetila, ampak ta svetloba ima posebne značilnosti. Najprej je zelo enobarvna, koherentna, to pomeni, da lahko to svetlobo kot valovanje zelo dobro usmerjamo in fokusiramo. S tem dosežemo zelo visoke gostote moči, s katerimi lahko potem obdelujemo najrazličnejše materiale. Z razvojem laserskih sistemov se ukvarjajo v Laboratoriju za lasersko tehniko LASTEH na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Njihova raziskovalna skupina razvija laserske postopke, ki izboljšujejo kakovost življenja, npr. nežnejše in učinkovitejše laserske metode v zobozdravstvu in zdravstvu.

V Sloveniji je plezanje eden najbolj priljubljenih športov zadnjih let. Imamo olimpijsko prvakinjo, svetovne in evropske prvake in generacije otrok, ki hodijo na plezalne treninge. A ena izmed zvrsti športnega plezanja, to je hitrostno plezanje, pri nas ostaja nekoliko v senci – manj poznano, manj razvito, pogosto razumljeno kot eksotičen dodatek “pravemu” plezanju. Kdo so ljudje, ki trenirajo za nekaj sekund popolnosti in kako se pri nas razvija ta disciplina, ki po svetu postaja vse bolj spektakularna, bomo predstavili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.

Svetovni dan čebel obeležujemo 20. maja. To je bil rojstni dan očeta modernega čebelarstva Antona Janše. Da bi spoznali njega, njegov doprinos k čebelarstvu in prepoznavnosti Slovenije na tem področju, se bomo z Nedeljsko reportažo odpravili k Janševemu čebelnjaku – kulturnemu spomeniku lokalnega pomena, ki stoji sredi vasi Breznica v občini Žirovnica. Tam pa smo izvedeli več tudi o tradicionalni poslikavi panjskih končnic, ki ne vključuje kričečih živih barv. Zakaj, tudi to izveste v oddaji Nedeljska reportaža.

Leta 1982 je na pobudo slovenskega plesalca, koreografa, zdravnika in publicista dr. Henrika Neubauerja, Plesni odbor Mednarodnega gledališkega inštituta razglasil mednarodni dan plesa, ki ga vsako leto obeležujemo 29. aprila. Ob mednarodnem dnevu plesa se je Slovenija tudi tokrat ponovno spremenila v plesno prizorišče: v Ljubljani, Celju, Škofji Loki in Novi Gorici se je prvič odvil bienalni festival plesa v javnem prostoru z naslovom Ples za vse, ki povezuje različne ljubitelje plesa. Dogajanje v Ljubljani se je zaradi dežja z ulic in parkov preselilo v Narodno in Moderno galerijo. A praznik plesa se je kljub temu izkazal za imeniten dogodek, ki ga je za tokratno Nedeljsko reportažo obiskal Miha Žorž

Emonci so bili, kot drugi Rimljani, vraževerni. Prepričani so bili, da lahko zloben pogled, hudobno oko, povzroči nesrečo. Pred zlom so se varovali z amuleti in ga odganjali s hrupom. Verjeli so, da lahko imajo tudi predmeti vsakdanje rabe, na primer sponke za obleke, posebno moč. Danes, v naši – od rimske drugačni kulturi se nam zdi to nenavadno, kljub temu da nam ni prav, če nam črna mačka prečka cesto, in v letalu lahko kupimo le še sedež št. 13.

Ste se kdaj vprašali, katere skrivnosti hranijo stene na Kersnikovi 4? Ali kakšne zgodbe pripovedujejo javna stranišča na Tromostovju? Ste se kdaj sprehodili po Ljubljani in odkrivali skrito zgodovino mesta in ljudi, o katerih ne piše v turističnih vodnikih? V tokratni Nedeljski reportaži bomo razgrnili nevidni zemljevid Ljubljane, odpravili se bomo na alternativno turistično turo, v kateri bomo spoznali zgodovino LGBT skupnosti. Po nepoznani Ljubljani nas bo z zgodbami popeljala pisateljica in aktivistka Suzana Tratnik. Nedeljsko reportažo je posnel Miha Žorž.

Aktivnosti in terapije s pomočjo živali, beremo z nasmehom, učenje s pomočjo živali, odprava strahu pred psi – to je le nekaj programov, ki jih izvaja Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorji nasmeha. Darja Pograjc je z mikrofonom nekaj dni spremljala njihovo delo in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.

Digitalna čudesa iz prve polovice enaindvajsetega stoletja vse bolj stopajo v naša življenja. Mnogi, tudi razumni glasovi, nas pred tem svarijo, večina planeta pa veselo brska, se informira, manipulira ali zlorablja možnosti, ki nam jih nudi umetna inteligenca. Včasih ti elektronski možgani posežejo tudi na področja, kjer na prvi pogled nimajo kaj iskati. Tako tudi na področje kulinarike, kjer so se informacije, pridobljene na spletu, uporabljale sicer že prej, s pomočjo klepetalnikov pa se umetnost kuhanja in peke dviguje še na višjo raven. Ampak sliši pa se vseeno nekoliko hecno, če se kdo odpravi na delavnico Velikonočne peke z umetno inteligenco. Tja se je za oddajo Nedeljska reportaža odpravil Marko Radmilovič.

Urbane zelene površine postajajo vse bolj pomembne, še zlasti ko gre za takoimenovane mestne gozdove. Eden takih zelo uspešnih projektov je celjski mestni gozd. To je največji javni zeleni prostor v Celju. Ponuja več kot 14 kilometrov gozdnih poti, razgledne točke, učne in rekreativne poti, otroška igrišča, fitnes v naravi in največjo hišo na drevesu v Sloveniji.

Ste se kdaj vprašali, kako potekajo delo v profesionalni kuhinji restavracije z Michelinovo zvezdico? Tina Lamovšek se je za potrebe oddaje Nedeljska reportaža odpravila v Grič v Šenjošt nad Horjulom, kjer je s chefom Lukom Koširjem in njegovo ekipo spoznavala, kaj vse je potrebno, da ima gost pred sabo umetniški krožnik. Foto: Radio Prvi

Slovenijo lahko spoznamo na različne načine – z branjem knjig, obiskom zgodovinskih krajev ali ogledom muzejev. V Šenčurju pa so zgodovino predstavili nekoliko drugače. V muzeju Slovenija v malem so ključni trenutki slovenske preteklosti ujeti v miniaturnem svetu maket oziroma dioram. Predstavljamo jih v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.

Čeprav 8.marec ni več praznik, kot je bil nekoč, ne gre, da bi ga pozabili, ali - bog ne daj -zavrgli. Boj žensk za emancipacijo je še kako živ, v nekaterih delih sveta uspešen, spet drugje še čisto na začetku. Z zadnjimi razkritji, kaj vse počno globalne elite, ki trgujejo z belim blagom kot antični sužnjelastniki, se dosežki boja za emancipacijo žensk v zahodni civilizaciji ponovno preizprašujejo. In z retradicionalizacijo, ki smo ji prav tako priča v nekaterih najbolj liberalnih demokracijah, je poskus status ženske vrniti na pozicije izpred sto in več let še kako živ. Zaradi tega in še česa je prav, da praznujemo 8.marec, ki ga obeležuje tudi oddaja Nedeljska reportaža. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič

Na Ljubljanskem gradu se te mesece odvija zadnje dejanje več desetletij trajajočih arheoloških raziskav grajskega griča. Izkopavanja, ki pod okriljem Mestnega muzeja Ljubljana in Arheološkega raziskovalnega konzorcija potekajo od lanskega decembra, se osredotočajo na območje bastije in nekdanjega vhodnega stolpa. Gre za izjemno pomembno fazo, saj strokovnjaki z uporabo sodobne tehnologije preiskujejo zadnji še neraziskani del gradu, kar bo omogočilo celovit vpogled v njegovo preteklost od prazgodovine in rimskega obdobja pa vse do srednjeveške trdnjave. Za Nedeljsko reportažo je izkopavanja obiskal Miha Žorž.

Mesec februar, pa tudi marec – ne pozabimo na gregorjevo – sta poznana kot meseca ljubezni. Ravno zato želijo v okviru LUV festa v Turizmu Ljubljana pokazati našo prestolnico kot kraj, kjer se srečujejo in dogajajo različne ljubezenske zgodbe in občutki. Tina Lamovšek se je za Nedeljsko reportažo s turističnima vodnikoma odpravila na sprehod po našem glavnem mestu in odkrila, da najdemo številne primere ljubezni: do sočloveka, arhitekture, umetnosti, kulture in jezika. Vabljeni k poslušanju! Foto: Prvi program Radia Slovenija

Škoromátija je pustna šega na južnem obrobju Brkinov in Podgrajsko-Matarskem podolju v vaseh: Gradišče, Ritomeče, Obrov, Javorje, Male Loče, Hrušica, Podgrad, Podbeže in Račice. Škoromati veljajo danes za prve in najstarejše omenjene maske na Slovenskem. In čeprav so Brkini (hribovita pokrajina med Krasom, Istro in Kvarnerjem) od mesta prve omembe škoromata oddaljeni približno sto kilometrov, so škoromati v Brkinih najmanj 700 let v istem prostoru ohranili tako ime mask kot tudi sam obred pustovanja

Vaje so skrivnosten pojem. V poklicnih umetniških kolektivih gre za alkimistično mešanico, med katero se zgodi magija, imenovana predstava, ali koncert, ali opera. Tudi balet. Potem pa obstajajo še vaje v ljubiteljskih društvih, kjer vaje pomenijo mešanico kakovostnega preživljanja prostega časa ter kulturizacijo lokalnih skupnosti, ki so drugače podvržene množičnemu poneumljanju. V obeh primerih so vaje spregledan del naše družbene, še posebej kulturne realnosti. V času praznovanja kulturnega praznika je tako prav, da se na vaje odpravimo tudi v Nedeljski reportaži. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Podnebna kriza danes zahteva, da na novo premislimo odnos do narave in njeno vlogo v arhitekturi ter oblikovanju. Razstava Je narava moderna? odpira vprašanje, v kolikšni meri so zgodnji modernistični poskusi še vedno relevantni in kako lahko prispevajo k sodobnim razmislekom o trajnosti in podnebni pravičnosti. Za Nedeljsko reportažo je razstavo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje obiskal Miha Žorž.

Čeprav so zime vedno manj bele, pa smo z oddajo Nedeljska reportaža v januarju ujeli priložnost za sankanje. Odpravili smo se v Idrijo, kjer že skoraj sedem desetletij deluje Sankaški klub Idrija. Nekoč so v večjem številu kot danes njegovi člani in članice doma in v tujini tekmovali v sankanju na naravnih progah ter tudi sami prirejali tekme. V zadnjem obdobju se je tudi pri njih razvilo poletno sankanje na saneh s koleščki, a vrnimo se v zimo in teden dni nazaj, ko sta Slovenijo še oklepala mraz in sneg.

Kaj je znanstvena ilustracija in kako nastane taktilna znanstvena ilustracija, ki je namenjena slepim in slabovidnim? Tega izziva so se lotili študenti na delavnicah Kaverljag, ki so potekale od leta 1998 do 2012 v ateljeju v Kaverljagu, v zaselku v vasi Grintovec pri Šmarjah nad Koprom. Leta 2009 so se posvetili iskanju rešitev, kako posamezne organizme predstaviti slepim in slabovidnim, da jih spoznajo s tipanjem. Nastali sta dve knjigi leta 2009 Dotakni se ptice in leta 2012 Žuželke od blizu. Leta 2024 so delavnice znova vzpostavili s projektom Morski organizmi za slepe in slabovidne, ki ga vodita Društvo Kaverljag in Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, projekt pa so predstavili na razstavah, na katerih so uporabniki preizkušali učinkovitost metode. Decembra lani so izdali tudi znanstveno monografijo Ilustriranje nevidnega: Oblikovanje za vključujočo družbo, zdaj pa si prizadevajo, da bi vzpostavili bazo taktilnih ilustracij. Kakšne izzive je prestavljalo delo na projektu Morski organizmi za slepe in slabovidne, ki je rezultat raziskovalnega programa Vizualna pismenost na Univerzi v Ljubljani, Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, in kakšne uporabne rešitve so predlagali, pa v današnji nedeljski reportaži, ki jo je pripravila Petra Medved.

Zima se sicer obotavlja, ampak povsem pozabila pa le ni na nas. Zimske radosti na snegu so postale tako zelo redke zaradi podnebnih sprememb, ko pa sneg le pobeli tudi našo deželo nam jo zagode draginja. Ker je smučanje mnogim našim sodržavljanom postalo skoraj nedostopno, se velja spomniti da za sproščeno uživanje na snegu, obstajajo tudi alternative. Sani so ena izmed možnosti. In o teoriji in praksi sankanja govori majhna razstava v majhnem, skoraj neopaznem mariborske razstavišču. Veselo nasankani, je hudomušen naslov tako razstave, kot tudi Nedeljske reportaže. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič

Po številu samostanov in redovnikov so bili kapucini v 18. stoletju najštevilčnejša redovna skupnost na Slovenskem. Gre za katoliški red, ki sledi miselnosti in učenjem redovnega ustanovitelja in svetnika Frančiška Asiškega. Med drugim jih poznamo tudi zaradi Škofjeloškega pasijona, najstarejšega dramskega besedila v slovenščini, ki ga je napisal brat Romuald in ga hranijo v Kapucinski knjižnici samostana v Škofji Loki. A ta knjiga še zdaleč ni edino pomembno knjižno delo, za katerega skrbijo. Kapucinski samostan, ki deluje od leta 1707, ima namreč kar 6 knjižnic. Najdragocenejša dela sicer niso na ogled, smo pa v oddaji Nedeljska reportaža obiskali njihovo knjižnico spomeniško zavarovanih starih knjig.

Danes je poseben dan, ki ga zaznamuje sončev obrat ali zimski solsticij, ko je sonce najnižje, ko se začne dolžina dneva daljšati in je prvi dan zime. Koledarska zima pa traja do 21. marca oziroma do pomladanskega enakonočja. Zima je znana sicer tudi po zimskem spanju nekaterih živali. To imenujemo hibernacija, ali stanje telesne neaktivnosti živih bitij. V tem času počivajo tudi rastline, in ta pojav imenujemo dormacija.

Božično-novoletni čas je eden najbolj dekorativnih obdobij v letu, ko se domovi zavijejo v toplino, luči in praznično simboliko. Pomemben del tega vzdušja je cvetje, ki od nekdaj velja za naravni okras praznikov ter nosi v sebi tudi moč simbolike – upanje, svetlobo in nov začetek. V tokratni Nedeljski reportaži smo se podali v Celje, točneje na srednjo šolo za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, kjer smo se pridružili ustvarjanju in izdelovanju na božično-novoletni delavnici. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.

V Nedeljski reportaži smo govorili o izdelavi po meri kovanih oziroma izdelanih nožev. Spoznali smo, kako poteka pot jekla od prvega segrevanja v ognju do končne oblike. Slišali smo tudi, kako kovaški mojster Tomaž Tekavc iz Kovačije Tom Tek razvije idejo, da iz nje nastane nož, ki je prilagojen posameznikovim potrebam. Avtor oddaje Aleš Ogrin si je ogledal, kako nastajajo noži , od lovskih in kuhinjskih, do specializiranih rezil za zahtevne uporabnike. Med njimi je tudi sekira iz 800 slojev damaščanskega jekla.

V Narodni galeriji v Ljubljani je na ogled razstava Prebujanje lepote II . To je izjemna zbirka britanske viktorijanske umetnosti, ki jo je zasnoval in jo raziskuje profesor estetike in umetnostne zgodovine dr. Paul Crowther, skupaj s soprogo, umetnico Mojco Oblak. Prvi del zbirke so v Narodni galeriji razstavili že leta 2014, zdaj pa predstavljajo izbor oljnih slik in akvarelov iz drugega dela te zbirke. V letu 2022 so namreč podpisali donatorsko pogodbo, s katero dr. Paul Crowther in njegova soproga Mojca Oblak celotno zbirko poklanjata Narodni galeriji. Za nedeljsko reportažo si je razstavo ogledal Miha Žorž.

Ali veste, da so ljubljansko predmestje Trnovo nekoč imenovali »solatendorf« ali solatna vas? In to zato, ker so tu in v sosednjem predelu Krakovo pridelovali zelo kakovostno zelenjavo. Pridelovalci so dobili ime: solatarji in solatarice, saj so pri tem sodelovale ne samo ženske, ampak tudi moški in pogosto cele družine. Zelo slavna zelenjava je bila predvsem solata »ljubljanska ledenka« ali »ajsarica«, ki so jo v 19. stoletju v velikih količinah izvažali celo v Gradec, na Dunaj in Prago.

Bivanjski pogoji, kot tudi celostna oskrba starostnikov so trenutno v sami srčiki političnega in tudi družbenega dogajanja pri nas. Po težkih preizkušnjah, ki so jih domovi za starejše občane preživljali med pandemijo, so pred temi ustanovami, zaposlenimi tam in tudi pred stanovalci novi izzivi. Kako starostnikom olajšati mnogokrat z boleznijo prepredeno starost, kako aktivno dobo podaljšati čim dlje v starost in kako omogočiti sobivanje večjim generacijam, so teme, ki jim strokovna javnost posveča že leta raziskav in premislekov. V domovih pa poteka tudi dejavnost, ki je izven fokusa pomembnih in celo prelomnih odločitev. Vsake toliko namreč člani najrazličnejših ljubiteljskih kulturnih društev, kot tudi posamezniki tam stanujočim podarijo kulturni dogodek. Največkrat gre za glasbene dogodke. V Nedeljski reportaži se bomo tako pridružili Moškemu pevskemu zboru Slava Klavora, ki ima petje v domovih starejših občanov za svoje sveto poslanstvo.

Sabljanje je šport, ki združuje eleganco, hitrost in zbranost. V Ljubljani ga trenirajo v športnem društvu Tabor, kjer deluje sabljaška sekcija Duel, ki ga predstavljamo v tokratni Nedeljski reportaži. Sabljači so nam pokazali, da sabljanje ni le obračun z orožjem, ampak tudi miselni preizkus. Spoznali smo, kako potekajo treningi in kašna je kultura, ki jih ponuja sabljanje. Mlade in malo manj mlade sabljače je obiskal Miha Žorž.

S priljubljenostjo športnega plezanja narašča tudi vpliv plezalk in plezalcev na okolje oziroma na naravna plezališča. Z vse večjim obiskom rastejo tudi potrebe po vzdrževanju in preopremljanju plezališč ter nadgradnji dela opremljevalcev športnoplezalnih smeri. Pred nekaj leti je s tem namenom in namenom zagotovitve trajnostnega razvoja plezališč nastal projekt Opremimo slovenska plezališča ali na kratko projekt OSP, ki ga predstavljamo v tokratni Nedeljski reportaži. Oddajo je pripravil Aleš Ogrin.

Do 11. decembra letos morajo po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov lastniki, upravitelji in najemniki objektov v javni rabi prilagoditi oziroma odstraniti grajene in komunikacijske ovire. Urbanistični inštitut Republike Slovenije je v okviru projekta »Vseslovenska akcija ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov« izvedel oceno dostopnosti za 100 objektov v javni rabi, katerih storitve so vključene na seznam ponudnikov ugodnosti za imetnike evropske kartice ugodnosti za invalide. V terensko popisovanje objektov so poleg strokovnjakov z Urbanističnega inštituta vključeni tudi študenti urbanizma in arhitekture ter študenti z različnimi oviranostmi. Nosilec projekta je Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije. Pri delu na terenu se je ocenjevalcem dostopnosti objektov v javni rabi pridružila tudi Petra Medved. Na kaj vse so opozorili in kakšni so primeri dobrih praks, pa boste slišali v današnji Nedeljski reportaži. Na fotografiji spredaj: Maja Munih in Ajda Cimperman, zadaj: Brina Meze-Petrić, Tilen Jurca, Nataša Braunsberger in Petra Medved

V Turističnem društvu Barje si od nekdaj na različne načine in z različnimi ukrepi prizadevajo ohraniti naravo čim bolj nedotaknjeno. Zato so sprožili zanimivo akcijo imenovano- ploganje. To je kombinacija teka (ali sprehajanja) in pobiranja smeti. Ta skandinavska oblika eko-športa je osvojila svet s svojo preprostostjo in učinkovitostjo, pa ima na Ljubljanskem barju še poseben pomen.

Jamski turizem postaja vedno bolj pomembna turistična panoga. V Sloveniji, ki ima kljub svoji majhnosti več kot 15 tisoč jam, jih v svetovnem merilu izstopa več. Postojnska jama je leta 2024 zabeležila skoraj 900 tisoč obiskovalcev, Škocjanske jame so prvi kraj v Sloveniji, ki je bil vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine, jama Vilenica pa je ena najstarejših turističnih jam na svetu: že leta 1633 so ljudje plačevali, da so lahko vstopili vanjo. Danes vas bomo odpeljali v jamo, ki sicer na tem svetovnem jamarskem zemljevidu še ni narisana, si pa gotovo zasluži našo pozornost. Povezana je s Škocjanskimi jamami, domačini so ji sprva rekli tudi Vilenica, nato pa po obisku avstro-ogrskega prestolonaslednika Cesarjevič Rudolfova jama. Gre za manj poznano Divaško jamo, ki leži, kot pove ime, blizu Divače, in ima pestro zgodovino ter izredno lepe kraške jamske tvorbe.

V Sloveniji ima pesnjenje ne le tradicijo, temveč tudi konstitutivno vlogo. A žal zadnje čase Slovenci pesnike odrivamo na rob družbe. Ne le, da kultura postaja v pogojih podivjanega potrošništva odvečna, skoraj stigmatizirana dejavnost, vse več naših sodržavljanov postaja neobčutljivih za njeno vlogo v družbi. Drži pa tudi ugotovitev, da je pesniška pokrajina v Sloveniji hermetična in od imenitnih pesnikov preteklosti, ki se niso upali javno izpostaviti, hkrati pa so bili mojstri svojega poklica, ni ostalo dosti. Eden zadnjih resničnih bardov generacije, ki je dala ton petdesetim, šestdesetim in sedemdesetim letom, je mariborski pesnik Andrej Brvar. Ne le kot sopotnik, temveč kot dejaven opazovalec najslavnejših časov modernistične slovenske poezije, je tudi prejemnik najvišjih pesniških in priznanj za delo na področju umetnosti pri nas. Ob svoji osemdesetletnici je povabil zainteresirano javnost in nekaj najbližjih, da se mu pridružijo na sprehodu skozi mesto Maribor. Mesto, ki ni le njegov kraj bivanja, temveč pogost subjekt njegovih premišljan in njegove poezije.

Po Sloveniji sledimo na desetinam kuharskih festivalov, ki se odvijajo na prostem in predvsem pred očmi javnosti. Priprava hrane v kotličkih je na teh prireditvah obvezna, dogodki pa so nekje na presečni množici med turizmom, gastronomijo, etnologijo in promocijo posameznih regij. Zagotovo nekaj tega navdušenja korenini v izjemni popularnosti kulinarike in kuhanja, ki sta se povzpela tudi s pomočjo televizijskih kuharskih oddaj, nekaj pa gre pripisati bogati tradiciji piknikov in poletnih druženj, s katerimi je naša dežela v toplem delu leta prav okupirana. A če hočemo obiskati kralja vseh teh prireditev, moramo v Lendavo. Tam imajo v okviru svojega poletnega festivala poseben dogodek, imenovan »Bogračfest«, tekmovanje v pripravi te tradicionalne jedi, ki vsako leto privabi rekordno število tako obiskovalcev kot kuharskih ekip. Letos ga je obiskal tudi Marko Radmilovič in Nedeljska reportaža prinaša njegov uvid v teorijo in prakso, v sedanji in pretekli trenutek te mamljive jedi.

Kaj se dogaja na posebnem dnevu v Živalskem vrtu Ljubljana, ko so v ospredju živali iz Azije in še zlasti slonica Ganga, ki letos praznuje 50 let? Obeta se nam predstavitev novega prebivalca, veliko glasbe, zanimivih naravovarstvenih delavnic, plesa in sladic. Ekipo Prvega pa zanima tudi zakulisje: kakšna je kuhinja živalskega vrta in kakšne prehranske posebnosti morajo za 130 živalskih vrst pripravljati tamkajšnji nutricionisti? To nam razkriva vodja kuhinje za živali Saša Purkart.

Letos mineva 110 let od trenutka, ko so na obrežju smaragdne Soče prvič zagrmele topovske salve in se je začelo eno najtežjih poglavij prve svetovne vojne – soška fronta. Enajst ofenziv, več sto tisoč padlih vojakov in neizmerno trpljenje domačega prebivalstva so zaznamovali dolino, gore in ljudi. Ob obletnici je Kobariški muzej v sodelovanju z domačini in šolarji med drugim pripravlil razstavo mladih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki zrisbo in barvo pripovedujejo zgodbo svojih prababic in pradedov.To ni le zgodovina na slikah in zemljevidih, temveč spomin, ki ga nosimo še danes. V oddaji vas bomo popeljali od tistega usodnega maja 1915, skozi največjo in prelomno – dvanajsto bitko pri Kobaridu, do današnjega dne, ko se spomin prepleta z željo po miru. Sto deset let pozneje nas soška fronta in Kobariški muzej še vedno učita: vojna pušča rane, mir pa gradijo ljudje. Tokratno Nedeljsko reportažo pripravlja Miha Žorž.

V že tako ali tako reliefno razgibani Sloveniji je nekaj kupov zemlje gor ali dol povsem zanemarljivih. Ampak ni vsak kup zemlje enak drugemu. Pod nekaterimi se skrivajo sledi preteklih tisočletij, ko je narod v plenicah ždel nekje za Karpati. Antična dediščina je v državah, kjer se je nekoč razprostiralo mogočno Rimsko cesarstvo, danes velik posel. Muzeji, muzeji na prostem, prirejanje iger ali bitk na antičnih sejmih privabljajo na tisoče obiskovalcev. Pri nas, ne glede na to, da imamo antično zgodovino bogato in dobro raziskano, capljamo pri repu. Mogoče pa bi morali začeti tam, kjer se je za antičnega človeka končalo. Na območjih, kjer so Rimljani in romanizirano lokalno prebivalstvo pokopavali svoje mrtve. Med antičnimi gomilami se je v Nedeljski reportaži sprehodil Marko Radmilovič.

Delitev Slovenije na podeželsko in mestno je sicer nepopularna, nekoliko izključujoča, a vendar še kako živa. Praviloma je podeželska Slovenija manj prisotna v medijih, ima svoje, nekoliko skrivnostne rituale in stereotipno velja, da je bolj naklonjena tradicionalnim vrednotam. Čeprav bi pričakovali nasprotno, se prepad med obema skupnostnma še poglablja. Eden izmed največjih izzivov podeželja je, kako na zemlji obdržati mladino. Bleščava mesta je mamljiva, zato smo v preteklih desetletjih opazovali boleč proces staranja podeželja, kar pa se, kot kažejo podatki, kljub vsemu nekoliko umirja. Vse več mladih razume življenje na podeželju, kmetovanje in stik z zemljo kot primerjalno prednost. Enkrat letno se podeželska mladina dobi na veliki in tradicionalni prireditvi, ki se imenuje »Državne kmečke igre!« Obiskal jih je Marko Radmilovič.

Opaziš, da se v potočku med travo nekaj premika. Slabih deset centimetrov velikega raka mirno uloviš, si ga temeljito ogledaš, potipaš njegov oklep in škarje ter ugotoviš, da gre najverjetneje za koščaka - vrsto, ki je iz slovenskih voda domala izginila. V osrčje transilvanske kotline se je več kot sto nadobudnih študentk in študentov biologije, sorodnih naravoslovnih ved, tudi zgolj ljubiteljev narave odpravilo po tisto, česar jim študijske klopi ne morejo dati: spoznavati floro in favno tujih dežel; v mrežo uloviti metulja, prijeti žabo, izostriti ušesa za nova ptičja oglašanja, spoznavati življenje romunskih rek. Študentski raziskovalni tabor Ekosistemi Balkana v izvedbi Društva študentov biologije poteka že od leta 1998, tokrat jih je pot prvič vodila v Romunijo. V gozdnato deželo se je podala tudi Klara Jurečič.

Poletna planinska sezona je v polnem teku, zato so slovenske planinske poti precej obremenjene z obiskom. Pomembno je, da se na vsako planinsko turo dobro pripravimo, naj bo to, ko se odpravljamo v sredogorje ali v visokogorje. Ustrezna priprava vključuje tudi zbiranje informacij o planinski poti, na katero se odpravljamo. Planinska zveza Slovenije je predstavila brezplačno aplikacijo maPZS, ki bo planinkam in planincem z informacijami, ki jih nudi, olajšala pot proti izbranemu cilju. V Nedeljski reportaži je uporabo s sogovornikom predstavil avtor oddaje Aleš Ogrin.

Prvi prekmurski festival rokodelstva Hiperprodukcija stvari, ki je v svojo plenilsko logiko omrežila ves planet, ima rešitev. Ta je sicer še v povojih, a zdi se, da se lahko človeštvo, kot že tolikokrat, iz zagat hiperprodukcije reši s pozabljenimi tehnikami preteklosti. Še dolgo po industrijski revoluciji, ki nam je prinesla krasni novi svet, so na slovenskem podeželju uspevali rokodelci, ki so ali zase ali za bližnjo okolico, marsikateri pa tudi za širši trg, izdelovali izdelke iz naravnih materialov le z naporom svojih rok; vodila jih je neizbrisna tradicija prejšnjih rodov. Rokodelstvo je v obdobju očaranosti z industrijo in plastiko skoraj popolnoma izumrlo, a nekaj tradicionalnih rokodelcev in na novo prebujena zavest tudi v urbanih okoljih sta rokodelstvo rešila. V Sloveniji je dobro organizirano in v oddaji Nedeljska reportaža je Marko Radmilovič obiskal rokodelsko srečanje, ki je bilo prvič organizirano v rokodelsko tradicionalni pokrajini, v Prekmurju.

Izdelovanje bičev, ali po domače škarabacarstvo, je ena tistih obrti, ki jim grozi, da bodo utonile v pozabo. Biče so s struženjem iz enega kosa lesa izdelovali suhorobarji na ribniškem, velikolaškem in cerkniškem območju. Največji mojstri pletenih bičev so bili v Opatjem selu in v Brestovici na Krasu. Začetki bičarstva v Opatjem selu segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je ta obrt prišla iz Furlanije. Največji razcvet je doseglo v letih pred prvo svetovno vojno, ko je bilo v vasi kar osem delavnic, ki so zaposlovale približno 50 delavcev. Opajci so v enem letu izdelali tudi do 100.000 bičev, ki so jih prodajali po vsej takratni Avstro-Ogrski. Po drugi svetovni vojni pa je začela ta obrt nezadržno propadati, saj so vprežno živino zamenjali stroji. To zanimivo obrt izdelovanja bičev bomo spoznali v današnji oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Prvo razglednico so poslali v drugi polovici devetnajstega stoletja. Danes polnijo predvsem zbirateljske albume in muzejske zbirke, čeprav so še vedno zveste in tihe opazovalke s stojnic turistično najbolj obiskanih mest. Vedno manj jih odpošljemo. Z njimi vse redkeje pošljemo pozdrave najbližjim, a vendar so tretji najbolj priljubljeni zbirateljski predmet na svetu. O teh majhnih, a zgovornih pričevalcih zgodovine pripoveduje Nedeljska reportaža Sare Zmrzlak.

Kulturna dediščina in čebelarstvo sta v Sloveniji tesno povezana. Čebelarstvo ni omejeno samo na čebelje pridelke, sega tudi na področje literature, jezika, umetnosti, krajinske arhitekture. Preplet vsega naštetega je podlaga za razvoj apiturizma. Tega področja se celovito in inovativno loteva Hiša kranjske čebele v Višnji Gori, ki spada k Javnemu zavodu za kulturo in turizem Prijetno domače Ivančna Gorica. Krožna pešpot Prijetno domače vključuje 12 točk in je dolga okoli 100 kilometrov, to pa je prevelik zalogaj za eno nedeljsko popoldne. Zato bomo po Hiši kranjske čebele pot nadaljevali do Čebelnjaka zgodb na Jurčičevi domačiji na Muljavi.

V časih, ko se pozornost sodobnega človeka usmerja v duševno zdravje, posamezniki in tudi zdravstveni sistemi odkrivajo vedno nove poti k dobremu počutju. Ob priznanih metodah, žal prepogosto tudi farmakoloških, obstaja več alternativnih načinov, kako življenje v pobesneli vsakdanjosti spraviti v ravnovesje. Ena izmed metod, pri nas še sorazmerno neznana, je terapija z živalmi. Od pradavnine živali pomagajo človeku najti notranji mir, v Jarenini pa obstaja kmetija, kjer se zadev lotevajo nekoliko drugače. Obiskal jo je Marko Radmilovič in reportažni zapis naslovil Čohati osle.

Pred svetovnim dnevom čebel, ki ga na pobudo Slovenije obeležujemo 20. maja, smo tudi v Nedeljski reportaži govorili o čebelah. V Sloveniji je sicer več kot 11 tisoč čebelarjev, ki skrbijo za okoli 213.000 čebeljih panjev, nekaj izmed jih deluje tudi v Ljubljani. Da bi se spomnili na pomen čebel in tudi drugih opraševalcev ter izvedeli več o teh žuželkah, se zato ne bomo odpravili daleč. Špela Šebenik je odšla v Botanični vrt Univerze v Ljubljani, kjer stoji urbani učni čebelnjak in ki je tudi del ljubljanske Čebelje poti. Ta letos praznuje 10. obletnico.

XIV. divizija, prva slovenska narodnoosvobodilna divizija, je bila ustanovljena 13. julija 1943. Ob ustanovitvi jo je sestavljalo pet brigad, v njenem pohodu na Štajersko, ki je trajal od januarja do marca leta 1944, pa so sodelovale 3 brigade, in sicer Tomšičeva, Bračičeva in Šercerjeva, s skupaj več kot tisoč borkami in borci. Po vstopu na območje Slovenije je šel pohod Štirinajste od Sedlárjevega do Ljúbenskih Rastk. Tej trasi bo sledila tudi Vezna planinska pot XIV. divizije, ki jo bomo predstavili v Nedeljski reportaži. Na etapo od Andrejevega doma na Sleménu do Žlébnikove domačije nad Šoštanjem se je odpravil Aleš Ogrin.

V Cankarjevem domu je na ogled zanimiva razstava z naslovom Šest let vojne, en dan osvoboditve, ki jo je zasnoval kustos Muzeja tiska Ali Žerdin. Na razstavi lahko vidimo časopisne izvode iz obdobja druge svetovne vojne, ki so bili natisnjeni v Sloveniji, Srbiji, Nemčiji, Sovjetski zvezi, pa tudi v ZDA in Italiji. Razstavo so pripravili ob skorajšnji 80. obletnici konca druge svetovne vojne v Sloveniji, ki jo zaznamujemo 9. maja. Zadnjih dvajset let so v muzeju po bolšjih sejmih, antikvariatih, kleteh in podstrešjih zbirali stare časopisne izvode, ki pričajo o vzponu, nasilju ter zlomu nacizma in fašizma. Za Nedeljsko reportažo si je razstavo skupaj s kustosom Alijem Žerdinom ogledal Miha Žorž.

Povod za to, da v Sloveniji 27. aprila praznujemo dan upora proti okupatorju, je bil sestanek v znameniti Vidmarjevi vili v Ljubljani 26. aprila 1941. Takrat je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po napadu nemških sil na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Kaj pa se je v tistem obdobju dogajalo z vojsko Kraljevine Jugoslavije? V oddaji bomo osvetlili nekatera manj znana ali celo izkrivljena dejstva o dogajanju aprila 1941: od podpisa pristopa Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu do državnega udara, napada na Jugoslavijo 6. aprila 1941 in podpisa popolne predaje in okupacije. Stvari so seveda zelo kompleksne, mi pa bomo odstrli le delčke tega zanimivega in tragičnega dogajanja. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Mogoče ste zgolj opazili, ne da bi se zares vprašali, a zadnja leta se pojavljajo povsod. Govorimo o velikonočnih sejmih. Komaj smo se navadili na božične, so že tu velikonočni. Od kod prihajajo? Ali je v njih ujeta tradicija ali gre zgolj za brezbožno komercializacijo praznika? To in še kaj več se v Nedeljski reportaži sprašuje Marko Radmilovič, ki obiskal sejem v Lenartu in Jarenini.

Eden izmed najpristnejših spomenikov druge svetovne vojne pri nas je ilegalna partizanska tiskarna pod Vojskarsko planoto. Tam so v zadnjih mesecih vojne tiskali Partizanski dnevnik, ki je bil edini dnevni tiskani časopis odporniškega gibanja v takratni okupirani Evropi in predhodnik današnjega Primorskega dnevnika. Pomen Tiskarne Slovenija, kot je bilo uradno ime tega obrata, pa ni bilo le informiranje o poteku vojne in krepitev odporniškega gibanja, temveč predvsem ohranjanje slovenske besede. Več strani dnevnika je bilo namreč namenjenih kulturnim vsebinam. Kako lahko danes vidimo na obisku tiskarne, izveste v oddaji Nedeljska reportaža.

V današnji Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Ribnico, kjer je doma suha roba. Poslanstvo Rokodelskega centra Ribnica, ki smo ga obiskali, s številnimi dejavnostmi ohranja našo kulturno dediščino in skrbi za njen razvoj. Tu je tradicija prepletena s sodobnostjo. Predvsem pa v Rokodelskem centru Ribnica skrbijo za medgeneracijsko sodelovanje in povezovanje. Kako se izdeluje posode iz naravnih materialov na tradicionalen način, koliko dela in truda je treba, da nastanejo, ter kaj rokodelcem pomeni ohranjanje tradicije suhorobarstva? Petra Medved je v Rokodelskem centru Ribnica pri delu spoznala pletarje in obiskala rokodelca, ki se ukvarja s posodarstvom.

Naš največji pisatelj Ivan Cankar svoj rodni kraj – Vrhniko – opisuje v mnogih delih. O Vrhnika, blagoslovljeni kraj, o njej zapiše v povesti Aleš iz Razora. Danes na Vrhniki na pisatelja poleg njegove spominske hiše opominjata še spomenik in tematska pot, ki pripoveduje zgodbo o življenju Ivana Cankarja. V Nedeljski reportaži se bomo sprehodili po tematski poti Po poti Cankarjeve mladosti. Vrhniko je obiskal avtor oddaje Aleš Ogrin.

Ko vse v naravi brsti in cveti, se ozrimo k rastlinam, k drevesom, ki rastejo izredno počasi, tako da ostanejo palčki vse svoje življenje. Govorimo seveda o bonsajih. Ta japonska umetnost vzgajanja miniaturnih dreves je vsaj delno popularna tudi drugod po svetu, Slovenija ni izjema. A danes se ne bomo posvetili društvu za gojenje bonsajev, razstavam bonsajev in kar je podobnih očitnih ciljev Nedeljske reportaže. Danes bomo pogledali na te miniaturne umetnine z intimne strani. O velikih malih drevesih govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.

Minerali in kristali so že od nekdaj privlačili ljudi, raziskovalce, zbiralce, trgovce in tudi iskalce. S svojo barvitostjo in zanimivo obliko je ta svet mineralov in kristalov nekaj posebnega in zato ne preseneča, da se z bogatimi zbirkami ponašajo tako rekoč vsi svetovni naravoslovni muzeji. Veliko pa je tudi večjih in manjših zasebnih zbirk in pri tem naša država ni nobena izjema. Še več, osnova Prirodoslovnega muzeja Slovenije je prav zbirka Zoisovih mineralov. Sicer pa je do zdaj na svetu znanih že več kot 6.000 mineralov; pri nas je od tistih, ki so vidni s prostim očesom, kakšnih sto, ki so zanimivi za zbiralce. Še vsaj dvakrat toliko pa je takih, ki so zanimivi le za raziskovalce. V današnji oddaji Nedeljska reportaža se bomo tudi mi odpravili v svet skrivnostnih mineralov in kristalov. Avtor oddaje je Milan Trobič.

V tokratni Nedeljski reportaži smo se odpravili v Slovenski etnografski muzej, ki je državni muzej in najstarejša etnološka ustanova v Sloveniji. Hrani več kot 40 tisoč predmetov slovenske in zunajevropske kulturne dediščine ter je muzej "o ljudeh, za ljudi", muzej kulturnih istovetnosti, prostor dialoga med preteklim in sedanjim, med svojo in drugimi kulturami, med naravo in civilizacijo. V teh dneh so kot del spremljevalnega programa stalne razstave Človek in čas v SEM odprli razstavo z naslovom Zgodbe steljnikov: Preplet orlove praproti, živali in ljudi. Razstava se osredinja na značilne belokranjske steljnike iz brez in orlove praproti. Pripoveduje zgodbo opuščanja in zaraščanja ekstenzivne kmetijske krajine ter sprememb v strukturi kmetijstva, to pa je značilno tudi za vso Slovenijo. Po razstavi se je sprehodila Tadeja Bizilj.

Če bi vam kdo povedal zgodbo o mestu, ki je bilo iz nič načrtovano kot ena od propagandnih izložb v hladni vojni, nato pa je bilo spričo geopolitičnih razmer prisiljeno v vedno bolj skromne načrte od prvotnih, zgodbo o mestu, ki je nastalo kot zgled mesta delavcev, že po nekaj desetletij pa je bil velik del tamkajšnjih prebivalcev zaposlen v igralnicah, v katerih so denar puščali bogatejši sosedje z zahodne strani meje, bi se verjetno z zanimanjem podali na izlet v ta nenavaden kraj. Četudi je Nova Gorica vse to, pa se prejkone le malokdo od nas skoznjo sprehodi na način, da bi lahko najbolj zanimive zgodbe tega modernistično zamišljenega mesta tudi dejansko ugledal. Na današnjem sprehodu po Novi Gorici bomo storili prav to. Skozi ulice, bloke, drevesa, izložbe in igralnice ter zgodbe o uresničenih in neuresničenih urbanističnih načrtih, bomo Novo Gorico odkrivali s pomočjo raziskovalca in turističnega vodnika, kulturologa dr. Blaža Kosovela, ki je pot po mestu opisal tudi v knjigi Nova Gorica: novo mesto ob meji: vodnik po somestju obeh Goric in okolici, ki je izšla pri Zavodu Magistrala in Društvu humanistov Goriške. Knjižni vodnik je izdan v sklopu projekta Ab Initio - urbana utopija, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica 2025. Nedeljsko reportažo je pripravila Alja Zore. Foto: Prešernova ulica v Novi Gorici, zgodnja 60. leta; izsek iz razglednice, hrani Pokrajinski arhiv Nova Gorica

Nemalokrat se zgodi, da se izgubimo v glasnem šumu neznosnega ritma vsakdanjih obveznosti in pokleknemo pod težo pričakovanj našega modernega sveta. Zdi se nam, da nimamo ventila, prek katerega bi lahko izrazili samega sebe, niti zavetja, kjer bi se lahko ustavili in v miru zadihali. A na srečo obstajajo takšna zavetja, saj smo se v tokratni Nedeljski reportaži zatekli v enega izmed teh redkih prostorov. Pridružili smo se igralski skupini v sklopu kolektiva Odprta scena, kjer so nam pokazali, na kakšen način si vzamejo čas zase, se družijo in ustvarjajo v svojem tempu.

V oddaji Nedeljska reportaža se bomo tokrat posvetili Etnološki zbirki družine Šribar. Ta hrani predmete iz ljudske dediščine, ki so jih na Krškem polju, Krškem gričevju ter v Posavju uporabljali ljudje, ki so tam živeli v 18., 19. in 20. stoletju. Zbirko hranijo v spomeniško zaščiteni domačiji, ki jo je obiskal Aleš Ogrin.

Menda je prva mehanična stolpna ura na utež omenjena v 14. stoletju v Dantejevi Božanskim komediji … Njen izumitelj ni znan. Znano pa je, da je v Sloveniji pred sedmimi desetletji stekla prva serijska proizvodnja stenskih ur in to v Lipnici pri Kropi. Tistih, ki danes znajo z urami, ni več prav veliko. O urah, času in urarju bomo govorili v tokratni Nedeljski reportaži, ki sta jo pripravila Irena Kodrič Cizerl in Stane Kocutar.

2. februarja obeležujejo praznik, ki ga od 7. stoletja, ko so ga praznovali prvič, imenujemo svečnica. To je po krščanskem izročilu praznik Jezusovega darovanja v templju, ki se obhaja štirideset dni po njegovem rojstvu, kolikor naj bi trajalo tudi očiščevanje porodnice – prvotno ime tega praznika je bilo Marijino očiščenje. Praznik pa je dobil tudi ime svečnica, ker na ta dan po cerkvah blagoslavljajo sveče za potrebe cerkve in sveče, ki jih k blagoslovu prinašajo verniki, da jih prižigajo ob hudi uri, umirajočem in podobno. S svečnico se konča božični čas, pospravijo se jaslice in nehajo peti božične pesmi, so o prazniku zapisali v Slovenskem etnografskem muzeju. Ker je ime praznika povezano s svečami, bomo v današnji oddaji Nedeljska reportaža nekaj več pozornosti namenili prav svečam, od izdelave do uporabe. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Najbolj razširjena domača obrt v Sloveniji je klekljanje čipk. V več kot 260 krajih delujejo različne skupine in društva, zato ni čudno, da je klekljanje čipk na Slovenskem od leta 2018 uvrščeno na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. V Sloveniji delujejo tri čipkarske šole, in sicer v Žireh, Železnikih in Idriji. In ker je prav zadnja zibelka klekljanja čipke, ni presenetljivo, da je čipkarska šola v Idriji najstarejša ustanova na svetu, ki nepretrgoma skrbi za prenos znanja in veščin klekljanja na mlajše rodove. Kako poteka pouk klekljanja na osnovni šoli, izvemo v oddaji Nedeljska reportaža.

Novoletne zaobljube, ki se zdijo trivialna opomba v zabavnem tisku, imajo resnici na ljubo za seboj pisano zgodovino. Ob tem pa sta zaobljubljanje in predvsem lomljenje teh zaobljub postali globalen fenomen. Kaj vse se skriva za novoletnimi zaobljubami in kakšen je njihov rok trajanja, pripoveduje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

V Nedeljski reportaži se odpravljamo v Južne bohinjske gore. Tam na Planini za Liscem in pod Črno prstjo na 1346 metrih nadmorske višine stoji Orožnova koča. Koča ima za slovensko planinsko zgodovino poseben pomen, saj je bila to prva slovenska koča. Ob odprtju so leta 1894 v Bohinjski Bistrici izobesili napis, na katerem so zapisali: »Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska«. Danes na mestu prve koče sicer stoji njena kopija. Pred novim letom je oskrbnik Orožnove koče na Planini za Liscem Franci Beguš tam sprejel avtorja Nedeljske reportaže Aleša Ogrina.

December je čas, ko se domovi, mesta in parki odenejo v čarobno osvetlitev, ki jo pričarajo številne lučke. V oddaji Nedeljska reportaža smo se sprehodili skozi Božično bajko Slovenije v Mozirskem gaju.

Kako se v adventnem času izogniti kiču, pritisku potrošništva in diktaturi vljudnostnega druženja, hkrati pa kljub temu obdržati božičnega duha? Prvi recept je pobeg v gozd, drugi pa v pravljice. Če ju združimo, dobimo pravljični gozd. Ki ga na srečo Slovenci premoremo, domuje pa v Krčevini pri Vurberku. Gre za prostor, ki bi ga terminološko uvrstili med tematske parke, s to razliko, da si ga je umislila, zanj skrbi ter tudi vodi obiskovalce po njem ena sama družina. Natančneje rečeno; trije člani družine Mohorko. Gozd je v večeru štajerskega decembra obiskal Marko Radmilovič.

Skoraj vsi poznamo velika umetniška dela največjih slovenskih avtoric in avtorjev, ki so razstavljena v slovenskih javnih galerijah, le malokdo pa si tudi lasti kaj podobnega. Ivana Kobilca, Ivan Grohar, Marij Pregelj, Zdenko Kalin, Lojze Dolinar, Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Rihard Jakopič. To je le nekaj umetniških imen, ki pri nas dosegajo najvišje cene in so prava redkost, sploh v zasebnih zbirkah. A kar 38 del teh avtorjev je bilo na voljo na nedavni dražbi umetnin, ki so jo v Grand Hotelu Plaza v Ljubljani pripravili v organizaciji galerije in dražbene hiše Sloart. Za Nedeljsko reportažo je dražbo obiskal Miha Žorž.

Frančiškanska knjižnica in muzej v Ljubljani sta del frančiškanskega samostana poleg cerkve Marijinega oznanjenja v središču Ljubljane. In ko so leta 2022 začeli obnavljati frančiškanski samostan, se je izkazalo, da lahko del stavbe namenijo za bivanje študentkam in študentom. Hkrati pa so se lotili tudi obnove starodavne knjižnice, ki velja za najbogatejšo samostansko in zasebno knjižnico v Sloveniji. Žal pa je bila ta knjižnica najslabše urejena, saj desetletja zanjo niso pretirano skrbeli in je postala nekakšen depo za knjige in preostalo imovino pokojnih samostanskih bratov. Zato so se najprej lotili temeljite prenove prostorov, ki je trajala dobri dve leti. Knjižnico so potem ob prisotnosti najvišjih predstavnikov državne in cerkvene oblasti slovesno odprli lani novembra. Tako so prvič v zgodovini delovanja to knjižnico skupaj z manjšim muzejem, kjer razstavljajo zbirko slik, odprli za strokovno in širšo javnost. Od odprtja naprej je obisk frančiškane nekoliko presenetil, saj je bilo in je zanimanje za oglede knjižnice zelo veliko. Polege tega so prejeli za kakovostno prenovo tudi nekaj nagrad. Frančiškansko knjižnico bomo spoznali tudi v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Ste brali Cankarja? Ste ga brali kot del obveznega šolskega programa? Se vam zdi Cankar težek? Mogoče bi ga morali ponovno vzeti v roke in njegovo izjemno literarno zapuščino preveriti iz perspektive zrelega bralca. Že osem let vsako sredo popoldan potekajo branja Cankarjevih del v Močilniku na Vrhniki. Začelo se je kot protestno branje na pobudo Turističnega društva Blagajana. Ko protestnih razlogov ni bilo več, so bralke in bralci vztrajali zaradi spoštovanja, navdušenja in ljubezni do Ivana Cankarja. Pozimi, ko so zunanje temperature nižje, se branja Cankarja iz Močilnika preselijo v notranje, toplejše prostore. Minulo sredo je pri »Črnem orlu« nasproti Cankarjevega spomenika na Vrhniki potekalo že 431. branje del pisatelja s Klanca. Pridružil se jim je tudi Bojan Leskovec in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.

Zgodbe o običajnih stvareh. Jesensko listje dandanašnji gledamo kot nadlogo, nebodigatreba, ki vsako jesen onečedi naše ulice in je ob močnih nalivih lahko tudi nevarno. A ne še tako nedavno je bilo ena izmed esenc kmečkega življenja, da sploh ne omenimo, da bi bil naš planet brez listja hladna skala, izgubljena v vesolju. O tradiciji steljarjenja in novodobnih izzivih pri zbiranju in uporabi odpadlega listja v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

V Sloveniji se vse več ljudi odloča za lastništvo živali, a hkrati vedno več živali pristaja v zavetiščih. Zavetišča so z Zakonom o zaščiti živali lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba. Ta zakon določa, da mora imeti lokalna skupnost na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču. Zavetišča v Sloveniji so polna živali, predvsem mačk in psov, ki tam pristanejo zaradi različnih razlogov, a največ je še vedno zapuščenih živali. V tokratni Nedeljski reportaži smo se odpravili v Zavetišče Ljubljana.

Kljub temu da je zlatarstvo ena od najstarejših obrti, zlato pa ostaja priljubljeno – kot naložba ali nakit, svet zlatarstva še vedno ostaja nekoliko skrivnosten. Gre namreč za rokodelsko znanje, ki vključuje tudi znanje kemije, potrpežljivost, natančnost, veliko umetniškega talenta in domišljijo. V Sloveniji nimamo več srednješolskega programa zlatar, za ta poklic, ki ne vključuje le oblikovanja nakita iz zlata, temveč tudi iz drugih materialov, se lahko izučimo šele po opravljeni drugi srednji šoli. Imamo pa pri nas vseeno kar nekaj mojstric in mojstrov, ki oblikujejo unikaten nakit in svoje znanje prenašajo na nove generacije. V Nedeljski reportaži smo obiskali enega izmed njih. To je zlatar in srebrokovač Christoph Steidl, ki sicer prihaja iz Nemčije. Če želite izvedeti, kako iz zrna plemenite kovine nastane prstan, prisluhnite oddaji, v kateri izvemo tudi, da je ogenj zlatarjeva tretja roka.

Ste se morda že kdaj sprehodili po poligonu za slepe? Ste se preizkusili v bocci, paranamiznem tenisu, odbojki sede ali baskinu? Gre za parašporte, v katerih tekmujejo ljudje z invalidnostmi. V okviru projekta Korak k Sončku, izvaja se v okviru Zveze Sonček, nastajajo inkluzivni športni dnevi Vsi za enega, eden za vse z namenom, da otrokom v vrtcih in osnovnih šolah predstavijo parašporte, v katerih se lahko ob pomoči vrhunskih parašportnikov tudi preizkusijo. Še posebno pa spodbujajo otroke z invalidnostjo, da se odločijo za šport. Inkluzivni športni dan Korak k Sončku je bil v drugi polovici oktobra namenjen učencem osnovne šole 27. julij Kamnik. V parašportih so se učenci preizkušali v telovadnici Ciriusa Kamnik, Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje, pridružila pa se jim je tudi Petra Medved in nastala je današnja Nedeljska reportaža.

Krajinski park Ljubljansko barje je del Ljubljanskega barja, ki leži v osrednji Sloveniji in je najjužnejši del Ljubljanske kotline. Ljubljansko barje je največje območje mokrotnih travišč s sistemom mejic in gozdnih, grmiščnih in vodnih površin v Sloveniji. Zgodba raziskovanja barja se začne na razstavi v Hiši Morostig in nadaljuje po tematski poti. Ta ponuja čudovite poglede razgrinja bogastvo rastlinskih in živalskih vrst in pripelje do kolišča v naravni velikosti. Tadeja Bizilj se je v tokratni nedeljski reportaži s sogovornicama Majo Zupančič, strokovno sodelavko za turizem na občini Ig, in Mašo Bratina, naravovarstveno svetovalko krajinskega parka Ljubljansko barje, odpravila po barju.

Katastrofalni potres v Furlaniji leta 1976 je močno prizadel kraje v Zgornjem Posočju. Med drugimi je uničil tudi vas Breginj. Od nekdanje slikovite vasi je ostal ohranjen le del stavb v starem jedru Breginja. In tu je bila že pred leti postavljena muzejska razstava kot spomin na stare čase. Razstavo je takrat v sodelovanju s Turističnim društvom Breginj pripravil Goriški muzej, leta 2000 pa je upravljanje te zbirke prevzel Tolminski muzej, ki se je takrat odcepil od Goriškega muzeja. Upravljanje zbirke pomeni, da je treba poskrbeti za predmete, postavitev in obnovo, zato so se v Tolminskem muzeju ob pomoči Občine Kobarid odločili, da razstavo nekoliko osvežijo. Postavili so nove panoje s prenovljenim besedilom, delno so preuredili tudi samo postavitev. Vse to bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Slovenski muzeji skrbijo za najrazličnejše oblike dediščine, med njimi je tudi tista nesnovna, ki jo imajo na skrbi v glavnem kustusi z etnološko ali s kulturnoantropološko izobrazbo. Manj pa je praks, ko se muzeji s svojo dejavnostjo odpravijo zunaj matične hiše. »Na teren,« kot se reče. Velenjskemu muzeju želje za delovanje zunaj matične hiše, ki je na čudovitem gradu nad samim mestom, ne manjka. Ena izmed muzejskih enot je tudi pred dobrima dvema desetletjema muzejski dejavnosti namenjena Grilova domačija. Nekdanja viničarija se je ohranila kot lep primer šaleškega samooskrbnega gospodarstva in po tem, ko jo je v upravljanje dobil Muzej Velenje, postala tudi oder za prikaz najrazličnejših starožitnosti, ki so nekoč živele v dolini. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži obiskal svatbo na Grilovi domačiji.

Oglarska dediščina je še vedno vidna po vsej Sloveniji, od Škofjeloškega hribovja do Pohorja in Trnovskega gozda. V Nedeljski reportaži pa se bomo odpravili v Oglarsko deželo na Dole pri Litiji. Tam smo na Oglarski domačiji Brinovec od blizu spoznali tradicionalni postopek pridobivanja oglja s kuhanjem lesa v kopi. Domačija je od leta 2012 vpisana v register žive kulturne dediščine kot prenašalec znanj. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.

Kras predstavlja 25 odstotkov površja Slovenije, v njem pa je raziskanih okoli 15 tisoč jam. Ena izmed njih je tudi 300 metrov dolga jama, brez navdihujočih kapnikov, brez človeške ribice, kanjona reke ali še česa drugega, po čem slovijo nekatere druge slovenske kraške jame. A Račiška pečina se je kljub temu znašla na seznamu Drugih 100 krajev geološke dediščine, ki ga pripravlja Mednarodna zveza geoloških znanosti. Zakaj je jama v občini Ilirska Bistrica, ki je služila za skladišče italijanski, nato pa jugoslovanski vojski, tako posebna? Kaj so v njej odkrili geologi, da je arheološki in naravni spomenik ter ni odprta za obiskovalce? Izdajmo le eno stvar: kosti že dolgo izumrlega jamskega medveda. Za več pa vas vabimo, da prisluhnete Nedeljski reportaži, ki jo je pripravila Špela Šebenik.

Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.

Nenavadna imena slovenskih krajev že od nekdaj privlačijo medije. A vse »Griže,« »Pekli« in kar je podobnih nenavadnih imen, se lahko skrijejo pred »Šestdobami!« Težko zamisljivo in težko izgovorljivo ime kraja domuje na prisojnih pobočjih framskega Pohorja. Tako kraj kot ime samo sta v svoji preteklosti videla premnoge spremembe. Nekatere na boljše, mnogo pa je bilo tudi manj prijetnih časov. In kljub temu, da sta tako zaselek kot narava tam okoli magično lepa, sta vsaj osamljena, če že ne pozabljena. Trenutek v življenju Šestdob je v reportažni zapis ujel Marko Radmilovič.

Pogosto slišimo, da je slovenska obala s svojimi 46 kilometri le delček obsežne Jadranske obale, vendar vseeno najdemo na njej izjemno pestro naravno in kulturno dediščino. Med zelo zanimive in najbrž malo manj znane posebnosti lahko zagotovo štejemo tudi žveplene termalne izvire na območju Izole. Gre tako za izvire pod morsko gladino, kot tudi za izvire na kopnem. Morfološke oblike z izviri pod morsko gladino imenujemo po njihovem odkritelju, geografu Jožetu Žumru ‒ Žumrove kotanje. Omenjeni je podmorske izvire odkril poleti 2002, nato je to območje raziskoval skupaj z društvom Potapljači Luke Koper in že takrat so na morskem dnu pri Izoli odkrili 9 kotanj z izviri termalne žveplene vode. Tem raziskavam so sledile še druge in število izvirov se je povečalo, raziskovanje pa še zdaleč ni končano. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor Milan Trobič.

Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.

Mesecu juliju bi lahko nadeli ime »praznik sivke«. Če sem prištejemo še nekaj dni konec junija in začetek avgusta sicer tudi ne bo nič narobe – od vrste sivke in vremenskih pogojev je namreč odvisen čas njene žetve. Konec julija se je tako Darja Pograjc odpravila v Divačo, v nasad sivke na robu Krasa, in nastala je Nedeljska reportaža, ki vabi na sprehod med vijoličaste grmičke, obogatene z čmrljim brenčanjem, pa tudi v prostor parne destilacije in polic, obloženih z dišečimi mili, hidrolati, olji ter drugimi izdelki iz sivke.

V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.

Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava letos praznuje 180. obletnico Jurčičevega rojstva in 100-letnico uprizarjanja Jurčičevih literarnih del v izvedbi muljavskih amaterskih igralcev. Letos mineva tudi 160 let od izdaje zgodovinske povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. Zato so za letošnjo uprizoritev izbrali prav to Jurčičevo delo. Dramatizacijo je pripravil Danijel Zupančič, ki je delo tudi režiral. Aprila letos pa je bilo letno gledališče na Muljavi vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Kako so se pripravljali igralci, kakšno scensko postavitev so izdelali domači mojstri, kako so izbrali blago in sešili kostume za igralce ter kako negujejo pristno muljavsko govorico – vse to so v zaodrju ustvarjalci povedali novinarki Petri Medved, ki si je predstavo Jurij Kozjak, slovenski janičar tudi ogledala.